—.   230   —-CVETINOMIRSKI:
Razbojniki.
(Venec resničnih zgodb.)
nj                  oj prijatelj rudar Primož in jaz sva sedela ne-
^->y  -=r<>p=3-   y~i     j^oč pod noč po končanem, težkem enodnev-
\     \.       M       /  I     nem delu v zakajeni, s tobakovim dimom na-
\ V\\ II / /\ I      polnjeni krčmi,   kamor navadno sicer nisva
\ \    ^<^S//   / /       zahajala, že zato ne, ker je bilo predaleč od
I  l\ V>/   /\ \      rudoko>pa.
I  KAvTa/^-H  l               M^e^ ^a*' men* *e dolgčas!« je rekel ne-
I  L^^vZ^^^J  I        nadoma Primož in si začel svalkati cigareto.
\ \                      l \              »Saj menii tudi!« sem se pntožil še jaz ter
II                       \ \       vtaknil v usta zadnji krompirčeK, ki je ležal II                        \ \     na plitvem krožniku pred menoj.
/ /               .         \ \           Primož se je naslonil z obema komolcema
^* ob rob vegaste rnize; nato me je pogledal z dolgim, vprašujočim pogledorn.
»Nečesa sein se spo-mnil, bratec...« je tiho šepetal in bobnal s prsti ob mizo. »Ti znaš toliko zgodb... kar povej še zdaj-le eno ali pa dve, ali pa kolikor jih hočeš in kakor se ti zdi prav, in verjemi1 mi, nič več mi ne bo dolgčas, meni zategadelj ne, ker bom verno poslušal, pa tudi tebi ne, ker boš pripovedoval... Kajne, da bcš kaj povedal? ...«
Vkljub temu, da nisem bil ravno pri najboljši volji, sem vendarle ho-tel ustreči prijateljevi želji.
»No, bom pa začel, Primož ...«
»O čem?«                   ...                                        ¦
»O razbojnikih ...«
»Oho!... Ampak koj navrni vodo na mlin! ...«
Tudi sam sem si prižgal cigareto ter se naslonil s komolcema ob mizo.
I.
Primož, tam, kjer si ti doma, ie sama ravnina, prelepo Krško polje — tjadol do Brežic, tjagor do Rake... Tarn pa, kjer sem doma jaz, je ravno narobe: hrib ob hribu, drug bolj strm od drugega. Komaj da počiva med temi hribi ena> sama ozka, globoka dolina, koinaj da je v tej dolini še malo prostora za naš potok Zapoto, ki šumlja skozi Jagnjenico... in to tjadol do radeškega trga vedno1 tik pota. (Zato tudi ime Zapota). Torej hribi so tam, kjer sem dcma jaz; in sicer ti-le hribi: Kum, Cimerno, Ključevica, Močilno, Jatna in Magolnik. Ti hribi se drže drug drugega in se vijo ka-kor ogromna veriga na vsaki strani doline, ki je posejana z nekaj prijaz-nimi holtni. O enem izmed teh hribov botn še govoril. — Naša hiša se smehlja na hohnu vsa bela in jasna, z vabečimi zelenimi polkni; če stojim na pragu. ne vidim nič drugega kakor nebo nad seboj, dolino pod holmom
—>=   231    .—
in z dolino vred vijoče se hribe vseokrog. Tudi šola čepi pri nas vrhu hriba; od nas do nje je ravno eno uro hoda, ravno tako tudi do cerkve in do župnišča. Tiha gre pod Kumom življenje svojo pot, tako enolično in samotno, da je velika stvar, če je videl kdo na cesti skozi dolino slučajno idoeega tujca; zakaj o tetn tujcu se bodo pogovarjali ljudje potem gotovo teden dni ali pa še več: Kakšno obleko je imel, kakšen klobuk in kakšne črevlje,ali je bil v lica okrogel aili koščen.če je imel brke ali brado, ali je bil pa morda brez obojega, in kakp je hodil, ravno ali vegasto, kako se je pn hoji zibal, ali bolj na desno, ali bolj na levo, ali bolj naprej, kakor da 6i nosiJ iz mlina polne vreče moke, ali je pa celo šepal — ojoj, najbrž pre-oblečen peklenšček! — in kaj je imel s seboj, če je bil brez palice ali z njo, če je nosil pod pazduho kak omot ali zavitek, in kakšna je bila tista palica in kakšen tisti zavitek... in tako naprej. Ni torej čuda, če je nastal ne-kega poletja kar hipoma ogenj v vseh strehah, ko se je pod Kumom bli-skoma raznesla strašna, skoraj neverjetna novica, da so na Magolniku, v magolniških širnih in mračnih gozdovih tolovaji, razboiniki; in Magolnfk ' je oddaljen saino uro hoda od fare, od podružnice pa približno poldrugo uro, če se človek s hojo preveč ne sili. Raznesla se je torej ta strašna no-vica v Svibnu in na Jagnjenici ter še rnarsikje drugod onostran hribov, na šentjanško in mokronoško stran. Ali je veliko razbojnikov? Cela tolpa, morda še več... Na čuden, prečuden tir je zavilo zdaj življenje z vsemi svojimi strahotami... Ljudje so se križali in hodili jako zgodaj spat, ker so se bali... ker so bili močno plašljivi... No, ampak ni jim to v zamero, zakaj bal se je celo sam gozdar Judigar — mož, oborožen vedno od nog do glave, pa naj je hodil lovit in streljat srne ali polže, divje peteline ali vrabce. Preprosti kmetje se pa ničesar tako rnočno ne« boje kakor tolova-jev; že sarna beseda »raz.bojnik« ali »tolovaj« jih splaši; to je zanje nekaj nečuvenega; nekaj takega, kar spravi lase na glavi vsakomur koj po-konci; in posebno še, če so govorice o razbojnikih resnične.
Ljudje so verjeli, in storili so prav. Kdo je videl razbojnike? ... Videl jih ]'e Lukežev Luka iz Curpka, nedaleč od fare. Šel je bil Luka nekoč o mraku domov s sejma, ki je bil tisti dan v Mokronogu, in da bi bil prej doma, je krenil čez Magolnik, po ozki, z bičjem in mahovjern prerasli stezi ob gozdu. Kair zapazi v gozdu daleč, daleč notri v gozdu plapolajoč tok ognja, ki se vali iznad košatega drevial visoko proti nebu. Zato se zdi to Luki sumljivo, krene s steze in taca previdno v gozd. Dolgo hodi po pr-stih, da ne bi zašumeli kostanjevi listi pod njegovirni nogami. Tako šalo-bari Luka kar vedno naprej, glavo nagnjeno, roke v pesti stisnjene. Okrog . njega poltema. Ali iz daljave se vedno bolj svetlika rdeči tok plamenov, sivi dim se kadi nagosto prcti nebu navzgor. Kmalu zadiši iz daljave tudi po pečenki, prijeten, opojen vonj. Tudi se krnalu začujejo pritajeni1, pol še-petajoči, p-ol glasni pogovori in smeh, vesel grohot. Luka sključi noge, zgrbi še bolj hrbet in copota kakor jež urno proti mestu, od koder plapoia ogenj; toda daleč je še do tistega kraja. Vkljub temu pride naposled ven-
—•      232      •—
dar na rob neke globoke in prostorne globeli; tam se skrije za široko bu-kovo deblo in pokukava zdajpazdaj navzdol v globel. In kaj vidi Luka? Razbojnike, veliko tolp-o oboroženih tolcvajev; okrog ognja leže in pe-čefo vola... Luki od presenečenja skoro zastane sapa; premaga se, da ne zastoka giasno; tiho se cdstrani od drevesa in gre nazaj iz gozda na stezo, nato pa naprej navzdol proti Curpku, proti domu, srce prekipeva-joče od vsega tega, kar je bil pravkar videl... Doma zleze takoj na če-lešnik ob peči in nekoliko razmišlja o razbojnikih; truden od dolge hoje in od tega razmišljanja smukne nazadnje na peč samo, se odene čez glavo z rjuhami in s konjskimi plahtami ter koj zaspi. — Preplašenemu Luki pa se tisto noč ni sanjalo nič drugega kakor edinole o samih razbojnikih ... Drugo jutro je vedela pai že fara in podružnica, stari in mladi so vedeli, da so v magolnJških hcstah razbojniki. Ampak tudi to se je namah zvedelo, da je bilo izginilo kmetu Frletu ravno prejšnji večer, ko je bil Frle s hlap-cem z doma; dvoje najlepših vclov iz hleva.
Kaj je bilo torej pričeti?
V svoji zbeganosti ni šel nihče po orožnike, nihče se ni spotnnil na-nje. Ne, vse drugače je bilo! Prestrašeni kmetje so samo tarnali in jadiko-^vali ter povešali glarve. O mraku je bilo v vasi zmerom vse tiho, kakor i'zumrlo. In kolikor bolj se je mrak večal, toliko večja grobna tišina je vla-dala v vasi. Čemu?! ... Ali ni hušknila mimo hiš temna človeškai postava, ali se ni posvetila iz teme svetla puškina cev, ali ni prestrašeno zalajaJ pred Medvedovo krčmo hudi Hektor?! ... Da, ni bilo več varno o mraku na cesti, nihče ni več rad postajal pri vodnjaku sredi vasi, da bi se pogo-voril kaj s svojim sosedom, s svojo' sosedo1... Ali ni zabrlizgalo kar na-. nagloma nekje daleč v gozdu, ali ni* odgovOTil temu brlizganju drug, še vse bolj pretresljiv žvižg?! ... Razbojniki z Ma»golnika so si dajali že ne-daleč od vasi znamenja, se klicali s tajnimi glasovi iz posebnih, skrivnost-nih piščalk, ki so se nanje le sami dobro razumeli in so se pripravljaili oprezno na nočno plenjenje, na tatvine ...
Po orožnike kmetje niso šli, ampak so se preskrbeli kar satni s pu-škami in s samekresi. Tako tudi inoj oče, ki do takrat še nikoli ni bil držal v svoji roki tako strašnega morilnega orožja, kakor je samokres. In po noči je vsak vaščan stražil svojo hišo, zakaj bila je nevarnost, da razboj-niki, ki so bili muhasti in pretkani, ulomijo vežna vrata in prihrutne v sobe. Dosti sitnosti je bilo takrat, resnično. V večnem strahu smo živeli, kakor v hudi vojni.
Zvečer sem sedel časih z bratom na pragu pred hlevom; razgovarjala sva se, največkrat o tetn, kam pojdeva potem, ko dovršiva ljudsko1 šolo; . brat mi je pravil, da se pojde učit za zidarja, samo zato, da si bo sezidal enkrat lepo vrsoko hišo, če ne rnordaJ celo palače, niene pa je najbolj ve-selil kovaški stan, postati sem hotel na vsak način kovač, hud, brkat in črn kovjač — tak, dh bi se ga bali vsi otroci, pa ne samo otroci, ainpak tudi veliki odrasli ljudje, ves svet... Medtem se je vedno bolj nočilo, z
—«    233    ««—
gostečo se temo vred pa so nama zastajale tudi besede, druga za drugo, zastale so nama naposled docela, in umolknila sva obadva hkrati, odprla usta in se tako začudeno pogledala, kakor da pričakujeva nekaj straš-nega; čudna, srce moreča tišina je pritisnila na naju obadva, tako da bi si bil najrajši zatisnil oči in bi nikamor več ne mislil. V Jatni, južno od Ma-golnika, so se hipoma začeli oglašati dolgi1, tenki brlizgi in cvilečemu pi-skanju podobni žvižgi; zabrlizgalo je globoko spodaj v gozdu, že blizu po-toka, blizu vasi, temu brlizgu je takoj odgovoril visoko sredi hriba zategel in dolgočasen pisk, kakor da se heheče kje šoja, za tistim piskom je pa nenadoma zažvižgalo ostro in tenko na vrhu hriba, zažvižgalo je že nekje v dolini; in spet je zapiskalo, a zdaj že prav blizu vasi — kaikor da opo-naša kdo šojino hehetanje — nato pa je utihnilo; a molk je trajal samo ne-kaj časa: brlizgi, piski in žvižgi so drug za drugim zopet vstajali iz teme, so krožili nad dolino, polnili jatenske gozdove in kakor mračne vešče so obplahutavali s svojimi tajinstvenimi glasovi vas, pikali so me kakot stru-peni kačji jeziki v srce. Nemo, brez besed sva strmela z bratom v noč, ' komaj da sva sl1 upala dihati. Nato je zavladal za nekaj časa zopet molk v gozdu; pa tudi tišina ni bila dobrodejna, bila je strašna, moreča. Ne-dolgo zatem sva začula z vrha Jatne strele, pok za pokom. — »Bog vedi, kdo strelja?« je vprašal tedaj brat šepetaje. — »Kdo drugi, če ne tolovaji1!« sem rekel jaz in se prekrižal. »Najbrž so ustrelili zdaj-le kakšnega bo-gatega tujca — potnika... In obadvai, brat m jaz, sva bila v nemalem strahu, brat je verjel meni in jaz samemu sebi... Dvignila sva se s praga, brž sva gnala še živino na vodo in sva šla potem v hišo, da naju ni bilo več tako močno1 strah, ker smo bili zbrani v sobi vsi domači skupaj. —
n.
Nekoč zjutraj je bilo, ko je planila bliskovito s hriba v dolino grozna novica, da so bili razbojniki to noč oplenili1 krčmarja Kmetiča. In sicer, da so bili udrli v mesnico in v klet, kjer so bili izpili sodček vina in veliko žganja in od koder so bili odnesli nekaj najlepših telečjih stegen m vrhu vsega še denarja iz miznice v znesku sedemsto kron. Tako se je glasila novica. Koj sva bila z bratom na nogah in sva tekla v hrib, da bi1 se pre-pričala na lastne oči, če je novica resnična ali ne. Z nama je bilo še mnogo drugih šolarjev, ki so šli takrat tudi v šolo, in so bili ravno tako radovedni kakor midva. Kmalu smo stali vrhu hriba pred Kmetičevo krčmo. In v resnici: novica ni bila lagala. Pod krčmo je bila klet; vrata so bila vržena s tečajev na tla in so bila polomljena, mrežasto okence je bilo izdrto in tudi na tleh. Blizu te podrtije je sedel krčmar Kmetič sam in je ves objo-kan strmel v to močno izpraznjeno shralmbo vina in mesa.
Pa ne samo to! Še mnogo drugih novic je vrelo v dolino jagnjeniško. Zgodilo se je mnogokrat tudi kaj smešnega. Tako n. pr. so bili vrgli tolo-vaji kmetu Turku s Počakovega vežna vrata s tečajev in so odnesli samo troje hlebcev kruha s seboj; to pa zato, ker jih je stari, že močno sivolasi
Tolmin, ob 5oči
-^«    235    »^-
oča Turk napodil kar z bridko sekiro iz hiše. Stari Turk je bil namreč po-noči v svoji čumnati s sekiro na straži; duri je bil dobro zapahnil in legel nato na klop pod okno, ki je bilo mrežasto. Nekoliko časa je pušil iz svoje ljube pipice, potem pa ga je prernagala dremavica, in zaspal je na mučni straži. Kar hipoma ga zbudi iz sladkega spanja ropot. Brž se spravi stari Turk pokonci in — hajd! — oprezno k oknu, češ, če pomoli tolovaj glavo skozi mrežo v oknu, ga počim s sekiro, da se mu razlijejo možgani kakor kaša po tleh. In res se je kmalu, prav kmalu hušknilo tapaje mimo okna petero temnih človeških postav; toda nihče se ni ozrl proti zamreženemu oknu — hiteli so proti vežnim vratom. Oča Turk je planil na noge in je švignil iz čumnate. Prepozno. Zakaj ravno tisti hip so lopnila vežna vrata na tla, naravnost pred starčkove noge, toliko da niso podrla še njega na> zemljo. Od strahu je stari Turk zaječal; ko pa je zagledal mračne, bra-date obraze razbojnikov prav tik pred seboj, je vrgel sekiro proč in po-begnil — kam? V jedilno shrambo! Tam se je skril za veliko mizo, še prej pa je vzel z nje veliki namizni nož, s kakršnimi režemo na kmetih' hlebce. Ogledoval je ostri nož v svoji roki, in spet se je vrnil pogum v njegovo srce. Medtem so bili rogovilili razbojniki po veliki domači sobi; ker pa niso mogli dobiti nič primernega, so tekli v jedilno shrambo. Tu jih je pa že čakal stari Turk z nožem, kakor kosmat rimski vojščak se je bil postavil za mizo. — »Lakote!« je zavpil nad tolovaji, ki so ravno te-daj prihrumeli skozi vrata. »Kaj hočete?« — Tolovaji so se starčku grom-ko zasmejali, njihove oči so se mrko zabliskale skozi polmrak, ki se je razprostiral od tal do stropa. Nato je rekel eden izmed razbojnikov: »Mož, zdaj izbiraj: Denar ali glavo! Kaj ti je ljubše?« — Stari Turk pa se je' razsrdil. — »Lopovi!« je kriknil. »Ničesar ne dobite od mene! — Pojdite! Dolga je še vaša pot v gozdove; zato vam dam ta-le svet: mirujte, sicer bo po vas...« In to-le zvijačo si je izmislil tedaj oča Turk: urno se je okrenil proti oknom in je začel klicati: »Janez, Miha, Nace, Peter ... zdaj streljajte, dobro merite!« — Kakor da čakajo zunaj pred hišo vaščani, ki bodo začeli sedaj streljati skozi okna na razbojnike... Zvijača je poma-gala, razbojniki so se naglo zasuknili in pričeli bežati. Stari Turk pa za njimi! V veži je pobral še svojo sekiro in jo je razjarjen zalučil za tolo-vaji. Enega izmed razbojnikov je sekira zadela zadaj v peto, ki je iz nje koj začela brizgati kri. Ranjeni tolovaj se ie obrnil in divjal nazaj proti hiši naravnost v jedilno shrambo, kamor se je bil vrnil tudi stari Turk. Udrl je pa tako nanagloma, kakor da je bil padel z jasnega; pograbil je tri hlebce kruha in je spet oddivjal kakor vihar na plano... Od groze se je zgrudil pri tisti priči stari Turk na tla in se je križal do jutra in je hvalil Boga, da se mu ni bilo pripetilo kaj hujšega... Kako se je maščeval ra-njeni razbojnik, je pa vedel povedati stari Turk še dolgo potem, ko je bil že blizu groba ...
Vedno naprej so krožile pretresljive novice o razbojniških ulomih, kf so jih znali zviti tolovaji kaj prebrisano izvesti.
—^«    236    «—
Pač pa so se obnesli tolovajski ulomi marsikje tudi še bolj jalovo ka-kor pri Turku. Tako n. pr. v župnišču pri fari. Ob pozni ponočni uri. ko so že vsi spali, so pritacali razbojniki iz gozda k župnišču; s seboj so imeli dolge in jako težke železne drogove. In lotili so se župnišča. Ker so bila glavna vežna vrata dobro zaklenjena in od znotraj zapahnjena, so se spravili nad pritlično, visoko slepo okno, ki so ga mislili z drogovi pre-luknjati. Seveda jim ni šlo to delo kaj posebno izvrstno izpod rok, zakaj zid je bil širok, nenavadno širok. Dolgo časa so se mučili z ostudnim de-lom, pa so odkrhnili šele komaj za palec na debelo zidu od slepega okna. Tedaj je začul to topotanje z drogovi in ves ta hrup župnik sam; oprezno je odprl okno svojega stanovanja v drugem nadstropju, nabasal lovsko puško in šel za hip na stražo. Razbojniki, nič hudega sluteč, so rogovilili naprej, a brez uspeha, ker je bil zid premočan. Župnik jih gleda, roka se mu trese, oko se mu od zlovolje vedno bolj mrači, in srd ga popada. Hi-poma izproži puško. Razbojniki koj v beg proti gozdu. Še enkrat ustreli župnik za zlikovci — ravno tako kakor prvič — tudi sedaj samo v zrak, da bi dobili razbojtiiki večji strah. Še v hujši beg razbojniki; pri teku jih ovirajo drogovi; zato vrže eden zmed njih svoje sitno breme na tla in jo odkuri še urneje v temo... Drugo jutro smo našli šolarji na poti v šolo, nedaleč od župnišča tisti železni drog in pa nekaj zmečkanih klobukov. Slepo okno v župnišču je bilo pa samo nekoliko odrto...
Zgodilo se je pri fari tudi to-le: O mraku se je vračal v vas stari Uča-kar. Blizu vodnjaka koncem vasi sreča človeka, ki žene za seboj par prav lepih volov. Ker je rarak gost, Učakar dotičnega človeka ne more tako dobro razločevati; pač pa misli, da je to njegov sosed Matjan, in to zato, ker sta vola tako lepo okrogla in zatrkana; taka vola ima pa v Svibnu samo Matjan ... »Napajat žene ... ampak malo bolj pozen je danes!« — pomisli stari Učakar in se ozre na možaka; pozdravi ga, mu želi dober včer in ga vpraša, zakaj je tako kasen in ali se nič ne boji, če bi ga na-padli razbojniki. Toda možak pred živino ne da Učakarju odgovora, mu ne odzdravi, ampak iznenada bliskoma izpusti obadva vola iz rok in jo ulije čez travnik k bližnji hosti... Razbojnik je bil to, ki je hotel odvesti Učakarjevemu sosedu vola v brlog tolovajev na Magolnik; ali ni se mu posrečilo, ker je bil preneroden.                                             (Konec.)