IN MEMORIAM Alenka Glazer ŽIVA BESEDA PAVLETA ZIDARJA PAVLE ZIDAR - ZDRAVKO SLAMNIK 6. 1. 1932 - 12. 8. 1992 Opus pesnika in pisatelja Pavleta Zidarja, s pravim imenom Zdravka Slamnika, je izjemno obsežen ne samo po številu izdanih knjig in besedil, ki še niso doživela knjižne objave, temveč še bolj po raznolikosti človeških usod in položajev, odslikanih okolij, narave, živalskega sveta, po odkrivanju odgovorov na najrazličnejša življenjska vprašanja, od iskanja smisla življenja do razgrinjanja etičnih osnov za človekovo ravnanje, od razmišljanj, potopljenih v svetost božjega, do nazornih prikazov najbolj banalne, prozaične vsakdanjosti. Njegova ustvarjalna domišljija se zdi skoraj neizčrpna. Vsa ta nakopičenost snovi in motivov pa je postavljena v časovni razpon pisateljevega realnega življenja, brez širjenja v daljno zgodovinsko preteklost ali v fantazijsko fantastično prihodnost. In vendar rastejo iz Zidarjevega dela ne samo izjemno žive podobe izsekov iz naše sodobnosti ali polpreteklosti temveč tudi z intuicijo uzrta izhodišča za vrsto pojavov v pisateljevi sočasnosti, ki poglabljajo in širijo pomensko dno njegovih del daleč nazaj, v preteklost, naj gre za usodo posameznika in njegovega rodu, za narod ali za človeštvo, hkrati pa ta besedila slutcnjsko preroško nakazujejo nadaljevanje ubesedenega v prihodnjih časih. Vsega tega se lahko zavemo jasno zdaj, ko se je ta, desetletja delujoča neizčrpa in neizčrpana ustvarjalna energija pretrgala. Življenjska pot Pavleta Zidarja-Zdravka Slamnika (ki se je rodil 6. januarja 1932 na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah), se je končala 12. avgusta 1992 v Ljubljani; umrl je v kliničnem centru, zadet od kapi. Pet dni pred tem je napisal svojo zadnjo pesem in jo sklenil z verzi: 55 Slovo od sveta je globoko zamiranje orgel. Njegova beseda se je iztekla v podobo, ki za nazaj zaobjema vse njegovo delo: življenju se je odzival in ga prelival v zvoke besed kakor orgle z vsemi registri. Svoj opus je Zidar kljub nepričakovanemu koncu zaokrožil. Pravzaprav gaje zaokroževal ves čas ustvarjanja, od zgodnjih pesniških besedil, ki se je z njimi pojavil v javnosti konec štiridesetih let, pa vse do tekstov, ki jih je pisal dobesedno do smrti. In kakor je kot mlad začel s pesmimi, tako se mu je s pesmimi njegovo pisanje tudi sklenilo. A vmes se je več ko četrt stoletja zdelo, kakor da je bila pesem na začetku njegovega pisanja samo iskanje lastnega izraza, ki se mu je oblikoval šele v prozi. Toda njegov način pisanja je ves čas kazal na to, da doživlja svet in življenje predvsem kot pesnik. To je bilo očitno ne samo v lirskih vložkih, ki barvajo njegova prozna besedila z občutji in razpoloženji, temveč tudi v načinu, kako se je lotil fabule, kako je gradil posamezne prizore in kako jih je povezoval, kako je z najkrajšimi možnimi označitvami, slonečimi na metaforah, primerah, podobah, mojstrsko oblikoval značilnosti oseb in njihove medsebojne odnose. Še najbolj se je - vsaj na prvi pogled - oddaljeval od lirskih izhodišč (in jih dostikrat skoraj povsem prekril) v dialogih, ki so najbližji mimetičnemu odslikavanju stvarnosti in nosijo v sebi pogosto dosti dramatičnega. Razglabljanja pa so velikokrat oblikovana kot pesniška refleksija. Zidarjevo pisanje sloni tako na slikah, podobah, kakor na besedi, njenem zvoku in ritmu. Toda njegova beseda ni samo nosilka zvena in ritma, temveč vedno tudi pomena. Množica pomenov, snovi in motivov, v njegovih delih se zdi skoraj nepregledna. In vendar se v jasnih obrisih kažejo temeljne snovne sestavine, iz katerih raste ta ogromni opus: otrok, mati, narava, ljubezen in spolnost, ustvarjalnost, bog in vera, smrt; to pa naslikano pogosto na ozadje, ki omogoča vprašanja, povezana z oblastjo in oblastništvom, in v zvezi s tem tudi vprašanja nasilja, krivičnosti, svobode. Vse to se združuje v celovito sliko življenja, ki kljub mnogim mračnim poudarkom izžareva privrženost temu življenju, naj je že kakršno koli. In prav to potrjevanje življenja kot osnovne vrednote je omogočilo Zidarju, da je lahko pisal za otroke. V celotnem njegovem opusu je skoraj petina del, ki jih moremo uvrstiti v mladinsko književnost. Sedemnajst je knjižnih naslovov, ki združujejo njegove tekste za otroke, a tem je zelo blizu še precej drugih, v katerih je - ne posebej z mislijo na otroškega bralca - govoril o svojem otroštvu ali tudi sicer o otroku. V njegovih mladinskih delih beremo o vseh temeljnih vprašanjih, ki so ga zaposlovala kot ustvarjalca sploh. Tudi oblikovno segajo ta dela na obe področji njegovega pisanja: pisana so tako v vezani kakor v nevezani besedi. Če k temu dodamo še, da "pesniška pripovedka" Tončkove sanje iz leta 1955, avtorjeva prva knjiga sploh (napisana je bila leta 1954 in je podpisana še z njegovim pravim imenom Zdravko Slamnik, psevdonim Pavle Zidar je privzel šele pozneje), spada med knjige, ki jih lahko vzame v roke otroški bralec, in da so mu besedila za otroke nato nastajala v vseh desetletjih njegovega pisanja, vidimo, da je pisanje za otroke Zidarja kot ustvarjalca privlačevalo ves čas. Posebej je bil na tem področju ploden v letih, ko je za odrasle bralce oblikoval avtobiografske snovi, krajša lirična besedila za otroke iz prve polovice osemdesetih let pa so najavljala novo fazo v Zidarjevem nemladinskem pisanju, vrnitev k poeziji. Če iz celotnega Zidarjevega opusa izločimo njegova mladinska dela, se nam po obliki in slogu, še posebej pa po snovi razporedijo v nekaj skupin. Na začetku sta dve knjižici verzov, že omenjene Tončkove sanje in pet let pozneje zbirčica otroških pesmi Konjički (z letnico 1960, a izšla je že konec leta 1959). Veže ju le dejstvo, da sta pisani v vezani besedi, sicer pa se tako po motivih in tematiki kakor po obliki med seboj zelo razlikujeta. / Bolj blizu Tončkovim sanjam je 56 pripovedka Baba na Možaklji, objavljena v knjigi "slovenskih pravljic" Čudežni studenec (1960); ta združuje besedila štirih avtorjev, poleg Zidarja še Lojzeta Zupanca, Venceslava Winkleija in Oskarja Hudalesa. Zidarjeva aitiološka pripovedka, nastala že leta 1956, po snovi nadaljuje pravljično pisanje iz Tončkovih sanj, a je oblikovana v prozi in že najavlja avtorjev prehod k nevezani besedi. Od konca šestdesetih let se v razdobju dobrega desetletja (če upoštevamo letnice izida posameznih del) zvrstijo realistično pisane zgodbe iz življenja sodobnih otrok, večinoma učencev višjih razredov osnovne šole: Pišem knjigo (1970, nastala 1969), Glavne osebe na potepu (1975, nastala leto dni prej) in Mulci (1975), ki so po nastanku (leta 1970) in po zgodbi neposredno nadaljevanje povesti Pišem knjigo. Sorodna tem delom je tudi povest Moja družina (1981), ki je nastala leta 1976. Vsa ta dela povezuje, poleg drugih sorodnosti, predvsem humor. Med njimi pa stoji skoraj osamljen tragični Kukavičji Mihec (1972, napisan 1971). Nekakšen prehod od realističnega pisanja v fantastično pripoved pomenita dve deli, pisani leta 1981, a izšli v različnih časih: Lev Pink z jogurtom na glavi leta 1983, Dražba sanj leta 1986. Tudi na prvi pogled povsem realistična povest o usodi psičke Miki (izšla 1987, napisana 1985) nosi zlasti v razpletu poteze fantastične pripovedi in s tem nadaljuje način pisanja iz prejšnjih dveh del. Vendar se od leta 1983 dalje Zidarju oblikujejo za otroke predvsem krajša besedila, ki nosijo poteze klasičnih pravljic ali fantastičnih pripovedi, pa drobnih realističnih zgodbic in anekdotičnih zapisov iz življenja otrok, lirsko oblikovanih črtic, večinoma s snovjo iz narave, redkeje tudi groteskno, humorno in tragično učinkujočih daljših pripovedi, ki izhajajo iz fantazijsko fantastičnih osnov. Tako so se zvrstile knjige Barbarin dežnik (1984), Državica otrok (1986), to leto tudi knjiga "zgodb za otroke" Pikapolonica Pika, ki poleg še nezbranih besedil prinaša tudi nekaj ponatisov, pa Cirkus Madra čaj (1988, besedila pisana 1986) in knjiga s tremi zgodbami: Učna leta botre smrti, Petelinček nespečne babice, Taci (1990, besedila so iz leta 1986). Konec leta 1991 je - za avtorjevo šestdesetletnico -izšel izbor iz Zidarjevih mladinskih del: Lev Pink, Muc brbuc in Kukavičji Mihec, ki prinaša poleg ponatisov tudi nekaj dotlej neobjavljenih krajših zgodb. Zadnjo med njimi, Medo iz mačje fare, je avtor datiral: poleti 1988. Po sporočilu Zidarjevega prijatelja in sestavljalca njegove bibliografije (izšla je ob ponatisu romana Oče naš, 1992), slavista Avgusta Gojkoviča, na čigar podatke se naslanja tudi tukajšnje navajanje let, v katerih so posamezna dela nastajala, je v avtorjevi zapuščini še vrsta neobjavljenih, zlasti krajših mladinskih besedil; med njimi jih je trinajst iz leta 1991. Takšen je torej zunanji zaris Zidaijcvega mladinskega opusa: sprva pravljice in pesmice, nato realistične povesti, končno fantastične pripovedi in pravljice ter druga krajša, večkrat poetično oblikovana besedila. Za pretežni del njegovih mladinskih del pa so značilne avtobiografske osnove, čeprav so večkrat prekrite s fabulo, ki te osnove zabrisuje. To se kaže že v "pesniški pripovedki" Tončkove sanje. V vezani besedi je tu pripovedovana na videz objektivna pravljična snov: rdeči škrat, kralj treh kraljestev, ki mu vile nočejo dati ljubljene Maje, pred steklenim gradom na Gorjancih toži v pesmi o svoji ljubezenski bolečini, njegovo petje pa nepoklican čuje otrok Tonček. Zato ga doleti kazen. Zapro ga in rdeči škrat ga obsodi na smrt. Tik pred rabljevim zamahom z nožem se Tonček zbudi in ob njem bedi mama. Zapor ter obsodba na smrt budita asociacije na avtorjevo življenjsko izkušnjo v zaporu v Begunjah, ki jo je doživel tako rekoč še kot otrok. Ta del pripovedke je oblikovan kot prvoosebna pripoved, z realistično učinkujočimi posameznostmi, s čimer se pripovedka približuje fantastični pripovedi. Konec pa, ki govori o ljubeči materi, bedeči nad otrokom, sproža enega izmed Zidarjevih osrednjih motivov, ki se vedno znova pojavlja v njegovem pisanju, v delih za odrasle in v delih za otroke, to je motiv odnosa med materjo in otrokom. Tu je 57 prikazana njuna medsebojna pripadnost in mati kot otrokova zaščitnica, saj pripovedka z zadnjo kitico: In nad mano je bedela moja mama že ves čas, moja mama že ves čas, in mi božala obraz, s ponovitvijo drugega verza (kar spominja na ljudsko pesem) stopnjuje občutek varnosti, ki jo ogroženi otrok čuti ob materi. Pozneje je motiv matere in otroka ter njune medsebojne povezanosti najbolj izdelan v Kukavičjem Mihcu. Tonček je ogrožen samo v sanjah, Mihec v življenju. Tonček se ogroženosti (čeprav nerealne) zaveda in se boji, Mihec sledi svojim nagonom in se brez razmišljanja spontano odziva na vse, kar ga doleteva. Ker ga oče, bratje in vaška srenja zaradi drugačnosti odklanjajo, beži tudi sam pred njimi. V domači hiši mu je v oporo le mati, zateka se v naravo, prijateljuje s potepuhom Ferencem. Isto leto ko Kukavičji Mihec je izšel Zidarjev (nemladinski) roman Sveta Barbara, ki je nastajal malo pred povestjo o Mihcu. Tudi tu je prikazan odklonilni odnos srenje do človeka, ki je drugačen od njih, saj je pisatelj. Njegovo pisanje izzove silovit spor; vanj je potegnjena tudi mati, ki se na pritisk okolice sinu odreče. Boleča zgodba je blizu realnemu dogajanju v avtorjevem življenju. Kukavičji Mihec prinaša drugačen razplet: mati kljub nasprotovanju vseh okrog sebe ostaja na sinovi strani in se zanj do kraja žrtvuje, saj sredi neurja, v katero ga gre iskat, izgubi življenje. A kakor je v Tončkovih sanjah neporušeni odnos med materjo in sinom zaznamovan s sanjsko zgodbo in se ga drži nadih nerealnega, tako je v Kukavičjem Mihcu svet privzdignjen v neoprijemljivo nadrealnost arhaične pravlji-čnosti in tudi materina žrtvujoča se ljubezen ne nosi potez realnega. Morebiti prav iz tega izvira neopredeljiva elegičnost povesti, ki ves čas prevladuje, kljub mnogim groteskno humornim prizorom v njej. Ob Kukavičjem Mihcu se zavemo še vrste drugih vzporednosti med to povestjo in nekaterimi drugimi Zidaijevimi deli, zlasti avtobiografskimi pripovedmi. Mihčev odnos do narave, ki v njegovi bujni domišljiji živi tako, kakor živijo ljudje, spominja na klasično začetno poglavje v Zidarjevem proznem prvencu Soha z oltarja domovine, značilno naslovljeno Otrok. Narava pa živi v Zidarjevih delih tudi sicer, še posebej izrazito v krajših besedilih iz zadnjega obdobja. V avtobiografski pripovedi Barakarji, ki jo je avtor sprva celo namenil mladim bralcem, a je danes ne štejemo k njegovemu mladinskemu opusu, je antologijska epizoda: pobeg stare mame od doma, na Možakljo, pot, na kateri jo spremlja vnuk. Tu je otrok postavljen v izjemno situacijo, ko se porušijo običajna razmerja med odraslimi in se znajde na strani ostarelega, samotnega človeka. V Kukavičjem Mihcu nastane taka zveza med Mihcem in Ferencem, ostarelim potepuškim izobčencem. Njuna pot v neznano, polna nepredvidljivih zapletov s povprečnimi ljudmi in razkošnega uživanja nevezanosti in svobode, je mnogopomenska. Otroku bralcu govori o njegovi pravici, da se otrese nasilja odraslih (ki je še posebej ponazorjeno s prizorom v šoli). Odraslemu bralcu pa ponuja večplastno podobo umetnika in njegove življenjske usode: drugačen je od drugih in zaradi drugačnosti v svojem okolju mnogokrat onemogočen, iz njega izločen; a hkrati ga prav ta izločenost osrečujoče osvobaja spon veljavnih zakonov v skupnosti. Zgodba se izteče v tragičen izid. Tudi to govori o avtorju. Ve, da omejitev realnega življenja ni mogoče dokončno premagati. Tako govori Kukavičji Mihec na poseben način o umetniku, pisatelju. Bolj neposredno se teme pisateljevanja loteva mladinska povest Pišem knjigo. Tudi tuje mogoče slediti avtobiografskim potezam, kolikor govori besedilo o občutjih mladega človeka, ki začenja s pisanjem. Sicer pa je fabula postavljena v meščansko družinsko okolje in v delu prevladujejo humoristično satirični toni. Novi pa so (deloma sanjski) fantazijsko fantastični prizori, v katerih glavna oseba in pripovedovalec zgodbe Igor Ceč, učenec osmega razreda, obišče v domišljiji in sanjah Kremelj in Belo hišo ter pomaga uničiti načrte za tretjo svetovno vojno, da bi pomagal človeštvu. Tako se v delu za mlade bralce na humoristično 58 grotesken način pojavijo motivi političnih in družbenih nasprotij ter napetosti, izvirajočih iz njih, otrok v pripovedi pa jih rešuje s sanjsko lahkotnostjo. Bolj približana realnemu doživljanju doraščajočega mladostnika je Igorjeva ljubezen do sošolske Jožice. Tudi v knjigi Mulci bi naj Igor Čeč pisal, tokrat skupaj s sošolcema Samom in Iztokom, in sicer knjigo o počitniških doživetjih v koloniji na morju. Zaradi večernega sestanka z dekleti se morajo vrniti domov že po dveh dneh, ki pa sta z mozaično grajenimi, podrobno opisanimi prizori dala zadosti humoristično satirične snovi za živo podobo doraščajočih najstnikov, ki se skušajo uveljavljati in si žele ljubezenskih doživetij. Pisanje o svojih doživljajih v šoli, ki z novo stavbo otroke utesnjuje, ter o iskanju zatočišča v starem, znanem in varnem okolju pri teti na kmetih, je snov humoristično zasnovane povesti Glavne osebe na potepu. Vendar pripoved o dveh pobeglih učencih petega razreda, Ivanu Krajcu-Konju in Gregorju Počkaju-Žogi, govori tudi o neskladnih odnosih med člani v družini ter še posebej v prizorih iz družinskega okolja pri Gregorju oblikuje lik matere, ki s svojim jedkim odnosom do moža in sina spominja na prizore iz Zidarjevih avtobiografskih del. Motiv pisanja oziroma pisateljevanja se pojavlja tudi v poznejših Zidarjevih delih za mlade bralce. Povest Moja družina je zasnovana kot pripoved najmlajše hčerke Marie o članih družine doktorja matematike in fizike Andreja Zimica, izmed katerih posebej izstopa lik samosvoje srednje hčerke oziroma sestre Selene-Charlie-Geni. Motiv pisanja pa ni vezan le na pisanje knjig, temveč so to kdaj tudi pisma, šolske naloge ali drugačna besedila. V mnogih različicah se pojavlja zlasti motiv pisma. Lahko so to prva ljubezenska priznanja mladih zaljubljencev (Pišem knjigo) ali prizadeto norčavo pisanje dveh pobeglih fantičev neljubemu šolskemu upravitelju (