YU ISSN 0022/9296 - LETNIK XXVIII. ŠT. 10/11 - MAJA 1987 CENA 300 DINARJEV
A
I
A
A
arena na svetu boste lahko opazovali spektakel luči in ne boste videli senc, ki bodo padle na Vas in na tiste, ki jih spektakel razdvaja ...
Ko pa se bo v tišini izgubila še zadnja beseda in bo nad prizoriščem zavladala tesnobna tišina, se boste morda ozrli... in presenečeni zagledali oči tistih za vami.
Tedaj bo vrsta na Vas. Nenadoma boste sredi sipkega peska. Slišali boste smeh. In Vas bo strah.
IGOR MEKINA
N
Jm
\
\
%
©
&
h
immzvnnl „Komunisti** v Sloveniti znajo dobro zabavljati in zmerjati. Od trn snani jih poznamo, z drugih pa st*vv ne, kut kaj druucmi do danes niso pokazali. Tu slovenski „komunizem" je idejno zelo revna cvetka, ki ne bo menda nikoli rodila drugačnih cvetov, kpkor zavist in smrad. To je tudi umevno, ker so prazna šablona, zato brez vsake pameti In samoniklosti. Čuuimo se le, da so pri nas se M-duo med delavstvom lahkoverni ljudje, ki 'nasedajo očitnim psihopatom.
Slovenski Republikanec, 14. nov. 1024
SENCE
LUČI
Še naprej boste prirejali igre in zmeraj jih bo dovolj, ki si bodo želeli obleči Vaše kričeče kostume. Lahko boste izčrtali govore, ki vam ne bodo po godu, in zahtevali nove, ki vas bodo prikazali v lepši luči. Zmeraj bo dovolj aren, ki bodo hotele spre-
jeti vaše igralce in kjer se bodo znotraj ozkih mej Vaša pravila igre zdela popolna in večna. Tukaj bo tudi Vaša vdana publika, pripravljena	ploskati
smešnim bojem na pesku in Vam na tribunah. Najvišjim. In v prepričanju, da je to edina in najboljša
POSVETILA
So ljudje, ki govorijo, ker ne morejo misliti. (TOV. RAZPETU)	Olinko	Delorko
»Jugoslavija je takšen objekt, ki se nikomur ne da prodati. Tisti, ki bi poskušal prodati Jugoslavijo, bi izgubil denar in Jugoslavijo.« (SKUPŠČINI SFRJ) (Tito, Borba za socialistično demokratijo. V, 182)
There is no freedom for the Weak. (MEREDITH) (TRIBUNI)
Pogodbe so zato, da se jih držijo slabi. (Karel Čapek) (TOV. SMOLETU)
»Mi, koji smo se našli na drugoj strani, na su-protnom frontu, ne bunimo se na taj položaj komunista u frontu nego na kamuflažu u frontu koja nikog ne zavarava a komuniste drži u iluziji da ti šljunci oja-čavaju gradevinu na pesku i zavodi ih sa zdravog pu-ta i sigurnog terena na kome oni mogu da budu na korist javnu i svoje partije«. (Milan Grol, O apstinen-ciji opozicije, Demokratija 1945) (POZABLJIVIM ZGODOVINARJEM)
Sindikate moremo imenovati splošno organizacijo delavskega razreda ki je v naši deželi na oblasti. Sindikati so šola komunizma. Iz svoje srede dvigajo najboljše ljudi k vodilnemu delu na vseh področjih uprave. Sindikati so zveza med naprednimi in zaostalimi elementi v delavskem razredu. Sindikati povezujejo delavske množice z avantgardo delavskega razreda. (J. V. Stalin, Vprašanja leninizma) (SINDIKATOM V »RAŠI«, LABIN)
KKK (Kos Kontra Katedra)
Pred leti so arheologi naleteli na zid, na katerem je pisalo: »Na ta zid so mnogi pisali najrazličnejše neumnosti. Jaz sem edini, ki nisem napisal ničesar.«
Kljub največjim možnim (miselnim in ostalim) naporom, ki jih je Erik Kos vložil med vrstice svojih zapisov v Teleksih preteklega četrtletja, ni uspel nikogar prepričati, da gre prav za Katedro. Mislil je že nanjo, mislil, a je to v njegovem primeru občutno premalo. Iz tega neuspelega srečanja se bo Kos izvlekel kot zmagovalec tako, da bo obdržal zadnjo besedo in prav za to mu je šlo že od vsega začetka. Na tem nivoju ni znotraj uredništva Katedre nikogar, ki bi mu bil kos. Naj torej njegovi grafiti ostanejo za Zgodovino. Naj sami končajo to, česar Kos — pisec ni uspel izgovoriti in česar Kos — (u)službenec ni uspel zamolčati.
NAJ ŽIVI RAZBIJANJE!
21. 4. 1987 je KATEDRA dobila posebno Ščukovo priznanje »za razbijanje tabujev.« V komisiji, ki je podelila nagrado, so bili Draga Ahačič, Milan Apih, Manca Košir, Marjan Rožanc, Darko štrajn, Veno Taufer in Vinko Vasle.
Mi njih, oni nas, vi nam. Naj živi razbijanje!
Sporočamo vam tragično vest, da nas je z mesta glavnega in odgovornega uredni-
ka v osmem mesecu rednega izhajanja Katedre nenadoma zapustil naš ljubljeni voditelj in dragi učitelj Miran Lesjak.
Njegova življenjska pot je bila posuta s trnjem, zaradi svojega naprednega delovanja pa je večji del življenja preživel v duhovni osamelosti. Kot blesteč študent živi-
noreje in filozofije je kmalu spoznal zakone jugoslovanske politike in njegovo ime je postalo sinonim boja proti mlačnemu kompromisarstvu na političnih pašnikih. Kljub herojski drži pa ga je zmagala utrujenost samo nekaj korakov pred ciljem . ..
Svoje zadnje dneve na »Katedri« je posvetil očiščujočim meditacijam in nepozabnim samogovorom.
Njegova izguba je v naših vrstah pustila neizbrisno sled.
Naj mu bo lahek ljubljanski UK.
Uredništvo Katedre in žalujoči ostali (DPO Maribora .. .)
Študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23, Maribor, tel. (062) 22004
številka žiro računa: 51800-678-81846 Ustanovitelj in izdajatelj: Univerzitetna konferenca Maribor.
Uredništvo: V. d glavnega in v. d. odgovornega urednika, polikri-tika, Igor Mekina, Peter Tomaž Dobrila (glasba), Matija Grah (družba), Samo Resnik (znanost), Dejan Pušenjak (kultura), Silvo Za-pečnik (teorija)
Tehnični urednik: Marjan Hani
Programer: Dušan Vezjak
Lektorja: Boris Svetel, Samo Resnik
Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori družbenega dogovora o financiranju
mladinske periodike v Sloveniji.
Tisk: ČGP Večer, Tržaška cesta 14, 62000 Maribor, naklada 6000 izvodov
Naročnina do konca letnika: 1200 din, 2000 za pravne osebe;
100 Sch, 10 US $ za tujino.
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70, z dne 11/1/73.
Uradne ure; vsak petek popoldan.
UREDNIŠKO
VPRAŠANJE
Tov. Smole je v Zagrebu obelodanil, da se Katedra ni držala nekakšnega »dogovora«. Ne glede na to, da je šel pogovor na t. i. »brifingu« in da torej za nas ni bil obvezujoč, je tov. Smole odgovor takratnega glavnega in odgovornega urednika napačno razumel. Intervju z Djilasom, ki naj ga ne bi tiskali, smo namreč prestavili iz osme v deveto cifro. Samo to.
Drugič. Kar se tiče očitka, da tekst ni primeren zaradi pohvale M. Djilasa Kučanu in Smoletu, češ da sta najbolj liberalna politika v Yugi, pa tako: TE IZJAVE V KATEDRI NI BILO. Odkod torej tako neumestna pripomba? Odgovora
sta verjetno dva. Morda kakšen neinformiran vir zavaja tov. Smoleta, morda pa si ta takšno pohvalo celo želi in jo je zato izustil... Skrivnostna so njegova pota . . .
Vprašanje ZIS-u
Poseben pododdelek samozaščitne in obveščevalne službe Katedre je nedavno prestregel šifrirano sporočilo neznanca. »Prvi put smo rekli ne, a drugi' put da. Igra rečima,« se je glasilo, namenjeno pa je bilo na jug. Takole odkrito, med prijatelji,kako kaj stojijo stvari s Prevlako?
DSZ-press
Draga KATEDRA!
Rsd glodal troja jaz bi bedra takoj ko frišaa si in natiskana
ne potem ko te ni in si prepovedana zato prihajaj k meni ti po pošti brž
takrat ko т tebi je srd in srž pridi pridi (gledej оте ruke) sem domov saj pošiljam jaz ti moj naslov:
Guna Janez Kešetovo 6,
61420 Trbovlje
O ustavnih spremembah ali kako je linija notranjih sovražnikov postala uradna linija
»Prav tako nekateri govore o ustavi, češ, da jo je treba spremeniti, dopolniti itd. Toda kaj je v sedanji ustavi takega, kar ovira razvijanje medsebojnih nacionalnih odnosov? Če je kaj genialno rešeno, kot rezultat, dosežen po tistih dogodkih 1970. leta, potem je to po mojem mnenju ustava iz leta 1974, ki je pravi temelj za našo jugoslovansko socialistično samoupravno skupnost. Mislim, da bi bilo dobro, če bi najprej razjasnili te stvari, namesto da govoričimo o iskanju novega. Če pa ne uresničujemo te naše opredelitve, če sploh nismo pripravljeni, da to izpeljemo in do kraja izrabimo, potem je človeku težko razmišljati, kaj naj bi zdaj pomenilo to novo, pa bi morda tovariši, ki tako mislijo, povedali, kaj naj bi bilo to novo. bodisi v družbenoekonomskih odnosih, bodisi v ustavi.« (France Popit na 5. seji CK ZKJ o »aktualnih idejnih gibanjih v družbi in nalogah komunistov«, ali popularno: o notranjih sovražnikih in nasprotnikih v kulturi, znanosti in umetnosti; Delo, 2. marca 1983, str. 5)
PRIMER NAROČILA
Na Katedro se lahko naročite tako ali drugače, konvencionalno ali nekonvencionalno. Pošljite nam dopisnico, mi pa bomo vam masten račun in frišna Katedrina bedra:
Tyrševa 23, 62000 Maribor
5. marca je ugledni mariborski družbenopolitični delavec, prvoborec in bodoči nosilec spomenice boja proti meščanski desnici, ERIK KOS, v Teleksu objavil obširen zagovor uredniške politike Katedre. V svojem dve strani dolgem članku V vrstah meftčanske desnice — sovražniki ali tudi nasprotniki je izrazil brezre-zervno podporo delu sedanjega uredništva in na koncu dodal: »Vsako nadaljnje popuščanje (namreč popuščanje uredništva »politiki« — op. ur.) bi škodovalo, tako predvsem tem mladim ljudem, kot širši družbeni sredini.«
Vendar se je uredništvo od njegove slepe, iracionalne podpore distanciralo in čez štirinajst dni (Teleks, 19. 3., »Padec v totalitarizem«) objavilo svoj lasten, na razumu temelječ zagovor lastne uredniške politike, (vir: Rep. kom. inf.)
XXX
INŠTITUT ZA GOJENJE IN PROUČEVANJE NOTRANJIH SOVRAŽNIKOV je v obsežnem poročilu o dolgoletnih raziskavah, ki so zadevale zgoraj omenjeni predmet, potrdil v javnosti že dalj časa izraženo mnenje, da notranjih sovražnikov »od zunaj ni nič«. V času, ko to poročamo, raziskave o tem, ali so notranji sovražniki tudi »od znotraj votli«, še tečejo.
Če bi se potrdila tudi ta druga podmena, bi takšen rezultat v mnogočem pojasnil že doslej večkrat opaženo zagonetno naravo notranjih sovražnikov: da, kot »nesreča, ki nikoli ne počiva«, nikoli niso tam, kjer jih pričakujemo, da se vsled svoje »fluidne narave« največkrat gibljejo na t. i. duhovnih področjih (v kulturi, znanosti in umetnosti), da so se vsled iste narave sposobni infil-trirati povsod itn. (inf.: UPI — Udba Press International)
IZ USTAVE LJUDSKE REPUBLIKE SLOVENIJE
Socializem in totalitarizem se ne izključujeta.
(Arkadij V. Renko) Oblast je pri nas ljudska.
(Država),
V Ljudski Republiki Sloveniji izhaja vsa oblast iz ljudstva in pripada ljudstvu.
(iz 6. člena)
x
Da ščiti življenjske koristi ljudstva, dviga ljudsko blaginjo in pravilno izkorišča vse gospodarske možnosti in sile, usmerja država gospodarsko življenje in razvoj s splošnim gospodarskim načrtom; pri tem se opira na državni in zadružni gospodarski sektor ter izvaja splošno kontrolo nad zasebnim sektorjem gospodarstva.
Pri izvajanju splošnega gospodarskega načrta in gospodarske kontrole se država opira na sodelovanje sindikalnih in drugih oraanizacij delovnega ljudstva.
(14. člen)
x
Občeljudska imovina je glavna opora države v razvoju narodnega gospodarstva.
Občeljudska imovina uživa posebno zaščito države.
(iz 15. člena)
Država posebno ščiti in podpira malega kmeta in srednjega kmeta s svojo splošno gospodarsko politiko, cenenim kreditom in davčnim sistemom.
(iz 18. člena)
04bor za podebtev 5čuWih in Siratkcvih priznanj podeljuje
POSEBNO SCUK0V0
PRIZNANJE
Študentskemu listu „Katedra"
llun luMUMjr
Draga Ahačič Milan Apih Manca Košir Marjan Rožanc Darko štrajn Veno Taufer Vinko Vasle
РгеЈхЈпА Draga Ahačič
t	(OvJAVVtjUL
ljuMp<u 21 apnla 1987
PLAKETA ŠTEVILKE
MARIBORSKI
SINDROM
PODOBNOSTI
Ko je 5. maja predsedstvo mariborskih komunistov razpravljalo o Razpetovi prekinitvi recitala na srečanju pred in medvojnih mariborskih komunistov, ni nobeden od sicer številnih razpravljalcev govoril o nasilju, ki je bilo 24. aprila storjeno nad legitimnim slovenskim umetniškim izročilom v nekdanjem nemškem mestu Maribor. Govorili so le o »neljubem dogodku«. Sklepi razprave so pokazali, da članom ZK ni bil tako zelo ne-ljub, da se ne bi strinjali z ravnanjem svojega predsednika. Kaj drugega jim seveda ni preostalo potem, ko so ugotovili, da je predsednik odreagiral v skladu s splošnim komunističnim razpoloženjem, da je v dpo-jevski sobani takorekoč izvršil samo njihovo voljo. Da je skratka poosebil najtemnejšo plat organizacije.
Nerazumna prekinitev recitala seveda ni samo »neljub dogodek«, kakor je to dejanje poime-
HRVAŠKO SODSTVO Sl JE SODILO
»Težko deželi, kjer pravosodje ni na dostojni višini! V državi lahko imate
BOGOVI SO
PRIŽGALI
LUČ
Vsakoletna predstava v areni, ki sebe imenuje DAN MLADOSTI, se začenja In končuje s spektaklom luči, ki trenutek uokvirja Proletarcu, ki sedi na tribuni, za trenutek pokaže bogove, ki sedijo na častnih ložah, in gladiatorje, ki se njim v čast borijo v areni stadiona JLA. Gladiatorji nastopajo z izposojenimi imeni, kostumi' gesli, z izposojeno zgodovino, da bi v Izposojenem jeziku preteklosti priklicali k življenju umrle duhove, ki so nekoč izboje-vali veliko zmago Ti duhovi nai bi Pomagali uprizoiiti nov prizor svetovne zgodovine, novo zmago
Tako tc vaako lato bijejo
*e dobljene bifte, I* leta, v le-
novala partija, ampak le eden od na površje javnosti v celoti naplavljenih elementov iz niza vseh mariborskih neljubosti, ki bi
jih lahko po analogiji s slovenskim sindromom označili za mariborski sindrom podobnosti. »Vsako iz publike pa s svojim ravnanjem vedno kaže svoj odnos do kulturnih stvaritev ...«, so med drugim zapisali komunisti v svojih petomajskih sklepih o prekinitvi proslave. Prav ta »odnos do kulturnih stvaritev« v Mariboru pa tvori jedro mariborskega sindroma: zadnji obračun s Cankarjevim pesimizmom in Fritzovo ironijo,, kot pajčolan razpeto čez trpeče srce poezije, je namreč le logična posledica vladnega sistema nepro-svetljenih revolucionarjev, ki so svoje sicer dolgočasne seanse v zadnjem obdobju popestrili z glasnimi izbruhi nelagodja ob sli-šanju za Krivdo in greh, 57. št. Nove revije, plakat Novega kolektivizma in kajpak pisanje in risanje nove Katedre. To nelagodje je vtkano tudi v odnos do novih družbenih gibanj in njihovih pobud, ki niso v Mariboru nič manj sumljive kakor v Beogradu, le da se v Mariboru o tem uradno molči. To nelagodje se je očitno razkazovalo v razpravah ob komentarju Asje Matjaž o razmerju med JLA in družbo, na katerega se je nesrečno obesila Borba, za njo pa še nekateri lokalni bojevniki, in prišlo je celo na pogreb zaslužnemu Mariborčanu Branku Rudolfu.
Nerazumne reakcije na »kulturne stvaritve« nam. sicer ne povedo noč novega o funkcijah mariborskega sistema oblasti — izvajanje represije je tako sistematično, da ga človek od blizu sploh več ne opazi, družbena netole-ranca pa tako visoka, da se pritožujejo celo vsega hudega navaje-
ni Cigani.• Odpirajo pa nam vpogled v naravo lokalne avtoritete, ki se je s svojim nenehnim roganjem uku politične modrosti naposled popolnoma predala diktatu slabih živcev in elementarnih emocij, s tem pa je celotno družbeno življenje postavila v neposredno odvisnost od svojega osebnega razpoloženja. Petomaj-ski sklepi so tako nujno v nasprotju ne samo z zdravo, ampak tudi politično pametjo. Vzemimo denimo trditev, da je Razpet ob tem neljubem dogodku pravilno ravnal in da se zato vsem prizadetim opravičuje, da pa je bil recital za revolucionarje neprimerno sestavljen. Predsednik je torej primerno odreagiral na neprimerno sestavljen recital. Čemu v en mah trditi, da je bil recital neprimeren in dokazovati, da ni bil prekinjen po Cankarju, ampak sredi Fritzove pesmi, še prej pa povedati, da predsednik recitala ni poznal. Če nihče v dvorani ni vedel, da učenci berejo Cankarjeve, Bevkove in Fritzove odlomke, kako je potem predsednik vedel, kje se Cankar neha in kje Fritz prične. Če je nevednost sploh kak resen argument. Ali pa v recitalu nastopajoči Bog.
V obdobju enega meseca so mariborski komunisti uprizorili že drugo ideološko intervencijo v polje slovenske umetniške produkcije. Prva je doletela v okviru štafetnega programa pesniške mladince, ki so s posebnim kombijem prebivalstvu po obmejnih vaseh oznanjali štafetni dan, vmes pa so predvajali glasbo domačega Centra za dehumanizacijo v skladu s parolo, da je ta dan namenjen »predstavitvi vseh ustvarjalnih potencialov mladih«. Beseda sodi, naslov najnovejšega Centrovega komada, v katerem ne vem čigava ba-
bica med drugim moli tudi Oče naš, je sprovocirala tamkajšnjega občinskega sekretarja komunistov, ki je od nič hudega hotečih fantov zahteval odgovor na vprašanje »zakaj molijo«, »kaj se vendar gredo« in kaj »so s to molitvijo mislili«. Istega dne so se nad ravnanjem direktorja radia Maribor pritožili tudi člani mladinske radijske redakcije, ki pred Merkurjem niso mogli v živo predvajati napovedanega programa, ker je samozaščitno osveščen direktor podvomil v njihove dobre namene. Tak je pač mariborski odnos do »kulturnih stvaritev«. Sleherna je sumljiva, vredna tega, da se kak politik ob njo spotakne in ga drug podpre tako, da ne more nikoli pasti.
Tudi Hashim se je ob to sumljivo reč spotaknil. Samo mesec dni po njegovem obisku v Mari-
ki se radi hvalijo s tem, kako so jih molitve hlapcev Jernejev v starojugoslovanskih časih v boju za oblast inspirirale. Danes, ko so na oblasti, jih očitno samo še provocirajo.
Različne reakcije v slovenskih političnih krogih na beograjski in mariborski (kulturni) incident pa so nadvse povedne. Ko so se namreč člani zveznega odbora obregnili ob Boga v Zdravljici, je' Jože Smole od Hashima Rexhepi-ja zahteval javno opravičilo slovenski javnosti, mariborski komunisti pa so svojemu predsedniku navkljub, protestom javnosti v skladu s staro formulo, po kateri imajo komunisti prav tudi tedaj, ko se motijo, izrekli za težji prekršek nad slovensko besedo podporo. Med njimi je bil tudi predsednik mariborske SZDL. Če predstavlja lokalidiotizem enega od referenčnih okvirjev, znotraj
Zensurkompeten z
boru je predsednik mariborskih komunistov v enem samem nonšalantrrem zamahu veliko bolj odločno opravil s Cankarjevim, Bevkovfm, Minajtijevim, Fritzovim in Sarajličevim umetniškim sporočilom, kakor pa predsednik jugoslovanske mladine v Beogradu s Prešernovim: ne samo, da je Razpet berilo, sestavljeno tudi iz odlomkov iz Cankarjevega »prepesnjenega komunističnega manifesta« označil za »očitno provokacijo«, ampak je slovesno branje tudi prekinil in zato v dvorani požel — aplavz. Ploskali so kajpak tisti,
katerega je mogoče pojasniti apologetsko razmerje mariborskih oblasti do svojega »neljubega dogodka«, pa še zmeraj ne moremo odgovoriti na vprašanje, zakaj je Jože Smole s svojim molkom tokratno klofuto slovenski literaturi odobraval. S kakšno pravico namreč zahtevajo slovenski funkcionarji od voditeljev v drugih republikah spoštljiv in toleranten odnos do »velikanov slovenske umetnosti«, če lahko lete poljubno tlačijo slovenski lokalni voditelji? Se je predsednik slovenske SZDL na ta na-
čin priklonil partiji? Si sme lokalni komunistični voditelj privoščiti več kot »samo« zvezni mladinski predsednik? Smejo'v Mariboru neovirano izvajati tisto, na kar so v Beogradu le pomislili? Se je hotel Jože Smole v dogmatskih političnih krogih s svojim tokratnim molkom odkupiti za na Hashima adresirano zahtevo po javnem opravičilu? Ali pa mu je z mariborskim sindromom podobnosti naposled uspelo dokazati svojo trditev, da slovenskega sindroma drugačnosti ni?
Eden od odličnih dokazov za obstoj mariborskega sindroma je namreč tudi dejstvo, da je Maribor za zdaj prvo in edino slovensko mesto, v katerem je predsednik komunistične komisije za informiranje in komuniciranje Erik Kos javno napovedal odločen boj proti meščanski desnici tudi na vasi (glej: V vrstah meščanske desnice-sovraž-niki ali tudi nasprotniki? Teleks, 5.
3. 1987). Ker je omenjeni funkcionar v obeh svojih v Teleksu objavljenih člankih (glej tudi: Skrivanje v sprenevedanju, Teleks, 16.
4. 1987) storil veliko hujšo silo slovenski besedi kot Rafael Razpet, se ne morem strinjati s tistimi mariborskimi politiki, ki pod pretvezo zagovarjanja »kulturnih stvaritev« zahtevajo odstop Rafaela Razpeta potem, ko niso niti besede spregovorili o latovščini svojega drugega predsednika. Rafael Razpet je uporabil samo eno od »metod dela zveze komunistov« v Mariboru.
Dragica Korade
slabo policijo in težek režim, toda če je sodilšče na ravni ste si lahko gotovi življenja, časti in imetja. Če nimate sodišča — nimate ničesar.« (Tripko Žugič, 1945, glej Katedro št. 6/7, str. 13)
Mesec tega me je švedska novinarka vprašala, če je Jugoslavija pravna država.* Nisem ji odgovoril. Kolegica iz mirovnega gibanja ji je odgovorila nekaj, kar je bilo prej ne kot da. Slovenija je sicer boljša, v tem sva se oba tiho strinjala, bojim pa se, da ne bi nobeden od naju dal roke v ogenj niti zanjo. Potem je 30. aprila zagrebško so-
dišče odgovorilo svetu za ostalo Jugoslavijo.
Sodni pregon zoper Do-broslava Parago je bil (kot je predstavnik hrvaške republike prostodušno priznal tujim novinarjem) odgovor na zasebno tožbo,s katero je nesrečni študent zahteval od države odškodnino za v zaporih izgubljeno zdravje. Takšne reči se težko plača in tovariši, ki predstavljajo hrvaško državo so se, verjetno s soglasjem Beograda, odločili, da je ne bi plačali. (In najbrž na Goljaku ni izgubil zdravja samo en študent. Kaj, če jih jutri toži
deset, sto, tisoč?) Po mnenju slovenske javnosti (morda tudi hrvaške?) je bila obtožba smešna, a to ne olajša dela sodniku, ki mora misliti na pokojnino.
Njemu je težko pozabiti, da »čigar kruh ješ, tega slavo poješ«, in mučenik tudi ne more biti vsakdo.
Les je danes dražji kot v Cankarjevih časih.
Pa vendar so zakoni dajali sodišču možnosti, da se poceni umakne s čisto vestjo, in če se sodniki nanje niso dovolj spoznali, jih je na nekaj takšnih izho-
dov prijazno in spretno opozoril vsaj slovenski PEN, v dopisu, ki ga objavljamo na strani 5.
Porotnika Janez Sobar in Mile Zjač in sodnik Banko Marijan so se odločili drugače. Njihova sicer mila sodba (bolnega fanta bi lahko poslali na Golega še za tri leta, morda bi že krajši čas zadoščal, da mu v bodoče ne bi bilo več treba s sodno prepovedjo mašiti ust) je po vsej deželi raztrobila Paragovo vprašanje iz ugovora obtožnici — komu se lahko državljan še obrne po zaščito pred izvršno oblastjo, če
sodišče mirno sprejme za končni dokaz izjavo oblasti, da brez napake opravlja svoje delo, priče, ki bi povedale drugače, pa zaradi ekonomije s časom ne smejo govoriti?
Komu? Čemu? Kam?
Bogu, če verjame vanj. Potnemu listu, če ima
upanje, da najde delo na Zahodu. V gozdove, če je patriot?
Samo Resnik
: večjim uspehom. Lačen, poseln proletarec aplavdira s me, izza televizijskega ekrana govitim borbam, za katere i, da jih tudi sam bojuje, vdira bogovom, ki te uspešne a vodijo, pri tem pa pozablja,, з zaradi istih bogov brez dela a modrost rimskih cesarjev, judstvo potrebuje igre, je to-lobila domovinsko pravico tu-dvajsetem stoletju, v samou-rni domovini delavcev in kme-
eličina pretekle dobe, sovraž-dobljene bitke, vse to leži or mora na možganih genera-ki te borbe ni vodila, ni mo-voditi, saj se je rodila po tem, »o bile vse borbe že izbojeva-Nemčija in Avstrija se borita z isano zgodovino, z obdob-, ko sta pod zastavo fašizma (adčloveka morili in zasužnje-Borita se s sedanjostjo in s dvojno zgodovino. Naša bor-pa /e obdobje NOB Ni po-jšnje zgodovine, ni sedanjosti, g partizanstvo — večna borba fašizmom, nacionalizmom in ščanskO desnico Iz sveta, v erem živimo, bežimo v prete-herojsko dobo, ki je prepolna :ih zmag in junaštva Živimo v lerojskem času,, ki od nas ne iteva, da žrtvujemo svoje žime za vzvišene cilje, pač pa zanje živimo. In to je očitno velik zahtevek za tiste, ki nas jijo, kot tudi za množico tistih, jbogljivo sledijo začrtani poti. Heroji naše revolucije so prav o kot ljudstvo, ki so ga vodili v vilne zmage, izpolnili naloge ,јоаа časa: pregnali so okupa-,a in ustvarili .pogoje za i\ovq
življenje. Brž ko je bil sovražnik pregnan, pa nastopi obdobje, ko bi moral za svoje napake odgovarjati vsak sam. Priznati svoje napake pa je zelo težko. Na mesto napake se nam, zato vrine pretekla herojska doba in njeni sovražniki, s herojstvom preteklosti zakrijemo napake sedanjosti. Neherojsko obdobje najde tako v izročilu preteklosti samoprevaro, ki jo potrebuje, da samo sebi prekrije svoje napake, omejeno vsebino svojih bojev in ohrani svoj zanos na viiini velike zgodovinske tragedije. Gesla, kostumi in borba, ki so bili v času vojne nujni, se uporabljajo še danes' — 40 let po vojni kot opravičilo. Danes hodi ob dnevu mladosti po areni le še strašilo herojstva, v kičastih podobah, ki žalijo preteklost in kažejo sedanjosti, da je pahnjena nazaj v neko zdavnaj minulo dobo. Revolucija, ki naj bi dala zagon za hitrejši razvoj, se neprestano vrača v svojo rojstno uro, bolj ko se jo kritizira, bolj ko dela napake/bolj se ona umika iz sveta, v katerem bi se morala boriti, v svoj rojstni čas, v katerem je izbojevala svojo zmago. Za ZDA se trdi, da niso nikdar prebolele vietnamske vojne, da ta poraz leži kot mora nad to nacijo, vajeno zmag Mora naše oblasti pa je nekoč izbojevana zmaga, ki se jo prikazuje, kot da bi bila delo bogovJn ne ljudi. Ta zmaga je zato vedno nedosegljiva, vsaka nova je proti njej samo pritlikavec Prireditev ob dnevu mladosti in štafeta pa imata poleg že nakazane nezavedne funkcije še eno. .Obe prireditvi, ki se sjcer staplja
ta v enotno medijsko sporočilo, sta tudi nosilki sporočil trenutno vladujoče ideologije. Sporočila, ki nam jih dajeta prireditvi, delujejo po ovinku. Preko prikazov že izbojevanih borb nam scenaristi prikažejo aktualne borbe. Sovražnik se neprestano menjava in to po trenutnih potrebah politike: kar je danes meščanska desnica, je bil včeraj levi odklon, zunanjega so.vražnika z vzhoda zamenja tisti z zahoda, jugoslovansko idejo nacionalizem ... Trenutne obračune v politiki se prikazuje kot logično nasledstvo revolucionarne zmage preteklosti:
Letošnja prireditev se je začela dokaj nenavadno. Njene korenine segajo v čas zveznega mladinskega kongresa, kjer je bila prebrana zahteva ljubljanskih študentov po ukinitvi štafete in po drugačnem praznovanju dneva mladosti. Zahteva je dvignila nekaj prahu in pri tem je ostalo. V času, ko je v Sloveniji vladal zimski mraz, je Yu prostor dobro zagrela ljubljanska univerzitetna konferenca s klesanjem svoje štafete Pravoverni tisk in uradna politika sta začela svoj križarski pohod proti mladini, ki je hotela sama odločiti o tem, kako želi praznovati svoj praznik. Po tej kampanji je bilo pričakovati, da bodo nasprotniki štafete umolknili ali pa se umaknili. No UK je še enkrat pokazal, da se ne obnaša po običajnih političnih pravilih, in je razpisal študentsko samoodločbo. Ta je pokazala, da ljubljanski študenti zavračajo obstoječi način praznovanja dneva mladosti. Pot, ki jo zasledujemo, vodi nato preko »fašističnega« plaka-
ta, spora okrog drugega plakata, polemik o tem ali naj štafeta stoji ali naj se premika, vsebine Zdravljice, do spora okrog jugoslovanskega scenarija.
Vse naštete postaje letošnje štafete dokazujejo, da se v naši družbi nekaj dogaja. Pri svojem razmišljanju ne bomo pristali na formulo, ki nam jo nudijo zagovorniki trde roke v vrhovih Yu politike, ki vidijo v vsaki konfrontaciji mnenj nastop razrednega sovražnika, kar da je posledica prešibke države. Zapiranje oči pred danimi problemi, ki se manifestirajo skozi stavke, izstope iz ZKJ? SINDIKATA?, skozi javne manifestacije nezadovoljstva, peticije, je beg iz realnosti, iz realnosti,, kjer si od-tožen v iracionalno polje, kjer tožiš ti.
Vrnimo se še mi iz realnega sveta v areno JLA, kamor nam je pobegnila naša oblast
(ali pa vsaj njen večji del). Prostor v areni je deljen na tri velike dele: 1. najpomembnejši del prostora je oder, zelenica, kjer se odvijajo borbe in dobivajo zmage. Prostor je zapolnjen z gladiatorji. . . duhovniki. Funkcija gladiatorja je borba, zmagaiiker pa ta zmaga nujno pomeni za nekoga poraz, smrt, nastopi na tem mestu potreba po premostitvi nečistega dejanja skozi čudež. Običajna človekova reakcija vpričo trupla je groza, zato truplo ni prava kulisa za herojsko dogajanje. Tu nastopajoči heroji s svojo duhovniško močjo iz bojev, kjer se umira, naredijo boje, kjer se zmaguje. Drugi del arene razširi televizijski prenos po vsej državi. Tisti, ki dogajanje sprem-
lja, dobi kot sporočilo prireditve dobršno mero ideoloških inštruk-cij, preoblečenih v gladiatorske igre. Prostor, o katerem govorim sedaj, je dejanski namembnik prireditve. Tretji prostor pa je rezerviran za naročilce prireditve — za bogove, ki ne verjamejo več vase in v svoje ljudstvo. Bogovi ne morejo odpraviti svojega nezaupanja vase, poskušajo pa odpraviti nezaupanje ljudstva, s prireditvijo, ki naj vrne herojsko dobo.
ČAS CEZARJEV, GLADIATORJEV, SLAVNIH LEGIJ JE MINIL. ZGODOVINA JIH JE POKOPALA Z NJIHOVIMI KOSTUMI VRED. OBUJENE HEROJE MRTVE DOBE MORAMO VRNITI TJA, KAMOR SODIJO, SODIJO PA V ZEMLJO IN V UČBENIKE ZGODOVINE. ZATO REČIMO ŠTAFETI IN BORBAM NA STADIONU: NE HVALA! BOGOVE, KI PA SO NAM UŠLI NA VRH OLIMPA, PA STRESIMO IZ NEBES NAZAJ NA ZEMLJO. ČE SE KATERI OD NJIH PRI PADCU POŠKODUJE, NE BO POSEBNE ŠKODE, SAJ JE BOGOV PREVEČ. TISTEMU, KI PA BO KLJUB TRESENJU OSTAL V NEBESIH, DAJMO ODLIKOVANJE IN POKOJNINO.
Silvo Zapečnik O
ja «v“C
Miroslav Viiič, nesojeni urednik »Študenta«.
PRIMER VIŠIČ
DEBLA POD NOGE GLAVNEMU UREDNIKU
»S Študentom se nikoli ne ve« je reklamni stogan tega tednika, glasila beograjskih študentov.
Tudi z uredniki »Študenta« se »nikoli ne ve!«
Te dni so kolegi iz »Študenta« proslavili redek ljubilej: pol stoletja izhajanja časopisa.
Bilo je veliko lepih besed, primernih govorov, pregledali so tudi svojo računico. »Študent« je dobil ugodne ocene, odgovorni pa so se pozitivno izrekli o uredniški politiki in podprli redakcijo.
Konec februarja je glavni urednik Študenta Stevo Batič našel novo zaposlitev in odšel na delo v Mladost. Redakcija Študenta predlaga, da se za vršilca dolžnosti in to na osnovi tajnega glasovanja, do zaključka običajnega
Milovan Brkič, svobodni novi« nar
kandidacijskega postopka imenuje Miroslav Višič, urednik rubrike »družba«. Ta predlog enoglasno podprejo tudi na izdajatelskem svetu »Študenta« in tako v začetku marca predsedstvo Univerzitetne konference ZSM Beograda imenuje Miroslava Višiča, znova z enoglasno odločitvijo, za vršilca dolžnosti glavnega urednika časopisa.
Razpisan je tudi natečaj za izbor glavnega urednika.
Na natečaj se je prijavil samo Višič, hkrati pa je tudi izpolnjeval zahtevane pogoje. Ekonomsko fakulteto je končal v roku, vpisal je tudi posdiplomski študij, vojaški rok ima urejen, ima pa tudi potrebne uredniške izkušnje.
Redakcija Študenta se ponovno odloči za Višiča in ga predlaga na mesto urednika. Ponovno zaseda tudi izdajateljski svet. Miroslav Višič ponovno dobi podporo. Vendar pa .
Na seji Izdajateljskega sveta se dva njegova člana izrečeta proti Višiču To sta Snežana Aleksič, izvršni sekretar v Mestnem komiteju Zveze komunistov Beograda in Goran Trivan, predsednik Univerzitetne konference ZSM Beograda, ki je svojo novo dolžnost nastopil v začetku marca
Izdajateljski svet kljub vsemu z veliko večino predlaga Višiča za glavnega urednika.
Snežana Aleksič predstavi tudi »argumente« proti: Miroslav Vičič je objavil tekst v »Katedri«, v tisti itevilki, kjer je bil objavljen tudi intervju z Dji-lasom! To je tako velik greh, da prepreči Višiču nastop nove dolžnosti. Tudi Goran Trivan v pogovoru z Višičem poda svoje argumente. Zoperstavlja se Vvišičeve-mu izboru in to zato, ker je v »Študentu« objavil tekst »Kritika novega dogmatizma«, v katerem je pisal o razpravi, ki je tekla v Centru za marksizem Univerze o predmetu »marksizem« in njegovi daljni usodi. Trivan je v predstavnikih »dogmatskih sil« prepoznal profesorja Vlajka Petroviča in Mirjano Markovič. Ker je njihov dober prijatelj in ker jih spoštuje, se zoperstavlja Višiče-vemu izboru za glavnega urednika.
»Argumenta,« ki preprečita Vi-šičev izbor, sta torej dva. Prvi je objava njegovega teksta v Katedri, drugi pa njegova odločitev, da v Študentu tiska tekst, ki ni po volji tistih, ki so se v njem prepoznali.
In končno, 28. aprila je stvar tako daleč, da lahko Predsedstvo UK ZSMNS Beograda postavi na dnevni red vprašanje o izboru glavnega in odgovornega urednika »Študenta«.
Edini kandidat Miroslav Višič je dobil vsa soglasja Vendar pa je Goran Trivan istočasno dobil tudi nalogo, pravzaprav migljaj od svojih velkih zaščitnikov, da naj prepreči Višičev izbor.
Na že omenjeni seji je Trivan brez sramu izsiljeval delegate. Pa vendar za njegov predlog, da naj ne podprejo Višiča, glasuje samo čest delegatov, medtem ko so štirje za Višiča ob treh vzdržanih.
Z glasovanjem tako ni sprejeta zavezujoča odločitev, saj ni Viši-čeva kandidatura zavrnjena niti s preprosto navadno večino. Vendar pa Goran Trivan razglasi, da Višič ni izbran
Izvolitev glavnega urednika je že vzdignila veliko prahu. Duhovi so se vznemirili.
Goran Trivan sedaj potegne novo potezo. Predsedstvo UK ZSMS Beograda bo ponovno glasovalo o izboru Višiča za glavnega urednika.
Nekatera dejstva pa so kljub vsemu A ko zanimiva, da jih je, medtem ko čakamo na končno odločitev predsedstva, vseeno vredno omeniti.
Že leta namreč majhna skupina profesorjev, v glavnem predavateljev predmeta marksizem, kontrolira vse življenje na Univerzi in vsa gibanja, ki bi utegnila prinesti kakršnokoli spremembo.
Že leta se z naravoslovno-ma tematične fakultete izbirajo predsednik UK ZSMS Beograda Da
bo za predsednika te organizacije izbran Goran Trivan se je vedelo že nekaj mesecev vna preji
Vsaka radikalna zahteva po spremembi je na beograjski Univerzi takoj zatrta v kali. Profesorji Vlajko Petkovič, Miloš Aleksič, Obrad Pejnovič in Nikola Ristič, člani Univerzitetne konference Zveze komunistov nastopajo že samo proti misli, da je potrebno karkoli spremeniti. Ta profesorski klan je postavil za direktorja Študentskega centra beograjske Univerze Zlatana Peru-čiča, nekdanjega direktorja »Ju-gobroda«, kolektiva, ki več ne obstaja, ker je Peručič z svojimi slabimi poslovnimi potezami temu kolektivu prizadejal škodo v višini nekaj milijonov dolarjev. Na novi dolžnosti Peručič počne vse, da bi bili študentje čimbolj dezor-ganizirani, hkrati pa poziva na pomoč tudi močne policijske sile,
da bi študentske domove držali »na očeh«.
Ta »profesorski klan« omogoča »primernim«, ki pristanejo na njihovo igro tudi vse privilegije: predsedniki UK ZSMS Beograda so dobro »podmazani«, člani UK ZSMS pa dobivajo stanovanja, štipendije . ..
Sedanja redakcija »Študenta« očitno ni želela služiti interesom tega profesorskega klana, ki je Univerzi v zadnjih letih prizadejal veliko zla.
Miroslav Višič verjetno ne bo postal glavni urednik »Študenta«, vendar pa tudi dogmatska struja na beograjski Univerzi nima več kaj iskati. Izvolitev glavnega urednika je s seboj očitno potegnila tudi vprašanje, kdo je kdo v našem največjem univerzitetnem centru.
Razplet pričakujemo z zanimanjem.
Milovan Brkič
Univerzitetskoj konferenciji SSO Beograd Univerzitetskom komitetu SK Beograd Gradskom komitetu SK Beograd
Politička diskvalifikacija Miroslava Viži6a, koji ne može da bude glavni urednik Študenta zbog saradnje sa slovenačkim Študentskim novinama, težak je udarac bratstvu i jedinstvu naših naroda. Molimo vas, drugovi, ostanite na Titovom putu.
predsedstvo Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana
— telegram predstavnikov ljubljanskih študentov je v Beograd prišel 14. maja in častivredne tovariše tamkaj bojda precej vznemiril —
POLITIKA V ČASU
TEHNIČNE
REPRODUKCIJE
»Država pa jim mora postavljati spomenike in jim javno poklanjati žrtve, če to Pitija dovoli kot bogovom, a če ne, potem kot blaženim in božanskim ljudem.«	(Platon, Država, 540)
Politične simbole je bilo mogoče reproducirati zmeraj, vendar pa nikoli v takšnem obsegu kot danes. To pa nas postavlja tudi pred vprašanje o njihovem pomenu, oziroma o učinku takšnega postopka v sedanjem političnem trenutku.
Odločitev pripravljalcev zaključne slovesnosti ob dnevu mladosti, da kot poseben scenski efekt razprostrejo tudi portret Josipa Broza in ne »zgolj njegov značilni podpis,« nam govori o zgodovini nekega pozabljanja. Že Walter Benjamin je ugotovil, da reprodukcija umetniškega dela pomeni izgubo tistega »zdaj in tukaj« in s tem izgubo svetega ter aure, ki bi jo lahko opredelili kot »enkraten občutek bližine, ne glede na daljavo«. Umetniško delo s svojo reprodukcijo izgubi kultno vrednost, ki jo ima »kot tako« in ostane zgolj prikazujoča se forma. če to v aplošnem velja za umetnost, potem velja za jugoslovansko politiko še posebej.
O KULTU OSEBNOSTI
Politične parole, politični voditelji in njihove stranke v času tehnične reprodukcije ne morejo prikriti svoje prve in nepopravljive napake — izgube avtentičnosti. Tehnična reprodukcija namreč ne omogoča samo, da neko stvar ponovno vidimo, ampak hkrati uničuje tudi kultno vrednost predmeta samega, ki je prej imel sakralen in nadnaraven pomen. To dejstvo se še posebej očitno kaže v primeru, ko akterji reprodukcije sami spodbujajo svetniški odnos. V kolikor je bila politika že pred časom svoje reprodukcije dojeta kot kult, toliko bolj tehnična reprodukcija razkriva potvarjanje in povzdigovanje akterjev politike v nadčloveške dimenzije. Jugoslovanska politična praksa to lepo dokazuje
Ob smrti Josipa Broza pa vse do danes, kaj šele v času pred tem, nismo bili priče eni sami kritični besedi na njegov račun Težko bi verjeli, da je sodba zgodovine tako enoglasno pozitivna, prej gre za nekaj, kar je po nenapisanem zakonu izključeno iz razprave in postavljeno pod budno oko
popolnoma drugačnim namenom sprožajo diametralno nasprotne učinke od željenih. Tehnična reprodukcija voditelja, ko njegova Beseda in podpis ne zadoščata več, nam govori o razliki med reproducirano osebo in tisto, ki naj bi jo obdajala aura. Prisotnost portreta Voditelja na manifestaciji, ki je bila namenjena njemu v čast, nam govori o njegovi fizični odsotnosti. Namesto katarzičnega učinka celotne manifestacije, ki je v- preteklosti kulminirala v trenutku predajanja štafete Titu, se danes lahko srečamo kvačje-mu z začudenjem in občutkom prevare, ko štafeto sprejema povprečen politični funkcionar. Če je mogoče negovati auratski odnos do živega človeka, potem je to gotovo nemogoče ob megalomanski podobi iz stiroporja ali pa ob klišejskem portretu. Občutek svetega izhaja iz presunjenosti ob pogledu na tistega, za katerega se zdi, da nam »pogled vrača«. Poslikano platno je enako slepo za vse nas.
O BRATSTVU IN PRIJATELJSTVU
(zguba avtentičnosti velja tudi za politične parole, ki kraljujejo v našem političnem besednjaku, in katerih privilegirano mesto izrekanja so tudi manifestacije, kot je ta ob dnevu mladosti. Izpraznjenost »bratstva in enotnosti« se najlepše pokaže ob paradi folklornih razlik, ki naj bi vse potrjevale nekako imaginarno enotnost. Vendar je v tej paroli bratstvo tisto, ki mu je potrebno posvetiti še posebno pozornost.
Že Montaigne je v svojih esejih pisal o bratstvu in prijateljstvu. Po njegovem mnenju je prijateljstvo nad bratstvom, saj »brata dobiš, prijatelja pa ai izbereš«. Bratstvo je tako primerna oblika združevanja v skupnost, kadar ne temelji na zavestni in racionalni izbiri, pač pa na preprostem »klicu krvi«. Je morda najbolj enostavna oblika skupnosti, vendar hkrati tudi najbolj primitivna. Obljublja največjo stopnjo varnosti ob kar najmanjšem lastnem naporu. Temelji na enakosti v revščini in ne na bogastvu v razlikah, in tako tudi ne more biti parola bodoče in diferencirane družbe, ampak stabilizacija preseženega stanja. Kjer odnosi ne temeljijo na jasnih in čistih računih, ampak na osnovi bratskega popuščanja in mežanja na eno ali kar obe očesi, tam tudi enotnosti ne more biti. Zato bi se morali zavzeti za čiste račune in — dobre prijatelje...
Izobešanje portretov in lepljenje parol ima tako v tej luči popolnoma drugačne posledice. Politična propaganda tako ne učinkuje več kot »enkraten občutek bližine, ne glede na daljavo«, temveč prej obratno — kot enkraten občutek daljave, ne glede na bližino«.
In ker je že Benjamin ugotovil, da je postavratska umetnost lahko samo neestetska, potem lahko z njim tudi sklenemo: kultna politika v današnjem času resnično lahko obstaja samo kot neestetska. Dan mladosti je to dokazal.
Igor Mekina
čuvarjev prevladujoče ideologije. Govorimo o neprecenljivih zaslugah prvega človeka Države, ki je pred 50. leti prevzel krmilo partije v svoje roke, in kujemo v nebo njegove osebne zasluge za celotno jugoslovansko skupnost, hkrati pa priznavamo, da smo globoko v krizi ali celo na robu gospodarskega poloma. Na eni strani odločilne zasluge enega človeka, na drugi strani kriza celotne družbe. Če odkrito priznavamo Josipu Brozu odločilno vlogo v boju za socialistično Jugoslavijo, zakaj torej ne storimo še logičnega koraka ter poskušamo dosledno ugotoviti tudi njegovo osebno qdgovornost za položaj, v katerem smo. Če že osebne kvalitete enega človeka lahko usodno pripomorejo k razcvetu posamezne družbe, ali torej prav te ne morejo imeti tudi drugačnih posledic?
Dejstvo je, da osebnosti Josipa Broza v jugoslovanski politiki nikoli nismo ocenjevali na osnovi pragmatičnih kriterijev, ki bi poleg nedvomnih zaslug omogočili tudi spoznanje napak. Broz je v naši politični stvarnosti funkcioniral predvsem kot avtoriteta in poosebljen mit. Kult Josipa Broza in aura, ki ga je obdajala, je preprečevala drugačno in racionalnejše gledanje na njegovo osebo In nenazadnje so bili tukaj še čisto enostavni mehanizmi nadzora, ki so drugačna razmišljanja blokirali že kar v začetku Ali je bilo takšno ravnanje v zgodovini nujno In potrebno, je morda še potrebno oceniti. Da pa česa podobnega ne potrebujemo več, je verjetno enako razvidno.
Očitno je arhaičnost naše družbene stvarnosti nekaj, česar ni težko dokazati Vprašanje, ki se zastavlja, je seveda nekoliko težje — ali smo to arhaičnost sposobni preseči in če, v kakš nem obsegu?
Kajti še zmeraj živimo v-družbi, kjer se 42 let po osvoboditvi za kiinjamo mrtvemu človeku
Prav zaradi pridiha svetosti organizatorji z bombastično prireditvijo praznovanja dneva mladosti na stadionu JLA kljub svojim
O POLIFEMOVI VLJUDNOSTI
Ostri, učinkoviti, predrzni, provokativni nastopi so tisti, ki razorožijo sprejemnika. Onemi, zmede se, slednjič zajeclja, prestrašen od lastnega brbljanja se sesuje vase, zamiži, sestopi v prah. Kot bi mu pljunili črepinjo v slepo pego, kot bi mu s svedrom prebili bobnič. So it goes. In protiudarec, kaj menite o njem? Sam bi pljunil nazaj, ne zaradi njega, zaradi sebe, pa naj si on o tem misli, karkoli hoče. Kdor bdi nad najinimi mislimi, njegovimi in mojimi, bo, upam, že vedel, kdaj se mora smejati in kdaj v srdu razcefrati najine poti...
O čem pravzaprav besedičimo, kje sploh smo? V imenu seveda. Ime je tisto, ki zariše razsežnosti obstoječega, šele ime ga sploh definira kot segment stvarnosti, urejene po osnovnih načelih (po)imenovalne prakse. Fiziognomija stvari je fiziognomija njenega imena. Poimenovanje, dodelitev imena, je dejanje, ki vsebuje sekundarni naboj spočenja-nja, je creatio ex nihilo; brisanje imena, njegovo črtanje bi bila »kreacija v nič«, izničenje. Toda imena so trdoživa, sicer podvržena postopni pozabi, počasnemu izhlapevanju, ne pa tudi učinkom patriarhalne fobije (»Naj pod to streho nihče več ne izreče tega imena!«). Prav patriarhalna fobija pa je tista, ki nas presaja iz imena v ime, saj noče našega izginotja, ampak nekaj drugega.
Odisejevo finto bržkone poznate — »Ime mi jo Nihče,« se
ji pravi, tako namreč odgovori, ko ga Polifem povpraša po imenu.
Stvari pa se kasneje nekoliko zapletejo, Polifem izgubi vid in po šegi svojega plemena neznansko rjuje, tako da prikliče vse svoje sorodstvo. Na njihovo vprašanje, kdo da ga muči, odgovori seveda— »Nihčol« Kiklopi si stvar razlagajo takole: »Gloj go no, nihče (z malo začetnico, zdaj veste vse, finta je formalnega, pravopisnega značaja), torej ga ni, nihče Je pač nihče, ne obstaja, nima imena, nihče je.« Če bi pogledali z drugim očesom, bi videli, da ima neznanec ime, pa četudi nekoliko nenavadno, Nihče je njegovo ime, obstaja, Nihče je. Poglaviten je obstoj imena, ne pa njegov pomen zunaj poimenoval-ne prakse Ime pač definiramo tako, da ga nekomu prilepimo, dodelimo, v prvi vrsti je stvar poljubnosti Toda ko bi imeli Kiklopi drugo oko, se ne bi več imenovali Kiklopi. In že smo na hrbtni strani, kjer je ime stvar nujnosti. Ko veriga steče, ko so poljubnostni rezervoarji napolnjeni, je ime obremenjeno, napihnjeno, in kol tako pripravljeno (in pripravno) za gravitacijske premete Napolnjeno ime namreč po zakonu težnosti nekam gravitira Zadeva steče kar sama — dodelim ti ime, da bom vedel (in da bodo vedeli), kdo si, kam sodiš Ne zato, da bom zmogel prepoznati tvojo identiteto kot identiteto določe nega nezamenljivega posamez nika (»aha, ti si Ti, ime ti je Nihče ipd.«	odisejevsko
razumevanje, nomen est no-men); temveč zato, da te bom z eno samo besedo mogel uvrstiti tja, kamor menim, da sodiš, ti pripisati lastno predstavo o tebi (»aha, vidite, to je nihče, kaj pomeni biti nihče, pa tako vemo« itd. — polifemsko razumevanje, nomen est omen).
Odisejeva zvijača temelji na dveh predpostavkah: najprej je predpostavil polifemsko razumevanje, ki ga bo sprožila njegova izjava, toda še prej je moral predpostaviti radovednost, združeno z elementarno vljudnostjo, namreč to, da ga bo Polifem po imenu sploh vprašal. Prav druga predpostavka pa onemogoča uspešnost novoveškega odisej-stva. Polifem je spoznal, da se najlaže izogne osmešenju tako, da gosta po imenu sploh ne vpraša, ker pa bi bil brez imen izgubljen in nemočen, jih podeljuje sam, vztraja pa seveda pri svojem razumevanju. Naknadno podeljevanje imen in pomanjkanje elementarne vljudnosti je žaljivo vsaj še z enega stališča — tak postopek te okliče za bebca, ki še lastnega imena ne pozna Najenostavnejši način je pač ta, da te, namesto da bi te vprašal po imenu, poimenujem v skladu s polifemsko strategijo, torej z obremenjenim, napolnjenim imenom, ki te bo samo umestilo tja, kamor te brez njega ne morem spraviti.
Morala antične zgodbe je kaj preprosta: če se hočeš izmuzniti iz primeža robustnega nasilnika, moraš pač lagati, s pravo mero zvitosti in domišljije, jasno. Morala novoveške različice pa je ravnodušno fatalistična: fatalistična, ker nam je odtujeno tudi lastno ime, in ravnodušna, ker imajo prekrasni otoki Jadranskega morja pač različna imena, Itake pa med njimi ni. A nič ne de, nihče izmed nas ni tisti, katerega podobe se morda še danes obupano oklepa skrivnostna dama, ki podnevi tke in ponoči para.
Boris Svetel
ZA ZDRAV NASMEH
BOLJE PREPREČITI KOT ZDRAVITI
V čast vsem privržencem in oboževalcem Rafaela Razpeta naj sc da v vednost naslednja vestička, nastala kot posledica borbe zgoraj omenjenega za razširjanje demokracije v vse pore in porice naše že precej utrujene in opešane družbe: V čast dnevu varnosti, 13. maju (Kakšen slučaj, da je mesec maj tudi mesec mladosti), so delavci Uprave za notranje zadeve (UNZ) po-rednje družbo-
N
AKUUČNI SAMO(U)MO
R
»... COLLECTING TEARDROPS IN A PAPER CUP . ..« SUPERTRAMP
V najbolj bučnih trenutkih življenja Nove r. je bil očitek s političnih pozicij (tudi) ta, da je Nova r. revija za kulturo in naj se temu ustrezno posveča le umetnosti; tej mimobežna obramba v naslednjih dneh pa ta, češ kaj pa se politika spet in kaj se sploh vtika v kulturo in umetnost. Tako začet dvoboj je seveda vselej (bil) vnaprej odločen in tudi neuk človek, ki nima pojma ali je neka NR medicinska institucija, sindikat rudarjev ali celo kaj tretjega, bo zanesljivo vedel napovedati zmagovalca, še posebej, če je uspel v »Delu« (20. marca) prebrati besede dr. Avgusta Majeriča, predsednika univerzitetnega komiteja ZKS mariborske univerze, izrečene na seji istega: ». . . Nekaj očitkov tudi drži in smo o njih doslej že večkrat govorili v ZK. Ničesar pa ne bi rešili z ukinitvijo revije, s kazenskim pregonom in z odtegovanjem denarne pomoči « Ko govori o ukinitvi, pregonu ali celo o nizkih udarcih, se njegov »mi« (kot eminentne politične organizacije) postavlja tako, kot da bi bilo v pristojnosti tega organa, ne pa naloga organov pravnega reda, da o tem odločajo in ukrepajo. Tako se pač pri nas, povsem v duhu dialektičnega materializma, prežemajo nasprotja, kajti politika in kultura (in ožje tudi umetnost) to nedvomno tudi sta. A nista samo to. Premlevanje o tem, ali res šele kultura (umetnost) artikulira resnico ali vsaj bistvo tega sveta, je na koncu XX. stoletja kaj klavrno početje. Enako velja za nagle definicije politike, kakršna je tudi njeno lastno opravičilo, češ da je to pač vsakršno javno delovanje. Če ti področji nista ravno zamenjani, pa sta zagotovo tako tesno prepleteni, da jih še take bodisi miselne ekshibicije bodisi pritlični poskusi naključnih zadetkov ne razpletejo.
Mimo tega jima je pred natanko 60. leti našel skupno bojišče VValter Benjamin. Marca 1927. je v nekem članku pisal: »... mar ni že skrajni čas, da se preneha s tem, s tem strahom in trepetom mešč&nstva ... Čemu to tarnanje
nad političnim onečaščevanjem umetnosti... Toda takšna je pač ta stvar z meščansko teorijo o obdobju degeneracije: umetnost se lahko spusti tudi v najbolj kompromitirane kotičke življenja, samo naj v politični domeni ostane na višini in naj ji ne pade-na pamet, da se spusti v razredni boj. Toda kar je je: ona se je vselej in to še kako interesirala zanj.«
Takšna polarizacija (znotraj razrednega boja) je možna šele, ko pripoznamo Novo r. kot političnega nasprotnika le v toliko, kolikor oblast skuša, ne pa jo morebiti tudi ogroža (za to so v uporabi seveda povsem drugačne metode). Načinu, na kakršnega je ta sprejela izziv in po katerem bo tudi zmagala »z močjo argumentov«, ki se vsi strnejo v točko pozivanja k ..., pravijo tudi gesta. »Odločno je treba obsoditi...« (A. Majerič na isti funkciji ob isti pViliki) — če tak »argument« uporabi vrh intelektualnega potenciala, kako naj organizirane subjektivne sile drugače razumejo svoj položaj? In le temu istemu v prid govori domače čtivo, ki so jim ga delili v branje — gre seveda za kratko obnovo Nove r., razmnožene povzetke na štirih tipkanih straneh. Kako žaljiva gesta je to napram kakršnikoli že publiki!? Za bralce, ki niso sposobni soditi geste ali postopka, ki se za njo skriva, ampak se mu mehanično priklapljajo in ščebetajo v slabi varianti osnovnošolske recitacije, za takšne bralce evolucijska doba kakšnih 300-tih let, kar so gorele zadnje grmade, niti ni tako zelo relevantna. Konec koncev je bistvo procesa(-ov) zelo podobno, oboje temelji na prepričanju ljudstva in njegovem verovanju v . . . Tisti, ki so sposobni brati povzetke, so pa res usposobljeni za to, da Novi r. očitajo vsebinsko oporečnost. In kaj torej napraviti s takšnim potencialom v primeru, ko je vprašljiva celo absorbci-ja, kaj šele možna zavrnitev stavka, kot je npr. izjemno bridka resignacija enega najstarejših borcev za nebeško kraljevstvo na zemlji: »Komunistični sistem ne ustreza naravi ljudi « Najboljše se je napraviti, kot da te izzivalne besede Milovana Djilasa iz letošnjega aprila ne obstajajo; najboljše se je napraviti gluhega.
Po vsem tem mi ne preostane drugega kot da verjamem, da je pogrom proti Novi r. naključno dejanje, katerega smiselnost, na-
slovne šole (SDS), recitacij-sko sekcijo MKUD-a Franjo Crnek, da bi jim pomagali pri ustvarjanju programa za proslavo. Z dijaki so se dogovorili za javno vajo, na kateri so jim člani omenjene sekcije predstavili svoj recital, s katerim so gostovali že pri mnogih delovnih organizacijah (npr. na prvomajski proslavi v Jeklotehni in DEM-u) ter v Ljubljani.
Učenci so jim izročili tudi fotokopije tekstov in se dogovorili, da- se sestanejo čez nekaj dni. (Komu so odnesli te tekste, ss ne ve.) Sledil je za Maribor, kjer so z enim žrtvenim jagnjetom prepozno spoznali, da je bolje preprečevati kot zdraviti,
pričakovan razplet, ki je nakazal bodočo prakso: delavca UNZ, ki sta sodelovala z učenci SDŠ, sta povedala, da so jima predpostavljeni (še vedno popularni brezosebni osebki) raložili, da takšen recital ni primeren za proslavo na sam dan varnosti, obenem pa sta s seboj prinesla zbirko Partizanskih ljudskih pesmi
Uglajeno so jim predlagali, naj sestavijo nov program, v katerem bodo recitirali pesmi iz te zbirke. Ker so se učenci SDŠ že obvezali, da bodo UNZ pomagali pri organizaciji proslave, so spremenjeni program pozneje v zadovoljstvo vseh prisotnih tudi izvedli.
men, rezultati oz. posledice itd. so kratko in malo nepreverljivi. Tisti, ki zahtevajo zavestno in sa-mo-cenzurno delovanje, izgovarjajo te besede kot v blodnjah, v polsnu, ki bi ga W. Benjamin imenoval »strah in trepet«; tisti pa, katerim so namenjene, ki bi (jih) naj poslušali, ti pa so jih že davno prerasli. Zatorej ta naključni sa-mo(u)mor količi Nova R. — s tem, da s(m)o si zapravili daleč najboljšo slovensko revijo, s(m)o .svojo zavest zazibali v lahek polsen, kjer so stvari glede na resničnost neprevedljive.
Konec koncev argumentov za to ni (več) treba. Natanko to, kar se je zgodilo, je zgodovinski argument najboljše sorte. In malokomu slovenskega ljudstva lahko kdo kaj pove, in če že, tedaj še to ne s svojim življenjem, ampak le s svojo smrtjo. Ta tipično slovenska nekrofilija je le eden v vrsti simptomov, katerih se zadnje čase zmeraj več zvleče iz domišljijskega sveta »zgolj posameznikov« v dejanskost. Ob tako nedostojnem in nehvaležnem pokopu je tudi Nova r. prisiljena, da se spet gradi v kakšni prihodnjih »zgodovin-slovenske kulturne re-vialistike«, ko se bo strah tudi od zunaj pokazal votel in se bo vsled tega tudi trepet pomiril. Če. Kajti vštric s tem gre namreč tudi to: ker govori gluhim, se mora oblast izražati z gestami, ki če zadenejo, zadenejo naključno.
In v navedenih besedah W. Benjamina je skrit še nek bistven poudarek. Spoznanje definicijskih in razločevalnih moči nekega pojmovanja umetnosti in kulture za meščanske, je neločljivo povezano z obdobjem degeneracije.
Dejan Pušenjak
KOPIJA PISMA REVIJI DANAS
PRAŠIČJI
SOCIALIZEM
George Orvvell nam je v Živalski farmi že 1944 lepo prikazal, kako nastanejo »kratki kurzi zgodovine«, v katerih se da dokazati, da je bil strahopetec največji heroj, resnični heroj, pa strahopetec. Izdajalec lahko tam postane največji rodoljub, a rodoljub — največji izdajalec!
Izdajalec, par ezcellence.
Tovariš Mikulič nam je povedal, da je ameriška CIA organizirala objavo Djilasove knjige »Novi razred« v ZDA. In da je Djilas zaradi tega izdajalec »par excel-lence«.
Pa kaj, če je CIA npr. pomagala pri objavljanju Štajnerjevih »7000 dni v Sibiriji« po deželah Latinske Amerike (da bi preplašila številne nezadovoljneže)? Pa kaj, če je pomagala objaviti Kišovo »Grobnico za Borisa Davido-viča«, to grozno sliko totalitarne družbe? CIA obožuje takšne knjige. Bomo zato tudi tema sijajnima človekoma prilepili etikete izdajalcev?
Lepo je napisal Milan Kundera: borba človeka proti oblasti je borba spomina proti pozabljenju.
Da se ne bi pozabilo: tovariš Milovan Dilas, narodni heroj, podpredsednik vlade, predsednik Ljudske skupščine, vojni general-
poročnik, ni bil odstavljen in ožigosan zaradi knjige »Novi razred«, temveč zaradi knjižice »Anatomija neke morale«, kjer se je ostro izrazil o nekih tovariših in posebno nekih tovarišicah, ki so se takoj po koncu vojne iz kmečkih opankov pognale na visoke pete, v izobilje in razkošne vile poražene buržoazije, v času, ko so se po naši porušeni in požgani domovini tu in tam še kadila pogorišča hiš, ko so naši jekleni fantje in dekleta ob skorji koruznega kruha delali gradbene čudeže na Rrogi Brčko-Banoviči, ko je Alija Sirotanovič s tovariši podiral stahanovske rekorde v izkopu premoga . . .
Anatomija neke morale.
Anatomija‘naše rak-rane v teh štiridesetih »revolucionarnih« letih. Anatomija naše krize in paralize.
Kako lahko Vi, tov. Mikulič, nekoga kar tako proglašate za izdajalca? Vi ste vendar predsednik naše vlade. Kdo vam je dal to pravico?
Strah me je, da se jutri na tej vaši listi ne znajdejo še tovariši Koča in Peko, Gojko in Plavi.
Lahko se Vam je sedaj pršiti, da ste v petnajstem letu postali partizan (torej konec 1943), danes, ko so pravi partizani že da-
vno mrtvi, ali pa so bolni in pri koncu življenja.
A zagotavljam Vam, da ne Vi ne Vam podobni ne boste uspeli. Niste uspeli štirideset let, tudi sedaj ne boste. Pa čeprav ste se pririnili celo do predsednika vlade. Lahko se je bilo vaši bratovščini odločiti za zmagovalca, ko je bila vojna že odločena. Lahko je bilo oditi v partizane konec 1943 ali 1944, ko so bili na Kozari, Neretvi in Sutjeski že betonirani mostovi zmage, zgrajeni na telesih naših padlih očetov in stricev. Lahko se je bilo motati po zaledju ter lepiti plakate in pisati parole po osvobojenih naseljih, potem pa se, s pomočjo dveh prič, naknadno vpisati med heroje.
SEDAJ je lahko obračunavati z ostarelim in bolnim Dilasom. Ni bil on edini, ki se je v teh 46 letih kdaj zmotil. Motili so se tudi drugi, taki, pred katerimi se tovariš Mikulič še dandanes klanja. Kako to, da enim vse odpuščamo (in trmoglavo skrivamo njihove napake), na druge pa tolčemo iz vseh cevi?
Resnično, mar nam še ni zadosti »prašičjega socializma«? ,
Ante Rokov Jadrijevič
SPOŠTOVANI,
vznemirjeni zaradi obtožnice, ki jo je vložil občinski javni tožilec pri Občinskem sodišču Zagreb zoper Dobroslava Parago dne
26. 12. 1986 smo v skladu z osnovnimi principi mednarodne organizacije P. E. N. in v skladu z lastnim pisateljskim ter državljanskim prepričanjem s pomočjo pravnikov preučili to zadevo in sklenili, da opozorimo vse prizadete strani na nekatere, po našem mnenju značilne dimenzije.
Besedilo 197. člena KZ SR Hrvaške se glasi:
(1)	Tko iznosi ili prenosi lažne vijesti ili tvrdnje u namjeri da iza-zove neraspoloženje ili uznemire-nje večeg broja gradana ili to uči-ni u namjeri da se osujeti provo-denje odluka ili namjera državnih organa, kaznit če se zakonom od tri godine.
Za to, da bi bilo to kaznivo dejanje storjeno, mora javni tožilec dokazovati in sodišče šteti za dokazano naslednje:
1.	da so trditve, ki jih je obtoženec izpovedal ali prenašal, objektivno neresnične. Resničnost trditev seveda ne more izpodbiti preprosta nasprotna trditev, da namreč ni res, kar obtoženec trdi, še zlasti ne, če to trdi tista stran, ki jo obtoženec obtožuje. Republiški sekretariat Hrvaške za pravosodje je državni organ, v ka-
terega pristojnost sodi tudi Služba za izvrševanje kazenskih sankcij. Jasno je, da ta sekretariat zanika obtoženčeve trditve in zato tega sodišče ne bi smelo vzeti za dokaz neresničnosti obtoženčevih trditev.
Kako bi moglo sodišče v takšnem primeru ugotoviti, kaj je in kaj ni resnično, je seveda težavno vprašanje. Če bi hotelo, bi lahko zaslišalo priče, ki jih ponuja obramba in ki se v tem primeru ponujajo celo same. Ne vemo, ali bo sodišče tako ravnalo, saj bi v takšnem primeru implicitno moralo reči, da ne govori resnice, oziroma da laže Republiški sekretariat ali pa uprava KPD. Sodišče ima v takih primerih tudi možnost izjaviti, da ni našlo dovolj dokazov za neresničnost obtoženčevih trditev.
*2. da se je obtoženec zavedal, da so njegove trditve neresnične (lažne). Če bi sodišče ravnalo lege artis, bi moralo to vprašanje posebej raziskati in ga ne pomešati s prvim, se pravi z vprašanjem o objektivni neresničnosti obtoženčevih trditev. Gre torej za subjektivno stran tega kaznivega dejanja, ,za storilčev odnos do svojega dejanja Tega ni mogoče kar preprosto predpostavljati, marveč je treba obtožencu dokazati, da je vedel za neresničnost svojih trditev
3. obtožencu je treba poleg naklepa glede neresničnosti trditev dokazati še namen izzvati »neraspoloženje ili uznemirenje večeg broja gradana.« D. Paraga res sam trdi, da je imel namen na razmere v zaporih opozoriti javnost. Vendar ta okoliščina, namreč ne-men obtoženca kot zakonski znak kaznivega dejanja učinkuje tako, da se sodišče ne more zadovoljiti s takoimenovanim eventualnim naklepom, se pravi s trditvijo, da se je obtoženec zavedal možnosti, da trdi kaj neresničnega in da je v to privolil oziroma mu je bilo vseeno ali trdi resnične ali neresnične stvari, le da bo namen dosežen.
Toliko o tem, kako bi sodišče moralo ravnati in kako zahtevno bi moralo biti do javnega tožilca, da bi obsodilna sodba lahko štela za zakonito, pravilno in pravično. Če gre za dve stranki, ki sta enako močni, potem sodišče l&hko bolj verjame eni ali drugi stranki po načelu proste presoje, oziroma proste dokazne ocene, čeprav je to seveda zelo tvegan postopek, bolj odvisen od občutkov, kot od vestne analize dejanskega stanja. Brž ko pa stranki nista, enako močni, ko za javnim tožilcem stoji državni organ, obtožen za grdo ravnanje, trpinčenje, šikaniranje, kršitve zakona, itd., potšm se nam zdi, da bi moralo biti sodišče do skrajnosti vestno in da bi moralo ravnati po
načelu »In dubio pro reo,« če
javni tožilec ne bi mogel nedvomno dokazati vseh treh sestavin tega kaznivega dejanja. Seveda tako lahko ravna samo sodišče, ki je v resnici neodvisno.
Pišemo Vam v prepričanju, da tudi našo družbo in državo — kakor vsako na svetu — čakajo še mnogi napori in 'prizadevanja za napredek vsepovsod, tudi v sodstvu. Za nas pa prav gotovo še posebej velja, da nas čaka še veliko delo, preden bo naša država res »pravna država « Na drugi strani pa je iz prej povedanega razvidno, koliko možnosti nudi naša zakonodaja za pregon »sovražnikov«, pa tega — vsaj v Sloveniji in vsaj v zadnjih letih — represivna praksa ne zlorablja. Tudi ne moremo biti, kot državljani in pisatelji, ravnodušni ob dejstvu, da se je znašel D. Paraga pred sodiščem zaradi izjav v slovenskih revijah, kjer so takšne objave nekaj normalnega.
V upanju, da je napredek v tem smislu naš skupni cilj, Vam tudi pišemo to pismo, ki ga pošiljamo Občinskemu sodišču Zagreb, Občinskemu javnemu tožilstvu Zagreb in Dobroslavu Paragi.
Tovariški pozdrav!
Slovenski center P. E. N.
Drago Jančar, predsednik Društvo slovenskih pisateljev Rudi Šeligo, predsednik
V vednost:
Predsedstvo SSRN Hrvatske, predsedstvo CK ZKH, predsedstvo SZDL Slovenije, P E. N. centri Hrvatske, Srbije. Makedonije
SITUACIJA
JE
BREZUPNA
NE SAMOPRISPEVKU
15. Ali menite, da je treba omogočiti nasprotnikom zbiranja denarja s samoprispevkom, da javno povedo svoje razloge in predloge?
1 — to jim je že omogočeno (15,1 %)
2 — da, treba jim je omogočiti (65,5 %)
3 — ni jim treba omogočiti (5,5 %)
4 — ne vem, o tem nisem razmišljal (16,1 %)
Medtem ko se politiki izgubljajo v svojih meglenih predstavah o urejanju družbenih zadev in ko se milijarde dinarjev nepovratno trošijo za vzdrževanje in krpanje neracionalnega politično-gospodar-skega kompleksa, prepotrebnega nujne sanacije, in ko se parole o
boljšem jutri vse bolj spreobračajo v krute zahteve in zakonsko prisilo, si delovni ljudje in tobožni občani dobesedno sami gradijo nujne objekte za svoje življenje.
Leto za letom iste obljube in leto za letom samoprispevki. Brez njih več enostavno ne gre. Bolnišnice, vrtci, domovi za ostarele, asfalt pred domačim pragom — vse je zgrajeno s samoprispevkom. So torej to blagodati socializma, da si morajo ljudje sami graditi nujne in prepotrebne objekte, medtem ko
se država narcisistično igra lastno smrt in desetletja odmirajoča pušča bremena na tujih, občanovih plečih? Kaj
se potemtakem dogaja s tistimi težkimi denarji, ki jih davkarija neusmiljeno odira od zaslužka vseh »vladajočih delovnih ljudi«, obrtnikov in zaposlenih na vseh področjih gospodarstva? Živimo v deželi, kjer so davčne stopnje zlezle že v himalajske višine in kjer je vojaški proračun prva stvar na svetu, hkrati pa zmeraj znova razpisujemo samoprispevke, da bi z njimi poflikali kakšno razdrapano luknjo v naših cestah, zdravstvu ali sociali.
Če torej drži, da so nas učili v šoli, da naša država odmira, potem je vsak samoprispevek popoln dokaz za to. Edina nerodna stvar p h vsem tem pa je, da država za svojo smrt in za vse pripadajoče pogrebne ceremonije uporablja odločno prevelik del narodnega dohodka. Živimo v državi, ki je tako zaposlena sama s
sebpj in s svojimi nekrotilnimi problemi, da se enostavno več nima časa ukvarjati s problemi, ki jih vsaka spodobna in civilizirana država v svetu brez problemov razrešuje. In da ne ostanemo zgolj pri državi — kaj so torej storili mariborski politiki, da
bi omogočili Mariboru primerno stopnjo zadovoljevanja splošnih družbenih potreb, brez dodatnega obdavčenja v obliki samoprispevka? Ali ni morda že čas, da tudi odgovorni tovariši, ki polnijo Žaklje najrazličnejših budžetov, že enkrat odprejo svoje trezorje in pred javnostjo položijo na mizo čiste račune ter pokažejo kam vse so odfrčala težko prislužena sredstva? In če bodo trdili, da so pač morala v ta ali oni sklad in tisto tretjo investicijo ter da je zato
zmanjkalo denarja za šole in ambulante — kdo jim bo verjel? Kajti čas je — da se ta skrivalnica že enkrat neha.
Kakšna je ta država, ki svojim prebivalcem ne more zagotoviti osnovnih življenjskih pogojev za delo in zdravo življenje?
VEŠ, OBČAN SVOJ DOLG?
Tretji mariborski samoprispevek se izteka. Denar je bil naložen pravilno, plani izpolnjeni in poročila o tempu izgradnje objektov podana pravočasno. Precej je bilo zgrajeno. Od otroških vrtcev Pristan in Limbuš pa vse do ambulant na Studencih in na Pobrežju. Če je verjeti poročilu stro-kovnotehnične komisije za izvedbo III. samoprispevka, so bila tOdi sredstva uporabljena racionalno. Razmerje med planiranimi in realiziranimi sredstvi je 680 500 000 dinarjev proti 3058 624 000 dinarjev ob indeksu 449.
Vse to se sliši odlično in zveni prekrasno. Ob tako urejeni službi
MF'
in izpolnjenih planih pa se človek nehote vpraša, zakaj je tako samo v primeru samoprispevkov in ne tudi v primeru vseh ostalih dejavnosti, ki jih financiramo iz družbenih sredstev. Očitno je referendum kot oblika nadzora dovolj močno orožje in morajo biti plani tukaj stoprocentno izpolnjeni. Kajti lahko se zgodi, da bodo ljudje prihodnjič glasovali drugače. Javna oblast pa očitno funkcionira po drugačnih mehanizmih. Takih, ki kar vzpodbujajo razsipnost in neodgovornost. Če torej že samoprispevki igrajo tako veliko in pozitivno vlogo, potem je verjetno tudi popolnoma logičen in dosleden sklep, ki mora postati geslo: Politike na referndum! Dejstvo je, da s svojim delom postajajo preveč odtujeni neposredni kontroli in nadzoru.
Kadar se torej ljudje odločajo za-referendum, to še nikakor ni nujno zaupnica sistemu, temveč
prav obratno — ljudje se odločajo na osnovi zavesti, da bo njihov denar racionalno uporabljen in objekti zgrajeni. To
pa tudi pomeni, da sistemu družbene reprodukcije več niti malo ne zaupajo in da od njega ne pričakujejo ničesar. Zanašajo se zgolj še na sebe in na svoje skromne, a edine finančne zmožnosti. Ne gre za nikakršno socialistično zavest. Za zdravorazumski cinizem gre in za nujo, ki jo je potrebno razrešiti, pa čeprav z udarniškimi
in samoprispevnimi metodami. Uspešen samoprispevek je tako lahko zgolj nezaupnica sistemu, ki,ni sposoben razreševati in zadovoljevati osnovnih človeških potreb. Nenazadnje pa gre za cinizem tudi s strani razpisovalcev samoprispevka, ki jim je takšno nezaupanje v sistem dobro znano. Samoprispevek ponujajo z nasmeškom, saj vedo, da bodo resignirani ljudje brez navdušenja, a .vendar prijeli za to zadnje sredstvo.
Za umazano igro gre in za cinizem brez primere.
PREPRODAJALCI ZDRAVJA
Ob vsem tem pa v Državi Maribor stvari tečejo kakor po maslu. Komentarji v eminentnem in viso-kotiražnem ter obstranskem Večeru in mariborskem radiju so blagoglasni in enodušni. Občanom ponujajo njihovo dvakrat ukradeno blago — zdravje, ki so ga izgubili na delovnih mestih, ko so dolga leta delali v nemogočih razmerah. Namesto da bi ljudem
ponudili alternativne programe, jim za še enkrat nakazan denar obljubljajo zgraditi tisto, kar bi pošten človek pričakoval kot nekaj samoumevnega. Samoupravljanje si predstavljajo tako, da so ljudem dopustili odločati o njihovih osnovnih potrebah, torej o tistem, o čemer sploh ni potrebno odločati, medtem ko drugi tovariši dejansko odločajo o stvareh, o katerih bi morali odločati VSI Sprevržena logika. Vendar taka, ki nekomu koristi Tistemu, ki ima oblast v tej deželi.
Vsega tega v stolpcih in med vrsticami privilegiranega tiska
štajerske metropole seveda ne boste mogli prebrati. Slika, ki jo vztrajno poskušajo prikazati, je v naivni sterilnosti že prav smešna. Maribor naj bi bil mesto, v kate rem ni skoraj nobenega resnega problema, mesto enoglasnih in samoprispevku vdanih občanov Po ljubljanskem propadlem samoprispevku je zahteva po uspehu še toliko bolj razumljiva Slovenska in mariborska politika si končno želita sprati madež, ki ga je prinesel neuspeli ekološki samoprispevek, in potrebno je jbo-kazati 'celotni javnosti, da hudič le ni tako črn, kot se ga slika Uspeh pa je že skoraj zagoto vljen
Nekateri so prepričani, da je tako zaradi neverjetne in v zgodovini potrjene solidarnosti slovenskega naroda.
Drugi zopet takšen odziv razumejo kot posledico nizke izobrazbene ravni in visoke starostne strukture v Mariboru.
Tretji valijo krivdo na pomanjkanje družboslovne inteligence v Mariboru. Morda pa je resnica drugje. Najverjetneje smo se sre-
čali s poštenim in izigranim zaupanjem ljudi, ki so prepričani, da je ob krahu celotnega sistema financiranja splošnih družbenih potreb nekaj le potrebno storiti. Pomesti pred domačim pragom. Rešiti nakopičene probleme, pa čeprav kratkoročno in od danes do jutri.
In to vzbuja upanje.
Ne njihova odločitev za samoprispevek, pač pa poštenost.
NEDOSLEDNOST ALI KAKO IZ DOBRIH UGOTOVITEV NAPRAVITI SLABE SKLEPE
Mlini Mestne konference ZSMS
meljejo počasi, vendar zagotovo. „ Predsedstvo te organizacije je razpravljalo o osnutku programa četrtega samoprispevka na treh rednih In eni Izredni seji. Sklepi in stališča tega organa so tako pomembni, da so vredni širšega obelodanjenja.
Predsedstvo je kot prvo opozorilo na nedoslednost zakona o samoprispevku, ki n* opredeljuje, kaj Je aamopriapevek, ampak to nakazuje z oplao-vanjom področij in ravni, kjer ae aamopriapevek lahko uvede. Druga pomembna ugotovitev kaže na to, da je samoprispevek na občinskem nivoju omenjen pravzaprav kot lajema,
13. Kaj je po vašem mnenju samoprispevek? Izberite na justreznejš? odgovor!
1 — sprejemljiv način reševanja problemov lokalne skupnosti (20,9 %)
2 — dodatno obdavčenje občanov (7,9 %)
3 — tradicija, o pomenu katere se nihče več ne sprašuje (4,2 %)
4 — preživela oblika solidarnosti (8,6 %)
5 — edini način da zgradimo potrebne objekte
(32,6 %)
6 — prikrita nesposobnost funkcionarjev za pridobitev investicij (12,0 %)
7 — drugo (1,3 %)
8 — ne vem, o tem nisem razmišljal (12,4 %)
Ms K 4
MORAM
OBKROŽITI ZA?
Že od vsega začetka je propaganda ZA samoprispevek na tako nizki kulturni stopnji, da bi bilo žaljivo govoriti o čustveni obarvanosti. Ni minil dan, da ne bi lokalni mariborski dnevnik objavil slikic, ki naj omečijo stiskaška srca. Tako propaganda kot propagiran desant na plače sta presenetljivo skladna. Na primer: zadnje dni hodijo skupine agitatorjev po tovarnah in prepričujejo delavce o resničnem obstoju naslovnikov, katerim je denar samoprispevka namenjen. Kot da bi delavci že od prvega samoprispevka ne verjeli vanje ... Te agitpropovske hajke so znane iz praizvedbe tega, čemur danes pravimo samoprispevek — gre seveda za proslulo agrarno reformo. če ne boš dal sam, ti bomo pa vzeli, In ker je bolje, da živiš v mirnem samozadovoljstvu in prepričanju v dobroto oblasti, ki vodi najlepšo in najboljšo deželo na svetu, boš pač rad dal ubogi procent plače in za tako nizko ceno ohranil »lepoto dežele in sloves njen«. Nič drugega ni rekla anketirana Ženska na hodniku ginekološkega: »Saj nimam izbire,« če se nočem več tukaj tako drenjati Biti brez izbire pa spet pomeni priznati absolut oblasti oziroma vnaprejšnjo nemoč, da bi si možnost izbire priborila. In kaj možnost izbiranja pomeni, je vsakomur jasno — toliko opevano Svobodo, veliki človeški privilegij. In za to tudi gre.
Gre za nečloveško izkoriščanje s strani izvršilne oblasti Če bom hotela rojevati (se pravi živeti) moram biti ZA. Zaman so vsa razumna pojasnjevanja, da je tak referendum nesamoupraven, protiustaven in ne le protisocialističen ampak tudi proti-socialen, nečloveški, in vsa argumentirana vprašania, češ naj se samoprispevek razpiše za stvari, ki niso eksistenčno nujne kot npr. v Mariboru kabelska televizija, šest novih občinskih stavb, policijski protidemonstracijski avtomobili, širjenja vojašnic in množenja spomenikov itd. Nihče ne bo trdil, da vse naštete in tem podobne stvari niso pomembne, toda naj samoprispevek pokaže, ali jih ljudje želijo in potrebujejo, ali pa morda bolj potrebujejo česa drugega Ne morejo pa se odločati, ali bodo kupili od države nekaj, kar jim po ustavi pripada* Temu sledijo ekstremne posledice — proti glasuje le tak državljan, ki ne bo končal pod tanki (kot bi se šaljivo izrazil predsednik ZIS-а), ki se kar najbolj zavzema za ustavni red in pravno državo, kajti vse, kar mu je zagotovljeno, mora po definiciji tudi imeti A očitno ni čisto tako. ,
Če glasujem ZA, sem se s tem zahvalil državi, če PROTI sem ponujeno prijazno odklonil, ker ga ne potrebujem, če pa mi rečeio. naj glasujem ZA nove elektrarne, kajti v nasprotnem primeru bodo odklopili, elektriko in mi onemogočili življenje, sem dejansko prisiljen storiti kar se mi celo več kot ukazuje Takšne oblasti nad sabo pa nočem Postavi se torei vprašanje njenega upravičenja In to oblast izkorišča s permanentnimi samoprispevki kot metodami prisile se zmeraj znova (samo)potrjuje in tehta svoje moči. Če bi il torei hotel ooki^ati ria m vem tudi jaz, NE bi obkrožil PROTI ampak bi samoprispevek ignOri-,, ral.	Miroslav Knapr
IV SAMOPRISPEVEK - Maribor
Kako bi se odločili vi osebno, če bi prišlo do referenduma za samoprispevek?
1 — glasoval bi za (74,3 %)
2 — glasoval bi proti (9,9 %)
3 — še ne vem kako (14,3 %)
4 — ne bi glasoval (1,5 %)
Raziskava javnega mnenja, ki jo je v aprilu tega leta opravil Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, kaže na veliko pripravljenost občanov in pozitiven odnos do samoprispevka. Po teh podatkih naj bi celo več kot 70 odstotkov občanov glasovalo za samoprispevek. Interpretacija raziskovalnih rezultatov, ki so jih zbrali nadebudni raziskovalci — socilogi s Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo, je izredno težka. Mnenja so več ali manj enoglasna ter enakomerno porazdeljena, velikih odstopanj ne ugotovimo niti takrat, ko pregledamo strukturo odgovorov glede na starost in izobrazbo. Nekoliko večjo kritičnost do samoprispevka kažejo le VKV delavci, sicer pa so odstopanja posameznih frekvenc zanemarljiva. Odgovor na vprašanje, kako da je odločitev za samoprispevek tako enoglasna, bo verjetno potrebno poiskati drugje.
5A
Vf
H
E
HVALA
USTAVNI ČLENI IZ ČASOV LR SLOVENIJE IN FLRJ:
Država ščiti osebe v mezdnem delovnem razmerju posebno s tem, da jim zagotavlja pravico združevanja, omejuje delavnik, zagotavlja pravico do plačanega letnega dopusta, nadzira delovne pogoje, skrbi za ureditev stanovanjskih razmer in zagotavlja socialno zavarovanje.
(19. člen)
Država posebno varuje koristi matere in otroka z ustanavljanjem porodnišnic, dečjih domov in zavetišč in s pravico matere do plačanega dopusta pred porodom in po porodu.
(23. člen)
Država skrbi za izboljševanje ljudskega zdravja z organiziranjem in nadziranjem zdravstvene službe, bolnišnic, lekarn, sanatorijev, zdravilišč, okrevališč in drugih zdravstvenih ustanov.
Država skrbi za telesno vzgojo ljudstva, posebno mladine, da se izboljšuje zdravje in delovna sposobnost ljudstva in da se krepi obrambna moč države.	•>
(35. člen)
11. Ali bi glasovali drugače, če bi denar namenili za kaj drugega in ne za bolnico?
1 — v vsakem primeru bi glasoval proti (8,1 %)
2 — ne vem, težko je reči (13,8 %)
3 — glasoval bi za, če bi denar namenili za ... (3,9 %)
4 — glasoval bi za bolnišnični samoprispevek (74,2 %)
3. Ali veste, če je bil program gradenj v okviru III samoprispevka, ki se izteka, izpolnjen?
1 — da, v celoti (14,8 %)
2 — da, delno (38,3 %)
3 — sploh ni bil izpolnjen (4,6 %)
4 — ne ve, ali je bil izpolnjen (36,9 %)
5 — ne ve, da smo plačevali samoprispevek (5,3 %)
POLITIKE NA REFERENDUM!
Ali menite, da bodo občani mariborskih občin glasovali za takSen program santoprispevka, ali ne?
1 — večina bo glasovala za (37,1 %)
2 — več kot polovica bo glasovala za (27,1 %)
3 — manj kot polovica bo glasovala za (11,0)
4 — le malo jih bo glasovalo za (9,9 %)
5 — ne vem, neodločen (14,8 %)
m
pri nas pa se ohranja kot pravilo. Vsaka izjema bi morala biti več kot dobro utemeljena. Tretja ugotovitev kaže na to, da bi samoprispevek moral biti samo dopolnitev zadovoljevanja osnovnih skupnih potreb, ne pa osnovno sredstvo. Pri tem je nepojmljivo, da kar štiri od petih programskih nalog spadajo med osnovne skupne potrebe, za katere bi morali najti denar v okviru rednih in sistemskih sredstev.
Vse to so ugotovitve, ki dobro analizirajo dejansko stanje. Vendar iz njih sledijo sklepi, ki zaradi protislovnosti temu organu niso
pletati v politične kompromise z oblastjo.
Pravi biser političnega oportunizma pa je zadnji sklep tega predsedstva:
»Glede na trenutno interventno zakonodajo, ki onemogoča novogradnje na področju negospodarstva in glede na nizko raven osnovnega družbenega standarda v Mariboru ocenjujemo, da je samoprispevek možna oblika razreševanja zagotavljanja nekaterih odprtih problemov osnovnega družbenega standarda v Mariboru.«
m < Pfeei' 1 r
* «T « * 4 4 «4 4 Sdf	Г77Г«	ГПИГ”	",!"’
. v v *■ r•	*	4
Ш a l
Kaj pa vi osebno, ali zamisel, da bi z denarjem iz samoprispevka dogradili bolnišnico, podpirate ali ne?
1 — v celoti podpiram (57,5 %)
2 — v glavnem podpiram (22,9 %)
3 — le deloma podpiram (11,2 %)
4 — ne podpiram (5,1 %)
5 — ne vem, neodločen (3,4 %)
staja podoben rednemu mehanizmu, potem ne potrebujemo prav nikakršnih analiz, pač pa samo malo zdrave pameti, da lahko pridemo do sklepa, kako je s
teno, času primerno, reprodukcijo človeka kot biološkega bitja,« se glasi šesta ugotovitev tega predsedstva.
Stavek je sicer neumen, a v
ravno v čast. Predsedstvo je namreč po vseh pronicljivih ugotovitvah potegnilo iz celotnega razglabljanja mizeren sklep, da »podpira institucijo referendumskega odločanja«, še bolj simptomatična je druga točka sklepov, kjer pravijo, da »ni mogoče dati ali ne dati podpore osnutku programa samoprispevka brez temeljite analize trošenja rednih sistemskih sredstev!«
Predsedstvo Mestne konferen-
Lepo! Najprej torej postavimo neumne zakone, ki na zdravstvo gledajo kot na luksuz in ne kot na pogoj normalnega življenja, potem ugotovimo, da so to le pomembne zadeve, in ker do denarja ne moremo po rednih poteh, razpišemo referendum! To je pravi primer dialektike. Najprej teza, da je zdravstvo luksuz, potem antiteza, da je to osnovna potreba, in na koncu sinteza, da si naj ta osnovni luksuz z dovoljenjem Države občani zgradijo kar sa-
»Po revoluciji je prišlo sedanje stanje stvari.« K. Marx, 1847
takšnim sistemom nekaj pošteno narobe in da je edina logična pot zgolj odreči podporo takšnemu projektu. Analiza trošenja nam ne bo nikoli odprla oči., kajti problem sploh ni v tem, za kaj vse so se redna sredstva	potrošila.
Problem je v tem, da jih za osnovne potrebe ne bi smelo zmanjkati. In če jih zmanjkuje
aeaenstimmen
svoji neumnosti odslikuje pravo podobo reprodukcije »delovnega človeka« v naši socialistični družbi. Ta reprodukcija je omejena zgolj na biološki minimum in v tem se s predsedstvom strinjam.
Vendar se ne strinjam s sklepom, da je to nujno ali celo zaželeno stanje. Že desetletja nismo prišli više od tega »biološkega minimuma«, ki po domače pomeni mizer-ne plače in življenje iz rok v usta.
Da so se lahko tovarišem zapisale takšne besede in da po štirih desetletjih življenja v svobodi še ne zmoremo poskrbeti za človeka tudi kot za družbeno in ne sa-
ce mladine bi želel prijateljsko opozoriti, da ni prav nikakršen organ federacije, ki bi se lahko odločal na osnovi debelih in filozofsko napisanih analiz, pač pa preprost organček, katerega prva naloga je odločati se po lastni pameti in znanju. In če so tovariši iz predsedstva že tako lepo ugotovili, da samoprispevek ni metoda za reševanje osnovnih družbenih potreb, potem bi pri tem morali preprosto vztrajati, ne pa se ža-
rni. To je dialektiku, ki samo koristi tistim, ki z družbenim denarjem lahko še naprej neodgovorno ravnajo, namesto da bi z njim gradili vse tisto, kar si ljudje morajo zgraditi sami. Vsak kamen s samoprispevkom zgrajenega objekta je še zmeraj preplačan. Dvakrat preplačan.
Če torej osnovni sistemski mehanizmi niso sposobni zagotavljati pogojev enostavnega preživetja in če samoprispevek vse bolj po-
»Njihov interes je v popolnem nasprotju z vašim, čeprav bodo zmerom skušali trditi nasprotno in vas pripraviti do tega, da bi verjeli v njihovo najiskrenejše sočustvovanje z vašo usodo. Njihova dela jih postavljajo na laž.«
Friedrich Engels, 1845
Zamisel samoprispevka predvideva, da bi v naslednjih petih letih zbirali 1 % od osebnega dohodka in tako zbrana sredstva uporabili za dograditev oziroma izgradnjo naslednjih objektov Splošne bolnišnice v Mariboru:
— izgradnja prizidka za nove prostore porodnišnice
— dokončanje medicinsko funkcionalnega trakta »*
— adaptacija in dograditev internega oddelka
— novogradnja doma za laže duševno in telesno prizadete šolske otroke
za osnovne potrebe, potem ta denar nekdo krade. Legalno ali nelegalno, v sili ali sistemsko. In tisti, ki omogoča takšno dodatno obdavčenje, drži prvemu vrečo. Ne glede na karajoč ton v besedah, so šele sklepi tisti, ki temeljito pokažejo pravi obraz nekega organa.
In v tej luči Mestna konferenca ZSMS ni opravila svoje naloge.
O času primerni reprodukciji
»Pod osnovne skupne potrebe uvrščamo vsaj tiste potrebe, ki zagotavljajo nemo-
1« ili SoiUsi (
53Ž
Pii \\šklM RAZREDOM VELIKE BRITANIJE
Pclsici!
Nfc.m |w-mcUiiu to Jelo, Li »etn v njeio poskusil (■-•ustili |>trJ »»oje nrmike rojake veruo ihhIoIiO '..lih rsrmer, * alrf* trpljenja in bojr%. \alin UJ>"* It. piitakotani. Dosti (iul|o sem lisel me«! temi,
• U M' u.ksj ЧШ „ vUS laiu.rrah Sђр«М«мЈ* uk rsrtuef seia se posvetil * najbolj rosno j.ailjl-tosiio Proučil sem najnulKn«jU uradne nc’ «t«.‘ ,* |Ulme. kolikor se m jik pač n*«»fel dobili v •'Ar uu Ul fadostotalo Hotel sen. si prtJul.U 'u k»<; s*no ak i!r»l ln > (nanje o tom pmimrlu, kol« ,fi" \at sisleti \ vaših domovih, opazovati vas v '•Acro rialJatijrtu *ivIjffiju, pogovarjati »r i vami ; "• .h r.mtrak m bolečinah »er lili prit«
• jev piu|| druiTiem mu ib političnemu guiposIvO sattraUc« Storil sem Ш tuho, da sem se od-'•1*1 družbi, foktijatu, portskemu vino ш Umpanj-
*4<bjd» tari«*iuv in |w*vflil IfOj p»s«ti_čaa • občevanj« s preprostimi »ir!..* a 1'-|.оиа snu •ibchini. da sem tako ravnal. Vr*rt. J*« uku prišel do marsikatere širine ure ut l*ja»»ako tisljenj* • e#r»»k«UW itrr rspravil a praztotni OTUlob* dolgočasnimi pravili *» vrdenju. tako nait l priiolnosl, >
I P
n *r i vašim delom, dokler drlhe. in vas prepusti smrt«
J* Li bt i’*'d kriv
rdu
ttdSFUni, V katrfi atunar.k« duša laV
m uspasatn
nje m še ponosen, ker mi je bilo tako mopu, obvarovati angleško Ijudrfvo naraščajočega zamče. vanja. ki je hilo na evropski rrlim nujna posledica brnobairnr sebične politike in »ploh rtvtianja v, Šegu viadajočeca srednjega raarvda.
Ko *ein obenem in.el lepo priložnost opazovan srednji' razrede, vaše nasprotnike, sem krnnlu prišel ilu sklep«, da imate popolnoma prav. ko ne pričakujete od u j ih nobene podpora. Njihov interes j,
I ptinol učtn nasprotju« vašim, čeprav bodo ime rum skušali trditi nasprotno in vas pripraviti do lej. da In verjel, v njihovo naji.krenrjfe sočustvovanji vato usodo Njihova dela jih portavijejo na laž jiam. da sem zbral več kot je potrebno dokaz...
, trditev, da si srednji rasred v resnici p« naj "i*biido njegova heordr kakršnekoli - ne prlaede** nič drugega kot < lahko prrvdaja nj
■J »i«r.
!Г>|""|Г'	'	.	v„rdi da biMoka/olt »vejo u
*i. ;r«
, .-v .ri-i,.--)«■ O'	™	d ;
...-i -)' *;	A|,,„-
kdsj poirtldilt. da bi « ta . tl:„n katere *и
'
»tri rrnik hrti n-.*av lahko tnalo pouči te Slapernik	. ..	,bodli«'
merah, k. v r»j.h i.več na	•
jeoil. 1'ritaneev.f Ne- ««•*•	It,	tuje-
si	O njih nr	govore radi -	prrp	,,0|oM-
d«	je seznanil on.tkani »se! a	pgpiluju««*	I
jem, k. morate v nji-m živeti
I uječ *em	njim. upam pa.	da ...	'>
cm — rudi na Franoookera ne, mimogrede — »o« ni nikoli stel im tujca Z мјvečjim \uljstvom sem opazil, du »te brez škodljivega V |r jtva nactonaiziega predsodku in nacionalne ,4e.i, ki nasaezadnjc nc |>i>mcni nič drugega I *< (iM/eni n pelikani. Opazil *»-m. da vam д- ljub i	Li	rr-:i j upora bi jg svoje moči /« napredek
i \,->;va pa naj bo Anglež «Ji ne - in da ol>Ču-U vse. ku.* JV pltuncnilo lil dobro ret glode na to.
. i. v atih rodnih Ueh »11 m, Vidfl ■ ■ 1 ! ,te več ko: ?uuio Angle/i in več kot udje enega , .."'„na. vara: zaprtega naroda. Videl nut. dn ste 'iDjE. udje velike in vrooljM družine človeštva.
• i, rnt m i*:c. In kot ude te družine vrnega in ■ 'iivega< č'.ovt4tva, kot človeška bitja v najbolj jiue» j.mienu te* besede, ve* pozdravljamo, .o ši uifiD.drugih na evropski irlini. pozdrav-
.udill do-4
Naprej torej po poti. ki ste po
ursikaj v,» č vzr: poguma in uspeh ui «k tzprrj pv poti, ki jo i , r, »kupni zadev i. zadev,
■en 'Renska Pruaija) 13
Hidite trdo ."je zagotov ijet orete hoditi, h
drich Engeh
mo biološko bitje, je več kot porazno. In če smo natančnejši, je ločevanje na biološko in družbeno pravzaprav neumno, saj vse svoje potrebe nujno zmerom zadovoljujemo skozi in v družbi. Problem je tedaj v tem, da je ta družbeni, »času primeren nivo« dejansko prenizek in mizeren. Takšen, da ga v nekakšni vulgarni inačici poistovetimo s preprostim razumevanjem biološkega.
Kako pa se ta »času primerna reprodukcija« pravzaprav odvija, oziroma, kako se ta nivo družbenih potreb dviguje?
Že Karel iz Triera je ugotovil, da ta nivo družbeno nujno potrebnih sredstev v neki družbi ni nikoli trdno določen. Odvisen je po eni strani tako od produktivnosti, po drugi strani pa tudi od delitvenih razmerij presežne vrednosti. Vendar tudi ta razmerja niso stalna. Tisto, kar se v neki družbi smatra kot »normalno«, je zmeraj rezultat boja, spopada, pritiska na upravljalce. V toliko je tudi res, da je relativno visok standard v zahodni hemisferi rezultat delavskih bojev za izboljšanje življenjskih pogojev. In medtem ko gibanja na zahodu še zmeraj postavljajo emancipator-ske zahteve ter izboljšujejo standard prebivalcev, gredo pri nas razmere rakovo pot Namesto zahtev za višjim standardom še kar naprej padajo samoprispevki.
Tako dolgo, dokler bomo pristajali na samoprispevke, bomo tudi pristajali na tisti »biološki minimum«, ki si ga najmanj želimo. Rešitev je lahko zgolj v solidnem in odgovornem delu ter funkcioniranju celotnega sistema. Dokler
4. SAMOPRISPEVEK
Sedanji trenutek je politično težak in velike mera hrabrosti je potrebna, da v takšnih časih razmišljaš o samoprispevku. Mnogo je opozoril o položaju v OZD in posebej, kaj pomeni inflacija in interventni zakoni , vendar
- ali nismo vedno v težkih časih razmišljali za naprej? Pogubno za nas bi bilo, če bi se predali stihiji in bi čakali, kaj se bo zgodilo.
Dosedanja razprava okoli programa nam liaže, da nas skrbi nadaljnji razvoj, se pravi pogoji, v katerih bomo živeli tudi na tako pomembnem področju, kot je zdravstvo. Prepričan sem, da je prav zdravstvo še kako pov.ezano z idejo vzajemnosti in solidarnosti, kar je osnova samoprispevka.
Privrženost tej ideji se najbolj kaže v težkih časih, kajti lahko je biti radodaren takrat, ko ti gre dobro; naša vrednost pa se kaže takrat, ko strnemo svoje vr3te tudi v takšni situaciji, .kot je sedanja.
V predlogu za 4. samoprispevek gre za poskus, kako z našimi prispevki izboljšati stanje, ki ga na navedenih področjih imamo. Mi bolnišnico imamo. Vrste pripomb nad stanjem na posameznih oddelkih pa opozarjajo, da z njo še nismo zadovoljni.
Pri tem je potrebno opozoriti, da v redni prispevni stopnji ne oblikujemo posebej sredstev za investicije, pa tudi zakon prepoveduje izgradnjo negospodarskih objektov razen iz samoprispevka.
Torej - odločamo se za to, ali bomo za sanacijo prostorskih razmer v bolnišnici nekaj storili, ali pa se sprijaznimo z dejstvom, da bodo takšne razmere še naprej ostale. To isto velja tudi za predlog doma za prizadete otroke. -V razpravi so bile pripombe, da je
program čustveno obarvan in res je tako-. Aktivnost pri ljudeh bo uspešna le, če jih bo program sam prepričal jn razumljivo je, da jih lahko prepričajo le tiste zadeve, s katerimi se sami poenotijo v tem, da so problemi in da so za rešitev pripravljeni prispevati tudi svoj prispevek.
Uvodoma je bilo poudarjeno, da je potrebna velika mera hrabrosti, da se tako težke naloge lotimo, toda nam se zastavlja še pomembnejše vprašanje in to je, ali se imamo pravico zaradi ljubega miru umakniti in ne narediti vsega, kar je možno za naš boljši jutri, pa če tudi na posameznem področju.
Odgovornost za to je nedvomno velika. Te odgovornosti, ne moremo prenesti na nikogar drugega, kot na nas Mariborčane, zato apeliram na vse, da do dneva razpisa referenduma storimo vse za to, da nam le-ta tudi uspe. Prepričan sem, da je "žrtev", ki bi jo moral dati posameznik majhna, s pridobitvijo, ki jo dobimo vsi skupaj, zato se za program splača aktivirati in uspeti.
(Iz uvodnega-govora predsednika MK SZDL Maribor, tov. Črta MESARIČA, na seji mestne konference dne 20.aprila 1987).
bo ta dobival finančne injekcije naše lastne samopomoči, tako dolgo bo sam nedorasel in razsipen. Edini odgovor je — reči samoprispevku NE. To ni opredelitev proti humanističnim ciljem samoprispevka, kakor bi radi prikazali nekateri. To je opre-
delitev za odgovorno in pošteno delo vseh.
Klofuta tistim, ki vam sleparsko ponujajo vaše lastno zdravje.
Igor Mekina
»l’ve seen your trne colours that’s why I love you«
C. Lauper
Z OBROBJA NAJVEČJE DELAVSKE AKCIJE V POVOJNI JUGOSLAVIJI
To bi morala biti reportaža o ljudeh, ki jih občudujem, vendar ni. Morala bi biti analiza njihovega podviga, ki je z upanjem zapljusnil, razen peščice izvzetih, celotno Jugoslavijo.
Ker zaradi »določenih razlogov« ni prišlo do ničesar podobnega o tem ne morem pisati. Pa vseeno apeliram na bralce, da na mojo namero gledajo,kakor da je ie izvršena. Kajti še pred resničnim predstavljanjem takega dogodka, kot je pravkar zatrta stavka labinskih rudarjev je potrebno zagotoviti osnovne pogoje, da se lahko ta vsaj koliko toliko svobodno, brez nasilja, odvija.
Mi pa ie nismo dosegli niti te svobode, da bi delavsko »prekinitev dela« lahko sploh opisovali...
ŠTRAJK V KLETKI
Novinar za časopis nikoli ne piše o sebi. Pa vendar. Nikoli ne reči nikoli — včasih moraš tudi to.
Sredi letalskega poleta je prišlo do spremembe objave o pristanku. Stevardesa je po zaslugi svojega prepričljivega glasu, ali pa vtisa, ki ga je dajal glas zvočnika potnikom, precej prepričljivo razložila, da bodo morali svoj nameravani in plačani polet nadaljevati z avtobusom iz Pule.
Kaj je navedlo potnike, da so v tem trenutku začeli godrnjati, resnično ne vem. Res je da niso godrnjali na glas, še posebej tako, ko so bili pod oblastjo kape-
tov. Seveda, od misli na tisto nebulozno predpostavko ni ostalo več nič. Kakor je izšla iz jeze na JAT-ovce, ker bom zamudil sestanek z novinarskimi kolegi, tako se je tudi izgubila v nič.
Toda vraga je izginila. Miličnik se je potrudil, da je vsaj za trenutek znova vdrla v podzavest (tega sem se zavedel šele kasneje). Od vseh letečih potnikov je miličnik izbral le mene in se globoko zamislil nad mojo osebno izkaznico, čeprav je bilo še veliko Nemcev in Turkov, potem pa je moje ime zelo glasno »prebral«, ter mi z vljudnim »Izvolite« vrnil osebno izkaznico.
Mar je bil to že dogovorjeni- signal, ki so ga lahko razločno sli-
ШЛ
Med itrejkom
tana letala in stevardes, pa vendar niso povsem verjeli sporočilu. »Koliko bo /e« je bilo slišati »JA T privarčeval z prihranjenim gorivom in aerodromskimi uslugami?«
Zakaj se je torej nezaupanje razširilo celo na nedolžne delovne organizacije? Ali je nezaupanje postalo večje zaradi strahu pred letenjem? In vendar, rečeno je bilo, da nad Reko in Krkom divja prava burja!
In prav ko sem se že namenil, da začnem oporekati sumničenjem teh jugokamikaz, je letalo napravilo tisti preklemanski veliki levi obrat. In Reka se je kakor na
šali poleg miličnikov tudi nekateri prisotni v civilu in ali je ta omogočil moje precej spektakularno aretacijo, ki ji ne bi ušel niti bolj prevejan kriminalec? Ali pa je to, kar se je zgodilo kasneje bilo ukazano in pripravljeno šele kasneje, ko sem z ostalimi beograjskimi potniki čakal- na avtobus za Reko?
Odgovor na ta vprašanja, ki so seveda privatnega značaja, ne bi vedel niti danes. Vse kar vem je samo to, da je bilo na obeh straneh zelo veliko publike. Tudi novinarske, domače in tuje, ljudi, ki so se vračali iz Labina, mojega (nesojenega?) odkazanega me-
Smeh?
dlani zabliskala pod zadnjimi sončnimi žarki!
O meteorologiji nimam niti toliko pojma kot meteorologi o jutrišnjem vremenu, vendar pa me je ta pogled toliko šokiral, da sem začel premišljati o marsičem. Tako sem si izmislil tudi neumnost, ki pa je bila, odkrito povedano, pod vsako mejo neumnosti.
In kaj se je zgodilo? Prav ta nebulozna predpostavka se je pokazala kot resnična Zato sem se, da povem v naprej, zaobljubil da bom od sedaj naprej in v bodočnosti odganjal tudi že vsako misel v taki obliki saj se prerado zgodi, da se prav te, najbolj neverjetne tudi uresničijo, kakor po nekakšni telepatski in skriwiostni poti.
Takoj po izstopu iz letala je bilo
sta. Tuj, torej »sovražen« tisk do tega uspeha UNZ-ja ni ostal ravnodušen. Domač tisk ga je, nasprotno, zamolčal, ne glede na enkratno efikasnost akcije.
Resnično, niti eno »resno« glasilo ali čaopis ni do tega trenutka, (do trenutka predaje tekstov za tisk Katedre, op. ur.) zabeležilo aretacijo in sedemnajsturno zadrževanje pod policijsko kontrolo. Aretacijo dopisnika akreditiranega za spremljanje najbolj markantne samostojne delavske akcije v povojni Jugoslaviji..
NOČ DO JUTRA
Opisal bom tudi urnik, ki sem ga preživel pod »zaščito«. Sprva tri ure v čakalnici, kamor se privedejo kriminalci (in so v Času moje prisotnosti tudi bili privedeni) od teaa eno uro z lisicami na ro-
osmih zjutraj, v hotelu »Rivijera«, nato pa šest ur »prijateljskega pomenka« o Fondu solidarnosti in mojih pogledih na določena idejno-politična vprašanja.
Na koncu koncev, nič tistega, kar bi se mi lahko zgodilo, oziroma, kar nepoučeni mislijo, da se v takih situacijah dogaja. Niti govora ni o kakšnem posebnem maltretiranju, kaj šele o pretepanju nedolžnega človeka. Niti grdih besed ni bilo. Dovolili so mi celo, da kot čisto vsak svoboden človek plačam račun za sobo v hotelu. Edino kar so storili je bilo to, da so me prisilno in brez vsakršnega povoda in razloga onemogočili v mojem novinarskem delu, prav ko bi bilo to najpotrebnejše. Tako nisem mogel spremljati poteka štrajka in njegovega konca, ki je bil na hitro roko pojasnjen, a je še zmeraj nepojasnljiv .. .
In ko so me končno spustili, bi seveda moral odpotovati v Labin. Najprej je sledila divja vožnja v policijskem džipu do Pule. Čeprav sem tja potoval že velikokrat, pa še nikoli nisem tako hitro in pod takšnim nadzorstvom. Vse je dajalo videz nečesa izrednega. Kaj pa je to drugega kakor pa psihološki pritisk. Tudi izmenjavanje mojih stražarjev v tem času mi je dalo misliti...
Prvo dvojico si bom za dolgo zapomnil. Ne zaradi sebe, ničesar mi nista storila, pač pa zaradi njih samim V kakšnem zanosu sta opravljala to svoje delo, v kakšni duhovni sferi vendar morata živeti! Opazovala ste me, me prebadala s pogledi, kakor da sem krvnik. In to so ne nazadnje mladi ljudje, stara sta bila okoli 26, 27 let. Ne poznam pravil njihove službe in tako sem se spraševal — ali pomislita morda kdaj, da privedeta tu in tam tudi nedolžnega človeka? AN se tudi onadva zavedata, da je celo obtoženi človek, vse do končne obsodbe, nedolžen? Tisti drugi, ki je stal poleg mene, je bil mnogo mlajši in gotovo je vedel, da ob vsej tej obkolitvi jaz ne bi imel niti najmanjše šanse pobegniti, tudi če bi na to pomislil. Vseeno pa je zakričal parne, da naj že vendar potegnem roko iz žepa, čeprav je bilo očitno, da iščem samo robček, ker me je te dni pestil prehlad. »Ali veste, kdo sem?« »Molči!« »Novinar sem, nisem-lopov!« Zopet kriči name, naj umolknem, vendar nekoliko mirneje počasi odmakne roko od pištole . ..
... ukazuje, mi sledimo!
Sprašujem se, ne vem kolkič že, ali bo morda ta dva, za razliko od tistega tretjega v ozadju, ki je profesionalno opravljal svoje delo, bila pripravljena, da morda že jutri, v nekih skrajno nezaželenih prilikah izvršita vsak, prav vsak ukaz. Tudi tistega, ki se razume »sam po sebi«. Ali vsaj bereta, ali spremljata za take primere iz drugih delov sveta, recimo iz Argentine? Ali sta sploh kdaj našla pot do knjig o različnih procesih, ki so se odvijali v različnih časih in pod različnimi režimi? Ali sta, ali bosta še pravi trenutek doumela življenjsko dejstvo, da celo v njuni službi ni vsak ukaz svet In da mora vsak, na koncu koncev za svoje postopke nositi tudi lastno odgovornost...
Tudi jutranji .pogovor mi je dal misliti. Kako je mogoče, da se popolnoma nekorektne politične kvalifikacije, ki se izrekajo v čisto dnevne potrebe, tako hitro pretvarjajo v »kartoteke«, policijsko privedbo in zasliševanja? Ali je mogoče, da so k temu prispevali svoj delež tudi izjavi dveh naših predsedstev — Zvezi novinarjev Jugoslavije in predsedstvo Združenja novinarjev Srbije? Da, celo Vojvodine Ali je torej res, kar je dejal tisti nogometni reporter, da namreč profesionalna novinarska organizacija na policijsko amaterski način spletkari za svojimi člani? Smo mar dopustili, da se nam profesionalna združenja spustijo na tako beraški nivo?
Prav gotovo je za človeka iz državne varnosti popolnoma naravno vprašanje, kaj torej počnem tukaj, v Labinu, Puli, Reki Groza tukašnega vprašanja pa bo ver-jetno verjetno teže rszumljivs ne-komu, ki ni dolevski novinar, ki hoče samo pisati o delavskem štrajku za priznana mladinska
glasila. Kakšne »zveze« imam, me sprašujejo. Le kaj naj odgovorim, vprašajte vsakega izkušenega novinarja, pa vam bo povedal isto. »Veze« so kot prvo lokalne redakcije. »Toda, kateri ljudje konkretno?« To lahko seveda iz-
KUDA IDU DIVLJE (DOMAČE?) SVINJE?
Končno prispem v Labin in komaj tam spoznam situacijo, sprva
TELEGRAM
STAVKAJOČIM DELAVCEM ISTRSKIH RUDNIKOV »RAŠA«
KOT VAŠI PREDHODNIKI IZ LABINSKE REPUBLIKE PRED ŠESTIMI DESETLETJI STE TUDI VI DOKAZALI, DA SE NE PUSTITE IZKORIŠČATI NOBENI ADMINISTRACIJI, NOBENEMU TAKO ALI DRUGAČE OBARVANEMU GOSPODARJU. PODPIRAMO VSE VAŠE ZAHTEVE, ŠE POSEBEJ TISTO O ČLOVEKOVEMU DELU PRIMERNIH PLAČAH. ZAVEDAMO SE, DA BI BILA BREZ VAS IN VAŠEGA DELA NAŠA PRIHODNOST ŠE BOLJ HLADNA IN TEMAČNA.
ZA PRIZNAVANJE DELAVSKE PRAVICE DO STAVKE!
PREDSEDSTVO UNIVERZITETNE KONFERENCE ZSMS LJUBLJANA
vem šele, ko se v »Novem listu«, reškem radiu in »Valu« spoznam z ljudmi, ki spremljajo Labinski štrajk. »S katerimi ljudmi si se dogovori7?« »Človek, dogovoril sem se samo z redakcijami1 »Mu odgovarjam. »Dobro,« tebe na kraju tega dvoboja moj samoizbrani sogovornik, nato pa sledi debata o Fondu solidarnosti, zopet na osnovi takšnih in drugačnih političnih govoranc.
Tudi dialog je, kljub očitnemu trudu sogovornika, popolnoma nemogoč. Njegova vprašanja se kar naprej, po predelavi vseh etiket seveda, tičejo samo Fonda solidarnosti kot opozicijske politične stranke, jaz pa vem samo za tisti Fond solidarnosti, ki je prostovoljno humanitarno jugoslovansko združenje občanov v osnovanju ...
svojo, nato pa še rudarsko, kolikor mi je to bilo pač dopuščeno.
•Novinarja, s katerim sem se že prej dogovoril in ki velja za objektivnega in srečnega človeka, srečam takoj po izpustitvi iz Puljskega UNZ-ja. Bil je kratek in je-dernat. Pričakal me je izključno zaradi profesionalne etike. Vendar pa, ker »je stvar taka« (glede na situacijo sem mu moral povedati .nekaj več o puljski epizodi) se bo seveda moral omejiti na samo ta kontakt z mano. Labin, majhno mesto, zelo na udaru . . . In ta dan se je začel (prisilni!) dopust. To je bilo vse, kar mi je tako telegrafsko povedal. Res, pokazal mi je še uradni »koledar štrajka«, ki pa je bil neuporaben in ga je uprava rudnika z velikim veseljem prav zato delila novinarjevm. Ta človek je dejansko napravil
vse, kar je mogel storiti zame v »takšni situaciji« in »trenutnem položaju«. Drugi novinarji pa seveda niso smeli in mogli, ker sem bil jaz »takšna stvar« niti toliko, čeprav so deloma in od daleč celo spremljali ta pogovor. Med njima sta bila tudi dva »tanjugovca«. Za mojo neobveščenost pa je krivo več stvari. Prvič se je vest o mojem prijetju neverjetno hitro razširila, bil je petek popoldne, ko celo »štrajk« ne dela, in ne nazadnje, kot je dejal Valter Černjul, zelo dober novinar »tega vikenda ni pametno preživeti med delavci, da ne bi potem rekli, kako so novinarji vplivali na štrajkajoče.« Pa vendar je danes odločanje o štrajku že končano, mu odgovorim. »Res je, vendar bo novo. Razumite vendar, to ni normaino stanje...« Nisem razumel kako bi lahko eden ati celo več novinarjev z besedami prepričali delavcev o njihovih zahtevah. Mar je njihovo prepričanje tako krhko samo pred novinarji? Verjetno se za tem skriva še »nekaj«. Ali se tisti, ki jim je toliko do tega, da bi preprečili stike z novinarji, resnično tako brigajo za počutje delavcev?
Ko je eden mojih redakcijskih kolegov končno »prebil led« v samskem domu, kjer stanujejo delavci, ter v šarmantnem bosanskem žargonu izrekel »tezo«, da štrajkajoči pač zahtevajo preveč in da tako ne bodo dobili nič, saj so tako že nad vsemi dohodki, razen tistih v Sloveniji, mi je marsikaj postalo jasno. Ta smer vplivanja na delavce je bila očitno tista, ki je bila zaželena in si je človek z njo lahko celo nabral politične točke. Jaz sem svoje že tako ali tako zapravil...
PRVA IN ZADNJA RADOST ŠTRAJKA-JOČIH
Bila je sobota, deveti maj in dvaintrideseti dan štrajka. Vračal sem se iz samskega doma, kjer sem zbiral vtise, ko sta me nenadoma dohitela moja sogovornika
LABINSKA RAZGLEDNICA, 30.4. 1987
Pred vrati uprave rudnika (vratar nosi pištolo, se smehlja in pravi, da ne sme odgovarjati na vprašanja) sedi petdeset rudarjev, se sonči in za-jebava. (Večina jih je za praznike odšla domov. Zdi se mi, da so jim priskrbeli posebne avtobuse; naj se ohladijo po svojih vaseh.) Na vrhu hriba nad mestom in rudnikom je v občinski zgradbi, v mali sejni dvorani v drugem nadstropju vsak dan od enajstih do treh tiskovna konferenca »onih zgoraj« (Izdajajo tudi bilten!) Pred glinasto Titovo glavo sedijo predstavniki Partije, rudnika in sindikata, vsi profesionalni in cool in govorijo. Vsak dan govorijo in delo jim gre kar dobro od rok. Ne dajo se vznemirjati, težko jih je izzvati. Tudi očitnih neumnosti ne čvekajo. Mož iz partije se rad zateka v samoupravno klepetanje in moraš ga rezati, sicer
bo z mirnim in prepričljivim glasom nakladal do večera oziroma do treh. Edina zanimiva stvar, ki jo ve povedati je, da člani ZK najbolje vedo, kaj ljudje potrebujejo, in koliko denarja je porabil rudnik za stanovanje in hrano nehvaležnih rudarjev. Pa delati da je treba, delati. Brez dela ni jela, Noče izreči, da predstavnikov stavkajočih niso povabili na partijski zbor, da bi povedali svoji avantgardi, zakaj štraj-kajo, preden se je le-ta zanje odločila, da morajo nehati. Tri cool bitja pred Titovo glavo menda še slutijo ne, zakaj rudarji pod njimi že mesec dni nočejo v jamo. To je treba reševati po samoupravnih poteh, pravijo. Ultimat poteče po prvem maju, ko bo praz-nokov konec, bodo začeli deliti odpovedi trdoglavcem, ki še ne bodo šli delat. Po samoupravnih poteh. In delavski
svet je legitimen, nič ni res, kar pravijo rudarji. Trojica obvlada svoje dajanje vtisa, da obvladajo sceno. Le enkrat se pulz pospeši in glas zakr-ha — predstavnik uprave rudnika govori o nekorektnem pisanju dela domačega tiska (hrvaškega, slovenskega sploh ni omenil! Razočaral me je.) — Danas in Študentski list da sta spodbujala rudarje. Tuji tisk je bil veliko bolj korekten, pravi. Seveda, v Italiji stavke nimajo pornografske vrednosti. Dovoljene so, niti ne tako neobičajne, z določenimi pravili igre. Vprašam trojico, če bo kdo od njih med tovariši iz uprave, ki bodo morali oditi, če rudarji zmagajo. Ne odgovorijo.
Zanima me, kdaj bo v Mariboru ali Ljubljani kakšna mesec dni dolga stavka.
Samo Resnik
Rudnik Rtla. Tito?
izpred nekaj minut. Iskala sta me. »Tovorit, vi niste vedeli za tisto v >Borbi<, niti mi. Sedaj je vse drugače, poglejte! »Pokazala sta mi objavljeni telegram podpore in solidarnosti ljubljanskih itudentov ter me povabila v domsko restavracijo, da »dogodek proslavimo.«
Na mizah ni bilo niti kapljice alkohola, njuni že zbrani tovariši pa so bili vzhičeni od veselja. »To Je« reče nenadoma Hasan, KV kopač, »prva radost, ki smo jo v dnevih ttrajka doživeli — «Vsi razmišljajo na glas, kako naj odgovorijo na to gesto solidarnosti. Predlagajo mi več variant a od vsake vedno znova odstopijo, ker to ni »odgovor ki bi bil enak«.
Končno sprejmejo Mujov predlog. »Napiiite da smo z njimi in da bomo mi vsi, cel rudnik,
oddelali eno pa tudi dve izmeni, če bodo potrebovali denar za knjige in izboljšanje študentske menze.«
Tisto, kar je izzvalo to burno navdušenje je v resnici žalostna zgodba, nad katero bi se morala dobro zamisliti celotna Jugoslavija. Prvi telegram solidarnosti, ki je prišel do rudarjev, jih je opomnil na mučno osamljenost, ki jih je spremljala od začetka stavke. Ljudje ki so, to se bo še videlo, s tveganjem prevzeli nase to dejanje, ki tudi drugim vrača dostojanstvo, so ostali na cedilu popolnoma brez javne podpore.
»Celo od naših kolegov se ni javil nihče, niti en rudarski kolektiv, niti ena rudarska brigada ...
— konec v naslednji številki — Dušan Bogavac prev. I. M.
Opomba uredništva: Drugi telegram, ki so ga dobili štrajkajoči, je prišel iz Maribora. Katedra.
Dušan Bogavac, uradnik Komunista »pod otkazom«
DOPISNIK KATEDRE ARETIRAN
LISICE ZA DUŠANA BOGAVCA
Dušan Bogavac je na prošnjo uredništva Katedre že v začetku maja odpotoval v Labin. Za Katedro naj bi pripravil reportažo in več intervjujev. Kljub telegramski prošnji, ki jo je imel v rokah, pa ao mu organi javne varnosti PREPREČILI OP»4* VUANJE NALOG. Tudi posredovanje na UNZ Labin ni prineslo uspeha. Dušana Bogavca so pod obtožbo, češ da je (zatopil iz Novinarske zveze Jugoslavije ter da zato ne more opravljati novinarskega dela, aretirali na Puljskem letališču. Na njegov odgovor, da je takšno ravnanje protizakonito, saj je NZJ prostovoljna organizacija in članstvo v njej ni pogoj za opravljanje poklica so mg odgovorni po večurnem zasliševanju zapretili s sodnim pregonom. Ker po prvi izpustitvi na prostost ni odše iz labinskega področja, kot so mu delavci UNZ La-bln »svetovali« so Dušana Bogavca prijeli še dru-glč. Po štiriindvajsetih urah je bil tako »izgnan« iz stavkovnega področja.
DISKRIMINACIJSKO POTEZO ORGANOV PREGONA OSTRO OBSOJAMO. Ne glede na to, kdo resnično stoji za to akcijo, ki ima vse kvalitete političnega pritiska in zastraševanja predvsem zaradi osebnega prepričanja in delovanja novinarja (Du-Šan Bogavac je ključna figura v nastanku »Fonda solidarnosti«) so takšni postopki popolnoma nelegalni ter pomenijo grobo kršitev tako socialističnih kot civilizacijskih norm. Pobudnikom te akci-ie priporočamo čgled klasikov westerna. Celo zakoni prerijo ao bili bolj utemeljeni kot pa takšno ravnanje dotičnih organov...	UREDNIŠTVO
NEKEGA DNE BOMO VSI POVEZANI
— paziti pa moramo, da nam bo zagotovljena uporaba teh zvez tudi za sporočanje, ne samo za poslušno sprejemanje.
Pozoren bralec malih oglasov in ponudb po oglasnih deskah na stopniščih stanovanjskih hiš bo opazil, da prodajalci stanovanj v
podlagi prijave. Kdor ni samo navdušen, temveč premisli, kaj v pogodbi piše, mora skoraj neizogibno napisati podobno pismo, kot je naslednje:
Odgovor, ki ga dobimo, ko pošljemo kopijo pisma še na Od-
ODBOR ZA IZGRADNJO' OATV SISTEMA V OBČINI MAHIBOR - HOTOVZ MARIBOR, Maistrova 17, tel. 20-249
DNE: 07.03.1987 Spoštovani krajani!
kabelsko televizijo gradimo v na.si občini z namenom, da bi služil ta sodoben način sprejma TV signalov čim večjemu številu naših krajanov. Predvsem pa stremimo za tem, da bi bili priključeni na sistem vsi stanovalci v blokih s prejšnjimi skupinskimi antenskimi napravami. S tem bi za majhno število stanovalcev, ki niso podpisali pogodbe za kabelsko TV, odpadlo dane3 že zelo drago vzdrževanje skupinske antenske naprave.
Za nas graditelje tega sistema pa je pomembna tudi tehnična prednost, če so na sistem kabelske TV priključeni vsi stanovalci v blokih - zmanjšajo se problemi motenega sprejema signala, ki so danes ravno zaradi tega v taksnih objektih zelo pogosti. Odpade tudi neprimerno montiranje kablov po fasadi zgradbe, ker se lahko v celoti uporabi obstoječa notranja hišna instalacija. Tudi vzdrževanje sistema kabelske TV je v taksnem primeru učinkovitejše.
Glede na vse zgoraj navedeno smo se odločili, da ponudimo vsem do sedaj neprijavljenim strankam posebno ugodno in zadnjo možnost podpisa pogodbe za priključek na kabelsko TV po ceni
din 60.000,-
z možnostjo odplačila v šestih mesečnih obrokih po din 10.000,-, če se naknadno prijavijo še vse do sedaj neprijavljene stranke v bloku. V tem primeru mora biti prijava za priključek podpisana in avans Cprvi obrok din 10.000,-) nakazan vsa^j
dnn pred napovedanimi deli dokončne montaže.
Prijavo podpišete in položnico za nakazilo avansa (din 10.000,- prejmete v tajništvu vaše KS.
Po 16. marcu 1987 bomo dokončno odklopili (postopoma do konca meseca) vsa stanovanja, ki so še vedno povezana s sistemom kabelske TV in za njih ne bo podpisana pristopna izjava oziroma ne bo vplačan avans. Prepričani smo, da boste izkoristili to enkratno priložnost. Saj se cena za priključek na kabelsko TV v liariboru danes giblje že med 100»000,-in 200.000,- din. Za ceno (ki vam jo nudimo celo na obroke) pa ni možno niti najmanjše popravilo skupinske antenske naprave, ki se je bo odslej posluževalo v vašem bloku le majhno število stanovalcev.
Tovariški pozdrav.
OBVBJCENI:
KS Heroj Tone Tomšič KS Anton Aškerc "KS Ivan Cankar KS Boris Kidrič KS Rotovž KS Ob parku KS Koroška vrata
I
Mariboru zelo radi poudarijo obstoj priključka na CATV — kabelsko televizijo, ki omogoča sprejem različnih radijskih in televizijskih programov (deloma tudi satelitskih).
Navdušenje je veliko. Organizatorji gradbenih in montažnih del ga znajo dobro izkoristiti. Dokaz je naslednje besedilo vabila, da naj postanejo občani sofinancerji projekta — v njem so spretno zamolčane vse nejasnosti:
Vendar pa prava presenečenja šele sledijo, saj lahko ugotovimo, kaj vse je bilo v vabilu zamolčano, šele za nazaj — ko preberemo -pogodbo, ki nam jo pošljejo na
ODdOU ZA IZGRADNJO GAT7 JISTJ51A
V OilČINI MANIJOil - ROTOVŽ
ГШИBOH, Maistrova 17, tel. 20-249
i»T.: 772/87
DNE: 14.04.1987
Tov.
Igor KRAMBERGER
Gregorčičeva 23 t)2000 M a r i b
ZADEVA: CATV Haribor-Kotovž, pogodba o sofinanciranju, obrazložitev.
rri izgradnji sistema CATV v občini Maribor-Rotovž nastopajo krajevne skupnosti kot pravne osebe, med tem ko vodi naš Odbor (po posebenem pooblastilu) vsa dela v zvezi z izgradnjo, zato vam tudi mi odgovarjamo na vaša vprašanja:
M. til
- n pogodbo je zagotovljen sprejem treh UKV radijskih programov, dejansko smo uspeli sistem opremiti s 7 programi: Lj 2 *in 3, № 2,
Zg 1 in 2 ter Avstrija 1 in 3« Prizadevali si bomo programe še razširiti;
- pogodbeno jo predviden sprejem enega satelitskega programa (Moskva). .'renutno je možno sprejemati .5 takšnih programov.'V postopku je pridobitev dovoljenja in odkup možnost sprejema programa 'TV Koper. Ca leva bo realizirana v nekaj mesecih - vsekakor še v letošnjem letu;
- vzdrževalec sistema CATV Maribor-Rotovž je GO.iENJE SERVIS, Titovo Velenja, enota Maribor, kar je urejeno s posebno pogodbo. Dežurstvo je’urejeno vsak dan. Morebitne napake pri delovanju sistema se odpravljajo sprotno;
- usoda programov EUS-l je odvisna od zakonodaje, ki se na tem področju sedaj pripravlja. Dosedanje informacije v tej zvezi so dokaj . Zadovoljive, saj urejamo vso to problematiko v tesni povezavi z
MK SZDL Maribor. Upravljalec sistema bo vsekakor RTV Ljubljana, ki pa se ne namerava ukvarjati z vzdrževanjem, kar bo prepustil nam s posebnim družbenim dogovorom.
ad 2.)
- pogodba je tiskana v nakladi 8000 izvodov in vsebuje določila, ki odgovarjajo pretežnemu delu sofinancerjev. V Vašem bloku zamenjava vtičnic načelno ni potrebna, ker so že montirane vtičnice, ki odgovarjajo sistemu JATV. Do pa bila potrebna druga dodatna iela v bloku na napravah, ki se nahajajo v 3kupnih prostorih bloka (stopnišče itd.).
Vsekakor bo moral serviser vstopiti v vase stanovanje, Če boste prijavili moten sprejem in bo morebitni razlog ugotovljen na napeljavi v območju vašega ntanovanja;
ad 3.)	*
- Center CATV ki izvaja delu po sklepih Odbora in po pooblastilu Kra :vnlh airupnor.ti,°nimч organizirane posebne pravne službe,
14to e opravičujemo, ,;e m morda vse popolno;
)li
la
r» vel
žnor.t
Ж
najbolj jasno pojasnjena, zato še naslednja razlaga pred besedilom dopisa:
Načeloma bi lahko na Mestnem vrhu postavili samo satelitsko anteno, ki bi sprejemala signal distribucijskega satelita. Ta signal bi nato predelali v obliko, ki jo lahko sprejema običajna antena. Če bi bila ta naprava v lasti RTV, bi imela preprosto status pretvornika. Zgolj tehnično bi se nekoliko razlikoval od pretvornika na Pohorju. Povezava postavitve satelitske antene s kabelskim omrežjem pa ne pomeni samo tehnične izboljšave glede kakovosti signala, temveč nenavadno vezanost. Vezanost, ki postane še posebej izrazita, ko o programih, ki jih posreduje hardvvare, ne odloča več lastnik tega hardvvare, temveč nekdo drug.
S pravnega vidika je pri postaji na Mestnem vrhu ključno to, da lastnik pretvornika ni RTV, ko je
na drugi strani lahko lastnik distribucijskega pretvornika samo ustrezna pooblaščena institucija.
Povsem drugače bi bilo, če bi pretvornik sprejemal samo direktne signale (se pravi sporede RTV Ljubljana, Zagreba in Avstrije in napovedanih direktnih satelitov). V tem primeru bi bil sistem bliže skupnim antenskim napravam v stanovanjskih blokih.
Avtor prispevka pozna nekaj literature o kabelski in satelitski televiziji, ki so jo napisali družboslovci po svetu. Na podlagi nekaterih naslovov iz te literature so nastala razmišljanja v naslednjem dopisu (zainteresirani bralci jo lahko dobijo pri avtorju na vpogled):
maj 1987
Igor KRAMBERGER
bor za izgradnjo CATV sistema, ker krajevna skupnost ne pošlje odgovora, pokaže, da zanesenost prinaša sadove, dokler je povezana z realizacijo neposrednih občanskih interesov, vendar ji lahko nevarno spodrsne, ko se sooči s skoraj monopolističnimi inštitucijami, ki posredujejo programe.
Drugo pismo, ki sem ga sestavil, je precej daljše od prvega, ker sem moral od spraševanja preiti k argumentiranju, kje vse so nejasnosti in izpostavljene točke, na katerih bo mogoče rušiti iniciativo občanov.
Vendar v pismu ena zadeva ni
Igor ERAISLEGEL, Gregorčičeva 23, 62000 i! a r i b o r
V Liariboru, 1987-04-23
Odbor ca izgradnjo CATV-aiataaa v občini Uarlbor-Rotovi
Spoštovani,
zahvaljujem se Van aa Vaš dopis 772/87 (14. april 19C7) m Van ▼ prilogi pošiljaš: podpiaani izvod pogodba o sofinanciranju izgradnjo tfarežja za CATV.
Vendar bi rad pogodbi dodal še nekaj pripomb*
1. Odbor, ki akrbi sa izgradnjo CATV cnrežja,	akrbl	za vzpoatavitov
hardsare. To, da pogodbe ponuja različne ПКУ in TV p^ogrene, pa jo v duhu LIartina Krpanai ker Jo Jasno, da	bo	programsko	odgovor-
noat norela prevzeti ustrezna institucija,	ki	se	ukvarja	s aoft-
varen, so laUco ponudbe izvajalca hardeare-stvari sicer dobronamerne, vendar brez pravne podlage. Iz dosedaj znanih papirjev različnih republiških in zveznih organov sledi, da bo za prograo odgovorna ETV, sa vzdrževanje pa naj bi bila ali РГТ ali RTV, Id. lahko to seveda odstopita šc Iccnm drugem* v izvajanje. Kolikor ven, so spremembe republiškega zakona o infonsiranju skrčilo uprovljelce jrograaov zgolj na RTV, v staron zakonu (oz. nordc. trenutno Še veljavnem),je to lahko bila tudi druga ustrezna družbena ali dru?-beno-politična skupnost.
Ker nisem pravnik, so ne morem v to spuščati a ata strogo pravnega vidika* gre ni bolj za refleksijo situacije.
To pa pomeni, da sodelovanje pri gradnji bardvarc še ni plačilo oz. sodelovanje pri softvare. Kot Je znano, Je izdelovalcev račaialnl-kov sorazmerno malo, ponudnikov programske opreme, ekspertnih programov in podobnega pa ogromno. Denar sa računalnik uspe zbrati mnogim, zatakne se pri denarju sa programe. In še nekaj i pri aaaoglb programov Je zagotovljena vsaj minimalna možnost izbire in izbora. Pri enem saamm programskem upravljalen te možnosti seveda ni. Kajti nomalno bi bilo naslednje: odbor za CATV upravlja s hardeare, nato pa se dogovarja z ETV, lastniki satelitov, mariborskimi ponudniki lokalne televizije, lastniki video-kaset - za oblikovanje ponudbe programov v svojem omrežju.
Iskreno upam, da pričakovanja ljudi, ki ao ae drugje (npr. v Selnici ob Dravi) lotili dela z veliko prizadevnootjo in a prostovoljnim delce, ne bodo razočarana. Prav tako bi bilo prav, da bi podpisnike pogodb jasneje opozorili na razliko med bardvarc in soft-
vare, še slasti glede plačila os. prihodnjega plačevanja* plačilo tokovine ni plačilo programov.
3. (Številke ustrezajo številkam v dosedanjih dopisih.) Razveljavitev pogodbe LOBA biti predvidena. Kot Je znano iz pravnih procesov v nekaterih drugih državah, je distribucija po kabelskem sistemu sa avtorsko pravo druga in drugačna oblika distribucije, kot je iz distribucija preko oddajnikov in direktno аргејешм antene, hicer je ras-merje med skupno atensko napravo in kabelskim aarcEJcn takšno, da Je včasih težko potegniti črto-ločnico* vendar ac Je zadeva zaostrila s pojavitvijo dietribucijakih aatclitov. Iz tega aledi možnoat, da anteno za sprejem signala z distribucijskega satelita mzizaeoo kot nadomestilo za dosedanje pretvornike in kot razširitev običajnih skupnih anten v blokih. V tem primeru Je dosedanja naročnina za RTV Še plačilo (vsaj za dal) programov po kabelskem omrežju.
Če pa zadeve ne гагтжвсто tako, potem pa mora še naprej obetaj ati ob kabelskem omrežju tudi antena na hiši (individualna ali skupinska). Še več, zagotovljena bi moralo biti možnoat. da izbira uporabnik ned dvema antenskima vtičnicamai ločeno za kabelske programe in sa direktne programe, V tam primeru tudi ne bo mogoče prenesti denarja, ki ae znotraj stanarine ali obratovalnih a±z otročkov zbira sa vzdrževanje skupinske antene, na vzdrževanje internega dela kabelskega anrežja.
Vprašanje o prekinitvi pogodbe ali o odstopu od nje VBebuJe še eno temoi zadnje vabilo za priključitev na CATV Je vsebovalo opozorilo o potre URL dodatnih delih, kadar ni priključena celotna vertikalna linija v bloku. Kaj torej pomeni odstop od pogodbe -morda plačilo vseh teh dodatnih del? Kajti, če se no prijavim sa CATV, mora te poravnati Gorenje-Clrad oz. plačajo ostali stanovalci višjo eeno* ko sam se prijavil, pa moram sam kriti te stroške, če Želiš: odstopiti* tako Je zadevo mogoče razuaeti, ni pa nujno.
Zdaj pa amo znova pri puri točki*
prijavil sam ae sa sodelovanje pri gradnji CATV-hardsnro* zdaj bo prišel ponudnik CATV-aoftvare in jaz sl bom izbral določen program* kako bo a plačilen. Do zdaj Je uporabnik radia ali TV-sprejeesiika poravnaval naročnino samo ETV-Ljubljana, gledal in poslušal pa je lahko še marsikaj drugega. Vendar ti drt^i RTV' niso postavljali nobenih žalitev sa plačilo programov, če pa bodo lastniki satcli^/ zahtevali plačilo, se zadeva krepko spremeni. Wo bo pri tem odločal. Bodo morda v končni fazi odločali o progrerdh v resdelilnlei programov v TV-hiši v Ljubljani - ustrezna razširitev in povozova kabelskih sistemov Je tehnično vprašanje, ki je lahko pri ostrožni politični zainteresiranosti hitro rešeno.
Grenak okus v ustib, ki ga dobim, ko pomislim na opuščanje lokalne avtonomije pri nadomeščanju mestnega (cenenega) plina z ruskim zemeljskim plinom, se mi pojavlja tudi pri teh razmišljanjih o usodi oz. prihodnosti kabelskih sistemov.
Hazmit* to dolgo pisanje kot nujno dopolnitev pogodbe, če naj ohranimo čimveč ravni samostojnosti in svobode. Vaš odgovor ae Je s svojo hitrostjo in izčrpnostjo prepričal - obenem pa vzbudil občutek, da boste tudi to!qratnn razmišljanja prebrali in premislili.
S spoštovanjem
igor ишзгипв
TEHNOLOGIJA IN DRUŽBENA
i
Herbert Marcuse je konec šestdesetih let v knjigi Enodimenzionalni človek' podal nekatere teze, ki direktno zadevajo znanost in tehniko. Kljub številnim kritikam je njihov pomen več kot relevanten za naš čas, saj neprestano zadevamo obnje in jih tudi vedno nujno zgrešimo.
Poskusimo na kratko predstaviti osnovno tezo. Gre za to, da se gospostvo danes ne vzpostavlja in širi samo s pomočjo tehnike, temveč kot tehnika. Cilji in interesi gospostva so vedno že vgrajeni v samo konstrukcijo tehnike. Tehnika nastopa kot zgodo-vinsko-družbeni projekt, ki omogoča racionaliziranje nesvobode avtonomnosti. Nesvoboda se ne pojavlja niti kot iracionalna niti kot politična, temveč kot pristajanje na tehnični aparat (in prilagajanje le temu), ki povečuje proizvodnost dela in udobnost življenja. Racionalnost, kot jo »uvede« Max Weber, se tako pokaže kot racionalnost v Freudovem smislu: resnični motiv se prekriva, sklicujoč se na tehnične imperative, kar je mogoče samo zato, ker je »racionalnost« gospostva.
Emancipacija tako seveda ni mogoča brez revolucionira-nja znanosti in tehnike. Jiir-gen Habermas je to tezo takoj radikalno zavrnil. Izhajal je iz koncepta znanosti in tehnike kot »projekta vseh skozi vso zgodovino«, ki nima alternative, dokler moramo vzdrževati življenje z družbenim delom in s pomočjo sredstev, ki substituirajo delo. V dokazovanju se opira na Arnolda Gehlena*. ki projecira razvoj funkcij človeškega organizma na razvoj znanosti in tehnike in s tem »odkrije« »nezmotljivo« logiko razvoja znanosti in tehnike, ki je seveda nima smisla prekinjati. (Sama od sebe, skozi instinktivno delovanje ljudi in kulturne obrazce, se ustvari tehnika, ki nam najbolj ustreza) J. Habermas ponuja možnost za emancipacijo v razširitvi svobodne komunikacije (to je instucio-nalnega okvirja družbe, v nekem približku Marxove nadstavbe) in repolitizaciji javnosti. Vendar pustimo rešitve (odgovore) ob strani. Pomembnejša so vprašanja, ki jih odpira, ko razvija tezo o znanosti in tehniki kot ideologiji, pomembnejša, ker so do sedaj ponujeni odgovori na njih bolj podobni ad hoc mašilu, ki skuša prekriti nujni konstitutivni razcep med poljema marksizma in psihoanalize.
timnosti oblasti; pade pa, ko racionalnost jezika, vezanega na institucionalni okvir, zadene ob racionalnost »vzroka in posledice«, »sredstva in cilja« subsistema »smotrno racionalne« dejavnosti, torej sistema »dela«, ki se širi z razvojem proizvajalnih sil. Kapitalizem institucionalizira novost kot tako. Racionalnost sistema »dela« prevlada nad iracionalno podlago forme legitimnosti oblasti. Tradicionalne skupinske slike se spremenijo v subjektivne moči verovanja in etike, v konstrukcije, ki omogočajo hkrati kritiko forme gospostva in njeno reorganizacijo. Tako se s kritiko tradicionalne podlage legitimnosti oblasti vzpostavi ideologija v ožjem smislu, ki zahteva moderno znanost in tehniko. Vzpostavi se nov temelj legitimnost oblasti,
stem. Kot ugotavlja Claus Of-fe', veliko število diferenciranih informacij, ki vstopajo v politični sistem, omogoča zgodnje prepoznavanje tveganja in stopnje ogroženosti. Taka preventivna dejavnost pa je očitno usmerjena v tehnične naloge, ki jih je mogoče administrativno rešiti. Praktični problemi so eliminirani, aparat se usmeri v reševanje tehničnih problemov. Tehnični problemi pa niso stvar javnih debat. Politična javnost izgubi svojo vlogo. Depolitizacija množic je splošen pojav v razvitem kapitalizmu.
Postavlja se vprašanje, ka-kb je depolitizacija za množice sprejemljiva. Odgovor ponuja socialna fantazma, da je družbeni »napredek« odvisen zgolj od razvoja znanosti in tehnike, ki pa teče svojo pot;
cer, da je prevladujoči tip osebnosti v pozni meščanski družbi »patološki Narcis«, kot družbeno nujna oblika subjektivnosti, ki sledi individuumu »protestantske etike« in »človeku organizacije« oz. »hete-ronomnemu« individuumu. Na fenomenološkem nivbju so ga ameriški psihoanalitiki (praktiki) v petdesetih letih opisali kot posameznika, ki igra vlogo močnega, uspešnega duhoviteža, ki ne goji »odvečnih iluzij«, je »realist«; hkrati pa najmanjši neuspeh (ali karkoli, kar lahko razume kot neuspeh) povzroči, da pade v globoko depresijo. Do drugih se ne obnaša kot do subjektov; so mu le »idealni drugi« (tisti, od katerih pričakuje narcistično potrditev), sovražniki (ki ga pri tem ovirajo) in/ali masa (naivne lutke). Relacije hitro menja. Svojo
J
k
*
n
Kako (ne zakaj) se je spreminjala podlaga legitimnosti oblasti skozi zgodovino ...
V tradicionalnih družbah je legitimacijski temelj oblasti predstavljala iracionalna ideologija (v širšem pomenu), tradicija, zasidrana v inte-rioriziranih normah*. V tradicionalne institucionalne okvirje je bil ujet tudi razvoj proizvajalnih sil. To pomeni, da so proizvajalne sile s svojim spreminjanjem sicer povzročale (izsiljevale) spremembe v komunikaciji, institucionalnem okvirju, normah, vendar le tako daleč, dokler ni bila ogrožena forma legitimnosti oblasti. Glede na shematiza-cijo družbeno-ekonomskih formacij navedeno ustreza predkapitalističnim obdobjem. Habermas opredeli to obdobje kot časovni kontinuum, kjer se razvoj subsistema »smotrno-racionalnega« delovanja zadržuje znotraj meja legitimacijske učinkovitosti kulturne dediščine, ko je torej podrejen premoči institucionalnega okvirja družbe.
Tradicionalne družbe »se iztečejo«, ko pade forma legi-
ideologija v ožjem smislu, ki s kritiko iracionalnosti tradicionalne ideologije zadosti potrebi po racionalnosti*. Kakšni racionalnosti.. . Racionalnosti, ki stoji nasproti »iracionalnosti« tradicije, tradicionalnemu gospostvu, torej racionalnosti sistema »dela«. Gre za ideologijo »ekvivalentne menjave«; temelj legitimnosti oblasti se torej seli v produkcijo. Racionalnost (kapitalističnega načina produkcije) postane prevladujoča norma.
Fantazma »ekvivalentne menjave« pade s kritiko meščanske ideologije, z odkritjem simptoma. S tem izgubi tla tudi ekonomsko gospostvo*. Temelj legitimnosti oblasti postane — izraz je izposojen pri J: Habermasu (J. H.. 1986) — »nadomestna programati-ka«, ki povezuje motiv individualne uspešnosti z jamstvom blagostanja, delovnega mesta in stabilnosti dohodka. Državna dejavnost se usmeri v stabiliziranje in rast gospodarstva, politika pa v odstranjevanje disfunkcionalnosti v sistemu in v izogibanje tveganju, ki bi utegnilo ogroziti si-
v obliki vedno bolj strmo naraščajoče krivulje, če je tako, je relevantna tehnika in ne praksa, kar se kaže v obliki tako imenovane »tehnokratske zavesti«. (J. Habermas, 1986). Jezikovno posredovana interakcija se izgubi v sistemu »smotrno-racionalnega delovanja,« kar ima za posledico izgubo distinkcije inte-rakcija-delo. Na ta način so izbrisane razlike med prakso in tehniko. To dejstvo pomeni bistveno razliko od dosedanjih ideologij, ker »tehnokratska zavest« s prekrivanjem razlike med prakso in tehniko ne opravičuje samo parcialni interes določenega razreda in potlači emancipacijski interes drugih, temveč potlači emancipacijski interes kot tak. Vladanje »od znotraj«, preko in-terioriziranih norm nadomesti vladanje »od zunaj«, vladanje dobrin, zlasti svobode (»svobodni svet«). Ustvarjen je vtis post-zgodovine: razvoj proizvajalnih sil no lomi več legitimnosti oblasti, temveč je legitimnost sama.
Na ravni posameznika naletimo na podobno tezo, in si-
družbeno vlogo dejansko igra. Pristaja na spoštovanje pravil igre, vendar jih ne jemlje resno, prepričan, da so tudi drugi taki, sam v sebi pa je drugačen, je izobčenec. Kot tak je po ravnanju zavestno popoln konformist, koristo-Ijubnež, vendar mu je za to vseeno, ker je prepričan v večjo pomembnost svoje notranje drugačnosti. Zanj je pomemben uspeh kot tak, samo dejstvo uspeha, ne tiste, kar je z uspešno akcijo pridobil.
Strukturalna analiza nam pokaže, da pri patološkem Narcisu zavzema osrednjo integrirajočo instanco »veliki-Jaz«, patološka tvorba, rezultat nerazrešene, nesimbolizi-rane konfliktne predojdipov-ske situacije, ki se naslanja na »analni«, »sado-mazohisti-čni«, »iracionalni« Nad-Jaz To je na materinski Nad-jaz, ki uživanja ne prepoveduje, temveč ga nalaga: v obliki doseganja družbenega uspeha, avtentičnosti vsestransko razvite osebnosti, dominacije nad drugimi, potrditve lastnega narcizma Družbene
zahteve ne privzema več v obliki Ideala-Jaza, integriranega, ponotranjenega simbolnega koda, marveč ostaja na ravni pred-ojdipovskega nadja-zovskega ukaza. Zadovoljitev je odvisna od »kaprice Drugega« (»kapricasta« mati, »odsotnost« očeta), ki vedno bolj nastopa kot Drugi-zunaj-za-kona (verjetno je odveč poudariti, da tu upor Qi več možen). Kazen za neuspeh ni več občutek krivde, vest (oboje omogoča revolt), temveč vase obrnjen agresivni bes, neznosna tesnoba.
Danes je znanost prisotna povsod okoli nas (in v nas). V svoji temeljni razsežnosti se kaže kot »odgovor brez vprašanja«. Neprestani tok po-trošnih predmetov (rezultatov znanosti in tehnike) maskira »prazno mesto«, ki žene željo; patološki Narcis je tako zasičen z »odgovori brez vprašanj«, ki mu ves čas dopovedujejo, kaj v resnici hoče (kult avtentičnosti), da paradoksa želje sploh ni mogel izkusiti. Ukvarja se le s problemom, čemu bi »odgovori lahko služili, katero potrebo bi lahko zadovoljevali. ..«
Histerični »kaj sploh hočem??« deluje tu izrazito subverzivno.
III
Na tem mestu se zastavi vprašanje ali ima razvoj proizvajalnih sil še vedno emancipacijsko vlogo. Vprašanje je zdaj edino smiselno, če ostane odprto.
Zastavi se tudi vprašanje konca predzgodovine (v Mar-xovem smislu), ki nastopi s samokonstituiranjem roda, s procesom, ki ga je Marx razumel kot izrazito praktični problem/nalogo. Povsem drugačno interpretacijo ponuja sa-mokonstituiranje kot tehnična naloga: vzpostavitev samore-gufativnega (kibernetskega) sistema človek-stroj (Krasni novi svet). Znanost in tehnika nastopita kot razumna blaga oblast.
V kontekstu povedanega nas tako ne more presenetiti, da J. Habermas kot izrazito subverzivno dejanje razume zastavitev vprašanja: »Kako bi želeli živeti, če bi razumeli, kako bi lahko živeli, glede na potenciale, ki so nam na voljo?« (J. Habermas, 1986).
IV
Na koncu še pripomba ob rob razpravljanju o institucionalnem okvirju, to je sistemu simbolično posredovanih interakcij oziroma sistemu komunikacijskega delovanja in sistemu »smotrno-racionalen-ga« delovanja oziroma sistemu »dela«. Prvi sistem v grobem ustreza Marxovi družbeni nadgradnji, drugi pa materi-
alni bazi družbe (pogojno). Kar je potrebno poudariti, ni odnos med obema »paroma«, temveč analogni odnos znotraj vsakega obeh »parov«. Gre za to, da procesi v družbeni nadgradnji niso nikakršen odsev, preslikava procesov v materialni bazi, metodološki korelat česar bi bil redukcionizem. Zadostna tudi ni interpretacija, ki jo ponuja »zahodni-heglov-ski« marksizem, namreč da imamo opravka z metonimi-čnim odnosom dela do celote. Procese v družbeni nadgradnji razumemo kot konstitutivni element procesov v materialni bazi družbe, kar približno pomeni, da določeni procesi v materialni bazi ne bi bili, kar so, brez »ustreznih«(!) procesov v družbeni nadgradnji. Poglobitev nasprotja med formo in vsebino nas »udari« s sklepom, da teoretska sinteza ni možna, če je ni že v samem objektu.
še pripomba o jeziku: »Nezavedno je tisti del konkretne besede, v kolikor je transindi-vidualna, s katerim subjekt v poskusu ponovno vzpostaviti kontinuieto svoje zavestne besede, ne razpolaga.«'
In subjektu: »Pravi prelom ni med samo-stojnim, samo-dejavnim subjektom in subjektom podvrženem Drugemu — Gospodarju, marveč med subjektom označevalca, subjektom, katerega Drugi je Drugi-z-mankom, Drugi, ki se giblje v blodnem krogu brez opore, in med subjektom v njegovi samostojnosti ter hkratni podvrženosti Druge-mu-brez-manka, Gospodarju. Drugače povedano: nastop samo-dejavnega, samo-stoj-nega subjekta in njegova podvrženost Drugemu-brez-manka sta dve plati iste operacije, s katero se subjekt reši neznosne subjektivne pozicije izjavljanja, zavezane Dru-gemu-z-mankom, nekonsi-stentnemu/»luknjičavemu« Drugemu «’
In dialektiki: »Pot zavesti v Heglovi Fenomenologiji ni preprosto v tem, da zavest vedno znova išče obliko (podobo), ki bi ustrezno izrazila vsebino Absoluta, marveč v samospreminjanju same vsebine (»stvari same«), ki končno postane svoja lastna oblika.«’
SAMO KROPIVNIK
opombe
* DER EINDIMENSIONALE MENSCH, Neuvvied 1967
* ANTROPOLOGISCHE ANSICHT DER TECHNIK, Technlck im te nischen Zeitalter. 1965
’ vladar je bog na zemlji, božji odposlanec, Itd
* teoretiki liberalizma, naravnopravni ali delovni
* pa tudi kritika, ki napada gospostvo preko ekonomije
* Claus OFFE: DRUŽBENA MOČ IN POLITIČNA OBLAST DE 1985 zlasti poglavje Razredna vladavina In politični sistem K lektivnosti političnih institucij, str. 30—58
Žak LAKAN: SPISI (izbor), Prosveta, Bg , 1983 str 39
* Pbide°mMrEK275GODOVINA ‘N NE2AVEDN°. C Z, L|„ 1982, str. 1
* HITCHCOCK Tq?KA	Chri5,°Pher	LASCH, Zg , 1986
HITCHCOCK, Slavoj ŽIŽEK, DDU Univerzum, Lj., 1984
temeljna literatura
ikLQknji2aBZEgRM1986TEHNIKA ' ZNAN0ST KA0 ‘IDEOLOGIJA«, Sk
in
POJMU CIVILNE DRUŽBE
Menim, da lahko govorimo o izoblikovanju treh interpre-tacijskih modelov, ki poskušajo tematizirati (in si hkrati prisvojiti)	fenomen	civilne
družbe:
1)	Civilna družba kot družbena opozicija, sestavljena iz novih družbenih gibanj.
Zastopniki te interpretacije razumejo civilno družbo kot družbeno opozicijo, ki je komponirana iz ohlapno strukturiranih alternativnih (novih) družbenih gibanj in interesnih skupin, ki so se pri nas razvile v okviru ZSMS. Ta družbena opozicija ali civilna družba je pojmovana kot nekakšna oblika »skupine pritiska« (pressure group), ki poskuša kot avtonomen (in v tem smislu izvensistemski) politični subjekt uveljaviti predloge in interese, ki sicer skozi kanale konvencionalne (sistemske) politične participacije in artikulacije ne bi prišli na dnevni red političnega odločanja (primer: predlog mirovne skupine za civilno služenje vojnega roka). Nekateri akterji oziroma teoretiki družbenih gibanj poudarjajo, da le-teh tudi takrat, ko nastopajo v smislu »skupine za pritisk«, ne gre jemati kot politično, temveč kot družbeno opozicijo. Družbena opozicija se ne bori za oblast, njena funkcija je bolj defenzivnega značaja: pred državno penetracijo in represijo hoče zavarovati nove »prostore« interesne in kulturne avtonomije. Družbena opozicija ni niti politična niti apolitična, temveč antipolitična (G. Konrad). Civilna družba ni rezultat zgodovinskega razvoja oziroma evolucije, temveč se konstituira v trenutku, ko zaživi novo družbeno gibanje oziroma družbena opozicija (T. Mastnak).
Obstajajo pa razlike med zagovorniki tega koncepta civilne družbe: nekateri postavljajo v ospredje izključno pomen novih vrednostnih orientacij in življenjskih stilov v smislu nove kvalitete življenja, ki da jih prinašajo v družbeno areno alternativna gibanja, drugi tematizirajo bolj kompleksna razmerja med družbo in državo in poudarjajo zlasti vidik pravne države kot garanta legalizacije teh gibanj. Ena od bolj političnih variant izpostavlja idejo SZDL (in ne samo ZSMS) kot servisa družbenih gibanj.
Velja opozoriti, da koncept civilne družbe kot družbene opozicije ni nek izdelan in teoretsko elaboriran koncept; gre le za poskus samorazu-mevanja in samointerpretaci-je alternativnih dogajanj s strani akterjev.
XXX
Nobenega dvoma ni, da so družbena alternativna gibanja pomemben faktor v procesu rekonstitucije civilne družbe, vendar je šibka točka »antipo-litične« družbene opozicije prav v tem, da obide vpra-ftanje	koordinacija
različnih gibanj in interesnih skupin in s tem v zvezi tudi vprašanje političnega zastopnifttva. Na to je že pred leti opozorila madžarska diskusija (povzema jo Arato v zborniku o civilni družbi, str. 164—65) med reformističnim ekonomistom Hegedusom na eni in Kišem in Bencejem, predstavnikoma mlajše demokratske opozicije, na drugi strani. Slednja dva sta Hegedušu kot zagovorniku civilne družbe v smislu nepolitične družbene opozicije (ki postavlja v ospredje alternativna gibanja) očitala, da v njegovi analizi manjka poudarek na organiziranem
pritisku, ki bi silil strukturo moči, da dovoli nekaj, kar ni v njenem interesu. Socialna gibanja namreč ne morejo nadomestiti neodvisnih institucij zastopništva, brez predstavniških ustanov pa tudi ni mehanizmov kompromisa med gibanji in skupinami.
To daje oblasti tudi velik manevrski prostor posredovanja.
Ta okoliščina je pomembna tudi za razpravo o dogajanjih pri nas. Nova družbena gibanja pri nas imajo v primerjavi z zahodnimi drugačno politično težo in drugačen sociokulturni pomen.
V de facto enopartijskem sistemu (ki je delno diferenci-
neodtujene, neposredovane človeške skupnosti (asociacije) v smislu Marxovega ideala komunistične družbe;
— na zavzemanju za neposredno, nepredstavniško (delegatsko) demokracijo, ki izhaja iz ekonomske oziroma produkcijske sfere, kar pomeni, da je človek dela ali združeni delavec kot integralni samoupravljalec, nosilec vsega »podružbljenega« političnega življenja in odločanja.
Tf dve premisi spet predpostavljata nekonfliktno in nean-tagonistično usklajevanje interesov, internalizacijo splošnega (zgodovinskega) interesa, brezpartijski sistem (kjer je ZK del »civilne družbe« in ne države).
'.шШ.
ran po nacionalno-republi-škem ključu) so nova družbena gibanja (kolikor lahko neodvisne interesne oziroma akcijske skupine sploh imamo za gibanja) del prizadevanj za konstituiranje avtonomne javne sfere, ki jo sestavljajo tudi drugi akterji, denimo: znanstveni krožki, neodvisne revije, idr. Nova družbena gibanja v tem smislu niso privilegirani ali najbolj avtentični glasniki prebujajoče se civilne družbe. Skupaj z drugimi akterji pritiskajo na politični sistem in se hočejo uveljaviti kot realna sila, ki bi lahko sodelovala pri modernizaciji političnega in gospodarskega življenja. Vsaj dolgoročno pa morajo ta gibanja in skupine najti organizacijski okvir, ki bi omogočal sintezo in legalno politično prezenta-cijo alternativnih predlogov in koncepcij družbenega razvoja
2)	Civilna družba kot samoupravno organizirana družba:
A. Bibič poudarja v svoji zadnji varianti tega razmerja, da se pojma ne prekrivata v celoti: civilna družba je širša pojem, saj zajema n. pr. področji zasebnosti in religije, ki nista vključeni v samoupravno ureditev. Pri tem izhaja iz Marxove koncepcije »svobodne asociacije proizvajalcev« ter Gramscijevega modela partijske hegemonije v civilni družbi (in ne države kot pri boljševikih). To so teoretski viri, sicer pa ta koncepcija nastopa kot apoteoza jugoslovanskega modela samoupravljanja kot antietatistične-ga projekta.
Pojmovanje civilne družbe kot samoupravne civilne družbe temelji na tehle (tradicionalnih marksističnih) premisah:
_ na ukinitvi razločevanja med družbo in državo, politiko in ekonomijo, javnim in privatnim in vzpostavitvi pristne
Samoupravna civilna družba je v bistvu »družba prehodnega obdobja«, ko etatizem še ni premagan, ko še obstoji razkorak med dejanskim in normativnim, kot pravi rutinska definicija, ko smo še zmeraj »politična družba«', itd. »Preseganje politizacije v družbi — preseganje te oblike odtujenosti človeka — pa dolgoročno pomeni tudi prenehanje civilne družbe v sedanjem smislu« (iz posveta MC CK ZKS o Civilni družbi v socializmu).
XXX
Teoretsko gledano pojmovanje civilne družbe kot samoupravno zgrajene družbe ni plodno — lahko bi rekli, da na staro blago prileplja nove etikete. V bistvenem vidiku je povsem nasprotno razumevanju civilne družbe (značilnemu za tretji pristop in delno prvi), ki sloni na razločevanju med politično državo in civilno družbo, ter iz tega izhajajočih mehanizmov, ki garantirajo (relativno) avtonomijo civilno-druž-benih institucij nasproti penetraciji države. V okviru samoupravne civilne družbe še ni uspelo zadovoljivo tematizirati takih vprašanj kot so človečanske in državljanske pravice v socializmu, kriza realnega socializma, možnosti političnih in ekonomskih reform, idr.
Politično gledano igra koncept samoupravne civilne družbe določeno pozitivno vlogo: s tem, da zanika istovetenje buržoazne (meščanske) in civilne družbe, posredno prispeva k legitimnosti tudi drugih razlag in razprav o civilni družbi.
V sklopu opisanega razumevanja civilne družbe obstajajo še druge podvariante, nekatere bolj (politično) radikalne. Čeprav tudi te temeljijo na tezi o ukinjanju razločevanja med družbo in državo (del »Praxisa«), pa vendarle po-
stavljajo v ospredje tudi človečanske in državljanske pravice ter problematizirajo vlogo ZK.
3)	Civilna družba kot relacijski pojem in kot rezultat procesa modernizacije
Tretje pojmovanje, ki ga delim tudi jaz, striktno postavlja v ospredje razločevanje med družbo in državo. Izhaja iz dveh podmen:
— Civilna družba je relacijski pojem in je smiseln samo v kontekstu razločevanja med družbo in državo. Pri tem so pomembni zlasti strukturalno sistemski mehanizmi, ki garantirajo to razločevanje. Pozitivna definicija civilne družbe ni mogoča.
— Civilna družba je produkt zgodovinsko civilizacijskega razvoja — označuje prehod od tradicionalne k posttradicionalni ali moderni družbi.
V tej zvezi bi predlagal, da metodološko razlikujemo dve ravni analize:
politološko in sociološko.
Politološka raven tematizira problem ^razločevanja med družbo in državo, med politiko in ekonomijo, med privatnim in javnim. Paradigma po-litiloške ravni analize je politična filozofija liberalizma 17, —19. stoletja, v razponu od J. Locka preko Montesqu-ieja do J. S. Milla in Tocquvil-la. V tem okviru so bili prvič v zgodovini elaborirani strukturalni pogoji, tj. delitev oblasti, ravnotežje moči in neodvisna vloga trga, ki zagotavljajo svobodo posameznika in možnost samoorganizacije in samoreprodukcije družbe, ter na drugi strani postavljajo meje državni intervenciji.
(Te pogoje lahko prevedemo v jezik sistemske teorije:
funkcionalna diferenciacija, avtonomija in samoregulacija podsistemov, dinamično ravnotežje, Ashbijev zakon variabilnosti in jih povežemo s sociološko ravnjo analize).
Liberalizem je torej izpostavil, na kratko rečeno, ekonomski in politični trg kot strukturalno garancijo avtonomije civilne družbe. V toku zgodovinskega razvoja do danes so bila ta liberalistična načela (ki so postala temelj normativne ureditve za-
ja: od VVebra in kompleksnih teorij modernizacije (Eisen-stadt) do Habermasa in sistemskih teoretikov. Na tem mestu bi izpostavil samo en vidik modernizacije, ki se mi zdi izredno pomemben za diskusije o jugoslovanskih razvojnih možnostih in alternativah. V mislih imam vrednostne orientacije in modernizacijo življenjskega sveta, ki ga Habermas interpretira v smislu kulturne tradicije, socialne integracije in socializacije. Ci-
OBSERVER
Pobude za civilni nadzor nad našo trgovino z orožjem so seveda mračna zarota kontrarevolucionarne meščanske desnice.
hodnih kapitalističnih držav — danes OECD) sicer modificirana (npr. pojav welfare State, razvoj političnega pluralizma), vendar so ohranila svojo transhistorično veljavo, kar pripoznava tudi postmark-sizem. Še posebej so to potrdile socialistične države (pa tudi fašizem), ki so ukinile načela diferenciacije in s tem odpravile tudi avtonomijo civilne družbe (kar je pomenilo postaviti pod vprašaj tudi obstoj temeljnih človekovih pravic in svoboščin). Ta modifikacija je rezultanta družbenih sprememb in družbene dinamike: transformacije družbene strukture, pojava novih kolektivnih akterjev in družbenih gibanj (delavsko gibanje v 19. stol.), sprememb v vrednostni orientaciji (in Lebensvveltu), idr. Na tem mestu nastopa sociološka reven analize, v okviru katere lahko strnemo razvojne družbene procese na skupni imenovalec racionalizacije in modernizacije. Paradigmatični obrazec te ravni analize je sociološka teori-
vilna družba v smislu moderne, pluralistične družbe, ki vključuje institucije neodvisne javnosti, političnega pluralizma in pravne države, se lahko izoblikuje le na temelju ustreznih sociokulturnih (civilizacijskih) predpostavk. Z drugimi besedami: brez racionaliziranega in inovira-nega življenjskega sveta (Lebenswelt) civilna družba ni možna.
XXX
Zadnji pristop vsebuje dva vidika. Civilna družba je po eni strani politično-intelektu-alni projekt politične in gospodarske reforme in modernizacije. Po drugi strani pa ta projekt nudi nova spoznavno-teoretska izhodišča. Z teoretsko optiko civilne družbe lahko bolj ustrezno osvetlimo in tematiziramo mnoge, do zdaj nerešene ali iz analize izrinjene probleme in pojave. Teorijo civilne družbe torej lahko smatramo za novo paradigmo v (politični) sociologiji.
FRANE ADAM
VLADA V STISKI ZARADI
VPLETENOSTI BRITANSKE FIRME
ŠKANDAL MESECA
Britansko podjetje, ki dela za obrambno ministrstvo, je sodelovalo v velikih pošiljkah orožja kontrasom v Nikaragvi. To razkritje bo neprijetno zadelo britansko vlado, ki se na vse kriplje trudi, da bi zadržala širjenje razkritij o britanski vlogi v škandalu.
Observerjeva preiskava je pokazala, da je bilo podjetje Hall & Watts (Defence Sales) Ltd. kanal, po katerem so ruske avtomatske puške in drugo orožje, vredne 10 milijonov $ leta 1985 potovale iz Jugoslavije v Centralno Ameriko.
Plačilo je priteklo skozi obskurno panamsko družbo, certifikat o končnem uporabniku pa je imenoval honduraško vojsko, ki pa ne uporablja ruskih AK-47.
Pri kupčiji je sodeloval v Siriji rojen trgovec z orožjem, Monzur Al-Kassar, ki ima pisarne na Dunaju, v Bejrutu in Damasku. V stikih z britanskim podjetjem mu je pomagala mreža nekdanjih častnikov britanske vojske, ki so služili v Omanu.
Direktorji Hall A Watts (Defence Sales) so v zadregi zaradi sedaj razkritega končnega uporabnika orožja, ki je šlo čez njihove roke. Viri v podjetju pravijo, da so delo opravili v dobri veri, da je certifikat resničen.
Podjetje — največ se ukvarja z merilnimi napravami — ima tesne stike z obrambnim ministrstvom (MoD), ki je lani odobrilo 1,6 milijona vredno pošiljko britanskih pušk in opreme, izdelka Royal Ordnance Factory, preko Hall & VVattsa mozambiški vladi. Firma vodi agencijo za vse prodaje izdelkov ROF v Botsvani.
Zanimiva podrobnost v kupčiji, ki namiguje, da je britanska vlada zagotovo vedela, kaj se pripravlja, je, da je originalna nakupna lista vsebovala britanske plastične eksplozive, izdelek ICI. Hail & VVatts (Defence Sales) je
prosila za izvozno dovoljenje, a prošnja je bila zavrnjena.
Drugo orožje se ni dotaknilo britanskih tal in tako ni potrebovalo uradnega blagoslova.
Prejšnji teden je naša vlada priznala obstoj trdnih uradnih zvez s KMS, londonsko organizacijo bivših vojakov SAS (britanske posebne sile), ki so pomagali kontrasom s piloti in urjenjem.
Govorec Foreign Officea, baronica Young, je povedala v lordski zbornici, da je KMS nedavno sklenil pogodbo z državo, da priskrbi telesne stražarje sedmim britanskim ambasadam — v Argentini, El Salvadorju, Urugvaju, Ugandi, Holandiji, Bejrutu in na Tajskem.
Vlada pravi, da so se pogodbe končale leta 1982, ni pa želela odgovoriti na vprašanja o kasnejši britanski podpori operacijam KMS na Sri Lanki in v Centralni Ameriki.
Razkritje, da je glavni tok kon-traškega orožja peljal čez Jugoslavijo, meče novo luč na aktivnosti britanske ladje Silver Sea.
The Observer je prejšnji mesec razkril, da je ladja, ki je 1986 nosila najemnike za poskus puča v Si-erri Leone, leto prej nameravala v Jugoslaviji natovoriti dva tovora kontejnerjev z orožjem za kontra-se.
Razkritje tihotapske poti Jugoslavija—Britanija—Panama fjre-kriva ključno luknjo, opisano* v Tovverjevem poročilu o tajnih aktivnostih CIA in polkovnika Oliverja Northa, bivšega uradnika ameriške nacionalne varnosti, vpletenega v škandal z orožjem.
Poročilo kaže, da je bilo do aprila 1985 zbranih 25 milijonov $ za kontrase in da so bili na listi nakupov zanje plastični eksplozivi, metalci granat in puške AK-47.
Hall & VVatts so bili že tedaj na-prošeni za sodelovanje. Gospod
Al-Kassar je na Dunaju stopil v stik z Andrevvom Harrisonom, bivšim topniškim oficirjem britanske armade, ki sedaj na Cipru kupčuje z vojaško opremo. G. Harrison je stopil v stik s starim znancem iz Omana, majorjem Alanom Palmerjem, uslužbencem Hall & VVatts. Zvedel je, da »Hon-duraška vlada« potrebuje širok spisek opreme — tudi minomete, eksploziv in radijske aparate.
Pogodbo je podpisal drugi direktor, g. Alan Evans. »Klient« je nekaj opreme našel drugje, ostanek 10 milijonskega ($) paketa pa je šel na pot v zgodnjem 1985.
»Mi smo le majhna ribica: ko smo odkrili nekatere od ljudi, s katerimi smo sklenili pogodbo, se nismo več mogli potegniti iz nje, čeprav nam niso bili posebno všeč,« je rekel vir iz podjetja. Transakcija — velika po standardih podjetja, ni izstopala v računovodskih knjigah. Naš vir pravi: »Bilo je skupno podjetje. V knjige je prišel samo neznatni dobiček.«
Bizarna plat te prostostrelske podtalne operacije Bele hiše, željne pomagati kontrarevoluciji kljub nasprotovanju lastnih zakonov, pa je mirna pripravljenost držav vzhodnega bloka, da si nacu-zajo tujo valuto s prodajo opreme za boj proti obleganemu marksističnemu režimu v Nikaragvi. Orožja iz držav varšavskega pakta, tudi iz Poljske, se pojavljajo v rokah protisovjetskih upornikov od Afganistana do Centralne Amerike.
Viri v trgovini z orožjem pravijo, da je Sovjetska zveza sedaj svojim zaveznikom prepovedala prodajo vojaške opreme, ki bi utegnila pomagati boju proti režimom, ki jih SZ podpira. Toda Jugoslavija, ki po licencah izdeluje orožje, ni članica Varšavskega pakta.
P.: Samo Resnik 11
nadzoru YU trgovcav z o rož ja m mo	mm vda mračna zahtav maščanmka damnfca	(gta j prajinjo šta vitko Katadra, atr. 15)
TOVARIŠIJA DANES IN NIKOLI VEČ?
V ZSMJ NI PATERNALISTIČNEGA ODNOSA!
25. marca sem v razmaku štirih dni ujel Hashi-ma Rezhepija, predsednika zvezne konference ZSMJ, pred mikrofon v drugo. Tako kot prvič (ob odhodu štafete mladosti iz Bohinja) tudi tokrat ni bil najbolj zadovoljen z opravljenim intervjujem: »Nije bilo najbolje, pomalo si me iznenadio.«
Tone Anderlič, predsednik republiške konference ZSMS, je — preden je sedel za okroglo mizo s svojim kolegom s federalnega nivoja — nergal nad nadležnostjo novinarjev. Mesec in pol kasneje je ugotavljal, da bi bilo potrebno nekatere stvari iz intervjuja zaradi spremenjenih razmer dopolniti.
Katere so te spremenjene razmere? Štafeta mladosti je 27. marca, dva dni po opravljenem intervjuju, z velikim olajšanjem vseh (še najbolj pa RK ZSMS) brez incidentov zapustila Slovenijo. Po ostalih republikah in pokrajinah si je nabrala neprimerno več kilometrov. Brez vidnih pretresov je minil »idejni plenum« CK ZKJ. Zvezna konferenca ZSMJ je ponovno odložila razpravo o novih družbenih gibanjih, ker želi o tem razpravljati »znanstveno«. RK ZSMS je protestirala proti predloženemu scenariju za telovadbo na stadionu JLA v Beogradu, zahtevala odstop predsednika zveznega odbora za pripravo dneva mladosti Milana Lazovi-ča in odposlala združeno slovensko ekipo na beograjski stadion. Pospešeno išče zamenjavo za Rezhepijevo funkcijo in se pripravlja na pokrški letni obračun. Odstopil za enkrat še ni nihče, ne v zvezi in ne v republiki.
Ali pa bo do odstopov tu in tam sploh prišlo? Rezhepi in Anderlič sta med intervjujem, ki je tekel v gostilni štajerc, sicer sedela za okroglo mizo, toda mikrofon ni zabeležil vseh pripomb k zastavljenim vprašanjem. Tovarišija je razmajana in medsebojno nezaupljiva, toda pred skupnim mikrofonom usklajena. Usklajena v čem? V tovarištvu enakih.
MIRAN LESJA£
Tone, ali je dogajanje, ki v teh dneh teče po Sloveniji, tisto, kar je zahtevala ZSMS? Ali je to drugačna štafeta, ali je to drugačen dan mladosti?
Tone Anderlič »Nietzsche«
Predsednik ZSMS: Vsekakor moram reči, da se vse te aktivnosti z ozirom na pričakovanja dobro odvijajo. Res pa je, da je bilo veliko stvari, ki so bile v teh dneh že predstavljene, pod velikim pritiskom, da se je od tega pričakovalo nekaj posebnega. Prepričan sem, da je pot, na katero smo se postavili, prava za iskanje novih izrazov, novih aktivnosti ob štafeti, afirmacije mladih ljudi.
To naj bi bilo toroj samo izhodišče?
Predsednik ZSMS: To naj bi
bilo izhodišče. Sam veš, kako težko je prelamljati z neko tradicijo, kako težko je uveljavljati minimalne posege v predstavah, ki živijo v ljudeh trideset in več let. Kaj šele, da bi se naredilo kaj več! Res se mi zdi, da je pot kar prava.
Hashim, kako je tebi kot predsedniku jugoslovanske mladine in predsedniku zveznega odbora za pripravo dneva mladosti všeč današnja manifestacija?
Predsednik ZSMJ: Nimam še polnega vpogleda v to, kaj vse
se dogaja. Menim, da je to v skladu s koncepcijo, ki jo je sprejela republiška konferenca ZSMS. Lepo je, ker je veliko mladih, ker se razpravlja o ključnih vprašanjih družbenoekonomskega razvoja In o mestu mlade generacije v njem. To so nove vsebine, ki se bodo nedvomno analizirale, v katerih se bo iskalo vse, kar je v njih pozitivnega, in ki se bodo še naprej bogatile
Znane so ti polemike o tem, kako da se obeležuje dan mladosti v Sloveniji. Komu je RK ZSMS bolj odgovorna za svoje delo, svoji bazi, to je slovenski mladini, ali pa z^pzni konferenci ZSMJ v Beogradu?
Predsednik ZSMJ: Vprašanja ne bi tako zastavljal. Nove vsebine, za katere se je opredelila RK ZSMS, so najbrž pravi odraz interesov mladih. RK ZSMS je torej to organizirala v skladu z njihovimi interesi. Mi, kot zvezni odbor, smo to podprli. Tudi platforma in koncept za obeleževanje letošnjega dneva mladosti sta dovolj odprta. Zahtevata nove vsebine, novo osmišljevanje dneva
mladosti v skladu s senzibilnostjo mlade generacije.
Vendar pa niste podprli prvega koncepta, po katerem se štafeta naj ne bi gibala!
Predsednik ZSMJ: To drži. Nismo ga podprli, ker ni bil v skladu s koncepcijo obeleževanja dneva mladosti. Sicer pa štafeta, ki se ne giblje, ni štafeta.
Republiška konferenca ZSMS se je kljub temu opredelila za formo, ki zadovoljuje tako interese mladih, kot tudi tisto, kar zahteva koncepcija obeleževanja dneva mladosti. Štafeta ne stoji sedem dni na enem mestu, ampak je postala simbol, ki povezuje in združuje vse aktivnosti, ki se organizirajo na ravni republike.
O vprašanju, kdo je komu odgovoren, je odveč govoriti. Nihče ne želi vsiliti nikamor paternalisti-čnega odnosa. Nasprotno! Zveza socialistične mladine Jugoslavije obstaja zato, da prave interese in opredelitve mladih usmerja v nadaljnji razvoj socialističnega samoupravljanja. Ker je štafeta mladosti praznik vse jugoslovanske mladine, smo dosegli skupen dogovor, kako se bomo organizirali, da bi obeležili dan mladosti. O tem je resnično odveč govoriti. Vsi odgovarjamo članstvu. Tu ni nobene dileme.
Odločitev o tem, kako naj ae obeležuje dan mladosti v različnih okoljih, občinskih, republiških in tako naprej, je vendarle predvsem v rokah zveznega odbora za pripravo dneva mladosti?
Predsednik ZSMJ: Zvezni odbor ni nikakršno abstraktno telo. V njem so delegati republiških in pokrajinskih konferenc ter zveznih družbenopolitičnih organizacij. V skladu z dolgoročno platformo obeleževanja dneva mladosti, ki je bila sprejeta po javni razpravi, smo na odboru sprejeli skupno koncepcijo skupnega obeleževanja dneva mladosti.
Toda v zadnjih dveh, treh mesecih v zveznem odboru konsenz vseh delegatov republik in pokrajin ni bil ravno prisoten I
Predsednik ZSMJ: Ne bi rekel, da ni bilo konsenza. Ko smo sprejeli koncepcijo, ni nihče glasoval proti njej. Menim torej, da je ta koncepcija obvezna za vse. Toda že na začetku sem rekel, da je koncepcija odprta. Vse pobude iz RK ZSMS smo pozitivno ocenili. Nikakor torej ne moremo govoriti o nekakšnih večjih pravicah zveznega odbora.
Tone, Hashim je rekel, da v ZSMJ ni prisoten paternali-stični odnos. Sporočilo štafete je — kakor so bila vsa dosedanja — ohlapno, abstraktno. Ti si bil v svojem nagovoru pred prihodom štafete v Bohinjsko Bistrico bolj konkreten. Med drugim si takrat izjavil, da »ne priznavamo nobenega pokroviteljskega odnosa«. Kaj sl imel torej pri tem v mislih?
Predsednik ZSMS: Gre preprosto za to, da se je v zadnjem obdobju skrb za to, da bo štafeta iz Slovenije dostojno odšla, povečala. Ta skrb je bila prisotna tako v zveznem odboru, organih ZSMJ, kot tudi v drugih republiških ter pokrajinskih družbenopolitičnih organizacijah, vključno s slovenskimi. S tem se ne strinjamo in na to ne moremo pristati, ker smo za kaj takega tudi sami sposobni. To smo tudi dokazali. Že prej sem rekel, da so vse priprave in aktivnosti od prvega dne do danes potekale v čudni atmosferi, pod čudnimi pritiski, pričakovanji in tako naprej.
Od kod »o prihajali ti pritiski?
Predsednik ZSMS: Z različnih strani. Nezaupanje je bilo veliko tudi v zveznem odboru in v celotni strukturi jugoslovanske mladinske organizacije, Izvzemši seveda slovensko. Zaradi tega je bilo težko do konca izpeljati katerokoli zamisel. Prisiljeni smo bili narediti veliko sprememb. Vsaka napaka, vsako odstopanje v negativnem pomenu se je trikrat bolj potenciralo. V včerajšnjem časopisju so že prisotna tendenciozna pisanja, ki nimajo nobene zveze z resničnim dogajanjem, ampak želijo na novo ustvarjati neki konflikt, želijo upravičiti svojo držo in svoje napade na slovensko mladinsko organizacijo in tako naprej. To nedvomno ni v
korist iskanju boljših, sodobnejših, atraktivnejših rešitev v zvezi s štafeto in uveljavljanju mladinske organizacije v družbi.
Tudi zadnja seja zveznega odbora, ki je pred samim odhodom štafete potekala v Sloveniji, ni minila brez konfliktov ...
Predsednik ZSMS: Na tej zadnji seji ni bilo več mogoče kaj bistvenega spremeniti, ker je bil že takšen dnevni red. Nezaupanje in nezadovoljstvo se je nadaljevalo še iz prejšnjih sej. Prisotni
Hashim Rezhepi
so bili novi momenti, nove okoliščine, zato so nekateri prišli v Bohinj še z večjim nezaupanjem. Pričakovali so ne vem kaj.
Dejstvo je, da smo uspeli kolikor toliko spremenjeni koncept realizirati, da potrebne pomoči iz vseh koncev in krajev ni bilo, razen od dobromislečih ljudi in organizacij v Sloveniji.
Hashim, kako ti ocenjuješ izjave, izrečene na seji zveznega odbora, na kateri se je sprejemal nov plakat. V mislih imam vprašanja kot so bila »zakaj je list obrnjen navzdol in ne navzgor«, »ali rdeča zvezda ob listu pomeni, da partija najeda mladino«, itd.?
Predsednik ZSMJ: To so bila razmišljanja članov zveznega odbora. Večja resnost ali bolje večja pripravljenost, da se govori o posameznostih novega plakata je bila posledica tega, da smo na žalost sprejeli prvi plakat. Po argumentiranih obrazložitvah avtorjev tega drugega plakata, smo njihov predlog enotno sprejeli. Gre za osebna razmišljanja posameznih članov zveznega odbora.
Nekdo je v 11. številki Mladine ob tvojem pojasnilu, da prizadeti niso razumeli »tvoje« zahteve po uporabi jugoslovanskega jezika v Bohinju, zapisal, da gre že za drugo žalitev: če nisi razumel, sl butec. Kako to komentiraš?
Predsednik ZSMJ: Tega nisem bral, toda očitno ljudje še naprej manipulirajo s temi stvarmi. Ali mi lahko pojasniš, kateri je ta jugoslovanski jezik?
Prosim?
Predsednik ZSMJ: Kateri je ta »jugoslovanski jezik«?
Ne vem. To vprašujem tebe!
Predsednik ZSMJ: Tudi jaz ne vem, kar pomeni, da o tem sploh nisem govoril. Vemo, da obstajajo jeziki narodov in narodnosti, ki so enakopravni. V tem smislu sem tudi govoril, da »kod sekretara nek se odluči sam na kom jeziku če govoriti.«
Na koncu je bilo sklenjeno, da se skliče seja predsedstva zvezne konference ZSMJ, na kateri naj bi se govorilo o idejnih gibanjih v
ZSMS. Za kakšna idejna gibanja v ZSMS po tvojem mnenju gre, kaj se dogaja v mladinski organizaciji pri nas?
Predsednik ZSMJ: Ne vem
za takšen sklep predsedstva.
Toda to so prenesli časopisi!
Predsednik ZSMJ: Sicer nisem vodil zadnje seje, ker sem bil na službeni poti, toda govorilo se je o tem, da atmosfera, ki je bila ustvarjena po sprejemu plakata (avtorjev studia za design NK, op.
M. L.) ne sme biti povod za to, da se odstopi od koncepcije, ki jo je sprejela tudi RK ZSMS. Za analizo naj bi bil čas po tem, ko bo praznovanje 25. maja pri kraju. Takrat naj bi se dogovorili, kako se bomo organizirali za naprej.
Mladinskega ideološkega plenuma torej ne bo?
Predsednik ZSMJ: Ne, mladinskega ideološkega plenuma nismo načrtovali. Konec aprila bomo govorili o idejnih gibanjih v kulturi, razlogov za kakršenkoli izredni plenum pa ne vidimo. Menim, da se mora vsaka mladinska organizacija, pa naj bo to RK ZSM Slovenije, Makedonije, PK ZSM Kosova itd., s temi vprašanji stalno aktivno ukvarjati, jih
spremljati, analizirati in organizirati program aktivnosti.
Zvezni odbor je že sprejel koncept zvezne prireditve v Beogradu 25. maja. Ali lahko na kratko poveš, kako bo ta prireditev tekla?
Predsednik ZSMJ: Veš, koncepta nismo sprejeli. O delu avtorjev smo samo rekli, da predstavlja dobro osnovo za koncept. Precej pripomb in sugestij je bilo na sam izdelek avtorjev. Ekipa avtorjev sedaj dopolnjuje scenarij s temi pripombami in sugestijami.
Torej tudi finančni načrt še ni pripravljen?
Predsednik ZSMJ: Od bu-
džeta federacije smo zahtevali sredstva v višini lanskoletnih stroškov z obračunano stopnjo inflacije.
Za kakšen znesek gre?
Predsednik ZSMJ: Obeleževanje dneva mladosti v Jugoslaviji, skupaj z zaključno prireditvijo in jugoslovanskimi srečanji mladih, bo stalo približno 100 milijonov dinarjev. Novih.
Kaj pomenijo zadnji dogodki okrog štafete, plakata za samo slovensko mladinsko organizacijo?
Predsednik ZSMS: Pomenijo, da moramo še naprej vztrajati pri vseh svojih opredelitvah, da bomo javno, demokratično, zelo odločno stali za našimi kongresnimi opredelitvami, da bomo še bolj potencirali nekatere naše zahteve. Ne mislim, da je to neko prelomno obdobje, v katerem bomo ali popustili ali pa šli z glavo skozi zid. Iskali bomo najboljše izhode. Za to imamo dovolj moči in spoznanj.
Celo v Sloveniji se omenjajo imena nekaterih članov predsedstva RK ZSMS zaradi nedavne afere s plakatom. Kako je s tem?
Predsednik ZSMS: V vsakem primeru bomo naredili celovito oceno. Nekateri elementi za njo že obstajajo. V nasilna razreševanja — kot nekateri pričakujejo — ne bomo šli. Tudi moj odstop so glasno omenjali. Seveda ne nameravam odstopiti, kajti v tem primeru bi dokazal, da se ne strinjam z nekaterimi prepričanji, idejami. Vsaj tako bi se to v nadaljnjih interpretacijah postavlja-
lo.	V tem trenutku je mogoča vsakršna ocena, toda končnega razpleta ne morem napovedati. Prepričan sem, da nepremišljenih potez ne bomo vlekli. Šele po oceni se bo pokazalo, koliko je kdo v resnici kriv. Vsak predčasen odstop v tem trenutku bi pomenil tudi — takšna je vsaj navada v naši politični kulturi — da bi se še dodatno poskušali najti argumenti za diskvalifikacijo posameznikov, kako jim naprtiti etikete, in tako naprej.
budi narod suveren
... sm0 Slovenci
c, da bm . jC po-
U '•£ vS \no suverc-ovo 1,0Ј)0,1Пеј ta na-
ienio, da	nriioa-
i mcduaiod
O ^crc''*oi domači .rili ua „f, narod,
sm0 i! svojo pose'*"0 osi l^',f "upct 'c do;
!£
laLlovamo pja'	u
12
Še pred mesecem dni bi se ta zgodba zdela neverjetna. Pa je vseeno res. Ljubljanska Univerzitetna konferenca, oziroma njeno predsedstvo pa je tukaj naredilo obrat. Ker so bila dekleta (in fantje) izvoljeni na osnovi programov, so te zahtevali od bodočih rektorjev — oziroma tistega, ki bo med nastopajočimi in za naslov potegujočimi se zmagal v predvolilnem boju. Vsak kandidat mora predstaviti svoj program dela, sicer na Univerzi nima kaj iskati, tako je geslo predsedstva. Da bi kandidatom še nekoliko otežili situacijo, so nadebudni mladinci evidentirali svojega kandidata — koga drugega kot Rastka Močnika seveda!
O svojem videnju Univerze, o odnosih na Univerzi danes in o vzpenjajoči se krivulji rasti te naše najbolj eminentne institucije je Rastko Močnik spregovoril v tem EKSKLUZIVNEM intervjuju za Katedro ... Utrujen zaradi predvolilne kampanje je na hodniku ljubljanskega UK-ja nanizal svoje bisere takole:
Katedra:	Predsedstvo	UK
ZSMS vas je evidentiralo za kandidata za rektorja ljubljanske univerze. Kako da ste sprejeli nehvaležno vlogo »evidentiranega kandidata«?
Močnik: To nalogo sem sprejel s trojnim namenom: da se univerza vzpostavi kot avtonomna skupnost študentk, študentov, učiteljev in raziskovalcev — saj bo le tako sposobna opravljati velike naloge, ki jo čakajo v bližnji prihodnosti; da se univerzi povrne digniteta — ker si bo le z njo lahko zagotavljala notranje in zunanje pogoje, in vsebinska razsežnost rektorske funkcije — ker bo rektor le tako lahko »utelešenje« prvih dveh prizadevanj.
Katedra:	Predsedstvo	UK
ZSMS zahteva, naj se rektorja voli na podlagi programa. Ta revolucionarna novost izhaja iz prakse, ki jo je ljubljanska univerzitetna mladinska organizacija letos prvič preizkusila.
Močnik: Prav ta zahteva, naj rektorja izvolijo na podlagi predloženega programa, me je napeljala, da sem sprejel ponujeno nalogo. Programski kriterij je že prvi korak k uveljavljanju vsebinske razsežnosti rektorske funkcije, daje ji tudi novo težo in zlasti omogoča poznejši nadzor nad izvrševanjem te funkcije. Ta zahteva tudi krepi vlogo univerze pri iz-
biri njenega vodilnega funkcionarja: stvaren program namreč lahko nastane edinole na univerzi sami, univerzitetna skupnost pa je tudi najbolj poklicana — in najbolj kompetentna, da ga oceni. Že sama zahteva po programu uveljavlja najpomembnejše teze tistega programa, ki ga bom sam predložil.
Katedra: Vaši pogledi na šolstvo so znani že iz bojev proti usmerjenemu izobraževanju. A za svoj program jih boste morali prav gotovo konkretizirati. Kako mislite priti do svojega rektorskega programa?
Močnik: Moja »baza« so študentke in študenti ljubljanske univerze. Zato bom najprej poslušal njihove ideje. Veliko teh misli vsebuje že program, na podlagi katerega je bilo izvoljeno sedanje študentsko vodstvo. Ta program ima tudi že volilno verifikacijo. Najpomembnejša je pač zahteva, da mora do prihodnje univerzitetne reforme priti »od znotraj«. Na podlagi čim širših posvetovanj s študentskimi predstavniki vseh delov univerze, na podlagi okroglih miz, anket in pogovorov v »bazi« bomo s tovariši sestavili »osnovni program«. A rektorski program mora predstavljati celotno univerzo, ne samo njenega študentskega dela. Zato se bom v drugi fazi posvetoval s pred-
stavniki vseh sestavnih delov univerze (bržkone bodo to dekani, če bi bilo časa več, bi bili to pe-dagoško-znanstveni zbori), inštitutov, centra za razvoj univerze itn.. Odločeni smo, da bo naš kandidacijski postopek zgleden — in da bo že s tem politično vplival v duhu našega programa.
Katedra: Kaj pa vsebina programa? Recimo — glede regor-me univerze?
Močnik: Univerza se nenehno sama od sebe in od znotraj reformira — drugače ni vredna svojega imena. Reforma univerze mora izhajati iz procesov, ki že potekajo na univerzi sami — mo-
meti. Odpraviti je treba predmet ŠLO in DS: študentke in študenti so kot državljani že zajeti v sistem SLO, zato ni treba, da bi bili zaradi svojega statusa diskriminatorsko obravnavani. Neprimerno večji poudarek je treba dati individualnim študijskim programom, spodbujati neortodoksne povezave tudi med raznimi fakul-tetami
Pridobivanje osnovnega znanja naj poteka zlasti s pomočjo literature, učitelji naj nudijo bolj produktivne usluge: na ta način bi tudi dosegli vključevanje študentov v raziskovalno delo. Diplomant mora biti že sposoben suverenega samostojnega dela.
ramo vpeljati čim intenzivnejše kroženje učiteljev in študentk, študentov. Z Mariborom to ni ne organizacijski ne denarni problem.
Tudi v Jugoslaviji ne. S tujino bi morali navezati pragmatične stike na ravni, kjer je to najučinkovitejše — tj. na oddelkih, katedrah, čim »niže«. Na teh osnovnih delih bi vpeljali ustanovo gostujočega profesorja. Tako bi zelo poceni prišli do novih informacij in do recipročnih uslug na drugih univerzah doma in v tujini. Prav tako bi morali študentke, študenti gostovati na drugih univerzah — npr. eno leto študija drugod bi jim avtomatično priznali na mati-
Katedra: To bržkone pomeni, da ste proti političnemu preverjanju učiteljev na univerzi?
Močnik: Povsod, ne le na univerzi — saj je to v nasprotju z enakopravnostjo ne glede na prepričanje — kaj šele v razmerju do trenutnega režima. To točko mladinskega programa sprejemam v celoti — tj. zavzel bi se tudi, da se takoj vrnejo na univerzo tisti učitelji, ki so jih odstranili iz političnih vzrokov. — Vendar pa sem za to, da se ohrani neka vrsta reelekcije in nadzora nad delom učiteljev, nad kvaliteto njihovega dela. Zato bi morali pomnožiti gostovanja nehabilitiranih strokov-
NA UNIVERZO
ra jih spodbujati, povezovati, od-stranjati ovire, ki jim stojijo na poti. Sleherna drugačna reforma je v najboljšem primeru utopija, v najslabšem — diktat od zunaj.
Eno izmed mojih izhodišč je, da je v Sloveniji premalo študentov — in seveda še bolj premalo diplomantov. V sedanjem položaju je temu mogoče odpomoči zlasti z »notranjimi« ukrepi. Torej: z izboljšanjem kakovosti študija in s povečanjem njegove učinkovitosti. Da bi to dosegli, moramo najprej zmanjšati sedanje količinske obremenitve študentk, študentov in učiteljev. To se pravi: najprej zmanjšati število obveznih predmetov in število izpitov. Ob istem številu učiteljev to takoj pomeni večjo kakovost. Za študente pa to pomeni, da ne bodo študirali za izpite, ampak se bodo lahko posvečali snovi tudi in zlasti zunaj ozko predpisanih vsebin. Glavno rezervo za zmanjšanje števila predmetov vidim v t. i. »skupnih predmetih«. Ti so se v zadnjem času namnožili, ker je univerza vse bolj postajala srednja šola.
Kraj za pridobivanje splošne izobrazbe je srednja šola — in nanjo mora univerza pritiskati, da bo to tudi naredila. Sedanji skupni predmeti morajo postati samo specialistične ekstrapolacije osnovnega študija v višjih letnikih, nemara celo kot le izbirni pred-
Katedra: Kaj pa podiplomski študij?
Močnik: Sedanjo kampanjo 2000 mladih raziskovalcev moramo preobraziti v trajno institucijo. To seveda v tesnem neposrednem sodelovanju z gospodarstvom in (na humanističnih in deloma družboslovnih področjih) z državo. To predpostavlja trg delovne sile in neideološko državo. Mislim, da lahko te in druge predpostavke ustvarjamo kar sproti. Torej: vpeljati bi morali status, ki mu npr. v ZDA pravijo »teaching assistant« in »research assi-stant«. To je študent tretje stopnje ali doktorand, ki od univerze dobiva osnovni denar za preživljanje, za to pa opravlja nekatera dela: sodeluje v raziskavah ali poučuje v prvih letnikih. S tem bi zelo dvignili kakovost študija, pa tudi učinkovitost. Razbremenili bi učitelje in jim omogočili (a jih tudi obvezali), da predavajo samo najnovejše dosežke, tuje in svoje. Študentkam in študentom pa bi omogočili pridobivanje osnovnih znanj v majhnih skupinah in repe-titorije, vaje ipd. prav tako v manjših diskusijsko naravnanih skupinah.
Katedra: Kakšna pa bi bila razmerja univerze »navzven«?
Močnik: Zunanjost univerze so predvsem druge univerze, raziskovalne ustanove ipd. Tu mo-
čni ustanovi. Tega se je treba lotiti zelo pragmatično z namenom, da v širših razsežnostih uveljavimo svojo realno vrednost, ki je velika.
Katedra: Z »zunanjostjo univerze« navadno mislijo na gospodarstvo in državo — ?
Močnik: Stike z gospodarstvom je treba prav tako postaviti pragmatično — biti morajo čimbolj neposredni, hitri in prožni. Denar in kadri se morajo prelivati brez posredovanja — le tako lahko zagotovimo tudi nadzor, pa hitrost, ki je danes že tudi denar. Treba je najti preproste in korektne institucionalne rešitve na čim nižji ravni — za kroženje idej, ljudi in denarja med gospodarstvom in univerzo oz. njenimi osnovnimi enotami. — Glede države pa sem za klasično formulo: univerza ima svojo samoupravo in se veže neposredno na nosilca suverenosti. To se pravi, da je oblast na delih univerze (fakultetah, akademijah, šolah ipd.) samo dvodelna — en dom so študentke, študenti, drugi dom pa so univerzitetni delavci (učitelji, raziskovalci, administracija ipd.). Država intervenira šele na ravni univerze kot celote: npr. v tridomnem univerzitetnem svetu, kjer tretjo skupino izvoli skupščina republike (predstavnik suverena), ki so ji ti člani tudi odgovorni.
njakov, spodbujati habilitacijo strokovnjakov, ki sicer delajo zunaj univerze. Vsekakor bi morali dati večjo oblast študentkam, študentom pri nadzoru nad učitelji. Če bi uvedli individualne študijske programe kot načelo, potem bi se ta nadzor dogajal tako rekoč plebiscitarno in vsako leto — celo vsak semester.
Katedra: Vaš program očitno pomeni tudi nove zakonske rešitve?
Močnik: Seveda: prvo, kar je treba doseči, je finančna samostojnost univerze. Zagotoviti je treba, da univerza in njeni deli samostojno odločajo o osnovnih denarnih sredstvih. To zahteva novo zakonsko ureditev. Najbolje bi bilo, da se te nove rešitve najprej uvedejo z (začasnimi) univerzitetnimi predpisi. Kolikor bi bili ti v nasprotju z obstoječo zakonodajo, bi sedanja zakonodaja začasno obmirovala. Ko bi ti predpisi nekaj časa veljali, bi lahko ocenili njihovo ustreznost, jih popravili itn. — in potem šele na tej podlagi sprejeli nov zakon o univerzi, če bi bil sploh potreben. Mogoče bi bilo celo zadosti, če bi univerzo preprosto izločili iz t. i. »enotnega šolskega sistema« — saj ni med njo in srednjim šolstvom pa osnovnimi šolami nič »enotnega« — potem pa bi zadeve regulirali s splošno zakonodajo in z univerzitetnimi predpisi.
SPONTAN! ШТШ-APLtOZ
PIVA IN KLOBAS V IMENU LJUDSTVA
(Predlog scenarija za proslavo dneva mladosti)
UVOD
Ljudstvo se začne zbirati pred stadionom kakšne pol ure pred pričetkom slovesnosti in vsak dobi v roke klobaso (ker je prireditev v Beogradu, naj bodo klobase turške — čevapčiči, saj bi v primeru kranjskih klobas lahko nekateri predstavniki imeli v mislih še eno slovensko provokacijo ali celo nacionalistični izpad) in vrček piva (na slivovko ne bi ciljali, ker je na mladinskih prireditvah prepovedano točiti alkohol), s čimer bi zasedli svoja mesta na stadionu popolnoma poljubno, paziti bi morali le, da ne zasedejo častnih lož, v katerih bi sedeli pomembni predstavniki, funkcionarji in razsodniki, ki morajo biti popolnoma vidni celotni množici, saj bo njihova vloga odločilnega pomena za celotno prireditev. Ko je stadion že napolnjen, pridejo v svoje lože ti vidni možje, ki imajo na sebi posebna, enotna in zato zelo opazna oblačila, ki jih ločijo od vseh ostalih. Izbirali bi jih na primer po republiškem ključu, dodali pa bi še najvišje državne in vojaške organe.
EHO SAMO $PQ2MANJ£ Z
JEDRO
Na stadion pripeljejo določeno in dovolj veliko število mladcev, oblečenih v vojaške uniforme (ni nujno, da so člani ZK, razen, če tega organi ne zahtevajo) in začrtajo obris naše rodne, vsem nam drage države. Za republiške meje uporabijo deklice nežnega izgleda, oblečene v narodne noše, v kontrast strumnim in vojaškim mladcem. Vsako republiko nato opremijo z dovolj velikim številom (za trajanje npr. ene ure) na-
pol golih mladincev in mladink, ki se v individualnih držah razporedijo po praznih prostorih med posameznimi mejami. (Klobase in pivo se delijo neprestano, za kar je potrebno zagotoviti dovolj veliko število kioskov!). Ves čas se razlega po stadionu glasba kakšnega novejšega avtorja, uporabljati pa mora izključno revolucionarno tematiko (npr. Sarajevo bi bito dovolj dobro leglo za te stvari — Plavi orkestar, Bijelo dugme ...). Ko se vse dovolj umiri, zaigrajo državno himno, katero morajo peti prav vsi nastopajoči in publika na čelu s svojimi predstavniki, lahko tudi večglasno. Med petjem morajo biti vsi zazrti v nebo, od koder začne prav takrat deževati (žalost cele Jugoslavije). Ko naliv preneha, zagrmi topovska salva (88 strelov), za katero vstanejo vsi ljudski predstavniki s svojih sedežev in začnejo svoj govor, ki se mora obvezno pričenjati: »V imenu ljudstva ...«, »V interesu ljudstva ...« in nato preberejo vse obsodbe v prejšnjem letu za razne delinkvente, po posameznih republikah. (Kje začnejo, je stvar njihovega dogovora).
Za Slovenijo npr. začnejo z obsodbo štirih nacionalistov iz JLA, za Hrvaško s Parago, za Srbijo s Seksom, za BiH s Šešljem in študenti, ki so bili na rojstnem dnevu . . . (Mislim, da oseb ne bo težko najti.) Tako bomo lahko videli, kateri so tisti, ki uporabljajo ime ljudstva, kdo so ti, ki sekajo glave in kdo je to ljudstvo, v čigar imenu govorijo. (Tako bodo stvari o tej pogosto koriščeni stvari vsaj enkrat jasne.) Ko preberejo prvo obtožnico, začne ljudstvo, že malo pod vplivom piva, huronsko navijati in obsojena oseba začne svojo agonijo, ki mora biti čimbolj podobna kakšnemu modernemu plesu (npr. jazz baletu), mladenke v republiški meji pa začnejo ljudski ples ob ljudski glasbi (za Slovenijo npr. Lepo je v naši domovini biti mlad), mladci v državni meji pa telovadijo z orožjem, npr. zapirajo pot ven (tako dobimo s temi plesi potreben kontrast, da takoj ločimo, kdo je nekaj posebnega in ne spada zraven). Ko navijanje doseže vrhunec, glasba preneha (obsojeni pleše dalje, ker se noče pokoravati) in množica mora utihniti ter pogledati proti častni loži, kjer vstane en predstavnik (ni potrebno, da vstanejo vsi, saj so se že prej dogovorili, oziroma se tako ali tako strinjajo drug z drugim) in dvigne levo roko, da je vsem vidna. Nato, čez nekaj časa, hitro z nagibom palca dol ali gor odloči o usodi obsojenega. Ljudstvo gori od navdušenja, in v primeru palca obrnjenega navzdol vojaki s puškinimi kopiti začno udarjati po obsojencu, dokler popolnoma ne zaustavijo njegovega miganja in ga zbijejo na tla, kjer v luži krvi (za kar uporabimo npr. paradižnikovo mezgo) izdihne. (Kioski s pivom in klobasami delajo neprestano!) Tako se proslava Dneva mladosti nadaljuje dokler ne pokončajo zadnjega, ki se noče pokoravati. (V skoraj neverjetnem primeru oprostilne sodbe mora obsojeni v poduk in za kazen ves čas stati na eni nogi in gledati v nebo z rokami kvišku! Jim bomo že pokazali!)
ZAKLJUČEK
Ko je vsa trava na stadionu rdeča od krvi pravično umorjenih, se iz zvočnikov zasliši čačansko kolo in vsi preživeli (tudi spreobrnjeni) se primejo za roke in ga odplešejo okoli pokončanih z nasmehom na фга-relih in ponosnih licih. (To naj bi predstavljalo idejo jugoslovanstva.) Nato, ko še vsem nastopajočim podelijo zasluženo porcijo piva in klobas in ljudstvo zaključi s svojim obrokom (predstavnikom ljudstva se
...SVEČAN/
H
\
naj godi po njihovi želji in intuiciji), naj za konec zaigra državna himna, ob igranju katere morajo tudi mrtvi vstati, zagrmijo topovi in vsepovsod odmeva huronski aplavz. Po tem vsi zapustijo prizorišče z zadovoljnimi občutki, da je naša lepa domovina znova za nekaj časa očiščena te golazni.
PRIPIS AVTORJA
Menim, da je v gornjem scenariju zajeto prav vse: Mladost, nacionalna pripadnost (ne nacionalistična), ideja jugoslovanstva, pobijanje in uničevanje notranjih škodljivcev, ohranjanje dosežkov naše revolucije in klanjanje liku tovariša Tita, zato ne bi smelo biti ovire pri pravilni odločitvi — ZA!
PEC
BROCH
HERMAN
ZLO V VREDNOSTNEM SISTEMU
Napetost med besedami in vrsticami, to nemo osmišljanje, ki se dopolni z izborom vokabul realitete in ki dovrši literarno ustvarjanje, je istočasno misel sistema. Moč te sintakse postane lahko tako velika, da (kot n. pr. v lirski pesmi) zadošča ena sama vokabula realitete, da razsvetli celoten kozmos. Kajti po zaslugi pesniške sintakse, je ta vokabula realitete povezana z vsemi drugimi vokabulami celega sveta; za to eno slutimo vse ostale in vrednostni smoter pesniškega, kozmična neskončnost, se izpolni v edini vokabuli realitete, ki jo nosi lirska pesem.
PRIMER GLASBE
Čeprav je glasba najgloblje uklenjena s čustvi, je kljub temu najracionalnejša umetnost in je s kanonom kontrapunkcije dosegla najčistejši izraz svoje sintakse.
Nikjer ni jasneje kot ravno v tej racionalni in pregledni skladnji glasbe razvidno, da ta kljub vsej strogosti ostaja izliv osebne ustvarjalnosti, ki je tako iracionalna kot sam človek, ki glasbo snuje; ostaja izvir ustvarjalnega subjekta. Resnično, če je vsa umetnost posnemanje sveta, v primeru glasbe notranjega, in če more zapletena glasbena kontrapunk-cija postati končno posnetek na primer Beethovnovega notranjega sveta in s tem tudi posnetek mistične prapodobe, ki kot vrednostni smoter lebdi v neskončnem sleherne glasbe, tedaj je le-ta posnetek absolutnega umevanja smrti, h kateremu vse ustvarjalno teži in kateremu sistem vrednot v vsej svoji celovitosti služi.
IRACIONALNO IN KONZERVATIVNO V UMETNIŠKEM DELU
Funkcija vrednostnega sistema umetnosti se razodeva s tem, da se' loči od funkcije ostalih vrednostnih sistemov, in sicer zato, ker ima nezaslišano in prejkone magično prednost, da totaliteto v vsakem od svojih aktov ne samo nakazuje, temveč tudi odraža.
Toda to odsevanje zadnjega iracionalnega vrednostnega smotra, to odražanje totalitete daje umetniškemu delu še en poseben pomen: za vsak »nezaključen« vrednostni sistem, na primer za sistem znanosti, je estetska konkretizacija njenega etičnega prizadevanja presežena v trenutku, ko se je izvršila. Vsakokratno stanje znanosti je namreč največkrat preseženo že v trenutku, ko je bilo doseženo, in tako postane v tem istem trenutku že spet predmet novonastalega procesa preoblikovanja, da, morda bi smeli reči, da ravnokar izoblikovano takoj spet dobi karakter neizoblikovanega. V umetniškem delu kot estetski usedlini etičnega prizadevanja, postane »bivše« neposredna podoba prihodnosti, po kateri hrepeni. V vsaki posamezni umetnosti se odraža totali-teta in ta sklenjenost, to v-sebi-mirovanje resnične umetnine, ta privzdignjenost nad čas, ta konkretizacija vrednostne sheme same po sebi, lahko z gotovostjo velja za drugi glavni motiv, interpretiran kot prevladujoči položaj, ki ga je imela umetnost v zgodovinskih dogajanjih.
Verjetno je to tudi tisti razlog, ki tako umetniškemu delu kot sploh vsemu estetskemu v slehernem konzervativnem sistemu vrednot, pripisuje tako pomembno vlogo. Kajti v prihodnosti se vselej skrivata tema in prisotnost smrti, vsa življenjska gotovost pa počiva v vidnem in opravljenem, se pravi gotovost zadnjega konca v bivšem Le prehodni težnji po absolutiviziranju vseh vrednot ustreza, da obstaja tudi vrednostni sistem — in prav to je konzervativni sistem —, ki želi te vrednote, izoblikovane v preteklosti, ravno tako absolutizirati.
Toda umetnina je že reprezentant takšne absolutnosti, saj nosi v sebi zrcalo le-te Skoraj bi smeli reči, da mora biti umetnost — v doslednem nasprotju do znanosti, ki je po svoji strukturi naravnost revolucionarno usmerjena v napredek — vselej konzervativna (četudi bi lahko v nekem nenavadnem, toda verjetno potrebnem dialektičnem preobratu imeli umetnika kot takega najmanj za revolucionarnega, znanstvenika pa za konzervativnega) Če se umetnost v svojem nadaljnem razvoju vedno znova spominja bivšega, če v stalnem menjavanju umetnostnih teorij renesansa in klasicizem posegata nazaj v antiko, barok in romantika pa v goti-
ko, ni takšen postopen razvoj življenjskega stila le splošen in potreben pojav, marveč je treba v tej stalni, nikoli docela ugasli kontinuiteti dogajanja iskati morda najmočnejši izraz kulturne enovitosti, izraz tiste humanistične totalitete, ki obsega vse čase in celotno zemeljsko kroglo in je hkrati izraz sklenjenosti umetniškega dela s totaliteto ustvarjalnega človeka.
Vse konzervativno se istočasno vrača nazaj k iracionaliteti človeka, in če želimo konzervativno vzpostavljanje starih vrednot imenovati romantika, tedaj k bistvu te romantike spada tudi to, da smisla sveta ne iščemo v racionalnem mišljenju, marveč v človeškem čutenju, v nejasnem slutenju km. Ta združitev preteklosti in prihodnosti, ki zasluži največjo pozornost in je lastna slehernemu prizadevanju za vrednotami, dobi zdaj tu tisti barvni odtenek, ki ga vrednostno izkustvo iracionalnega in človeškega prinaša v takorekoč direkten odnos s kozmičnim in z zadnjimi vrednostnimi smotri humanega: misteriji krvi in spolnosti, toda tudi misteriji umetnosti, v kolikor imamo pri tem v mislih dionizično ustvarjalnost — vsa ta bližina smrti v bistvenih pretresih postane istočasno osvoboditev najvišje vrednote od smrti. Zdaj je to lok, ki se pne od iracionalitete preteklosti k iracionaliteti prihodnosti, dviga se iz strahu in hrepeni po strahu. Vendar s tem, ko čeprav temno slutnjo življenja prinaša v temo smrti in smrt, ki jo projecira smoter projecira nazaj v prapočelo, je umetniško delo razsvetljenje med dvema tšmama in simbol bivajočega ter večnosti, kot tako pa vedno znova osvobajanje od strahu.
IV.	NE-VREDNOTA
Ne-vrednota kot element za deti-, niranje vsakega sistema vrednot.
Vrednostni sistem se konstituira po etični zahtevi. Ta zahteva določa, kako naj sfe človek, ki pripada sistemu vede, da bo postal deležen vrednostnega smotra.
Že nemožnost definicije vrednostnega smotra v njegovi neskončnosti je pokazala, da je etična zahteva pravzaprav le nekakšno usmerjanje in da bi bilo zgrešeno pričakovati od nje natanko določene posamezne predpise.
Vsaka zahteva se nanaša na neko dejanje, in kakor je sleherno dejanje vpeto med dvoje mirujočih polov, kakor se premika od ene stvari do druge in se ga da definirati le, če sta znani obe stvari, isto velja tudi za vsako zahtevo, ki je v to dejanje usmerjena: definiramo jo lahko le, če posnema oba mirujoča pola: izhodišče in cilj dejanja. Vselej pa ni tako. Ravno v vsakem vrednostnem sistemu obstaja v realnem in vidnem le izhodiščna točka, o vsem preostalem pa je znano samo to, da se dejanja, ki pripadajo sistemu podajajo na pot iz tega izhodišča in da se ves sistem nenehno razvija in teži k neskončnemu. Tedaj etična zahteva ne obstaja več v formulaciji: »Prizadevaj si, da dosežeš ta ali oni končni smoter«, marveč jo moremo razumeti le še kot negativno: »Zapusti to trenutno in vidno stanje«.
Dejansko je tako, da vse etične zahteve v empiričnem, se pravi tam, kjer dobijo moraličen značaj, nastopajo v negativni obliki. Izmed desetih zapovedi jih je sedem v nikalni obliki in tudi za preostale tri moremo zlahka dokazati, da so nastale šele z absolutiza-cijo. Zakonik je vselej zbirka prepovedi. Četudi se še tako veliko prepovedi začenja z »Ne smeš«, pa smotra, kateremu veljajo, ne definirajo, temveč zgolj krožijo okoli njega v neskončnem približevanju.
Če vrednostni sistem v resnici konstituirajo etične zahteve, ki jim morajo zadostovati njim pripadajoče vrednote, se s tem ne izraža le večna nezaključenost te konstitucije in definicije, marveč vse to vrednostnemu sistemu tudi daje splošno strukturo »Ne smeš«, ki jo je vedno znova treba vstaviti v vidno, v določljivo, v že oblikovano in uporabno Nobene vrednote bi ne bilo, ko bi ta »Ne smeš« ne izhajal iz ne-vrednote, iz nečesa zlega, ki se ga da definirati in istočasno tudi zavreči Vrednota se konstituira iz ne-vrednote, vrednostni sistem pa iz »zlega«, katerega premaguje, iz katerega se razvija in ki mu na koncu koncev pomeni smrt
NE-VREDNOTA:	FUNKCIJA
AVTONOMIJE VREDNOT
Toda tudi tu obstaja isto vzajemno učinkovanje, kajti »ovrednotenje« tistega, kar je treba pojmovati kot vrednoto ali kot ne-vrednoto, kot zlo ali kot dobro, je nad sistemom. »Zlo«, iz katerega naj bi se vrednostni sistem konstituiral, ni absolutno, marveč je
— soočeno z relativnostjo vrednot — funkcija sistema. Dobro prodajani izdelki neke masovne produkcije so za trgovski sistem vrednota, umetniškemu pa pomenijo ne-vrednoto.
Če torej hočemo, da se ne-vrednota konstituira iz relativitete
— ki jo pogojuje že obstoj vrednostnega sistema — mora ta ne-vrednota temeljiti v strukturi samega sistema. In spet je avtonomija tista, po kateri je treba poseči, če hočemo uvideti odločilno lastnost vsakega vrednostnega sistema v vsem njenem prizadevanju za absolutnostjo: vsak sistem vrednot, celo vsaka posamezna vrednota, že od samega začetka zahteva, da bi bila na vsem svetu edino veljavna, že od samega začetka pa v določeni meri zahteva tudi celoten razpoložljiv prostor v zavesti (lahko bi navedli dovolj primerov s področja psihologije otroka ali primitivnih ljudstev), in šele na osnovi potreb praktičnega življenja se oblikujejo skupine vrednot in vrednostne hierarhije, ki končno prerastejo v sklenjen sistem. Tistemu, kar ostane izven sistema, ne moremo niti logično niti praktično gledano prisojati nobenega vrednostnega značaja. Ta ostanek je ne-vrednota, ki je morda indiferentna, toda takšna ostane le dotlej, dokler se v ničemer ne dotika lastnega sistema. Kajti vse »grozeče«, vse temno, vse nerazumljivo, vse, v čemer vedno tiči smrt, se oklepa vsakega tujega sistema, tudi če je le-ta še indiferenten, vendar pa se aktualizira in postane »zel« ter pripelje do svetovne vojne takoj, ko zapusti svojo nevtralnost in stopi v logičen kontakt z lastnim sistemom.
ZLO V DOGMATIČNEM
Kolikor realneje že se je boj med posameznimi sistemi razplamtel in je opazen povsod, je predstava o tem kljub vsemu vseskozi antropomorfna. Gre za neke vrste vojno bogov, za vojno med imaginarnimi vrednostnimi subjekti komercialnih, militarističnih, nacionalnih ali siceršnjih sistemov. Logični kontakt, ki se mora vzpostaviti med dvema vrednostnima sistemoma, da bi se indifetentna tuja vrednota spremenila v »zlo«, se po vsej verjetnosti pokaže kot poseg nekega boga v ukazovalno silo drugih bogov. Gre za poseg, ki ga mora avtonomna svobodnost enega sistema pretrpeti od drugega; gre za kratenje tiste »svobode«, ki je tako tesno odvisna od avtonomije sistema. Vseeno je, ali se to kratenje svobode kaže bodisi v ukazu umetnosti, naj deluje v korist domovine, bodisi da ukazuje militantnim silam, naj svoje operacije podredijo interesom dvora, ali pa se kaže kot ukaz individualnemu gospodarstvu, naj se pusti upravljati socialističnim načelom: vsakokrat gre za kršitev avtonomije, ki jo vrednostni sistem občuti kot »zlo«.
Poseg v avtonomijo, to oblikovanje »zlega«, je neodvisno od vsebinske narave vsakokratnega sistema vrednot, je seveda strukturalno pogojeno, in če smemo poseg v avtonomno moč ukazovanja, ki jo vrednostni sistem ima, označiti kot bistvo »dogmatičnega«, tedaj dogmatično ni nič drugega kot »zlo«.
Pri vsem tem pa do logično pričakovanega kontakta še sploh ni prišlo Dogmatski vdor kateregakoli tujega vrednostnega sistema v svoj lastni sistem more v določenih okoliščinah sicer res potekati, vendar nenehno nosi na sebi poteze samovoljnosti in kot takšen bi nikoli ne dopustil katerega koli izgovora glede logične možnosti in strukture tovrstnega posega Kajti čeprav mora počelo dogmatičnega, se pravi počelo »zla« vselej obstajati v nekem tujem sistemu, in čeprav mora vselej izvirati iz nečesa »zunanjega«, kjer njegove lastne vrednote ne veljajo, marveč tam domujeta tema in smrt, morajo biti kljub vsemu prisotni določeni logični po-
goji, ki onemu tujemu vrednostnemu sistemu omogočajo, da poseg izvrši. Upoštevati moramo vsaj še to, da gre pri tem za sistem, v katerem morajo določeni pojavi, ki so v njem samem ovrednoteni kot »dobri«, zunaj njega veljati za »zle«. Brez teh pogojev bi ne moglo priti do nobenega posega v lastne zahteve.
Gre torej vselej za povsem določen dialektični odnos, za dialektično razhajanje, ki mora biti v celoti ali deloma prisotno med dvema vojskujočima se vrednostnima sistemoma: kar je dobro tu, je tam slabo. Tip tovrstnih sistemskih parov je znan, da bo bi se celo govoriti o opozicijskih sistemih in kot primer bi zadostovalo navesti pare teizem — ateizem, kapitalizem — socializem, militarizem — pacifizem.
Ne glede na to, ali »zlo« dejansko posega v lasten sistem iz empirično opozicijskega sistema ali pa se je dialektično razvil znotraj lastnih meja (nobenega sistema vrednot ni, iz čigar vrednotenja se ne bi mogla logično razviti »zločinska« opozicija), nenehno prihaja do »ovrednotenja«, ki ga v lastnem sistemu opravlja vrednostni subjekt, in sicer prihaja do takšnega ovrednotenja, ki izloči zlo kot opozicijsko vrednoto in jo locira v zunajstoječem zločinskem opozicijskem sistemu, ki s tem prevzema odgovornost za poseg dogmatičnega.
Dogajanje, v katerem se odigrava kolektivno ali posamično človeško življenje, je agregat neštetih sistemov vrednot. Ne oziraje se na to, ali sistemi stojijo drug poleg drugega povsem poljubno in sami zase ali pa se medsebojno križajo in drug drugega podpirajo, oziroma sovražijo, more človek s svojim delovanjem pripadati najrazličnejšim vrednostnim sistemom, pri tem pa je vselej prisiljen, da v enem in edinem sistemu, ki je njegov lasten, združi najrazličnejša prizadevanja in jim do neke mere pusti vstopiti v njegovo lastno biologijo. Kolikor po-larnejša postajata svet in sistematika njegovih vrednot, kolikor večja in močnejša je napetost med vrednotami sveta, toliko težavnejši postajata naloga in duševno stanje posameznika in toliko teže bo opravil z naloženima mu dobrim in zlim. Človek vedno greši le z delom svojega bitja. Če pa se to ravnotežje vrednot poruši in se človek pregreši zoper kompleksni sistem vrednot, ki ga postavlja »družba«, ga ta družba, katere vrednostni sistem začne v tem trenutku funkcionirati, »izključi«: tak človek je izgnan v opozicijski sistem, v sistem »zločincev«, ki stoji s sistemom družbe v dialektičnem nasprotju, kajti za tega človeka velja, da je ravnal po zakonih tega opozicijskega sistema
RADIKALNO ZLO V SISTEMU POSNEMANJA
V kolikor so besedne definicije sploh dopustne, se radikalno zlo od zločinskega razlikuje po svoji »neizključljivosti«: če Savonarola zažge slike in s tem ravna zoper vrednostni sistem umetnosti, obstaja vzpodbujevalni faktor za njegovo početje v religiozno-asketskem sistemu vrednot; če vdre v deželo sovražnik, se ravna po svojem lastnem patriotskem sistemu; če je Konvent uvidel, da mora Ludvika XVI. obsoditi na smrt, je s tem sicer prizadel monarhistični vrednostni sistem, toda ravnal je po vrednostnem sistemu svobode — k vsakemu prizadetemu sistemu vrednot se da postaviti »zunaj« njega obstoječi opozicijski sistem, ki se mu more pripisati odgovornost za takšno početje, in dokler se lahko to dogaja in zlo ostaja v relativnem sistemu vrednot, smemo govoriti o »zmotnem vodstvu«, o »enostavnem zlu« in celo o zločinskem, vendar pa s tem še nismo prestopili meje absolutnega zla Če pa takšno »zunanje«, ki povzroča uničenje sistema in odstranjuje njegov vrednostni smoter, ni več dokazljivo, če postane uničenje samouničenje, ki poteka iz samega sistema in z njegovimi lastnimi sredstvi, če je to samouničenje, ki ga torej ne opravičuje nobeno od zunaj prihajajoče zapeljevanje, tedaj smemo z vso pravico govoriti o delovanju »radikalnega zla«. Radikalno zlo je sistemu prirojeno in ga ni moč izkoreniniti.
Kolikor obsežnejši je sistem vrednot in kolikor večji je njegov
vrednostni smoter, toliko prej postane napad nanj crimen laesae miaestatis. Toda s takšnim kvantitativnim razlogom bi ostal ta tako nenavaden zločin zoper vzvišeno, ki s svojo težo sega naravnost v območje radikalnega zla, še dolgo nepojasnjen — pri tem gre za žalitev, pri kateri ni nihče neposredno oškodovan, kajti veličastva Boga ali vladarja ni mogoče prizadeti z nobeno žalitvijo.
Pojasni se šele, ko se sooči z dejstvom, da je z razraščanjem sistema vrednot vse teže v realnosti dokazati obstoj opozicijskega sistema, ki se zmore po obsegu in moči meriti (če smemo temu tako reči) s (prizadetim) pra-sistemom in je sposoben zoperstaviti se mu ter ga prizadeti. Za to mora biti opozicijskemu sistemu dana satanistična moč v pravem pomenu besede, moč, ki ga prejkone avtomatično dvigne k iz-točišču zla.
Za celovit sistem vrednot kakršen je religiozni, ki teži za tem, da bi po meri svoje bitnosti obsegel totaliteto sveta skupaj z vsemi njegovimi vrednotami in vrednostnimi sistemi se zdi, da je ob eksistenci zla postal popolnoma dvomljiv: absolutno in kar svet absolutno obsega ne trpi nobenega sosednjega ali opozicijskega sistema, kamor bi bilo treba izgnati zlo. Celo za manihejstvo, ki razlaga nastanek sveta iz nenehnega boja med dobrim in zlim principom, velja nikoli pozabljena teološka antinomija: »Kako da je v božjem svetu možen greh?« In ker greh in zlo v nobenem primeru ne smeta pripadati posebnemu sistemu, marveč le tujemu, se vprašanje razširi: »Kako je možna prisotnost opozicijskega sistema v lastnem sistemu?«
Razumevanje tega nadvse anti-nomičnega stanja obstaja v karakterju etične zahteve same. Ko Luther pravi: »Nikoli niso dobra in pobožna dela tista, ki naredijo človeka dobrega in pobožnega, marveč je človek tisti, ki dela dobra in pobožna dela,« s tem pojasni tudi tisto za kar gre tu. Tisto, kar Luther ožigosa, je preobračanje neskončne etične zahteve v končno moralo, ki sicer pripada vrednostnemu sistemu, vendar je z njim ne smemo zamenjevati. Z drugimi besedami: znotraj slehernega sistema vrednot je moč ugotoviti popolnoma identičen sistem, ki se od točke do točke povsem sklada z originalnim, a je vendar njegovo nasprotje, kajti manjka mu pogled v neskončni vrednostni smoter. To je antikristova maska, ki nosi krščanske poteze, a je kljub temu zlo.
Mogli bi govoriti o specifičnem »sistemu posnemanja«, o posnemanju, pri katerem je še enkrat posneta celč imitatio Dei; toda v tem sistemu posnemanja se vsi bistveni elementi preobrnejo v njihovo nasprotje: neskončno v končno, iracionalno v racionalno, in obratno. Toda najsi je še tako pomembno, da se tu neskončno pomanjša in razvrednoti do končnega, in da se končno patetizira v neskončno (kajti v tem je bistvo patosa), je še važnejše od tega preobrata tisti iz etičnega v estetsko, tisti, ki odlikuje sistem posnemanja, in do katerega pride v njegovem lastnem logičnem mehanizmu. Kajti tu poteka nekaj, kar spreminja ves karakter etičnih zahtev sistema: etično zahtevo nadomesti nekaj, za kar obstaja — četudi je to contradictio in adiecto — en sam izraz: »estetska zahteva«.
Da povemo na kratko: »Estetska zahteva« — pri čemer je tudi tu »estetsko« mišljeno v najširšem smislu in se slejkoprej nanaša na vse oblikovano — ni več naravnana k vrednostnemu smotru, k etičnemu, neskončnemu vrednostnemu smotru sistema, marveč temelju v že Izoblikovanem sistemu. Če vsak estetski sistem realizira svojo estetsko konkretizacijo v že Izvršenem preoblikovanju ali delnem preoblikovanju — umetnost v množici že obstoječih umetnin, znanost v sistemu zapisanih sestavin znanja, politika ali militarizem v vsakokratnem političnem stanju na zemeljski obli - in če si vsak sistem prizadeva prek vsakokratnega stanja doseči neskončno oddaljen vrednostni smoter, če je torej ta vrednostni sistem v nenehnem procesu čiščenja, tedaj bi rekli, da je estetsko že izoblikovano ponovno iz sistema izločeno in more postati le še objekt novega oblikovanja Celo umet
nost, kolikor je racionalna teorija, se razvija v nenehnem odvračanju od bivšega. Na primer teorija slikarstva se recimo v vprašanjih perspektive ali obravnavanja zraka nenehno izboljšuje v znan-, stvenem smislu. Konzervativna tendenca, ki deluje v vsakem vrednostnem sistemu in si prizadeva za »ohranitev« že izoblikovanih estetskih vrednot, se sedaj pojavi v vsakem od teh dejavnih razvojnih procesov vselej kot oblika nasprotnega gibanja, ki pa pripelje v absurdnost takoj, ko povzroči, da se pravi smoter sistema, ki obstaja v prihodnosti, izgubi. To pomeni, da se pri tem pogled človeka, ki si prizadeva za dosego vrednot, istočasno povsem obrne in je zdaj naravnan nazaj. Celč konzervativno kot poseben sistem vrednot postaja nekaj nesmiselnega in se spreminja v zakrknjeno »reakcionarno« vse dotlej, dokler pozablja na svoj lastni oživljajoči smoter in na ohranitev bivšega v dejavnem razvojnem procesu ter se oklepa izključno ustaljenega in okostenelega.
Tu se pokaže tisto, kar je Plotin želel razložiti kot pozabljanje na božansko počelo. Pri tem gre za to, da obstoječe in izblikovano neizogibno padeta nazaj v kaos Apeirona, četudi bi hotela še nekaj časa ohraniti utvaro, da se vzpenjata. Človek je svoj vrednostni smoter zasukal do te mere, da je izgubil voljo nagnjeno k dobremu: njegova volitio se je spremenila v nolitio, pravzaprav kar v nolitio perfecta, kjer se po Tomažu Akvinskem konstituira zlo.
Človekova dejavnost je zdaj dejavnost zbiralca mrtvih predmetov, kajti bivše in izoblikovano mu nista več simbola neskončnega smotra, temveč iu kratkomalo z njim identificira. Za tiste, ki verujejo v dogme in se ravnajo po Svetem pismu — da se vrnemo k našemu primeru — vidna Cerkev ni več takšen obsežen simbol Boga, kakršen je želela biti, marveč so jo naredili za Boga samega: s tem, ko se je božja neskončnost pomanjšala v končnost vidnega, se je vera zgolj moralista pomaknila iz sfere etičnega nazaj v sfero estetskega in neskončna zahteva vere se je ponižala v estetsko zahtevo.
Estetska »zahteva« pa je s tem postala tudi zahteva po »efektu« in ravno s slednjim jo lahko definiramo. Če je efekt vere v milosti umevanja smrti, ki je bila dana človekovi duši le kot možnost in pripravljenost na neskončno potovanje, potem je efekt vere za tistega, ki nima prave vere, marveč se ravna zgolj po črki, le nekakšno neposredno plačilo, ki je neposredno odvisno od njegovega delovanja in je plačilo tustranske narave. Nič drugače ni v ostalih vrednostnih sistemih: neskončni smoter, pravo estetsko in iracionalno — vse to se avtomatično pojavi le kot »efekt« etično dobrega delovanja, kot pravi stranski efekt. Tak stranski efekt je za trgovca »bogastvo«, za umetnika pa »lepota«. Ta se poslej kot nekaj povsem iracionalnega povzdigne v racionalni smoter, v katerem se izoblikuje pravo bistvo sistema posnemanja, ki se na videz od prvotnega vrednostnega sistema sploh ne razlikuje in mu kljub temu stoji nasproti kot dosledna opozicija. Vselej gre za sistem posnemanja, pa najsi bo to tisti, ki so ga v komercialni sistem vgradili borzni špekulanti, ali sistem snobizma, ki se je razširil znotraj fevdalne družbe, ali pa naj bo to imitacijski sistem kiča znotraj vrednostnega sistema umetnosti; vselej gre za (čeprav pomanjšane) posnetke Antikristovega sistema.
To je sistem reakcionarnega v vrednostnem sistemu konzervativnega. Kajti »estetska zahteva« slejkoprej temelji v bivšem, ki ga transponlra v vrednostni smoter, v »nepravi« vrednostni smoter, In ga povzdigne v nepravi vrednostni subjekt, Slednji postane tako Anti-bog, nosilec zla, čigar antie-tične zahteve dogmatično posegajo v dejavni razvoj prvotnega sistema in v njegovo avtonomno svobodo. In ravno ker je »estetska zahteva« tista, ki deluje na tak način, je kič kot v ožjem smislu estetski fenomen poklican, da postane reprezentant etičnega zla
■
14
V.	Kič
KIČ IN TENDENČNA UMETNOST
Najprej ugovor: če naj dogmatično dejansko pomeni zlo v vsakem vrednostnem sistemu, če naj umetnost dejansko odklanja, da bi bila podvržena kateremu koli zunanjemu vplivu, tedaj bi bila sleherna tendenčna umetnost že od vsega začetka reprezentant zla. Bilo bi celo upravičeno domnevati, ali ni morda srednjeveška podrejenost umetnosti religioznemu v protislovju z bistvom umetnosti. In kljub temu je srednjeveška umetnost obstajala, kljub temu obstajajo umetnine, katerih izrecne tendenčnosti ni moči zanikovati, obstaja Lessin-govo poučno pesništvo, obstajajo Tkalci Gerharda Hauptmana in obstajajo sovjetski filmi.
Torej ni mogoče vseskozi trditi, da je vsa tendenčna umetnost kič, četudi bi bil imitacijski sistem, kakršnega kič predstavlja, še tako sposoben, podvreči se izvenumetniškim tendencam, in četudi bi lahko še bolj občutili, kako velika je za vsako tendenčno umetnost nevarnost, da se prelevi v kič, Poglejmo' recimo Zolaja, ki mu vsekakor nihče ne bo očital, da je proizvajal kič, in poglejmo njegove Ouatre Evangi-les, v katerih je hotel zapisati svoje socialistično in antiklerikalno prepričanje: na tem mestu je v okviru naturalističnega romana prikazano povsem utopično stanje, in sicer takšno stanje, kakršno bi gotovo tudi po uvedbi brezrazredne družbe nikoli ne nastopilo; stanje, v katerem se dobro in zlo ne delita po prihodnih pojmih, marveč se delita na dobre socialiste in zle antisocialjste po moralnih načelih, ki so veljali v času okoli leta 1890. V tem vzgledu se, ne glede na to, kako zelo je bil tudi samemu Zolaju kič tuj, vendar kažejo vse nevarnosti, ki jih je umetnosti nakopal na glavo vdor tujega sistema v njen avtonomni obstoj. To je pravzaprav šolski primer za to, kako dogmatično učinkuje sleherni vrednostni sistem v vseh okoliščinah. Če to samo po sebi vseskozi etično ravnanje — in ravno v tem je tragičnost tega časa — išče svoj izraz v splošnem boju vrednot tedaj je nasilje, ki ga en vrednostni sistem vrši nad drugim, antropomorfno izraženo kot vedenje sovražnika na zasedenem področju, kar pomeni, da si dovoljuje stvari, ki mu jih v domovini brani početi njegov etos. Če umetnost, ki vendar sama po sebi nima nobene »lastne« tšme, in ki je, ker se kot posnetek nenehno navezuje na področje tujih vrednot in dobiva celo svojo glavno temo — ljubezen iz območja erotičnih vrednot, bolj kot kateri koli drugi sistem pripravljena trpeti tuje posege; če je torej danes umetnost, še zlasti pesniška, bolj kot kdajkoli postala torišče vseh mogočih tujih vrednostnih sistemov, če ne obstajata le patriotska in socialistična tendenčna umetnost, marveč ravno tako obstajajo športni in drugačni strokovni romani — tedaj je vse to treba zvesti na skupni imenovalec, ki je morda najbolj opazen tam, kjer se ljubezensko pesništvo pretvarja v pornografijo, se pravi tam, kjer postaja sistem erotičnih vrednot dogmatičen in se pesništvo spremeni v erotično tendenčno umetnost Neskončni smoter ljubezni se obrne v končnega in tudi ira-
cionaliteta dogajanja je potisnjena v končnost ter postane le vrsta racionalnih spolnih aktov. Nič drugače, četudi manj surovo, ni to tedaj, ko Zola utopično tlači dejavni sistem socialističnih vrednot — in tedaj je bil socializem — še mlad in dejaven — v čas in odnose okoli leta 1890 in neskončni smoter socializma odriva v končnost ter tako na nek način »dokončuje« sam sistem, njegov etos pa pretvarja v racionalno moraliziranje. Ne le, da je to v nasprotju s principom prave utopije, ki se nenehno in dosledno odvija v neskončni oddaljenosti, marveč se — in to je bistveno — umetnikovo »dobro« delovanje preobrazi v kaznivo »lepo«: gotovo ni mogoče nobenemu umetniku braniti, da prikazuje socialiste, patriote, športnike in religiozne ljudi, tudi mu ne more nihče braniti, da prikazuje stanja, ki zahtevajo socialistične, vojaške ali pacifistične rešitve — ravno v tem smislu so Hauptmannovi Tkalci legitimna tendenčna umetnost — da, pesnik vse to celo mora prikazovati, kajti svet mora biti z njegovim »razširjenim naturalizmom« prikazan v vseh svojih stanjih kot problematičen. Toda ravno temu razširjenemu naturalizmu in njegovi resničnosti, ki je edini kriterij avtonomne umetnosti, ni dovoljeno, da bi na vrednostne sisteme gledala drugače kot na objekte svojega resničnega prikazovanja. Kazati jih morata v njihovi nezaključenosti, v njihovem živahnem nadaljnjem razvoju »takšne, kakršni resnično so«, ne pa »takšnih kakršne si želita« ali kakršni si želijo biti sami — zaključeni v končnem in konkretiziranima tak način, na kakršen se ne morejo konkretizirati nikoli.
REAKCIONARNA TEHNIKA »EFEKTA«
Bistvo kiča je v zamenjavi etične kategorije z estetsko; delovati ne želi »dobro«, marveč »lepo«, gre mu za lep efekt. Če se to na področju romanopisja kaže v tem, da kičast roman, četudi če-sto nosi vseskozi naturalistične poteze in torej uporablja vokabu-lo realitete, sveta ne prikazuje »takšnega, kakršen v resnici je«, marveč prikazuje svet takšen, »kakršnega si želimo in kakršnega se bojimo«, če se povsem analogne tendence pojavljajo v upodabljajoči umetnosti, če tudi kič v glasbi — tu je mišljena tako imenovana meščanska salonska glasba, pozabiti pa ne smemo tudi, da je.sodobna glasbena industrija v marsikaterem oziru njen razvajeni otrok — živi izključno od efekta, tedaj smemo do neke mere upravičeno reči, da brez kapljice efekta, se pravi, brez kapljice kiča ne gre v nobeni umetnosti. Za igralstvo pomeni efekt nosilno In umetniško komponento, obstaja pa celo zvrst umetnosti, ki je vselej bila specifično meščanska, namreč opera, pri kateri tvori efekt pravi gradbeni element Toda he smemo pozabiti, da je ravno opera po svojem bistvu vedno historična, in da je tista zveza med umetnino in publiko, v kateri se kaže »učinkovalni« efekt, zadeva empiričnega in posvetnega. Efektna sredstva so vselej »preizkušena«; komaj da se jih dš pomnožiti, kakor se ne da pomnožiti niti števila možnih dramskih situacij. Bivše in preizkušeno sta v kiču vedno znova najopaznejša ali drugače povedano, kič se — ogled sleherne slikarske 'razstave to potrjuje — vsakokrat znova podvrže dogma-
tičnemu vplivu bivšega, svoje vo-kabule realitete ne zajema neposredno iz sveta, temveč uporablja vokabule, ki so bile uporabljene že prej, ki v njegovih rokah okostenijo v klišeje in tudf tu postanejo nolitio ter znanilke preobrata proč od dobre volje, preobrata proč od božansko-kozmične tvornosti vrednot.
KIČASTA ROMANTIKA
Ta preobrat nazaj k historičnemu, ki odlikuje kič, nikakor ne zadeva zgolj tehnične in formalne plati. Kajti, četudi obstoj njegovega sistema vrednot ravno tako pogojuje strah pred smrtjo in poskuša v skladu s svojim konservativnim ustrojem človeštvu posredovati bivanjsko gotovost pri reševanju iz grozeče teme, pa je kič, ker je imitacijski sistem, kljub vsemu le reakcionaren. Podobno kot če nastopa na primer kot utopična tendenčna umetnost in pri tem svoj pogled v prihodnost skrajša in se zadovolji s tem, da potvarja posvetno — končno resničnost, tudi pogled kiča v preteklost ne sega daleč. Na historični roman lahko gledamo kot na iztočnico večno živega konservativnega duha, kot na iztočnico tiste vseskozi uveljavljene romantike, ki hoče določene vrednote za vedno vzpostaviti, in ki v kontinuiranem poteku zgodovine vidi zrcalo večnega. Toda ta v najvišji meri uveljavljena in načelno nespremenljiva naravnanost konservativnega duha bo izničena v hipu, ko bodo tega duha zavedli osebni motivi, ko bo, kot se to nenehno dogaja na primer v časih naraščajoče iracionalnosti ali v časih budeče se revolucije, uporabljen kot beg pred iracionalnostjo, kot beg v historično idiličnost, v kateri bi naj veljale še trdne konvencije. To osebno hrepenenje po boljšem in varnejšem svetu je razumljiv razlog, zakaj danes historično in historični roman doživljata nov razcvet, hkrati pa tudi kaže, da je s tem samo stopilo na novo ozemlje — kajti vsak zažeijeni historični svet je »lep« — ki že pripada sferi sil kiča. In dejansko ni to hrepenenje nikjer potešeno na tako lahek način kot v kiču: zakaj, če so bili nekoč razboljniški in viteški romani tisti, ki so ustrezali romantični tendenci, pri čemer je bila tudi v njih neposredna vokabula realitete zamenjana z vnaprej oblikovanimi klišeji, pa je danes vsekakor svet ustaljene konvencije tist kar iščemo na begu pred resničnostjo. Bržkone gre pri tem za svet naših očetov, v katerem je vse bilo dobro in prav, z eno besedo, iščemo neposredne povezave s preteklostjo, ravno tako kot kič nenehno kopira neposredne predhodnike in so sredstva, ki se jih poslužuje, začuda preprosta — morda bi se dalo ob tem govoriti o moči, s katero kič tvori simbole — kajti zadostuje, da se katerakoli oseba najmlajše preteklosti, na primer cesar Franc Jožef, sprehodi po odru, pa se s samo njegovo prisotnostjo ustvari takšna atmosfera popuščajočega strahu, kakršno človek potrebuje. Nič drugače se to ne dogaja v rožnatih kičastih romanih.
ZAMENJAVA KONČNEGA Z NESKONČNIM
Razlikovati moramo odstranitev smrti od bega pred smrtjo ter razjasnitev iracionalnega od bega pred njim. Kič je na begu, nenehno beži v racionalno. Racionalna je tehnika kiča, ki obstoji v imita-
ciji in dela po receptih, še zlasti je racionalna tedaj, ko njen rezultat zavzema v najvišjem smislu iracionalen, že kar blazen aspekt. Kajti, četudi je kič kot sistem posnemanja prisiljen, da se v sleherni potezi sklada z umetnostjo, pa umetnine kot takšne metodično vendar ni mogoče posnemati; to, kar se da imitiratiiso zgolj najpreprostejše oblike. Vseskozi je značilno — nikjer ni to očitnejše kot v literaturi, vendar deloma tudi v glasbi — da mora kič, ravno vsled pomanjkanja sleherne lastne fantazije, nenehno posegati nazaj po najprimitivnejših metodah: pornografija, katere vokabule realitete sestojijo, kct je znanojiz spolnih aktov, je največkrat eno samo nizanje takšnih aktov; detektivski kič sestoji iz vrste vedno enakih zmag nad zločinci; vveekend roman je nizanje vedno enakih aktov poplačane, dobrote in kaznovane hudobije. Približno gre tu za metodo primitivne sintakse, konstantnega ritma bobnov, kamor so v tem primeru vstavljene monotone vokabule realitete.
če bi eno takšnih romanesknih situacij hoteli postaviti v resničnost, bi le-ta ne bila fantastična, marveč najmanj blazna, kajti tisto, kar tu manjka, je ono osmišljenje s pomočjo sintaktičnega sistema, ki ustvarja pravo umetniško delo. Subjektivna in ustvarjalna svoboda oblikovanja in izbor vokabul realitete ne delujeta več znotraj sistema in povezava med realno podlago in oblikovno formo je približno ravno tako rahla, je ravno tako nelogična kot tista med hišo in na njo prilepljenimi ornamenti kičaste arhitekture.
Verjetno je tudi ta nezmožnost kopiranja katerega koli sistematičnega ustvarjalnega dela tista, zaradi katere vsak sistem posnemanja (in ne le umetniški) dospe do tega, da se mu ob tem, ko se sklicuje na temačnost, na dionizično, na utrip krvi; ko se sklicuje na občutek, izdaja najvišjega vrednostnega smotra v sistemu posnemanja razodene kot legitimna. Ali smo to sklicevanje na »občutek« vzeli iz psevdo-zanosti-ali iz psevdo-svetovnega nazora ali iz psevdo-politike ali pa iz navadnega vveekend romana je naj-' brže vseeno, kajti vse sklicevanje ■na občutek in na iracionalno mora kiču nujno spet postati imitacija in racionalen recept. Če si kičast roman prizadeva, da bi na primer Hamsunovo povezanost z naravo reproduciral v bobnečem poveličevanju kmetstva in navezanosti na zemljo, ali če bi — na isti način — neskončno bogoi-skateljstvo Dostojevskega v velikih razsežnostih vključeval v zabavno literaturo, bi se ob takšnih prizadevanjih kiča, da se oddalji od sebi lastnih primitivnih metod, diskrepanca nikakor ne prikrila, marveč bi šele zdaj postalo v vsej jasnosti razvidno, da je tu končno patetizirano v neskončno, kar pa se dogaja vselej, kadar končna in majhna vrednota nastopa z zahtevo po občeveljavnosti.
REPREZENTANCA ZLA
Ravno dejstvo, da je zadovoljitev tega vzgiba dosežena s kon-
čnimi in racionalnimi sredstvi in ravno to patetiziranje končnega v neskončno, to prizadevanje za »lepo«, vse to daje kiču tisti videz neresničnosti, za katerim se da slutiti etično »zlo«. Kajti beg pred smrtjo, ki ni njena odstranitev, to oblikovanje sveta, ki kljub vsemu pušča svet neizoblikovan, vse to je le vidna odstranitev časa: to, za kar si prizadeva vsak vrednostni sistem, je preobrazba časa v simultan sistem, za to pa si ravno tako prizadeva tudi vsak imitacijski sistem, se pravi tudi kič. Toda ker se pri tem ne pojavi nobeno novo oblikovanje, ker se iracionalno ne razodene, ker eno racionalno definicijo zamenja le druga racionalna definicija, kiču časa nikoli ne uspe odstraniti, njegov beg pred smrtjo pa ostaja »preganjanje časa«.
Kdor proizvaja kič ni tisti, ki proizvaja manjvredno umetnost, še manj je to človek, ki ne zna ničesar ali pa zna zelo malo, najmanj pa ga kaže vrednotiti z estetskimi merili, marveč je to etični zavrženec, je zločinec, ki hoče radikalno zlo. In ker je radikalno zlo tisto, kar se tu manifestira, zlo samo po sebi, ki je z vsakirp sistemom vrednot povezano kot absolutno negativni pol, postane kič ne le za umetnost, marveč tudi za vsak vrednostni sistem, ki ni imitacijski, zlo, kajti kdor dela zavoljo lepega efekta, kdor ne išče drugega, razen da zadovolji afekt, pri čemer mu trenutek sprostitve ustvari »Ičpo«, kdor je torej radikalni estet, bo za dosego takšne lepote smel neovirano uporabljati vsako sredstvo in ga bo tudi uporabil: Neron je z ognjemetom gorečih krščanskih teles v svojih vr-
tovih aranžiral gigantski kič, sam pa je pri tem brenkal na liro — njegova častihlepnost ni bila zaman pohlep po igralski slavi.
Vsako obodobje razpada vrednot je bilo hkrati obdobje kiča. Propadajoča Antika rimskega cesarstva je proizvajala kič in sedanjo epoho, stoječo na koncu tistega procesa, ki je razrešil srednjeveško podobo sveta, mora slednjič reprezentirati estetsko zlo. Kajti epohe, v kateri so vrednote dokončno igubljene, ne nosita zlo in strah pred njim, umetnost pa, ki hoče imeti svoj lasten izraz, mora izražati tudi zlo, ki v njej deluje.
VI.	NOVA SKLENITEV SISTEMA VREDNOT
Kakorkoli že, če naj velja teza, da zgodovina sveta predaja zanamcem in nesmrtnosti zgolj etično polnovredno dejanje, s tem pa tudi le njegov estetsko najvrednejši rezultat, potem ni bil kič še nikoli izraz Življenjskega sloga dobe. Kajti tedaj je kič, ki je skozi vsa tisočletja nastajal, preprosto propadel in ohranilo se ni nič drugega, razen resnične umetnosti. Ali pa ni velika množina kiča enostavno spremenila svojega predznaka? Da morda nimamo za najvrednejšo umetnost in za izraz dobe tistega, kar je nekoč bilo industrija umetnosti in konvencionalni kič? Zavoljo nenehnih burk, ki jih uganjajo apercepcijske sheme, je treba biti pri določanju hi-
storičnih fenomenov skrajno previden: danes je komaj še mogoče pravilno po stopnjah razvrstiti dela egipčanske umetnosti. Na koncu se verjetno težko odločimo, kaj naj bi za Faium ali Pompeje veljalo kot posnemovalska provincialna umetnost, ki se je ohranila zgolj po naključju, in kaj je trpba prištevati k resničnemu izrazu dobe in njenega stila. Gotovo so pomembne vzporednice med umirajočo antiko in sedanjim časom, toda vprašanje je, če jih smemo brez nadaljnega razširiti na ves umetnostni obrat.
In vendar je četudi morda upravičen ugovor neosnovan. Kajti ni pomembno, če bo tisto, kar danes nesporno prepoznavamo kot kič, kar danes preziramo in nam velja za reprezentanco zla, se pravi, če bo ta ne.navadni najmanj cenjeni in vendar eksistenčno tako donosen fenomen čez vrsto let še obstajal in bo morda tedaj deležen drugačnega vrednotenja.
Zgodovina še ni absolutna nesmrtnost, in četudi ima kič krajšo življenjsko dobo in dejansko že sedaj pozabljamo posamezne oblike njegovega obstoja (to je torej že dokaz za našo tezo), in četudi bosta etično dejanje in estetsko polnovredni rezultat tudi današnji kič v dobršnji meri preživela, bo vseeno tudi za njiju napočil čas mraka in popolne pozabe: zgodovina je funkcija aspekta in distance in absolutno v njej sta le Metodično in Ideja. In če je izraz današnjega časa v tem, da se ta strašna napetost med dobrim in zlim pojavlja tudi v umetnosti, potem ta izraz sčasoma lahko sicer obledi in se v konturah zabriše, toda veljaven ostaja nadča-sno — pod pogojem, da je njegova metoda pravilna — kot .ostaja nadčasno veljaven vsak pravilen nazor. Na osnovi tega smemo sklepati, da je bil ta izraz v vsaki epohi, ki je morala živeti in trpeti v podobnih razmerah, s pozno antiko vred, prav takšen, kakršen se je ohranil do danes, ne glede na to, ali ga dgnes ovrednotimo še kot kič ali pa že kot umetnost.
Tisto pa, kar je nedvomno izšlo iz pozne antike, kar je iz groze religioznega iskanja, ki jo je pretresalo, postalo zgodovinska resničnost in iz te izhajajoče duhovno življenje, je združitev tedaj ravno tako kot danes raztrganih področij vrednot v organon nove religije in nove religioznosti. Vse to bo plod tudi tiste sedanjosti, katere najgloblja stiska je iskanje vere.
Gre za to: Šele ko bo nadrejeni vrednostni sistem vase sprejel in pomiril boj med posameznimi področji vrednot, ki so postale avtonomna, šele ko bodo posamezna področja vrednot ponovno postala služeči udi nadrejene platonične Ideje in se bodo vključili v red njene hierarhije, tedaj šele bosta iz sveta in tudi iz človekove duše izgnana napetost in trdovraten spor med razlikujočimi se oblikami, katerih raztrganost je identična z raztrganostjo sveta. Iz zlu »nasprotnega legla« raste v slehernem posamezniku vprašanje sveta: »Kaj naj storimo«?; estetsko se spet spreminja nazaj v etično vse dotlej, dokler ne bo le-to znova postalo tista enotnost sveta, ki v času svojega obstoja — četudi bi nekoč postala žrtev novega razpada — izključuje neumetnost in slejkoprej najde svoje vidno utelešenje v lepem.
Konec.
Prevedeno po: Hermann Broch, Schriften zur Literatur II, Theoria, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main
Naslov izvirnika: Das Bose im Wer?system der Kunst (1933) prevod: Všclav Jarm
JANEZ VREČKO: SREČKO KOSOVEL, SLOVENSKA ZGODOVINSKA AVANTGARDA IN ZENITIZEM,
Obsežno delo, ki ga je v minulih letih opravil komparativist Janez Vrečko v okviru svoje doktorske disertacije in poleg nje na temo slovenske zgodovinske avantgarde, je zdaj pred nami v knjižni obliki. Priznam, da za povsem pravično oceno njegovega dela nisem niti prav usposobljen, saj je moje področje dela umetnostna zgodovina, njegovo pa literatura; toda druži naju zanimanje za isto časovno razdobje in še posebej zanimanje za avantgardna gibanja pri nas. Ker pa so prav za avantgarde značilne transmedialne težnje, ki jih morda najbolje ponazarja vzklik pesnika Apollinaira »Tudi jaz sem slikar!«, je morda prav in celo zaželeno, da študije z drugega strokovnega področja presojajo strokovnjaki s sosednjega področja In ne samo da se okoriščajo z novo odkritimi podatki.
Moj pogled na Vrečkovo delo je do neke mere obremenjen. Oba sva namreč stopala, vsak na svojem področju, po trnjevi poti poda o-vne akrbije. toda tudi po poti vznemirljivega iskanja zvez, stikov, pri-merjav, nekakšne humanistične »logistike« (kaj je bilo v doote kraju možno v določenem času) Oba, a poleg naju tudi drugi g . so se na drugih področjih v glasbi, gledališču, filozofiji idr sp P vorašanji prevratnega časa zgodnjih dvajsetih let pri nas, smo , v položaju, ko ni kazalo drugega kot lotiti se snovi z »arheo " , todo. Nobene podrobnosti, nobenega podatka nismo sme	’
razkrivali smo plast za plastjo in ponekod prišli na t. im plast«.
Se več, znova in znova smo se vračali k istim P0^a*^°^r smo prebirali ista besedila in v luči novih odkritij razkrivali no nosti v njih, kar nas je vodilo, vsakega na svojem področjui® p sintez. Seveda so nova odkritja še mogoča, toda giavnina dejstev in njihova umestitev v razmeroma obsežno mozaično podobo tis g . danes zanesljivo nosi naziv slovenska zgodovinska avantgarda v protju s kompromisnim modernizmom, je v delu te generacij stvenikov zdaj posebej s knjigo Janeza Vrečka zaokrožena, ielim z opisovanjem postopkov, ki smo jih ubrali, dela S tem žellfri le opozoriti na posebnosti pri Pr®uč«v I avantgardističnih gibanj, saj so bili njihovi protagonisti m„hr,u_nn in Černigoja do Delaka in Mraka preganjani, njihovo de o zas
in avtoritativno zavrnjeno, še več, nanje in na njihovo delo se je zgrnila plast zgodovinske pozabe, tako da je bilo treba njihovo delo tako rekoč izkopati in ga v določenih primerih tudi rekonstruirati. Iz tega je mogoče laže razumeti moje vznemirjenje in radovednost, ko sem se lotil branja Vrečkove knjige o Kosovelu in avantgardi. In če se vznemirjenje in radovednost običajno poležeta potem, ko avtor uvodoma razloži tezo in nakaže poglavitne smeri in »slog« razmišljanja, moram pri Vrečkovi knjigi govoriti prav o nasprotnem; knjiga proti koncu vse bolj »vleče«, se bere kot kriminalka, kot radi označujemo branje, od katerega se ne moremo odtrgati in se izteče v intenzivnem sklepnem akordu, prepletu na novo osvetljenih dejstev in spoznanj, ki dajo obilo snovi za razmišljanje še potem, ko knjigo odložiš. Po izčrpnem, neverjetno podrobnem prebiranju Kosovelovih spisom pesmi in dnevniških zapisov pisem in drugega, po sprotnem primerjanju rezultatov drugih znanstvenikov, ki so se spoprijemali s Kosovelovo uganko, je po Vrečko-vem delu zdaj ta uganka pojasnjena: pred nami stoji pesnik treh poglavitnih razvojnih faz: najprej pesnik tako imenovane baržunaste lirike Ta naj bi se predstavila v zbirki, ki jo je še sam zasnoval pod naslovom Zlati čoln — dalje pesnik »konsov« ali konstruktivistične pesniške metode in naposled pesnik socialnega prevrata, pesnik Integralov, tudi socialistični pisatelj, kot ga imenuje Vrečko. Ocvirkova interpretacija Kosovelove konstruktivistične poezije, celo sam naziv zanjo Integrali se je izkazala za zmotno ali vsaj za bistveno nepopolno Vrečku se je posrečilo dokazati, da je bil Kosovel poglavitni, vsekakor pa pesniško najbolj kvaliteten uresničevalec zenitistične pesniške šole (se pravi poezije konstruktivističnih »okruškov«, oziroma montaž), da se je v letih 1924 in 1925 intenzivno ukvarjal s tem pesniškim načinom toda v popolni zasebnosti po lastnem načelu, da mora vsakdo v sebi prek ničelne točke (»ničišča«) na pozitivno, konstruktivno stran, ki jo pri Kosovelu označuje zadnja pesniška faza pač po velikem notranjem preobratu poleti leta 1925. ko je prestopil na stran revolucionarne poezije (Rdeči atom, Tragedija na oceanu itd.) in javnega politično kulturnega nastopanja. Pri tem pa se oba zadnja pesniška postopka med seboj prepletata; pesnik se po Vrečku ob pesnenju integralov, snovanju založbe in revij, snovanju socialnih romanov znova s konsi vrača na svoj »most nihilizma«. Središčni del knjige je posvečen prav dokazova-
nju te teze, ki pa se veže na širši kontekstualni okvir razvoja celotne slovenske avantgarde od protoavantgardnih Podbevškovih Žoltih pisem, ki jih je leta 1915 poslal Janku Slebingerju mimo Podbevškovih nastopov v prvih letih po prvi svetovni vojni, njegovih, Kogojevih in Vidmarjevih Treh labodov (1922), njegove socialistične preobrazbe z Rdečim pilotom (1922), dalje mimo druge faze, ki jo zaznamuje delovanje slikarja Avgusta Černigoja, njegove ljubljanske skupine ter Kosovelovega kroga vse do tretje faze, v kateri stopata v ospredje Černigoj in Delak (Tankovska faza) do »funkcionalizacije« vsaj Delakovega in Kreftovega dela na področju gledališča v Delavskem odru v zgodnjih tridesetih letih. Skratka, gre za razlago pojavov, brez katerih ni mogoče do kraja razložiti dogajanj na modernističnem polu slovenske umetnosti. Sploh pa ne bi bilo mogoče razumeti nadaljnjih dogodkov tedaj spora na slovenski in jugoslovanski književni levici, ko se je z vso ostrigo postavilo vprašanje razmerja med literaturo in ideologijo (politiko), ki ga je v zgodnji fazi uspešno dobojeval v prid svobodne literature prav Srečko Kosovel. Same Kosovelove pesmi funkcionirajo v Vrečkovem delu zgolj kot argumenti za dokazovanje pesnikove miselne poti in obratov — nikjer niso predmet literarnozgodovinskih analiz in kvalitativnega vrednotenja. To bo nemara obdelal v kakšni posebni študiji, ki bi jo prav tako rad prebral. Uvodni del, ko obravnava dve teoriji o avantgardah Janka Kosa in Aleksandra Flakerja, ju primerja in ponuja v premislek svojo razlago teh pojavov, je namenjen specialistom. Če pomislim na svoje delo v zvezi s preučevanjem slovenske zgodovinske avantgarde na likovnem področju, vidim, da sem svojčas potreboval prepričljivo teorijo, ki bi mi pomagala razložiti tovrstne pojave na Slovenskem. Tedaj sem pograbil Kosovo teorijo, ki po moje v bistvenem zajema In dopolnjuje že klasično teorijo Petra Burgerja o avantgardah. Vrečko postavi tej vzporedno Flakerjevo teorijo, sam pa s svojo ob upoštevanju obeh lahko potemtakem razloži prevrednotenjske faze slovenske zgodovinske avantgarde posebej Kosovela in njihovo poznejšo funkcionalizacijo. Zaradi obeh prispevkov knjige teoretičnega in razlagalnega imam Vrečkovo delo za zelo pomemben dosežek, mejnik v preučevanju slovenske zgodovinske avantgarde vsaj na področju literarne zgodovine.
Peter Krečič
IR
OBZORJA (ZNAMENJA), 1987
PREOBRAZBA
ZLA
Jesen, črno stopanje po robu gozda; minuta neme razdejano-sti; dvigne se čelo tistega, ki je bil izpostavljen pod golo drevo. Že davno minuli večer, ki se zdaj čez stopnice mahu seseda; november. Zazveni zvon in pastir vodi čredo črnih in rdečih konj proti vasi. Pod leskovim grmom zeleni lovec trebi divjad. Roke dišijo po krvi in senca živali vzdihuje nekje nad očmi moža, rjava in molka polna; gozd. Vrane, ki se razpršijo, tri. Njih let je podoben sonati, polni obledelih akordov in moške otožnosti; narahlo se trga zlat oblak. Ob mlinu dečki prižigajo ogenj. Plamen je Najbledej-iega brat in oni se smeji zakopan v svoje škrlatno lasišče; ali, je kraj umora, mimo katerega kamnita pot vodi. Cesmini so izginili, že dolgo se sanja v svinčenem zraku pod borovci; strah, zeleni mrak, grgranje tistega, ki se utaplja: iz zvezdne kotanje vleče ribič veliko črno ribo, obličje polno groze in norosti, šumi trsa, razjarjenim možem za hrbtom se ziblje oni v rdečem čolnu preko zmrzlih jesenskih vod, živeč v temnih sagah svojega rodu, in oči kamnijo nad nočmi In deviška groza se razpira. Zlo.
Kaj te sili, da tiho stojiš na razpadlih stopnicah, v hiši tvojih očetov? Svinčena črnina. Kaj si segaš s srebrno roko k očem; in veke se spuščajo kot pijane od maka? Toda skozi kamnit zid vidiš zvezdno nebo, rimsko cesto, Saturn; rdeč. Divje na kamniti zid udarja golo drevo. Ti na razpadlih stopnicah: drevo, zvezda, kamnina! Ti, žival plava, ki rahlo trepeče, ti, bledi mašnik, ki kolje za črni oltar. O, tvoj nasmeh v temnem, žaloben in zel, da otrok v snu prebledi. Rdeč plamen ti skoči iz dlani in metul) v njem zgori. O, piščal luči; o, piščal smrti! Kaj te je sililo mirno stati na razpadlih stopnicah, v hiši tvojih očetov? Spodaj udarja na vrata angel s kristalnimi prsti.
O votlina spanca; temna ulica, rjavi vrt. Rahlo zveni v plavem večeru mrtveca postava. Z zelenimi cvetovi je obdana In obličje jo je zapustilo. Ali pa se nagiba pre-bleda nad hladnim morilčevim čelom v mraku stopnišča; molitev, škrlatni plamen sle; umirajoč pada čez mračne stopnice spavač v temo.
Na križišču te je nekdo zapustil in ti se oziraš dolgo nazaj. Srebrni korak v senci krive jablane Škrlatno sije sad v črnih vejah in v travi se kača levi. O! tema; pot, ki na ledeno čelo stopa in žalostne sanje v vinu v vaški krčmi pod temno zakajenim obokom. Ti, še divjina, ki čara rožnate otoke iz rjavih tobačnih oblakov in iz notranjosti prinaša divji krik krilatega leva, ki se podi okrog čeri v morju, viharju in ledu. Ti, zeleni metal in znotraj njega ognjeni obraz, ki hoče iziti in pe,ti o motnih, temnih časih in gorečem pa-du angelov. O! obup, ki s topim krikom seda v kolena.
Mrtvec te obišče. Iz srca teče kri, ki se sama preliva, in v črni obrvi si spleta gnezdo neizrekljiv trenutek; temno snidenje. Ti — škrlatni mesec, ki onemu vzide v zeleni senci oljk. In temu neminljiva noč sledi.
x x x x x
ZIMSKA NOČ
Zapadel je sneg. Po polnoči pijan od škrlatnega vina zapuščaš temni ljudski okraj, rdeči plamen njihovih ognjišč. O mrak! Temna zmrzal. Zemlja je trda in po grenkem diši zrak. Tvoje zvezde se sklepajo v zel znak.
Z okamenelimi koraki brodiš po nasipu, okroglih oči; vojak, ki gre nad črno utrdbo. Avanti!
Grenki sneg in mesec!
Rdeči volk, ki ga angel davi. Tvoje noge zvenijo v koraku kot modri led in nasmeh poln otožnosti in zanosa je okamenil tvoje obličje in čelo je obledelo od ugodja hladu!
Ali pa se nagiba čez spanec čuvaja, ki se v leseno kolibo ugreza.
Dim in mraz. Belo zvezdno oblačilo ožge ramena, ki nosijo, in božji kragulji mrcvarijo tvoje metalno srce.
O, okamenela vzpetina. Tiho se tali, in pozabljeno, mrzlo telo v srebrni sneg.
Temen je spanec. Uho dolgo sledi potem zvezd v letu.
Ob prebujenju zvonijo zvonovi v vasi. Pri vzhodnih vratih srebrno vstopa rožnati dan
x x x x x x FRIEDRICH GEORG JUNGER
TRAKLOVE PESMI
Pojavljajoče je raznoliko, be-gotno in-minljivo. Mišljenje mu ne prisoja popolne resničnosti. Obrača se od njega in išče resnico v veljavnem, trajnem in neminljivem. To gre tako daleč, da enači pojav z videzom in videz zavrže kot prevaro. Pesnik na ta način ne more spoznavati. Pesnik je gotov v resničnost pojavljajočega in to gotovost tudi izreka: »Tako boleče dobro in resnično je, kar je živo«.
Boleče je tisto, kar je dobro in resnično pojavljajočega se življenja, boleče tudi za spoznavajočega Zrenje, ki ne zre mimo bistva stvari, temveč njih resničnost spoznava v njihovi minljivosti, je neko delovanje in trpljenje. Zaznavajoči, ki zre stvari na ta način, torej ne zaznava le stvari. Vsakdanjost zrenja, ki se končuje v pogledu k-, pogledu vnaprej, pogledu mimo- se ukine. Zaznavanje, ki se z danostjo zadovoljuje tako, da jo šteje, računa, meri je vrženo s tečajev. V tem dejavnem in trpečem zrenju je čudež novega. Razumevanje samo pa, ko v-ide v bistvo stvari, postane novo in čud-no Svet se preobrazi.
Novo zrenje	pojavljajočega
vzbudi v zrečem čudenje in pretres. Čudenje, ker je čud-ovito in pretres, ker je zžpopadeno kot resnično. V vzkliku »O!«, ki se ponavlja v Traklovih pesmih, je čudenje. Njegovo zrcalo so »okrogle oči« človeka:
V čudenju in pretresu se preneha vsakdanje razumevanje. Razumevanje je	skupnostno.
Ustvarja razmerja v pojavljajočem in predpostavlja odnose, ki se morajo ohranjevati. Razumevajoči človek se giblje v razmerjih sveta, ki so mu vnaprej dana, ki jih prevzema in gradi naprej. V svojem razumevanju ne premišlja o razumevanju samem; ne premisli skupnostnega, niti nepreskuša njegove trajnosti. Razumevanje je toliko lažje, kolikor manj se premišlja o njem samem. Mislimo v jeziku, ki služi sporazumevanju, ki je dejaven v območju navade, ki jo prinaša vsakdan. Vsakdan kažeto, kar kar se dogaja vsak dan, to, kar ponavljajoče prihaja k človeku in ne zahteva dejanskega premisleka. Takšno razumevanje okameni, privzema trdoto in neži-vost orodja. Enako je zidu, ki se pomika med ljudi, med ljudi in stvari.
Če se to razumevanje prekine, potem se pojavljajoče izmakne. Koraki na stopnišču, bezgov grm, odprto okno- se mu izmaknejo. To je za zavest nekaj sanjskega. Sanjsko pretrese popotnika Rdeče. v Rdečem, katerega pripadnost je povsem odprta, izbruhne nekaj na sanjsko pretresljiv način. Ko se to zgodi, se izmakne tudi vse izrekljivo. »Neizrekljivo« zdaj udari v razumevajočega s tako močjo, da pretresen pade na kolena. Pretresljiva zaznava no-veg Rdečega vzklicuje slast in očaranost. V pretresenosti je neko pomirjujoče ujemanje, ki je daleč proč od vsega grozečega in strašnega v življenju.
«. S tem ko se navajeno razumevanje končuje, ko se zlomi in ko se prikaže Novo, preneha tudi človekovo gibanje. Človek se ustavi in ne razume več ničesar.
Ne le od zunaj namreč prihaja pojavno, ki se kaže človeku kot »njegov angel«. Ko se postava osamljenega vrača navznoter, gre kot »bledi angel« skozi prazno polje. Tako stopa tudi sin v »prazno hišo svojih očetov«.
»Na slonokoščenih sencah osamljenega se prikaže lesk ognjenega pada angelov«.
RAZUMEVANJE - POKRAJINA
Človek, zatopljen v »griča pravilno mero«, ne bo otipaval njegovih.kamenin in spreminjal njegove sestave. Nič mu ne bo pridal in nič odvzel, saj se vse izteka v razdejanje prave mere. Tako sedeč na griču se vadi v pravilnem zrenju. Ne postavlja griču mere in zakona, temveč mu je odvzema.
Hod, ki vodi po pokrajini, vodi samo v njeno notanjost, hod, ki nima cilja. Vse, kar srečuje na poti, mu dopušča pozabljati. Šele v zabrisovanju poti uspe resnično srečanje. O načinu, kako je pojavljajoče zaznano, priča udeležba oči na njem.
Lastno se kaže na človeku kot tisto nedotakljivo, ki se zaustavlja in zbira v sebi. Tako kot na pastirju, ki je, paseč svojo čredo, mirujoča postava v pokrajini. Na njem se kaže mehkoba gibanja z živine na paši. Je osamljeni, ki se pase onkraj nemira svoje črede. Njegova osamljenost ni zapuščenost, v njej je eno s pokrajino.
ZATON
Lepo je v svojem zatonu in zaradi svojega zatona. Lepo je čisto, če se osvobodi vse prisile, znotraj katere se pojavlja v zamiku. Gledanje, kateremu se pokaže pojavljajoče v svoji čistosti, je pretreseno. To je gledanje samo, v tem se razpira njegov smisel. V črti oblakov, v počasnem padu jesenskega listja, v jatah ptic sledi oko gibanju, ki se konča v pre-minulosti. V pretresu, ki ga prikli-
vlečejo po griču; »črno obroblja razpad«. Izpostavljeni morda preminejo še v isti noči zatem, ko so motrili ptičji let. Pastir na skali in nori deček premineta:
»Sanjajoče izstopajo iz teme in se pogrezajo vanjo preminjajoči ljudje.«
»iz razpadle modrine izstopi bleda postava sestre«. — Podobe hkrati kažejo, da je pre-minja-joče pre-teklo. V preteklem, ki je nekaj spominjanega, se končuje nemir. Življenje tu postaja čista podoba sebe samega. Podoba je pre-teklo takrat, ko se v njej končajo svetli in temni, živi in zamolkli odtenki gibanja, čista je, če v njej poneha moteči nemir življenja. Pesem je že v svojem nastanku nekaj »spominjanega«. V njej je ponotranjeno tisto, kar se zopet vrača. Pesem je ponotra-njenost vračanja in stvar vračajoča ponotranjenost.
Okvir tega vračanja je »duhovno«. Ko Traki pridaja pojavljajočemu besedo »duhovno«, mu daje nov pomen. Z duhovnim je nagovorjeno bistvo stvari v svoji čisti »pri-sebi-biti«. Noč je duhovna in duhovno temni modrina čez gozd. Sozvočje je v »duhovnem letu« življenja in »duhovno zeleni hrast nad pozabljenimi stezami mrtvih«. Noč, modrina neba, gozd in hrast kažejo svoje duhovno bistvo; to bistvo je tudi v človeku, ne kot verovanje in vedenje, temveč kot sozvočje v zatonu. V tem dobi bivajoče svojo čisto določitev, ki ga popolnoma izpolni. Sozvočje »duhovnega leta« je, kot to velja za vsako leto, zavezano ritmu in simetriji vračajočega (ponavljajočega) se gibanja, v katerem se sozvočje zbira. Duhovno je tudi mitično. Mitično življenje preveva pojavljajoče kot Dedalov duh, ki lebdi v modri senci, ki izstopi iz sence starega hrasta, kot Pan, Helios in Menada.
JEZIK - MONOTONIJA JEZIKA
Pesem ujame postajanje in preminevanje v njunem toku in
stre v času, še razprši in pade. Izmika se celo pogledu, ki ga je že ujel vase. Če je artikel nedoločen ali celo izpuščen, prilastek sub-stantiviran in če jezik kaže nagnjenje do nedoločnih zaimkov, potem je nedoločnost in nejasnost pojavljajočega ujeta v svojem toku. »Nekdo v vratih zre v prostor«. Besede kot »nekdo«, »morda«, »kdaj pa kdaj«, »ali« — puščajo dogajanje odprto, nakazujejo zgolj možnost in postavljajo gotovost kot nekaj vprašljivega. Poudarjajo tujost, skrivnostnost in čud-nost pojavljajočega. Zveze kot »zdi se«, »dela se«, ki spominjajo na rimbaudovsko il y a, so afirmativne in neosebne hkrati. V njihovem kopičšnju se dogajanje nevtralizira. Nekaj SE zgodi. Nekaj SE dela. »SE tolče po bobnih./ Pokopuje SE tujca«.
V pesmih je občutna monotonost. Menjava letnih časov v njihovem vračanju določa pesem. Že v naslovih so vedno omenjeni letni časi ali obdobja dneva. Podoba, pojavnost, gibanje samo se znova vrnejo. Enoglasna je tista pesem, ki se vedno znova dotika iste strune. Monotonija pesmi temelji v tem, da je vse v nji izraženo podrejeno vodilni temi. Variacije ene in iste teme. Zven, vonj in barva pojavnega pripadajo postajanjem preminevanju. Pripadajo bistvu preminevajoče pojavnosti. Zven je slišno, vonj je dih, barva je barvnost postajanja In minevanja. Modri se odmerja poseben prostor. Je hladna, tiha, čista—izrazita, lebdi, je duhovna.
Je meja vidnega. Modrina neba se vrača v zrcalu vod, v modrem zraku, v modrih podobah. Spremlja sled obdobij dneva in letnih časov kot nekaj, kar se pojavlja od zunaj in je hkrati tisti prostor, v katerem je pojavno vidno. V modri se prikaže modra divjad, modri zvon, modri sedež. Bistvo te barve je duhovno, je modro trenutka, nasmeha in tožbe. V plavi votlini mirno prebiva otroštvo. V razpadli modrini se kaže, kako se modra razblinja v sivo, v
l
»Lep je človek, pojavljajoč se v mraku, ko začuden premika roke in noge in se v škrlatnih votlinah tiho vrtijo oči«
V svojem drugačnem gibanju je sebi sam tuj. In tuje mu postane drugo, kar ni udeleženo v njem.
Tujost, ki izključuje razumevanje, spozna vsak, ki se poda v Tujino.
Skupnostno je ukinjeno. Da je človek človeku tuj, nedostopen razumevanju, ni nikakršna privatna usoda, temveč zgodovinska določenost, človek osami; kot Osamljeni se giblje med drugimi ljudmi. Živi v Tujem.
TUJEC
Ne vstopa le tujec v pesem, tudi pesnik sam je tujec. Tako se nepoznan in nespoznaten giblje v območju Drugega, tistega, kar je postalo anonimno in zdaj ne dopušča več ustreznega izraza. V verzu: »Beli tujec vstopa v hišo,« je sicer zaznano, da je v hišo nekdo vstopil, vendar ta nima več spoznatnega obličja. V njegovem obličju ni več nobene poteze, ki bi se izčrtala iz praznine belega.
ANGEL
Angeli so, kot pove ime, sli. Pridejo, da nekaj napovejo. Angel Traklovih pesmi ni krščanski angel. Ta angel nikoli ne govori, torej ne predaja z besedami človeku nekega sporočila Iz njega sicer žarita zven in svetloba, vzdihuje in joče, ima srebrn glas, ki zamira; govori ne. Temu ustreza »angelski molk duše«, to, da je noč imenovana »temni angel«. Angelska pojava je doma v duši.
če to gibanje, je premišljena lastna smrt.
Pesem s svojo strukturo premišlja v sebi smrt, razglaša resničnost bivajočega v njegovi pre-minljivosti. Ljudje in stvari so minljivi. Njihovo bivanje, ki se v pojavljanju daje spoznavanju, vključuje nebivanje. Bivajoče je hkrati bivajoče in nebivajoče. V načinu zatona in razpada je mnogovrstnost: bivajoče preperi, orumeni, postane prhko. Porjavi, zbledi, zbeži, zdrsne, se premakne čez.
Pojavljajoče se vedno pomika v nevidljivo, nezaznatno. Jemlje slovo od svoje časnosti. Časnost pa je spet nikoli končano slovo. V slovesu samem je njegova otožnost. Otožnost je moška, če z zaupanjem motri zaton. Je slaba,, če premišlja o njegovi brezizhodnosti.
Razpad je grozljiv, če kaže »ostudno lenost razblinjanja«.
Mogočno pa se kaže v razpadu tiha, brezglasna premena pojavljajočega, njegova »dejanska« lepota zatona V zatonu je vse pre-minevajoče še zadnjič trdno.
Gozd v jeseni rumeni in rdeči; gori in izžareva svetlobo. Pesem povleče konture, barvo in vonj iz lepote zatona.
V tem ko nekaj biva, tudi ne-bi-va. Le v postajanju je ne-postaja-nje in ne-bivanje. Sence, ki se
njuni nedoločenosti. Bežen pojav odteče, švigne mimo, se razprp-
temo noči, v nevidno. Pre-minja-joče prehaja v Drugo.
OPOMBA:
Traklovi pesmi v prozi»Preobrazba zla« (Vervvandiung des Bosen) in »Zimska noč« (VVinternacht) sta prevedeni po G. Traki: Dichtungen und Briefe (Salzburg 1969), esej nemškega pesnika in esejista H. G. Junge rja, brata bolj znanega Ernsta Junger ja, »Trakls Dichtungen« pa po reviji Text und Kritik. Esej je prirejen in ni objavljen v celoti, podnaslovi so dodani.
Letos je sto let od Traklovega rojstva. Traki je še danes eden najbolj kontroverznih nemških pesnikov, predvsem kar se tiče odnosa do njegove poezije. Veliko eksegetov je izhajalo iz njegove zapletene biografije, njegovih mentalnih stanj (narkotiki), itd. Novejše študije pa odkrivajo v njegovih pesmih zapletene reference na Nietzscheja. Holderli-na, Novalisa, Buchnerja. Nekatere pesmi so prave variacije del omenjenih predhodnikov.
Problem za razumevanje njegove poezije predstavlja njegova raba simbolov, ki sploh nimajo konotatov v zunajtekstni realnosti, temveč znotraj ostalih njegovih tekstov (npr.: barve — srebrna, modra, škrlatna; divjad, rob gozda, itd.) ali pa tekstov tradicije (modri cvet — Nova-lis; kača, kriva in zla jablana, oljke, krilati lev — Biblija), ki pa tu nastopajo spremenjeni.
Temu ustrezno je tudi pojmovanje časa, kar lepo pokaže Junger; če Traki npr. govori o »Že davno preteklem večeru«, to ne pomeni, da je večer v »spominu-, temveč je prisoten »zdaj in tu«. O tem priča skoraj izključna raba prip. sedanjika v njegovih pesmih, deležnikov stanj — (okamenjen), ki pa izpričujejo nek nezaključen proces Časovne dimenzije v njegovih pesmih ni. Takšna raba jezika pa je tal<o dosledna, da razbija običajno gramatiko in razbija pravila, ustvari se zaprt jezik, ki sam »govori«. Te značilnosti pa se v prevodih ponekod izgubijo. S takšno rabo jezika, ki sega do samih mej izraznosti (od tu raba nedoi zaimkov in neosebnih oblik), se Traki uvršča v tok pesništva, ki poeka od Holderlina, delno Rilkeja, preko njega do Anczela—Čelana, pesnikov v »revnem času« (»Dichter in durftiger Zeit«),
prev. SAMO KRUŠIČ
i
o
o
Ш
s
»o
<
o
>
o
►-
<
_■
N
IM
ec
o
>
o
o
o
o.
Zlata Vokač
Pred izidom romana Marpurgi (Založba Obzorja, Maribor, 1985) smo Zlato Vokač-Medic poznali po njeni magistrski nalogi Poetika Konstantina Paustovskega (izšlo pri isti založbi, 1975), predvsem pa smo jo poznali njeni študentje, saj je bila dvajset let profesorica ruske književnosti na Pedagoški akademiji v Mariboru.
V noveli Romadinov grob, objavljeni v Dialogih 1972. leta, ste zapisali: »Toliko je misli. Bojim se, da do smrti ne bom vsega premislila.«
To me ves čas preganja. Bila sem razpeta med obveznostmi v šoli, domom in znanstvenim delom. V Beogradu je bilo potrebno za magisterij opraviti 17 izpitov, v šoli so me čakali tudi slabi študenti, s katerimi je bilo potrebno dodatno delati, pomagala sem otrokom svojih številnih prijateljev. Ne znam reči ne. Pisala sem domače naloge, obvezno čtivo, seminarske naloge ... Prijateljstvo neizmerno cenim, vse, kar so mi naložili, sem storila. In čas beži... Ko sem študirala v Sovjetski zvezi, mi moj mentor, univerzitetni profesor, ni pomagal. Preživljala sem težke čase, nikoli se nisem znala boriti sama zase. V ZDA je drugače, tam je študij voden, človeka zares usposobijo. Študij rusistike je naravnost svetniški posel — sovražno te gledajo v Sovjetski zvezi, ker študij povezujejo s politiko, ne marajo te doma, povsod si črna ovca. Ta pečat mi danes nič več ne pomeni.’ Ko so Rusi 1968. leta vdrli v Prago, so najprej vrgli z univerze profesorje, ki so poučevali rusko avantgardo.’ Prof. dr. Miroslav Drozda, eden največjih strokovnjakov na Karlovi univerzi, se je lani upokojil kot knjigovodja. Z rusko književnostjo se ukvarja le še ljubiteljsko. Bil je že dvakrat tu v Mariboru.
Ob svojih pedagoških in znanstvenih obveznostih sem imela vedno občutek krivde, da sem premalo storila za družino, predvsem za otroka. To je slaba stran ženske, dobra stran je pa naklonjenost do študentov. Z njimi sem bila vedno premalo stroga. Ni šlo drugače, mislim, da morda nisem bila rojena za ta poklic.
Moje uveljavljanje v znanosti je bilo skratka zaradi teh okoliščin težko. Dandanes pa se mi zdi moje poseganje v znanost večkrat krivično, morda bi morala dati prostor mladim.
Rada šem predavala, najtežje je bilo ocenjevati. Če sem dala komu nezadostno oceno, nisem mogla spati. Zares menim, da ocene niso pomembne, šele kasneje se pokaže »kdo je kdo«, življenje opravi izbor, ki je zelo krut Ker sem vedno študirala na tujih univerzah in po tuji literaturi, so mi moji kolegi večkrat očitali, da ne obvladam slovenščine. Za-
to še danes nikoli ne govorim v javnosti, ko je treba zastopati družbena stališča.
Vaše pedagoško delo ni povezano le s Pedagoško akademijo ...
V Ljubljani sem na Filozofski fakulteti diplomirala iz ruščine s književnostjo in svetovne književnosti. Po diplomi sem poučevala slovenščino, možnosti za delo v svoji stroki nisem imela. Učila sem na osnovni šoli in to so bile najbolj težke ure v mojem življenju. Inšpektorji in ravnatelji so me negativno ocenjevali, češ da ne znam predavati, da ne obvladam snovi.5 Ko sem po dvajsetih letih učila slovenščino Porabske Slovence, sem bila najsrečnejši človek. Sama sem izbirala in svetovala literaturo, mislim, da sem jim zares budila ljubezen do slovenskega ježika. Prvo besedilo, ki sem jim ga prinesla, so bile Prešernove Gazele. Tam ni bilo nobenega inšpektorja, lahko sem delala po lastni presoji. Seveda je bilo na Pedagoški akademiji delo drugačno. Večkrat sem iz predavanj v ruščini »preklopila« v slovenščino, študentje so bili hvaležni. Veliko sem jim povedala o zgodovini, filozofiji, o literaturi nasploh. Tudi o literarnih delih smo se pogovarjali v slovenskem jeziku — absurd je misliti, da se študent v štirih letih nauči toliko ruščine, da bo bral ruske tekste v originalu, mislil in govor.il v ruščini. Vem, da je tudi v drugih jezikih tako. Nikoli nisem diktirala predavanj, napisala sem skripto v ruskem jeziku, to je bila obvezna študijska literatura in izpitni minimum. V veliko pomoč je bila tudi Ruska čitanka Aleksandra Skaze, ki sem ga prebirala s študenti. Poleg tega smo veliko govorili o eksistencializmu, o Mojstru in Margareti, o formalizmu in avantgardi . ..
Od leta 1983 sem v pokoju, ker je bila katedra za ruski jezik ukinjena čez noč. Kot habilitirani docent in doktor znanosti sem morala za pokojnino zbrati še tri leta dela. To sem opravila kot lektor za slovenski jezik na Visoki učiteljski šoli v Szombathelyju. Predavala sem študentom slovenske manjšine iz Porabja. Imela sem najbrž srečo, da sem naletela na prikupna dekleta in z njimi vzpostavila najbolj prisrčne odnose, klicali so me kar »teta Zlata«. Z njimi sem se ukvarjala tudi ves prosti čas, ustanovila sem krožek za ročna dela, pogovarjali smo se o literaturi, na ministrstvu za prosveto so mi priskrbeli obilico literature o ročnih delih, zato so se v našem krožku začele zbirati tudi druge madžarske študentke. Teta Zlata je svetovala pri šivanju oblek, pletenju, kvačkanju, pisanju ljubezenskih pisem, svetovala sem v ljubezni, skratka — to so. bili zelo prijateljski stiki O politiki
nismo nikoli govorili niti besede. Moja naloga je bila naučiti dekleta slovensko in jim dati vsaj površen pregled naše kulture, s tem pa jim privzgojiti ponos, da pripadajo slovenskemu narodu. Mislim, da je bilo moje delo sprejeto z razumevanjem na obeh straneh meje. To je bila moja poslednja službena postaja. Danes honorarno predavam 40 ur ruskega jezika na Pedagoški fakulteti, to je trenutno moj edini stik s študenti. Seveda ni več časa za pogovore
— samo enakomerno razporejene ure v jeziku in podobno. Zdi se mi, da študenti sploh ne vedo, kdo sem.
Kakšen je vaš odnos do literature? Pišete: »Preja ... preja iz srebrnih in zlatih niti. Pesem je dar bogov ...«
Ko prebiramo Poetiko Konstantina Paustovskega, ne moremo prezreti podatka o noveli Dragoceni prah — legendi, ki ponazarja smisel in cilj umetnosti. Avtor sam jo razlaga takole: »Vsaka minuta, vsaka naključno izpuščena beseda in pogled, vsaka globoka ali šaljiva misel, vsako neopazno gibanje človeškega srca, prav tako kot tudi leteči topolov prah ali odsev zvezde v nočni mlaki
— vse to so zrnce zlatega prahu.« Kaj vam pomenijo besede: navdih, poslanstvo, talent, delo?
Navdih je nuja, ki te sili k pisanju literarnih tekstov, to komponento potrebuje vsak pisatelj. Psihiatrična znanost jo imenuje nervoza. Zelo sem se smejala, ko sem lani v Delu prebrala misel nekega zelo mladega pisatelja, ki je negodoval nad tistimi, ki se mučijo s pisanjem, saj je mnogo takih, ki besede stresajo iz rokava. Kan-dinski, eden največjih teoretikov umetnosti, postavlja nujo po ustvarjanju za prvi pogoj, da je pisatelj sploh pisatelj, poleg drugih dveh pogojev, seveda. Pod psevdonimom se že zelo zgodaj objavljala krajše novele, ki so raztresene bogvekod, vseh se niti ne spominjam. Ko jih nanovo prebiram, ugotavljam, da je v njih veliko stikov z Marpurgi. To bi bila zanimiva naloga za Kenetha Bur-kea, ker potrjujejo, da je literarno delo sestavljeno iz samih zavestnih in podzavestnih simbolov. Takrat so moje novele nastajale podzavestno, sredi strašnegade-ia, po petnajstih letih, ko šte mi prinesli Romadinov grob, sem ugotovila, da sem v njem razločno pisala o Marpurgih. Novela je napisana v dobrem stilu, v njej je poseben ritem, stilni postopki so nenavadni (... In: samo do večera ostanete? In: oh, kako lepo čisto mesto In: sovjetski turi;
Moskvo, nato ambasada v Beogradu ... In: oh, to je res naporno. In čisto na koncu: no, zdaj ste tu ...).
Vaš jezik je nabit z metaforami, simboli, že v zgodnjih delih se kaže svojevrstna raba ločil (zlasti dvopičja), ki je pravzaprav v nasprotju s pravili normativne sintakse.
Metafore so neprestano razmišljanje in se v človeku rojevajo. Metafora je moderni stilni postopek, brez nje ni moderne literature. Delo Kafke je ena sama metafora, zato je raziskovanje Kafke dolgočasno, mučno in dolgotrajno deto. Мбја rdeča jadra iz Marpur-gov so povezana z ničejansko filozofijo. Na svetu obstajajo ljudje, ki se oklenejo neke ideologije, vere, npr. take, ki daje odgovor na vsa vprašanja. To počno, ker jim je zato lažje živeti, postanejo pa nehote del množice, s katero je moč manipulirati. Druga vrsta ljudi so npr. pri Aleksandru Grinu aristokrati duha. Če skrbno preberemo Heideggerjevo razlago Nietzschejevega nihilizma, ugotovimo, da so Grinovi aristokrati duha njegovi nadljudje, ki lebdijo nekje in hočejo na Zemlji pravično urediti svet. (Samo nekaj malega še manjka — kaj je to, nihče ne ve.) 1926 je Aleksander Grin napisal roman Škrlatna jadra, Rusi so ga imenovali pravljica. Pripoveduje o deklici, ki čaka na rdeča jadra, ta naj bi ji prinesla ljubljenega (če si nekaj zelo zelo želiš, dobiš). Škrlatna jadra so simbol pričakovanja pa tudi simbol tistih aristokratov duha, ki nam naj bodo za vzor. V srednjem veku je^škrlat pomenil barvo vladajočih.
Niste edini v slovenski literaturi, ki ne morete brez duše ...
Nič ni brez duše? Porkaduš, to je podzavestno. Morala bi raziskovati svoja dela, pa imam tako nemaren odnos do njih. Ko jih napišem, gredo med ljudi in nimam več časa zanje. O eni svoji noveli lahko z gotovostjo trdim, da je izgubljena; ne pišem v dvojniku. Res sem nemaren človek v odnosu do svojega dela.
Marpurgi so skorajda pošli v knjigarnah, v Svetu knjige jih že dolgo ni, vaše znanstvene razprave so neverjetno berljive. Kako to razlagate?
Na znanstvenih simpozijih sem srečevala ljudi, ki se ukvarjajo izključno s strukturalizmom. Njihove ocene literature so se tako približale lingvistiki, da se mi je to zdelo dolgočasno. Zakaj pišem tako? — tak način pisanja daje mojemu znanstvenemu delu pečat nekega drugega stila. Dr. Fla-ker je v oceni moje habilitacije poudaril, da imam svojevrsten stil, ki se približuje esejistiki.
Kaj mislite o sodobni slovenski literaturi?
Zelo rada jo imam. Proza mi je bližja kot poezija. Brez knjige ne morem živeti, proza pa je lažja za šprejerpanje. Ob branju pesmi je potrebno veliko razmišljati, jaz pa sem že utrujena. Pretresle so me Menartove pesmi, zrela Zlobčeva poezija, pa Pavček, Zajc, da o Krakarjevem Romanju v Kelmo-rajn niti ne govorim — ob teh pesmih postanem tako žalostna, da ne morem delati. Pesmi ne znam prevajati, čeprav menim, da sem dobra prevajalka, ta hip prevajam Grinov nadrealistični roman Be-gavka po valovih. Nikoli si ne bi drznila prevajati poezije. Tega ne znam.
Vedno me je navduševal Šeligo, celo takrat, ko sem dokazala, da je arhetip Agate Schvvarzko-bler posnemanje reefikacije novega romana v Franciji. Rada prebiram Zajca, ne maram pa realističnih pisateljev.
Pri nas se samo z literaturo ne da živeti, nemogoče je napisati Marpurge vsak mesec, zato spoštujem pisatelje, ki veliko ustvarjajo.
Nasploh pa berem tudi kriminalke, plažo, predvsem v tujem jeziku, to me včasih zabava. Vsaka literatura ima svojega bralca. Nemogoče je prepovedati branje knjig Mohorjeve družbe in dr. romanov. Nesramno je literaturo deliti na visoko in na plažo. Prosim vas, kaj pa bi vam rekla gospodinja, ki uživa ob Moltovi, če bi ji dali v roke Fausta?! To pomeni, da ljudi deliš na višje in nižje. Morilci literature zahtevajo, da morajo vsi brati Thomasa Manna in Prežihovega Voranca. K meni se še vedno zatekajo dijaki z Beckettom in Ionescom in ne vedo, kaj početi z njima. Seveda jim pišem referate, upam, da njihovi učitelji večkrat odkrijejo pra-' vega avtorja. Nalaganje takega dela je neumnost, za to je potrebna psihiatrična študija poleg študije današnjega popolnoma zme-
Prijateljstvo med ljudmi je pomembnejše kot zdravilo bolniku. Prijateljstvo išče samo dober in pogumen človek, prijateljstvo je edina prava oblika junaštva. Sestavili ste deset zapovedi o prijateljstvu, zadnja pravi, da je prijateljstvo edina prava resnica.
Prijateljstvo med vsemi človeškimi vrednotami daleč najbolj cenim. Pomeni — imeti rad človeka z napakami; takimi, ki ne posegajo v integriteto drugega človeka. To je razumevanje med ljudmi, je nekaj popolnoma drugačnega od ljubezni. Ljubite se med seboj — to je tako abstraktno, tako daleč, jaz bi to zapoved spremenila — bodite prijatelji, kar pomeni oprosti, razumi, delaj dobro (če moreš). Ljubezen je ... ne vem ... ne moreš kar tako ljubiti ... to je težko. Veliko prijateljic imam, nekatere so celo sprte med. seboj. Skušam jih spraviti, saj verjamem, da je vsa zmešnjava na tem svetu en sam nesporazum, ki ga ne znamo rešiti. Če operiramo z ljubeznijo, operiramo s sovraštvom, to sta dva antipoda. Nad ljubeznijo je razumska
raven, ki se imenuje prijateljstvo. Zato je ljubezen nižji nivo. To je poudarjeno tudi v Marpurgih.
»1. Prej si pridobiš prijatelja s pozornostjo kot z junaštvom;
2 . prijateljstvo ni izpolnjevanje obveznosti;
3. ne postavljaj prijatelja v podrejen položaj;
4. ne govori o zlih ljudeh in našel boš mir svoji duši;
5. neumnost je največji smrtni greh in je prirojeno zlo sveta;
6. boj se neumnosti, ki je največji sovražnik prijateljstva;
7. nestrpnost in sovraštvo izvirata iz neumnosti;
8. neumnost je izvor vseh nesporazumov in zablod;
9. kjer'vlada strah, ni prijateljstva,
10. prijateljstvo med ljudmi je edina prava resnica.
To je bilo deset zapovedi, ki smo jih sestavili. Bili smo mladi. To so bile sanje. Še danes ne morem verjeti, da so bile samo sanje. Ali zato blodim po svetu in ne najdem miru?« (Marpurgi, str.22)
Lidija Simonič
’ pa vendarle lahko rečem, da je bil študij rusistike in ruske avantgarde posebno drzen iziv. Takoj boste razumeli. Avantgarda se je
v vsej širini pravzaprav razmahnila v sovjetski Rusiji do konca tridesetih let, in zato ni čudno, da so pri nas šele po 2. svetovni vojni začeli literarni strokovnjaki govoriti: »Vse, kar se godi zdaj na Zahodu in v Ameriki, se je že zgodilo v sovjetski Rusiji.« Dobesedno to je rekel univerzitetni profesor Zečkarev iz Nemčije..
5 tudi to ni nič čudnega
3 da ne znam poučevati, da obvladam samo slovnico; zares so moji učenci v osnovni šoli skoraj vsako uro pisali narek in se ukvarjali s slovnično analizo. V bistvu pa je šlo za to, da so bila berila v čitanki grozovita, prebavljiva berila si lahko preštel na prste obeh rok — potem pa dolgčas grozota; berila so se upirala učencem in meni. Otroke učijo brati, ko dopolnijo štiri leta, zato da jih potem posiljujejo s takimi nesmisli, da se vam zavrti v glavi. Vsi brez izjeme morajo goltati vse, verjetno zato, ker hočemo dokazati, da so si vsi otroci enaki. Ljubke so bile bralne značke in podobne prireditve — pametni so preprosto prebrali vsebine del, ki so jih marljive deklice napisale, vsi so dobili značke in vsi so bili veseli — učitelji in učenci. Če ne znate animirati otroka v najbolj nežnih letih s Pikico in Tončkom, Medvedkom Pujem in Piko Nogavičko, potem je seveda velik križ in je treba čakati na puberteto, ko je osebnost spet malce dojemljiva za literaturo.
4 do književnosti sem vedno imela čisto svoj odnos, ki ga nikomur nisem vsiljevala, študentom sem vedno govorila: »Ne bom lagala, jaz mislim tako, vi pa dajte drugače, saj bi bilo smešno, če ne bi imeli lastnega mnenja.« Zato nikoli nisem oprostila pisateljem, če so bili v svojem življenju preprosto svinje. To je grdo za vsakega človeka, pisatelj mora vendar nekaj napraviti iz sebe. In tako je bil Tolstoj licemerna baraba, bolnemu Dostojevskemu še lahko oprostim, da se ni postavil za zatirane in pobite v Ukrajini, saj je po epileptičnih napadih pozabljal celo imena svojih junakov. In res ne vem, zakaj je moral Puškin opevati ruski imperializem, kot da bi bil ta lepši zato, ker je bil pač ruski; potem pa tisto zabavno ubijanje velikega pesnika zaradi neke bedaste gosi Gončareve — mislim žene. Saltikov-Ščedrin in Čehov sta bila čuteča in fantastična človeka, posebno prvega nadvse občudujem. Se to v mojih besedilih ne opazi? Neizmerno cenim Majakovskega. Brez dvoma je to največji pesnik avantgarde. Če bi napisal samo tistih pet čudežnih pesmi, ki jih v Rusiji premolčijo, bi bil neizmeren. Nikoli ga niso marali, Lenin ga je sovražil, ruski študentje pa se morajo na pamet učiti njegovo poemo o.Leninu in ga zato še bolj sovražijo. Ne marajo ga, kajti oblastniki so na samem začetku začutili — s čim, ne vem, kajti o veliki pameti in oblastnikih še nisem brala — vsaj tisti pismeni, da sta ruska avantgarda in italijanski futurizem dva modela iste stilne formacije. Kot veste, se je italijanski futurizem prelil v fašizem, Majakovski pa je bil vazal revolucije. Svojo umetnost in življenje je vpregel v revolucijo. Ko je spoznal, da je vse zlagano in vse brez smisla, se je ubil. Zagotovo bi ga drugi ubili, če tega ne bi storil sam. Tako so končali veliki bojevniki, kot je bil naivni socialdemokrat Gorki, ki ga je Lenin zvabil v Rusijo, ga izkoristil do zadnje kaplje krvi in ga preprosto likvidiral — torej tudi Majakovski ni imel najmanjše možnosti. Neskončno me je zabolelo, ko sem ugotovila, da v Rusiji največji duhovi med znanstveniki še niso prebrali Gorkijeve novele Idealist. Novelo so prebirali vsi moji študentje za obvezno čtivo, govori o intelektualnem in ročnem delu in o tem, da tega med seboj nikoli ne bo mogoče pomiriti. Kot blazna sem se leta ukvarjala z literaturo Tretjega reicha, t. j. z literaturo nacionalsocialistov; prebrala sem vso prozo in poezijo iz tistih let. Tudi literaturo stalinizma perfektno poznam, saj sem se šolala po učbenikih tistih časov. Grozljivo je gledati, kaj so storili nacisti z Nietzschejem. Izpustili so vse tisto, kar jim ni ustrezalo, pa je bila mitologija o nemškem nadčloveku tu. Samo poglejte malo okoli sebe: če bi mogli, bi ljudje, ki jim pravimo oblastniki, podobno storili s Cankarjem ali katerim koli našim pisateljem, naj me vrag, njim ne gre vse po dlaki pri nobenem umetniku, če zna ta seveda misliti s svojo glavo. Zato ni čudno, da sem v svojem doktoratu, ki sem ga opravila v Zagrebu (Evropski vplivi na Grinovo fantastiko), dokazala, da je Grin anticipiral nadrealistični program v Evropi. Svojo tezo sem dokazovala na podlagi dejstva, da sovjetska metodologija pojavom v sodobni književnosti ni kos, ker pod vplivom socialističnega realizma še vedno deti umetnost na kapitalistično in socialistično, podobno kot so nacionalsocialisti delili umetnost na arijsko in nearijsko.
1 Na Pedagoški akademiji je pred dvajsetimi leti poučevat z menoj kolega dr. Janez Rotar, ki predava danes srbsko in hrvaško literaturo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Nekaj časa je bil urednik Dialogov. Moram reči, da me je med moškimi edini spodbujal pri delu, ogromne zasluge ima ob moji znanstveni publicistiki, imet je velik posluh tudi za literaturo, takoj je spoznal, pod katerim psevdonimom pišem, me spodbujal — res, če včasih na to pomislim, sem srečna. Z njim segi prebita led, potem pa je prišlo še veliko še veliko prijateljev, predvsem prijateljic — vendar pa je kolega dr. Rotar prvi verjel v moje pisanje — ko še ni bilo Marpurgov. Vsakogar med prijatelji jemljem zelo resno, vsem sem pripravljena stati ob strani za ceno življenja.
Ne bi govorila o talentu, o tistem daru božjem. Nekateri so pisati, da so Marpurgi talentirano napisani, nekdo drug pa je napisal, da sploh nisem talentirana pisateljica. Glejte, to je povsem normalno. Zakaj ne bi imel svojega mnenja ? Lahko pa bi govorili o mojem stilu, ki ga
vi strokovno spremljate od mojih novel naprej. Moj stil je zgoščen, kratek, jedrnat. V realizmu zagotovo ne bi znala pisati, kot ne znam govoriti ljudem na dolgo in o tem, o čemer nisem popolnoma prepričana. So ljudje, ki so mojstri pripovedovanja. Jaz nisem.
' * Še nekaj besed o literaturi v našem mestu: nedvomno je Jančar izvrsten pisatelj, velik pisatelj, tudi zadnji roman Nade Gaborovičeve je stilno nekaj čisto posebnega, zelo se razlikuje od njene prejšnje literature. Stilni postopki v njem so zelo zahtevni in zato verjetno namenjeni ozkemu krogu bralcev,
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■i шаашшшт
SREDA, 6. MAJA 1987
Seja predsedstva mestnega komiteja ZKS Maribor
Skorpj4^,deljena
Čustveni izbruhi, ki so senčili namere večine (vseh sploh ni bilo mogoče pregledati) zapisov, ki so se dotikali mariborskega Dogodka, so
zgražanji Mariborčanov. In ti bi, izčrpani od tega boja, prav gotovo hoteli tisti procent plače zase in si namesto porodnišnice plačati zasluženi
izjavljal, da bi (bo) v enaki situaciji ravnal enako, ali pr ko je označil mladino za »mena-nične ponavljalce nečesa« (!) — ko pa se ta izkaže za vse
analizira in ocenjuje le on in prav to je (tudi) odnos komunistov do kulture — »trezna analiza bi (!) opozorila na dejstvo ...« — govori se in ob
KDO JE PODTAKHIL BOMBO?
podpo^fredsedniku
ČRT MESARIC: »TREZNA ANALIZA BI OPOZORILA NA DEJSTVO, DA KULTURNI PROGRAM ZA SREČANJE PREDVOJNIH IN MEDVOJNIH KOMUNISTOV NI BIL DOBRO SESTAVLJEN!«
člani predsedstva MK ZKS Maribor so na svoji včerajšnji seji skorajda dve uri razpravljali o neljubem dogodku na srečlnju s predvojnimi in medvojnimi komunisti, ki je izzval zaradi prekinitve kulturnega programa komentarje v delu slovenskega in jugoslovanskega tiska z nekaterimi netočnimi informacijami in tendencioznimi	ocenami.
»Nemir v dvorani je rasel in negodovanje je doseglo vrhunec, ko so recitirali verze Ervina Fritza,« je v svoji uvodni informaciji pojasnil Rafael Razpet o zapletih na slovesnosti, s katero je želel MK proslaviti 50 let ustanovnega kongresa KPS na Čebinah in 50 let prihoda tovariša Tita na čelo partije. »V vlogi gostitelja sem se zavedal velike odgovornosti in spoštovanja do predvojnih komunistov, ki so se v času Čebin odzvali klicu KPS, in tistih komunistov, ki so postali člani med NOB in prispevali velik delež k zmagi v naši revoluciji.«
Rafael Razpet je odločno zavrnil ocene tistih, ki želijo prikazati ZK zaradi prekinitve kulturnega programa na mariborskem srečanju kot dogmatsko, obenem pa je dejal, da se je MK ZKS Maribor kot organizator premalo zavedal odgovornosti pri pripravi programa. »V dvorani sem izrazil obžalovanje izvajalcem zaradi nesporazuma. Se enkrat ponavljam: ravnal sem po splošni oceni v dvorani.« In zatem je Rafael Razpet poudaril, da je ocenjevanje dogodka na splošno in počez, kakršno je bilo v delu tiska — glede na okoliščine, v katerih je prišlo do prekinitve — neodgovorno.
Zasegli nakit
V razpravi, v kateri so sodelovali tudi Stanko Hadner, črt Mesarič. Tomaž Kšela, in Peter Grmovšek, je prevladovalo stališče, da kulturni program ni izpolnil pričakovanj gostov. »Žalostno pa je, kadar se o takem dogodku objavljajo nepopolne ali netočne informacije,« je dejal Črt Mesarič, »kadar se iz takšnega dogodka pišejo ocene o odnosu komunistov do kulture. Trezna analiza br opozorila na dejstvo, da kulturni program za to priložnost ni bil dobro sestavljen, kar je bil razlog za žalosten dogodek.« Nekdo med razpravljavci je dejal: lahko je biti po končani bitki general. Iz tega dogodka se moramo dokopati do nekaterih izkušenj o programu, ki je bil tokrat sestavljen predvsem iz iztrganih citatov. Predsedstvo MK ZKS Maribor se v svoji razpravi ni lotilo podrobnejšega ocenjevanja programa, njegove umetniške vrednosti in razumevanja, temveč je v svoji oceni predvsem obsodilo tendenciozno pisanje o dogodku. Tisti razpravljavci, ki so bili tudi udeleženci srečanja, so poudarili objektivnost poročila v Večeru, medtem ko so obsodili netočne informacije v Delu in Vjesniku.
Rafael Razpet je posebej opozoril na tendencioznost v članku Dela, v katerem je zapisano. da si je vrhunec »protesta« na prireditvi privoščil predsednik mariborskih komunistov Rafael Razpet, ki je po odlomku iz molitve hlapca Jerneja stopil k mikrofonu in prekinil kulturni program z besedami.'’ »Nimam besed ob tej očitni provokaciji.« Druga ne-
točnost v članku: predsednik I MK ZKS Maribor je prekinil • kulturni program — kot so ugotovili v razpravi - med recitacijo verzov Ervina Fritza. Takšne in podobne dezinformacije seveda dajejo dogodku drugačne dimenzije, je še poudaril Rafael Razpet.
Predsedstvo MK ZKS Mari# bor je z večino glasov sprejelo oceno, da je Rafael Razpet pravilno ravnal, ko je prekinil kul- ■* turni program na srečanju II predvojnih in medvojnih ko- H munistov (proti je glasovala le M Karin Jurše; v razpravi je pou-darila predvsem zaprepadenje 11 med mladimi, z opozorilom da u -so se komunisti v NOB borili z ramo ob rami z nekomunisti, pa tudi s kristjani, zato mladi ne razumejo razburjenja borcev zaradi nekaterih verzov Ervina Fritza, nezakonskega otroka iz Savinjske doline, poeta proletarske poezije).
Člani Predsedstva MK ZKS Maribor so poudarili, da je obstajala resna nevarnost, da bi se komunisti na slovesnosti razšli, kar bi imelo izredne politične posledice, zato menijo, da je predsednik ravnal pravilno in ustvaril vzdušje, 'v katerem je bilo moč srečanje nadaljevati. In končno: v daljši informaciji, ki bo posredovana OO ZK, bo MK ZKS Maribor podrobno obvestil člane o poteku slovesnosti, kulturnem programu in razlogih, zaradi katerih je predsednik MK ZKS Maribor kulturni program na srečanju predvojnih in medvojnih komunistov v Mariboru prekinil.
Aco Pastem ja k
dgovomo.	očitni	provokaciji.«	uruga	ne-	лсо	rasic^^j
»Komunisti vseh republik in pokrajin, združite se!«
N« mejnem prehodu Bo-gorodica pri Getgeliji (Makedonija) je carinska kontrola v avtomobilu renault IH i renislrsko itevilkn RC.
Nedavni 7. plenum CK ZKJ, ne glede na nekatere razlike v gle danju na pereče gospodarske in družbene probleme pri nas, primer
ijamu enotnosti in pripravljenosti za deiansk uresničevanje sklepov 13 kongresa. Tako je zadnjo sejo CK ZK
korak naprej v razvij.
uresničevanje skl^povVBHL-..H	m
posvečeno razpravi o aktualnih vprašanjih idejnega boja ZK za r:
zrasli na paradoksalni situaciji, takšni, ki že po svoji notranji sestavi ne prenese umnega pristopa. Začetna nota teh zapisov je hotela peti staro melodijo o tem, kako čudno, da ne gre, za kar je samo po . sebi umevno, da tako pač mora iti. Ljubezenska pesem, se pravi. To je tudi namera pisanja Katedre in ker je to samo v domačo besedo prevedeno tisto, čemur se noben avtorsko-ustvarjalen zapis ne more ogniti, potem že vnaprej priznamo: pisanje Katedre je tendenciozna ocena.
Do civilizacijskega horizonta nas lahko pripeljejo le dejstva. Tako bomo ubežali temu, da bi že na začetku pristali v »neodgovornem ocenjevanju dogodka na splošno in počez, kakršno je bilo v delu tiska«. Ko nekaterniki niso mogli obračunati z nasprotnikom Bogom, so izbrali Cankarja; ko tudi to ni šlo, Fritza in za njim časnikarje. In dalje ni več šlo in so rekli bolje časten (in navidezen) poraz kot (navidezna) Pirova zmaga, bolje da s prvim obdržimo vse, kot da si z drugim moramo vse spet vzeti. In zakaj navidezna? Ker bi svojo odločitev in trmoglavo vztrajanje prav lahko še poglobili in ker je jasno, da je to njihova razredna pravica in dolžnost, če naj obdržijo monopol moči v svojih rokah. Redukcija bi od časnikarjev logično sestopila na ljudstvo — treba bi bilo obračunati najprej z obsodbami Slovencev in potem še z
regeneracijski dopust.
Kdo ali kaj je bilo torej tokrat sporno, se natančno ne ve: ali Bog, Cankar ali Fritz; dalje — če program ni bil sporen, potem je bila morda publika neustrezna in seveda obratno, morda vzdušje, tudi tega so omenjali,... Sploh se je vse vrtelo okoli nevedno.sti, iskalo pa se je nekoga, ki bi zanjo prevzel odgovornost, (kot sicer zmeraj). A na te in-telektu mimobežne puščice se je prilepilo preveč čustvenih in nekontroliranih reakcij; užaljenost se je prerivala med ogorčenostjo, aplavz med zabavljanjem, . .. Vsled vsega tega (si) Razpet seveda ni mogel pre-misliti o dogodku in bo prihodnjič reagiral pač enako (kar je še najmanj tvegano). In spet bodo nekje reagirali čustveno: nekateri ploskali, drugi se smejali, eni zardevali, drugi negodovali... In zdaj pride:
KDO JE TELEFONIRAL PREDSEDSTVU MARIBORSKIH KOMUNISTOV, da so čez noč (dobesedno) spremenili odločitev; in ne samo to, naredili so celo nekaj diametralno nasprotnega temu, kar so povsem demokratično (le en, mladinski, glas proti) sklenili na seji? V četrtek, 7. maja se je taisto telo javno opravičilo »za ta nam vsem neljubi dogodek«, čeprav je le dan pred tem z večino glasov sprejelo oceno, da je njihov šef pravilno ravnal; verjetno tudi takrat, ko je
kaj drugega in to tudi potrdi z zahtevo po odstopu (ljubljanski UK ZSMS, tezenski mladinci) ali po opravičilu (rotovški mladinci), pa s tem postane jasno, da so mehanični ponavljala’ le njegovi podaniki. Na primer, ekspertiza enega od njih (Črta Mesariča, obenem člana predsedstva MK ZKS in predsednika MK SZDL) gre takole: »Žalostno pa je, kadar se o takem dogodku objavljajo nepopolne ali netočne informacije, kadar se iz takšnega dogodka pišejo ocene o odnosu komunistov do kulture. Trezna analiza bi opozorila na dejstvo, da kulturni program za to priložnost ni bil dobro sestavljen, kar je bil razlog za žalosten dogodek.« Iz časopisnega poročila ni jasno razvidno, kaj je Č. M. pravzaprav imel v mislih, če sploh kaj tam in ne morda kje drugje, in ali ni morda v izrekanju prvega stavka poudaril besedo »takšnega«, se pravi implicitno zahteval, da novinarji ne piše-' jo in bralci ne ocenjujejo prav vseh dogodkov, v katerih se kaže odnos komunistov do kulture. Dotični ob tem, da pozablja navesti takšne primere, o katerih pa naj bi se pisalo in ocenjevalo, pozablja tudi to, da lahko izbira le med primeri, ki so se dejansko, faktualno dogodili; ne da pa se niti pisati kaj šele ocenjevati odnosa, kakršen naj bi se pokazal. To med poštenimi in pravičnimi ljudmi enostavno ne gre. Tako, fiktivno, lahko
tem (spet) pozablja, da se lahko reče le to, kaj analiza kaže ali kaj je pokazala. Pridevnik trezna pa stoji zraven v posmeh. In še marsikaj tako.
Sicer pa so vsi trobili o tem, kakšen ni odnos komunistov do kulture, nikogar ni bilo, ki bi povedal, kakšen je. Mož, ki je prvi vstal, treščil z vrati in robantil še v avli (Alojz Vindiš, medvojni komunist in bivši predsednik mariborskih komunistov) je to sicer poskušal, a je uspel pokazati le nek povsem drugačen odnos komunista, ko je med drugim dejal: »Prejšnji dan sem bil na simpoziju zgodovinarjev in za konec nam je zapel Certusov oktet eno partizansko in nekaj narodnih pesmi. Navdušeni smo bili. Naslednji dan pa ta šok ... Namesto da bi se _ potlej ob kozarčku sproščeno ’ pogovarjali, smo razpravljali samo o proslavi.« Da ne bi zdaj razreševali tudi vprašanj, kaj da kultura pravzaprav je in kako se ta prav preko aktivnega odnosa sprejemnika loči od nekulture in da je prav vsak rutinski nastop prej nekultura itd., bomo raje počakali, da bi več o tovrstnih odnosih izvedeli iz Procesa, ki v Mariboru komaj tli (trenutno z manj dima). Po letih institucionalnega mrtvila in opustošenja gledališke kulture je SNG Maribor lani preživel zanj izredno uspešno sezono. 00 ZK v teatru pa je pred tedni izrekla nezaupnico vodilnim delavcem ....
V Opravičilu izvajalcem programa in udeležencem, ki so program sprejeli (kaj je na ta pijani izsledek pripomnil Č M., ne piše nič), med drugim piše: »Organi in funkcionarji v ZK v Mariboru niso in ne bodo ocenjevali umetniških stvaritev in del...« Hvala Bogu.
Martin Ožbolt
POSLEDNJI TANGO
Slovenski književniki, žrtv
Л? i JS/f •? $
No ja, ne bomo se ovijali v črno in žalovali zaradi Mladinine kraje naslova naše rubrike: pri njihovem Zadnjem tangu oprsij gce predvsem za natepa-vanje v tri dni in sranje jajc (prevlada-joči trend?), zato menim, da ne bo škode, če jih pustimo na miru, saj pravi bralec zna ločiti zrno od plevela. Kot že v nekaterih minulih primerih, ko je Mladina stisnila zadnjico kot glasilo RK ZSMS in migala z repom pred kariero, je Katedra pobrala breme z njenih vedno šibkejših pleč; vedno pa je zato Mladina znala po bitki pobrati smetano, češ republika je pač republika Zato nas naj ta ponovna izposoja ne vznemirja, ker se v bistvu vsi bori-' mo za isto stvar!
Pa pustimo to in preidimo na minule dogodke, ki so bili od prejšnje številke: prelet štafete mladosti skozi Maribor in obisk državne mladinske srenje na čelu s Hasimom Redepijem v sredo, 25. marca 1987. Maribor je bil praznično razpoložen, vsi vodilni pa v pripravljenosti in seveda presenečenj ni bilo. Za slabo”voljo pri »nekaterih« s tovarišem Hasimom na čelu je poskrbel naš časopis, ki si je prav na ta svečani dan dovolil iziti z Oilasovim intervjujem, prvim po več kot tridesetih letih. Tovariš Hasim sicer po lastni izjavi ni ničesar razumel, vendar mu že čisto vizuelno-grafično stvar ni bila povšeči. Za naslednji škandal pa je poskrbel Mladinski radio Maribor (MRM). ki ni dovolj »pazil« pri programu v živo in je vznemiril mimoidoče Seveda je na pomoč mimoidočim, ki so preklinjali, se držali za ušesa in kazali globoke znake vznemirjenosti (paranoični in epileptični napadi, pojavi shizofrenije akute . . .^kapi in infarktov na srečo nismo zasledili), priskočil na pomoč sam bog oče materializiran v osebi urednika radia in prekinil oddajanje, glasba pa je morala naprei razveselje-
vati množice, ki so seveda vzdržale. Okrogla miza o mladinski kulturi, ki je sledila, je pokazala popolnoma napačen pristop pri uveljavljanju politike MRM s strani njegovih tvorcev po poli-tično-prepričevalni poti, saj v Mariboru zaležejo le še bombe ali v lažjih primerih mogoče strelno orožje (izjava enega od udeležencev okrogle mize). Ostali čas je bil zgolj po principu: kdor nima ničesar počenjati, naj.tega ne dela tukaj. Ta dan je prinesel poleg srečanja s tovarišem Hasimom še en velik dogodek: prvič je zaživel Dom ustvarjalnosti mladih Gustav Šilih (DUM GŠ), ki nam je ponudil kopico koncertov pomembnih novih ustvarjalcev iz Maribora in okolice. Vse sicer ni bilo na nivoju, vendar je važna predvsem oživitev, za katero gre zasluga neutrudnim Mladincem, ki so garali dneve in noči (prostovoljno in brezplačno), da je bil DUM nared za ta svečan dogodek, kateremu je prišel posvetit celo sam tovariš Hasim s spremstvom in razveselil vse prisotne, ki ga skoraj niso spoznali. Mariborski MK ZSMS, pod katero DUM spada, lepa hvala za božji dar in finančno pomoč ter za še nadaljnje ignoriranje DUM-a, črne ovce, v obliki ne dajanja ničesar in zahtevanja prostovoljnega dela in samofi-nanciranja (oni so »omogočili prostor«, dalje pa kakor veste in znate Kaj sploh veste, kako se je ta klet pridobivala?).
Kaj pa se je dogajalo v naši prestolnici. Ljubljani? Kopica koncertov začenši z Johnom Mayallom, nato pa Spandau Ballet, po dolgem času spet ena vrhunska svetovna skupina pri nas. Medtem, ko je JOHN Mayall preigraval predvsem tuje komade, so Spandau Ballet globoko prerezali svoje skoraj desetletno delovanje in nas razveselili z vsemi svojimi uspešnicami z izjemo prve, To Cut a Long Story
iG!	_>
iEVlEGUNG!	—^
АГ-G VOK _
I
m
Short Evforija ves čas ni niti malč pošla. Vzroka resnično niti ni bilo, saj je bilo vse na mestu, izvedeno popolnoma brez napake, zelo profesionalno, pa najsi gre za izvedbo skladb, kjer so Baletniki delovali čvrsteje kot dvanajstčlanska zasedba, ki je spremljala Jamesa Brovvna, čeprav niso briljantni instrumentalisti; temu se pa res reče igranje v skupini. Tony Hadley je razstavil resnično izreden glas, ki mu je vzdržal ves koncert. Perfektno ozvočenje in osvetlitev sta bila le še obvezen del za enega najboljših koncertov zadnjih let, ki je bil prava brca za vse alternativne dogodke, ki so se pokazali za skrajno neresne: Baletniki so bili mnogo manjše zvezde po obnašanju kot npr. Swans ali Nick Cave. ki smo jih morali čakati celi dve uri po napovedanem času, da so začel^svoje enourne ekshibicije. Spandau Ballet so pričeli točno, vse brezhibno zaigrali, izvedli perfekten show, ki je bil podoben pravemu gledališkemu dogodku, in ob treh dodatkih zapustili zadovoljno množico, kar ne morem reči za alter koncerte, kjer se »tvorci in iskalci novih glasbenih snovanj« obnašajo kot zvezde par ехсеИепсе ati bolje rečeno popolnoma neresno in indiferentno do publike. Tudi to ima svoja določena pravila. Kritikom pri nas zamerim popolno distanco do koncerta Spandau Ballet in nezmožnost potrditve, da je to bil resničen, pravi pop dogodek, boljši mogoče celo od koncerta Talking Heads, (in so iskali ne vem kaj, se zgovarjali na pokvarjenost današnje pop tovarne in še kaj, zavzemali Calimero držo v odnosu do alternative in se izgubljali v popolnoma nekritičnem odnosu do samega koncerta.) Skratka to je bil koncert, ki je nam vsem pokazal, kako morajo sodobni shodi te vrste funkcionirati, saj je jugo publika že pred mnogo časa izgubila stik s svetovno pop sceno, ponujali so _ nam le fosilne ostanke starih zvezd ali ’ dvomljive alter zvezde, ki so se pri nas še posebej potrudili pri obnašanju, Spandau Ballet pa so pokazali, kako se v desetih letih pride Iz polanonim-nosti londonskega Blitz kluba do me-ga zvezd, ki polnijo stadione Tega nekateri ne bodo nikoli razumeli in se bodo večno izgovarjali (ali pa jih bodo nekateri mediji zagovarjali) na svojo umetniško eksentričnost, čeprav vsote, ki jih zahtevajo, niso malo še celo v primerjavi z Modern Talking, ki so rušili en teden pozneje, toda mi se tega koncerta zaradi popolnih glasbenih nekvalitet in kiča nismo udeležili
Že 20 aprila pa ponovno presenečenje za vse ljubitelje rege glasbe in dobre glasbe nasploh: gostovali so Burning Spear, ena vidnejših roots rege skupin zadnjih desetih let, ki so popolnoma zakuhali Halo Tivoli Ta sicer ni bila tako polna kot na Spandau Ballet, vendar je zadovoljstvo zapolnilo še zadnje prazne kotičke in navzelo množico z ritmom človeškega telesa, ki je ob enkratnem muziciranju in vseh tehničnih stvareh napravila velik korak pri popularizaciji prave rege glasbe pri nas Ce še izdamo napovedi koncerta irskih U2, dobimo občutek, da se pri nas vseeno, klitib ceni, splača organi-
			J	1	2	U	3	4	
		J	5			6			9
		7							8
	9								
10					□	□	11		□
12		□	13		U	15			i6
17		18							* *
26				□	□	27			
31				32	□	33			□
	37		□	38	39	□	□	40	41
		44	15			46	47	n	48
v3*<?yne vojne
vmesna pokrajina, 54. tu naziv za Albanca, 56. naj dovitejši slovenski p i zanski pisatelj in pes umrl kot komisarjev močnik za posledicami dobljenimi v boju za B Ijevo (Bogo, 1918 do 1 psevdonim Klusov Jc 58. žensko ime, 59. kraj polotoku Boso pri Tokiu avtomobilska oznaka F1 61. poškodba tkiva, 62.1 pri Celju, 64. pisec dral delavsko in socialno tel tiko iz Dobrunj pri Ljulj ni; pri Višnji gori so ustrelili belogardisti (J 1902 do 1943, Rdeče rc
66. južnoameriška kuka\
67. nekdanji ljubljanski dališki igralec (Ali), 68.
■ 1 11	■ ■ Tk I	-Tl	•••	•	t
»KIH«, 1. april 1987
Pod 25 vodoravno — Balantič, ki sicer je tako slovenski književnik kot žrtev druge svetovne vojne, toda v barvi, ki danes še nima domovinske pravice.
/Л.,	Ul	»tv,	ry	-J
D
'O V
□
30
zirati velike rock koncerte in lahko le prekolnemo vse skeptike, ki so nas predolgo pustili v glasbenem embargu z izgovorom prevelikih tveganj.
Gremo nazaj v Maribor, v dvorano STUK-a, kjer so večeri MRM ob petkih končno dobili krila in kronali aprilsko dogajanje s koncertom Centra za dehumanizacijo s Trat, kateri so priredili medijsko poln petek z video programom, diasl in stojnico Fotogrupe M Slišali smo eno najbolj dejavnih slovenskih hard-core skupin, ki zasluženo potuje v Subotico na Mladinski festival, intervju z njimi pa lahko preberete v tej številki, zato se bom izognil kritiki samega koncerta, za katerega pa lahko rečem, da ni prebolel otroških bolezni alter prireditev, pri čemer mislim na samo tehnično plat, to je vesčasno iskanje zvoka, ki ni in ni hotel ubogati CZD so dobra skupina z dobro glasbo, angažiranimi besedili in globoko izrazno močjo, kaj več pa zaradi pomanjkanja konkurence pri nas ne bi mogel napisati. Nič ne pomaga, če rečem, da so najboljši v svoji zvrsti, čeprav včasih zapadejo v pretirano patetiko in ponavljanje, kar pa samo po sebi kaže na še neizkoriščene možnosti za nadaljnji razvoj, kjer pa pdnovno pride na dan novo vprašanje, to je vprašanje njihovih glasbeno-instrumentalnih možnosti, to pa naj razrešijo kar sami.
ŠTUK je priredil konec aprila tudi pravcati Country festival z vso mene-žerijo, ki spada zraven: od mednarodne žirije, kopice skupin iz cele Jugoslavije, do vabil vsem večjim medijem.
Za zaključek pa v pričakovanju Dneva mladosti še vestička iz tujine v Mo-deni (Italija), približno 500 km od Maribora, bo 30. maja velik rock dogodek: za borih 26000 lir bodo nastopili Pre-tenders, IGGY POP in U2 Kdor ne verjame obl|ubam naših organizatorjev, pot pod noge! Žur je zagotovljen
Izgleda, da Klub »GUSTAV« oživlja in nam že razveseljuje urice s svojo dejavnostjo, ki se dogaja kar nekajkrat na teden. Tako kot so zapisa# v svoji
programski usmeritvi, najdejo v njem prostor vsi ljudje, ki si prizadevajo za mladinsko kulturo v Mariboru in to pomeni, da se bo le-ta jela tudi v Mariboru razvijati, seveda, če bodo živci in široka srca nastopajočih in publike to sprejemali. Syoje majske prireditve so otvorili dokaj svečano ob skoraj nabito polni kleti, kjer smo se zbrali predvsem zaradi obljubljenega koncerta skupine Borghesia. O samem dogodku bi težko govorili kot o koncertu, saj razen vokala ni bilo ničesar slišati v živo. Trakovi so se previjali, na platno zadaj so projicirali video program, vokalist pa je pred platnom uprizarjal svoj divjaški show Kaj naj dodam? Vse skupaj se mi je zdelo sumljivo, uprizorjena multimodialna predstava pa je dajala vtis ne tič ne miš. Formiranje lastnega koncepta na aktualnosti ne more prinesti ničesar drugega kot stanja podobnega dnevnemu časopisju: ko ga prebereš ga odvržeš. Naslednja stvar je sama prevelika patetika besedil v funkciji prosvetljevanja naroda (naslovi: 133,	.),	kar	zelo
spominja na socrealistično poetiko in slabo kopiranje vsebogaveijavnih Lai-bachov, kar se dokazuje še posebno v poslušanju same glasbe, ki se neverjetno navezuje na Laibach ikonografijo. ki pa zgubi trdoto in pridobi nekaj pop bonbonov, seveda z namenom, s pgrolami priti čimmanj moteče do ljudstva. Tretje, multimedialne zadeve so zelo dvomljivih kvalitet, saj ustvarjalec sam nehote prizna, ko zaposli vse medije In tako tudi naša čutila, da ena plovba ni dovolj, torej je glasba prešibka. da sama stoji, video premalo kvaliteten To sicer Laibach propa-
girajo, ampak ali niso na zadnji turneji ravno odstopili od prevelike scenografije in se spustili na brutalen rock nastop? Borghesia je vedno malo zadaj in mogoče bodo sami tudi spremenili odnos do popolnega umetniškega dela, s čimer je Wagner pritegnil preveč »avantgardne« scene v Sloveniji (NSK npr ), čeprav s svojo pompoznostjo in preredko kvaliteto ni bil vreden tolike pozornosti. Stvari, ki jih niti teorija ne priznava dejansko lahko uspevajo le zaradi polinformlranosti ali polznanja (slabega vedenja) ustvarjalcev in popolnega neznanja publike, ki je enostavno pritegnjena s samim spektaklom in monumentalnostjo projekta. Sicer pa to že vekoma deluje (sploh če imamo v mislih, da Borghesio in, Laibach medijsko pokriva skoraj cela Slovenija in objektivnosti ni). Projekti Borghesia so podobni časopisu Mladini — so na momente zelo dobri, simpatični in angažirani, vendar čez teden pride nova številka in na staro se po-zabi. Tako imamo namesto državne vedno več skupin v funkciji »mladinske« ideologije. Verjetno je potrebno. Izdržite proslavo dneva mladosti, mogoče se zopet vidimo v naslednji številki, do takrat pa se še bolj organizirajte, aktiyirajte, osvestite in angažirajte, saj meščanska desnica ne počiva in čaka na nov napad. (Naj vas ne pretrese in vznemiri preveč 18-kratne podražitev potnih listov (od borih 900 din na 15000), ker je popolnoma jasno, da vsakdo enostavno ne more in ne sme potovati v tujino, naših voljenih predstavnikov pa se to tako ali tako ne tiče!).
PEC
P. S.: V Ljubljani bo tudi letos (že tretjič) na sporedu Uruga godba, v organizaciji Centra interesnih dejavnosti mladih. Potekala bo od 22. S. do 30. 5. 1987 s programom, do katerega sl organizator sicer še pridržuje pravico sprememb. Program je zaenkrat torej tak: 22. S. Bojan Gorišek (YU); 23. S. Godci iz Rezije (I), ТАХ1 PATA PATA (Zaira/GB); 24. f. Lado Jakša in glasbena delavnica za otroke, Dazibao (Francija), Hubback (GB), Les Poules (Kanada); 23. S. Lents Jordan/Mark Izu (ZDA); 26. 3. Flliot Sharp aCarbon« (ZDA), David Moss Dcnse Band (ZDA); 27. 5. Slana Ensemble (Iran); 28. S. Urban Sas (Ftancija); 30. 3. Black Roots (GB).
Predstavljamo vam,
MANIFEST multimedialne skupine, katere ustanovitelj je Zlatko Križan in ki deluje pri MKC-ja. AV A RT SCIETY!
Upajmo, da fantje ne ostajajo samo pri blestečih manifestih ...
•Z,- v
MANIFEST
av ART society
pod črto zapišem MANIFEST
umetnost postavim med dve stanji —
tišino in mrak / zvok in svetloba in, da ne bo vse med tema dvema stanjema umetnost, se opredelim za raziskovanje oblikovanj umetnosti s pomočjo elektronskih sredstev, identiteta človeka v odnosu do stroja je jasna, kot človek uporabljam za ustvarjanje orodja, v tem stremljenju mi orodja ne smejo predstavljati omejitev, skrbim za obrtno prenašanje znanja o orodjih.
koncept je jasen
združujem se v neodvisne produkcije, imam čas in prostor, zato se mi ne mudi... in če bi imel namen zamuditi, bi prišel prej
ustvarjam
interdisciplinarno v zaključenih kreativnih teamih, kar je odvisno od zahtevnosti problema, ki ga rešujem, oblike stvaritev so:
— performanse
— workshopi
— produkcije: elektronsko založništvo
softart film/video photo/diavizija elektronske/digitalne glasbe
— aktiviranje mednarodnega centra za a/v komunikacije
— oblikovanje mednarodnega sejma a/v arta
razmišljanje
je povezano z mojo filozofijo, filozofija je iskanje in potrjevanje resnice, resnice ne spoznavam same, raje predlagam rešitev, zato ustanovim fondacijo imenovano SEJEM idej. Za idejo mraka in tišine podeljujem simbol — ključ za ropotarnico. Za idejo zvoka in svetlobe podeljujem simbol — preblisk/žarnico.
da ne bo moje življenje in ustvarjanje pri oblikovanju resničnosti na robu, se formalno združim v organizem Mladinskega kulturnega centra MB, s katerim se programsko podpirava, vendar vsebinsko ne omejujeva. Materialno sem neodvisen. Delujem javno. Za datum svojega rojstnega dne priznavam dan svoje prve predstavitve. Potem se preoblikujem in obstajam od projekta do projekta. Tako se razvijam razmižljam-razmišljam bolje-rezmišljam drugače
Zlatko Križan ustanoviteli av ART societv Maribor 22. 02. 1956
• Od kod črpate inspiracijo/motiviko za delo in skladbe?
CZD: Vsled toliko dogajanja okrog nas res ni treba kaj preveč naporno črpati česa drugega. Ker smo se odločili, da bomo glasbeniki, pa le moramo priznati, da četudi smo si (vsaj navidez) svojo vlogo izbrali sami, tudi mi smo del ideoloških aparatov v družbi. V glasbi, ki jo igramo mi in nam podobni, gre najbrž za to, koliko je kdo sposoben gledati z distance na obstoječe stanje in to videnje tudi izraziti. Posebej pomembno je to vprašanje v razmerju do lokalnih oblastnikov, ki poleg uniformirancev najbolj čuvajo prav najslabše stvari v sistemu.
• S čim, s kom, s katero družbeno skupino/organizacijo ste se pripravljeni istovetiti oz. se istovetite?
CZD: Radi imamo tiste, ki nam koristijo.
• Vsak ustvarjalec nosi v sebi nekaj temeljnih izhodišč (misli o sebi in svetu ter odnosu med njima), na podlagi katerih gradi. Ta izhodišča včasih neposredno v ustvarjenem niso niti razvidna. Katera so vaša tovrstna izhodišča?
CZD: Center za dehumanizacijo izraža osebna stališča, reagiramo na dogodke, kot jih zaznamo, brez ideoloških posrednikov. Smo neodvisna skupina. Delamo, kar moramo, ker bi bili brez tega povsem izgubljeni. Tisti, ki menijo, da bi jim lahko koristili, nam seveda že ponujajo roke. Mladim teoretikom in praktikom v organizacijah bomo še bolj zanimivi, ko si bodo z našo pomočjo politično tehtnico neke naprednosti skušali obrniti na svojo stran. Relacijo, za katero se taki že zavzemajo, je Vidmar nekje lepo poimenoval »angažma«. Želijo te vključiti, kot da je za nas edina alternativa izbor drugega.
• Vsak ustvarjalec nosi v sebi svet, (iz) katerega gradi. Po tej opredelitvi je torej dvojen/razklan med svoj in zunanji svet. Ali čutite v sebi to razklanost/dvojnost? Kakšna je?
CZD: Kar se bo pri nas najprej rešilo in tudi mi menimo, da je prav — tudi za to je obljubil pred-
Ljudje smo svinje. Pevec pa poje tekst, ker nam je ta način sporočanja vsebine besedil zdaj najbližji.
• Zakaj ste se odločili za glasbo in ne za izrazni ples, pisanje literature ali gledališko dejavnost? Zakaj je prav glasba tako zelo privlačna za mlade?
CZD: Center za duhumanizaci-jo je združba, ki igra glasbo, se ukvarja z videom, s fotografiranjem (posebno še z diapozitivi), oblikuje plakate, vrti glasbo v raznih klubih. Razmišljamo še o gledališču in ustanavljamo klasičen mešani pevski zbor. Za punk smo se odločili, ker je bila ob iskanju v obdobju, ko so nas predhodniki silili v svoje reči in nam vsepo-
prihajajo v Ljubljano? »Ko pa jih nihče ne navaja na take koncerte«, bodo rekli prireditelji, ki pa nič ne storijo, da bi dvorana Tabor bila vsaj enkrat na teden roc-kovska. Tuji bendi bi lahko igrali tudi v ŠTUKu.
• Zakaj je nek mladinec staro-rocker, kak drug mladenič pa novo-rocker?
CZD: Za vzrok bi bilo treba vprašati vsakega posebej. Verjetno gre tu predvsem za različno vztrajnost in voljo pri prebijanju skozi gozd še zdaj servirane stare rock glasbe k novi in za različno mero kritičnosti ter za obrambo pred disco glasbo. Tistemu, ki ima rock glasbo rad, je stari rock danes, kar je razvojno normalno, pač prestar.
Vzroki za mlado ali staro roc-kerskost so tudi v neposrednem okolju, v katerem mlad človek živi.
• Pod kakšnimi pogoji bi upokojenci špilali punk?
CZD: Čudimo se, zakaj ga ne začnejo igrati. Ob parih milijonih, kolikor jih država da za mesec dni življenja, bi že morali biti bolj glasni. Sami upamo, da kot starci ne bomo požrli vsega, kar nam bodo drugi vsilili in v konfliktih, čeprav z močnejšimi, ne stisnili riti.
• Ko je koncerta konec, ga ni več. Ko odigrate skladbo, >je ni več«. V čem (trajnem) torej obstajate?
CZD: V ničemer. Znajdemo pa se lahko vsi skupaj v nelagodju, v agresivnih reakcijah, v razmišljanju, ki vse to lahko vzpodbudi in v praznjenju ob nemoči.
• Ali je koncert trenutek resnice ali iluzija?
CZD: Naši koncerti so izliv tistega, kar smo tisti trenutek pred občinstvom sposobni napraviti in povedati. Že po običaju imamo na večjih koncertih, kjer usodo našega zvoka, ki prihaja v dvorano, krojijo najrazličnejši »strokovnjaki« za mešalnimi mizami, nekaj težav, ker se zdi, da bi vsi radi bolje od nas vedeli, kaj si mi izvajalci želimo. To je grda resnica.
• Koliko kritično/spre-gledno pojmujete tonalne in ritmične »obrazce«, ki jih uporabljate?
»CENTRI ZA DEHUMANIZACIJO SO POVSOD OKROG NAS«
njihovo muziciranje? Če bi v Mariboru deloval Mladinski radio (povezan z Radiom Študent), ki bi oddajal aktualno glasbo, kakšni bendi bi potlej vznikali na Štajerskem?
CZD: Jasno je, da bi normalno poznavalsko poročanje o novostih v glasbi v naših časopisih (tu je zadnje čase že bolje) in na radiu ugodno vplivalo na takšno ustvarjalnost pri nas. V Mariboru bi prav zaradi najkonzervativnej-šega radia na Balkanu nujno potrebovali mladinski radio, za katerega se že dolga leta (malce pretiho) zavzemajo mladinci. Temu območju je potrebna tudi prodorna Katedra (čeprav je doslej malo pisala o glasbi) in normalne Kmečke in rockodelske novice. Radio, predlagamo, naj bo del ljubljanskega Radia študent. Za začetek pa naj razširijo slišnost tega ljubljanskega radia na mariborsko področje. S tem bi se Maribor, kjer so politikom še kulturni klasiki sumljivi (kako potem ne bi bili proti novostim), morda le premaknil s sive (olivno) mrtve kulturne točke.
Radio Maribor sprašujemo, koliko družbenega denarja mesečno zapravi njihovo glasbeno uredništvo. Ta radio namreč s svojim sporedom vzpodbuja - le delo veseliščnih zaslužkarskih bendov, ki mu pomagajo obdržati ljudi vdane v usodo in uničuje pri ljudeh vse spoštovanje do glasbe. Na referendumu za ukinitev starega Radia Maribor — upamo,
Center za dehumanizacijo (CZD) je v tem času prav gotovo najbolj vroča slovenska novoroc-kovska skupina. Po lanskoletni udeležbi na prireditvi Novi rock vztrajno stopnjuje svojo dejavnost: redno snema nove skladbe, koncertira kjer le more, s sočlani 00 ZSMS Trate skrbi za redno obratovanje Mladinskega kluba Trate (Disko Fotogrupe M) in pomaga pri delovanju novopečenega mariborskega rock kluba v kleti Doma ustvarjalnosti mladih (Gustav). Pred kratkim se je v okviru zvočne delavnice Mladinskega radia Maribor bend uspešno predstavil v dvorani ŠTUK, prav kmalu pa bo kot slovenski favorit odpotoval na YU festival v Subotico.
Kakovo je miselno tkivo CZD, razgrinja pričujoči intervju.
• Kako bi označili dominantno občutje, ki označuje ta čas in to družbeno okolje (svet, EU, YU, MB)? Koliko vi to občutje odražate?
CZD: Se nikoli ni bilo na svetu toliko ljudi kot sedaj. Svet pa le ni utelešenje dobrote. Ljudje moramo zato skrbeti za čim lepše preživetje. To počnemo tudi kompromisarsko — na račun izgube svoje neodvisnosti. Dosti jih tudi joče in moli (in ne kot naši komunisti, ki so, ko je bilo težko, prijeli za orožje). V Evropi so spet vojne v večjni držav, večina mladincev iz vsake države se pripravlja na boj proti mladincem iz druge, ker so jih doma rekrutirali tudi za to in ne le za borbo proti svojim ne-
mirnim sodržavljanom. Dosti pa je povsod tudi odpadnikov, ki nočejo prijeti za orožje, mahajo z napisi po ulicah, poležavajo po cestah in ob ograjah elektrarn, hočejo povedati, kar se jim zdi, moški se z moškimi držati za roke tudi v javnosti in ženske z ženskami prav tako; ženske pa še posebej vzdigujejo glasove, da so izkoriščane, in tako dalje. Svet je ena sama zmeda.
Pri nas pa temu'1e ni povsem tako. Tu vsa taka gibanja takoj svobodno vključimo v državne organizacije, kjer lahko potem svobodno organizirajo demonstracije proti — režimu v Južnoafriški republiki in se zavzemajo za svobodo ljudi in razorožitev v drugih državah. Pri nas je ta čas še en hudič. Politiki so se z našim gospodarstvom pognali prek prepada k drugi strani. Pa smo tudi zato brez oprijemljivega, kar bi lahko bilo zvezda vodnica. Čas je, ko nas pogina lahko rešijo le pogumni (predsednik vlade je tudi obljubil odločnost).
Tudi v CZD se po naših sposobnostih vključujemo v razreševanje zdajšnjih domačih težav. Če se bomo uspeli tako dogovoriti, bomo napisali študiji z naslovoma »Kdo vse danes ne bi netil revolucionarnega ognja z dvema kamnoma« in »Tudi država, kjer tudi pedre pretepajo, ker so pe-dri, in to opravičujejo z argumentom, da tako misli poveljnik vojske, lahko tako obogati, da bo lahko zgradila dovolj atomskih central in še elektrarne na Muri« (ob kateri mi živimo).
sednik vlade, da se bo uredilo — je razklanost med deklariranim in dejanskim. Sami se želimo rešiti duela med prekleto nujo oziroma uničujočim potrebnim in našimi željami, da bi zase in za tisto, kar radi počnemo, imeli dovolj možnosti in časa Kako to urediti? Upokojencem, ki želijo, naj pustijo delati za nas, ali pa zvohati, kako je Jezusu uspelo brez muke spreminjati vino v vodo in z maj-nim hlebom in ribo nasititi množico ljudi.
• Od kod se poraja posameznikovo nesoglasje/neskladnost z okoljem, v katerem biva?
CZD: Največkrat v glavi tega človeka.
• Ali je mogoča dolgotrajna totalna opozicija do več elementov družbenega okolja, v katerem živiš?
CZD: Do naslednje revolucije.
• Ali obstaja končni smoter vašega delovanja (oz. delovanja »centra za dehumanizacijo«) ali pa se ta izpolnjuje v vsakem trenutku vašega obstoja?
CZD: Ker izražamo partikularna stališča in jih soočamo z občimi, si želimo biti v položaju, ko se bo nekdo nas lotil na ta način (in ne drugače).
• Kaj je protipol centrom za dehumanizacijo?
CZD: Kak drug Center za dehumanizacijo, ki jih je dosti. Taki centri so povsod okrog nas.
• Koliko besede, ki jih pojete/govorite, odražajo tisto, kar hočete izraziti/povedati? Ali popolnoma verjamete v to, o čemer oz. kar pojete?
CZD: Ne verjamemo nikomur
vsod nekaj vsiljevali, taka glasba tisto, okoli česar smo se najraje gibali. V njej je bilo mogoče po svoje razmišljati. Energična glasba, v kateri smo slišali in govorili tisto, kar se nas je tikalo, nas je tedaj prevzela. Tehnično seveda nismo bili dobri glasbeniki, pa drage opreme si nismo mogli kupiti. Kitare in ojačevalce smo si tudi sposojali. Tudi česa drugega bi se tedaj lahko oprijeli, ko bi bile boljšfe možnosti. To, za kar smo se odločili, pa je, lahko rečemo, kot vse drugo, kar si naštel, vse prej kot lahko delo.
Glasba je mladim všeč, ker je dinamična stvar, ki se nenehno spreminja. Revolucionarji so v njej sicer sprejeti in hvaljeni, ko pa to niso več, je njihovega obdobja konec. Tega se stari zavedajo in se umaknejo ali pa ne pojejo več starih pesmi. Rock glasba ima seveda tudi več možnosti za predstavitev širšemu občinstvu. Seveda je jasno, da imajo tudi izmed rockerjev eni več možnosti kot drugi in da je tudi v tej glasbi dobro (navadno življenjsko) in slabo (gnila koruza za svinje). Državni mediji pa »provokatorjev« seveda ne vzpodbujajo.
• Kakšen je vaš odnos do »alter rock cirkusa« oz. novo-rockovskega dogajanja, izhajajoč iz vašega specifičnega geografsko-socialnega okolja oz-, distance, ki jo leto omogoča?
CZD: Novi rock je bil pri nas dolgo časa predvsem ljubljanska zadeva. Ljubljančani so dolgo časa izmed svojih bendov izbirali tudi najboljše, najinventivnejše, najpogumnejše slovenske bende. Nekaj dediščine tega obdobja se čuti še danes, četudi je ljubljanska glasbena scena zdaj v krizi. Čeprav so ljubljanske misleče mladince v glasbi načrtno izrinili iz vseh prej pomembnih prostorov, pa menimo, ni le naša krivda, da v Ljubljani nismo nastopili -vse od časov lanskega Novega rocka.
Naše geografsko-socialno okolje je specifično. Življenje in delo na vasi zahtevata več naporov kot v mestu. Še po treh letih smo CZD povsem vaški bend, čeprav tu glasbeniki ne visijo kot hruške na vejah Naše okolje pa nas je navadilo na vztrajnost. Tudi zato lahko že nekaj časa rečemo, da je CZD slovenska skupina in ne le bend starega opuščenega mlina na Tratah, kjer vadimo.
• Kolikšen je vpliv seznanjenosti mladih z aktualno glasbo na
CZD: Glasbo dograjujemo. Ne nameravamo se izogniti razmišljanjem in spremembam, se zapreti v steklenico in paradirati po mirnem morju.
• čemu glasbeni preokret sprva od čvrstejšega punk rocka k prvotnim »eksperimentalnim« CZD (leto 85’) in nato spet k bolj primarno udarnim (»rockerskim«) CZD v zadnjem času?
CZD: Začeli smo igrati punk — člani benda smo prej delali v But-lih, Džumbusu in eden v Masakru — današnja glasba pa je produkt popankovske izgradnje. Tudi vmesno obdobje, ko smo bili, kot praviš »eksperimentalni«, je bilo pomemben del te obnove. Takrat smo samo več puščali ob nastopih že prej posnete reči, se več posvečali sintetizatorju in ritem mašinam. Danes je v naši glasbi to čutiti.
ШШ
ne prihajajo igrat, ker jih nihče ne upa sem povabiti. Koliko ljudi bi se na primer tu odločilo za ogled koncerta Nicka Cavea, enega pomembnih svetovnih glasbenikov, ki je igral pred nabito polno dvorano na Kodeljevem v Ljubljani, ali za Sonic Youth, ki zdaj bojda
• Za konec še neizbežno vprašanje: kaj je »center za dehumanizacijo«?
CZD: Ko bomo vsi to natančno vedeli, bo to konec.
Spraševal: Jože Kos
P S.: CZD SO Z DEMOLITION GRUP DOBILI LETOS ZLATO PTICO ZA GLASBENO USTVARJANJE; TO JE NAGRADA, KI JO VSAKO LETO PODELJUJE TEDNIK MLADINA VIDNIM MLADIM USTVARJALCEM.
da se bomo v Mariboru zanj odločili — bomo obkrožili veliki ZA.
Založbe plošč in kaset tudi zapravljajo svoj ugled z izdajami banalnih mikijev in podobnih. Nekomercialnih pa se usmilijo le tistih, ki se noter ližejo njihovim šefom.
Velikansko vlogo pri seznanjanju ljudi z dobro glasbo pa bi lahko imeli glasbeni klubi, kjer bi vrteli tako muziko in kjer bi prirejali žive nastope. Reči okrog mladinskih rockovskih prostorov v Mariboru nam že smrdijo. Prostori zdaj so, mladinci pa jih tako počasi usposabljajo za prireditve, kot da bi želeli ob njih ostareti Prostor v kleti Doma ustvarjalnosti je imeniten. Tam bi lahko nastopile vse jugoslovanske novo-rockovske skupine. Nerazumljivo je tudi, da so vrata Kluba mladih zaprta za glasbenike Zakaj čakati, ko pa je že tako pozno? So mar spet vzrok kakšni zasebni interesi?
V Maribor tuje skupine sploh
19
ODPRTO PISMO DR. JANEZU JEROVŠKU
Tovariš dr. Jerovšek,
v svojih izvajanjih, ki jih je v 8. številki, 25. februarja 1987 objavila mariborska Katedra, si mi v zvezi s tvojo izločitvijo iz pedago škega procesa leta 1975 na FSPN namenil precej prostora. Pri tem pa si navedel vrsto napačnih podatkov in drugih neresnic, z namenom, da bi me moralno in strokovno diskvalificiral. Zato sem se odločil, da ti na javen način ponovno pojasnim nekatere zadeve.
Obtožuješ me, da sem se »močno angažiral«, da bi tebe in V. Rusa »ideološko diskvalificiral« in da sem »sodeloval v utemeljitvi za represijo«. To pa sem — po tvojem mnenju — storil iz karieri-stičnih razlogov. Moram ti ponovno povedati, da je to tvoja izmišljotina, ki sploh ne ustreza resnici. Naj ti osveži spomin, kako so dogodki takrat potekali:
Predsedstvo CK ZKS je jeseni leta 1974 imenovalo Komisijo za oceno razmer na fakulteti za so? etologijo, politične vede in novinarstvo. To komisijo so sestavljali B. Osolnik, V. Hafner, B. Majer, B. Lipužič, A. Lah, A. Vratuša, V. Janžič, J. Škerjanec, J. Sluga, I. Hvala, F. Šali, I. Winkler in A. Bibič.
Komisija je na svoji drugi seji ocenila, da cHjev ne bo mogla zadovoljivo realizirati brez širše idejne in strokovne podpore širšega kroga komunistov iz fakultete ter drugih institucij. Zato je izoblikovala štiri delovne skupine za posamezna predmetna področja (za sociološko usmeritev, za politološko usmeritev, novinarsko usmeritev in družbeno politično usposabljanje) ter peto skupino za samoupravni razvoj FSPN. Predmetno področje, na katerem si deloval, je sodilo v sociološko usmeritev. To delovno skupino so sestavljali: B. Ziherl, M. Kerše-van, J. Šter, P. Klinar, F. Šali, J. Sluga, B. Majer (vodja) in A. Vratuša.
Skupina za pregled smeri in predmetov sociološke usmeritve je na svoji prvi seji 28. 10. 1974 oblikovala štiri podskupine za posamezne sklope predmetov. Med njimi tudi skupino za gospodarski sistem SFRJ in teorijo delovnih organizacij. V to skupino smo bili imenovani: M. Švab, F. Šali, A. Golavšek, P. Toš, A. Vratuša,
S.	Podmenik, T. Tadel, M. Tavčar in jaz (kot nosilec podskupine).
Kot vidiš je bila moja dejavnost in vpliv omejen na podskupino. Nisem bil niti član komisije za oceno razmer niti delovne skupine za sociološko področje. To pa sta bili nadrejeni ravni, ki sta presojali delo podskupine.
Iz sestavov navedenih teles je razvidno, da je bito v njih kar precej sociologov, kar precej doktorjev znanosti in nenazadnje tudi kar precej predstavnikov FSPN Pomeni, da je tvoja navedba o meni kot edinem doktorju znanosti lažna. Na vseh ravneh je sodelovala tudi vrsta doktorjev znanosti, nekateri pa so bili blizu pridobitve tega naslova.
Naj te ponovno seznanim še z delom podskupine, ki sem jo vodil. Glede na kratek rok, podskupina je morala v dobrih desetih dneh pripraviti pisno poročilo, se je sestala dvakrat, poleg tega pa je pripravila še pogovor z nosilci predmetov, o katerih je razpravljala. Na drugi seji je sprejela poročilo o svojih ugotovitvah. To poročilo je pisen dokument, ki ga najbrž poznaš. To navajam, ker ga bom na kratko povzel. Povzemam torej uraden dokument in si njegove vsebine ne izmišljam. Torej, podskupina je v svojem poročilu (ki obsega* štiri tipkane strani) ugotovila naslednje (povzemam posamezne točke):
1. da je treba pri obravnavanju posameznih predmetov izhajati iz strukture učnega načrta v celoti
— zato je predlagala nekatere spremembe v vsebini in letni-škem sestavu predmetov;
2. za Gospodarski sistem SFRJ je prišla do zaključka, da je racionalno, sistematično in logično zgrajen ter predlagala vrsto vsebinskih dopolnitev; obenem pa opozorila, da je treba v celotnem programu študentom zagotoviti zadostno ekonomsko znanje,
3. predmet sociologija dela in teorija delovnih organizacij je obravnavala skupno in za vzela naslednja stališča:
a.	opozorila je — s konkretnimi navedbami vsebinskih področij
— da se predmeta na nizu vsebinskih področij prekrivata (ob tem pa opozorila, da le iz programov ni mogoče razbrati ali gre za prekrivanje in ponavljanje ali za dopolnjevanje snovi ali za kaj drugega);
b. ocenila je, da je samoupravljanju v teh programih dan premajhen povdarek ter ocenila, da bi moralo imeti osrednje mesto v njih;
c. ocenila je, da vrsta za našo družbo pomembnih vsebin v teh dveh programih, ni obdelanih oz. so obdelana pomanjkljivo — ta področja so podrobneje navedena, ter
d. ugotovila, da za nobenega od teh dveh predmetov ni na razpolago primernega učbenika.
Na koncu poročila je podskupina še predlagala, da bi iz obeh predmetov formirali en predmet z večjim obsegom ur, ki bi pokrival vse predlagane vsebine. Predlagala je celo naziv tega novega predmeta (»teorija združenega dela«), vendar ta ideja kasneje ni bila sprejeta.
To, tov. Jerovšek je vse kar je podskupina predlagala (seveda v nekoliko širši interpretaciji). Sedaj me pa zanima, kako je mogoče iz tega zaključevati o kakšni represiji ali utemeljevanju represije. šlo je za normalno, sorazmerno strokovno razpravo o posameznih programih, kakršno pravzaprav skoraj vsako leto ob sprejemanju letnega učnega načrta tudi sedaj opravljamo na FSPN. Podskupina ni bila niti zadolžena, niti se ni ukvarjala s čim drugim. Lahko še dodam, da so bile razprave v skupini precej živahne, da pa sem se osebno potrudil, da so bili sklepi (zaključno poročilo) ustrezno utemeljeni in na dostojni komunikacijski ravni.
Ni moja dolžnost, da te seznanjam s tem, kje je prišlo do odločitve o tvoji izločitvi iz pedagoškega procesa. O tem so te seznanili (domnevam vsaj) pristojni. Sicer pa je bila vrsta kolegov iz FSPN članov delovnih skupin in komisije in si pri njih lahko dobil potrebne informacije, če si želel. Dejstvo je, da je o tem odločalo najvišje vodstvo Zveze komunistov Slovenije. Očitno si to odločitev sprejel, saj si ostal član ZK. Zakaj se torej ne obrneš na pravi naslov?
Na kakšni podlagi si prišel do sklepa o moji vlogi kakršno si že večkrat omenjal (tudi v inozemstvu), nazadnje pa v Katedri, ne vem. Vem, da si v meni videl glavni vzrok svojih težav že v pismu, ki si ga 6. 11. 1974 postal takratnemu predstojniku Marksističnega centra pri CK ZKS prof. dr. B. Majerju (in še številnim drugim). Že takrat so te podučili, da nimaš prav. Pa kljub temu vztrajaš na svojih domnevah in zanikuješ dejstva, ki se z njimi ne skladajo. Morda bi to znali pojasniti psihija-tri.
Vem nadalje, da se sovražno vedeš do mene že od leta 1969 Torej od takrat, ko si zahteval naj ne objavim nekega članka, v katerem se nisem strinjal s tvojimi stališči. Od takrat dalje mi poskušaš na različne načine škodovati.
To se najbolje vidi tudi v tvojem vzvišenem ocenjevanju moje strokovne dejavnosti in »teže«. Kot da si »znanost« sam, me z enim stavkom odpišeš. Naj te seznanim spet z nekaterimi dejstvi. V svojem dosedanjem strokovnem delovanju sem:
— kot avtor ali soavtor napisal deset knjig (od teh je ena prevedena tudi v angleščino in italijanščino);
— objavil preko 150 strokovnih in znanstvenih člankov oziroma prispevkov v znanstvenih zbornikih; od tega nekaj desetin v tujih strokovnih revijah in zbornikih;
— napisal nekaj desetin raziskovalnih poročil;
— sodeloval z referati na strokovnih kongresih in drugih znanstvenih srečanjih, doma in v tujini;
— sodeloval v nekaj mednarodnih raziskovalnih projektih;
— predaval v številnih tujih deželah ne le v Evropi ampak tudi v Ameriki, Aziji in Afriki;
— itd.
Sicer pa očitno vneto spremljaš mojo strokovno dejavnost in vse to verjetno poznaš Če ne, pa sem te pripravljen podrobneje seznaniti.
Zakaj navajam te podatke? Zato, ker natanko te kriterije uporabljaš za dokazovanje strokovnosti sebe in svojih somišljenikov. Pri meni, pa isti kriteriji ne pomenijo ničesar.
Tudi, če teh podatkov ne poznaš, ti to še ne daje pravice, da se obnašaš, kot da jih ni. Preden neko trditev o nekom drugem zapišeš bi se pač moral prepričati o njeni resničnosti, oz. jo utemeljiti z dejstvi.
To velja tudi za tvojo trditev, da
sem po tvoji odstranitvi iz pedagoškega procesa »takoj — brez vsakih moralnih zadržkov — pričel na FSPN ...«. Resnica je spet drugačna. S FSPN sem sodeloval skoraj od njene ustanovitve dalje. Posebej ko sem doktoriral, so me večkrat vabili naj se na FSPN stalno zaposlim.
Zaposlil sem se koncem leta 1976, torej več kot leto in pol po tvoji odstranitvi. In to je zate »takoj«! Zaposlil sem se na povabilo fakultete. Ob pogovorih o zaposlitvi sem izražal prav tiste moralne zadržke, katerih odsotnost mi sedaj očitaš. O tem sicer ni" pisnih dokumentov, lahko pa moje izjave potrdijo še živeči sogovorniki (dr. Južnič, takratni dekan; dr. Kranjc, takratni predsednik kadrovske komisije; dr. Mlinar; in drugi). Na vsebinsko po-
V intervjuju za časopis Katedra sem izjavil, da se je Bogdan Kavčič leta 1974 močno angažiral, da je mene in Veljka Rusa kot predsednik posebne komisije ideološko diskvalificiral in da je sodeloval v utemeljitvi represije.
Bogdan Kavčič v svojem odprtem pismu navaja, da je bil samo nosilec neke podskupine, ki je obravnavala predmeta gospodarski sistem SFRJ in teorijo delovnih organizacij. Pravi, da je bil njegov vpliv omejen na to podskupino v kateri je šlo za normalno, sorazmerno strokovno razpravo o posameznih programih, kakršno, pravzaprav skoraj vsako leto ob sprejemanju letnega učnega načrta tudi sedaj opravljamo na FSPN. Iz navajanja teh dejstev se z začudenjem sprašuje, kako je mogoče zaključevati, da je on sodeloval v utemeljevanju represije.
Njegovo odprto pismo v celoti in v vseh »argumentih«, ki jih posreduje, ocenjujem — milo rečeno — kot popolno dezinformacijo.
Čas v katerem je Bogdan Kavčič sodeloval v delovni skupini, ki je obravnavala program predmetov, ki sva jih predavala Veljko Rus in jaz je bil čas, ko je represija dobila legitimno obliko, t. j. čas zaostrene »razredne« borbe znotraj partije in idejno netolerantnih razmer.
Kako nizka je bila tedaj tolerantnost do razlik v mišljenju, zelo dobro ponazarja Zdenko Roter s svojim osebnim primerom (Naši razgledi, 10. 4. 1987).
To je čas ko so »padale« glave pomembnih politikov, direktorjev, urednikov, ko je v Beogradu potekala huda kampanija proti skupini osmih univerzitetnih profesorjev, v Ljubljani na FSPN pa je potekala repriza te kampanije. To ni bil čas za normalne, sorazmerno strokovne razprave o katerih govori Bogdan Kavčič. Osebno sem doživljal ta čas in posebno tisto komisijo, ki jo je vodil Bogdan Kavčič kot silen psihičen pritisk in breme, ki ga človek komaj še vzdrži.
V tem času je bito že dovolj, da . se meni in Veljku Rusu »dokaže« da predmeta, ki jih midva predavava nimata zadoati samoupravne vsebine. In prav to je storil Bogdan Kavčič kot vodja delovne skupine, ki je trdil in napisal, da sta najina ptograma samo pokrpana s samoupravljanjem. Dokazoval je. da najina predmeta nimata nič skupnega z našo družbo. S katerimi drugimi, argumenti pa je bilo tedaj možno bolj učinkovito utemeljiti represijoT
Dejstvo je, da smo bili štirje iztočeni iz fakultete oziroma iz pedagoškega procesa in da smo od tega kar trije spadali v tisto delovno skupino, ki jo je vodil Bogdan Kavčič oziroma smo se ukvarjali s tisto profesionalno dejavnostjo s katero se je ukvarjal Kavčič. Utemljitev za represijo je izhajala iz skupine, ki jo je vodil Bogdan Kavčič Ih v tej skupini se je samo Bogdan Kavčič ukvarjal s sociolo-
dročje, ki ga pokrivam še danes, sem se usmeril zaradi potreb fakultete. In ne gre za nikakršen fevd. Ker je dela na tem področju veliko, sem pogosto vabil vse, ki so na fakulteti, naj se nam pridružijo, če imajo za to interes. Nisem bil obveščen, da bi bil ti kdaj želel sodelovati.
Moti te tudi, da sem dekan FSPN. Prosim, da jasno poveš, ali ocenjuješ, da moje delo v funkciji dekana ni bito integrativno, v korist fakultete kot celote, usmerjeno na preseganje različnih razprtij, itd.
Bodi dovolj! Naj zaključim s tem, da res ne vem, čemu lahko prispeva javno obrekovanje strokovnih kolegov. Razvoju in ugledu stroke gotovo ne.
dr. Bogdan Kavčič
gijo dela in teorijo delovnih organizacij in noben drug član sku-pine.
Bogdan Kavčič v svojem odprtem pismu citira kot pravi uraden dokument, ki ga je sestavila podskupina, ki jo je on vodil. Ker dokument te skupine pojmujem kot utemeljitev represije, bom citiral tisti del, ki ga Kavčič iz razumljivih razlogov ni citiral. Glasi se takole:
»Delovna skupina ocenjuje, da so te spremembe le formalnega značaja, da so programi le >pokrpani< s samoupravljanjem. Jedro dosedanjih razprav o programih teh predmetov pa ni bilo v tem.
Če naj bi programi usposabljali slušatelje za uspešno razvijanje in delovanje v samoupravni družbi, potem bi prav spoznavanje lastnosti, sestava in zakonitosti te družbe moralo obsegati centralni del programa. Samoupravljanje torej ne bi smelo biti obravnavano le kot eden izmed modelov, ne bi ga smeli postavljati v podrejen položaj napram drugi vsebini ampak bi moralo imeti centralno mesto v celotnem obravnavanju tega področja.
Menimo, da bi morali slušatelji temeljito spoznati predvsem našo družbo, ne pa predvsem druge družbe. Tudi k preučevanju drugih družb oz. delovnih organizacij in zakonitosti drugih družb bi kazalo pristopiti s samoupravnega stališča, ne pa obratno. Diplomanti bodo delovali v naši družbi in morajo zato čim temeljiteje spoznati zakonitosti, ki veljajo za naše delovne organizacije in za delo pri nas. To ne pomeni, da zanikamo pomen drugega znanja, vendar pa mu dajemo drugoten pomen.«
»Nadalje smo prišli do sklepa, da cela vrsta področij, ki so za našo družbo bistvena enostavno ni obdelanih ali pa so pomanjkljivo oz. napačno obdelana. Program sociologije dela ali program teorije delovnih organizacij bi nujno moral vsebovati teorijo združenega dela, saj je to v naših razmerah za razumevanje dela in položaja delavca ter odnosov v delovni organizaciji ena ključnih kategorij. Pravtako sploh ni obdelano področje socioloških vidikov samoupravnega dogovarjanja in sporazumevanja. Vloga političnih organizacij je obdelana pomanjkljivo in pristransko (sindikatu se na primer pripisuje le zaščitna funkcija). Področje kmečkega dela in njegovo povezovanje z združenim delom sploh ni obdelano. Institucionalizacija samoupravljanja ni v skladu z novo ustavo, pravtako ne delavska kontrola (vsaj kolikor je mogoče razbrati iz programov posameznega predmeta). Nasplošno samoupravljanje ni obravnavano kot odnos ampak le kot -model- delovpe organizacije. Nezadostno je poudarjena povezanost samoupravljanja v delovnih organizacijah s samoupravno strukturo celotna družbe
Predlagani seznam literature odraža vse tiste vsebinske pomanjkljivosti, ki izhajajo iz vsebinske usmerjenosti obeh predmetov. Iz vidika interesov združenega dela, družbenopolitičnih skupnosti, družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih interesnih skupnosti ne potrebujemo v sedanji obliki tako koncipirana predmeta, ampak vidimo novi smisel v predmetu iteorija združenega dela< kjer bi se povezano obravnavali odnosi in procesi v delu in sistem organiziranosti dela, kar bi omogočilo tudi vključevanje historičnega in komparativnega vidika iz aspekta uveljavljanja in razvoja združenega dela, in to v okviru tega novega predmeta.«
Ne, da bi se spuščal v profesionalni nivo te bedne in spolitizirane ocene najinih predmetnikov, lahko trdim naslednje: v takratnih razmerah pa se to ni moglo razumeti drugače kot utemeljitev za represijo, pa naj se danes Bogdan Kavčič še tako spreneveda glede svojega omejenega vpliva.
Bogdan Kavčič v svojem odprtem pismu trdi, da je šlo za normalno sorazmerno strokovno razpravo o posameznih programih. Naj povem kako je potekala ena od teh »normalnih« razprav, ki smo se je iz fakultete udeležili Veljko Rus, jaz, Peter Klinar in Janez Škerjanec. Od članov komisije so bili na seji navzoči Bogdan Kavčič, Franc šali, Alfred Golavšek, Slavko Podmenik, Tomo Tadel in Drago Ščernjavič. Bogdan Kavčič je bil edini, ki je imel doktorat znanosti.
Bogdan Kavčič je imel uvodni govor v katerem je trdil, da sta predmetnika, ki jih predavava samo pokrpana s samoupravljanjem, navedel je tisto »kritiko«, ki je prišla v dokument in avtoritativno pribil, da je cilj razgovora, “da se medsebojno informiramo, ne pa da diskutiramo.«
Na vso to kritiko sva Veljko Rus in jaz ugovarjala. Veljko Rus je celo vrgel na mizo program predmeta, ki ga je Bogdan Kavčič predaval na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju in dokazoval, da se ne razlikuje od najinih programov. Bogdan Kavčič je odgovoril, da sva predmet spora midva, ne pa on. Peter Klinar, ki naju je takrat in v celotnem dogajanju branil je zastavil Kavčiču eno vprašanje. Kavčič pa je odgovoril takole: »Jaz nisem tukaj vpoložar ju, da bi odgovarjat na vprašanja« Skratka ta sestanek za katerega Kavčič misli, da je šlo za »normalno, sorazmerno strokovno razpravo, bi jaz imenoval manifestacijo arogance moči. Najini ugovori niso imeli na. Bogdana Kavčiča in skupino ki jo je vodil in na sestavo njenega dokumenta nobenega vpliva". Kasneje sem bil informiran, da je Kavčič svoja stališča do naju še zaostril.
Takrat in danes ocenjujem, da je bila ocena najinih programov, češ da nimajo samoupravne vsebine in da nista zadosti povezani z našo družbo neresnična. Ta predmetnik, ki ima 13 strani bom ponudil v objavo, tako da se bo vsakdo sam lahko prepričal o resničnosti obtožb.
Trditev Bogdana Kavčiča, da je šlo v tedenjih ideološko zaostrenih naelektriziranih in represivnih razmerah za normalno strokovno diskusijo kakršno vsako leto odpravljamo na FSPN, ni samo popolnoma neresnična, temveč tudi deplasirana. Nobeden od udeležencev te »normalne strokovne razprave« ni bil — razen Kavčiča — univerzitetni učitelj z doktoratom znanosti in nihče se profesionalno ni ukvarjal z dejavnostjo s katero sva se ukvarjala Rus in jaz, poleg tega pa so bili nekateri rekrutirani v to podkomisijo po kriteriju predhodnega konflikta z menoj in Rusom (Kavčič, Tadel, Podmenik). Seveda pa s tem ni izčrpana vsa dejavnost in »omejen« vpliv Bogdana Kavčiča pri utemeljitvi represije. Marsikaj bi lahko povedal tudi Veljko Rus, ki se je moral pred Kavčičem braniti zaradi svoje publicistične dejavnosti. (Tudi o tem obstaja dokument.)
Bogdan Kavčič pravi, da ni takoj, ko smo bili mi odstranjeni s fakultete prišel na FSPN. temveč šele koncem leta 1976. Res je, da ni prišel na fakulteto čez 14 dni, vendar prav kmalu. Morda je rea imel kakšne moralne zadržke o katerih govori, saj je nekoliko nerodno da pišeš utemeljitev za represijo dveh predavateljev, predlagaš ukinitev njihovih predmetov in združitev v en predmet, potem ko se vse to zgodi pa prideš na fakulteto in zasedeš mesto s katerega sva bila odstranjena.
Ali so bili to notranji ali zgolj zunanji moralni zadržki ni pomembno, dejstvo je, da
je šel Kavčič mimo in preko njih.
Naj omenimo še njegovo trditev, da je »pogosto vabil vse, ki so na fakulteti, naj se nam pridružijo, če imajo za to interese. Nisem bil obveščen, da b! bil ti kdaj želel sodelovati.« Ta izjava je toliko »resnična« kot vse druge. Prvič, Kavčič mene ni nikoli povabil k sodelovanju. Sestavil in organiziral je program magistrskega študija s področja organizacijskih ved, vendar me v ta program ni povabil, niti Veljka Rusa. Povabljen pa sem bil k sodelovanju magistrskega študija s področja ' organizacijskih ved na filozofski fakulteti v Zagrebu in Fakulteti političnih ved v Zagrebu.
Na fakulteti sem na raznih sejah večkrat poudarjal, da bi morali profesorji predavati dva ali tri predmete, kot je to primer na univerzah v drugih državah — ne pa da celo življenje sedijo na enem predmetu. S presenečenjem pa sem na eni od sej ugotovil, da so sprejeli v službo novega človeka za predmet vrednotenje dela, ki se bo moral več let pripravljati, da bo prišel do doktorata, jaz pa bi ta predmet lahko začel takoj predavati, saj sem se s tem ukvarjal in o tem tudi pisal. In to tudi spada v mojo profesionalno dejavnost.
Ugotavljam prav nasprotno kar trdi Kavčič. V času ko je bil dekan Peter Klinar se je skupaj z Zdenkom Roterjem močno prizadeval, da sem bil ponovno izvoljen za univerzitetnega učitelja in habilitiran za rednega profesorja. Potem pa je prišel za dekana Bogdan Kavčič, ki ničesar ni storil za mojo vključitev, najmanj pa, da bi me povabil za kakršnokoli udeležbo v pedagoškem procesu.
In kaj mislim o njegovi profesionalni dejavnosti? Bogdan Kavčič je precej napisal, vendar jaz nisem nikoli skrival, da njegovo delo ne cenim posebno in upam se trditi, da v tem nisem osamljen. Napisal in objavil sem širšo kritično analizo njegovega teoretskega, empiričnega in metodološkega dela in pokazal kako se zapleta v same kontroverze, ko dobi podatke, ki ne ustrezajo političnim zahtevam časa. (Delo, 3. 6. 1978). V zadnjem intervjuju Frane Adam trdi, da je pri podrobnejši analizi raziskav Bogdana Kavčiča odkril, da niso metodološko korektne in da se na njegove rezultate ne moremo zanesti (Mladina 10. 4. 1987). Popolnoma netočna in neprofesionalna je njegova trditev, »Da so temeljne organizacije organizacijski ukrep, ki je zelo podoben tistim, ki jih danes predlagajo najmodernejše organizacijske teorije v svetu« (Delo, 20. 10. 1979). Trditve kot so: »Socializem, ki ga imamo pri nas, je vendar najboljši socializem« (Delo, prvomajska priloga), spadajo na področje neučinkovite propagande, ne pa v stroko. Njegova uporaba pojma, samoupravna tehnologija se mi zdi nesmiselna, it*d. itd. Zato moja trditev, da postaja Kavčičeva sociologija vedno bolj apologetska, dogmatična in ideološka ni iz trte izvita.
In končno kaj je bil cilj mojega intervjuja, v katerem sem kritično omenil Bogdana Kavčiča. Po letu 1974, po izvedeni represiji sem postal državljan druge vrste, ki nimam tistih pravic, ki mi jih ustava zagotavlja. To bi lahko ilustriral z najmanj sto primeri. V zadnjih nekaj letih, z večjo demokratizacijo naše družbe so se moj položaj in predvsem moje delovne možnosti — in te so bistveno — zelo iz-premenile, tako da je moj položaj v globalni družbi zelo blizu normalnega. Ni pa to primer na fakulteti koder sem še vedno državljan drugega ranga. Stvari so se sicer pred nekaj leti začele premikati v ugodno smer, vendar so se potem ustavile in zamrznile.
Bogdan Kavčič je svoje odprto pismo poslal katedri za sociologijo z zahtevo da le-te obravnava in oceni »izmišljotine in neresnice«, ki sem jih razširil. To zahtevo je poslal tudi aktivu ZK pedagoških in znanstvenih delavcev na fakulteti. Ugotavljam, da Bogdan Kavčič ne more iti v dialog z menoj •am, kot je to v civiliziranem svetu običaj, temveč hoče problem spolitizirati in se skrivati za partijo in institucijo, ki ga naj zaščitijo ih mene obsodijo. Zdi se mi, da so se časi že toliko spremenili, da taki prijemi niso več posebno uspešni. Če pa bi bil čas dogmatski, potem bi bil jaz ne samo zopet kriv, temveč tudi zopet obsojen. Dogmatiki niso krivi nikoli, in nikoli obsojeni.
#
Če pa bi že kdo izmed naju potreboval podporo in pomoč fakultete ali sociološke katedre kot institucije, potem bi jo prej zaslužil jaz, ker sem na fakulteti še vedno državljan drugega ranga.
Janez Jerovšek
P. S.:
Še to: o tej tematiki s teboj ne nameravam več razpravljati po časopisih. Tudi raven tvojih izvajanj ocenjujem kot nedostojno za človeka z akademskim naslovom.
UREDNIŠKO OPRAVIČILO
Zaradi težav popolnoma subjektivne narave smo prisiljeni že v tej številki objaviti odgovor Janeza Jerovška na odprto pismo Bogdana Kavčiča. Vprašanje izida še ene, letos zadnje številke Katedre je namreč še v zraku ...
ODGOVOR NA ODPRTO PISMO BOGDANA KAVČIČA
O TEŽAVAH MARIBORSKEGA VEKŠA S TUJIMI JEZIKI
Letos končuje 2. letnik visokih šol generacija, ki je prva okusila usmerjeno izobraževanje. Novi vzgojno-izobraževalni programi (VIP) bodo v prihodnjem letu stekli v vseh tretjih letnikih v Sloveniji. Tako je prišlo do usklajevanja programov med VEKŠ in Ekonomsko fakulteto v Ljubljani in študentje na mariborskih smereh TU in EOT so zvedeli, da bodo imeli po novem kar sedem ur tujega jezika manj na teden. Profesorji in študentje so proti, delovne organizacije pa še molčijo, čeprav bi moralo to njih kot štipenditorje in bodoče delodajalce najbolj zanimati. 23. aprila so se študentje sestali in izdelali predlog kratkoročne rešitve.
V prihodnjem letu naj bi tujemu jeziku v celoti namenili ure, ki so predvidene za temelje naravoslovja, saj se dejansko teme, ki so predvidene za ta predmet na VEKŠ predavajo in obravnavajo v 2. letniku pri predmetih Blago in tehnološki razvoj in Ekotehni-ka. Te ure naj bi se porabile za poučevanje drugega tujega jezika in sicer le na smereh za Tu in EOT. Slednjo rešitev predlagamo zato, ker menimo, da je za druge smeri tuj jezik nekoliko manjšega pomena, razen tega pa se je dosti študentov vpisalo na naši smeri ravno zato, da bi si pridobili čimveč znanja tujih jezikov, medtem ko se je dosti študentov vpisalo na druge smeri ravno zaradi slabšega znanja tujih jezikov ali težav pri učenju le-teh. Zaradi tega menimo, da ne bi bilo primerno ponujati več ur tujega jezika tudi drugim skupi-
nam, razen tega pa se število ur v masi »porazgubi«. S tem mislimo na to, da bi lahko dejansko povečali vsem skupinam tuj jezik le za eno uro, če pa bi te ure namenili le našim skupinam, bi morda lahko organizirali pouk v vsaj dveh urah tedensko.
Razen tega menimo, da bi pouk drugega tujega jezika izvajali kot prostovoljno izbiro študentov, zlasti tistih, ki se nameravajo šolati nadalje na naših smereh ali pa so do se-daj na njih študirali. Tako bi organizacijsko spremenili dosedanje izvajanje le tako, da ne bi bila prisotnost obvezna (tudi sedaj je bil izpit iz 2. tujega jezika šele na koncu 4. letnika). Program pa bi zastavili tako, da bi v četrtem letniku nadaljevali tam, kjer smo v tretjem končali.
Da bi lahko študentje, ki so do sedaj študirali na naših smereh kontinuirano nadalje-
vali pri tujem jeziku, predlagamo tudi to, da se študenti naših smeri vpišejo v isto skupino prihodnje leto, tej skupini pa se pridružijo tudi tisti, ki nameravajo v 4. letniku študirati na naših smereh. To bi bilo potrebno zato, ker bi sicer prihajalo do razkoraka v znanju naših študentov in študentov drugih smeri, ki so imeli v drugem letniku manj ur tujega jezika. Če bi bila ena skupina prevelika, pa je seveda isto, če se oblikujeta dve taki skupini.
Razen tega predlagamo, da se združijo študenti 4. in 2. letnika pri smernem seminarju. Menimo, na osnovi izkušenj, da bi se smerni seminar lahko izvajal v večjih skupinah. Razen tega pa bi razlika v znanju med 4. in 2. letnikom ne bila v škodo prvih, ampak zelo verjetno v korist drugih. Na tak način bi dobili zopet določeno število ur, ki bi bile financirane in bi jih lahko namenili povečanju ur prvega tujega jezika v drugem semestru, ko je naša obremenitev z urami bistveno manjša kot v prvem semestru.
Menimo, da bi na tak način lahko uspešno kratkoročno premostili nastali problem pri tujem jeziku. Upamo tudi, da bomo tudi tokrat naleteli na odprta ušesa poslovodstva šole in naših profesorjev in bodo, kot že doslej, podprli naš predlog.
HODITE PRED ČASOM, BODITE Z NAMI
Po spektaklu demokracije v Študentski organizaciji ljubljanske univerze, kjer sta se dve listi vsaka s svojim programom poganjali za čast in garanje, da bi njuni člani v naslednjem letu predstavljali ljubljansko itudentarijo, je še v Mariboru nekaj študentov pred bližnjimi volitvami (predstava bo 25. maja} sestavilo listo in pripravilo svoj program. Verjetno najpomembnejša točka je zahteva, da bi tudi v Mariboru (kot v Ljubljani) dobički študentskega servisa pripadali študentski organizaciji. Čim imaš nekaj milijard na računu, nisi več papirnat forum. (In tedaj je še trikrat bolj pomembno, kdo je na vrhu.) Ljudje iz ljubljanskega predsedstva so se politike naučili v bojkotu, Mariborčani pa niso šli skozi to šolo, Bodo vzdržali do volitev? In če bodo izvoljeni, jim bo uspelo kaj narediti?
Ali naj rečemo, da je že lepa gesta skoraj dovoli?
Verjamemo, da t. i. politika lahko naredi veliko škode in se mora zelo potruditi, če hoče storiti kaj dobrega. Slaba, oblastna in praz-noglava politika — politika v pomenu družbene skupine in načina dela — je gotovo glavni krivec splošne krize družbe, ki v njej živimo in je tudi naša, ali naj bi bila In vendar verjamemo, da družba politiko potrebuje. Potrebuje organizacije in ljudi, ki skrbijo, da ljudje premislijo in povedo, kaj hočejo, da se različna hotenja in videnja vsaj toliko uskladijo, da se družba — to čudno živo bitje, zraslo iz čudovito raziičnih si posameznikov — ne zgrize samo v sebi, da lahko različno hoteče skupine, sloji in klike živijo skupaj in imajo eden od drugega več koristi in veselja kot škode.
Kolikor toliko dobra politika najlažje in najceneje omogoči, da vladajo zakoni, in da ti zakoni naredijo bistveno več koristi kot škode Kot člani družbe, ki je v globoki krizi, verjamemo, da je naša dolžnost, da storimo, kar pač moremo, da bomo imeli v tej deželi takšno, kolikor toliko dobro politiko.
študentje smo. Kandidiramo, da bi predstavljali študente ene od slovenskih univerz in, kadar bo treba, sprejemali politične odločitve v njihovem imenu. Ne hrepenimo, da bi bili poklicni politiki in ne nameravamo delati kariere. Vemo da — pa najsi bomo še tako pridni in dobri — ne bomo razvozlali krize, ki uklepa to deželo. Tudi univerze — razbite, pofevdaljene in zbirokratizirane —' ne moremo sami dvigniti na noge Pa vendar čutimo odgovornost, da kot študentje — člani najbolj izobraženega, odprtega in nevezanega dela mlade generaci-
je — opravimo svoj delež dela in omogočimo drugim študentom mariborske univerze, da bodo v tem delu sodelovali.
Če bomo izvoljeni, ne bomo poskušali igrati oblasti, temveč delati kot katalizator in usklajevalec študentskih akcij na univerzi in zunaj nje. Trudili se bomo, da ubesedimo študentska mnenja in interese in jim omogočimo družbeni vpliv. Delovali bomo javno, ne bomo se bali sporočil tisku, okroglih miz in javnih tribun, tudi organizacije manifestacij in demonstracij ne, če bo treba. In ko bomo v spornih vprašanjih skušali ugotoviti, kaj študentje zares mislijo, nam tudi kakšen referendum ne bo škodil.
nekaj preprostih zahtev, ki jih bo predsedstvo zagovarjalo:
— zamenjava predmeta SLO in DSZ s smiselnimi urami družboslovnih predavanj
Predmet je univerzi tuj, od njega študentje nimajo nobene koristi.
— večjo možnost študentskega vpliva na izbor demonstratorjev, stažistov in asistentov ter na habilitacijo profesorjev
— pridružujemo se zahtevi Predsedstva UK ZSMS Ljubljana, naj kandidat za rektorja nastopi z listo prorektorjev in programom
— sobotno leto za univerzitetne profesorje
šestletna habilitacijska doba; če je profesor ponovno habilitiran, mu naj na željo pripade sobotno leto za raziskovalno delo in izobraževanje.
— ukinitev vojaških vaj za študente
— o odhodu na služenje vojaškega roka pred ali po študiju naj odločajo študentje sami Vojaki z
diplomami bi JLA samo okrepili, celoletna prekinitev šolanja marsikdaj oteži začetek študija.
— nosečim študentkam in študentkam materam naj pripadajo iste ugodnosti kot delavkam* v združenem delu — mirujoč status za leto dni in denarna podpora vsaj v višini zajamčenega osebnega dohodka
— ker študentje več ne morejo delati v prostorih RCUM, naj univerza zagotovi na eni od fakultet delovni prostor z dovolj terminali, ki bo odprt sedem dni na teden in 24 ur na dan. Smešno je, da na univerzi, ki se ponaša z eno najboljših računalniških mrež v Evropi, lahko delajo študentje ponoči in v nedeljo le na dveh terminalih v študentskem naselju.
— velika čitalnica Univerzitetne knjižnice naj bo odprta do polnoči in morda tudi v nedeljo
— telesna vzgoja naj bo po izbiri omogočena v vseh letnikih študija, univerza naj se potrudi za izgradnjo športne dvorane za potrebe študentov
— fakultativni pouk tujega jezika na vseh fakultetah Univerze v Mariboru
— ponovna uvedba druge stopnje študija turizma na VEKS
— ustanovitev sekretariata študentskih klubov — njegov predstavnik naj bo član P UK
— navezava stikov UK z mladinci teološke fakultete
— radio študent naj postane slovenska radijska postaja, z ekvivalentnim zakonskim statusom kot ga uživa RTV Ljubljana
— s študentskim delom pridobljeni dobički Študentskega servisa naj pripadajo študentski organizaciji, z njimi pa naj — kot v Ljubljani — upravlja predsedstvo UK ZSMS.
— razpisati bomo natečaj za projekte malih delovnifrorganiza-cij, ki bi jih ustanovili ali pa bi zaposlovale študente ali diploman te.
Še za nekaj se bomo zavzemali: kadar študentsko raziskovalno delo prinese dohodek, mora biti študent—raziskovalec pri njem udeležen.
To je naš program. Na vas je da se odločite zanj ali proti njemu, za nas ali proti nam.
Lista kandidatov:
Božidar Novak, predsednik
(VEKŠ)
Irena Cokan, podpredsednica
(VEKŠ)
Leon Filipič, sekretar (VEKŠ) Dušan Hedl	(TF)
Sašo Dravinec	■ (VEKŠ)
Barbara Potočnik	(VPš)
Boris Hajdinjak	(PF)
PISMO
»Nikar se s tako grozo mi ne smej, oči imaš ko dva velika novca, za mrežo tu se delaš pustolovca, pa se bojiš svobode, cest brez mej.«
Naj bo tako, kot se danes vse-povprek razglaša in dela: obstajajo večna ideološko opredeljena razmerja, ki stojijo pred razmiš-Ijujočimi in delujočimi ljudmi. Vse, kar je v dani situaciji možno napraviti, je, ravnati se po zaobljubi večnim načelom; vse, kar je prepovedano napraviti, je vpreči lastno pamet.
V takšnih načelih ni zgodovine. Ta ni ukinjena, ampak zanikana, prekucnila se je v glave malikovalcev lastnega otroštva, lastne zgodovine. Toda »mož ne more postati spet otrok ali pa postane otročji« (K. Marx). In prav to se v Mariboru znova in znova vztrajno preizkuša. Primerno otročjemu ravnanju sledi temu ustrezen odziv, ki se zvede na jalovo prerekanje, samozadovoljno cmeravost in hlinjeno užaljenost. Vse, kar se je dogodilo, učinkuje kot efekt že znanega« — strašansko smo presenečeni in ogorčeni nad tem, da gre res tako, kot je bilo videti, da gre. Kaj vse se ni počelo v ma-neži našega družbenopolitičnega sistema, kjer sta partija in oblast (država) jasno razdvojeni!?
In če sklepamo po tem, da so velike in korenite Spremembe toliko bolje dušene in morajo čakati
France Balantič, Svoboda
leta, da dobijo slednike (nekateri potrebujejo za »uvid« več, nekateri manj časa — končno je tudi Ribičič nekaj priznal Kavčiču, Vidmar Kocbeku pa še nič itd.), ko so njihovi nosilci že »primeri«, »prve žrtve« ali pa celo že častno pokopani, potem incident v Mariboru še zdaleč ni prvi te vrste, ampak zelo znana in ponovljiva intervencija.
Zanimivo je opazovati, in glede na nepomembnost in majhnost dogodka je to mogoče, kako se z argumenti razgaljujejo dejstva — slednjih je toliko kot poročil, argumenta pa niti enega. Zakaj pa ene proslave ne bi mogel prekiniti nekdo, ki obvladuje vse centre moči in je samo to njegov t. i. argument? Kdo pa bi jo potemtakem sploh lahko prekinil in ali ni morda vseeno, ali se proslava prepove med izvajanjem ali pred njim (kot to po novem zahtevajo)? in čemu je podobna »obramba«, češ da so avtorji besedil pač naši klasiki — ta pojem je vezan izključno na možnost ideološke uporabe in če tak klasik tej več ne služi, ni taka stvar, bodo že našli drugega. Estetska merila so od ideoloških seveda povsem različna.
Ena od nastopajočih, baje neka punčka, je s proslave odšla hlipajoč. Tej in podobnim bo Opravičilo osušilo solze. Blagor njim. Mariboru, kjer edino čustva nekaj veljajo, je zadoščeno — a premnogim Mariborčanom, Slovencem in Jugoslovanom ne. Tisti, ki se (ga) je komaj prisilil(o) k temu, da se je opravičil, se je enostavno potuhnil in bo tak tudi ostal, vsaj dokler samoprispevek ne mine — kajti takrat (tako ta tič tudi pričakuje) se bodo mariborske mamice, omice in kakšen atek že samozadovoljno majali in zanosno opletali z jeziki, razneženi nad vsakodnevnim buljenjem v fotografije zlatih maminih ali gneče na ginekološkem, češ, mojim otrokom sem (spet) nekaj dal. A vsebina pojma nekaj je skladna z njegovo opredelitvijo — nekaj je isto kot nič, šele »kaj« in »kako« mu določita bistvo. Toda, kot je bilo že rečeno, Mariborčanom je dovolj malo pihniti na dušo. jim od časa do časa dopustiti, da se nad krivico razjočejo ali nad tako serviranim uspehom poveselijo, pa je opravljeno. In vse te stvari, tudi to je bilo že rečeno, so (bile do zdaj v teh krajih) večne, ne spremenljive in pričakovane. Zaradi takšnega nečloveškega (ne umnega) barantanja z naravami teh ljudi, mi je žal, da sem Mariborčan. Ni me pa sram. Saj niso sami krivi. In, na koncu, kaj pa bi naša oblast brez Mariborčanov.
Martin Ožbolt študent iz Maribora (ob Dravi)
SPOŠTOVANI TOVARIŠ UREDNIK
V Katedri z dne 25. februarja ste objavili prispevek »Polemična metoda in ideološki obrazec« izpod peresa dr. Vlada Sruka. V svojem prispevku dr. Vlado Sruk omenja moj prispevek pod naslovom »Agonija ali razcvet«, ki ste ga objavili dne 27. januarja 1987.
V svojem prispevku sem zapisal nekaj misli, ki po mojem pač zanikajo, da bi bila Univerza v Mariboru v agoniji, kot je pravilno ali nepravilno citirala besede dr. Vlada Sruka tov. Dragica Korade v svojem prispevku »Zagovor volkov pred ovcami« v vašem časopisu
1.	decembra 1986. V svojem prispevku sem napisal nekaj dejstev
0 Univerzi v Mariboru, ki po moji oceni kažejo, da vendarle z Univerzo v Mariboru ni tako hudo, da pa seveda tudi ni vse .v rožicah in cvetju. Najprej o tem, kaj je na podlagi informacij, ki jih kot rektor Univerze v Mariboru imam na voljo na naši univerzi, dobrega. Ponovno zatrjujem, da je to ustrezna kadrovska rast Univerze v Mariboru, ki se kaže v številu doktorjev znanosti, magistrov znanosti in v bibliografskih enotah, ki so jih objavili učitelji in sodelavci Univerze v Mariboru. Prepričan sem, da ne gre le za navajanje količinskih podatkov, če je res, da doktorska in magistrska dela predstavljajo vrhunske raziskovalne dosežke tistih, ki so tako raziskovalno nalogo opravili. Po moji oceni tudi ni mogoče •prejeti trditev, da gre za zgolj količinsko razsežnost navajanja podatkov o bibliografskih enotah naših učiteljev in sodelavcev. Bibliografske enote so v bibliografiji za razdobje 1983—1986, ki mi je služilo kot podlaga za navajanje števila bibliografskih enot raziskovalnega dela učiteljev in sodelavcev Univerze v Mariboru razvrščene po enotni, mednarodno dogovorjeni klasifikaciji raziskovalnega dela od najvišje možne do najnižje kadrovske stopnje. Če polistamo po tej bibliografiji, lahko ugotovimo, da so nekateri naši učitelji in sodelavci dosegli zavidanja vredno raven svojega pisanja in objavljanja. Že v prispevku, na katerega! se oglaša dr. Vlado Sruk, pa sem zapisal, da žal mnogi učitelji in sodelavci naše univerze bolj redko primejo za pero.
Dr. Vlado Sruk me poziva k polemiki v zvezi s kakim njegovim člankom ali kakšnim njegovim avtoriziranim intervjujem. Zal kaj takega ne morem storiti preprosto zato, ker je moje raziskovalno področje ekonomika poslovnih sistemov in računovodstvo. Na svojem raziskovalnem področju sem in upam še bom veliko polemiziral in tudi pisal. Dosedanje oglašanje mi je navrglo kar obsežno bibliografijo, čeprav bi bržčas v drugačnih okoliščinah lahko storil na svojem raziskovalnem področju v vseh pogledih še več. Sem pa tudi eden redkih ekonomistov na Univerzi v Mariboru, ki je stalen udeleženec pomembnih strokovnih srečanj, kjer gre pisa-
1 nje in beseda o ekonomiki in ra-I čunovodstvu.
Ko sem torej pisal prispevek »Agonija in razcvet« sem ga pisal kot rektor, ki mu je naloženo poslovodno delo na Univerzi v Mari-
boru. Želel:
opozoriti na dolo-
čene dosežke Univerze v Mariboru, ki po moji oceni ne kažejo na njeno agonijo. Prepričan sem namreč, da je za presojo delovanja neke univerze pomembno tudi in še posebej raziskovalno delo, ki se po mojih spoznanjih kaže v doktorskih disertacijah, magistrskih delih in bibliografiji učiteljev in sodelavcev. V primerjavi s tistim, kar je možno prebrati o začetkih naše univerze v »Prispevkih k zgodovini Univerze v Mariboru«, ki jih je napisal dr. Vladimir Bračič in so izšli pred leti v založbi Univerze v Mariboru je, po moji sodbi napravljen pomemben razvojni korak na kadrovskem, prostorskem in raziskovalnem področju. Stekli so tudi novi vzgoj-noizobraževalni programi.
Še nekaj misli o univerzi kot skupnosti članic. Da je univerza skupnost članic ni kriv rektor, temveč ustava in zakon o združenem delu, ki opredeljujeta izhodišča za samoupravno organiziranost univerz v Jugoslaviji in zato tudi izhodišča za tako organiziranost Univerze v Mariboru. Takšna organiziranost univerze je posebnost, ki je v svetu ne poznajo. Članice univerze so samostojne v pravnem in gospodarskem pomenu besede, univerzo kot skupnost z nepoklicnimi funkcionarji in delovno skupnostjo pri univerzi pa opravljajo le naloge, ki so določene z zakonom o usmerjenem izobraževanju, imajo pa pretežno le spodbujevalni in usklajevalni pomen znotraj take univerze ali v širšem družbenem prostoru. Univerza pa lahko opravlja tudi naloge, za katere se s svojimi članicami posebej dogovori. Take naloge so bile v zadnjem času na Univerzi v Mariboru naslednje: priprava in tiskanje Bibliografije, priprava in tiskanje Prispevkov k zgodovini Univerze v Mariboru, združevanje sredstev za kadrovski in prostorski razvoj univerze in morda še kaj. Če pa ob tem omenjam »takšne zadeve« kot je zakon o usmerjenem izobraževanju oz. poenotenje vzgojnoizo-braževalnih programov, omenjam to v zvezi z nalogami, ki so bile obema slovenskima univerzama naložene ob preobrazbi šolstva na Slovenskem in posegajo na drugo razsežnost temeljnega procesa v visokem šolstvu. Res je, da Univerza v Mariboru nima temeljitih analiz o vsebini vzgoj-noizobraževalnih programov,- saj nima niti vpogleda v vse vzgojno izobraževalne programe, ki teko na Univerzi v Mariboru. Nima vpogleda in analiz zato, ker univerza ni nosilec postopka priprave in sprejemanja vzgojnoizobraževal-nih programov in zato nihče ni dolžan take programe predlagati univerzi. Nima pa jih tudi zato ne, ker spoznanje o potrebnosti informacij o temeljnih procesih članic univerze na univerzi le počasi prodira tako v miselnost članic kot v miselnost tistih, ki bi naj na univerzi kot skupnosti skrbele za ustrezne strokovne podlage za spoznanja o procesih in stanjih, ki so vsebina dela članic univerze. Prepričan sem, da bo Univerza v Mariboru šele takrat lahko začela primerno uresničevati svojo spodbujevalno in usklajevalno vlogo med članicami univerze, pa tudi v odnosih do širšega družbenega okolja. Ne zato, ker bi želel
biti neskromen, temveč zaradi trdnega prepričanja, da je temu tako, bom zapisal, da je v zadnjih štirih letih bilo na Univerzi v Mariboru v pogledu sprejemanja takih spoznanj nekaj storjenega. Ko pa bodo o potrebnosti takih spoznanj prepričani vsi, ki so tako ali drugače odgovorni za dobro delo Univerze v Mariboru kot skupnosti članic, bo po moji oceni tudi manj »utrujenosti, rutine in inertnosti«. Če pa seveda gre za tista znamenja mladosti, ki se kažejo v -prehitevanjih in pretiravanjih, tveganem eksperimentiranju, domišljijske eksplozije, vročične debate, polemike o vsebinskih vprašanjih, zalegi idej, ki nenehno majejo ustaljeni red, živahni antibiro-kratizem in antidogmatičnost, mnoštvo nazorov, radikalizmi« jih univerza kot skupnost ne more uresničevati, ker preprosto nima take naloge, niti nima ljudi za to. Ti znaki mladosti bi morali biti vidni pri članicah Univerze v Mariboru znotraj katerih naj bi posamezni učitelji in sodelavci uresničevali svoje raziskovalno in izobraževalno poslanstvo. Dr. Vlado Sruk v Katedri za politično ekonomijo, jaz pa v Katedri za ekonomiko. Obe sta organizirani kot raziskovalni in pedagoški celici na Visoki ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru. Rezultati najinih tovrstnih prizadevanj pa bržčas izkazani v takem ali drugačnem poročilu o delu učiteljev in sode lavcev Visoke ekonomsko-ko mercialne šole v Mariboru. Pa tu di v Bibliografiji učiteljev in sodelavcev v Mariboru.
Končno še nekaj misli o koncipiranju sodobne univerze in o poslanstvu rektorja. Čeprav mi bo bralec takoj prilepil etiketo »birokrat« je vendarle res, da je delo rektorja opredeljeno v statutu univerze. Pa ne le v statutu Univerze v Mariboru, tudi v statutih • tujih univerz v svetu. Na podlagi tega statuta in morebitnih drugih nalog, ki jih je svet univerze naložil rektorju pa tudi prorektorjem smo nepoklicni funkcionarji Univerze v Mariboru opravljali svoje delo. To nalogo smo po oceni sveta Univerze v Mariboru v letih 1984, 1985 opravili dobro.
Izhajale so iz programa dela univerze za posamezno leto. Take programe obravnavajo in sprejemajo članice univerze ter končno tudi svet univerze, v katerem so zastopani predstavniki vseh članic. Enako velja tudi za letna poročila o opravljenem delu univerze. Visoka ekonomsko-komer-cialna šola, članica Univerze v Mariboru, kjer uresničujeva samoupravne pravice in dolžnosti, dr Vlado Sruk in jaz, ni imela kakih posebnih pripomb niti na program dela univerze niti k poročilu o opravljenem delu.
Končno menim, da bo iz zapisanega bralcu razumljivo kako je z »obrtjo« rektorja, ki naj ne bi pi-salr člankov »agonija ali razcvet«, še vedno sem prepričan, pa tudi dolžnega se čutim, da pišem take prispevke. Pišem jih zato, da bi osvetlil delo in nedelo na Univerzi v Mariboru tudi s tistih vidikov, ki so mi znani in, ki po moji sodbi lahko prispevajo k boljšemu razumevanju in spoznavanju tistega, kar se na Univerzi v Mariboru do-
gaja.
Dane Melavc
Vesna Pesic
PETICIJE IN POLITIČNA EMANCIPACIJA (5)
4.	Reakcija oblasti na peticije in njena vloga pri formiranju peticionizma
Peticionizem kot poseben politični fenomen lahko razumemo v kontekstu funkcioniranja celotnega institucionalnega sistema. Ko demokratične institucije niso razvite, oziroma ko so tako »zamašene«, da ne morejo izpolnjevati svoje vloge, se preobremenjujejo »pomožni kanali« vplivov, med katerimi je tudi pravica do vlaganja peticije. Ta pravica je primerna tudi zato, ker uporablja izve-ninstitucionalno proceduro in afirmira posameznike kot politične subjekte. V takih situacijah povzroča zaradi negativne reakcije oblasti na peticije vsaka zahteva državljanov napetosti in spore. »V zdravi politični družbi (tukaj politično zdravje pomeni stanje dialoga) je peticionizem vedno izraz frustracije peticionistov, v družbi, kjer ni diaioga, pa je peticionizem izraz frustracije oblasti.«’”
Visoka stopnja frustracije in napetosti je spremljala jugoslovanski peticionizem od vsega začetka. V času nastajanja ta »rezervni« kanal vplivov še ni bil odprt in ni predstavljal običajnega načina komuniciranja med državljani in oblastjo. Zaradi tega so imele peticije dvakratno vlogo: s svojimi zahtevami so odpirale vprašanja državljanskih pravic in svoboščin, sama uporaba pravic do vlaganja političnih in drugih iniciativ pa je implicirala zahtevo, da se ta pravica tudi praktično prizna. To dvojno vlogo peticij L. Bavcon komentira na naslednji način: »Ta oblika (peticije) ni prepovedana, vendar pa je nezaželena, tako da se pred človeka postavlja vprašanje, ali naj se bori za spoštovanje ustavnih pravic človeka ali za vsebinsko vprašanje, ki je predmet peticije.«’”
Nas predvsem zanima tista reakcija na peticije, ki kaže smisel sporov o državljanskih pravicah iz perspektive nosilcev oblasti. Tukaj moramo razlikovati globalno reakcijo, ki prihaja iz centrov politične moči in oblasti, in lokalno reakcijo, oziroma spore okolij peticionizma na nivoju občine, podjetja ali krajevne skupnosti. Globalna reakcija je karakterističen odgovor na peticije, ki se tičejo državljanskih pravic, medtem ko se lokalna reakcija včasih pojavlja kot odgovor na nepolitična predvidevanja, s katerimi se višjim forumom prijavljajo lažne nepravilnosti. Ni redkost, da podpisniki takih pritožb in prijav'trpijo težke posledice.”4 O tem govori tudi že citirani skupščinski material o uresničevanju ustavnih pravic: »Čeprav delovni ljudje in državljani pri uresničevanju določenih pravic, ko se obračajo na organe zunaj svojega okolja, v katerem žive in delajo, praviloma ne trpijo škodljivih posledic, obstajajo tudi primeri speljevanja postopka proti vlagateljem predlogov. Bili so tudi primeri, ko so ljudi, ki so se pritožili, zaradi obračanja na organe zunaj svojega okolja, izključevali iz kolektivov, suspendirali, razporeje-vali na druga delovna mesta, izključevali iz ZK, disciplinsko in kazensko preganjali Zaskrbljujoče je, da takšne ukrepe včasih podpirajo tudi družbenopolitične organizacije in organi samoupravljanja.«”4 V istem materialu moramo biti pozorni še na en problem: proglas čl. 9 zakona o delu
zveznih organov na predpostavkah in predlogih je pripomogel, da se ljudje, ki se pritožujejo, počutijo oškodovani pri uresničevanju pravic do vložitve predloga. Torej čl. 9 predvideva, da zvezni organi pregledajo in raziščejo le tiste predloge, ki se tičejo zveznih predpisov. Zaradi tega največje število predlogov odstopajo ustreznim organom republik in pokrajin, njihove nadaljnje usode pa ne spremljajo. »Ker državljani ne dobijo odgovora od organov, na katere so se Obrnili, ampak od organov, katerim je predlog odstopljen, to pa je pogosto organ ali organizacija, proti kateri se pritožujejo, menijo, da je s tem njihova pravica oškodovana.«’" Vlaganje predlogov organu, s katerim so državljani v sporu, samo povečuje možnosti za ignoranco in samovoljo teh organov. Primer peticije stotih občanov iz Plandi-šča potrjuje, da »vertikalno kroženje predlogov« ni dobra rešitev. Meščani Plandišča so zahtevali, da se zaustavi preganjanje in sramočenje družine Poznič. Peticija je bila namenjena Predsedniku Predsedstva SFRJ, vendar je odgovor prišel od Komisije Skupščine SAP Vojvodine. Komisija je prišla do sklepa, da so'zahteve peticionerjev neupravičene, ker so dejstva, ki jih navajajo v peticiji, netočna. Komisija trdi, da so bili prebivalci Plandišča prevarani in da jim je bil v podpis dan prazen list papirja; »ko so slišali dejstva, so meščani rekli, da take peticije ne bi nikoli podpisali.«’” Mesec dni kasneje je Politika še tretjič obveščala o primeru Plandišča: meščani so vložili novo peticijo, v kateri trdijo, da so vedeli, kaj podpisujejo, in popolnoma obnavljajo svoje zahteve!”4 , Toda ista komisija ponovno potrjuje svoje prejšnje sklepe in odbija peticijo kot neosnovano.’” In tako se krog zapira.
kot »kazen zaradi pritožbe federaciji.« Prisilno upravo so uvedli, dva najpopularnejša delavca (eden je dobil vzdevek »Leh Valensa«) so vrgli iz službe, tri pa izključili iz ZK. Istočasno je kaznovano vodstvo dobilo dobra delovna mesta: direktor je postal svetovalec, šef delovne enote pa kontrolor.’30 Osnovna cilja represije proti delavcem, ki se obračajo na višje forume, sta odpustitev in ustrahovanje. Toda, karakteristično je, da take peticije in predlogi ne povzročajo negativne reakcije višjih forumov in tudi tisk je po pravilu naklonjen delavcem-
Analiza reagiranja na peticije, poslane iz delovnih organizacij, kaže, da se sankcije proti podpisnikom sprejemajo predvsem v podjetju. Če se spor tako ne zakrije, pride do intervencije občinskih organov ZK. Toda, v kolikor peticija prispe do višjih organov oblasti, se, izgleda, sankcije na lokalnem nivoju povečujejo. Tak je bil primer s peticijo 86. strojevodij iz Skopja. Ko se je za peticijo izvedelo, so se glavni tokovi ukrepov odvijali znotraj TOZD-a: delavce so ustrahovali z zgodbo, da je stvar »politična«; izsiljevali so jih s stanovanji in delovnimi mesti z namenom, da povlečejo podpise (prva reakcija »šefa« delovne skupine je bila ta, da je peticija falsificirana); brez razloga so jih disciplinsko kaznovali; vzeli so jim potne liste, kar je pomenilo, da ne bodo delali na mednarodnih progah; popularne podpisnike so podkupovali z uradniškimi delovnimi mesti (»šel bi v belem plašču«). Vendar so bili delavci vztrajni in stvar se ni umirjala. Občinski komite ZK je izrekel kazni peticionarjem in vodstvu delovne organizacije: kaznovanih je bilo 13 delavcev, a najstrožje direktor TOZD-a (zaradi »stremljenja k tehnobirokraciji«). Nekaj najaktivnejših delavcev so proglasili za »dogmatike in karieriste, ki so izstopali iz svojih »delovnih pozicij< z namenom, da bi s skrivanjem za »družbenimi želja-mi< imeli lastno korist.« V tretji fazi se nezadovoljni delavci obračajo na organe federacije, toda ti niso reagirali več kot šest mesecev. Končno je komisija za predloge in pritožbe CK ZKJ izročila predmet pristojnim organom republike, katerih predstavnik je obiskal generalnega direktorja podjetja in odšel »zadovoljen, ker je izvedel, da bodo v nemirnem TOZD-u vpeljali prisilno upravo« Delavci so to odločitev razumeli
polnoma drugačnem analitičnem okvirju: »očitno je, da je disidentstvo pojav, ki je postal del resničnosti vzhodnoevropskih družb. Ta pojav je v največji meri posledica notranje strukture teh družb, ki nimajo vgrajenih nobenih zakonskih možnosti za izražanje variant ali nesoglasij in morajo vsako nesoglasje doživljati kot sovražni napad na sebe. Tako stanje zahteva ostro in brezkompromisno obračunavanje z disidenti, ampak ob obračunavanju se mora računati na zelo negativne odmeve v tujini.« ”4 Kot je razvidno, je reakcija na peticije vedno trpela zaradi dvojne mo-
peticionarjem. Pri reagiranju na politične peticije taka podpora popolnoma izostane.
Reakcija na peticije s politično vsebino se odlikuje: (1) s politično diskvalifikacijo, (2) z moral-no-psihološkim zaničevanjem peticij in njihovih podpisnikov in (3) z uporabo represivnih ukrepov proti peticionarjem.
Nestrpnost najvišjih organov oblasti do peticij in njihovih podpisnikov je bila javno izražena v začetku 1977. leta, ob iniciativi državljanov, da se razišče ustavnost odredb zakona o potnih listih (ti. pasoška peticija). Glavni razlog, da se ta predlog državljanov Ustavnemu sodišču omeni javno, je bila publiciteta, ki jo je dobil v tujem tisku. Takrat in tudi kasneje je do javnega reagiranja oblasti največkrat prihajalo, ko se je o peticijah pisalo v tujini. Za ta predlog je domača javnost zvedela šele 10. februarja 1977, ko je na konferenci za tisk tuji novinar postavil vprašanje o »politični peticiji.« Odgovor na to vprašanje so formulirali na seji Predsedstva SFRJ, na kateri so pregledali informacijo Ustavnega sodišča o iniciativi državljanov.”’ Predsedstvo je ocenilo, da je »to samo eden od poskusov, da Jugoslavijo potegnejo v blokovsko konfrontacijo, ki jo za sedaj v posameznih državah vodijo v zvezi s problemi človeških pravic in z uveljavljanjem odredb helsinških dokumentov.«”3 V bistvu gre za poskus diskreditiranja »velikega ugleda, ki ga Jugoslavija uživa v svetu,« in to pred konferenco o evropskem sodelovanju in varnosti v Beogradu.”3 Z napadi na to iniciativo državljanov je Start izvršil razdelitev podpisnikov peticij na »dobronamerne in zapeljane« in »zlonamerne«, ki so »pripravili scenarij-praskalico z zadržkom.«”4 Vendar v isti številki komentira Start listino 77 v po-
rale: borba čeških intelektualcev za ljudske pravice se razlaga z »notranjo strukturo družbe«, medtem ko so jugoslovanski pe-ticionarji »politični mojstri«, ki z zapeljevanjem poštenih državljanov zbirajo podpise zaradi ogrožanja ugleda Jugoslavije v svetu.
Trajnejši spor oblasti s pe-ticionarji in njihovimi zahtevami je nastal kasneje. Do njega je prišlo 1980. leta,’34 zaradi peticij, ki so problematizirale zakonsko možnost in prakso kaznovanja verbalnih deliktov. V začetku 1981. leta je Tanjug izdal komentar, ki se je v celoti dotikal treh peticij: iniciative za ukinitev določila o sovražni propagandi in dveh iniciativ za sprejetje zakona o amnestiji (prva, »beograjska«, je zahtevala amnestijo za izvršilce verbalnih političnih deliktov, druga, »zagrebška«, pa za izvršilce političnih deliktov). V Tanjugovem komentarju, ki izraža stališča najvišjih organov oblasti, so te tri iniciative okvalificirali na naslednji način:”3
(1) Iniciative je začela »skupinica političnih nasprotnikov« z
namenom, da »grobo napadejo naš sistem«
(2) Zahtevajo, da »naša družba sprejme kot dober namen tisto, kar načrtno delajo s slabim namenom — spodkopavanje temeljev bratstva in enotnosti in samoupravnih socialističnih odnosov (...)«.
(3) »Organizatorji in iniciatorji vseh treh papirjev, če se izvzame skupina zapeljanih in zmanipuliranih državljanov, so vsem dobro žnani sovražniki naše družbe.« Naredili so vse, »da skalijo ugled Jugoslavije in njen notranji politični sistem ter mednarodni prestiž«
(4) V svojem »demokratičnem zanosu« se niso »sramovali«, da
prvič »vključijo desničarska reakcionarna glasila iz tujine v blatenje Jugoslavije in se tako borijo proti lastni domovini. Od nekdaj poznamo pravo ime za vse tiste, ki so proti lastni domovini in narodu ter njihovim interesom s pomočjo reakcije in desnice iz tujine.« Drugič, »niso se sramovali niti tega, da s svojimi, v bistvu sovražnimi idejami in stališči, s katerimi so želeli razširiti prostor anarhiji, terorizmu, špijonaži, sabotaži, organiziranemu delovanju proti interesom delavskega razreda, socialističnega sistema, države ipd., nastopijo v času bolezni in neposredno po smrti tovariša Tita. (...) Samo ta element je dovolj, da opazimo njihove zle in nemoralne namene, ki povzročajo globok in dolgotrajen prezir vseh delovnih ljudi in državljanov.«
(5)	»V bistvu nosilci teh idej nastopajo v imenu moči, poraženih v narodnoosvobodilni borbi in revoluciji, oziroma v času izgradnje socializma pri nas.«
Do odprtega spora je torej prišlo, ko je na peticijski pritisk, naj jugoslovanski režim opusti kaznovanje deliktov mišljenja, bilo odgovorjeno, da take iniciative predstavljajo sovražno delovanje, ki ruši bratstvo in enotnost in samoupravne odnose, da je to izdaja naše domovine in ljudstva, da govorijo v imenu moči, poraženih v revoluciji, in da zaradi svoje nemoralnosti zaslužijo prezir vseh delovnih ljudi in državljanov. V kontekstu takih političnih ocen je prišlo do napete atmosfere tako s strani podpisnikov peticij, kakor tudi s strani organov oblasti. Zato se ni potrebno čuditi, da se je v tem času (tj. 1981) represivno ukrepalo proti peticionarjem: izključevanje iz ZKJ’3* in pritiski, da se podpisi prekličejo.”‘’V enem primeru je bil študent, ki je zbiral podpise za amnestijo političnih krivcev, obtožen, med ostalim tudi zato, ker je lažno prikazoval število podpisnikov, oziroma državljanov, ki so za amnestijo, in s tem zavedel podpisnike glede resnične vsebine zahtev, kakor tudi zato, da je peticijo s podpisi dostavil tujemu in emigrantskemu tisku.’40 Že prej smo omenjali pritiske zaradi zbiranja podpisov za proteste proti vojnemu stanju na Poljskem. In vendar ni večina podpisnikov trpela nikakršnih škodljivih posledic, če seveda izvzamemo občutek nesigurnosti zaradi kampanje proti pošiljanju političnih predlogov. Ampak, že v sredini 1981. se je začela topiti ledena atmosfera okoli peticij in to zaradi masovnega podpisovanja ' peticij v obrambo pesnika Gojka Doga.
Tri glavne kvalifikacije peticij — sovražno delovanje, povezovanje s tujino in nemoralnost
— so varirane v blažji ali ostrejši formi v številnih uradnih izjavah in novinarskih komentarjih. Običajna varianta prve kvalifikacije uvršča peticionizem v širok spekter opozicijskih sil Po Startovi delitvi se ena od smeri opozicijskega delovanja kaže v zahtevah po ustanovitvi časopisa (»Nova revija« in »Javnost«), druga pa v vlaganju peticij, da se »prevrednotijo politični delikti, oziroma, da se amnestirajo politični zaporniki.« Razen »zapeljanih« je Start peti-cionarje odpisal z naslednjimi termini; to so »opozicijske skupinice, ki dvigajo glavo, kričači, ki so nam od nekdaj znani, nekateri so pritegnjeni v to dejavnost, ne vedoč, kaj podpisujejo, so v sporu z družbo in v sporu z ZK,« so na »antisamoupravnih barikadah, delajo na tem, da se jim prizna pozicija opozicije,« in končno, »vsa ta pusta opozicija pri nas ne predstavlja ničesar.«’4’
V blažji varianti so peticionarji »nosilci idejne kontrainiciative,« ki svoj napad na ZK obrazložijo »z navedenim dejstvom, da le-ta z načinom, na katerega deluje v idejni sferi, ogroža in resno postavlja pod vprašaj demokratični socializem, da odmetava demokratični dialog o bistvenih vprašanjih razvoja jugoslovanske družbe, da postavlja pod vprašaj kritično misel, da ideologizira kulturno ustvarjanje, da si izmišlja »pri-
'" Tomislav Jantol, DANAS, »Peticije: pritisk ali nekaj drugega,« 9,
11.	1982
'** »Predlog Predsedstva CK ZK Srbije je stal podpisnike, vodstvo DO »Toma Kostič« iz Leskovca toliko, da mnogi med njimi danes niti za živo glavo ne bi več iskali pomoči pri najvišjih partijskih organih« Eden od podpisnikov, pravnik, je izjavil: »Sedaj vem, kaj sem pretrpel v zadnjih treh mesecih in po vsem tem ponižanju, sumničenju in šikaniranju moram povedati, da za nič na svetu ne bi pisal informacije ZK, pa čeprav bi vsi skupaj v kolektivu propadli zaradi slabega poslovanja ali nepravilnosti.« »Ko so v občini in kolektivu zvedeli za informacijo, je bilo vse slabo in narobe za podpisnike!« Vsi podpisniki so bili partijsko kaznovani, niso dobili soglasja za vodilna mesta, bili so nerazporejeni, čakajoč na nova delovna mesta »seveda z nižjim osebnim dohodkom in manj kompleksnimi nalogami.« Zanimivo je, da so predstavniki občine izjavili, da to »ni maščevanje!« (Politika, 20. 9. 1983).
Intervju z Lj. Bavconom, Mladina, 27. 10. 1983.
Jugoslovanski pregled, op. cit., str. 272.
”• Ibid.
’” Politika, 5. 11. 1983.
Politika, 13. 12. 1983.
Politika, 24. 12. 1983.
'" Vsi primeri so vzeti iz NIN-a, 28. 10. in 5. 9. 1979, 23. 11. 1981 in 10. 3. 1982.
"’ Politika, 15. 3. 1977.
'"Politika ekspres, 11. 2. 1977 in Večemje novosti, 11. 2.
1977.
Politika, »Prosojen poskus«, 12. 2. 1977.
Start 23, 2, 1977.
’** Ibid. (podčrtala V. P.)
V ekspozeju Franja Herljeviča o varnostni situaciji v državi, ki ga je imel na seji Zveznega sveta Skupščine SFRJ, je »pisanje peticij« opisano kot delo »notranjega sovražnika« in »zlorabljanje naših demokratskih dosežkov.« (Politika, 28. 6. 1980)
Vsi primeri so iz teksta »Komu je potrebna sprememba kazenskega zakona?«, Politika, 17. 2. 1981 (podčrtala V. P.).
’** Iz ZK so 13. 4. 1981 izključili Evo Kuzmanovič, politologinjo, zaposleno v delovni skupnosti OK SZDL Stari grad. V obrazložitvi je navedeno, da je Eva Kuzmanovič »zavestno dala svoj podpis« in da »čvrsto ostaja pri svojem stališču,« čeprav je s podpisovanjem iniciative, »pridružujoč se skupini političnih nasprotnikov . .. prišla v spor z idej-no-politično platformo in statutarnimi principi ZKJ ter se uvrščala v vrsto njenih nasprotnikov.«
’*• Podpise so umaknili v dveh zamahih: nekaj so jih umaknili po podpisovanju »pasošne peticije,« in še 5 od 43 podpisnikov zahteve za amnestijo političnih prestopnikov je umaknilo svoje podpise.
'"V obsodbi Okrožnega sodišča v Zagrebu K-133/81-151 piše, da je obtoženi Dragoslav Paraga izvršil delo sovražne propagande »s ciljem, da se v tujini povzroči neosnovano prepričanje, da v SR Hrvat-ski pri velikem številu kulturnih in družbenih delavcev obstaja razpoloženje, ki pomaga potrebi, da se izvrši popolna amnestija vseh oseb, ki so naredile kazenska dejanja proti osnovam socialističnega samoupravljanja,« da je podpise dobil s prevaro »in nato zarrienjal list papirja, na katerem je bil tekst predloga z novim listom papirja, na katerem je bil tekst, različen od tistega, katerega je prezentiral nekaterim podpisnikom; nekaj dni zatem je poslal kopijo tega predloga listu »Der Spiegel« in »Novoj Hrvatskoj«. Vrhovno sodišče je ovrglo obtožbo za sovražno propagando v zvezi z zbiranjem podpisov.
Start, »Njihove peticije, njihove sanje«, 3. 1. 1981.
’** Izjava Prvoslava Raliča na seji Mestnega komiteja ZK Beograda, Politika, 20. 5. 1983.
Govor Dušana Čkrebiča na CK ZKJ, Politika, 14. 9. 1982.
Izjava Staneta Dolanca na seji Odbora za pripravo tretjega kongresa samoupravljalcev, Politika, 14. 11. 1980 (podčrtala V. P.).
1,5 Politika, -17. 2. 1981. V. in Mirko Perovič, »O pregonu za ti. verbalna politična dejanja«, op. cit. str. 74.
'*• »Cilj in fasada«, Oslobodenje, 29. 3. 1982. (ob protestu zaradi odstranitve V. Šešlja od pouka).
Fuad Muhič, »Proti vsem zastavam«, Borba, 24—25. 9. 1983.
"* »Advokati mraka«, Oslobodenje, 2. 7. 1983.
’" Politika, 14 9 1982
'"Tako Oslobodenje sprašuje: »Ali njihovo mišljenje in prepričanje delijo podpisniki takšnih papirjev, s katerimi se želi izvršiti pritisk na uradne organe ustavne ureditve — očitno mimo samoupravljanja.« (2. 7. 1983). Podobno tudi Vijesnik (4. 12. 1980): »Druga stvar, ki bi morala v zrelem človeku zbuditi vsaj zrno dvoma,« je, da se izogibajo legalnih in drugih poti, a »posel se dela zaupno in v temi, v nekakšni skoraj zarotniški atmosferi privatnih kontaktov, prijateljskega prepričevanja in lovljenja na vabilo ...«
Izjava Ratka Butulije, Danas, 9. 11. 1982.
'"Ob zbiranju podpisov na turnirju v Nikšiču za dvoboj med Kor-čnojem in Kasparovom, Politika ekspres piše: »Mi smo v naši družbi odvrgli zbiranje podatkov kot nedostojno dejanje, često tudi kot izraz svojevrstnih pritiskov (...)« (8. 9. 1983).
"* Osnove splošnoljudske obrambe SFRJ. Učbenik za visokošolske ustanove SFRJ, I, Beograd 1975, str. 158—172. Avtorji: M. Drobac, D. Miljkovič, A. Begovič, D Vilič, M. Trbovič, M. Vučinič in M. Anič. Recezenti: B. Debenjak, V. Cvjetičanin in R. Ratkovič.
'" Dušan Vilič in Milan Ateljevič, Specialna vojna. Obramba in zaščita, Beograd 1983, str. 211—214.
'“ Ibid., str. 238.
Nikola Trbojevič, Osnove varnosti in družbene samozaščite, Beograd 1982, str. 74.
’" Ibid., str 95
To piše v navedenem priročniku: »Dr Stipe Šuvar je po našem mišljenju naredil dosedaj najadekvatnejšo primerjavo anarholiberalcev z drugimi nasprotniki našega sistema socialističnega samoupravljanja, imenujoč jih »slabši od najslabše desnice«. Kot potrdilo za to služijo njihove parole in akcije. Odločno negirajo sposobnost delavskega razreda, da nosi in v enem procesu popolnoma uspe v vlogi nosilca oblasti in upravljanja v družbi, negirajo vodečo vlogo Zveze komunistov kot avantgarde kot tudi delavskega razreda in samoupravljanja kot osnovnega družbenega odnosa. Anarholiberalizem je resnično slabši od desnih ideologij.« (Trbojevič, op. cit., str. 74).
»Karakteristično pri tem je, da se je termin »opozicija«, »opozicijske sile« in podobno kot zamenjava za termin »sile notranjega sovražnika« v veliki meri samo udomačil, kar je politično skrajno škodljivo. V našem družbenopolitičnem sistemu ni prostora za nobeno opozicijo v državljanskem smislu tega pojma. Nasprotniki samoupravne socialistične ureditve so istočasno pristaši ali birokratsko etatističnega konteksta socializma ali kapitalističnih družbenih odnosov. Njihova konfrontacija z našim družbeno političnim sistemom, zasnovanim na samoupravljanju, je skrajno radikalna, lansiranje termina »opozicija« pa ima nalogo, da prav to prekrije.« (Intervju s polkovnikom Dušanom Biličem, Intervju, 18. 2. 1983)
Referat Staneta Dolanca na seji Zveznega sveta, Politika, 7. 7. 1983. Sredi istega leta je bila na seji Komisije Predsedstva CK ZKJ za prošnje in pritožbe, dana podobna ocena: »Del predlogov je pisan ten-deniozno. s težnjo, da se diskvalificirajo posamezniki in sistem v celoti.« V njih se »nekritično in omalovažujoče govori o pojavih na Vzhodu in Zahodu. Kritizerstvo teh peticij sega do sovražnega stališča do naše domovine in njene družbene stvarnosti « (Politika, 8. 6. 1983).
mer« v duhovni sferi. Strategija je, prisiliti ZK, da dela izpit iz svoje demokratičnosti na tribunah, skozi peticije, v knjigah in v raznih dopisih s forumi in funkcionarji.«’"
V eni ostrejših ocen intelektualcev, ki se ukvarjajo s »peticij-sko literaturo« se poleg običajnih etiket, da gre za anarholiberalizem, katerega dejavnost sestoji iz »stalnega negiranja samoupravljanja in našega delegatskega sistema ter iz navezovanja na protijugoslovanske in sovražne kroge v tujini,« poudarja, da je njihova aktivnost »v končni konsekvenci borba za oblast. Želijo spremeniti oblast. Toda, ve se, kako se oblast osvaja, in tudi verjamem, da oni vedo, kako se oblast brani, in s tem morajo računati.«’"
Ko govorimo o moralni diskvalifikaciji peticionizma, se praviloma trdi, da gre za lažne borce za demokracijo, katerih koncepcije v bistvu vsebujejo monopolistične tendence o vlogi intelektualca v družbi. »Nekateri posamezniki, nekatere skupine dvigajo glave govoreč, da morajo dobiti svoje revije, v katerih bodo izražali »resnične težnje po demokraciji«, govoreč o potrebi spremembe Kazenskega zakonika in podobno. Take skupine in posamezniki so v vseh naših republikah in pokrajinah. To so ljudje, ki v bistvu niso nikoli nič prispevali k razvoju prave demokracije in prave svobode.« Po tej oceni so takim skupinam za vzor »prozahodna razumevanja — razumevanja katoliške morale in katoliške demokracije, ki počivajo in se končujejo na najbolj konzervativnih razumevanjih medčloveških odnosov. Ta razumevanja prinašajo tudi monopolistične tendence, da so edino intelektualci ti, ki lahko razumejo probleme družbe in pokažejo njen razvoj.«1"
Analiza napadov na peticije kaže, da peticionarjem zamerijo dvojno licemerstvo. Z ene
strani jim očitajo zavzemanje za ozke skupinske interese, kjer kot dokaz navajajo to, da so posamezni podpisniki peticij pred tem odgovarjali za verbalne politične delikte in so zato osebno zainteresirani, da se te inkriminacije ukinejo.’" Njihova obramba človeških pravic je le »paravan« ali »navadna farsa«, za katero se skrivajo drugi nameni, kot je na primer »želja, da s katerimkoli povodom in za katerokoli ceno ponovno dosežejo oder, s katerega so, najblažje rečeno, neslavno sestopili.«’" Z druge strani, ko peticije demonstrirajo načelno spoštovanje človeških pravic ne glede na ideološko in politično orientacijo ogroženih posameznikov, tedaj se opozarja na »hipokrizijo naših radikalov« in njihov »abstraktni humanizem: Kritje, ki ste ga poiskali v abstraktnem humanizmu tako tolmačenih državljanskih pravic in svoboščin, je le maska za njihovo politično in človeško licemerje, za njihov drobni makiavelizem so dobri tudi »mladi Muslimani«, če lahko koristijo določenemu zemeljskemu političnemu namenu.«’" Včasih zavzemanja peticij za ljudske pravice nasprotujejo interesom delavskega razreda. Ob protestu zaradi obsodbe Milana Sokliča na pet let zapora je sarajevsko Oslobodenje pisalo: »Med podpisniki ni tuzlanskih delavcev in soljarjev, ni niti energetikov iz termoelektrarn niti kemikov HAK-a ... To samo po sebi mnogo pove. Oni se niti na ta niti na katerikoli drugi način ne zavzemajo za Sokliča in njemu podobne. Nasprotno, Sokličeva nacionalistična in anarholiberalistična aktivnost kot tudi, malo pred tem izražen muslimanski, hrvaški in vsak drugi nacionalizem, so se enostavno razbili ob trdnosti in nikoli in z ničimer postavljeni pod vprašanje odločnosti in kristalno čisti proletarski in komunistični opredeljenosti delavskega razreda tuzlan-skega bazena.«’"
V breme peticionarjem se navadno dodajata še dva moralna
prekrška. Prvi se dotika trditve, da opozicijske sile, med katerimi so tudi »peticionisti«, »svojo politično eksistenco snujejo na naših slabostih, posameznih ekscesnih obnašanjih, ki obstajajo v družbi, naši premali uspešnosti in naših ekonomskih težavah « Tudi »naš human odnos razlagajo kot izraz naše slabosti.«’" Druga zamera peticionarjem je, da je njihova dejavnost nelegalna, natančneje, da se izogiba normalnih samoupravnih in delegatskih institucij.’" »Kaj pomenijo neke akcije zbiranja podpisov ne glede na motive in namene za katere se to dela? V našem sistemu je to pritisk na legalne samoupravne družbenopolitične organe, da postopajo mimo normalnega samoupravnega toka.«"’
Ko se dajejo take izjave, tedaj gre očitno za nerazumevanje bistva pravic do peticije: le-to je ra-
Se več, peticije se sistematsko uvrščajo v kontekst »specialne vojne« proti Jugoslaviji: v učbeniku, ki je obvezen za vse jugoslovanske univerze, piše, da je »zbiranje podpisov« v zvezi z določenim aspektom uradne politike del »subverzivne aktivnosti« v sklopu »specialne vojne« proti SFRJ.’"
V »specialno vojno« poleg obveščevalne dejavnosti in terorističnih akcij uvrščamo še šole, seminarje, znanstvena raziskovanja, izdelava magistrskih tez in doktorskih dizertacij kot tudi »prodore v redakcije obstoječih časopisov in listov ter ustanavljanje novih.’“ •
V takih priročnikih se trdi, da so glavna tarča »specialne vojne« — človeške pravice in svoboščine.
Organizacije na zahodu in njihova sredstva javnega informiranja uporabljajo »vsak represivni
bistvu problematični peticionar-ji: to so anarholiberali, katerih ideje so bolj sovražne in »hujše od vsake desnice.«’"
Proti peticijam se torej vodi .prava »psihološka vojna«: vlaganje peticij je »subverzivna« in »sovražna« dejavnost, del »specialne vojne« proti Jugoslaviji. O tem se učijo študenti vseh naših univerz. Ta, v osnovi vojaška ideologija onemogoča poskuse, da bi se spori in spopadi v družbi razreševali po razumni in mirni poti. Ta ideologija spreminja navadna nestrinjanja in različna gledišča v nepremostljiva sovraštva.’" Psihološki pritisk na državljane glede uporabljanja te ustavne pravice niti malo ne blaži razlikovanja med »dobronamernimi« in »zlonamernimi« posamezniki; če se določena pravica načelno ne sprejema, državljan ne more vedeti, v katero od teh ka-
vno v razhajanju z »normalnimi tokovi« in v neposrednem obračanju na vrhovne organe oblasti.
Vloga teh pravici se resnično sestoji iz političnega pritiska na organe oblasti, da nekaj naredijo in tako rešijo določen družbeni problem. Torej dejstvo, da peticije ne uporabljajo normalne institucionalne procedure, nikakor ne pomeni, da so nelegalne — so ustavna pravica človeka in državljana! Če oblast kaže averzijo do političnih iniciativ, ker ji ni všeč zbiranje državljanov ali zato, ker jo ogrožajo zahteve, vsebovane v peticijah, predlogi s tem ne izgubljajo ničesar od svoje legalnosti.
Glede na to, da govorimo o ustavnih pravicah človeka, lahko nasprotno — problematiziramo legalnost vztrajnega sugeriranja jugoslovanski javnosti, da je vlaganje političnih in drugih iniciativ politično in moralno sumljivo dejanje.’"
ukrep jugoslovanskega sodstva, še posebno, ko gre za politične delikte sil notranjega sovražnika« in jih poskušajo dvigniti »na nivo afere, zaradi katere se dela prava psihološko-propagandna kampanja.«’“ Notranji sovražnik (v prvi vrsti »anarholiberali«) manipulira na podoben način z ljudskimi pravicami in svoboščinami, ki so »v središču njihovega destruktivnega delovanja,« a takšno delovanje se odvija »tudi z dajanjem raznih peticij našim posameznim organom.«’" Avtor niti ne poskuša dokazovati eventualne neosnova-nosti, zlonamernosti ali netočnosti navedbe v peticijah; ravno nasprotno, poudarja, kako v domeni človeških pravic in svoboščin »poleg objektivnih težav obstajajo tudi subjektivne slabosti, zavesten odpor, nezavedno obnašanje posameznikov in drugi pojavi, ki onemogočajo, omejujejo ali otežujejo uresničevanje teh pravic.«"’ Poudarja se, da so v
tegorij bo uvrščen. O peticijah se piše z besednjakom sovraštva, ironije, grožnje in zasmehovanja.
Med najnovejšimi uradnimi ocenami peticionizma je ta: »ena od oblik oponentskega in drugega sovražnega delovanja je postala dajanje ti. peticij najvišjim organom države in partije.«’" Ta in že prej navedene ocene enosmiselno kažejo na bistvo spopadov in negativnih reakcij na peticije: številne zahteve so oponira-le mnogim postopkom oblasti, oponiranje režimu pa ni zaželeno. Državljan ne sme biti oponent režimu in v tem smislu so njegove ustavne pravice in svoboščine omejene. Toda vztrajno upiranje sprejemu te vsiljene omejitve je pripomoglo k praktični afirmaciji te klasične pravice človeka in državljana. Vedno pogosteje se tudi v javnosti o peticijah govori v mirnem, celo nevtralnem tonu.
★
■А	,r|-
BRАОО, iMAIO AMTHAL-jeZISAD SAMO PALI PO OVI/M |ДЈЧ\ CjOVNI/MA1
ЕТОИЛ5
VOJVODO
Ш
mkU\
HI
MITRAUEZ...
\Ћл
I
ш
vMlM M ГГ
O, NE/
MITRALJEZ
jm
77ШЛУ7
.1’" ,' lin'' '» 1
Wi№ 'IV
s
Pripis uredništva: OTROKOM, MLADINI DO 15. LETA IN MORALISTOM PO DOLŽNOSTI NE DOVOLIMO OGLEDA STRIPA!
Piše in riše: ZORAN SMILJANIČ