ŽENSKI LIST Dobre ^J knjige V založništvu Družbe sv. Mohorja v Celju sta izšli zopet dve knjigi »Ko so hrasti šumeli«, zgodovinski roman. Spisal S, R. Minclov, iz ruščine prevedel B. Vdo-vič (t 17. marca t. L). Lepa, dolga ruska povest in zelo lepo prevedena. Cena broš. 30 Din za ude, za neude 40 Din, vez. za ude 42 Din, za neude 56 Din. Vigrednice jo bodo zelo rade čitale. Dobi se v Mohorjevi knjigarni v Celju in po vseh ljubljanskih in mariborskih knjigarnah. Druga knjiga pa je »Veliki Tomaž«, povest, spisal France Bevk. Prelepa vaška povest, nekaka zgodovina dveh rodov, ki je tako zanimiva in tako domača, da je človek ne more odložiti, preden je ne prečita. Cena broš. 21 Din za ude, za neude 28 Din, vez. 33 Din za ude, za neude 44 Din. Dobiva se po vseh onih knjigarnah, kakor prva. V založništvu Jugoslovanske knjigarne je izšla mladinska knjiga »N o n n i«, spisal Jon Svensson, prevedel dr. J, Lovrenčič. Cena vez. 55 Din. Zelo napeto pripovedovanje zgodb malega dečka, ki bo mladino zelo zanimalo; zato je tudi lično opremljena knjiga kaj primerno darilo zanjo. Dobiva se v Jugoslovanski knjigarni in po vseh drugih knjigarnah. V isti založbi je tudi izšla knjiga v dveh delih »Faraon«. Spisal Boleslav Prus, iz poljščine prevel France Koblar. Te knjigi sta 48. ni 49. zvezek Ljudske knjižnice. Cena prvi knjigi vez. 55 Din, broš. 45 Din. Cena drugi knjigi vez. 65 Din, broš. 55 Din. , Knjigo bodo zlasti radi čitali vsi, ki jim ni za samo dejanje, ampak radi preštudirajo tudi časovno kulturno ozadje. Obe knjigi dobimo v Jugoslovanski knjigarni in tudi po vseh drugih knjigarnah. V založništvu Misijonske tiskarne Dom-žale-Groblje je izšla komedija v štirih dejali jih »Beneški trojčki«, spisal Anto-nio Collatto, poslovenil Niko Kuret, kot 3. zvezek Ljudskih iger. Cena 16 Din. Oder, ki naroča vsaj pet izvodov, je s tem oproščen plačevanja avtorskih tantijem. Igra je polna zdravega humorja in zlasti pripravna za pustne prireditve. Dobiva se po vseh knjigarnah. V založništvu lista »Naša zvezda« je kot 1. zvezek zbirke izšel misterij v enem dejanju »Vitez naše ljube Gospe«. Spisal B. v. Rosenhag, poslovenil A. S. Zelo učinkovita igra zlasti za kongregacije. V samozaložbi preč. g. Vitala Vodušek, ekspozita v Lokah pri Zagorju ob Savi je izšla prelepa zbirka njegovih »Nedeljskih misli«, ki so izhajale v nedeljskem »Slovencu« vse leto 1933. Premnogi, ki so jim te nedeljske misli tako ugajale in jim govorile k srcu, da so jih sproti izrezavali iz »Slovenca«, se bodo te zbirke resnično razveselili, zlasti še, ker je lepo izpopolnjena. Zlasti pa se bodo razveselile vse Vigrednice, ki so tolikrat povpraševale, če bodo nedeljske misli pač izšle. — Zakaj so pač te nedeljske misli našle toliko odmeva? Mislimo, da ne trdimo napačno, če rečemo: pač zato, ker jih je spisal sodobni človek za sodobnega človeka. Vsaka nedelja s svojim bogoslužjem in zlasti z listom in evangelijem, ako jo prav razumemo, posega naravnost v sodobno naše življenje, le vsi smo tako povnanjeni, da je ne razumemo, razumeti ne znamo. Zato moramo biti tembolj hvaležni pisatelju, da nam je pomagal do tega razumevanja. Knjiga se naroča pri avtorju za 28 Din in 1 Din poštnine, po knjigarnah je knjiga 32 Din. — Izvodi so sama vezani. — Prelepo nedeljsko čtivo toplo priporočamo. V založbi »Vigredi« je lansko leto izšla zbirka nedeljskih radio-predavanj iz »Dekliške ure« pod naslovom »M e d pomladjo in poletje m«. V tisoč izvodih je že obiskala slovenska dekleta. V teku enega leta je nov tisoč deklic zrastel v dekleta, ki naj bi ob tem važnem prehodu dobile v roko to drobno knjižico, ki bi jim kot dobra prijateljica marsikaj povedala iz dekliškega življenja. Zato naj bi jo priporočile ali podarile učiteljice vsem onim učenkam, ki se poslavljajo od šole. Naroča se pri upravi »Vigredi«, Ljubljana, Masarykova cesta 12, po 10 Din. — Knjigarne običajni popust. Vsem cenjenim naročnicam in naročnikom, sodrudnikom in sotrudnicam, čitateljicam in čitateljem želi vesele velikonočne praznike uredništvo in uprava. t0#0#0#0i0#0#0§0i0#0^^ _Vigred_ LETO XI Ji V LJUBLJANI, 1. APRILA 1933 Ti ŠTEV. 4 Magajna Bogomir: Klara Legiševa. v. Vila Manfreda je stala izven središča mesta na rebri pod goro. Julči je stopala po strmem stopnišču proti vrtu, ne da bi govorila. Klara ji je sledila plaho, in ko sta dospeli do vrtnega zidu, ji je srce tako udarjalo, da se je morala ustaviti. Toda Julči jo je trdo prijela za roko in potegnila za seboj. »Ali mi misliš pobegniti? Tak obraz imaš, kot da bi te gnala pod vislice. Kaj si bo vendar misilila gospa o tebi?« Klara je odkimala, kakoir da se ne boji. Julči je pozvonila. Po peščeni poti je prikoracal star, nekoliko upognjen hišnik, prijazno je pozdravil Julči, potem se je radovedno ozrl na Klaro in poikimal, kakor da je zadovoljen. »Je gospa gori, Pepo?« »Gori so gospa, Berta in Marij. Gospod se je odpeljal. Ali site pripeljali novo gospodično?« »Da, to je Klara. Klara, to je hišnik Pepo.« Starec se je priklonil. Ta poklon je Klaro še bolj zbegal, V glavi ji je zvenela beseda — »nova gospodična«. Hotela je nekaj reči Julči, toda ta je že odhitela mimo starca skozi drevored cipres proti vili, ne da bi spustila Klarine roke. Stopili sta v široko vežo in šli potem po stopnišču do visokih vrat. »Delaj se veselo,« je zašepetala Julči in potrkala na vrata, ki so se odprla minuto pozneje. Prikazala se je sama gospa. Klaro je takoj minil ves strah. Obraz, v katerega se je zagledala, je bil skoraj materinsko prijazen, in skoraj lep, dasi obdan že z močno sivimi lasmi. Julči se je sklonila in poljubila roko gospe, toda Klara se je komaj vidno nasmehnila in ni vedela, kaj naj stori. »Še zelo je boječa,« jo je opravičila Julči. Gospa je prijela Klaro za obe roki in ji pogledala v oči. »Ne boj se, mala! Mnogo so mi pravili o tebi. Res si lepa.. Pri nas ti ne bo težko. Gotovo ti ni bilo nikjer tako dobro, kot ti bo pri nas. Le pojdi z menoj!« Pritegnila jo je za seboj v velik, od sonca močno osvetljen prostor. Julči je sledila obema in uprla takoj pogled v vrata, ki so vodila na nasprotni strani iz sprejemnice. »Odloži plašč in sedi k meni, mala! Vi, Julči, tudi lahko ostanete.« Ko je Klara odložila plašč, jo je gospa ogledovala dolgo z vidnim zadovoljstvom. Položila ji je desnico na ramo, z levico ji je dvignila glavo. »Ti si zelo mlaida in še nisi bivala v mestu? Ne? No, saj mi je že Julči pripovedovala o tebi. Kako je doma pri vas?« »Težko je,« je zajecala Klara. »Prodati mislijo, če ne bomo odplačevali dolgov. In kam naj gredo potem mati, oče in mala Maša? Odšla sem v mesto, da ...« »Vem, vem, Klara! Takoj ti bom dala nekaj denarja. Boš lahko odposlala še danes. Včeraj sem obljubila Julči, da te pustim še danes v mesto. Ali si bila res bolna včeraj? Jaz sem te že včeraj želela videti.« »Jokala je, ker ji je bilo težko po domu. Toda danes je že vse bolj vesela,« je odgovorila Julči. »Žalostiti se pač ne smeš. Saj tvoji domači te bodo lahko obiskali kedaj, pa tudi z Julči boš lahko odšla včasih v mesto, kjer boš našla mnogo zabave in razvedrila. Seveda, nekaj denarja ti moram izročiti takoj!« Gospa je stopila sikozi vrata, izza katerih se je zaslišal smeh, in se takoj vrnila s par sto lirami. Izročila jih je Klari, ki prvi hip ni vedela, kam bi z denarjem. Ko ga je končno stisnila v žep, se ji je tresla roka. »Marij, Berta, pridita no vendar že,« je zaMioala gospa. Vstopila je najprej Berta, pšeničnolaso dekletce, ki je obstalo pred Klaro in se strmo zagledalo vanjo. »Kako ji je ime,« je vprašala mater. »Klara — saj sem ti rekla! Daj ji vendar roko, da se te ne bo bala.« Klara je zbegano ponudila roko, toda Berti je desnica obvisela ob telesu. Hip nato je dekletce planilo v smeh, ne da bi se menilo za pogled, ki mu ga je vrgla mati, zbežalo od Klare in skoraj treščilo v Marija, ki je vstopil prav takrat. »Glej jo,« je zaklicala Berta Mariju, »Drži se 'kot svetnica na oltarju! Kdo bi si mislil, bratec moj! Mnogo sreče!« Berta je obstala onkraj odprtih vrat in se smejala neprestano. Nastala je za nekaj trenutkov zmeda. Gospa ni vedela, kaj naj bi rekla. Klari so zopet silile solze v oči. »Daj mu roko,« ji je zašepetala Julči, ki je videla, kako Marij nudi Klari ves presenečen in tudi ves zbegan desnico. Šele sedaj se je Klara zavedla. Pred njo je stal Marij, ves drugačen, kakor si ga je predstavljala zadnje dni, V svoji domišljiji si je ustvarila sliko odraslega, močnega, lepega, lahkoživega veseljaka, tu pred njo pa je stal ves plah mladenič, ne posebno lep, nekoliko manjši kot ona, zelo bled, toda z velikimi ornimi kodri in s širokimi črnimi, zelo zasanjanimi, skoraj žalostnimi očmi. Ko ji je sitisnil desnico, ni izmaknila roke in kljub rogajočemu se smehu Berte, je njej sedaj izginila rdečica, ki ji je poprej šinila v obraz, in na ustnice ji je priplaval skoraj nasmeh. »Jaz sem Klara.« J Gospa je med vsem tem opazovala vsak migljaj njenih potez in nezadovoljstvo, ki se ji je zrcalilo v očeh radi Bertinega posmeha, je polagoma izginilo. »Berta je neugnana, toda polagoma se bosta že spoprijateljili. Marij pa je dober fant. Sedita vendar k meni! Marij je napravil z odliko izpit ria akademiji. Ali ti ugaja Klara, Marij!« »Lepa je — lepa si, da, rekli so mi, da si lepa. Julči je rekla.« Ozrl se je proti Julči, ki je še vedno stala in upirala nepremično oči varaj, in umolknil. Ta hip se mu je nekaj nelepega zrcalilo v očeh, toda hitro se je ozrl nazaj na Klaro in se zasmejal na široko. »TU moraš dolgo ostati pri nas.« »Seveda bo ostala, Berta ne more vendar sama hoditi na iziprehode in s čolnom po morju. Lahko bi se ji kaj pripetilo in tudi ti, kaj, si ne boš želel letati vsenaokoli po mestu, ko bo tak angelček v naši hiši,« je nadaljevala gospa. »Seveda moraš balti dober s Klarico in se ne smeš obnašati kakor divjak. Človek se mora obnašati lepo proti vsaki ženski, saj sem ti že pravila.« »Vem, vem, mamica! Bom že skrbel, da ji bo čim lepše pri nas. Včasih se bomo tudi peljali na Reko, kaj ne, mamica? Jaz znam sedaj voziti že popolnoma dobro in ne bo treba najemati šoferja.« »Ah, kaj boš sedaj pozimi vozil! Koi pride pomlad, ti bom že dovolila. Pojdi sedaj! Dekleti morata na kosilo. Saj še nista obedovali, kaj ne? Julči, peljite Klaro v njeno sobo! Kosilo vama bodo prinesli tja. Klara naj se vrne do enajstih, da ne bo moral Pepo bdeti predolgo. Klarica, jutri boš dobila novo obleko. Ta obleka, ki jo nosiš, je vendar strašno revna. Tako lepo telo kot je tvoje, mora nositi sebi dostojno obleko.« Gospa je vstala in ponudila roko Klari in Jullči. »Julči, če rabite kaj, se le oglasite pri nas! Mi vam bomo radi pomagali. Klara, na svidenje jutri!« Klara in Julči sta odšli iz sobe. V njo pa sta planila nazaj Marij in Berta. Marij je objel mater in se smejal ves radosten. Sedaj ni bilo več tiste hlinjene žalosti, s katero je znal sprejeti dekleta, v njegovih očeh. V zenicah se je zrcalilo vse nekaj drugega, »Mamica, ti imaš izboren nos. Kdo bi si mislil! V vsem Trstu ne najdeš lepšega dekleta kot je ta Klara. Sedaj prav gotovo ne pojdem leto dni več krokat v staro mesto.« »Lump moj,« je odgovorila gospa, »glej, koliko skrbi mi delaš? Ali ne veš, kako je irobantil papa, ko si izročil Julči tri tisoč lir za odškodnino? Pa niti pri nas ni stanovala Julči. Ta Slovenka bo še dragocenejša. In zdi se mi celo, da jih boš v začetku dobil še po glavi. Ona ni taka, kakor je bila Julči, dasi je mnogo lepša od nje.« »Ščava je ščava1,« je odgovoril Marij, »toda mamica, veš, ona je lepša kot vsi angeli pod svetim Justom skupaj in če bi ne bila ščava, bi se zaljubil vanjo. Kaj misliš, ali je ona že imela kakega ljubimca?« 1 Ščava (dialektično) je psovka za Slovenke v Trstu. Besedica, tisočkrat in tisočkrat rabljena, pomeni sužnjo. »Povem ti,« je odgovorila gospa mama, »ona je bolj nedolžna od vsake vijolice, ki zrase ob prvem soncu v prvi pomladi. Strašno jo boš polomili, če jo boš hotel pridobiti prvi teden.« »Ni ščave, ki bi ne ljubila denarja,« je odgovoril sin. Mati je objela njegovo glavo v naročje in mu stisnila poljub na čelo. Relkla mu je: »Marij, čas je, da bi si (izbral nevestico, ko te pozna toliko najboljših družin vsega Trsta. Vendar, prej ko končaš študije, naj ti bo to dovoljeno, dasi se bo papa sirdill. Jaz ti vendar ne morem dovoliti, da bi zahajal k ščavam v staro mesto in tvegal svoje zdravje, ali pa umiral doma kakor kak Narcis.« »Ti si me vedno razumela. Papa pa me ne razume prav nič.« »Papa ima premnogo skrbi. Ali misliš, da je malenkost obvladati trgovino, kjer je zaposlenih nad petdeset uslužbencev in kjer treba napolniti z blagom tri nadstropja veletrgovine v centru? Saij veš, da je zadnjič komaj rešil tistih petdeset tisoč lir. Saj ti ni papa nikdar nič očital. Toda ko je lansko leto imel pri tovoru iz Aleksandrije toliko izgube, se je razburil tako ... Pa pustimo to. Papana ne bo iz Genove najmanj mesec dni.« Potem se je obrnila gospa k Berti. »Kako komedijo si mi uganjala poprej? Ali nisi videla, da so prišle Klari solze v oči?« Berta je stopila tik k materi. »Ali je mar ščaiva moja sestra, da bi ji jaz morala ponuditi roko? Temu mojemu bratcu dovolite, karkoli zahteva. Mene ne pustite nikamor. Sama ne smem nikamor od hiše, dokler mi ne boste končno kupili kakega od mene sto let starejšega debeluha za moža. Seveda, gospodična Klara me bo spremljala po mestu in po morju, ona, ki je lepša kakor vaša hči in nima peg na licu kakor jaz. Če grem na izprehod z njo, bodo strmeli gospodje vanjo in ne vame.« Berta je planila v jok. Mati se je razburila in jo prijela za roko. »Berta, ali se ti meša? Kdo te bo silil, da boš hodila z njo? Kdo je vendar rekel, da je ona lepša kot ti.« »Jaz vama pravim to in čuj me, mati, edini, ki bo znal braniti to deklico pred tem« — Berta je pokazala na brata — »bom jaz, veš mati, prav jaz in če jo boste nameravali odpustiti poprej kot bo ona sama hotela, bom šla od hiše z njo tudi jaz. Alii misliš, da sem tako bedasta, da nisem videla, kaj se je zgodilo z Julči? Ali naj to povem Klari jaz? Vsej hiši ste zabranili praviti. Ali misliš, da si mi s tem, ko si me pošiljala v šolo k sestram Naše Gospe, zakrila z dlanmi oči? Ne — prav one so mi povedale, kaj je človek, razumeš, mati, prav one in so mi povedale o vsej gnusobi, ki se dogaja v tem mestu. Za človeka barantate kakor za živino in to radi takih bledoličnih sladostrastnikov kot je moj bratec. Čeprav je Klara lepša kakor jaz, ji bom dala roko in poljubila jo bom še bolj kot bi mi bila sestra, samo — čuj mati, samo če bom videla, da je res tako kot se mi zdi sedaj in ne laže s svojimi nedolžnimi očmi. Klanjam se, mama! Še enkrat, bratec Marij, mnogo sreče!« Marij se je silno razsrdil na te besede in hotel planiti za odhajajočo sestro. Mati pa ga je med nasmehom pridržala za roko: »Ptici so začela rasti krila in bi rada vzletela. Ne jezi se, Marij, se bo že pomirila. Naredili bomo, da bo vse prav.« (Dalje prih.) Pele asa: Križ in vstajenje. /zmed slik, katere so našli d rimskih katakombah, me je posebno ganila le ena podoba: križ, okrašen z dragocenimi kamni. Iz križa samega raste rožni grm, kakor da hoče zakriti njegovo strogo goloto. V katakombah se le redko najde križ. Mlada vera prvih kristjanov bi bila morda težko zdržala pogled na to mučilno orodje, ki je bilo osovraženo po vsej zemlji in katero so dan za dnem vlačili po mestnih ulicah za trpinčenje sužnjev. Da pa je bil kristjanom prizanesen prehod iz strahote v ljubezen, Sprevod mladenk »svetega Grala«. Ob priliki predstav misterijev v Berlinu se je zbralo nad 1200 nizozemskih in nemških katolikinj, ki so včlanjene v Zvezi svetega Grala, ter so po predstavah korakale v dolgem sprevodu po berlinskih ulicah. Pisana oblačila in zastave so nudile kaj živo sliko. Pod imenom »Gral« obstoja že dalj časa na Nizozemskem in v Angliji katoliška dekliška organizacija, ki pa se zadnje čase pojavlja tudi v Nemčiji. je krščanski genij pokril ta križ z dragocenimi kamni in razcvitajoeimi se rožami, pordelimi od odrešilne krvi. Zdi se mi, da ta simbol glasno razodeva, kako je postala smrt pomočnica ljubezni. Idealna soha umirajočega kristjana ni več antični gladiator, ki pade sicer vdano, toda z nagnjeno glavo gledajoč še enkrat to zemljo, ki gineva pred njegovim pogledom, boječ se ničevosti večne noči. Ne! Ideal umirajočega kristjana je odslej Križani, ki umira pokonci zravnan, vzvišen nad zemljo, kot svečenik pred oltarjem, povzdigajoč svoje oči proti Očetu, odpuščajoč vsem ljudem, katere ljubi do zadnjega vzdihljaja. Daj, da v Te uprem tudi jaz svoj poslednji pogled, o, sveta podoba mojega Odrešenika! Daj, da te prijateljska roka položi tedaj v moje roke, dvigne pred moje oči, približa mojim ustnicam! Naj bodo tedaj, ko mi slabosti zadnje ure ne bodo več dopuščale, da Te molim, vsaj moje oči, zamaknjene v Te, še nesle moji duši pomoč Tvoje navzočnosti---Blagor meni, če umrjem ob tem gledanju ljubezni!---Tedaj bo moja smrt le polet ustvarjene ljubezni k tisti Ljubezni, ki bo trajala večno--— elikanoč! Beseda, ki očara in je zapisana z zlatimi črkami v pomladnem vzduhu, ko vsaka vzbujena gruda tudi odvali kamen vstajenja. Velikanoč! Beseda, ki ve o cvetočih grmičih, o žuborečih virčkih, o lastovkah in slavčkih, o bučečih orglah in svečanih mogočnih spevih brona. O radost slavnega prazničnega zvon jen j a po melanholičnem molku! Tišina turobna in sladka, neprestano vabilo k premišljevanju velike skrivnosti učlovečenega Krista. O Njem neskončna skrivnost izkušenj in bolesti človeške. Pojavil se je človek, najlepši, največji in najnesrečnejši na zemlji: iz ljubezni do nas. »Nihče ga ni videl smejati se; a mnogo ga jih je videlo plakati!« In bival je med nami? Blagoslovljene roke, ki so se dotikale njegovega oblačila! Blagoslovljena ušesa, ki so čula njegov glas! Blažene oči, ki so se srečale z njegovimi! Prve oči, ki so se srečale z njegovimi: bile so oči materine, oči Marijine! Prve, ki so srečale njegove v jutru vstajenja: bile so oči žene: oči Magdalene! In v trpljenju: žene, samo žene, ki so ga umele, tolažile, objokovale! Vzklikali so zaslepljenci: »Križaj ga! Križaj ga!« — Toda žena, bistrovidna žena Pilatova: »Ne obsojaj ga, pravičnega!« In ko se je tresla zemlja, naredila tema, in je vse bežalo, ostale so: žene, da mazili jo z balzamom in solzami sveto truplo pred pokopom. Morda se je zato oni dan življenja in radosti, luči in glorije, prikazal najprej ženam in jim zaklical vsem v tolažilo blagodoneče in ljubko: -»Marija!« Onim pa, ki so ga pač ljubili, a tudi zatajili in zbežali, se je pojavil kasneje in pustil nevernemu se tudi dotakniti svojih ran. In prikazal se jim je, da jih vnovič poduči in jim pusti naročilo: »Euntes in mundum universum praedicate evangelium omni creaturae.« In da izpolnijo to povelje, so apostoli in njih nasledniki trpeli preganjanje in mučeništvo. Velika je naloga, dana od največjega človeka-Boga, ki se je pojavil na zemlji. Medtem, ko je odločena ona slajša, ona ljubezen ...: »Marija!« F. Z.: Aleluja! O, VelikanočI Beseda sijajna in očarujoča, vidim te blesteti na modro zelenem ozadju zemlje in neba! Alelujal Otresimo se žalosti... Saj nas obredi bodre in poživljajo k veri v vstajenje mesa, odpuščanje grehov in končno zmago dobrega nad zlim. Zahvalimo se Bogu, odprimo dušo upanju, verujmo z radostjo v srcu: to je obljuba osebne Velikenoči vsakega, ki ima vero v Krista in jo išče. Alelujal ospa Majda je vzorna gospodinja. V njeni hiši vlada krasen red. Vsaka stvarica je na svojem mestu. Kako se blišči njena kuhinja, kako čisto je po njenih sobah! Gospa Majda je vstopila v salon, da nekoliko odpre okno božjemu soncu, ki razkošno lije svoje žarke na mesto in na plan. Počasi stopa ob elegantnem pohištvu, boža s pogledom vaze in okraske, ogleduje se v zrcalno izglajenem parketu. Da bi salon danes čistili? Res ni potreba — saj ga ni praška nikjer! Počasi stopi k oknu in mehanično razmakne par oknic. Velik pramen sončnih žarkov se vsuje v salon in — o jo j! Toliko da ni gospe Majde vrglo vznak! Gosta prašna proga sega od okna sem, tja do tal na nasprotni strani. Koliko ga je, tega prahu! Kakor da je r>sa soba napolnjena z njim. Majdi zmanjkuje sape. Brž, brž, odprimo okno, da vidimo, je li resnica ali samo privid! V bogati svetlobi polnega dne je salon videti ves drugačen kakor v poltemi ... In gospa Majda pride do resnega zaključka, da je njen salon zelo, zelo potreben temeljitega čiščenja... Draga Vigrednica, vprašam te, ali nisi morda tudi ti lastnica takega zaprašenega salona? ... Vstopi v kamrico svoje duše in odkrito si priznaj, ni li morda tudi ona potrebna temeljitega čiščenja. Površen pogled vanjo, takole recimo pri mesečni spovedi, ti bo morda dejal, da je vse v najlepšem redu. Saj nimaš na vesti velikih grehov, svoje verske dolžnosti vršiš, nedeljske sv. maše ne opuščaš, tudi jutranjo in večerno molitev opraviš, kadar ne pozabiš... Površen pogled v poltemi!. . . Odpri okno božjemu soncu! Samo en žarek njegov naj posije v tvojo dušo! In potem mi poveš, če ni v sončnem pramenu zaplesalo nebroj praškov — cel oblak prahu, in morda — še kaj drugega kakor prah ... Okno duše se na stežaj odpre božjemu soncu v duhovnih vajah. Takrat žarki milosti prodro v notranjost, takrat se ti v božji luči razkrije marsikaj, česar prej niti slutila nisi... Vprašaj tiste, ki so že imeli pogum, da so pogledali v svojo dušo ob polnem dnevu! Vprašaj jih, kaj so videli? In to, kar so videli, je bila resnica, ne prevara, je bila realnost, ne privid!... Tak pogled nosi S. K.: Odpri okno! v sebi nekaj onega spoznanja, ki nam bo vzšlo ob luči mrtvaške sveče, takrat, ko sence življenja beže pred lučjo, vzhajajočo iz večnosti. Vprašaj svetnike, kaj so spoznali v luči božji, v dneh samote in molitve! In potem se ne čudi sv. Tereziji, da se je imela za veliko grešnicol Ne čudi se sv. Dominiku, da je pred vstopom o kako mesto prosil Boga, naj nikar ne kaznuje prebivalcev zaradi njegovih — Dominikovih — grehov. Postni čas je tu, čas velikega čiščenja... čas priprave na praznik vseh praznikov, na 1900 letni jubilej našega odrešenja. Daj, vsaj letos na stežaj odpri okno svoje duše! In spoznala boš, da ti še marsikaj manjka do popolnosti, katero si domišljaš, da jo že imaš. Videla boš, da še marsikaj kazi tvoje lepo dekliško lice — zavist in ljubosumnost, sovražnost in nenaklonjenost, ničemurnost in koketnost, opravljivost in častihlepnost... In spoznala boš, da danes ni cel katoličan, kdor je katoličan le v svoji kamrici in le sam zase, ampak da je danes treba pogumnih, da, junaških spoznavalcev Kristusa, da je treba apostolov za stvar božjo — apostolov molitve in dela, apostolov zgleda in trpljenja ... In razumela boš, da tudi tebe kliče Bog v ta apostolat. Takrat, v onih dneh tihote in molitve, ti bo pokazal pot, po kateri naj hodiš za njim... Ne boj se, da bo zahteval preveč! Veš, božje sonce milosti ne razliva le svetlobe, ampak daje tudi moč; in ne vliva samo moči, temveč deli tudi veselje in srčni mir. Kdor pa ima mir 9 srcu, temu tudi hemir okoli njega ne more do živega ... Pojdi torej in na široko odpri okno svoje srčne kamrice božjemu Od Betlehemskih jasli do Jeruzalemskega križa. ebeška žrtev Krista, došlega iz neskončnosti, da dopolni kot Človek usmi- ljenjapolno odrešenje človeštva, je navdihala umetnike preteklosti. Pravim »preteklosti«, kajti ne upam si trditi, da bi vsi devetnajstoletniki in ostali do današnjega dne, bili zmožni nam predstaviti simbolu primerno — zadnjo večerjo ali molitev na Getzemani, vstajenje Krista, po vtisu, ki ga imamo v srou po preprosti, a veliki umetnosti davnih mojstrov. In večen je simbol, ko se obnavlja leto za letom, kot da bi se vedno obnavljalo trpljenje in glorija Zveličarja. Vse življenje od betlehemskih jasli pa do jeruzalemskega križa je skrčeno v kratko dobo od Božiča do Velike noči. Rojstvo, v bedi in revščini, poklonitev 'Modrih, došlih iz daljnih kraijev k malemu Kralju sveta, beg pred zalezovanjem Heroda, vse to je našlo v prvotnih časih neko preprosto izobraženje umetnosti, ki nam jo predstavljajo umetniki v dragocenih izvodih, mističnih po naravi, a preprostih po veri,.. Detinstvo Odrešenika prikazati, je bila marljiva, ljubeča skrb umetniška. V nežno ljubki obliki so opisovali zoro Človeka — Boga — nebeško Dete poleg Soncu! Francka Zupančič: smehljajoče Mamice, drobno in zlato med roji molečih, osuplih kerubinov. Umetnost je našla v malem Odrešeniku najslajši izraz. In dalje, dalje se razvija življenje Njegovo na platnu velikih mojstrov. Skrivnost pojmovanja je bila ravno v duševni zmožnosti onega, ki se je lotil dela. Odtod čustva in verska gorečnost v kakovosti, ki manjka cesto najnovejšim delom, ki nam predstavljajo v Devici z Jezusom često samo lepo mater. Toda o njih nebeškosti ni sledu izven naslova. Krist je odraste! Krstnik Mu je pripravljal pot; Ga je oznanjal v obupni, nerodovitni puščavi; Ga čakal ob bregu Jordana. In Nanj, že na poti v trpljenje in smrt, teče voda očiščenja iz trepetajočih Janezovih rok. Voda, ki bo izbri-savala v sto in tisočletjih vsako sled izvirnega greha raz čel Evinih potomcev. In krog je tišina največjega pričakovanja, kot da bi i stvarstvo zastalo s svojim dihom, da čuje besede Krstnika, ki se bodo ponavljale stoletja v odrešenje in tolažbo človeštva. Tudi angelci so zavzeti... Samo nebo se odpira z žarkom luči, da pride nad Sina Duh Očetov. In Krist sklene roki, zamišljen in resen, v srcu že smrtno težavo vseh bridkosti in muk, ki so mu namenjene v umrljivem življenju ... In pride čas trpljenja. Pot je določena; ni izhoda. Iz templja na Kalvarijo, od stebra do križa,.. Pripravljen je; toda prej bo še lomil kruh z apostoli; ponudil jim bo isti kelih, v katerega je nalil čisto vino galilejskih vinogradov ... Morda je Marija, ki pogrinja mizo v Janezovi hiši.,, Trinajst prostorov. Za njenega Sina, za zveste njenega Sinu, za izdajico nijenega Sinu. — Morda je Marija, ki je zamesila kruh, ki bo postal v Jezusovih rokah duhovna hrana njih, ki verujejo, trpe in delajo v ponižnosti. In v njenem materinem srcu je mučen trepet, v njenih sinjih očeh je svit solza... Jezus sede k mizi, z učenci. Obličje mu je vedro, čelo ožarjeno,. , Zadnja večerja; zadnji sestanek z omahljivimi, ki jih je On obsipal z dobrotami, s svojo pričujočnostjo in ki ga bodo vendarle zatajili, izdali... Samo Janez, najmlajši, najčistejši, najvdanejši, Janez, ki ga bo obsojenega moral nadomestiti Mariji v Kristus umira. njenem zemskem življenju. Janez, ki bo sledil Učeniku na Kalvarijo, podpiral junaški pogum Matere, le Janez mu sedi zaupen na strani, kloni glavo na njegove prsi, kot da bi se hotel ogreti ob ognju tega nebeškega Srca... Zadnja večerja. Kruh je zlomljen in z vinom vred razdeljen med udeležence. Toda Jezusova beseda je spremenila mizo v oltar. Judež Iškarjot, zloben in zavisten, skriva v smehljaju svoje izdajstvo. Zaman laž, Jezus ve,,, Solze, bičanje, trpljenje. Strašna pot od Kajfa do Pilata, nesramna igra med velikim duhovnom in oblastnikom; zaničevanje in zasramovanje krvi pijane množice, zmagoslavje Barabe, zasmeh groznega kronanja, obsodba, teža križa, presilnega za uboge, razmesarjene rame, pot na Kalvarijo med radovedno zvedavo množico, kletvice razbojnikov, mesarjenje žreibljev ne dovolj ostrih, zasmeh in šale rimskih vojakov, plač Matere, koje pogled se ne more ločiti od tolike muke, zatemnenje neba, zadnja molitev dobrega razbojnika, trepet, nazadnje vzklik. Vzklik, ki sam napolni vesoljstvo in donese Bogu zadnji dih Mučenika s križa kot s prestola glorije . . . In potem pokop, usmiljenost Nikodema, zaščitne tančice, ki odenejo nebeško telo. .. Vstajenje, luč, neskončen sijaj, radost vesoljstva, povratek upanja. Krist je vstal! Vstal je! ... In nebo je še modrejše, solnce še žamejše kaže pot, ki jo prehodi Jezus, ko se vrača k večni gloriji poleg Očeta, med trume serafinov, med slavospeve angelov . .. Rekel je narodom besedo odpuščanja in miru; dal je Svojo kri za odrešenje človeštva. Pustil je na zemlji broj zvestih, ki bodo oznanjali Njegovo vero in bodo Zanj trpeli in zmagovali... Vstal je Krist, v stoletjih in za stoletja, toda vrnil se bo, da izvrši svoje delo pravice. In tedaj se bodo kosti mrtvih združile in pepel bo postal meso in nobena stvar ne uide pravici. Ko bo prišel v nebeškem sijaju in bodo oznanjali angeli njegov prihod s srebrnimi trombami. Prišel bo, da zbere in loči žito od ljulike, dobre od slabih, zveste od nezvestih ... In vse vesoljstvo bo polno bojazni in radosti, solza in spevov ... In potem se bo zopet vzdignil, po dopolnitvi vstajenja mesa; sledili mu bodo izvoljeni v vekovečen blišč nebes, kjer ne bo več meja življenja in časa... Morda niso ravno tako videli muke in glorije in pravičnosti Jezusove veliki mojstri umetniki? Na 'koliko lepih načinov so jih izrazili, da se jim čudi svet! Pa naj bi bila umetnost samo radi umetnosti? Likovič Joža: Hčere beže . . . (Nadaljevanje.) Marjeta se je kmalu oglasila z drugim pismom in pozvala Ančko naj se nemudoma zglasi v Ljubljani radi nastopa službe. Silno ji je odleglo, prva pomlad je dahnila tudi v njeno sobico, ko je ponovno prebrala Marjetino povabilo. Zjokala se je kakor že dolgo ne. Od veselja, morda v pritajenem upanju! Naprosila je gospodinjo, da jo pusti prihodnji dan v Ljubljano po nujnih opravilih. Komaj je pričakovala jutranjo zoro. Zgodaj je vstala, pomila sinočnje ostanke, razporedila kozarce po pladnjih, pomela in skuhala zajtrk. S sedmim vlakom se je odpeljala. Vozovi so bili polni dolenjskih jajčaric in potovk, ki šo se pogovarjale o kupčiji in draginji. Ko je zavil vlak s šmarskih klancev na rob barja, je opazila po J dolgem času vabljive obronke domačih gor. Krim, Planica s sv. Tomažem, božja žlahta na treh hribčkih, Ljubljanski vrh, polhovgrajske pečine s hudournimi udori... Drobni oblački so sloneli nad vrhovi, sonce je ogrevalo njihova premrla lica. Snežene lise so ginile, zeleno rastje se je kazalo na prisojnih krajih. Ančka se je radovedno nagnila skozi okno. Pod vznožjem holmov se je lesketala v prosojni meglenosti Ljubljana, tokrat neizmerno prikupna, tajinstvena in sanjava, pravi slovenski Betlehem z božjimi vežami in lepim zvonenjem. Na glavnem kolodvoru jo je sprejela Marjetka. Skoraj bi je ne spoznala, tako se je spremenila v tem kratkem času! Njen obraz se je pomladil; sončne pege so se zgubile, lahka bledica pod očmi jo je napravljala nežno in mestno. Govorila je tiše, njeno obnašanje je bilo kar gosposko in uglajeno. Tisto dekliško, nekoliko kmečko navdušenje je sicer prešlo, vendar je bila še vedno glasna in vesela. Tudi ostala zunanjost je bila povsem druga! Pustila si je odrezati kito, nosila je z žametom obrobljene snežke. Prvi dotikljaj mesta je bil viden! Ančka se je čudila. Ko sta si povedali najvažnejše novice, jo je odvedla Marjeta k novi družini. Vila ravnatelja Železnika je stala v šenpeterskem koncu. Razkošno domovanje je Ančko presenetilo. Tamkaj umazan brlog, tukaj z rumenim peskom posute stezice, široko stopnišče, z medenimi zakovi okrašena vrata, svetla notranjost, ljubki senčniki nad električnimi svečniki. Sami topli občutki in blagostanje! V snažni in krasno urejeni kuhinji ju je pričakovala hišna Julči, desna roka gospodinje. Strogo je premotrila Ančko in ji mrzlo podala roko: »Prav! Za mesec dni vas vzamemo na poskušnjo. Ako se boste obnesli, lahko ostanete. Milostljiva danes ne sprejema, bom že jaz z njo uredila vse potrebno. Torej s petnajstim nastopite, zaposleni boste v kuhinji; početkoma boste imeli dve sto dinarjev plače.« Ančka je nemo prikimala in se tihoma veselila nove službe. Bela kuhinja, obložena z marmornatimi ploščami, venec rož nad njim, bleščeča čistoča... Marjetka ji je pokazala še spalnico. Sobica je bila zelo prijazna, bela in čista, z razgledom na vrt. Ančka se je po dolgem času oddahnila. »Si zadovoljna?« je motrila Marjeta ubogo rojakinjo. »Malo shujšala si, rdeče oči imaš. Tukaj ti bo gotovo bolje. Edino hišne Julči se pazi, to je zlobna ženska, prevzetna in gospodovalna. Kadar bo kričala, kar molči in potrpi. Včasih jo malo pikne. Če boš kaj videla v družini sami, kar se ti ne bo zdelo v redu ali pošteno, pusti v nemar. Kakor da nisi ničesar videla! Svet kaže vedno dvojno lice ,.. Sicer je pa milostljiva zelo prijazna gospa, enako hčerka in mladi gospod. Jaz sem dobro shajala z njimi. Gospod ravnatelj je pa itak redko doma, v kuhinjo nikdar ne pride.« Ančka se je hvaležno poslovila od Marjete, vsa prerojena se je vračala nazaj. Gregorjevo! Tički so se ženili, sonce se je smejalo. Zlati piskavčki so napolnili prisojne trate, bregovi so se oddahnili v pomladanskem soncu, ki jim je odvzelo sneženi kožuh, da so lažje zadihali v toplem, opojnem ozračju. Vse si je zaželelo oddiha in zdravja. Zelenje, zgodnji žužki, tički, ljudje ... Vse je iskalo košček sreče, ki je zdrknila z dobrot-ljivih božjih dlani in se morda skrila v čarobnem kotičku sredi zvončkov in vetrnic. Ljubezen se je spočella, sladka in topla, kdo bi ji zapiral srce. Kosi so svatovaili, ščinkovci so neprestano drobili svoj »čin-činčara«. Oblaki so tekli nekam na jug; sonce ni vedelo, kam bi se ozrlo, ali na tihe loke, med breze, v čiste tolmunčke, ali v uboga človeška srca, ki niso mogla pričakati pomladi in odrešenja. Ančka se je vendarle rešila prve zagate. Prva služba je bila za njo bridka šola! Sredi trpljenja in grešnih priložnosti bi lahko otopela in propadla. Neka ravnodušnost se je bila že polastila njenega srca. Ko je odpovedala službo, je željno hlastnila po poselski knjižici, zbrala svoje stvari in zapustila nepriljubljeni kraj. Ni mogla doumeti in občutiti vsega zlega, ki ga'je bila za enkrat obvarovana. Njena dobra vzgoja je bila podobna dragoceni školjki, v kateri gori rdeča lučka in meče blagodejni odsvit po skriti kamrici, Opazila je marsikaj pogubnega in grdega, toda vse je osltalo v njeni duši kakor medla, nepomembna slika, ki jo je čez noč previdno odstranil z njenega nepokvarjenega srca dobri angel varuh ter ga zopet posvetil z milostjo božjo. Slovo je bilo skromno, brez gibljivosti in prisrčnosti! Lizi je sploh ostala v gostilni, saj se ni poslovila prva služkinja! Edinole nekemu železničarju naročila, naj ponese njeno prtljago do voza, da je bilo videti nekoliko imenitnejše! Petorica sajastih rok se je dvignila pred postajo in zamahnila v slovo. Vendar se je zbudilo tudi v teh ljudeh nekaj mehkega. Ko se je zopet prikazala pri oknu železniškega voza, so se z nerodnimi koraki približali in vsevprek vzklikali: »Kaj že greste?« »Hitro nas zapuščate.« »Srečno ...« Tudi Pavla je prišla in se še enkrat zahvaljevala za podarjeni denar. Otročička je že oblekla v novo oblekoo. To je bilo morda edino dobro delo, ki ga je mogla izvršiti v tem kraju. Nikdo ni vedel za njeno dobroto, ki je bila prežeta z resnično krščansko ljubeznijo! Ko se je premaknil vlak in so odstopili znanci, se je storilo Ančki inako. Košček mladosti zapušča tukaj, rada bi imela kak droben spominček, ki bi ga shranila v zlatem medajlončku.. . Nekaj se je gotovo naučila pri prvi gospodinji. Privadila se je hitri postrežbi in opreznemu ravnanju s posodjem. Pridobila je zavest samostojnosti in odpornosti. Prestala je najhujšo preizkušnjo, vračala se je stanovitna in neomadeževana. * * * Troije mladenk se je razbežalo. Lucija je odpotovala v Beograd; tam so jo sprejeli v nekem zabavišču kot pevko. Doma so ji sicer branili, toda ona se je rajši odzvala mikavnemu vabilu, Marjeta je nastopila mesto sobarice v hotelu. Ančka se je preselila v Železnikov© hišo. Nov val je pljusknil, dvignil troje src in jih odplavili na neznano morje. Ančka se je kmalu razgledala po novem domu. Neposredno je bila podrejena debelušni kuharici Mini, trdni Gorenjiki štiridesetih let. Ta je občevala z gospodinjo preko hišne Julči, ki je vodila vse gospodinjske zadeve in je lahko nemoteno občevala z gospodo. Razlika mora biti seve tudi pri poslih! Ančka se ukvarja pri pomijah, Mina se vrti v svetli kuhinji, Julči se sprehaja po sobah in sprejema goste. Ob petkih odpravlja tudi berače ... Za hišno Julči in kuharico je določena lepša spalnica; na oknih visijo prozorni zastori, postelje so pregrnjene z rožno prevleko. Taiko je telklo Ančki življenje večinoma po ustaljenem redu. Pod njeno sobico je cvetel dren in raztresal cekinčke po mehki travi. Kos je trkal na okence in naznanjal pomlad. Vstajala je zgodaj, da je pripravila Mini kurjavo. Nato je prinesla od peka sveže, dišeče pecivo; sedaj v postu je pazila, da je bila bolj zgodnja ter je spotoma stopila še v samostansko kapelo. Ko se je vrnila, je poklicala hišno in osnažila obuvala. Kadar je bila Julči posebno dobre volije, jo je vzela dopoldne s seboj v sobane, da ji je pomagala pri pospravljanju. Po kosilu je vedno pomivala, pod večer je bila ob delavnikih prosta, ako ni bilo pranja ali večjega čiščenja radi povabljenih gostov. Ta red ji ni bil neprijeten ali zoprn, saj si ga je skioraij zaželela po onem životarjenju v železničarski gostilni. Vidoma je pridobivala, domača gospodična Lidija je opazila njeno spremembo. Večkrat jo je pridržala v svoji sobi pri klavirju ter jo povpraševala o domu in rodnih krajih tamkaj za barjem. Bližina snažnega in zdravega kmečkega dekleta jo je navdajala z nekim romantičnim občutjem. Prikupni obraz z velikimi očmi jo je spominjal starinskih podob, na katerih so naslikani pestri prizori iz kmetiškega življenja, kjer so obrazi ozarjeni od sonca, ki meče bogate snope zlatih žarkov na plodno grudo . .. Ančka se je resnično čisto popravila. Tudi roke so se ji pozdravile in pomladile, postale so bele in mehke. To pomivanje je bilo- komaj igranje napram onemu, kar je morala pretrpeti v prejšnji službi! Tako so se približali s svojim čarom in svetostjo velikonočni prazniki. Pisala je materi, da pride na velikonočni ponedeljek domov, gospodinja ji je namreč dala prosto. Kupila si je svetlo krilo, volneno kapico z modrim trakom in svilene nogavice; Za Uršo je poiskala obljubljeno ruto, materi bo prinesla kos blaga za toplo jopo. Končno se ji je prikazal košček raja, o katerem je sanjala tako dolgo! Domov bo prihitela čisto druga, vesela, čedna in ponosna na svoj itrud. Jutro velike sobote se je razgrnilo nad Ljubljano v vsem pričakovanju in krasoti. Sonce je pozlatilo kupole cerkva, megla se je zgodaj razpršila. Ko je začula Ančka ubrano prizvanjanjer se ji je storilo milo. Srce je prvikrat zahrepenelo domov, tja nad Breg, kjer čemi v strmi rebri rodna hišica. Tudi doma so se vrnili zvonovi iz Rima, veliki in mali. Svoje bronaste ustnice so zopet zganili, blagoslovljena je bila romarska pot. Sveta Marjeta se je razveselila njihovega prihoda, na Žalostni gori so se odprle line. Šentajnar pri Sv. Ani se je oglasil, paški mežnar se je prebudil, še samček v Bistri je zabrnel. Iz hiš se vijejo tanki, svilenčasti dimčki, pastirji so se vrnili od fare in prinesli blagoslovljenega ognja. Sence bežijo, sonce se dviga izza Vihrce, raikiške košenine se bleščijo v veliki rosi. Vse se pripravlja, da zapoje slavospev: Aleluja! Zveličar naš je vstal... Tako je doma, na deželi, kjer se še vedno poraja Velika noč tako odrešujoče in lepo, kakor jo je ustvarila za človeška srca božja roka, ki je pretrpela grozne bolečine na križu. Dežele še ni docela zajelo umetno veseljačenje, tudi dolgočasnega postajanja ni v praznikih. Zvonovi in srca utripajo ter sanjajo... V lepih spominih urno mineva predlpoldan! Mali ljudje se danes postijo, tudi gospoda obeduje bolj pozno. Ančka mora urno pospravljati ostanke jedi, pomivati krožnike ter čistiti žlice in drugo jedilno drobnarijo, ki se nabere in umaže na gosposki mizi. Gospodinja bo odšla s hčerko takoj po drugi uri z doma. Malo bodo pogledale procesije, nunsko, morda tudi stolno, pri 'kateri se naberejo mladi uradniki. Pod večer pa se snidejo v kavarni Emona, tam sta dogovorjeni s prijetno družbo ... Gospod ravnatelj ostane do štirih doma; prebiral bo časnike in kadil dišeče smodke. Nato odide na važen razgovor, iz Beograda pride odlična politična osebnost. V klubu se bodo pretresale važne, neodložljive zadeve. Tako je odločila Julči, da bo večerja pozno, morda komaj ob desetih. Toda pohiteti je treba z obilno peko in raznimi prazničnimi jedili. Pripraviti je treba mrzlo omako za jutrišnje kosilo in bogve kaj še. V mestu so se vnovič razmajali zvonovi, radosten in svečan je njih spev. Ljudje se nabirajo po ulicah, brezskrbni pogovori in vesela voščila se čujejo. Ženske hitijo od prvega blagoslova. Ančka se živo spomni doma, kjer pripravljajo sedaj žegen. Ni razkošen in bogat! Rožičeva potica, domače meso, malo pirhov, vse je skromno, toda znešeno z ljubeznijo in skrbjo. Kako lepo je sedaj doma! Nebo se sveti in boči v neskončnost, barje se pari v lahni prigrevici, sonce se ne zmeni za drobne oblačke, ki so zaostali za Srobotnikom. Včasih je v praznični tišini velikosobotnega popoldneva postala pred domačim pragom in zrla v dolino. Zapoznele gospodinje so hitele s poslednjimi pripravami. Morda je bilo treba še jerbas okrasiti s svilenim papirjem, morda je manjkala nepogrešljiva dišava! Mrkunov komi je stal pred prodajalno, veselo požvižgaval in ponujal pra-žiljko. Ko so prvikrat udarili zvonovi pri fari, je ustavil Švigelj žago in zbral hlapce, da jim izplača dnino. Vse se je pripravljalo na Vstajenje. Pri Borovniščici so pomivala dekleta javorjeve stolice, da se bodo svetile v kuhinji, kakor bi bile prevlečene s srebrnobelo peno. Rožmanov kovač je vrgel kladivo pod nakio, obrisal sajaste brke in polil žerjavico. Tudi mlin na Izvirku se je ustavil, kmetice iz strme paske rebri so prišle po-slednjikrat po vodo; za dva praznika jo morajo nanesti, za človeka in žival. Do železnice bodo počivale dvakrat, naprej pa za sleherno skalo. r Škafi so težki, pot je neznansko strma! Za vsalk požirek vode kane s čela potna kaplja, ki jo željno popije suhi prah. Resnično in bridko! Taki so spomini! Ančka se nehote zdrzne in ozre na kuharico Mino, ki se briga samo za svojo peko. Komaj ji sproti znaša svežo posodo. Ona ne čuje zvonov, ki pojejo mogočno in veličastno, kakor da hočejo razsuti mrzlo skalovje božjega groba. Nje ne razveselijo blesteči zvoki močne godbe, ki so se prikradli odnekod, da je še ulica živahneje zavalovala. Mina je ostala hladna. Le toliko jo je prevzelo, da je omenila, da pojde na velikonočno nedeljo po potresni procesiji v samostan k sestrični. Sicer je bila Mina dokaj malobesedna, njeno obnašanje je bilo malice gorjansko, vendair se je skrivalo pod to raskavostjo zlato srce ... Tako je Ančka prvikrat občutila, da so praznični dnevi v mestu nekam puščobni, brez osvežujočega čara in preproste lepote. Posebno za malega človeka in posle! Zahrepenela je po domačem krogu, rada bi poslonela kraj domačih podbojev in se nauiila praznične lepote. Doma so sedaj že pripravili žegen! Okna so odprli, mizo so pogrnili. Kakor nekoč! Urša bo postavila jerbas na prag, nov prtiček se blešči na njem. Nalto bo zrla dolli k sosedovim, kdaj se bodo spustila dekleta od hiše. S pisanimi jerbasi na glavi, v belem predpasniku, s šopkom pisikavčkov na prsih in zardelimi lici. Vsa reber nad Bregom se bo zganila, od vsake hiše bo steklo dekle k sv. Miklavžu, kjer bo delil duhovni gospod blagoslov. Paški mežnar bo pognali zvonove, vsa vas bo zadišala po sreči in milosti božji. Košček zadovoljstva in blagoslovljenega miru se bo naselil v slehernem srcu. In Tine? Lani je še nabijal možnarje. Prvega za Aldlujo, idrugega v božjo čast, tretjega za njo... V mestu se znova oglašajo zvonovi, vedno bolj silno, vedno bolj ubrano. Vstali Zveličar bo objel z ranjenimi rokami svet, velike in male. Odsvit njegovega povelličanja bo obsijali tudi revna in pozabljena srca, pobegle hčere, ki se trudijo po tujih službah, proč od ljubega doma, proč od ognjišča, ki razpada. Tudi v njihovih dušah bo odjeknil sveti slavospev: Aleluja! Kristus je vstal. Velikonočni ponedeljek je dan oddiha in brezskrbnosti. Svetost praznikov se je malce odmaknila, veselje se je polastilo src. Tudi posel je deležen te prostosti in malega užitka. Železnikova družina se je odpeljala že v nedeljo k morju; ravnatelj evi niso mogli zamuditi običajne prilike ... Ančka se je odpravila z jutranjim vlakom. Vožnja je bila prijetna in resnično praznična. Sopotniki so bili malce glasni, vendar niso motili svečanega razpoloženja. Družine malih meščanov se zadovoljijo s skromnim razvedrilom; njihovi otroci sedijo kraj oken in se čudijo bežeči pokrajini. Matere se pogovarjajo o skrbeh, ki so jih trle pred prazniki, očetje si privoščijo dišečo cigaro. Na policah nad sedeži pa so shranjeni obilni zavitki z raznimi jestvinami in priboljški, ki jih bodo použili nekje ob cestni krčmi in zalili s kapljo vina. Na večer se bodo vračali domov, polni sonca in radoslti, okrašeni z zelenjem in zvončki. Pred Preserjem se Ančka ni mogla zdržati, spustila je okno ter se nagnila skozi in hrepeneče objela z očmi domače, znane kraje. Ob progi so se urno vrstili brzojavni drogi, kakor da tečejo nekam čez staro Ljubljanico, drug za drugim, vedno hitrejše, daleč do Notranjih goric, kjer so se zgubljali v migljajočem obzorju. Barje je dišalo po čisti rosi in sveži zelenini; topel veter je raz-česaval breze, prti zlatih kronic so bili razgrnjeni po bregovih. Sulica sv. Tomaža na Planinci je žarela v samem soncu, Krim je ležal spočit in veder. Pečine pod Sv. Ano so samevale, v 'kamnolomu je delo počivalo, Svetetovi hlapci so se prali pri koritih. Sklenjeni čolni so negibno ležali na Ljubljanici. Od preserske cerkve so pridrobile prve ženice od jutranje maše in se skrile za ogradami. Ko se je spustila Ančka z borovniškega kolodvora, kar ni mogla pričakovati, da zagleda ljubo vasico, ki jo je zapustila pred meseci. Sicer je občutila malo razliko; zdelo se ji je, da se vleče tik nje neka nitka in loči njeno srce od rodne grude. Vendar je morda ravno radi tega tako prisrčno želela, da čimprej stopi čez zglodani, leseni prag in objame domače. Nič je ni zadrževalo,