ö. štev. V Novem mestu 15. marca. 1885. Dolenjske Novice. Izhajaio 1. in 15. vsacega meseca. Cena jim je za celo leto 1 gld., za pol leta 50 kr. — Naroömno m dopise 8prejema J. Krajec v Hovem mestu. Tisočletnica Metodova. Ysak žlovek ima na svetu kako osebo ali etyar, katera se mu je na kakeršen si že bodi način prikupila in katero bolj ljubi kakor druge. Vsak narod ima svoje posebne može, ki imajo zanj velike zasluge, bodisi na političnem, cerkve- nem, družbinskem ali književnem polji. Tudi slo- venci imamo mnogo zaslužnih mož, ki so žrtvo- rali svoje delovanje za blagor in provspeh nasega naroda. In takim možera, ki so tako ljubili svojo domovino in nevednemu narodu toliko dobrega storili in ga branili pred navali sovražnih mu tujcev, takim možem dolžni smo hvale in časti. Če pa taki velikodušni možje darujejo vse svoje življenje in delovanje v prid ne samo nam Slo- vencein, ampak vsemu slovanskemu narodu, ki steje okrog 100 milijonov dus, potem mora biti naša hvaležnost tolikanj večja, potem moramo se z velikim spostovanjem spominjati njihovih blagih naklepov in jih častiti. In taka dva moža, ki sta si pridobila za ves slovanski narod nezmernih zaslug, sta nasa slovanska aposteljna sv. C i r i 1 in Metod. Letos 6. aprila na velikonočni po- nedeljek bode ravno tisoč let, kar je ve- likomoravski škof sv. Metod izdihnil svojo blago dušo. Velikomoravgka se je imenovala v devetem etoletji po Kristovem veliko kraljestvo, katero je slovanski knez Svetopolk ustanovil, in tukaj sem poklicana bila sta brata Konstantin (ki se je stopivsi v samostan imenoval Ciril) in Metod, doma iz Grškega v Solunu, da bi našim pra- dedom oznanovala sv. vero. Seveda so naši očetje že v 8edmem stoletji začeli zapuščati svoje malike in spoznavati pravega Boga, toda sv. vera se je vendar le slabo in pocasi razširjevala, ker so jo prinašali našim pradedom n e m š k i duhovni, ki slovenske govorice niso dosti ali nic umeli in tako se niso lahko sporazumeli s Kristusovo vero. Ciril in Metod pa sta bila dobro zmožna staroslovenskega jezika, in njih mati bila je brž ko ne Slovenka. Ko sta tedaj ta dva sveta moža, polna božjega duha, začela med našimi pradedi oznahovati luč veöne resnice, bila je kmalu krščanska vera v najlepšem cvetu! In koliko preganjalcev in sovražnikov sta imela naša sv. aposteljna! Dvakrat popotovala sta v Rim k sv. očetu, da pokažeta svojo vero in vselej so jib. papež s pohvalo odpustili in po- trdili v veri! Take dolge poti bilo je treba de- lati zavoljo sovražnih Nemcev, ki so jib. obdol- ževali krive vere! In kako se je vselej poka- Podlistek. Nekdaj in sedaj. (Daije.) Tvoj otrok je lačen; ali sam nimaš, kaj bi založil v svojej lakoti — tu potrkaš na vrata pri usmiljenih ljudeh. Težko je res, in sram te j% »li pomaga se ti vendar le: rešiš se gladu. V^aka öbcina ima svoj ubožen zaklad, ta večjega una irianjega, vsaj v hujših stiskah se pomaga. Koliko je pa po večih mestih naprav za revne, v kterih se oskrbujejo sirote, onemogli ubožci, bolniM in tako dalje. Z eno besedo: revščina je sicer huda ali povsod nahaja 3e še usmiljenih src, ki jo želč po moči olajšati; ubožtvo sicer boli, ali ni sramotno, ni zaničevano dandanes. Pa je li bilo vedno tako? Revežev je bilo pač zmeraj dovolj — vedno veliko vež, nego bo- gatinov; — pa kako se jim je godilo ? Popolno drugače kakor sedaj! Do reveža niso pred Kristusom imeli nikacega sočutja, nobenega usmiljenja, še več — zaničevali, studili so ga. Rim- ljani niso nikdar revščine imenovali drugače kakor: „umazanouboštvo", ter so trdili, da je za öloveka sramotna, za to so želeli, da naj bi bežala tje v brezdno peklensko. Rimski pesnik Virgil je pel, da je največja sreča njegova, ker na deželi ne vidi ubožcev. — Imenitni Grki so posebno radi videli, če so se na njihovih razuzdanih glediščih zaničevali ubožci, kako so z otroci vred, zaviti v raztrgane cunje, Iež6 na gnjilej slami lakote zdi- hovali. — Plavt rimski pesnik je djal nekemu mladenču ta-le nauk: Ako beraču daš, da se naje in napije, storiš dvojno neumnost: sebi nekaj od- trgaš, to je nespamet, unemu pa pomagaš, da dalje v revščini živi, in tudi to je neumno. Ljubi moj, iz tega lahko vidiš, da usmiljenja Kdor želi kako oznanilo v „Dolenjske Novice" na- tisniti dati, plača za vsako vrsto z navadnimi črkami 8 kr. za enkrat, dvakrat 12 kr., trikrat 15 kr. 42. stran. DOLENJSKE NOVICE. štev. 6. zala njihova nedolžnost! Celo v ječi moral je Metod enkrat 3 leta sedeti, ker ga sovražni Nemci nikakor niso mogli trpeti! Tako so že takrat Nemci stiskali in preganjali Slovane ka- kor jih še dandanes! Sv. Ciril je umrl v Rimu v samostanu, potera ko je bil za škofa morav- skega posvečen. Njegove besede na smrtni po- stelji Metodu so bile: „Brata, ne pozabi Mo- ravcev!" In Metod je lepo spolnil obljubo svo- jemu 8vetemu bratu, in papež so ga zvolili za moravskega nadškofa. Na Velegradu imelje sv. Metod svoj 8edež, od kodar je delil in širil svojim ovčicam krščansko vero. Na Velegradu umrl je tudi ta sveti mož, in sv. cerkev proglasila je oba brata za svetnika. In kako zna spoito- vati 8lovanski narod svoja aposteljna, kako jih časti, to pokazal bode zopet letos na Velegradu na Moravskem. Pa ne samo krščansko vero, sta prinesla, tudi črke izumil je sv. Ciril in spi- sala sta našim ocetom v domači govorici sv. pismo in druge svete bukve, in podučevala sta jih v je- ziku, kakeršnega se je vsak naučil od svoje matere, to je v slovenskem jeziku. Če imata sv. Ciril in Metod toliko zaslug za naš tlačeni narod, potem ju po pravici ča- stimo! In res! Ves širni slovanski svet, ki sega od Sumave do skrajnega konca Azije, od jadran- Bkega morja in balkanskega poluotoka do lede- nega morja, ves ta svet misli letos poslaviti in'1 že poslavlja sv. aposteljua. Celo letošnje leto praznovalo bode tisočletnico Metodove smrti in jnarsikaleri pobožui in zavedni Slovan, katerega ne ovira daljava ali kaka druga zadrega, romal bode tja gori na Moravako, na veleslavni Vele- grad, ta „slovanski Betlehem," od koder sta našim pradedom oznanovala sv. brata Solunska krščansko vero. Mi pa, ki ne moremo potovati na oni sveti kraj, povzdignimo svoje oči proti nebesora in molimo: ,,Sv. Ciril in Metod, pro- sita za nas!" Iz državnega zbora. Gospod Pfeifer, naš dolenjski poslanec se je na Dunaji v državnem zboru za naa Do- lenjce tako-le potegnil, kazaje pobito polje na- rodnega gospodarstva na Dolenjskem rekoč: „Žalibog, da je grozovita huda ura mojo domovino, kranjsko deželo že več let zaporedoma obiskovala in pustošila, posebno je pa po Do- lenjskem toca hudo, hudo razsajala, vsled ktere je blagor delavnega naroda giniti jel in revščina od dne do dne raste. V minulem poletji vsula se je gosta toča, ko golobje jajca debela čez več občin po Dolenjskem. Pobila je po Cerkljah po Krškem in okoli sv. Križa. Drevje je tako oklestila, da je brstje od njega letelo ter skorja in ljub vse križem od debel visela. Siroke ra- vani z bogatimi vinogradi spremenile so se v nekolikih trenutkih v zimske livade, kajti o vro- čem poletji pokrivala jih je ledena toča čez in Sez na debelo, kakor bi bil padel zgodnji sneg. Pridelki žita in sena, sadja in vina bili so de- loma popolnoma uničeni. Posebno so pa nekteri vinogradi tako zdelani, da leta in leta ne bo nobenega vžitka ondi. Več kakor 1200 posestnikov je bilo poško- dovanih in večina od tistih je silno potrebna. Glas revščine teh nesrečnikov segel je do prestola Njihovega Veličanstva, ki je daroval 1000 gold, za prvo potrebo, kranjski deželni zbor jih je pa z 1500 gld. podprl. Če tudi ste omenjeni svoti jako dobrodošli poškodovanim, vendar niste še zadosti veliki, da bi nesrečnim poljedelcem korenito pomagali. Zastopniki tistih občin obrnili so se tega me8eca s prošnjo do visoke c. k. deželne vlade, pred Kristusom ubožec ni našel, marvež bil je sramotčn, zaničevan, sovražen in preganjan. Se li potem ne godi tebi zopet desetkrat bolje, kakor unim trpinom med neverniki? Posebno hudo je dolžnikom, ki ne morejo dolgov plažati. 0 pa6 res! Kako gorka solzica se utrne v očesu tudi trdnemu možu, ko se mu zarad dolgov proda koristna kravica, potrebni voliči, ali celo rojstna hiša s poljem vred, kterega je obdelaval toliko let v potu svojega obraza! Eako pa še.le zdihuje mehka žena in rahla deca, ko se tako požene po svetu s trebuhom za kru- hom. Trda je taka sila! Ah' najhujša še ni. Zgubil si sicer pfemoženje, ali s pridnostjo si ga vnovič pridobiš; zgubil si posestvo, ali tebi in tvojim otrokom se ne sme nič žalega zgoditi. Kako je bilo pa nekdaj z dolžnikom? Ako ni mogel plačati, prodali so ga za suž- nja, ga uklenili kot sužnja, tepli, bičali kot sužnja, ga sožgali ali ob glavo djali. — Tako se tebi ne godi. Kaj pa, ako je bil več upnikom dolžan? Grozna je bila v tej reči postava: tak nesrečen dolžnik naj se razseka na kose, in vsak upnik naj dobi svoj kos. Tako je velevala rimska po- stava. — Predragi Dolenjci, ako bi to še dan- danes veljalo, koliko izmed vas bi bilo že doslej razkosanih — po trdih, neusmiljenih upnikih! Nepopisljivo trdosrčnost! praviš, kaj tacega bi si ne bil mogel misliti! — Verjamem. Ali še bolj čudno pa je, da niso bili ljudje neusmiljen trdo- srčni le do tujih ampak celo do lastne krvi. — Ubog siromak si, raztrgana obleka te morda pokriva; a pod ljuknastim plaščem ti vendar bije ljubeče src6. Otroka svojega ljubis ravno tako aü ^Fštev. DOLENJSKE NOVICE. stran 43. da naj jim dovoli podporo iz državnega zaklada 2A nakup Bemen in za podporo ljudi, ki si sami ni5 prislužiti ne morejo. Ker je znano, da kranjska deželna vlada ponesrečenih prebivaleev v enakih slučajih ni še nikjer brez pomoči pustila, se pač smemo na- djati, da se bo tudi sedaj ozirala na omenjeno prošnjo, ako se to že ni zgodilo, ter bo zahte- vala potrebne podpore iz državnega premoženja. Ker so na Dolenjskem prav tiste razmere, kakor jib. današnji načrt postave za poškodovane kraje po Dolenji Avstriji, Moravskem in po Sleziji omenja, imel sem za svojo dolžnost ome- niti na tem mestu na dolenjske nezgode, ker ge nadjam, da se bo cesarska vlada in posla- niška zbornica usmilila nesrečnih Dolenjcev in im bota po možnosti pomagala." Kaj naj bodo vaši sinovi, kmetje ali rokodelei ? Na to vprašanje je kratek odgovor: oboje. Kako to? Glejte, kmet, morebiti sam težko živi, pa ima še več otrok. Kaj naj stori z dekleti, o tem ne moremo druzega reči, kakor to, da naj jib. zredi v božjem strahu, lepo v kršanskem duhu, da bodo obyarovale svojo nedolžnost. Fante pa dajte, kedar dokončajo šolo rokodelstva se učit. Z rokodelstvom sicer dan danes tudi ni več tak zaslužek, kakor nekdaj; toda priden, spreten in varčen rokodelec še gotovo zmirom bolje izhaja, kakor slab, zadolžen kmet. Če se je tvoj deček v 4—5 letih dobro izučil rokodelstva, že ti je velika skrb odvzeta. Dokler mladenič še ni prost vojaščine služi naj za pomagača. Ali potem pa postane lebko precej sam mojster. Zdaj pa po- trebuje očetove pomoči. Ker je do zdaj stariše le malo stal, mogoče jim bode, da mu dajo nekaj podpore, da bode ložje samostalen, da si nakupi potrebnega orodja, da se založi z blagom za ro- kodelstvo potrebnim. V večjih krajih utegne imeti mojster toliko dela, da se živi od samega roko- delstva; po vaseh že ni vsikdar toliko zaslužka. Zato pa morajo gledati taki rokodelci, da omislijo poleg lastne hišice še malo zemljišča. Oboje bode po tem že rokodelca in njegovo družinico redilo. Žalostno je pa nasprotno po önih krajih, kjer ljudje nimajo ne dovolj zemlje, ki bi jih redila, in ki ne znajo tudi nobenega rokodelstva ne. Po Dolenjskem je veliko hišic, kjer stanuje le siro- maštvo. Ljudje mislijo, da jih bode sama bajtica redila — zato pa dostikrat kradejo taki bajtari, zlasti po zimi, ko ne dobe dela po polji in vino- gradih. Zatoraj še enkrat svetujemo našim ljudem: Dajte svoje decke rokodelstva se u č i t, da bodo enkrat gotovkruh imeli. Kaj je novega po avstrijskem cesarstvu. Za Slovence v bližnjej Istri je še zmeraj slabo. Lahi pa, ki škilijo v Laško kraljestvo, počno, kar hočejo. Neki Slovenec je zaupil: „Živili Slo- venci!" v Bujah, ko so Lahi svoje laške burke vganjali — in zato so ga skoraj zaprli. Štajerski poslanec Raič se je v državnem zboru izvrstno potegnil za domači slovenski jezik, ki se posebno po Štajerskem v šoli in drugod še vedno zatira. Da bi le ne bil govoril gluhim ušesom! Našega presvitlega cesarjeviča Rudolfa in njegovo soprogo Stefanij9 na njunem popotu- vanju sprejemajo povsod z veseljem in največo častjo. Tako se je godilo v Damasku, velikem mestu, ki je severnood Jeruzalema, tako je sedaj tudi na Grškem. Še celo ubogi (jrnogorci obetajo, da pa §e bolj kakor imeniten gospod, ki se dragoceno * oblači. Kaj pa nekdaj; je li bilo vedno tako? Ne! celo očetovo ljubezen do svojega deteta je zamo- rila neverna trdosrčnost. Grozna je bila navada: ožetje so morili lastne otroke. Oče je imel vso oblast nad otrokom, sprejel ga je ali pa zavrgel — kakor mu je bilo ljubo. Smel ga je prodati za sužnja ali izpostaviti v gozdu divjim zverem, vreči ga psom, utopiti v vodi, ako mu je bil odveč! Ljubi moji otroci, ki to slišite, koliko izmed vas bi jih več ne živelo, ako bi se godilo še tako, kakor se je pred dva tisoš leti. Sedaj morajo sta- riši skrbeti za vas, morajo vas rediti, oblačiti, če bi tudi bili bolehni, slabotni; ne smejo vas zavreči, ko bi jim bili vi še tako odveč. Grozno bi bili kaznovani po postavi, ako bi storili z vami kaj tacega, kakor so delali nekdaj neverniki; postava .sama skrbi za vas. Kaj ? ali pa nekdaj ni bilo tako ? Kaj so pa takrat postave velele? — Ne le, da niso branile življenja otrokom; ne le, da niso kaznovale neu- smüjenih očetov, ampak postave same so zapove- dovale otroke moriti, ako niso bili zdravi in krepki. Najmodrejši možje tedajnih časov pa so to potr- jevali, češ, da je dobro in modro slabotne dece znebiti se. Grški postavodajalec Likurg je zapo- vedal slabotne otroke izpostaviti na gori Fajgetu, da poginejo, ali da jih zverina požre. Rimska po- stava je velevala: „slabotnega otroka naj oče hitro umori!u Modrijan Seneka je pisal: Ubijemo steklega psa, divjega bika, utopimo pa svoje otroke, ako so slabotni ali pokvečeni. Tega pa ne delamo iz jeze, ampak je pametno, da se nepotrebnega in nekoristnega znebimo". (Dalje prih.)