OCENE IN PO RO ČILA
MISCELLANEA IZ MEDIEVISTIČNE 
PERIODIKE ZA LETO 1991
GESTA (International Center of Medie­
val Art, The Cloisters, New York), 
XXX/1, 1991.
Barbara A bou-El-H aj, The Audiences for 
the Medieval Cult o f Saints, ibid., pp. 
3— 15.
Članek obravnava štiri ključne ambiente 
visokega srednjega veka (Durham in kult 
sv. Cuthberta, Limoges in sv. Martial, Ve- 
zelay in sv. Marija Magdalena, Santiago 
de Compostela in sv. Jakob star.) ter raz­
iskuje razmerje med vizualno podobo 
romarskih ciljev in viri, iz katerih se zrca­
lijo tako v srednjem veku videna resnič­
nost kot tudi okoliščine, v katerih in za­
radi katerih so ti romarski cilji zaživeli. 
Del študije je sociološki, ker govori o 
razplastenosti vernikov (od vladarjev do 
skromnih domačinov in obiskovalcev-ver- 
nikov) ter njihovem odzivanju na finanč­
na bremena. Konflikti, kompromisi, izsi­
ljevanja so zaznamovali leta, ko so te 
romarske cerkve rasle, medtem ko je po­
božna, pokorna in spoštljiva publika va­
nje vstopila šele precej desetletij pozneje.
Margaret Finch, The Cantharus and Pig- 
na at Old St. Peter’s, ibid., pp. 16-26. 
Gre za predlog nove ikonografske inter­
pretacije vodnjaka, ki je stal v atriju kon- 
stantinske cerkve sv. Petra; vodnjak po­
znamo po risbi, pripisani II Cronachi 
(1475-1485), prvič ga omenja Pavlin No- 
lanski. Kantaros je obdajalo osem por- 
firnih stebrov, polkrožna čela pod njimi 
pa so krasili reliefi in kipi pavov ter del­
finov. Motiv vodnjaka življenja v Godes- 
kalkovem evangeliarju je povzel struktu­
ro kantarosa pri sv. Petru v Rimu in 
avtorica meni, da je v tej upodobitvi iz­
ražen tip tedaj veljavne podobe idealnega 
atrijskega vodnjaka. Pinijev storž, ki so 
ga v 8. stoletju postavili na sredino vod­
njaka pod baldahin, je avtorica povezala 
z antičnimi kultnimi predpodobami, tudi 
z omfalom iz Delfov, s »popkom sveta«. 
Ikonografska paralela vodnjaku iz staro­
krščanskega sv. Petra naj bi bila tudi 
upodobitev Kristusa, ki stoji na gori sre­
di paradiža, izpod katere izvirajo štiri re­
ke, gora pa naj bi imela simbolično vzpo­
rednico v pinijevem storžu (opozarja na 
Probov sarkofag iz Delfov). Če na krat­
ko sklenemo: v 8. stoletju naj bi »pigna« 
zaznamovala središče paradiža in tako 
pomenila »popek Cerkve«.
Vivian Paul, The Projecting Triforium at 
Narbonne Cathedral: Meaning, Structure 
or Form?, ibid., pp. 27-40.
Avtorica se je posvetila konstrukcijskemu 
problemu triforija v narbonnski stolnici, 
ki se je izkazal za samonosilno konstruk­
cijo. Ponavadi je triforij kot horizontalna 
strukturna celota oblikovan v statični so­
odvisnosti od spodnjih nadstropij in seka 
strukturo nosilcev. V Narbonnu pa trifo- 
rijsko nadstropje ne posega v nosilno 
strukturo slopov v vzhodnem delu, pač 
pa se je - proti pričakovanjem - izkazalo, 
da gre za statično rešitev katedralnega 
segmenta, ki je postavljen na zunanji stra­
ni nosilcev v kornem zaključku. Terasa 
nad stranskimi ladjami, od koder raste 
»talni zidec« triforija, omogoča natančno 
sondiranje materialov in pristavljanje tri- 
forijske nosilne konstrukcije ob nosilce 
kornega zaključka. Narbonne ni osam­
ljen spomenik ali enkratna domislica; av­
torica je ugotovila enake izpeljave še pri

nekaterih cerkvah iz 2. polovice 13. sto­
letja (Beauvais, Limoges, Toulouse, 
Reims - St. Remi, Rodez); opozorila je 
na možnost, da je to formulacijo in valo­
vanje triforijev poznal tudi Peter Parier, 
ki je po smrti Matije iz Arrasa prevzel 
praško stavbarnico in je moral statično 
zasnovo pri sv. Vidu, kot jo je pričel nje­
gov prednik, nadaljevati brez radikalnih 
posegov.
Meredith Parsons Lilich, Early Heraldry: 
How to Crack the Code, ibid., 41-47. 
Dasi gre za kratek zapis, pomeni izhodi­
šče za raziskave likovnega deleža v he­
raldiki. Članek govori o zgodnjih grbih 
in njihovi »skrivnostni povednosti« ter o 
virih, potrebnih za identifikacijo. To so 
ordinaria (seznam elementov, ki sestavlja­
jo grb), katalogi pečatov in genealoške 
knjige. Zapis je tudi kritičen pregled te­
meljne literature o tem gradivu, ki »ni bil 
nikoli niti hermetični talisman niti ničeva 
dekoracija«.
Madeline H. Caviness, »The Simple Per­
ception o f Matter« and the Representation 
o f Narrative, ca. 1180-1280; ibid., pp. 
48-64.
Problematični čas 2. polovice 12. stoletja, 
ki je kulminiral ok. 1200 s prehodom iz 
romanskega sloga v gotskega, se je obli­
koval tudi skozi spremenjeni »način gle­
danja«. Romansko dojemanje zapisa (ki 
je zrcalo visokosrednjeveške resničnosti) 
se je izteklo z zadnjim velikim teološkim 
predstavnikom Rihardom od sv. Viktor­
ja; z njegovim opusom se je zaokrožila 
dotlej veljavna in v nepretrgani liniji raz­
vijajoča se oblika teološkega diskurza. 
Posledica takega razvoja se kaže tudi v 
likovnih upodobitvah, kjer gre za večji 
naturalizem v razvoju formalnega izra­
žanja (kar pomeni, da umetnost ni več 
reagirala na ikonografski program s for­
malnimi stereotipi), za vpliv sholastike 
na ikonografijo (kar pomeni, d aje stvari­
tev postala nosilec višjih vsebinskih di­
menzij) in za diskurzivno interpretacijo 
oz. umevanje upodobljenega. Okoli 1200 
se je v literaturi dokončno uveljavil ari- 
stotelski tok, kar pomeni, da je v tehno­
logijo vdrla smer naravoslovnega razmi­
šljanja, umetnost je postala nosilec višjih 
vsebinskih dimenzij; kozmičnost dogaja­
nja, ki jo implicira mistična teološka mi­
sel, je seveda dvignila raven izpovedi, ni 
pa bila več vsem razvidna, jasna.
Bernice R. Jones, A Reconsideration o f 
the Cloisters Ivory Cross with the Caia- 
phas Plaque Restored to its Base, ibid., 
pp. 65— 88.
Razprava v uvodu obravnava tudi tipe 
monumentalnih, procesijskih in vladar­
skih križev z različnimi ikonografskimi 
zaporedji in razvrstitvami elementov, ki 
vplivajo na tipologijo motiva križanja. 
Vmesna pasaža o tehnologiji rezbarstva 
in organski strukturi slonove kosti kot 
surovine opozarja, da pravzaprav malo 
vemo o postopku rezanja in glajenja slo­
nove kosti. Sicer pa je članek analiza de­
tajla, upodobitve Kristusa pred Kajfo na 
nogi križa; s tem so povezane ideje Pasi­
jona, Vnebohoda in Kristusovega druge­
ga prihoda. Avtorica opozarja, da odloči­
tev za upodobitev Kajfe, in ne Pilata ali 
Heroda, kaže na naročnika oz. okolje, 
kjer je bilo močno izraženo antisemitsko 
razpoloženje.
GESTA, XXX/2, 1991.
Brendan Casidy, A Relic, Some Pictures 
and the Mothers o f Florence in the Late 
Fourteenth Century, ibid., pp. 91-99. 
Članek govori o posebnostih ikonograf­
skega tipa Maria gravida in posebej razli­
čice iz toskanskega 14. stoletja, ko so v 
sklopu Madonna del Prato florentinske 
upodobitve poznale poseben detajl več­
krat vozlanega pasu, ki ga nosi Marija. 
Glede na razvoj zgodovinskih okoliščin, 
ki so bile odločilne za nastanek in razvoj 
tega ikonografskega motiva v Florenci, 
avtor opozarja na povezavo med preno­
som relikvije Marijinega pasu iz Jeruza­
lema v Prato, ki ga je tamkajšnji trgovec 
Michele Dagomari pridobil s poroko de­
klice Marije iz Jeruzalema. La sacra 
Cintola je bila od 1194 v cerkvi Santo 
Stefano v Pratu, ko pa se je 1350 Prato 
odločilo za povezavo s Florenco, je tudi 
relikvija Marijinega pasu pridobila osred­
nje mesto med mestnimi dragocenostmi; 
izraz takega čaščenja so tudi številne upo­
dobitve po letu 1351.

Carolyn L. Connor, New Perspectives on 
Byzantine Ivories, ibid., pp. 100-111. 
Metropolitanski muzej v New Yorku 
hrani tri slonokoščene ploščice z motivi 
iz Jozuetove knjige, ki jih je avtorica 
primerjala z motivi z Jozuetovega zvitka 
(Vaticanus graecus 413); ker se naslanja 
na datacijo Cyrilla Manga, po kateri naj 
bi zvitek nastal okoli 960, je tudi slono­
koščene ploščice datirala v iztekajoče se 
10. stoletje. Jedro razprave je ugotovitev, 
da so bile ploščice polihromirane, zaradi 
česar se zastavlja vprašanje o prvotnem 
videzu skrinjice. Tako starejši kot mlajši 
rokopisi vsebujejo ilustracije daritve - bo­
disi v profanih ali sakralnih tekstih - in 
res je, da so skrinjice s piramidalno stre­
ho ponavadi upodobljene kot polihromi- 
rani izdelki. Ker so se ohranili le slono­
koščeni izdelki v naravni barvi (vpraša­
nje, ali so se barve zaradi rabe obdrsale 
ali so jih odstranili, pušča avtorica odpr­
to) in morebitnim ostankom barve popi­
sovalci in raziskovalci niso posvetili po­
zornosti, ostaja vprašanje o dekorativni 
in simbolični polihromaciji brez odgovo­
ra. Bržkone bo treba cel sklop bizantin­
ske in zahodnoevropske umetnostne 
dediščine ovrednotiti na novo.
Jean A. Givens, The Fabric Accounts o f 
Exeter Cathedral as a Record o f Medieval 
Sculptural Practice, ibid., pp. 112-118. 
Čeprav je vsaka katedralna stavbarnica 
sociološki in umetnostni problem zase, 
ima gradnja stolnice v Exetru posebno 
veljavo. Vse, kar se je tu dogajalo med le­
ti 1279 in 1514, je odlično dokumentira­
no, zato je pri tem objektu razviden od­
nos naročnika do kiparjev in klesarjev ter 
potek posameznih gradbenih faz. Četudi 
nastopajo nekatere semantične težave (ni 
vedno jasno, ali dokument govori o kam­
noseku, klesarju, kiparju-avtorju ali ki- 
parju-izvajalcu po predlogi), je očitno, 
da je izdelava ornamentalnih elementov 
imela privilegiran status, da so indivi­
dualni delavci (ki niso bili člani skupin 
pod vodstvom mojstra) imeli poseben po­
ložaj in so si pogodbe »raztegovali« ter 
uživali nekatere ugodnosti. Natančno bra­
nje dokumentov pa seveda postavlja pod 
vprašaj tudi datacijo arhitekture in stavb­
ne dekoracije, kakršno je postavila umet­
nostnozgodovinska stilna analiza.
Cynthia Hahn, Peregrinatio et Natio: The 
Illustrated Life o f Edmund, King and Mar­
tyr, ibid., pp. 119-139.
V samostanu Bury St. Edmunds, kjer 
hranijo relikvije kralja Edmunda (|869), 
je okoli 1130 nastal iluminirani rokopis z 
Vita S. Edmundi (Pierpont Morgan Li­
brary, M. 736). Rokopis ne poudarja 
Edmundovega pasijona, pač pa ga pred­
stavlja kot posrednika med nebesi in zem­
ljo, je ilustracija njegovih besed, da »smo 
tujci in romarji na tem svetu«. Edmund 
je model ponižnega in k ljudem obrnje­
nega kralja, ki izvaja dela usmiljenja. Ilu­
stracije dogodkov iz Edmundovega življe­
nja so po mnenju avtorice strukturirane 
tako, da bi morale povzdigniti Edmunda 
v primerjavi s tedanjim kraljem Henri­
kom I. ter mu zagotoviti mesto državne­
ga patrona - podobno kot se je zgodilo s 
sv. Dionizijem v Franciji - kar pa se ni 
uresničilo. Posebno pozornost pa si za­
služi avtoričino razmišljanje o realizmu v 
upodobitvah, v atributih romarjev in re­
vežev, o simbolizmu gest, profilov, »mno­
žičnih prizorov« in v mogoče še najbolj 
očitnem kompozicijskem simbolizmu, ki 
se izraža v kontrastu med živim, nesime­
tričnim prizorom kronanja sv. Edmunda 
za kralja in centralnim, statičnim prizo­
rom, ko sv. Edmund v nebesih prejema 
krono mučenca in romarja na koncu svo­
je poti.
Debra Hassig, He will Make Alive Your 
Mortal Bodies: Cluniac Spirituality and 
the Tomb od Alfonso Ansurez, ibid., pp. 
140-153.
Ikonografska študija o sarkofagu leon- 
skega plemiča ( t 1093) opozarja na vpliv 
clunyjevske liturgije na Španijo. Izražena 
je s pomočjo specifičnih motivov, ki go­
vorijo o veri v drugo vstajenje po obdob­
ju očiščenja in počivanja v Abraham o­
vem naročju: pokojnika potem sprejme 
Božja roka in ga v nebesih združi z nje­
govo dušo, kakor govori napis dextera 
xpi. To so že motivi, vezani na Apokalip­
so, zato se tudi nadangela Mihael in G a­
brijel pojavljata hkrati kot posrednika za 
Alfonsovo dušo pri Bogu, sicer pa je bil 
sv. Mihael njegov spremljevalec na poti 
in sv. Gabrijel tudi glasnik o pokojniku, 
medtem ko se sv. Rafael pojavlja v drugi

kompoziciji v vlogi duhovnega očiščeval- 
ca in branilca pred zlom. Postavljen je v 
kompozicijsko povezavo s kelihom, ki je 
pozemski simbol Kristusovega odrešenja, 
tako kot so štirje evangelisti upodobljeni 
s svojimi knjigami kot osebe, ki so poro­
čale o Kristusovi žrtvi in odrešenju. Iko­
nografska povezava s Clunyjem je toliko 
bolj utemeljena zaradi filiacije Leona s 
sv. Petrom v Clunyju.
Cathleen S. Hoeniger, Cloth o f Gold and 
Silver: Simone Martini’s Techniques for 
Representing Luxury Textiles, ibid., pp. 
154-162.
Avtorica govori o dveh tehničnih poseb­
nostih, ki ju je Simone Martini uporab­
ljal za reproduciranje bolj zapletenih vzor­
cev. To sta tehniki sgrafitta na barvne 
poleščine prek nanosa kovinskega lističa. 
Izziv za njegovo odločitev so bili nedvom­
no tehnični in dekorativno izjemni detajli 
na tabelnih slikah, kot so Maestä Duccia 
di Buoninsegna in slike sienskih sodob­
nikov (npr. Guida da Siena). Na oltarnih 
slikah Oznanjenje in Oltar sv. Ludvika 
Toložanskega se vzorci najbolj ujemajo z 
ohranjenimi svilenimi tkaninam i, ki so v 
14. stoletju prišle v Evropo iz Mongolije 
in Srednjega vzhoda - to so zapleteni 
vzorci, kot da gre za strukturo cvetnih li­
stičev krizanteme. V visoki družbi teda­
nje Italije so bili prav ti vzorci izjemno v 
čislih. Simone Martini je z zavestno izbi­
ro mongolskih vzorcev nedvomno hotel 
doseči tudi posebno aristokratsko poan­
to, z novima tehnikama pa vzbuditi tudi 
vtis plastične podobnosti s tehniko svile­
nega tkanja.
Malcolm Thurlby & Yoshio Kusaba, The 
Nave o f Saint Andrew at Steyning: A Stu­
dy o f Variety in design in Twelfth-Century 
Architecture in Britain, ibid., pp. 
163-175.
Članek predstavlja variacije ornamental­
nih klesarskih elementov (zlasti na lokih 
velikih arkad v glavni ladji), ki so s svo­
jim značilnim cikcakastim vzorcem dedi­
či normanskega sloga iz zgodnje romani- 
ke, hkrati pa so stvaritve, ki jih najdemo 
tudi v drugih angleških cerkvah (Winche­
ster, York, Glastonbury itd.). Avtorja po­
sebej opozarjata, da je okras iz Steyninga 
exemplum duhovitega preoblikovanja pre­
prostega dekorativnega vzorca, ki navse­
zadnje uporablja en sam ornamentalni 
princip. Take variacije so bistvena sesta­
vina v estetiki pozne romanike in avtorja 
se sklicujeta na Sugerijeve besede o čude­
žu spreminjajočih se oblik.
Nataša Golob
Günter Brucher. GOTISCHE BAU­
KUNST IN ÖSTERREICH.
Salzburg, Wien: Residenz Verlag 1990, 
335 strani, 280 črno-belih fotografij in 
risb med besedilom in 32 barvnih tablic.
Poglavje o gotski arhitekturi avstrijskih 
dežel je eno pomembnejših v zgodovini 
umetnosti poznega srednjega veka v sred­
nji Evropi. Čeprav bi lahko le redke 
spomenike gotske arhitekture v Avstriji 
označili kot ključne prinašalce novih slo­
govnih spodbud, ki bi doživele v širšem 
evropskem prostoru podoben odziv kot 
novosti v nekaterih drugih nemških deže­
lah in na Češkem, je omenjeno področje 
posebno za nas izjemnega pomena, saj je 
Avstrija že zaradi geografske lege in za­
radi kulturnih povezav v preteklosti prva 
dežela, v kateri je smiselno iskati pobude 
za nastanek naših spomenikov. V povoj­
ni literaturi je temeljno delo, ki predstav­
lja poskus sinteze o avstrijski gotski arhi­
tekturi, knjiga Waltherja Buchowieckega 
iz petdesetih let (Die gotischen Kirchen 
Österreichs, Wien 1952). Kljub obsežne­
mu uvodnemu poglavju, ki uvaja tipolo­
gijo stavbnih tipov in arhitekturnih čle­
nov (ni težko ugotoviti, da je po zgledu 
Buchowieckega zasnoval svojo knjigo o 
gotski arhitekturi tudi Ivan Komelj), in 
upoštevanju velikega števila spomenikov, 
delo tako zaradi svoje nepreglednosti kot 
zaradi časovne oddaljenosti za današnje 
potrebe ne zadostuje več. Med poznejši­
mi študijami imajo posebno mesto pri­
spevki dunajske profesorice Renate Wag­
ner Rieger. Žal je avtoričina prezgodnja 
smrt preprečila, da bi začeto delo dokon­
čala. Vrzel je delno zapolnila izdaja nje­
nih predavanj v redakciji Maria Schwar­
za (Mittelalterliche Architektur in Öster­
reich, St. Pölten - Wien 1988), ki daje 
pomembna metodološka izhodišča, seve­