Marka Fabija Kvintilijana

govorniški pouk.

Prevel, uvod In komentar

spisal

Franc Brežnik,

c. kr. profesor v Rudolfovem.

MARIBOR 1889.

Naložil pisatelj, — Tiskala Ciril-ova tiskarna.


COo 513 2~

Predgovor.

m

||||vintilijan pravi (I, 2, 18), da se oni, ki se z nikomer ne primerja,
v prazni domišljavosti napihuje in samega sebe preveč povzdiguje.
To pa ne velja le o posameznem človeku, ampak tudi o celem narodu.
Posebno pa velja Kvintilijanova trditev glede na načela vzgoje in
pouka. Nobeden narod ne more reči, da sta v njem vzgoja in pouk
dovršena. Kajti kaj bi se pač dalo glede na vzgojo in pouk v človeštvu
dovršenega najti? Saj se nahajajo pri vsakem narodu vrline in napake.
Torej je treba vsakemu narodu, ki hoče napredovati, vzpoznavati
pedagoška načela drugih narodov ter je primerjati z domačimi odnošaji.
Tako ravnanje ne koristi samo zaradi tega, ker lastnim vrlinam po
primerjanju pravo veljavo odmerimo, ampak tudi lastne napake bolj
vzpoznavamo in je tudi lože odpravljamo. Posebno važno pa je vzpo-
znavanje pedagoških načel in poučne metode onih narodov starega
veka, ki so se najbolj samostalno in originalno razvili in najviši vrhunec
olike dosegli, namreč Grkov in Rimljanov.

Rimsko vzgojo in pouk nam je najbolj natančno opisal Marko
Fabij Kvintilijan, najvrlejši in najbolj izkušeni pedagog in učitelj
vsega rimskega življenja, čegar pedagoško delo (dvanajstere knjige o
govorniškem pouku) nam se je celo ohranilo. Da-si je vse, kar je
spisal, izvrstno, odlikuje se vendar posebno kot praktični pedagog, kot
pravi, prvi in edini školnik starega veka. Citanje tega pedagoškega
velikana ne bode koristilo le vsem olikancem, ampak med njimi vzlasti
onim, ki se sami s poukom pečajo, ker bodo vzpoznavali zvezo in
sorodnost naših poučnih razmer z onimi starega veka in ker bodo po
tako izvrstnem vzgledu vzpodbujeni z večini veseljem in bistrejšo
razumnostjo svoj posel opravljali. V ta namen sem poslovenil v
pedagoškem oziru najvažnejše oddelke Kvintilijanovega dela.

a*

IV

Upajoč, da si bodo pedagoška načela Kvintilijanova tudi v
Slovencih pridobila mnogo prijateljev in ceniteljev, pošljem prvega
pedagoškega klasika med Slovence.

Mojemu kolegu, gosp. profesorju R. Perušek-u, ki je blagovolil
moj rokopis pregledati, izrekam presrčno zahvalo.

V Rudolfovem, meseca oktobra 1889.

Pisatelj.

Uvod.

I.

Vzgoja in zgovornost pri Rimljanih.

Kratek je pouk za pošteno in blaženo
življenje. Kvint. XII, u, 12 .

Dandanašnji državljan si išče po svojem dvojnem bistvu, kateremu pri¬
merno bi morala tudi vzgoja in olika urejena biti, zemeljske sreče in večnega
vzveličanja. A v starem veku je bil namen vzgoje in olike človeške le srečno
življenje na zemlji.') Torej je moral srečen človek trojno dobro v sebi zdru¬
ževati namreč vnanje, telesno in duševno. Toda vnanja dobra so omejena, kakor
vsako sredstvo, saj preveliko bogastvo, moč ali slava imatelju ali škodujejo ali
ne koristijo. Dočim so duševne vrline takošnega bistva, da so tem koristnejše
in tem lepše, čim večje so. Torej se blaženost življenja mnogo bolj posreči
onim, ki se odlikujejo z oliko duha in blagostjo srca, če tudi so jim vnanja
dobra le v oskodnej meri dana, nego onim, ki imajo teh obilo, a onih premalo.
Saj nas vnanja dobra dolete večinoma po naključju, pravičen pa in samega
sebe obvladajoč še ni nihče nastal po naključju. Tedaj je blaženost življenja
pri vsakem človeku odvisna od njegove kreposti in razumnosti. V dokaz za to
je Bog, ki je gotovo srečen in blažen, pa ne po vnanjem dobru, ampak le sam
od sebe in po kakovosti svojega bistva. L ')

Toda blaženost človeškega življenja sestaja v vspešnem delovanju, torej je
za državo in posameznega človeka najboljše življenje delavno. Izmed narodov
starega veka se ni nobeden tako odlikoval po vstrajnem in neumornem delo¬
vanju nego Rimski. Zatoraj je bila pa tudi vsa vzgoja in olika pri Rimljanih
vže od nekdaj tako urejena, da je pripravljala državljane za spretnost v zasebnem
in državnem poslovanju. Rimljan se ni bal težavnostij življenja, temveč jim je
rad nasproti šel. Zatorej je zmatral za najvišjo nalogo življenja neumorno delo¬
vanje na foru in na bojišču. Tako je postal Rimljan praktično razumen mož,
ki pri vsakem dejanju ni drugega iskal nego koristi, vse nekoristno je izključil

‘) V starem veku še ni bil duh od narave celo ločen. Sicer so vže grški modrijani
učili nesmrtnost duše, toda njeno življenje po smrti telesa je še le kristjanstvo kot dogma
proglasilo. Vsled tega so je dala tudi državam nova podstava in njenim udom veliko veče
pravice. Novorojenec ne postano samo ud dotične države, po katere zakonih se ima
vzgojiti in izolikati, temveč tudi ud cerkve, ki mu podeljuje sredstva, s katerimi si more
pripraviti večno vzveiičanje duše in srečno življenje po smrti.

ž ) Prim Arist. polil. VII, 1—5.

VI

in Vsled tega mu je bilo delovanje za državo smoter, za katerim je edino težil,
dočim se je potegoval nežno čuteči Grk, ki je bil poln žive dovzetnosti, za
družljivost, katera mu je bila najvišji in edini cilj življenja. Zatorej je proslavila
Helada z deli dovzetnosti in duha grško ime za vse čase, Rimljani pa so si
podjarmili narode z mečem, plugom in zakoni.

V tako izvrstno delavnost sta pripravljali Rimljane vzgoja in zgovornost,
in sicer je bila v prvih stoletjih rimske države od vstanovitve Rima do zadnje
punske vojske vzgoja glavna stvar in merodajno za mladega Rimljana; v drugi
dobi od razrušen ja Kartagine do propada zapadne rimske države pa je vrla
starorimska vzgoja polagoma zginila in zgovornost njeno ulogo prevzela. Teoret¬
ski pouk se je začel po šolah vedno bolj širiti in vse vede, katerih so se učili
mladi Rimljani, služile so v dosego zgovornosti, ki je postala ideal rimske olike.

V prvi dobi (754.—146. pr. Kr.) se Rimljani s teoretskim poukom in
vedami prav nič niso pečali, temveč vso svojo pozornost obračali so na vzgojo
in značajnost mladine. Zatorej je bil sedež vzgoje rodbina, v katerej je pri
tem važnem poslu prvo ulogo imela mati. Pri Rimljanih pa je bila žena (mater
familias, matrona) veliko bolj čislana nego pri Grkih in je imela iste pravice z
možem kakor pri Grkih v junaški dobi. Rimska matrona je bila doma gospo¬
dinja in je vodila vse gospodarstvo, ker je mož vsled državnih opravil odsoten
bil. Potemtakem se je razvilo rodbinsko življenje pri Rimljanih vse bolj živo
in ognjevito nego pri Grkih. Svojo najvažnejšo in najlepšo delavnost pa je
razvila Rimska matrona pri vzgoji otrok, kedar so začeli govoriti. Ona je pri¬
žigala nežnemu deškemu duhu prve iskre, vzbujala krepost in pobožnost in jih
učila lepo govoriti, tako da je njen vzgojevalen vpliv bil merodajen za vse
življenje vzgojenčevo. Ko so otroci odraščali, učili so jih roditelji, kako je treba
bogove častiti, katere dolžnosti mora vsak izpolnjevati proti državi in držav¬
ljanom. Vrlo marljivo so ogrevali in navduševali mlada srca za pravičnost,
hrabrost, zmernost in vse druge kreposti, da je navada na te kreposti postala
dečkom druga narava. Posebno pa so jim zabičevali sramežljivost, ki ohranjuje
lepo vedenje. Do sedemnajstega leta, ko so stopili dečki v mladeniška leta in
se pričeli pripravljati za javno delovanje, bila je mati osrednje vzgoje, odslej
pa oče ali stric. Dočim je mati v deška srca vsajala one nežnejše kreposti,
moral je oče mladenče privajati ostrejšim zakonom. Najpreje trebalo je telo
uriti in je tako vstrojiti, da je moglo prenašati vse težavnosti vsakovrstnega
poslovanja. Največa krepost mladenčeva je bila hrabrost v vojski in v miru.
Zatorej so utrjevali očetje mladenče v raznih delih in v potrpežljivosti. Posebno
pa so jih učili prenašati glad in žejo, mraz in vročino, rane in trpljenje. Ta
vzgoja je bila seveda nekako surova, priprosta in skromna, ker se je ozirala
le na praktičen smoter; toda državi je bila primerna in blagodejna. Torej se
niso brigali Rimljani v tej dobi za teoretski pouk in vede, temveč vzgajali so
mladi zarod za vstrajno delovanje ter za pošteno narodno mišljenje. In tako
pričeta vzgoja se je nadaljevala skozi vse življenje. Vzgojevali niso le roditelji
in sorodniki, temveč tudi vsa država je bila šola vzgoje, 1 ) kjer se pa mladenči
niso navzeli teoretskih naukov, temveč delovanja in poštenega življenja, to je

') Prim. Seyffert Moritz: „Uobungsbuch zum Uoborsotzen aus dom Dentschon in’s
Latoinische 11 , str. 135.

VII —

rimske kreposti (virtus romana), ki je obsegala yse moške vrline, hrabrost in
razumnost, dostojnost in poštenost, pravičnost in vestnost.

A v drugi dobi • (od punskih vojsk do propada zapadne rimske države
146. pr. Kr. do 476. po Kr.) se je po vplivu grške literature in življenja vzgoja
in olika Rimljanov celo izpremenila. Za vzgojo se v tej dobi Rimljani niso
posebno brigali. Svoje sinove so prepuščali grškim pedagogom, ki niso razumeli
rimskega življenja in čuvstvovanja; zatorej niso vzgajali takih Rimljanov, kakor-
šni so bili v prejšni dobi, ampak izneverjali so vzgojence pravemu Rimljanstvu.
Iz te malomarne vzgoje je vzraslo le malo značajev, pa veliko veternjakov in
koristolovcev, ki so postali prava šiba božja za rimsko državo in svobodo.

Bočim je prava narodna vzgoja v tej dobi začela pešati, razvijal se je
tem lepše teoretski pouk, kateremu vrhunec je bila zgovornost. Zgovornost,
brez katere se ni mogel nobeden državljan spretno pečati z državnimi posli,
vzraščala in razcvitala se je vže od 1. 494. pr. Kr., ko se je začela borba med
plebejci in patriciji. Svoboda je razvila moč govora in ljudski tribuni, ki so
bili prvotno redkobesedni, postali so s časom vrli govorniki. Forum in kurija
postali sta pravo gojišče zgovornosti. Kajti ondi se je razvijalo državno živ¬
ljenje, ondi je bila kovačnica rimske svetovne vlade, ondi razpravljali so se
zakoni pogodbe, vse važne državne in meščanske zadeve, ondi se je odločevala
osoda raznih narodov, ondi so sukali državniki uma svitle meče, ondi je žela
častilakomnost najlepše vspehe. Iz Cicerona (de inv. I, § 6) je razvidno, da
so mnogokateri zgovornost celo poistovetovali z državoznanstvom. Za časa ce¬
sarjev pa, ko je bila svoboda rimskega naroda omejena, umolknila je tudi zgo¬
vornost na javnih mestih, tembolj se pa teoretsko gojila po šolah in je bila
Rimljanom neka odškodnina za izgubljeno svobodo.

O razvitku rimske zgovornosti v prvem kristjanskem stoletju napisal nam
je Kvintilijan, ki je sam dvajset let v Rimu učil zgovornost, enciklopedijo, ki
je tem važnejša, ker nam ne razpravlja Kvintilijan le pouka pri retorju, temveč
ves pouk od elementarnega čitanja in pisanja do retorskih vaj pri učitelju
zgovornosti. Največje važnosti za nas je to delo, ker razvija Kvintilijan tudi
poučno metodo in podaje navodilo za vzgajanje dečkov vže od prvih let. Sploh
smemo Ivvintilijanovo delo imenovati prvo praktično pedagogiko, v katerej raz¬
pravlja učeni retor vse točke, ki se tičejo vzgoje in pouka. Poglejmo tedaj,
kako da tolmači Kvintilijan fundamentalna vprašanja o vzgoji in pouku, kaj je
v njegovem delu pohvalnega, kaj napačnega in kake zasluge da ima Kvintilijan
za napredek vzgoje in pouka sploh.

Nekako čudno nam se zdi, ako vidimo preeitavši dvanajstero knjig govor¬
niškega pouka, da služita krepost in nravstvenost, najvišji vzori, za katerimi
dandanes težimo, Kvintilijanu le v eden smoter, namreč v zgovornost. Vsaj
na videz niso spisane dvanajstere knjige v dosego vsestranske olike niti v
dosego nravstvenosti ali pa vrlega značaja, ampak v izoliko onega, ki hoče
govornik postati. Toda nas ne zanimajo te knjige zaradi lepo donečega naslova,
ampak posebno zaradi izvrstnih pedagoških razprav, katere je nakopičil
Kvintilijan v dvanajsterih knjigah govorniškega pouka.

A poglejmo si, je-li katera sorodnost in zveza med vzgojo in zgovornostjo?

— VIII —

Po Kvintilijanovem mnenju je vzgoja le sredstvo, zgovornost pa ima sama
svoj smoter. Pa zgovornost, katero Kvintilijan vedno hvali in poveličuje kot
kraljieo znanosti), nima dandanes one vsemogočne veljave, katere si je bila
pri Rimljanih priborila, ki so jo gojili kot umetnost, ampak umaknila se je
različnim vedam, s katerimi se bistri um in blaži srce ter doseže harmonska
izolika človeška. Zatorej bi se smelo domnevati, da nima Kvintilijanovo delo za
nas nobene vrednosti več. Kdor bi tako mislil, varal bi se zelo. Nek tretji
pojem je, ki nam pedagoško stališče Kvintilijanovo razmotruje in med vzgojo
in zgovornostjo posreduje, in ta pojem je nravstvenost.

Kvintilijan trdi vže v uvodu svojega dela, da mora biti govornik pošten
mož (vir probus), in tega mnenja se drži v vsem svojem delu; koncem govor¬
niškega pouka, v dvanajsti knjigi, ko ponavlja vse, kar mora biti v pravem
govorniku vteleseno, povdarja še enkrat poštenost kot krepost govorniku ne¬
izogibno potrebno in jo kot vodilo za življenje govorniku zabičujo. Zatorej pa
tudi večkrat opozarja, da je zgovornost po malomarnosti onemogla in propala,
ker je etiko opustila, nasproti pak je tudi filozofija, ki se je opuščenega dela
polastila, v najgršo hinavstvo zabrela, ker sta se pouk in življenje razdražila.
Kvintilijan pravi, da je poštenost za govornika važnejša od zgovornosti (XII,
11, 11: Kajti to, kar je važnejše in veče, da smo pošteni možje, izvira najbolj
iz volje.) Potemtakem se spremeni vzgoja govornika, kakor jo zahteva Kvintilijan,
v vzgojo poštenega moža in blagega značaja, za čimur teži dandanašnja vzgoja
in olika. Da nam ta zahteva Kvintilijanova, govornik mora poštenjak biti, bolj
jasna postane, oglejmo si nekako govorniško delovanje, kakor nam se kaže v
praktičnem življenju.

Za dandanašnje razmere nam se ta trditev Kvintilijanova skoraj neverjetna,
da celo čudna zdi. Saj vidimo, da se zgovornost rabi v najpodlejše namene,
da so oni, ki se tega nebeškega dara poslužujejo, najbujši samopašneži in kri -
vičneži, pravi volkovi v ovčjih kožah. Takim je lastna korist najvišji smoter;
saj govorijo za vsako stvar, za katero jim se da plačilo. Govornik za vsako
reč pa ne more nikakor poštenjak biti.

Seveda je tudi dandanes velik razloček med tako zvani m Ez-offo govorom
in govorom iz prepričanja. Kar se pri Ex-offo govorih najbolj pogreša, je
gorečnost in navdušenost za predmet, o katerem se govor vrti. Kjer pa manj¬
kate ti dve lastnosti govora, tam govornik gotovo nima pravega prepričanja o
istinitosti in pravičnosti dot.ične stvari; on ni vnet za to, da bi si tudi poslu¬
šalci osvojili njegovo mnenje. Tedaj Ex-offo govornik tudi za vspeh. svojega
govora malo mara. Celo drago stališče zavzema narodni govornik. Njemu je
stvar, katero zastopa, sveta. Zatorej pa tudi govor kipi iz živega vira. Predmet,
ki ga zanima, ga je tako prevzel, da se poteguje zanj z dušo in telesom. Po¬
slušalce prepričati, jih z govorom za dotični predmet vneti, to zmatra narodni
govornik za svojo sveto dolžnost.

Se bolj živo nego pri dandanašnjih razmerah kazalo se je to v starem
veku. Pri Grkih in Rimljanih je za časa svobode javno življenje in delovanje
za državo vse državljane tako zanimalo, da so vsi z združenimi močmi delovali
za prospeh države; sloga in nesebičnost sta prešinjali vseh mišljenje in delo¬
vanje tako, da so posamezne rodbine bile tesno spojene z občno blaginjo in

IX

se v njej vtapljale. Vsi pojavi javnega delovanja kazali so neko čudovito har¬
monijo vsega državnega življa. Pri takih razmerah je bilo tem lože govornika
ves narod pridobiti za občno korist, čim bolj je vse prešinjala le ena ideja,
namreč prospeh države. (Je pa sestaja govornikovo delovanje 7 ,lasti v tem, da
poslušalce gane, pridobi in jih tega prepričati poskuša, o čemur govori: more
le oni dovršen govornik biti, ki s prepričanjem govori.

Toda nič ne bi javnemu in zasebnemu življenju bolj škodovalo nego zgo¬
vornost, ako bi bila dana zlobnemu človeku, kakor meč roparju. Zatorej je vže
M. Kato starejši le onega zmatral za pravega govornika, ki je poštenjak in
zgovoren. Najbolje pa tolmači vzgojo govornika Kvintilijan trdeč, da ne za¬
dostuje govorniku le poštenjak biti, ampak da sploh ne more govornik postati,
ako ne bi bil poštenjak. Kajti to, kar so pravi govorniki vseh časov v svojih
govorih zastopali, bilo je dobro, krepost, občni blagor. Potem takem zamere le
oni postati dovršen govornik, ki teži za dobrim in krepostjo ter je o tem tako

prepričan, da je tudi dejanstveno stori. Zlobnežu pa to ni mogoče, ker ni v

tem, kar je dobro in blago, nikakor dosleden. Saj on drugače misli in dru¬
gače govori. Zgovornost brez poštenosti pa ni le drugim ampak govorniku

samemu v pogubo in nesrečo. Kajti licemerstvo se naposled vendar le izda, če

se še tako skrbno varuje.

S tem vzvišenim mnenjem o zgovornosti, da mora govornik poštenjak
biti, razlikuje se Kvintilijan od retorjev svoje dobe in pobija njihove podle na¬
zore o govorniškem poklicu, kakor se je nekdaj Sokrat zoperstavljal napačnim
filozofskim načelom sofistov. Vendar Kvintilijanov pojem kreposti nikakor ne
dosega Sokratovega mnenja o kreposti. In to je najbolj kvarljiva nedostatnost
Kvintilijanovih etskih nazorov, da Kvintilijan nravstvenost tako rekoč v zgo¬
vornosti vtaplja in jo torej zgovornosti zapostavlja. Kajti po njegovem mnenju
ima zgovornost, svoj samostalen smoter, nravstvenost pa naj ji služi v dosego
tega smotra. Kvintilijanu je zgovornost cilj, za katerim teži, nravstvenost le
sredstvo. To pa je svet narobe. Potem takem se pripeti, da nastanejo iz Kvin-
tilijanovega načela semtertje prav slabi nasledki, kakor n. pr. v II, 17, da sme
govornik celo neresnico braniti, ako zahteva to občna korist. Tedaj sme zgo¬
vornost včasih rabiti nedovoljena in nepoštena sredstva; saj jih smoter odobrava
in opravičuje. A to napačno mnenje ni zakrivil Kvintilijan sam, ampak njegovi
sodobniki sploh, ki so zmatrali zgovornost za ideal praktične rimske olike.

Zgovornost pa, katerej namen je druge pregovarjati celo z nepoštenimi
sredstvi in je prevaliti, ne zaslužuje imena umetnosti, ker se ne drži vselej
najvišjega smotra, namreč resnice. Za časa Kvintilijaua jo pa zgovornosti ta
znak ravno tako manjkal, kakor modrovanju za časa Sokrata, dočim mora prava
zgovornost in pravo modrovanje težiti le za resnico. Vsled tega so Kvintilijanovi
nazori o zgovornosti ravno tako naperjeni zoper podlost sodobnih retorjev, kakor
je Sokrat pobijal solistovsko načelo tov rjttM žo^ov xpstt«o rcotsiv = krivično stvar
na videz v pravično izpremenjati. Z iznajdljivo dialektiko premagal je Sokrat
podlo eristiko (prepirljivost) sofistov, Kvintilijan pa je ovrgel navadno in ne-
dostatno retorsko definicijo zgovornosti, da je namen zgovornosti pregovarjati.
Kvintilijan namreč trdi, da je zgovornost umetnost dobro govoriti (II. 17) ne
glede na vspeh, ker teži pravi govornik za dobrim, koristnim in pravičnim. Ce

X

tudi govornik ne zmaga, dosegel je vendar svoj namen, ako je dobro govoril.
V tem, da postavlja Krintilijan nalogo govornika v dobro govorjenje, ki se le
s poštenostjo doseže, kaže se prav imenitno etsko-pedagogiška vrednost in veljav¬
nost zgovornosti.

A Kvintilijan ni samo govorniški pouk sestavil, ampak tudi vse stvari, ki
se šolstva tičejo, v svojem delu, ki je namenjeno vzgoji govornika, razpravljal,
da ne bi marljivi čitatelji ničesar pogrešali (II. 10.) Zato raj ne tolmači le občnih
načel pedagogiških, kakor Platon in Aristotel v svojih delih o državi, ampak
on razpravlja, kar je veliko važnejše, jako bistroumno metodo pouka. Kvintilijan
je celo nova prikazen med pedagogi starega veka, ker se deloma vjema se za¬
stopniki staroveškega sistema, v drugem oziru pa se približuje novodobnim
pedagogom, posebno ondi, kjer nastopa kot praktičen školnik. On razvija celo
nove misli o vzgoji in pouku, ki so še dandanašnji neovrgljive, n. pr. prednost
javnega pouka pred privatnim, ravnanje z učenci na raznih stopinjah pouka,
kako se mora učitelj na individuvalnost učenčevo ozirati in vsakega za to vzga¬
jati, za kar ima nadarjenost, potem metodika za prvi pouk, navod, kako gre
značaj vzgajati vže od mladih let. On daje prirodnosti prednost pred poukom;
sploh pa je on zelo natančen opazovalec narave in človeškega duha. Mimo
velike učenosti kaže Kvintilijan uzorno ljubezen do učencev, t. j. ono lastnost,
ki je prvi in najvažnejši znak pravega pedagoga. Zatoraj tudi odločno postopa
proti pretepanju učencev in se s tem vrlo razlikuje od rimskih učiteljev, ki so
bili kot strahonje razupiti. Te točke, katere smo tukaj na kratko naveli, ka¬
žejo izredno pedagogiško vlastitost Kvintiiijanovo, o katerej hočemo pozneje
bolj obširno razpravljati. Nahajajo se pa v Kvintilijanovem delu še tudi oddelki,
ki so zastareli in zatoraj manj važni, n. pr. pravila o slovnici in navodila za
zlog, katera je povzročil Rimljanom lastni poučni načrt in ki zanimajo le
starinoslovce.

Delo Kvintiiijanovo je po dobro premišljenem načrtu sestavljeno in po
strogi razporediti razdeljeno. Red nakopičenega gradiva v dvanajsterih knjigah
»Govorniškega pouka 11  (Institutiones oratoriae) je Kvintilijan sam označil s temi
le besedami: „Prva knjiga bode namreč obsegala to, kar spada pred rotorjev
posel. V  drugi knjigi bom razpravljal prvi pouk pri retorju in vprašanje o
pravem bistvu zgovornosti. Potem bom napisal pet knjig zaporedoma o iznajdbi 1
ker s to je v zvezi tudi razporedba (dispositio), štiri o govorniškem izražanju,
h kateremu spada učenje na izust in prednašanje. Potem bo sledila knjiga, v
katerej bom imel govornika samega poučevati, da razložim, kolikor bo moji
slabi moči mogoče, kakošen more biti njegov značaj, kako treba pravde vzpre-
jemati, učiti se jih ter voditi, katere vrste govor je potreben, kedaj naj neha
javno braniti in kaj je potem početi 1 *. — Glede na prvo vzgojo in elemen¬
tarni pouk sta posebne važnosti prvi dve knjigi, izmed katerih se v prvi raz¬
pravlja otroška vzgoja, v drugi pa značaj in dolžnosti učiteljske. Onim pa, ki
se z višjim poukom in izoliko pečajo, bodeta izvrstno ugajali deseta in dva¬
najsta knjiga. V deseti knjigi so označeni grški in rimski pisatelji ter načrtana
metoda, kako se mora oni, ki hoče postati vsestransko olikan mož in vrl go¬
vornik, s eitanjem in pisanjem uriti, v dvanajsti knjigi pa kaže Kvintilijan, kako
se izobražuje blag in pošten značaj. A tudi v ostalih osmih knjigah, kjer raz-

XI

pravlja Kvintilijan izključno le podrobnosti govorniškega pouka, vpletenih je
mnogo pedagogiških opazek, ki svedočijo izredno pedagoško vlastitost Kvin-
tilijanovo.

Toda izvrstna načela Kvintilijanova v žalostnih socijalnih razmerah Rim¬
skih niso se mogla vkoreniniti. Sledniki njegovi ga ne dosegajo več. Retorji kakor
Fronto in Galec Julij Victor so ga hlapčevsko izpisavali in snutke delali, a ne
razumevali. V sledečih stoletjih do Karolingov je bil Kvintilijan razumništvu
še znan, potem pa je tičal pozabljen v nekaterih bibliotekah, dokler ga ni
Poggio zopet našel v Šent-Galskem samostanu v Švici za časa Kostinškega cerk¬
venega zbora — „še celega in nepoškodovanega, vendar pa čisto zaprašenega
in zamazanega" —. V dobi preporoda umetnostij in ved je bila izvrstnost
Kvintilijanova zopet pripoznana in posnemajoč lepi jezik Kvintilijanov so učen¬
jaki in razumniki zopet otresli se barbarsko pokvarjenega jezika in klasični
latinščini približevali. Prva izdava je izišla v Rimu 1. 1470.; potem pa je bilo
Kvintilijanovo delo večkrat tiskano še v istem stoletju. Posebno zanimanje za
Kvintilijana se je pričelo, ko so se uvele v 16. stoletju govorniške vadbe v šole.
Izredno čislan je postal Kvintilijan v dobi francoskega kralja Ludovika XIV.
Paskal in Fenelon sta ga študirala in Rollinovo pedagoško delo (Traile de etudes)
pripravilo je Kvintilijanu prej nepoznano veljavnost in čislanost v šolah. Sicer
je pa Rollin prav imel, da je Kvintilijana zaradi nepotrebnega prilizovanja
cesarju Domicijanu (ins. or. IV, provem. in X, 1, 91 — 93) oštel. Po vzgledu
Francozov vzpodbujeni so se začeli tudi Nemci za Kvintilijana zanimati. Kako
obširno naj bi se Kvintilijanov govorniški pouk v pruskih šolah rabil, kaže
nam pruskega kralja Friderika Velikega ukaz za ministra Zedlitza, dan 5. sept.
1779. leta.

Spalding je izdal (1798—1816) v Lipsiji vse Kvintilijanovo delo in vnel
učenjake, da so se marljivo s Kvintilijanom pečali in mu pot v šole na Nemškem
gladili. Tako je postal Kvintilijan pri vseh olikanih narodih kažipot do huma¬
nizma, vsem onim pa, ki hočejo postati izvrstni govorniki in državniki, pravi
vodnik v dosego vsestranske izobraženosti. In instrukeije, katere je propisalo
visoko c. kr. avstrijsko ministerstvo z ukazom 26. maja 1884. za pouk gimna-
zijem, posnele so mnogokatero načelo in navodilo Kvintilijanovo glede na metodo
pri pouku sploh, posebno pa glede na metodo pri pouku klasičnih jezikov.

II.

Kvintilijan in socijalne razmere v njegovi dobi.

Ako hočemo namen Kvintilijanovega pouka o govorništvu prav razumeti
in zasluge njegove v oziru vzgoje in pouka natančno oceniti, moramo premotriti
razmere življenja, ki se je razvilo v Rimu v prvem kristjanskem stoletju. V
Rimu je živelo v tej dobi blizu poldrugega milijona ljudij, med temi eden
milijon sožnjev. Ostali prebivalci so bili ali bogatini ali berači; srednji stan
pa je bil celo izginil, ker so vse posle opravljali sožnji. Neizmerne vsote de-

— XII

narja, katerega so naplenili v premaganih mestih in deželah, pripomogle so
rimskim mogotcem, da so začeli čudovito potratno in razkošno živeti. Za obede,
obleko, nakit, igre in velikanska in krasna poslopja so porabili na stotine mili¬
jonov. Toda v taki razkošnosti in potrati je živelo prav malo Rimljanov. To so
bili senatorji (600), vitezi (10.000) in nekaj oderuhov in trgovcev. Večina pre¬
bivalcev pa je živela od poljskih pridelkov, osobito od žita, katero jim je ali
država darovala ali cesar, toraj od milih darov.

Po tem takem niso bili Rimljani te dobe, v katerej je živel Kvintilijan,
celo nič podobni onim repulikanske dobe. Ljudovlada se je bila umaknila ce¬
sarstvu, ker Rimljani niso bili več sposobni prenašati svobode. Mesto onih
krepostij, ki so dičile Rimljane republikanske dobe, zavzele so najgrše napake
in najhujša izprijenost. Brezverstvo se je bilo tako razširilo, da najblažjega
čuta pobožnosti niso več poznali; sicer so javno še hlinili običajno bogočastje,
toda srca njihova bila so prazna bogaboječnosti. Ljubezen, ona sveta vez, ki
veže s čudovito udanostjo moža na ženo, otroke na roditelje, prijatelja na pri¬
jatelja, bila je skoraj celo izginila, in če se je kje pokazala, služila je ali naj-
podlejšim nakanam, ali pa je bila preganjana. Ljubezen do domovine, ki je za
časa ljudovlade toliko vrlih činov povzročila, tičala je sedaj le v trebuhu.
Zmernost, katero imenuje Sokrat vir vseh krepostij, izpodrinili sta grozna ne¬
zmernost in požrešnost. Nepoštenost in krivičnost sta vladali v zasebnem in
javnem življenju. Najgrozovitejši pa je bil propad nravstvenosti. Tacit (annal.
JU. 55) imenuje čas od Akcijske bitke do cesarja Galbe dobo največje nenrav-
stvenosti in pohotnosti. Zadnji posledek realistovske vzgoje in olike pri Rim-
Ijanih je bil strašen materijalizem, v katerem je poginila rimska vera, nrav-
stvenost, država in rodbina.

Poleg grozne izprijenosti pa se je razvila najvišja formalna olika. Za pes¬
ništvo in umetnost je nastopila zlata doba; toda iz pesništva je izginil staro¬
rimski znak in izprazneno mesto je zavzela hlimba in priliznenost, umenost
pa je služila gizdavosti in šegi, za kar so potratili Rimljani velikanske vsote.
Sicer so sodobni pisatelji izprijenost in pregrehe natančno vzpoznali in jo tudi
bičali. Tako pravi Horacij (Od. III, 6): „Ni še odraslo dekle, vže se uči ne¬
sramnih plesov in pohotnica se uri v nesramnem namigovanju, in od nežnih
let vže hrepeni po nečisti ljubezni; potem (ko je odrasla in se omožila) išče
si, medtem ko njen mož pri vineu sedi, mlajših ljubimcev in ne izbira, komu
da bi se udala v nedovoljeno slast; ampak celo vpričo moža se poda, bodi-si,
da jo kliče kramar, bodi-si da kak hispanski trgovec, ki jej nesramnost sč zlatom
plača. Ne od takih roditeljev, pravi Horacij dalje, bila je ona mladina; ki je
nekdaj morje rudečila s punsko krvjo, ki je potolkla 1’ira in krutega Hanibala 11 .
Zatorej svari Horacij malopridne sodobnike z grozečimi besedami ter jih opo¬
minja pokoriti se bogovom. Perzij je z vso silo svoje satirike žile zabičaval
popačenim Rimljanom načela stojske filozofije in hotel tako zadušiti grozno
nenravstvenost in pohotnost. Se huje je pikal izprijene sodobnike satirik Jnvenal,
ki je razkril se svojimi satirami grozno brezdno pogreznenosti moškega in žen¬
skega spola. Toda vse to ni nič pomagalo. Žalibože, da so nastopili tudi taki
pesniki, ki so popačenost pospeševali n. pr. Marcijal, jako dovtipen in včasih
trpek pesnik, ki je pa vso spolno nesramnost in nečistost z groznimi barvami

— XIII —

naslikal in se s to nesnago laskal in prikupoval cesarju Domieijanu in pohotnim
meščanom. Jednako nesramna je bila muza Ovidejeva v prvi dobi.

Ta izprijenost je imela zelo slabe nasledke posebno glede na vzgojo otrok.
V  imovitih 1 ) in imenitnih rodbinah so oddajale matrone, ki so v prejšnjih časih
same otroke dojile in vzgajale ter ponosne bile le za otroke živeti, a sedaj ves
čas porabljale za lepotičenje, pojedine in kratkočasenje, vže novorojence malo¬
vrednim grškim sožnjieam. Ko so otroci nekoliko vzrasli, bili so v varstvo
izročeni ničvrednim in izprijenim sožnjem, od katerih se otroci niso kakor v
prejšnjih časih od matere ali kake stare sorodnice učili dostojnosti, poštenosti
in lepega vedenja ter vzraščali v nedolžnosti, ampak učili so se prazne blebe-
tavosti, nedostojnosti in ošabnosti in se kmalo seznanili z vsemi bedastočami
in neumnostmi rimskega mesta.

A tudi v teh strašnih časih propadanja rimskega ljudstva nahajamo vrlih
mož, ki so kakor močni stebri se upirali občnemu propadu in vrla načela o
vzgoji in oliki razširjali. Taki učitelji in pospešitelji poštene vzgoje in prave
olike so bili Seneka, Kvintilijan, Tacit in oba Plinija. Najvažnejši izmed teh
strokovnjakov je glede na vzgojo in pouk Kvintilijan, čegar življenje in delo¬
vanje hočem v sledečem obširneje popisati.

Poročila o življenju Marka Fabija Kvintilijana so zelo borna in pomanjk¬
ljiva. Nekatere stvari se dajo sicer nekoliko razjasniti, ako primerjamo razna
poročila s Kvintilijanovimi izjavami v govorniškem pouku. Da je bil v Kalaguri
tarakonenske Hispanije 2 ) rojen, ne pa v Kirnu, je dognano. Manj natančno se
da določiti rojstno leto njegovo ; vendar pa ni rojen leta 42. po Kr., kakor
Dodvvell 3 ) (Annales Quintilianej) trdi, ampak okoli 1. 35. Ker Kvintilijan sam
omenja (IX, 3, 73), da je bil njegov oče učitelj govorništva (retor) v Kirnu,
prišel je gotovo vže v prvi mladosti v Kirn, kamor so hodili mnogi nadarjeni
mladenči iz vseh pokrajin rimske države likat se v raznovrstnih znanostih. Da
je oče Kvintilijanov kot izkušen vzgojitelj in učitelj jako vestno svojo očetovsko
dolžnost pri svojem sinu opravljal, svedoči nam vsestranska izobraženost in
zdravi nazori o vzgoji in pouku, katere razvija Kvintilijan v govorniškem pouku.
O svojih učiteljih pripoveduje Kvintilijan (I, 2, 23), da so dečke y razrede
delili in red predavanja po duševni vzmožnosti določevali. Vsled tega so dečki

‘) Tacit, dial. c. 29.

2 ) Sploh se je bila znanost in olika v Hispaniji, kjer so bili rojeni oba Seneka,
Kvintilijan, Marcijal, Pomp. Mela, Lukan in Kulumela, vrlo razširila, posebno gramatika,
zgovornost, filozofija in pesništvo. Kako naglo so se poizvodi rimske literature po Hispa¬
niji in Galiji širili, kaže nam Horacij (Od. II, 20, 20. Epist. I, 20, 13.)

3 ) Dodwell je v napominani knjigi vsa poročila o rojstvenem letu jako marljivo
zbral, toda njegova sklepčna trditev, da se je narodil Kvintilijan leta 42. po Kr., ne vjema
se z drugimi poročili. Kvintilijan sam pravi (VI. 1, 14), da je kot mladenič slišal pravdo
proti Iiosucijanu Kapitonu, ki se je vršila po pričevanju Tacitovem (ann. XIII, 33) 1. 57;
nadalje pripoveduje Kvintilijan (X, 1, 86), da je kot mladenič slišal od Afra Domicija, ki
je leta 59. po Kr. umrl, mnenje o Vergiliju. Mladenstvo pa je pri Kimljanih se raeunilo
od 17. do 30. leta in sicer prvi oddelek, adolescente« minores (po lex Plaetoria ali quini-
vicenaria) od leta 17,—25., drugi oddelek, adolescentes maiores, od leta 25,—30. Tedaj pač
ne gre rojstveno leto Kvintilijanovo po letu 35. po Kr. nastavljati. Še več takih izjav
Kvintilijanovih (X, 3, 12; X, 1, 24; VI, 3, 51) kaže, da seje Kvintilijan narodil med letom
30.—35. po Kr. Natančno dognati se rojstno loto Kvintilijanovo ne bode dalo,

XIV —

za zmago vrlo tekmovali, ker je bilo najlepše v razredu prvemu biti. Vsak
mesec so učenci tekmovali za prostore; in tako prvi v marljivosti niso ponehali,
zadnje pa je bolest priganjala sramoto odpraviti. In to jih je bolj vzpodbujalo
k učenju zgovornosti nego opominjanje učiteljev, varstvo dečkovodij in želje
roditeljev.

Na drugem mestu (II, 4, 26) poroča Kvintilijan jako koristen in prijeten
način, s katerim so njegovi učitelji učencem duh bistrili. Učenci so namreč
morali na stavljena vprašanja hitro odgovarjati n. pr. zakaj je Venera pri La-
cedemoncih oborožena? Zakaj si predstavljajo Kupida kot krilatega dečka, s
puščicami in bakljo oboroženega? — Po nekem razpravljatelju satirika Juvenala
(sat. VI, 452) je bil Kemij Palemon učitelj Ivvintilijanov v jezikoslovju. Potem
je prestopil Kvintilijan v govorniško šolo, kjer je poslušal najboljše retorje
svoje dobe. Izmed teh imenuje sam izvrstnega Domicija Afra (V, 7, 7. X, 1,
24. X, 1, 118. XII, 11, 8), Julija Sekunda, Julija Afričana, Servija Nonijana,
Galerija Trahala in Vibija Krispa. Da se je pa Kvintilijan Lucija Aneja Seneke,
slavnega učitelja cesarja Nerona, ogibal, svedoči nam vže Kvintilijanovo mnenje
(X, 1, 125) o literarnem delovanju tega retorja; vendar ni gotovo, je li Kvin¬
tilijan, stopivši v javno prakso, se sprl se Seneko in zaradi tega Rim ostavil
leta 60. po Kr. ter se v Hispanijo napotil z Galbo, kateri je v tem letu nastopil
namestništvo tarakonenske Hispanije. V svojem rojstvenem kraju Kalaguri je
pričel govorništvo učiti in je retorski posel opravljal skozi osem let. Se le po
smrti cesarja Nerona leta 68., ko je cesarski prestol zavzel Galba, vrnil se je
Kvintilijan ž njim v Rim, ter začel plodovito delovanje pred sodišči kot bra¬
nitelj v pravdah in kot učitelj govorništva. O pravdarskem zastopanju na foru
pripoveduje na mnogih mestih. Tako pravi (IV, 2, 86), da mu je bilo dostikrat
naročeno stvarno dejanje razložiti. Izmed govorov, katere je bil imel, objavil
je iz mladeniške častiželjnosti samo onega o pravdi Nevija Arpinijana (VII, 2,
24); kajti drugi govori, ki nosijo njegovo ime, so po nemarnosti beležnikov
pokvarjeni in po tujih dodatkih celo zmedeni med ljudstvo prišli. Izmed drugih
pravdnih govorov omenja še govor za kraljico Bereniko (IV, 1, 19) in govor
zaradi neke dedščine (IX, 2, 73). — Toda suhoparno pravdarsko poslovanje brez
idealnega cilja Kvintilijanovemu duhu ni dolgo ugajalo. Poprijel se je potem
učiteljskega poklica in odprl šolo za govorništvo, kjer je dvajset let podučeval.

Kot učitelj govorništva pa je kazal Kvintilijan tako nadarjenost, učenost
in pedagoško vrlost, da ga je imenoval cesar Vespazijan profesorjem govor¬
ništva ter mu odredil letne plače 100.000 asov (12.000 gld.) iz državne bla-
gajnice. Dvajset let se je bavil s podučevanjem mladenčev in tako vplival ne
samo na zgovornost, ampak na vse litararno gibanje svoje dobe. O njegovih
učencih sicer nimamo obširnih poročil, vendar smemo besede zmatrati resnične
in opravičene, s katerimi ga je proslavil Marcijal (II, 90, 1): „0 Kvintilijan,
izvrstni vodnik nestalne mladine, ti dika rimljanstva“. Med mnogoštevilnimi
učenci Kvintilijanovimi sta bila najodličnejša Plinij mlajši in zgodovinopisec
Tacit. O prvem ni dvomiti, ker sam to priznava (Ep. II, 14, 10; VI, 6, 3),
pri Tacitu je pa verojetno, ker kaže v svojem prvem spisu (dialogus de ora-
toribus), da se je bil poprijel onega zloga, katerega je Kvintilijan priporočal,
namreč Oiceronovega, Da bi Ciceronov zlog zopet veljavo dobi!, postopal je

XV

Kvintilijan z vso strogostjo in pobijal v šoli Senekino pisavo, ki je bila zmedena,
in ni dopuščal, da bi se Senekini spisi boljšim pisateljem predpostavljali.

Mimo velike časti in odlikovanja pripravil je Kvintilijanu učiteljski poklic
tudi blagostanje (Juvenal VII, 186), kajti on ni dobival samo plačila iz državne
blagajnice, temveč gotovo še posebne nagrade od svojih učencev, ki so ga
mnogoštevilno obiskovali.

Rodbinsko življenje je obrodilo Kvintilijanu malo veselja, pa mnogo ža¬
losti. Oženil se je s hčerjo moža, ki je bil pretorskega dostojanstva. Ko mu je
bila dva sina porodila, pokosila jo je smrt, komaj devetnajst let staro. Toda
smrt mu je tudi sinove pobrala. Mlajši bil je izredno ljubeznjiv in jako na¬
darjen deček, ki je očeta neizrečeno ljubil. Ta deček je umrl pet let star.
Odslej stavil je Kvintilijan vse svoje nade na starejšega sina, ki je kazal vrlo
nadarjenost za vse vede, posebno pa za govorništvo. Pa tudi ta je podlegal
smrtnim bolečinam po osemmesečni bolezni, deset let star. In tako je ostal
Kvintilijan sam neizmerno žalujoč po prerano umrlih sinovih in ženi. Svojo
togo in nesrečo izraža z ginljivimi besedami v uvodu šeste knjige govorniškega
pouka. Edino tolažilo bile so mu vede in literarno delovanje, katerega se je
posebno poprijel, ko je bil nehal javno poučevati

Po dvajsetletnem (menda od 1. 70—90 po Kr.) izvrstnem delovanju dobil
je Kvintilijan vsled lastne prošnje odpust in verjetno je, da je bil tc prvi
slučaj upokojenja učitelja, kakor se je to pozneje redno vršilo. Da se je Kvin¬
tilijan tako rano javnemu delovanju odtegnil, je menda najbolj zakrivila izguba
žene in sinov, ki ga je napravila tožnega za vse življenje. Zatorej je iskal leka
za skeleče srčne rane v samoti in premišljevanju človeške osode (11, 12, 12).
Ko je bil nastopil svoj počitek, pričel je sestavljati večkrat omenjeno (VI.
prooem. VILI, 6, 76) delo „de causis corruptae elocpientiae 11  (Kaj je zakrivilo
propad govorništva ?)

Nekateri prijatelji in častitelji so Kvintilijana prosili, da bi sestavil vse,
kar je o govorništvu skozi dvajset let predaval, v poučno knjigo. Kvintilijan se
je tej prošnji izprva ustavljal, potem pa udal prvič zaradi tega, da bi pokazal
samostalnost in neodvisnost svojega mišljenja in učiteljskega delovanja, drugik
da bi svojim največjim dobrotnikom izkazal polno hvaležnost. To delo, kateremu
je dal naslov „ institutio oratoria 11  (govorniški pouk), spisaval je dve leti in po
dovršenju je delo za nekoliko časa odložil in potem kot čitatelj še enkrat pre¬
delal. Še prej ko je dovršil bil dvanajst knjig govorniškega pouka, postal je
vzgojitelj sinov sestre cesarja Domicijana, ki je bil dal očeta teh nečakov,
Flavija Klementa umoriti. Po priporočbi napominanega Flavija Klementa je
baje Kvintilijan vže preje bil dobil naslov konzula (ornamenta consularia), kar
je bilo izredno odlikovanje v tej dobi. Objavljen je bil govorniški pouk menda
leta 95. po Kr., gotovo pa pred smrtjo cesarja Domicijana.

Kvintilijanovo ime nosi pa tudi zbirka 19 veeih in 145 manjših dekla¬
macij, t. j. govorniških vadeb. Veče vadbe za gotovo niso Kvintilijanovo delo,
pač pa menda kakega Kvintilijauovega učenca. Manjše vadbe drže nekateri
učenjaki za načrte, katere so učenci po Kvintilijanovib predavanjih sestavili.
Brž ko ne so pa tudi manjše vadbe izdelki poznejših rotorjev, Sicer so pa tudj

— XVI —

te zbirke poučljive, da-si se v njih pogreša ono strokovnjaštvo in ona temeljitost,
kojo kaže govorniški pouk.

Kvintilijan je doživel brezdvomno visoko starost. Se zmernostjo, katero
posebno priporoča (X, 3, 26), ker je prvi pogoj zdravja, in mirnim delovanjem
si je podaljšal življenje. Katerega leta da ga je smrt od trudapolnega peda¬
goškega delovanja poklicala v naročje matere zemlje, se ne da dognati. Naj¬
brž je umrl okoli leta 115. po Kr., koncem vladanja cesarja Hadrijana.

n r.

Razvitek govorništva pri Rimljanih.

Zgovornost je ona veda, katero so Kimljani rano z velikim veseljem
gojili, ki je v kratkem času dosegla visoko izoliko in konečno se do dovršenosti
pospela v Cieeronu. Ustava rimske države je bila iz početka takošna, da je
morala duh Kimljanov na praktično pot pripeljati; zadostiti vsem potrebam
življenja bil je glavni smoter, občna korist pa vodilo. Vže za časa kraljev so
težili Rimljani le na to, da bi v bojih s sosednimi narodi meje Rimske
države razširili, doma pa z izvrstnimi zakoni in naredbami ustavo utrdili, kar
se jim je tudi vrlo posrečilo. Ko je pa rimska država postala ljudovlada, ostal
je smoter države taisti, a svobodna ustava je odprla Rimljanom novo pot do
slave. Dočim so za časa kraljev odlikovali se s hrabrostjo in vojskovodstvom,
zakonodajstvom in državoznanstvom, kazali so svojo zmožnost za časa svobode
s zgovornostjo, s katero niso samo državi koristili, temveč tudi posameznim
meščanom pomagali, in na ta način so najlože dosegli najviša dostojanstva,
visoko čast, spoštovanje in vpliv pri someščanih.

Toda praktični Rimljani so se teoretskemu pouku kolikor mogoče izogibali
in vsled tega so jako pozno začeli znanstveno pečati se s zgovornostjo, in to
se je zgodilo tedaj, ko so prišli z Grki v neposredno dotike in pričeli grško
literaturo vzpoznavati. Prej ko še grški duh ni povsem vplival na izoliko
Rimsko, likal se je mladi Rimljan, ki je hotel postati govornik, jako priprosto.
Oni nauk,*) ki je bil prostorojenemu Rimljanu potreben, predelal je doma ali
v šoli. Potem pa ga je oče ali kak sorodnik pripeljal k kakemu izvrstnemu
pravoznancu ali govorniku, da je v občevanju in razgovarjanju s tem vzpoznaval
državne zakone in naredbe, šege in navade ljudstva ter se onemu poslovanju
priučil, ki je bilo državniku in govorniku neizogibno potrebno. Temu je sledil

‘) Pred punskimi vojskami so prve elemente, t j. čitanje, pisanje in računanje očetje
sami učili svoje sinove ali pa so jih pošiljali v šole, ki so se nahajale v Italiji, kakor
pravljica pripoveduje, vže za časa ustanovljenja Rima. Romul in Rem sta baje v Gabijih
se čitati učila. Livij (V, 27 in VI, 25) pripoveduje da so bile šole v Tuskulu in Falerijih,
v katere so meščani otroke h pouku pošiljali. Prvo privatno šolo v Rimu omenja Livij
(III. 44) v povesti o decemviru Apiju Klavdiju. Toda to šole so bile privatne in so se
im.enovale Judi". Ker so se nahajale v Rimu navadno ondi, kjer se je več ulic stokalo,
imenovale so se tudi trivijalne (trivium = tripotje) šolo. Zatorej so imenovali v poznejših,
bolj olikanih časih ono oliko, katero si je pridobil Rimljan v trivijaini šoli, zaničljivo
scientia trivialis = trivijajnp znanost (Kvint. I, 4, 27.)

XVII

pri vseh javnih poslih, spremljal ga je v sodišča in ljudsko skupščino in
poslušal ondi govore. To praktično pečanje se zgovornostjo je bilo mladim
Rimljanom v veliko korist. Ker so poslušaje govornike na borišču in vsredi
zbranega ljudstva se učili zgovornosti, privadili so se ne bati se obilice ljudstva
in samozavestno postopati, vzpoznavali so lahko vrline in napake govornikov,
pridobili si dosti lastne izkušnje in ker so to, kar so slišali in videli, še s svojim
vrlim sodnikom in učiteljem predelali, postalo jim je to navodilo za lastno
postopanje. Na kratko rečeno, pridobili so si razumnost, merodajno razsodnost in
ono mirnost in dostojnost, katere občudujemo pri Rimljanih republikanske dobe.|

Ko so pa Rimljani spodnjo Italijo, Sicilijo iu Grško si bili podvrgli,
seznanili so se tudi z grškimi učenjaki in po teh z grško literaturo, ki jim je
vrlo ugajala tako, da so se začeli pridno zanimati za vse stroke grških ved in
umetnostij. Borna domača olika jim ni več zadostovala, ker je bila preveč pri-
prosta. Tako nastalo zanimanje za grško učeno oliko so povečavah grški modri¬
jani in govorniki, ki so v Rim prihajali tamkaj javno po šolah predavali,
katere so ukaželjni mladenči marljivo pohajali. Toda stari Rimljani so se bali,
da bi grška olika mladež omehkužila in vstrajnemu delovanju v miru in vojski
odtujila. Zatorej so za konzulovanja Gaja Tanija in Marka Valerija Mešale
(161. pr. Kr.) v senatu sklenili, da morajo retorji in filozofi Rim ostaviti. Pa
kmalu potem (156. pr. Kr.) so poslali Atenčani tri izvrstne filozofe kot poslance
v Rim, novoakademika Karneada, peripatetika Kritolaja in stojika Dijogena. Ti
so predavali v Rimu modroslovno in drugo znanstveno tvarino, katerih pre¬
davanja so mnogi imenitni Rimski mladenči poslušat hodili. Pa tudi ti trije
modrijani se niso smeli dolgo v Rimu zadržavati, ker je stari Marko Porcij
Kato, strogi varuh in zaščitnik starorimske vzgoje in olike zahteval, da se
imajo poslanci domu odposlati. Po Katonovem predlogu se je tudi sklenilo, da
v prihodnje grški retorji in modrijani ne smejo več v Rim prihajati. Kato je
mislil, da so taki ljudje rimski državi nevarni, ker so širili v svojih predavanjih
demokratična načela. Toda ukaželjnost po grških vedah, katera se je bila v
bistrih glavah rimskih mladenčev vzbudila, se ni dala ugasiti in zatreti po
ukrepu rimskega senata. Ravno narobe, grška olika poganjala je polagoma
zmeraj močneje korenine ; grški učenjaki prihajali so zopet v Rim ter so bili
od mogočnih državnikov in slavnih vojskovodij jako čislani. Kato sam, ki se
je novi oliki toliko upiral, učil se je kot starček grškega jezika, Cezar in Varo
pečala sta se še v starejih letih z grškimi vedami; sploh se je vsa olika pri
Rimljanih tako izpremenila po vplivu grških ved, da se je zmatralo za dokaz
dobrega okusa, ako so šli Rimski mladenči v Atene učit se grške modrosti in
zgovornosti. Toda temeljita izobrazba v grških vedah in umetnostih se je v
Rimu še le udomačila, ko je Avgust pri Akciju (31. pr. Kr.) zmagal imsamjCL-
vladar rimske države postal. Cesar Avgust sam in njegovi prijatelji Mecenas,
Mešala;' Polio, Horacij in Vergilij bili so veščaki grških ved. In ta čas je bila
zlata doba zgovornosti.

Pouk, ki je bil pred punskimi vojskami jako boren, razširil se je sedaj v
tri stopinje. Na prvi 'stopinji poučeval je literatov, ‘) — ljudski učitelj,

*) Tega je treba ločili od nastopnega, literatus grammaticus imenovanega grškega
jezikoslovca, Literator bil je mož srednjo olike in izpiva večinoma soženj, Tak soženj

b

XVIII —

prve elemente teoretskega pouka, namreč čitanje, pisanje in računanje. Za višo
stopinjo olike pripravljala je gramatska šola, v katero so prestopili dečki po
dovršeni ljudski šoli. Grammaticus ali literatus, tako so imenovali učitelja na
drugi stopinji pouka, razlagal je grške pesnike, J ) pozneje tudi latinske. Glavni
namen te šole je bil dečkom vcepiti okus za blagoglasje in lepoto grškega in
latinskega jezika. Zatorej je obsegal ta pouk dvoje: Znanost pravilnega govora
(scientiam recte ioquendi) in razpravo pesnikov (enarrationem poetarum). V
prvej se je razvijala metodika in je obsegala naglašanje besedij in pravopis;
razpravljalo se je tudi glaso- in oblikoslovje, skladnja in kar je še drugih
slovnici potrebnih stvarij. Drugi del, enarratio, tikal se ni samo pesnikov ampak
tudi prozajikov n. pr. lvatona in Sallustija. Pri čitanju pesnikov razpravljala se
je tudi metrika in ritmika, težki izrazi, bajeslovna zgodovinska in zemljopisna
tvarina. S čitanjem najboljših grških in rimskih pesnikov razvila se je olika na
celo novi pedagoški podstavi, ki se je v primeru s prejšnjo borno izoliko pri¬
bliževala idealni grški oliki v Atenah, dasiravno je praktična stran pri Rimljanih
vedno premagovala. A tudi gramatska šola ni imela strogo strokovnjaškega
značaja, ker je pripravljala le občno znanost in formalno oliko, kakor dandanes
gimnazije, nikakor pa ni ona pripravljala za posebno stroko. Pravih strokovnjaških
šol za modro- in pravoslavje v prejšnik časih ni bilo, še le v zadnji dobi Ijudo-
vlade so se ustanovili oni zavodi, iz katerih se je razvila najvišja rimska olika,
— namreč retorske šole ali šole zgovornosti, ki so bile izprva samo grške.

Seveda je trajalo dolgo, prej ko se je pečanje z vedami in grška učenost
pri Rimljanih v obče vdomačila. Celo izvrstni govorniki pred Ciceronom so bili
slabo izolikani v pravoznanstvu in niso marali za učeno sliko. 2 )

Pravi vzrok, da so jako nadarjeni možje kakor Marko Antonij nekako
zaničljivo gledali na grške vede, tiči pač deloma v vseskoz praktičnem mišljenju
rimskih državnikov in govornikov deloma v njihovem z delom preobloženem
življenju, katero jim ni dopuščalo temeljito pečati se z grškimi vedami. V dru¬
gem oziru pa so to zaničevanje zakrivili tedanji Grki sami, učitelji modroslovja
in zgovornosti, ki so bili sicer jako učeni in bistroumni, a večinoma blebetavi,
cepidlaki in gizdavi učenjaki, ki so po sobah posedali, državnemu delovanju se
pa odtegovali. Taki možje pač niso bili pripravni pridobiti si Rimljane, ki so
ljubili strogo resnost in vrlo dostojnost, katerih delovanje je bilo povsem po¬
svečeno državni službi in blaginji someščanov, katerih duh si je s ponosom
predočeval svetovno vlado Rima, in jim vdihaval ljubezen in spoštovanje do
znanostij.

poučeval je ali samo otroke svojega gospodarja ali pa tudi tuje, za kar so pa morali
starši teh otrok gospodarju onega sužnja učnino plačevati. Pozneje pečali so se z ele¬
mentarnim poukom tudi osvobojenci, ki so služili kot domači učitelji ali pa po najetih
sobanah (pergulae, tabernae) ljuske šole odpirali. Kajti država^se za pouk podložnikov ni
brigala, ampak vse prepustila rodbinam in si pridržala samo nadzorstvo nad šolami glede
nravstvenosti.

‘) Po pričevanju Plutarhovem (Quaest. Kem. LIX) bil je Spurij Karvilij prvi, ki
je osnoval (234. pr. Kr,) šolo za višo učenost v Rimu. Še bolj jo vzpodbudil Rimljane za
učenje gramatike Krates, ki je bil prišel 166. pr. Kr. kot. poslanec kralja Atala v Rim in
pri tej priliki nekolikrat javno predaval.

_ *) Cie. de orat. 1., 10., 40.

XIX

Pouk v retorskih šolah je obsegal dva dela. Prvi, teoretski del — disserere —
sestajal je v predavanjih in razpravah o bistvu zgovornosti in njene logike;
temu sledilo je čitanje in razpravljanje izvrstnih govorov, o Ciceronovi dobi
posebno Katonovih in Grakovih govorov. Praktični del retorskega pouka pa je
imel nalogo različne vrste govorov sestavljati in spisavati, katerih so razločevali
tri: Prva vrsta so bili epideiktični-slavnostni govori obsegajoči pohvale in graje,
druga vrsta posvetovalhi govori suasoriae in tretja yrsta sodnijski govori (contro-
versiae.) Primer epideiktične'šolske vaje: Je li bolje na deželi ali v mestu živeti?
Primer posvetovalne vaje: Agamemnon prevdarja, ali bi svojo hčer žrtvoval?
Ali: Bi-li naj Hanibal po bitki pri Kanah Rim napal?

Najtežavniše so bile controversiae; zatorej so se v njih še le bolj zreli in
izurjeni učenci vadili: Primer prepirke: Zatožba proti sinu, ki se je zoper očeta
pregrešil.

Poleg teh prepirnih vadeb prednašali so učitelji lastne govore in jih potem
z učenci natančno predelali. Teh govorov so se morali učenci na pamet učiti
in jih prednašati. Tako izurjenim učencem so se vprašanja, katera so pismeno
obdelali in je učitelju v popravljanje predložili.

Učitelji zgovornosti v Rimu ki so se odlikovali po visoki, znanstveni oliki,
bili so izprva samo Grki. Pozneje pa, v dobi Lucija Licinija Krasa, nastopili so
tudi latinski učitelji zgovornosti, katerim je pa napominani Kras kot cenzor
(93. pr. Kr.) z ukazom delovanje ustavil, ker je njihov pouk tako slab bil, da
se razum mladih Rimljanov ni bistril ampak otopil in ker so bile njihove šole vadnice
nesramnosti in predrznosti. 1 ) Vendar se je oni ukaz kmalu razveljavil; kajti v
zadnjih letih L. Krasa nastopil je Lucij Plocij kot latinski retor. Pa ne samo
on ampak tudi drugi rimski učitelji zgovornosti, ki so za njim nastopili, bili
so oproščenci, pri katerih se je pogrešala boljša in višja olika. Zatorej so sveto¬
vali Ciceronu njegovi prijatelji Ploeijeve retorske šole ne obiskovati, ker so
grške vaje za bistrenje duha držali za koristnejše. 2 ) Še le za časa cesarja
Avgusta nastopil je nek rimski vitez kot učitelj zgovornosti.

Znano je, da so Rimljani od Grakov naprej vrlo napredovali v zgovor¬
nosti, da je nastala dolga vrsta odličnih govornikov, prvi pa in najizvrstnejši
jo bil Cicero, ker je govorništvo v vseh njegovih delih znanstveno obsegal in
svoje nazore o tej umetnosti deloma po pečanju z grškimi viri deloma po lastni
izkušnji in lastnem premišljevanju si pridobil ter popisal v knjigah, ki se ne
odlikujejo samo po izvrstni vsebini, temveč tudi po izredno lepi pisavi. Naj¬
važnejše v tem oziru je njegovo delo de oratore = o govorniku. 3 ) V prvi
dobi cesarjev pa je kot učitelj govorništva najbolj slovel Kvintilijan, ki
je dal vsemu govorniškemu pouku in delovanju zvišeno, nravstveno podstavo
ter sestavil poučno knjigo, ki je važna vsled podrobnostij govorniških pravil,
še bolj pa vsled etskih načel, katerih naj bi se držali Rimljani ne samo pri
vzgoji in pouku, temveč posebno pri delovanju v praktičnem poslovanju.

Cie. de or. III., c, 24, 93.

2 ) Suet. de clar. rhet. II.

3 ) Piim. Dr. Raphael Ktthner: Cicero’s drei Biieher vom Rednor str. 8.

b*

XX

IV.

Kvintilijanov načrt vzgoje in pouka.

Pred vsem naj bi bili po Kvinlilijanovem nasvetu roditelji sami pravi vzor
olikanosti. Torej ne samo telesna roditelja naj postaneta oče in mati, ampak
ona dva naj na svojega otroka tudi duševno in nravstveno tako vrlo vplivata,
da bode postal pravi original očetovega razuma, resnobe, poštenosti in pravič¬
nosti ter materine pobožnosti, ljubeznjivosti in zgovornosti. Toda prvi in naj¬
važnejši del vzgoje pripada materi. Njen vpliv na nravno in duševno razvitje
otroka ni samo merodajen za vse življenje vzgojenčevo, ampak za ves razvoj
naroda. Toraj naj bi se matere posebno odlikovale po lepoti govora, kakor so
slule zaradi leporečnosli rimske matrone republikanske dobe. ‘) Ker pa pri
vzgoji otrok varuške pomagajo, naj bi pri izvolitvi teh roditelji posebno previdni
bili in pred vsem na njihovo nravno vedenje se ozirali; kajti one ne pomagajo
samo otrok telesno vzgajati, ampak vplivajo tudi na njih duševno razvitje. Potem
pa naj varuške tudi pravilno govorijo, da se deček, ki jih bo poslušal, vže iz-
prva navadi pravilnemu govoru in lepemu glasu. Taista previdnost je potrebna
tudi glede na posle, med katerimi se bode odgajal deček, določen za tako nade-
polno prihodnost. Dečkovodje (pedagogi) pa naj bodo ali prav olikani ali pa
si neolikanosti v svesti. * 2 )

Helenizem, ki se je na kvar romanizmu bil v Rimu vkoreninii, ni vplival
le na vzgojo, ampak tudi na pouk. Dočim je bila vzgoja za časa republike na-
rodno-konservativna, goječa pristne rimske lastnosti, prevarila se je po vplivu
helenizma v svetovno-liberalno, odgovarjajoča novim zahtevam države. Zatorej za¬
hteva Kvintilijan glede na grške vede, da naj se prične jezikovni pouk z grškim 3 * * * * )

’) Vže prvi misleci starega veka so trdili, da so vrli možje bolj sinovi svojih mater
nego svojih očetov. [Pa tudi učenjaki novega veka zastopajo trditev, da ima mati izključ-
ljivi vpliv na duševno vlastitost otroško, dočim oče na postavu in značaj vpliva. Tudi
slovenščina ima v tem oziru prav pomenljiv izraz, namreč besedo „materinščina“. In kateri
Slovenite se pri tej priliki ne bi spom .il matere prvega slovenskega pedagoga, Slomšeka.
Njegova mati je tako blagodejno vplivala se svojo bogaboječnostjo, pobožnimi povestmi
in lepimi pesnimi na dečka, da je postal Slomšek pravi vzor bogaboječnosti, vrl pesnik,
iskren slovenski pisatelj in tako izvrsten cerkveni govornik, da so ga poslušalci le obču¬
dovali. Zavoljo polno-glasnega in srebrno donečega glasu in krasnega jezika rekali so,
„da tako govorijo, kakor bi rožice sadili 11 . Vse njegovo dejanje in početje je plamtelo v
ljubezni do Boga, do vladarja in slovenskega naroda. (Plim. Anton Martin Slomšek
Fiirst-Bischof von Lavant dargestellt von Franz Kosar, Marburg 1863, s. 6, 7, 9.) Za vse
to pa je brezdvomno položila temeljni kamen njegova vrla mati. Matere slovenske posne¬
majte lep vzgled Slomšekove matere in vzgajajte otroke, kakor je to ona storila.

2 ) Nekateri pedagoški pisatelji grajajo do pravici malomarnost roditeljev pri izvolitvi
pedagogov, tako posebno Plutarch (v izgoji otrok pogl. 7.) Skopi očetje so jemali dostikrat
take sožnje za dečkovodje, ki niso bili za nobeden drug posel sposobni, telesno pohab¬
ljeni, v duševnem in nravstvenem oziru pa prave spake. Da so taki dečkovodje dečke le
kvarili, razume se samo ob sebi. Zatorej priporoča Kvintilijan roditeljem posebno pozornost
pri izvolitvi dečko vodij.

3 ) Le prenapeta udanost tujemu jeziku, ki izvira iz hiperkulture, povzročila je to

protinaravno načelo Kvintilijanovo. Dandanes se vrši jezikovni pouk na podlagi mate¬

rinščine; kjer se pa to ne godi, tam se duh ne vzgaja, ampak mori in narodnost zatira.

Saj je v obče znana resnica, da postanejo otroci v onih ljudskih šolah, kjer se poleg ma¬

terinščine tudi tuj jezik poučuje, suhoparni in vso duševno živahnost zgubč.

XXI

jezikom, ker latinščini se privadi deček lahko v občenju, vendar naj ne govori
izključno le grški, ampak tudi latinski. Na tak način se bode izognil napakam
v izgovarjanju latinskega jezika, katere povzročuje vedna raba grškega jezika.

Navadnemu mnenju, da se pouk pred sedmim letom ne sme pričeti, upira
se Kvintilijan trdeč, da je ona doba, ki je sposobna za razvitek značaja, spo¬
sobna tudi za pouk. Torej naj se deček, ki vže zna govoriti, takoj primerno
poučuje. In če se s tem poukom le malo pridobi, vendar koristi ta dobiček v
dovršenost; potem, ker je treba spomin uriti vže od prvih let, ki je baš v ma-
ličih najboljši. Vendar se pri tem pouku ne sme strogo postopati, da se otroka

ne polasti mržnja do ved, ampak uči naj se igraje in tudi z darili naj se k

pridnosti vspodbuja. Torej je posebno treba potrpežljivosti, da učitelj ne pre-
obloži nevzmožnosti začetnikov, ampak da se razumu poslušalčevemu približa.
Pravega učitelja naj ne vodi pri vzgoji in pouku le dolžnost, ampak posebno
udanost do roditeljev ter ljubezen do učencev. Kajti naloga učiteljeva je, vzgo-
jenca pridobiti za vse resnično, lepo in dobro. Kakor pa se jednako le z jedua-
kim doseže, tako mora učitelja, naj se kaznuje ali hvali, vzgaja ali poučuje,
ljubezen do vzgojenca voditi in navdajati, ako si hoče povoljen vspeh zagotoviti.
Ker je tedaj prvi pouk tako važen in težaven, upotrebljava naj se takoj izprva
najboljši učitelj.

Tudi glede na pouk v čitanju ne ugaja Kvintilijanu navadna metoda, po

katerej so se otroci imen in reda preje učili kakor podob črk. 1 ) Po njegovem

mnenju naj bi se imen in podob ob jednem učili. Potem naj se pri čitanju ne
hiti, ampak večkrat ponavlja tako dolgo, da se doseže popolna hitrost. Kedar
bodo črke dobro znali, naj jih sestavljajo v zloge in iz teh naj vežejo besede-
Potem še le naj se preide k čitanju stavkov.

Pri prvem pouku v pisanju naj se črke vdolbe v lesene table, da se uče¬
nec sam navadi po teh brazdah z roko slediti in s pisalom ali dletcem 2 )
podobe črk ponarejati. Na ta način učitelju ni treba učenčeve roke voditi. Kvin¬
tilijan zahteva naglo in lepo pisavo, ker počasno tekoče pero ovira mišljenje in
grda pisava se težko čita. V propis predloženi stavki pa naj obsegajo lepe
nauke, ki človeka v starost spremljajo in na značaj blagodejno vplivajo.

Kedar pa začne deček učiti se, treba ga je v javno šolo pošiljati in jav¬
nim učiteljem izročiti. Kvintilijan se odločno poteguje za javne šole ter kaže

’) Kvintilijan je prvi in edini pedagog starega veka, ki je zavrgel tako zvano
zlogovalno metodo, katera se jo rabila v ljudski šoli pri pouku v čitanju Protinaravnost
te metode je sestajala v tem, da niso razločevali ined glasom, črko in imenom črke.
Pri samoglasnikih je glas objednem tudi ime črke (a je a); pri soglasnikih pa je še le
razširjen glas (namesto,p je b) ima črke. Ker so je tedaj čitalo po zlogih: es, ce, lia, em,
e, zet, ne pa po glasli: s, c. h, m, e, z; nastala je napačna zlogovna metoda. S tem, da
zahteva Kvintilijan, naj se otr mi objednem imen in podob črk učč, zahteva brezdvomno
tako zvano glaskovalno metodo, po katerej glas in podoba črke eden drugemu natančno
odgovarjala in se vriva vmes modifikovan glas, ki pri zlogovalni metodi čitanje zelo
ovira. (Piim. LindnePs Encyclop. Handbuch der Erziehungskunde str. 490.)

2 )  Za pisanje so rabili Rimljani povoščene table, po katerih so pisali s pisalom
ali dletcem, ki je bilo na enem koncu debelo (da so lahko vosek pogladili in pisano
izbrisali) na drugem ostro za pisanje. Učenci so pisali po učiteljevem propisu. Ko ni pisava
potrebovala nobene poprave, pisali so na papir (charta) s črnilom ali na pergament
(membrana).

XXII

veliko prednost javnega pouka pred privatnim, ugovore pa in pritožbe proti
javnim šolam opovrgava jako bistroumno. Nasprotniki javnih šol trdijo, da se
v veliki druhali 1. nravstvenost kvari. Na to krivdo odgovarja Kvintilijan, da
ni nevarnost za deško nravstvenost doma nič manjša; sicer je pa vse odvisno
od deške narave in skrbnosti roditeljev pri vzgoji. Pri tej priliki napada Kvin¬
tilijan po pravici vzgojo otrok za časa prvih cesarjev, ki je bila zelo mehkužna
in vso duševno in telesno moč zaroda vničevalna. V škrlat zaviti rasli so otroci
v nosilnicah in dobivali jedi, ki celo odraslim ljudem živce razburjajo. Videli
in slišali so pri roditeljih take stvari, o katerih naj bi sploh nikdar nič ne ve¬
deli. Take izprijenosti so se otroci v rodbini naučili preje nego so vedeli, da
je hudobnost na svetu. Iz tega je razvidno, da se otroci ne izprijajo v šolah,
ampak da prinašajo hudobnost v šolo. Drugič menijo nekateri roditelji, da
deček v učenju bolj napreduje, če se bavi učitelj le z enim učencem, dočim se
njegova delavnost v šoli na več njih deli. Pa tudi to ni res; kajti učenčeva
pazljivost ni tako stalna, da se ne bi utrudila po vednem opažanju; potem je
večina predmetov taka, da se s taistim glasom ob enem vsem prednašajo,
kakor daje soluce vsem enako veliko luči in toploto. V veliko korist pa je tudi,
da poskuša deček součence posnemati in je prekašati. Torej se vzbuja v javnih
šolah častiželjnost, ki je dostikrat vir krepostij. Za prihodnjega govornika je
pa posebne važnosti, daTse navadi od mladih nog ja vno živeti,  ne bati se Iju-
dij in ne bledeti zaradi samolarnega življenja. Kajti duh je t reb a vedn o vzbu¬
jati, ki v samotah opeša in se v prazni domišljavosti napihuje, ker se z ni¬
komur ne primerja.

Učitelju je treba natančne pazljivosti in velike izvedenosti človeškega
duha, da vzpozna pri učencih prirojeno nadarjenost. Glede na različno prvotno
jedro vzgojenčevega duha mora učitelj pri vzgoji in pouku pri vsakem različno
postopati in se s primernimi sredstvi na individuvalnost ozirati. — Znamenje
dobre glave pri otrocih je pred vsem spomin, kojega prednost je dvojna, naglo
si zapomniti in natančno v glavi obdržati. Drugo znamenje nadarjenosti je
posnema. Kvintilijan trdi, da dober učenec predavano tvarino prav lahko ra¬
zume, za nekatere stvari praša, vendar pouk bolj dohaja nego naprej hiti. Rano
zreli talenti obrode redko kedaj sad. Ko učitelj učenčevo nadarjenost vzpozna,
mora tudi s primernimi sredstvi svoj posel opravljati. Nemarne učence je treba
priganjati, nekateri ne prenašajo radi povelja, nekatere strah brzda, druge zbe¬
gava, nekatere olika stanovitnost, v drugih navdušenost več opravi. Kvintilijan
si želi dečka, katerega pohvala gane, čast veseli, ki zaradi očitanih napak joče.
Ce se kaže pri katerem učencu posebna nadarjenost in veselje do kakega pred¬
meta, n. pr. zgodovine ali pesništva, naj učitelj te prirojene vrline s poukom
posebno goji, da se učenec zlasti v tem vzreja, v čemur se odlikuje. Vendar
je treba učitelju ravno pri tem poslu velike previdnosti.

Toda kakor v človeškem življenju *) sploh menjava resno delo s počitkom,
tako je tudi učencem treba počitka dati, ker njih nežne duše še ne morejo

') Platon v postavali (653, C. D.; 659, D. E.; 643 C.; 846, E.) pravi, da so bogovi iz
usmiljenja do človeštva, ki je rojeno za delo, praznike, katere njim na čast praznujemo,
določili v oddih od dela; zlasti pa je mladina, ker še njene duše ne morejo polno resnost
prenašati, dobila igro in pesni, da bi po teh oduševljena korakala po poti do kreposti.

— XXIII —

prenašati neprestanega truda in gole resnobe. S počitkom se pospešuje uka-
željnost, ki se nahaja posebno v poeitih in novih učencih. Se silo pa naj se
učenec ne priganja 'k učenju, ker vnetost za učenje iz volje izhaja, ki se ne
da prisiliti. Pa ne samo počitnice, ampak tudi kratki prestanki med poukom
naj se učencem dajo, posebno začetnikom, katerih pazljivost še ni vstrajna. Torej
naj se dnevni pouk na več delov razdeli, in učenec si bo v posameznih delih
predavano tvarino tem bolje zapomnil, čim veči je bil prestanek med urami
(Kvint. IV, 5, 22.) — Nadalje svetuje Kvintilijan učiteljem, da naj tudi igranje
pri učencih dopuščajo. Kajti tudi igre koristijo pri vzgoji. One vzbujajo veselje
do življenja, napravljajo dečke živahne in bistrijo njihov um. Posebno blagodejno
vplivajo na razvitje značaja, ki se pri igranju bolj naravno kaže.

Pretepanje 2 ) učencev v šoli Kvintilijan vsekako odsvetuje, ker se s te-
penjem pouk nikakor ne pospešuje in če je kateri učenec tako poreden, da se
z opominjanjem ne poboljša, utrdil se bode gotovo tudi proti udarcem, kakor
najzlobnejši soženj. Najbolj kvarljivo pa vpliva pretepanje na značaj učencev.
Prestrogo ustrahovani učenci postanejo potuhnjenci. Pri takem postopanju tudi
učitelju ni mogoče učenčeve nadarjenosti vzpoznavati. Kadar pa učenci take
tepešnice za vselej ostavijo, kažejo celo drug značaj, kakor so ga učitelju stra-
honji hlinili; dostikrat pa se njihov pogum tako pohabi, da se celo ljudij ogib¬
ljejo in se jim do njih gnjusi.

Ko so se dečki pri elementarnem učitelju tudi grško in latinsko dobro citati
in pisati naučili, pričel se je jezikoslovni pouk, ki je obsegal dva dela, namreč
znanost pravilnega govorjenja in pisanja ter razlaganje pesnikov, posebno grških.
Ves pouk je dobil na tak način idealno podlago, ker so dečki najboljše proizvode
grških pesnikov vzpoznavali in si iz njih nravstvene nauke in modrost nabirali,
katere so si kot vodnike za življenje zapamtili. Se ve da so se čitali v šoli
pred vsem laki pesniki, ki so zamogli duh in srce mladine vzgajati in blago¬
dejno na-njo vplivati. Zatorej je postal Homer osredje šolskega pouka, kakor pri
Grkih. Toda mimo grških jezikoslovcev (grammatiei graeci) so poučevali tudi
latinski jezikoslovci (grammatiei latini), ki so učno tvarino jemali iz latinske
literature. Mesto Homera so čitali Livija Andronika latinski prevod Homerove
Odiseje, Terencijeve komedije. Vergilijevo Enejido in oddelke iz Horacija.

Metoda čitanja in razlaganja je bila pri grških in latinskih taista. Toda
Kvintilijan razvija tudi o metodi vrle nazore iz lastne izkušnje 201etnega po¬
učevanja. Učiteljeva naloga je pesnike z učenci tako citati, da si ne osvojijo
samo vsebine, ampak naberejo tudi obilje besed. Kdor pa hoče vsebino razumeti,
treba mu je posebno natančne izolike v slovnici. Zatorej pravi Kvintilijan, da
naj nihče elementov 'šlovnice ne zaničuje, ker bode onemu, ki v notranjost
tega svetišča pride, mnogo lepega očito, kar ne more samo deškega duha
bistriti, ampak tudi najvišjo oliko in znanost pospeševati. Zatorej naj se deček
natančno pouči v pravopisju, glasoslovju, v deklinaeiji in konjugaciji, v besednih
plemenih in etimologiji. Toda pred razlaganjem naj se vrši pravilno eitanje.

2 ) Pri Rimljanih imel je vže nravnostrogi Katon (Plut. Kat. 20) o rodbini človeko¬
ljubne nazore glede tia ustrahovanje in je trdil, da tisti, ki svoje žene in otroke tepd, sč
svojimi rokami največja svetišča oskrunjajo. — Gledč na šole graja posebno Marcijal
(Epigr. X, 62) grdo kričanje in pretepanje in toži o tožnih palicah, žezlih rimskih učiteljev.

- XXIV

Zatorej naj učitelj izprva sam naprej čita, posebno težje oddelke iz pesnikov,
da se navadi deček pri čitanju paziti na posameznosti v izgovarjanju, naglaše-
vanju, prenehavanju in da ve, kaj in s katero glasovno premembo je treba
počasneje ali nagleje, bolj razburjeno ali bolj krotko izgovoriti. V obče naj se
čitanje izprva vrši možato in z neko rniloto resnobno, ne celo prozi, pa tudi
ne celo pesni podobno.

Pri razlaganju naj učitelj tolmači besedna plemena, pomen besedij, me¬
trične posebnosti, prilike in podobe. Posebno pa naj v deški duh vtisne, katere
vrline se nahajajo v ekonomiji (primerni razredbi), katere v nravni dostojnosti,
kaj je vsaki osebi primerno, katere misli in katere besede so pohvale vredne,
kje obilnost ugaja, kje zmernost, da se nežni duh, ki precej globoko osvoji
vse, kar koli ga se v neolikanih in vsega nevednih letih prime, ne samo krasno-
rečnosti privadi, ampak še posebno poštenosti.

Poleg slovnice naj se učitelj pri razlaganju pesnikov ozira tudi na stvarne
znanosti kakor mitologijo, zgodovino in zemljepis, naravoslovje in modroslovje,
da se dečki mimogrede navzamejo najvažnejšega iz teh strok. Da bi se pa
dečki v govoru in zlogu dobro izurili, naj bi začeli učitelji ž njimi tudi pro-
zajske pisatelje čitati. Izprva naj se uče dečki pripovedovati Ezopove basni in
druge kratke povesti, katerih preprosti zlog naj tudi v pismenih nalogah po¬
snemajo. V vajo zloga naj preobražajo tudi pesniške oddelke v prozo. Pa tudi
v prostih nalogah naj se učenci vežbajo pri jezikoslovcu, katere naj se raztezajo
čez čitano tvarino; potem naj izdelavajo reke slavnih mož v obliki ,hrije‘; v miš¬
ljenju precej izurjenim naj se v razpravo predlagajo tudi znakopisi ali etologije.

Mimo slovnice naj se dečki pri jezikoslovcu tudi drugih znanostij uče,
ki so za občuo oliko (s-porodto? naidsta)  potrebne, katerih posebno prihodnji
govornik nikakor ne more pogrešati. Pred vsem priporoča Kvintilijan glasbo,
toda moško resnobno, ki premnogo koristi v ganjenje in pomirjenje src. Glasba
ni samo potrebna v dostojno kretanje, v izpreminjanje obraza in modulacijo glasa,
ki se sopihua imenuje, in v čemur obstoji jako važen del prednašanja, ampak v
primerno razvrščenje besedij in umetno sestavo *) celega govora. Potem pa mora
prihodnji govornik tudi pesnike čitati, kar se brez znanja glasbe ne more zgoditi.

Ker mora govornik — in tega vzgaja Kvintilijan — o vsaki stvari govo¬
riti, ne sme nikakor brez pouka v geometriji ostati. Kajti geometrija, ki obsega
številjenje in oblikovje, ne koristi samo med poukom, ker duh mika, razumnost
bistri in ker od nje prihaja naglost razumenja, ampak pospešuje tudi v prak¬
tičnem življenju govornikov posel. Nič ni namreč v govoru bolj potrebno, nego
so dokazi in logični sklepi. Teh pa se ne more govornik nikjer drugej bolje
naučiti nego v geometriji, katere dokazi so najbolj natančni.

Naposled želi Kvintilijan, da bi se deček tudi v gimnastiki izuril, toda
samo v gimnastiki, ki uči dostojnost v telesnih kretnjah in gibanju pri pred-
našanju, da se zamore pozneje kot govornik hrabro in možato obnašati pri

‘) Kakor petje še le tedaj dopada in se še le tedaj lepo imenuje, ako je ubrano
po ritemskih in harmonskih zakonih, tako nam tudi govor še le tedaj ugaja, če je umetno
izdelan vsled lepe sestave, vnanje uglajenosti in pravilnosti posameznih delov. K temu pa
veliko pripomore glasba, ko nam kaže, katere glasovne sestave, katere besedne zveze in
redi ugajajo olikanim ušesom in kakšen ritem mora govor prešinjati. (Prim.: Die Rhetorik
der Griechen und Komer von K. Volkmann, 2. Aufl. Leipzig 1885.)

XXV

predavanju. Zatorej naj deček posveti komedjašu nekaj časa tako dolgo, da si
znanost prednašanja prisvoji.

Ko se je deček pri jezikoslovcu v strokah, ki so bile za občno izoliko
neizogibno potrebne, dobro izobrazil, prestopil je v retorsko šolo, ki je bila
tretja stopinja izolike udomačene pri Rimljanih. Kakor pri jezikoslovnem, tako
je prevladovala tudi pri retorskem pouku grščina se svojimi izrvstnimi vzgledi.
Dočim je bil pouk pri jezikoslovcu na idealni podlagi osnovan — kajti učenci
so se navzeli iz pesnikov vrlih mislij in nevenljivih vzorov — približeval
se je učenec prestopivši v retorsko šolo realnim tlem dejanstvenega življenja —
iz nežno čuteče, divne poezije dospel je v krepko prozo — kjer se je pri¬
pravljal za svoj poklic. Kajti pri retorskem pouku so se čitali zgodovinopisci
in govorniki. Retorjeva naloga je tedaj bila dečka izuriti v umetnosti govorjenja,
kar se pa ni zgodilo s poukom suhoparne teorije, ampak z vežbanjem v pis¬
menem in ustmenem izražanju raznovrstne tvarine. Kvintilijan zahteva, da se
prične pouk s kratkimi pa zanimivimi povestmi, katere naj učenci za učiteljem
pripovedujejo in spisujejo. Te naloge naj učitelj prizanesljivo presoja, da vzbudi
v učencih veselje do učenja. Kajti izvrsten bode gotovo oni deček, ki je živah¬
nega duha in pogumen, ki mnogo stvarij poskusi, iznajde in se iznajdonih
veseli, če tudi niso dovršene. Potem naj deček poskusi te povesti, ki so vzete
iz bajeslovja in zgodovine, oprovrgavati in dokazovati. Na to naj premišljuje čine
slavnih mož in ž njihovimi krepostmi blaži duh in srce. V veliko korist mu
bode tudi primerjanje njihovih vrlin in napak. Tudi občne razprave, ki pre-
dočujejo napake človeškega značaja brez ozira na osebo, so prav primerne
vaje za sodnijske govore. Za govorniške vaje dajejo tudi vprašanja iz stvarnih
primerov obilno tvarino, in vežbanje v izmišljenih pravdah tudi koristi. Najbolj
pa bo učitelj zgovornosti napredku učencev pripomogel, ako z učenci zgodo¬
vinopisce — in govornike čita, njih vrline pa tudi napake dokazuje, povod in
namen govora razjasnjuje, potrebne stvari o iznajdbi in izražanju pripominjuje,
o razdelitvah, o dokazovanju, o moči in prijaznosti govornikovi, o neotesanosti
psovk in lepoti dovtipov razpravlja, in naposled pokaže, kako govornik z duš¬
nimi pretresi gospodari, v srca sega in sodnika pregovarja. Učitelj mora pa
to tvarino učence tudi izpraševati in njihovo razsodbo skušati. Tedaj bodo učenci
pazljivi postali in dosegli zaželjeni cilj, da sami tvarino najdejo in razumejo.
Vendar naj se ne uče dečki vsega, kar spišejo, na izust, da bi je prednašali.
Kvintilijan svetuje, da naj se dečki raje na izust uče oddelkov nabranih iz go¬
vorov ali povestij, ki so prednašanja vredni, ker se na tak način spomin bolj
uri, potem pa si o tem učenci tudi vzgledov v posnamo pridobe. Fo dovršenih
študijah naj se oklene kot praktikant za eno leto kakega izvrstnega govornika
in ga naj spremlja pred sodišča in na forum, da se nauči praktičnega poslovanja
za svoj poklic; kajti dejanstveno življenje je najboljši učitelj, ki značaj utrdi
in nadarjenosti pravo pot pokaže. Tukaj naj se uči prave zgovornosti, ki so
brez prazne gostobesednosti le predmeta drži in s pomočjo resnice v srca
sega. On naj pravde, katerih obravnavanje je tukaj slišal, sam pismeno izdela
za obe stranki. To je koristnejše nego protigovore pisati proti starim govorom.

— XXVI —

v.

Govornik zamore le poštenjak biti

ali Kvintilijanovi nazori o vzgoji značaja.

Toda zadnji cilj, za katerim se popenja vsa vzgoja in olika, je izobrazba
blagega in nravstvenega značaja. Zatorej trdi Kvintilijan (XII, 1.), da mora
oni, ki hoče postati vrl govornik, biti vsekako poštenjak, „vir probus.“ Kako
pa se izobražuje značaj? Značaj se izobražuje ali posredno') s poukom nravstvene
tvarine (etike), ali pa neposredno, ako vpliva odgoja naravnost na voljo; kajti
nravstvenost in značaj sta pojava volje. Brez volje ni niti značaja, niti nrav-
stvenosti, Kvintilijan nam razpravlja oba načina izobrazbe značaja. Treba je
torej, pravi Kvinitiljan 2 ), vže od prvih let negovati otroško voljo 3 ), da se pri¬
vadi otrok storiti dobro in varovati se slabega, saj ni nobena starost tako slaba,
da se ne bi takoj učila, kaj je dobro, kaj slabo. Torej je treba dečka takoj
opominjati, da ne stori nič poželjivega, nič nepoštenega, nič strastnega; vedno
naj ima Vergilijev izrek pred očmi: „Toliko velja navada od mladih nog.“

Tako se vkorenini v zavesti vzgojenčevi krepka in obilna volja storiti nravstveno
dobro. Iz tako navade pa postanejo prava nravstvena načela in značaj. Po
vzgoji pridobljena spretnost nravstvenega hotenja in dejanja je objektivna stran
značaja. Subjektivna stran značaja pa je notranje mišljenje, ki ne izhaja samo
iz lastnega nravstvenega hotenja in mišljenja, ampak posebno iz učenja in
opetnega premišljevanja etskih zadev v izgledih in življenjepisih. Tudi to stran
značaja vzgaja Kvintilijan prav imenitno in veli, da mora govornik tiste pisatelje
natančno predelati, ki razpravljajo pouk o kreposti, da kaže v svojem življenju
natančno vedo božjih in človeških zadev. Pa ne samo etske nauke mu je treba
znati, ampak še bolj ona vgledna dejanja, katera podaje zgodovina, posebno
rimska. Kvintilijan razpravlja vse to v prvem tn drugem poglavju XII. knjige
tako-le:

Tedaj naj bo govornik, katerega vzgajam, tak, kakor ga znači M. Kato,
pošten in v zgovornosti izurjen; vendar pa naj bo, kar je oni na prvo mesto
postavil in kar je po naravi sami važnejše in veče, vsekako poštenjak. To pa
ne le zaradi tega, ker ne bi za državne in privatne zadeve nič pogubnejšega,
bilo od zgovornosti, ki bi služila hudobnosti, ampak tudi jaz sam, ki sem po
vzmožnosti poskusil pospešiti zgovornost, bi si prav slabe zasluge pridobil za
človeštvo, če pripravljam to orožje roparju, ne vojaku. Pa zakaj govorim o
sebi? Narava sama, ki je ljudem ta izvenreden dar poklonila in nam s tem
prednost dala pred drugimi živalmi, ne bi se bila izkazala mater, ampak mačeho,
ako bi bila zgovornost iznašla kot zavetnico hudobijo, nasprotnico poštenosti
in noprijateljico resnice. Kajti po tem takem bilo bi bolje, da bi se nemi in
brez razuma narodih, nego da bi darove božje previdnosti porabili v mejsobno

’) Prim. Linder: n Encyklopaedischos Handbuch der Erziehungsnrkunde 11  143.

*) Prim I. 3.

3 ) Aristot. (polit. VII, 13, 22) pravi: Kakor telo preje nastane nego duša, tako se
tildi vzgoja nespametnega dela duše preje začne nego pametnega. O tem ni dvomiti. Strast
in volja, da celo poželenje se nahaja pri otrocih vže po porodu, doeim se mišljenje in razum¬
nost še le razvijati začne, ko nekoliko odrastejo. Zatorej se ima vzgoja najpreje ozirati
na telo in potem na dušo.

— XXVII —

pogubo. Pa mojo mnenje gre še dalje. Kajti jaz ne trdim samo tega, da mora
oni, ki je govornik, pošten mož biti, ampak tudi, da bo mogel le poštenjak
govornik postati. Saj ne bi nihče razumnosti onim priznal, ki bi, ako jim se
pokaže pot poštenosti in nesramnosti, rajši stopili na slabšo pot, niti modrosti
onim, ki se dajo včasih od najhujših postavnih kaznij zadeti, vsekako pa od
slabe vesti grizti vsled izida stvarij, od njih samih nepričakovanega.

In če ni samo v trditvi modrecev, ampak tudi v splošni govorici vselej
kaj resnice, da je hudoben človek tudi neumnež: potem gotovo neumnež nikdar
ne bo govornik postal. Dalje se more duh le tedaj s tem krasnim predmetom
pečati, ako je prost vseh napak; prvič ker v enem in istem srcu ne moreta
bivati ob jeduem poštenost in hudobnost in ker se more jedna duša ravno
tako objednem z najboljšimi in najslabšimi mislimi pečati, kakor taisti človek
dober in zloben biti; potem tudi zaradi tega, ker mora duh, tako važnemu
predmetu udan, prost biti vseh drugih, tudi nedolžnih mislij. Se le potem bode
duh, ako ga nobena stvar ne moti in drugam ne vleče, z vsemi močmi na
predmet pazil, s katerim se peča. Ako pa prevelika skrb za polja, prenapeta
marljivost za imetek, veselje do lova in dnovi porabljeni za glediščne predstave
mnogo časa učenju odtegnejo (kajti čas, katerega za drugo stvar porabiš, je
izgubljen za ta predmet) kaj pa bode provzročila pohlepnost, lakomnost, ne-
vošljivost, katerih neukročene strasti celo spanje in sanje motijo? Saj ni nič
tako zasedenega, tako nestanovitnega, po tolikih in tako mnogovrstnih strastih
zdelanega in razmesarjenega nego hudobno srce. Ako se namreč pripravlja za
napad: ga up, skrb in trud vznemirjajo; če se je pa hudodelstva vže vdeležilo:
ga muči bojazen, kes in strah raznih kaznij. Kako bi mogel biti tukaj prostor
za vedo ali za kako lepo umetnost? Za boga, baš tako, kakor za poljske pri¬
delke na trnjevi in pusti zemlji. Ni-li za prenašanje trudapolnega učenja po¬
trebna zmernost? Česa se imamo tedaj nadejati od razkošnosti in potratnosti ?
Ali ne vzbuja ukaželjnosti posebno častilakomnost? Ali naj res mislimo, da se
hudobneži za pohvalo brigajo? Kdo ne izprevidi, da se veči del govora peča
z razpravljanjem tega, kar je pravično in dobro? Bode-li o tem tudi hudobnež
in krivičnež govoril, kakor zahteva vrednost predmeta? Naposled, da se izognem
večjemu delu tega vprašanja, recimo, da sta, kar se pa nikdar zgoditi ne more,
najzlobnejši in najboljši človek jednake nadarjenosti, pridnosti in učenosti:
katerega izmed obeh pa bodemo imenovali boljšega govornika? Gotovo onega,
ki je tudi boljši človek. Torej ne more nikakor taisti človek hudobnež in
dovršen govornik biti; kajti dovršeno more le to biti, kar je najboljše. Da se
pa ne vtegne misliti, da sem si sam odgovor izmislil po navadi Sokratovcev,
naj le bo kdo tako trdovraten nasproti resnici, da se predrzne trditi, da ne
bode hudobnež s taisto nadarjenostjo, pridnostjo in učenostjo nič slabši govornik
postal kakor poštenjak: pa tudi temu hočem njegovo napačno mnenje dokazati.
Kajti vsak govornik se poteguje nedvomno za to, da bi se njegov govor sodniku
zdel resničen in dostojen. Bode-li v to poštenjak sodnika lože pregovoril ali
hudobnež? Poštenjak bode ponajvečkrat resnično in pošteno govoril. Pa tudi,
ako bo poskusil kedaj v oziru na svoj posel (kar se zna zgoditi, kakor bom
kmalu razpravljal) po krivem kaj kot resnično trditi: ga bodo vendar z večim
zaupanjem poslušali. Nasproti pak hudobnežem lastno licemerstvo v časih nič ne

— XXVIII

doseže, ker jih javno mnenje zaničuje in ker onih krepostij nimajo, katere hlinijo.
Zatorej predavajo neskromno in zatrjujejo nesramno. Nasledki tega postopanja
sta grda svojeglavnost in brezvspešen trud za to, kar se nikakor ne da doseči.
Kajti oni imajo kakor v življenju tako tudi v pravdah brezmerno velike nade.
Dostikrat se pa tudi pripeti, da jim, tudi če resnico govore, zaupanje manjka,
in da kaže tak zagovornik, kako slabo stoji njegova stvar.

Pa pritrdimo, — kar ni po naravi nikakor mogoče — da je bil kedaj
kak hudobnež vrlo zgovoren: ga vendar ne bodem zmatral govornika. Saj
tudi vseh onih, ki so bili izvrstni boritelji, ne bodem imenoval hrabre može
zato, ker ni hrabrosti brez kreposti. Ali ni onemu, ki se pokliče v obrambo
važnih zadev, neizogibno potrebna poštenost, da je niti pohlep ne podkupi, niti
nagnenost ne zapelje, niti strah ne potre? Bodemo li ono sveto ime dali izda¬
jalcu, uskoku in omahljivcu? In če se v obče zahteva ta vrlost tudi od srednjih
zagovornikov: zakaj ne bi bil oni govornik, kakoršen še ni živel, ampak mogoče
da bode živel, dovršen ne le v zgovornosti, ampak tudi v nravnosti? Kajti jaz
ne poučujen kakega sodnega slugo niti govornika za plačo niti — da ne rabim
ostrejših izrazov — ničvrednega advokata, katerega naposled v obče pravdarja
imenujejo; ampak moža ne samo izrstne nadarjenosti, ampak tudi vse najlepše
umetnosti obsegajočega duha, kateroga je previdnost človeštvu dala, kakoršnega
še ni nobena prejšna doba videla, izvanrednega in v vsakem oziru dovršenega
moža, ki ima najboljše misli in najlepše govori. Koliko bode ta vže koristil,
ako bode nedolžne branil ali hudobnosti zlobnežev zatiral ali v denarnih pre-
pirkah resnici zoper obrekovanje pomagal? Tudi v teh* stvareh se bode tak
govornik odlikoval, pa v važnejših si bode več slave pridobil, kedar bo treba
posvetovanja starešinstva voditi in zmočeno ljudstvo na pravo pot spraviti.
Si-li ni takega domišljeval Vergilij *), ko ga je dal v pomirjenje ljudstvu, vže
baklje in kamenje lučajočemu:

„Kedar možaka uzro, ki kaže veliko pobožnost

Ino zasluge, molče ter pazijo mirno stoječi."

S temi besedami znači Vergil pred vsem poštenjaka, po tem pa še slika
zgovornega moža tako le:

„Tak mož z govorom vlada duhove in srca pomirja."

Kaj? Ne bode-li ta mož, katerega poučujem, tudi v vojski, ako je treba
vojake za boj navdušiti, iz obilnih naukov modrosti svoj govor sestavil? Kako
bi se iznebili oni, ki v boj gredo, tolikega strahu pred težavami, pred bole¬
činami in naposled celo pred smrtjo, ako ne bi njih mesto zavzelo domoljubje,
hrabrost in živa podoba tega, kar je pošteno? Za to stvar pa bode druge ljudi
gotovo oni najbolje pregovoril, ki se je o njej sam preje osvedočil. Kajti pre¬
tvarjanje se izda, naj se še tako varuje; in vzmožnost v zgovornosti še ni bila
nikdar tolika, da ne bi omahovala in se spodtikala, kedarkoli se besede z
mišljenjem ne vjemajo. Hudobnež je pa primoran drugače misliti in drugače
govoriti. Poštenjakom ne bo nikdar manjkalo lepih besedij, nikdar iznajdenosti
najprimernejših predmetov, ki se odlikuje, če tudi krasu lišena, vendar po pri-
rodnosti, in vse, kar je pošteno povedano, je tudi lepo povedano. Torej mla-

’) Aen. I, 151 d.

XXIX -

denči, pa ne samo vi, ampak možje vsake starosti (kajti pravi volji ni nobeden
čas prepozen) popenjajmo se za to in delajmo na to; morda nam se posreči,
da dosežemo dovršenost, če namreč prirodnost ne ovira, da postane kdo pošten
in v zgovornosti izurjen mož: zakaj ne bi kdo sam za se oboje doseči mogel?
Zakaj ne bi vsak upal, da bode on taisti postal? In ako bi za to duševna moč
ne zadostovala: bodemo vendar, naj dosežemo katero stopinjo koli, v obojem
oziru boljši. Vsakako pa se mora misel zatreti, da se da zgovornost, najlepša
stvar, združiti z nravstvenimi napakami. Zgovornost je treba, če jo dobijo
hudobneži v last, samo imeti za zlo; saj jih napravi, ako jim je dana, še
zlobnejše.

Ker') mora govornik poštenjak biti, treba mu bo pred vsem popenjati se
za krepostjo, ki se da, če tudi se nekateri njeni pojavi privajajo, le s poukom
dovršiti. Govornik ima tedaj pred vsem svojo nravnost z učenjem vzgajati in
blažiti in ves pouk o poštenosti in pravičnosti predelati, brez katerega ne more
nihče niti poštenjak niti govornik poslati. Ali naj se mari mnenju pridružimo,
da se nravnost prirodi in s poukom nič ne pospeši ? Saj je znano, da se ročna
dela in med njimi najbolj zaničljiva ne dajo izvršiti brez učitelja, krepost pa,
mimo katere ni ljudem nič dano, s čimur bi se bolj približevali nosmrtnim
bogovom, dobivali bi slučajno in brez truda, samo zaradi tega, ker smo se
navodili? Bode li vzdržen, ki še ne ve, kaj je vzdržnost? In hraber,, ki ni
nikakor odpravil strahu pred bolečino, smrtjo in vražami? Pravičen, ki ni
nikdar v precej učenem govoru razlagal naukov o pravičnosti in poštenosti,
nikdar zakonov, ki so po naravi dani vsem stvarem, posebni ljudstvom in
narodom? O kako malenkostno zmatrajo to stvar tisti, katerim se zdi tako
lehka! Pa pustimo to, o čemur menda niti oni ne dvomi, ki se je učenosti'
tako rekoč samo z ustnicami dotaknil. Obrniti se hočem k temu nastopnemu
le, da še v zgovornosti zadosti izurjen postal ne bodo oni, ki ni niti vseh
močij narave natančno vzpoznal niti nravnosti poblažil z nauki in razumnostjo.
Zares L. Kras ne trdi zaman v tretji knjigi o Govorniku, da pripada ves nauk
o poštenosti, pravičnosti, resnici, kreposti in vseh tem nasprotnih lastnostih
prav za prav govorništvu, in da rabijo modreci retorsko orožje, ne svojega,
kedar one z govorniškimi silami branijo. Pa taisti vendar priznava, da je treba
one razprave iz raodroslovja jemati, glede na to, ker jih je večinoma ono v
svoji lasti imelo. Odtodi prihaja tudi Oiceronova trditev v mnogih knjigah in
pismih, da izvira govornika spretnost iz globočine modroslovja in da so zbog
tega nekoliko časa učitelji nravnosti in govorništva taisti bili. Zatorej ta moj
vzpodbud ne meri na to, da naj bi bil govornik po vsem modrec, ker se ni
nobeden drug stan- bolj oddaljil od državnega življenja in vsega govornikovega
poslovanja nego modroslovski. Kajti kateri modrec je bil dostikrat pri sodiščih
ali slaven v ljudskih zborih? Naposled kateri modrec se je bavil kedaj ravno
s tem, kar premnogi najbolj zaukazujejo, namreč z vladanjem države? Pa jaz
vendar hočem, da postane moj učenec rimski modrec, ki se izkaže pravega
moža državnika v stvarnih poskušnjah in dejanjih, ne pa v samotnih razpravah.
Toda ker se modrovanje, zanemarjeno od onih, ki so se govorništvu posvetili,
ne nahaja več v javnem življenju na foru, ampak se je umaknilo najpreje v

‘) Kvint. XII, £

XXX

stebroniške hodnike in gimnazije, potem v šolske shode; si mora govornik to,
kar mu je neizogibno potrebno in se od učiteljev govorništva ne predava, od
onih priskrbeti, pri katerih se je še ohranilo. On mora tiste pisatelje natančno
predelati, ki pouk o kreposti razpravljajo, da kaže kot govornik v svojem
življenju natančno vedo božjih in človeških zadev. Koliko veličastnejši in lepši
pa bi se ti nauki zdeli, ako bi jih oni učili, ki znajo tudi najvrleje govoriti?
O da bi vendar enkrat prišel čas, ko si prisvoji kak dovršen govornik, kakorš-
nega si želimo, to umetnost ponosnega imena, ki je ostudna postala po pregrehah
onih, ki so njene vrline ogrdili, in ko jo vtelesi govorništvu kakor stvar zopet
pridobljeno. “

Kvintilijanu je zgovornost prva veda, ona je čez vse druge, ona je kraljica
vseh ved. Zatorej naj ji vse druge služijo in tako tudi modroslovje. Tega se
ima tedaj bodoči govornik pridno učiti pa le v ta namen, da si razum razbistri,
vest kolikor mogoče rahločutno napravi in razločevati more, kaj je dobro,
kaj zlo; na kratko rečeno, da postane praktičen mož, ki je vzmožen državnega
poslovanja. S trudapolnimi filozofskimi razpravami, ki zahtevajo samotnega
življenja in po katerih se do resnice pride, naj se govornik po Kvintilijanovem
mnenju ne peča, ampak on naj postane le rimski (=  praktičen) modrec. Kvin-
tilijan sam razvija svoje mnenje takole:

Ker 1 ) se deli modroslovje v tri dele: 1. v nauk o vesolstvu, 2. v nauk o
človeškem nravnem delovanju, 3. v nauk o mišljenju: ume se samo ob sebi,
da je z govornikovim poslom v tesni zvezi. Kajti v oziru nauka o mišljenju
ali logike — da po vrsti od vzadej začnem — ne bi vtegnil nihče dvomiti,
ki pomisli, da ima govornik vedeti pravi pomen vsake besede, dvoumne stvari
razodeti, zvite razjasniti, o neresnih soditi, marsikatere sestaviti in rešiti. Pa
logike ni treba tako natančno in jedrovito rabiti kakor pri učenem prepiranju,
ker nima govornik poslušalcev le poučiti, ampak tudi ganiti in kratkočasiti; v
to svrho mu je pa potreben navdušen, jedrnat in krasen govor, kakor je sila
rek veča od globokih potokov in v široki strugi tekoča voda bolj deroča nego
ozka in ob kamenčkih se vstavljajoča. In kakor učitelji telovadstva tako zvanih
pravil učencem ne vcepljajo zaradi tega, da bi se vseh poslužili samo pri
borenju — kajti s težo, močjo in pogumom se več opravi — ampak da bi
imeli obilje teh pravil, izmed katerih bi pri priliki to ali ono pokazali: tako
bode ta del modroslovja, namreč (dialektika, -ali če jo imenujemo rajši ^repirka
— da si je koristna, če hočemo kaj določiti, skrajšati, ločiti, kar je različno,
razjasniti, kar je dvoumno, razsoditi, razdeliti, privabiti in zamotati — vendar
veče koristi oviral, naj se le borb na foru celo polasti, in s preveliko natanč¬
nostjo uničil po lastni podrobnosti razkosane moči. Zatorej vtegneš mnogokatere
najti, ki so čudovito premeteni v prepiranju, ki so pa, opustivši tako neplodovito
pričkanje, baš tako nesposobni za važnejše stvari, kakor se dajo nekatere
živalice, ki so na tesnem prostoru nagle, na polju vjeti.

Gotovo pa ugaja govorniku ves nravstveni del modroslovja, ki se etika
imenuje. Kajti glede na toliko mnogovrstnost pravd, o katerej sem v prejšnih
knjigah razpravljal, ker se preiskava v nekaterih z domnevanjem, ker se druge
zvršijo z razsodbami, zopet druge se iz pravnega stališča odklonijo ali preložijo,

') Kvint. XII, 2, lO—31.

XXXI

druge okrajšajo ali same med seboj stikajo ali pa vsled dvoumnosti na razne
strani raztezajo; ne da se skoraj nobena navesti, v katerej se ne bi nekoliko
razpravljalo o pravičnosti in kreposti, in vsakemu je dobro znano, da se pre¬
mnoge pravde pečajo večinoma z nravstvenimi raziskavami. Glede na posveto¬
vanja pa, se-li da katero izvršiti, a da se ne bi razpravljalo o poštenosti? Saj
se še celo v tako zvanem tretjem delu '), ki sestaja v pohvali in graji, raz¬
pravljata krepost in zlobnost. Ali nima govornik premnogih stvarij povedati
o pravičnosti, hrabrosti, vzdržnosti, zmernosti in blagočestivosti ? * 2 ) Toda oni
poštenjak, kateremu te stvari niso samo po izrazih znane in jih ni samo po
pripovedovanju od drugih zvedel v ta namen, da bi mogel pri priliki o njih
govoriti, ampak ki si je kreposti v srce vsadil in ž njimi nravstvenost poblažil,
bo tudi tako mislil, in ne bo trudapolno premišljeval, kaj bi govoril, ampak bo
v govoru zares pokazal svojo znanost.

Tretji del modroslovja pa, nauk o vesolstvu, ne pospešuje le govorniške
izurjenosti in sicer tem bolj od drugih, s čim večo navdušenostjo je treba o
božjih in človeških zadevah govoriti, ampak obsega tudi vso moralo, brez katere,
kakor sem vže omenil, nobeden govor ne more biti. Kajti če vlada svet pre¬
vidnost, imajo brezdvomno poštenjaki državo upravljati; če so naše duše božjega
početka, nam je treba popenjati se za krepostjo in ne hlapčevati poželenjem
mesa, ki je iz zemlje. Ne bode-li tega govornik mnogokrat razlagal ? Nebode-li
imel govoriti o avgurijih, orakulskih prerokovanjih, naposled o veri sploh, o
katerej se je mnogokrat v senatu razpravljalo, seveda ako bode prihodnji
govornik, kakor bi jaz rad, postal tudi dvžavnik. 3 ) Konečno kako bi mogel
človek zgovoren biti ki o najlepši znanosti ničesar ne ve?

Ako ne bi izprevideli vzrokov za to, da mora govornik tudi modroslovje
znati, nas bi vtegnili vendar vzgledi prepričati. Saj je znano, da je poslušal
Periklej, kateremu ne pripisujejo le zgodovinarji neko čudovito moč govora,
ampak tudi stari komiki, vrlo prostodušni ljudje, naravoslovskega modreca
Anaksagoro 4 ), in da se je pečal Demosten, prvak vseh grških govornikov, s
Platonom. Kajti M. Tulij sam večkrat pripoznava, da ni za svojo zgovornost

‘) V genns demonstrativna).

2 J Pojem latinske besede ,pietas' je jako obširen. V oboe znači prirojeno udanost in
ljubezen do onih, katerim kaj dolgujemo. Ljubezen do boga — stvarnika imenujemo pobožnost
(pietas est iustitia erga deos); ljubezen gojijo otroci do svojih roditeljev in sorodnikov —
otroška ljubezen; naposled goji vsak značajen človek ljubezen do domovine — domoljubje
(pietas est, per quam sanguine coniunctis patriaeque benevolum officiura et diligens tri-
buitur cultus)

3 ) Govornik državnik je moral v senatu ali pred zbranim ljudstvom razne stvari
nasvetovati ali odsvetovati. Grki so imenovali posvetovalni govor Srjp.rj‘,'opia, Rimljani
pa suasoria. V takih govorih so državniki razpravljali verske zadevo, zakone, vojsko in
mir, državno.dohodke in uvažanje in izvažanje pridelkov (pr. Arist. Hhet. I, 4.) Ako hoče
tedaj govornik o tako različnih predmetih vrlo govoriti, mu je modroslovna znanost
neizogibno potrebna. Vzglede« posvetovalen govor je n. pr. Oiceronov de imp. Cn.
Pompeii.

3 ) Anaksagora (r. okoli 1. 500. pr. Kr. v lidijskih Iilacomenah), ki jo trdil, da je
neko pametno bitju svet sostaviio, bil je jonski modrec starejše dobe. I,. 450. je prišel v
Atene, kjer je mnogo občeval s Periklom. Za Atene si je pridobil posebne zasluge, ker
je prinesel modroslovno znanost v Atene, ki so ostale odslej središče in edino vseučelišče
za modroslovne nauke v starem veku.

— XXXII

toliko hvale dolžan retorskim šolam kolikor hodnikom Akademije’); in ako bi
bil omejil svoj duh z ograjo fora in ne z mejami prirode same, ne bila bi se
prikazala v njegovih govorih tolika plodovitost. Pa iz tega nastane drugo
vprašanje, katera šola zamore zgovornost najbolj pospešiti ? Sicer se pa glede
na to vprašanje ne morejo mnoge šole v poštev jemati. Kajti vže Epikur * 2 )
nas s tem od sebe odvrača, da veleva kolikor mogoče naglo iznebiti se vsakega
pouka. A tudi Aristip 3 ) nas ne bi utegnil pridobiti za to delo, postavljajo naj-
viši blagor človekov v veselje vživanja. Kako bi pa zamogel Piron 4 ) vplivati
na govorniški posel? ki še izprevidel ne bode, da so sodniki, pri katerih bo
moral govornik stvar razpravljati; da je zatoženee, za katerega bode moral
govoriti, in da je senat, pred katerimi bode moral svoje mnenje izražati.
Nekateri menijo, da v to svrho Akademija 5 ) najbolj koristi, ker se njena metoda

‘) De orat. c. 3. — V Akademiji, po junaku Akademu, imenovanem imenitnem
gimnazija, pet Stadij od Aten oddaljenem, ki je bil obrasten z lepimi platanami in oljkami,
učil je Platon; zaradi tega se imenuje njegova šola Akademija.

*) Epikur (341. -270. pr. Kr.) se je narodil na otoku Samu in je prišel 18 let star v
Atene. Navzevši se modroslovja pri različnih modrecih učil je potem samostalno v Kolofonu,
Mitilenah in Lampsaku. L. 206. vrnil se je zopet v Atene ter osnoval glasovito šolo, ki je
še po njegovi smrti dolgo slovela. Epikurovi nauki so goli matorijalizem in atejizem.
Najvišji smoter mu je srečno življenje, ki sestaje v veselem vživanju, vendar je dušna
slast boljša od telesne, ker dalje traja. V tem oziru se Epiktirov pojem slasti razlikuje od
Aristipovega. Brez strahu in truda živeti, to mu je največa slast. Zato so mu bogovi
pravi vzori srečnega življenja, ker se za človeške zadeve ne brigajo, živeč daleč od zemljo
v nekem kraju, kamor nobena nezgoda ne pride. Dialektika zdela mu se je brezvspešna
in veiiko lepotičenje govora nepotrebno.

3 ) Aristip, rojen v afriški Kireni, živel je kot mladenič v Atenah ter poslušal So¬
krata. Po Sokratovi smrti je začel samostalno učiti in ustanovil tako zvano Kirensko šolo,
iz katere so se izcimili Hedonci = veseljaki, ki so zmatrali veselo življenje za naj višjo
dobro in bolečino za rajvišje zlo. Aristip, čegar oče je bil premožen trgovec v bogatem
mestu Kireni, bil je v mehkužnosti vzgojen. Vsled mehkužne vzgoje krenil je daleč od
Sokratovih načel ter se udal veselju vsakovrstnega vživanja, toda z mero in dostojnostjo.
Ta način življenja jo učil v duhovitih predavanjih in z vzgledom. Da so takemu lahkoživcu
državni posli mrzeli, ume se samo ob sebi. Nasledek takih naukov je bil propad nravnosti.

4 ) Piron iz Elide bil je grški modrec (ok. 350. pr. Kr.), sodobnik Aristotelov in je
spremljal Aleksandra Velikega do Indije. Vrnivši se v svojo domovino posvetil so je celo
modroslovju ter umrl zelo čislan blizu 90 let star. On je učil, da človek ne more nikakor
stvari in njih početka vzpoznati. Zatorej je najbolj pametno za znanost sploh nič brigati
se, kor nam povoljne vede ne podajajo niti naši čuti niti naša pamet. Torej naj se človek
nikakor ne peča s preiskovanjem stvarij, ampak naj je v nemar pušča. Na tak način si
bo pridobil neprestano mirnost (atapa£Ia) duše in srca — glavni in edini smoter člo¬
veškega življenja — katero pa najbolj izpodkopava pretresovanje filozofskih mnenj. Po
takih naukih jo postal Piron začetnik skepticizma = dvoma, kateremu je kakor stoicizmu
in epikurizmu povod dala praktična korist, ne pa vedeželjnost.

5 ) V deseti knjigi (pog. 1) trdi Kvintilijan, da pripravljajo izmed .modroslovskih
pisateljev govornika najbolj Sokratovci, katerih najvrlejši je bil Platon. Ta je Sokrata,
njegove nazore in metodo njegovega poučevanja krasno naslikal v svojih nesmrtnih delili,
ki so večinoma pogovori, sestavljeni z neizrečeno veliko umetnostjo in v tako lepem
jeziku, da so ga že sodobniki imenovali „divnega“. Ne brigaje se za naravoznanstvo šini!
je Platon sesvojira duhom ualik orlu v nebeške višave ter vstvaril nauk o veličastnih
ideali. On je torej pravi oče idealizmu. Kor je učil v Akademiji, imenuje se njegova šola
na kratko „Akademija 4 . — Aristotel pak je predelal in obsegel sč svojim duhom vso vedo
svoje dobe, naravoslovsko in lmmanitetsko, in je postal hodev&je po srednji poti, začetnik

XXXIII

— kako stvar na obe strani razpravljati — prav dobro strinja z vajami za
sodske pravde. Pa mesto da bi to dokazali, samo pristavljajo, da so iz te šole
najizvrstnejši govorniki vzrasli. Tudi Peripatetiki se ponašajo s lem, da se
bavijo z govorništvom. Kajti oni so baje pričeli vaje v predavanju o znanstvenik
vprašanjih. Stoiki morajo sicer priznavati, da sta njihovim učiteljem manjkali
obilnost in ličnost izrazov, vendar se oni lahko ponašajo s tem, da se ni v
nobeni drugi šoli tako bistroumno dokazovalo in tako natančno sklepalo, kakor
pri njih. Pa to le oni trdijo, ki si — tako rekoč obvezani s prisego ali celo
očarani od vraž — ne upajo ločiti se od enkrat pridobljenega prepričanja.
Toda govorniku ni treba priseči na mnenje koga drugega. Kajti posel, po ka¬
terem on hrepeni in čegar kandidat je tako rekoč on, je veči in imenitnejši,
ako hoče zares postati vzorno pošten mož in vrl govornik. Zatorej si bo za
vzgled govorjenja vzel najvrlejše govornike, da jih posnema, v poblaženje
nravnosti pa si bo izbral najlepše nauke in pravo pot do kreposti. On se bo
sicer bavil z raznovrstnimi vajami, toda najbolj z onimi, ki so baš najvažnejše
in po naravi najlepše. Kajti katera stvar nam more dati več gradiva za veli¬
častne in obširne govore, nego krepost, država, previdnost, početek duš in pri¬
jateljstvo? Po takih stvareh se vzdigujeta duh in govor jednako k onemu, kar
je zares dobro, kar strah odpravlja, strasti brzda, kar nas čuva predsodkov
nižjega ljudstva, dub pa proti nebesom povzdiguje. Govorniku bode ugajalo ne
samo znati in vedno premišljevati nauke, ki se nahajajo v teh strokah, ampak
še bolj one izvrstne reke in dejanja, katere nam podaje zgodovina od staro¬
davnih časov. In takih zares nikjer drugej ne najdeš v večjem številu in
slavnejših nego v spomenikih naše države. Kdo drug bode hrabrost, pravič¬
nost, zvestobo, vzdržnost, zmernost, zaničevanje bolečin in smrti bolje učil
nego možje kakor Fabrieij *), Kurij, Regul * 2 ), Decij 3 ). Mucij 4 )in mnogo drugih?
Kakor se namreč odlikujejo Grki v naukih, tako se odlikujejo Rimljani — in
to je važnejše — v izglednih dejanjih.

Toda oni, ki se je teh vzgledov navzel, ne bode nehal napredovati, ker
mu ne bode zadostovalo predočiti si le najbliži čas in sedanjost, „ampak on bode
ves spomin potomcev imel za prostoren kraj poštenega življenja in tekališče
slave. Iz tega vira naj se navzame govornik pravičnosti, od tod dobljeno prosto-
dušnost naj kaže pri sodiščih in posvetovanjih. Kajti oni ne bode dovršen
govornik, ki ne bode niti znal niti si upal pošteno govoriti".

realizmu. L. 342. pr. Kr. se je naselil v Atenah tor učil skozi 20 let. V jutru je predaval
sprehajajoč se (rcepitCOTeiv) po senčnatih drevoredih Likejskega gimnazija svojim vernim
učencem ezoterno filozofijo, zvečer pa vsem ukaželjnim Atenčanom tako zvane eksoterne
nauke v navadnem govoru.

') Konzul Gaj Fabrieij je premagal 1. 282. pr. Kr. Lukance in Brutijane in se je
odlikoval kakor sploh, tako še posebno v vojski s Pirora po izredni pravičnosti in po¬
štenosti. Umrl je od vseh zelo čislan, pa tako ubog, da je država njegovim hčeram doto
za možitev dala, — Kurij Dentat, ki je premagal Pira pri Beneventu, bil je pravi vzor
priprostosti, nesebičnosti in posebni spoštovalec starih šeg in navad.

2 ) M. Atilij Regul je bil bojevit konzul v I. punski vojski, kije  dal Rimljanom lep
vzgled, kako gre dano besedo držati.

3 ) Decij Mus, oče in sin, žrtvovala sta se v Samnitskib vojskah v korist države bogovom.

4 ) Misli-li Kvintilijan na poštenega pravoslovca Gaja Mucija Seevolo, ali na domo¬
ljuba Scevolo v vojski s Porzeno, ne da se določiti.

c

— XXXIV —

VI.

Smoter Kviutilijanove vzgoje in pouka.

Iz navedenih izjav Kvintilijanovih o lastnostih govornikovih je razvidno,
da se drži Kvintilijan glede na govornika Katonovega načela, ki zahteva, da
mora govornik biti pošten in v zgovornosti izurjen mož. Kvintilijan si je
vstvaril vzor govornika, ki naj bi bil dovršen ne samo v zgovornosti, ampak
posebno v nravstvenosti. Saj še človek, ki ima nravstvene napake, ne more
govornik postati. Kajti za prenašanje trudapolnega učenja je neizogibno potrebno
čisto srce, v katero se še niso vgnezdile strasti, ki je še sposobno za vse
lepe umetnosti. Torej mora oni, ki hoče govornik postati, popenjati se za kre¬
postjo. To pa se zgodi z učenjem modroslovja, posebno etike, ki obsega nauk
o poštenosti, pravičnosti, resnici, kreposti in vseh tem nasprotnih lastnostih in
katere najviši smoter je napraviti človeka popolnega in krepostnega. Pa Kvin¬
tilijan trdi, da je etika del govorništva in sicer najvažnejši in da se je ta del
od govorništva odcepil po malomarnosti slabejših talentov 1 ), ki so korist zgo¬
vornosti v plen zlorabili ter skrb za poštenost opustili. Pravi modrijani pa so
poštenjaki, torej govorniku ni potreba pečati se še s posebnim modroslovjem.
Kakor so bili praktični Rimljani 2 ) vže iz prva, ko so se bili sčznanili z grško
filozofijo, hudi nasprotniki modroslovskega idealizma, tako to nasprotovanje
tudi za časa cesarjev ni ponehalo. To mrzenje do filozofije je tudi Kvintilijana
tako prevzelo, da večkrat napada modroslovce. Zatorej graja nedostatnosti in
napačna načela raznih modroslovskih šol ter trdi, da govorniku ni treba prisegati
na mnenje tega ali onega modrijana, ako hoče zares postati vzorno pošten
mož in vrl govornik. Seveda za časa rimskih cesarjev, posebno Nerona in
Domicijana, ko so se bili Rimljani v brezno izprijenosti in nenravstvenosti po¬
greznili, se tudi modrijani niso razlikovali od velike drhali, ker onih krepostij,
katere so učili, niso imeli, ampak najgrše pregrehe zakrivali s čmernim
obrazom, dolgo brado in posebno obleko. S zaničevanjem drugih ljudij so si
prisleparili spoštovanje, dočim so doma služili najgršim strastem.

Glavna misel, katero razvija Kvintilijan v svojem delu, je ta, da mora
biti govornik poštenjak. Torej hoče Kvintilijan nravstveno blagega človeka, po¬
štenjaka vzgojiti in izolikati, kolikor bi se dalo vdolbsti v okvir rimskih zakonov
ter šeg in navad življenja. V ta namen pričenja vzgojo takoj z rojstvom ter
razlaga glavna načela otroške vzgoje jako obširno. Posebno pa priporoča
vzgajati in negovati značaj vže od prvih let. Kajti vrl značaj vzgojiti je težavna,
pa zelo važna stvar. Kvintilijan torej zahteva za nadepolno mladino vsestransko
oliko, katero pa jednostranski retorski pouk, ki je težil le za suhoparnim for-

’) Prim. Kvint, uvod k dvanajsterim knjigam o govorništvu.

2 ) Ker so bili Rimljani praktični narod, katere je dejanstveno življenje učilo, ne pa
teorija, imajo veliko vrlih značajev; grki pa, vže po naravi bolj nežnega pa bistrega duha
ter nadarjeni za raziskavanja veso’stva in človeških zadev, imajo velikanske učenjake in
največjo pesnike in umetnike, a značajev malo; ako se pa nahaja pri Grkih kak značaj,
je samo zlato n. pr. Aristid, Sokrat, Domosten. — Rimljane je surova praksa zapeljala v
grozni materijalizem, iz katerega niso našli več rešilne poti, Grki pa so pri svojem idea¬
lizmu in teoriji postali prepirljivi in sebični. Nesloga jim je spodkopala svobodo in naložila
tuj jarem, kateri niso mogli več otresti.

XXXV —

malizmora, dati ni mogel. Prava vrednost vsestranske olike ima svoj izvor baš
v tem, da sčstaja v harmonski izobrazbi vseh duševnih in nravstvenih močij;
ona je sad izvrstne vzgoje in pouka v mnogovrstnih predmetih. Zatorej veli
Kvintilijan, da naj se govornik mimo navadnih šolskih predmetov uči tudi
telovadbe, matematike, glasbe in posebno rnodroslovskih naukov ne samo zaradi
tega, ker v praktičnem življenju koristijo, ampak ker srce blažijo in človeku
mnogo čistega veselja pripravljajo, čeprav vzgaja Kvintilijan le govornika,
smoter njegovega pouka je vendar idejalen. On pravi, da naj govornik prid
svojega truda ne išče v plačilu, ampak v znanostih, v premišljevanju in svojem
duhu. Saj niti bogastvo niti visoka čast ne moreta osrečiti človeka, ampak le
vsestranska temeljita olika, ki človeško delovanje vnema za vse, kar je lepo,
dobro in pošteno. Taka korist nikakor ne gine in ni nobenemu slučaju pod¬
vržena.

VII.

Jezikovne zasluge Kvintilijanove.

Pa kakor si je prizadeval Kvintilijan nemarnost v vzgoji in napake pouka
svoje dobe odpraviti in z dejanjem in nauki pripraviti za oboje boljšo prihod¬
nost, tako je hotel tudi pisavo popraviti in jo do Ciceronove lepote privesti. V
oni dobi, ko je Kvintilijan v Kirnu učil in pisateljeval, tekmovali so pisatelji v
dvojni pisavi, eni udani novemu zlogu, ki je bil zmeden in mnogovrstno po¬
pačen, drugi drže se stare pisave Ciceronove, ki je bila naravna in zatorej
lepa. V Ciceronovi dobi se je bil zlog razvil brez lepotičenja po naravni poti
do največe obilnosti in krasote. Ciceronova pisava daje misli, da se prosto in
naravno razvija ter jo izraža z obiljem besedij in krasno perijodo, katere znak
je harmonija. Taka je bila pisava one dobe, ko je še vladala v rimski državi
zlata svoboda, in se govor prosto razvijal na foru in v senatu, ko spridenost
in nesramnost še nista bili okužili rimskega ljudstva. Toda po bitki pri Akciju
se je vse strašno izpremenilo. Kakor se je potratnost v vživanju življenja do
onemoglosti povečala in kakor so vedno nova dražila si izmišljali, da bi onemogle
živce vzbujali za opetno vživanje, tako se je zdel govor Ciceronove dobe neslan
in suhoparen. Vse naj bi spodbadalo, vse dražilo, vse mikalo. Vsled tega so
pričeli tudi pisatelji prozajsko pisavo kititi s pesniškimi izrazi in namesto lepe
perijode je stopila oblika sentence. Da bi misel zanimala, prikazati se je morala
v novi in nenavadni, obliki. Zatorej so jo pisatelji zavijali in sukali na razne
načine. Priljubljeni so bili kratki stavki; mesto odvisnih stavkov so rabili
pisatelji večinoma deležnike in vpletali različne pesniške figure, posebno £so7p.a.
In kakor je za časa Nerona nenravstvenost do vrhunca prikipela, tako je tudi
novi, popačeni zlog Neronov učitelj Seneka do ostudnosti razvil. *) Oni grozoviti
izprijenosti in nenravstvenosti rimskega naroda zoperstavil seje cesar Vespazijan,
strog in nravstven mož, po Seneki zmedeni in izprijeni pisavi pa Kvintilijan.
Ta je zlasti v šoli kolikor mogoče vničeval napačni vpliv Senekin, kar v deseti

<) Prim. Cornelii Taciti Annales rečen. Nipperdey Einleitung XXVIII.

c*

— XXXVI

knjigi (1, 125) sam pravi. In to nasprotno delovanje Kvintilijanovo je še tem
večji vspeh imelo, ker Kvintilijan ni bil odvisen od naklonjenosti ljudstva; saj
ga je Vespazijan bil imenoval profesorjem govorništva, ki je dobival svojo
plačo (100.000 asov = 12.000 goldinarjev) iz državne blagajnike. Vrh tega
zatrjuje (v XII, 10, 46) Kvintilijan sam, da se trudi povrniti se k Ciceronovemu
zlogu, toda sentenee dopušča z ozirom na sodobnike, katerih pohabljeni živci
so takih dražil potrebni bili. Seveda tudi Kvintilijan ni nameraval Ciceronov
zlog povsem zopet uvesti, ker to ni bilo mogoče, ampak on je le menil, da
naj se pokaže v pisavi naraven razvoj, pesniški izrazi pa, ki so se bili v pisavo
vgnezdili, naj se pridrže, Kvintilijan je ta popravljeni zlog priprosto pa lepo
razvil ter postal, da-si je njegova pisava brez ognja in življenja 1 ) in nekako
školska, v formalnem oziru najboljši pisatelj tako zvane sreberne latinščine. Kvin-
tilijanova pisava je, da-si je posnemal Cicerona, izvirna in ima lastne vrline ter
se odlikuje posebno po kratkosti. 2 )

‘) Prim. Duruy-Hertzberg: Geschichte des rom. Kaiserstaates, III. 518.

2 ) Literaturo o Kvintilijanovem govorništvu glej v Teuffel-novi zgodovini rimskega
slovstva 320, str. 715—716.

t

Marka Fabij Kvintilijan Trifonu 1 ) svojemu v pozdrav.

Vsaki dan si mi očital, zakaj ne pričnem vendar enkrat, izdavati knjige,
katere sem bil za mojega Marcela o govorniškem pouku spisal. Kajti jaz sem
menil, da še niso dosti dozorele, v spisovanje katerih sem porabil, kakor veš,
malo več kakor dve leti, dasi po tolikih drugih opravilih zadržan; in ta čas ni
bil toliko posvečen spisovanju, kakor preiskavanju začetega, skoraj neomejenega
dela in prebiranju pisateljev, ki so brezštevilni. Potem držeč se Horacijevega
sveta, ki v „ars poetica" (pesništvo) veleva, da naj se izdava kakega spisa ne
prenagli in do devetega 2 ) leta pridržuje, sem one počasi spisoval, tako da sem
je, ko je bila gorečnost iskanja ponehala, še enkrat bolj natančno predelane
kot čitatelj ocenil. Pa če se tako željno pričakujejo, kakor zagotavljaš, hočem
je v svet poslati in polujočirn vse dobro želim. Veliko je pa odvisno od tvoje
zanesljivosti in marljivosti, da v roke čitateljev kolikor mogoče brez napak
pridejo.

Marka Fabija Kvintilijana uvod k dvanajsterim knjigam o govor¬
niškem pouku, posvečenim Marcelu Viktoriju. 3 )

Zadobivši počitek za svoj trud, katerega sem bil imel skozi dvajset let
poučujoč mladenče, sem se dolgo branil, ko so me nekateri prijateljsko prosili,
da bi kaj o govorništvu sestavil, ker sem dobro vedel, da so najslavnejši pisa¬
telji obeh jezikov zapustili potomcem mnogo izvrstnih spisov, ki v to stroko
spadajo. Pa prav ta vzrok, s katerim sem mislil lože oproščenje svojemu izgo¬
voru dobiti, je one še bolj vzpodbujal, češ da je izvolitev med različnimi mis¬
limi prejšnjih in nekaterimi celo med seboj nasprotnimi težavna, tako da mi
se je opravičeno zdelo pričeti delo, ako ne, da iznajdem kaj novega, vendar

') Trifo  je založil Kvintilijanova dela; bil je znan knjigotržec v Kirnu. Njega se
spominja tudi Marcijal (4, 72; 13, 3.) Knjigotrštvo se je pri Rimljanih razvilo od tistega
časa, od kar se je grška olika v Rimu udomačila. Iz prva so si omislili zasebniki kakor
Luku!, Varo, Cicero, Atik velike biblioteke; pozneje so bilo ustanovljene tudi javne, n. pr.
Palatina od Avgusta, Ulpija od Trajana. Knjigotržci so morali zato skrbeti, da seje njim
izročeno delo lepo in brez napak prepisalo. Ker so pa to delo robovi opravljali in preveč
hiteli, se je dostikrat mnogo nedostatnostij pripetilo. Zatoraj priporoča Kvintilijan svojo
knjigo Trifonu v posebno skrbnost.

2 ) „In do devetega leta pridržuje",  je rekel Horacij v ars poet. 388. Horacij je to pra¬
vilo dal menda z ozirom na pesnika Helvija Cino, ki jo svojo pesen „Smyrna“ devet let
zlagal. (Kvintil. inst. or. X, 4, 4.)

3 ) Marcel Viktorij  je bil iskren in zelo čislan prijatelj Kvintilijanov, kateremu je
posvetil Kvintilijan svoje delo, s kojim je hotel tudi njegovemu sinu, Geti, koristiti, ki je
vže v deških letih kazal bister duh. Posebno pa je nameraval Kvintilijan svojemu last¬
nemu sinu, ki je izvanredno nadarjen bil (inst. or. VI. prooem, eminens ingenium) pa mu
je mlad umrl, zapustiti neko duševno dedovino.

V

4

natančno presodim staro. Čeprav me ni tako prevzelo zaupanje, da to, kar se
je zahtevalo, zvršim, kakor sramota, če prošnjo odrečem, sem je vendar, da-si
se je gradivo bolj obširno kazalo, nego se je od dela zahtevalo, radovoljno pre¬
vzel, deloma da bi svojim najveeim dobrotnikom polno hvaležnost izkazal, de¬
loma da ne bi na navadno pot zabredel in na zadnje še po tujem sledu kora¬
kal. Kajti drugi ki so govorništvo opisali, so skoraj tako pričeli, kakor da bi
v vsaki drugi stroki znanosti izurjenim še le končno zadnji kamen zgovornosti
položili, bodi si da so malostne vede, katerih se preje učimo, prezirali, bodi si
da so menili, da ne spadajo v njihov delokrog, ker so naloge v poslovanju
razdelene, bodi si da so, kar je najlože, menili, da za duševni trud v rečeh,
ki so sicer potrebne, a zvunajnosti prikrite, ni hvale, kakor se zgornji
del poslopij vidi, temelj je pa skrit. Jaz pa, ker menim, da je vsaka reč, brez
katere govornik postati no more, z govorništvom v zvezi, in da se k dovrše¬
nosti v nobeni reči ne da priti, če se ne položi temelj, se no bom branil z
onimi manjšimi rečmi se pečati, ker če te zanemariš, tudi veče ne nastanejo;
nič drugače kakor da mi se govornik v vzgojo izroči, bom začel njegovo učenje
od kraja vredjevati. In to delo posvečam tebi Marcele Viktorij, katerega sem
smatral naj bolj vrednega tega dokaza vzajemne ljubezni med nama, no samo
ker si mi zelo prijazen, ampak tudi izvanreden čislatelj ved, pa ne samo za¬
radi tega (če prav je i to mnogo), temveč ker mi se je zdelo, da bodo pri
vzgoji tvojega sina Gete, ki je že v deških letih očitno bister duh pokazal,
knjige zelo koristile, katere sem nameraval, rekel bi, celo od prvega pouka
skozi vse stroke, ki le količkaj bodočemu govorniku koristijo, do dovršenosti
onega dela dovesti; in še bolj zaradi tega, ker sta z mojim imenom že dve
knjigi o govorništvu znani bili, katerih pa jaz nisem niti na svitlo dal niti v
ta namen sestavil. Prvo namreč, ko sem bil dva dni govor imel, so rcbovi, z
dovoljenjem zapisali, drugo pa so bili dragi mladenči iz prevelike ljubezni do
mene gotovo v več dnevih skrivaj zapisali, kolikor so bili mogli z beleženjem
doseči, in so jo z nepremišljeno častjo izdave med ljudstvo spravili. Zatoraj bo
tudi v teh knjigah nekaj ravno istih reči, mnogo pa izpremenjenih zelo mnogo
pridejanih, vse pa lepše sestavljene in kolikor bom mogel, dovršene. Pa le
onega napravimo s poukom dovršenega govornika, ki zamore to kot poštenjak
postati; zategadel zahtevamo od njega ne le izvanredno govorniško vzmožuost,
ampak tudi vse duševne vrline. Kajti tudi temu ne bi pritrdil, da se mora na¬
potek za pravo in pošteno živenje (kakor so nekateri menili) modrijanom pre¬
pustiti; ker pravi državljan in za državno in zasebno upravo sposoben mož, ki
zamore mesta s sveti vladati, s postavami učvrstiti, z razsodbami poboljšati, ne
more v resnici nikdo drug biti, nego govornik.

Vsled tega so, da-si bora, kakor priznavam, nekatere stvari porabil, ki
se nahajajo v knjigah modrijanov, one vendar po mojem mnenju prav resnično
moje stroke in spadajo prav za prav v govorništvo. Kdo dvomi, da je tam,
kjerkoli se zahteva duševna moč in obilnost besedij, baš govornik na svojem
mestu, ako li je treba prav pogostokrat govoriti o pravičnosti, hrabrosti, zmer¬
nosti in jednakih rečeh, tako da se da jedva kaka pravna stvar najti, katere
se ne bi tikalo jedilo ali drugo teh vprašanj? in te stvari dajo se tolmačiti
samo z iznajdenostjo in zgovornostjo. In to je povzročilo, da so se, kakor

5

Cicero 1 ) čisto odkritosrčno priznava, ravno isti možje, kakor po naravi združeni
tako tudi po opravilu zvezani, modrijani in govorniki imenovali. Pozneje se je
zanimanje razcepilo in po-malomarnosti se je zgodilo, da je na videz bilo več
strok. Kajti ko se je začel govor plačevati in se je sklenilo, korist zgovornosti
zlorabiti, opustili so govorniki skrb za šege, ki so kot lepe veljale. Ona pa
(zgovornost) zapuščena je služila slabejira talentom v plen. Potem so se ne¬
kateri, ko je bil trud za dobro govorjenje zanemarjen, vrnili k vzgoji duha in
določitvi pravil za živenje, kot boljšemu delu, ako bi se deliti dalo; vendar so
si ošabno ime pridejali, da naj bi se le oni za modrost vneti imenovali, kate¬
rega imena niti največi vojskovodje, niti tisti, ki so se v posvetovanju najvaž¬
nejših reči in v upravi cele države slavno obnašali, nikdar niso upali za se
zahtevati. Kajti hoteli so raji najboljše izvesti, kakor obljubiti. Da so pa mnogi
izmed starih učiteljev modrosti lepe reči učili in kakor so učili, tako tudi ži¬
veli, rad priznavam; v naši dobi pa so bile v premnogih pod tem imenom
največe hudobije skrite. Kajti oni se niso trudili, da bi se zaradi krepostij in
svojega delovanja modrijani imenovali, ampak zakrivali so najgrše vedenje s
emernim obrazom in obleko, ki se je od drugih razločevala. 2 ) To pa, kar se
kot modrosti pristno prideva, razpravljamo vsi na vse strani. 3 ) Kajti kdo ne
govori o pravičnosti in poštenosti, in če bi bil tudi najhudobnejši človek? Ka¬
teri celo izmed kmetov ne preiskuje nekoliko vzroke prirodnih pojavov?
Pravi in različni pomen besedij pa mora itak biti vsem, ki se za govor
brigajo, skupna skrb. 4 ) Te stvari pa bode govornik i najbolje vedel in o njih
najbolje govoril; in če je kateri kedaj dovršen bil, vendar pravila za krepost
ne bi iskali v šolah modrijanov.

Sedaj je treba vrniti se nekoliko k onim pisateljem, ki so se zapuščenega
kakor sem rekel, govorniškega dela, zlasti boljšega polastili in ga kot našo
lastnino nazaj zahtevali, ne da bi rabili njihove iznajdbe, ampak da pokažemo,
da so se oni tujih poslužili. Govornik naj bode toraj takošen, kakoršen se more
v resnici moder imenovati, ne samo v nravnosti dovršen (bajti to ne zadostuje
po mojem mnenju, da-si ravno se nahajajo ljudje, ki drugače mislijo), ampak
tudi v znanosti in vsej govorniški vzmožnosti. Mogoče da do sedaj še ni bil
nobeden tak, težiti mi je vendar za dovršenostjo, in to je tudi večina starih
pisateljev storila, ki so, dasi so menili, da se še nobeden ni izkazal modrega,

') Cie. de orat. III, 15.

2 ) Modroslovje se pri Rimljanih ni samostalno razvilo. Z različnimi filozofskimi si¬
stemi Grkov so se seznanili po grških učiteljih modrosti in zgovornosti, ki so iz Grecijo
v Rim dohajali. A pravim domoljubom, n. pr. Katonu so se ti nauki za državo zelo ne¬
varni zdeli, kor zahteva' 'pečanje z modrovanjem samotno življenje, kar je rimski državni
ideji nasprotovalo, in je samopašno. Zaradi tega so bili grški filozofi in retorji večkrat po
sklepu starešinstva iz Rima izgnani. Pravi poštenjaki so je tudi zavoljo tega sovražili,
ker onih krepostij, katere so v predavanjih slavili, niso imeli (Geli. Vlit, 7).

3 ) To pa, kar se modrosti kot pristno prideva, razpravljamo vsi na vse strani. Te¬
daj je poseben poklic kakor oni grških učiteljev modrovanja nepotreben.

4 ) Prvotno je bila filozofija, kakor poroča Diogen Laertski III, 56, jednotna, obsega¬
joča samo naravoslovje, potem sta, Sokrat etiko, Platon dialektiko, pridejala. Etika (nrav¬
nost) obsega pouk o najveeem dobru, o krepostih in dolžnostih, fizika raziskuje početek
vesoljnega sveta, in dialektika poskuša s pravo metodo resnico najti in jo s pomočjo
pojmov razjasniti.

8

vendar pravila modrosti spisali. Kajti dovršena zgovornost je gotovo nekaj
vredna in narava človeškega duha ne ovira pota do nje. Oe se pa ona komu
ne posreči, bodo vendar oni dalje prišli, ki bodo težili po dovršenosti, kakor
oni, ki vže preje obupajo, da dosežejo zaželeni cilj ter takoj na najnižji sto¬
pinji obstoje.

Torej bo treba tem bolje za oproščenje prositi, če ne bom samo onih
manjših, ampak tudi pričetemu delu potrebnih rečij izpustil. Prva knjiga bo
namreč obsegala to, kar spada v rotorjev posel. V drugi knjigi bom razpravljal
prvi pouk pri rotorju in vprašanje o bistvu zgovornosti. Potem bom napisal
pet knjig zaporedoma o iznajdbi, ker s to je v zvezi tudi razporedba (dispo-
sitio), štiri o govorniškem izraževanju, h kateremu spada učenje na izust in
prednašanje. Potem bo sledila knjiga, v katerej bom imel govornika samega
poučevati, da razložim, kolikor bo moji slabi moči mogoče, kakošen mora biti
njegov značaj, kako treba pravde vzprejemati, učiti se*) jih ter voditi, katere
vrste govor je potreben, kedaj naj neha javno braniti, in kaj je potem početi. 2 )
Med vse to bom vpletal, kakor bo prilika zahtevala, način pouka, kateri ne
seznanja učencev samo z vedo onih, katerim samim so nekateri ime umetnosti
dali, in (če smem tako reči) celo pravo bistvo govorništva razpravlja, ampak
zamore tudi zgovornost pospeševati in moči krasrorečnosti pomnožiti. Kajti
večkrat vničijo one suhoparne učne knjige zbog prevelikega prizadevanja do
natančnosti vse, kar je v govoru izvrstnega, posušijo vso živahnost duha in od¬
krivajo kosti, ki se morajo, kakor so potrebne in se z lastnimi kitami gibljejo,
ravno tako z mesom pokriti. Zato jaz nisem hoteč vse na kratko razložiti, v
te dvanajstere knjige samo onega dela vsprejel, kakor večina drugih, ampak
vse zbral, kar sem zraatral koristno pri poučevanju govornika. Kajti če bi vse,
kar se da o vsaki stvari povedati, razpravljal, bilo bi delo brez konca in kraja.
Vendar je treba to najprej zabeležiti, da pravila in knjige nič ne opravijo, ako
jih narava ne pospešuje. Torej bi onemu, ki ne bo duševno dobro nadarjen, te
knjige ravno toliko koristile, kakor one o poljedelstvu nerodovitnim pokrajinam.
So pa tudi še nekateri drugi prirojeni pripomočki, kakor glas, močna prša,
zdravje, značajnost, lepota; če so pa ti v majhni meri dani, se dajo z razum¬
nostjo pomnožiti, včasih pa manjkajo tako, da celo blage lastnosti duha in
truda uničijo. Ravno tako tudi to samo ob sebi ne bo nič koristilo brez izve¬
denega učitelja, brez dolgotrajnega truda in vaje v pisanju, in neprestanem
govorjenju o mnogih rečeh.

*) V dvanajsti knjigi (pogl. 8, § 2 )  graja Kvintilijan malomarne govornike, ki so
niti za to ne brigajo, o čemur se pravda vrti — ubi litium cardo vertatur.

V pojasnenje teli besed svetuje Kvintilijan v dvanajsti knjigi (pogl. 11, § 3) go¬
vorniku, da naj preje neba pravdati se in javno branita, nego začne telesna moč pojemati,
Bolje je to delo opustiti in se z nepoškodovano ladijo v varno luko pripeljati, kakor javno
zasmehovanemu biti. Kajti tudi potem še mu bo učenja trud obilen sad prinašal, ako do¬
godke potomcem poroča, ali kako poučno knjigo spiše ali pa mladini lepe nauke nrav¬
nosti predava. Tako jo n. pr. Cicero, ko se je bil javnemu delovanju odtegnil, mladenče
v zgovornosti poučeval, kakor Celija, Panzo, Hircija in Dolabelo.

I. Knjiga.

Poglavje L

Prvi pouk.

Oče naj torej o rojenem sinu ne goji samo najboljši up, ampak on bo
tudi od začetka bolj skrben postal. Kajti neopravičena je pritožba, da ima

zelo malo ljudij razumnost za to, kar se prednaša in da večina trud in

čas vsled duševne počasnosti trati. Ravno narobe namreč lahko najdeš zelo
mnoge, ki so v mišljenju nagli in za učenje sposobni. J ) To je človeku od na¬
rave dano; kakor so ptice rojene za letanje, konji za tekanje in zveri za kru¬
tost, tako je nam lastna gibčnost in iznajdenost duha, zaradi česar se poslanek

duše nebeški imenuje. Bedasti in neumni ljudje pa so ravno tako protinaravni,
kakor spačena in po nepodobah čudna trupla, vendar so taki zelo redki. V do¬
kaz naj služi to, da promnogi svoje nadeje stavljajo v dečke; ko pa ta nadeja
s časom zamrje, vidi se, da ni nadarjenost manjkala, ampak marljivost. Se ve
da prekaša z nadarjenostjo ta onega. Dobro; ali ipak zamore tudi oni nekaj
opraviti; nobeden se ne najde, ki s trudom ne bi bil ničesar dosegel. Kdor
to sprevidi, naj takoj, ko oče postane, najnatančnišo skrb v nadejo bodočega
govornika obrača. Posebno ne sme govor varušk pokvarjen biti, za kteri posel
je želel Hrizip, * 2 ) če bi bilo mogoče, modrih žensk, gotovo pa je hotel, da naj
se izvolijo najboljše, kolikor okolnosti dopuščajo. Se ve da je nedvomno treba
preje se ozirati na njihovo vedenje, vendar pa naj pravilno govorijo. Te bo
deček najpreje slišal, njihove besede bo posnemaje izgovarjati poskušal. In na¬
ravno si to najlože zapomnimo, česar smo se v nevednih letih navzeli, kakor
okus onega., s čimer novo posodo napolniš, ostane in se barve volne, s ka¬
terimi je bila znana prosta belost pobarvana, ne dajo izprati. 3 j In to se tem
bolj trdno v spominu ohrani, čim slabše je. Kajti dobro se lahko v slabše iz-
premeni; a kdaj izpremeniš napake v dobro? Torej naj se deček — in kako
se ne bi saj je še otrok — ne privadi govoru, kateremu se mora potem
odvaditi.

') Vže Sokrat je trdil, da so oni zelo nadarjeni, ki naglo razumevajo in lahko po¬
mnijo (Ksen. Mem. IV, 1, 2); menil je pa tudi, da ljudem ne manjka nadarjenosti, vendar
se pa tudi z marljivo vzgojo in poukom vse vrline dosežejo (Ksen. Mem. II, 6 in III, 9, 3.)
Opozarjam tudi na besede našega vrlega Vodnika: „Za uk si prebrisane glave — najdel
jo boš, ak’ nisi zaspan". Kvintilijan zastopa mnenje onih, ki hočejo z vplivom vzgoje po
nadarjenosti določene meje razširiti in na tak način tudi vzgoji večo odgovornost nala¬
gajo. Kdor nepristransko sodi, mora temu principu pritrditi. Vsak človek more z marljivo
vzgojo in poukom potrebno stopinjo olike doseči. Se ve da je treba učiteljem in odgoji-
teljem pri tem opravilu natančnega opazovanja in posebne razumnosti.

2 ) Hrizip  je bil rojen blizo 290. pr. Kr. v Solili v Ciliciji in je umrl 209. pr Kr. Od¬
likoval se je po veliki bistroumnosti in izvrstni dialektiki. Vsled tega je postal pravi oče
stoiške šole. Spisal je, kakor Riogen Laertski 1, 1, 180 in 181 poroča, 705 knjig, v kate¬
rih je najbolj praktično stran modrovanja, posebno etiko povdarjal in mnogokatero pe¬
dagoško opazko vplul. Kvintilijan se je posebno z gramatičnimi in retoričnimi spisi tega
modrijana bavil.

3 ) Važnost prve vzgojo so Rimljani dobro poznali in pomen prvih vtisov na otroka
so označevali sč znanim rekom : Quo serael est imbnta recens, servabit odorem Testa diu
(Hor. Ep. I, 2, 69). „S čimer novo posodo enkrat napolniš, po tem bo imela dolgo duh“.

8

Želim pa, da bi bili roditelji prav olikani. Vendar ne govorim le o očetih.
Kajti na zgovornost Grakov 1 ) je baje mati Kornelija mnogo vplivala, katere
zelo olikan govor je tudi potomcem v pismih sporočen; 2 ) in Lelija, 3 ) Gajeva
hči, je bojda očetovo leporečnost posnemala in govor Hortenzije, 4 ) Kvinteve
hčere, katerega je govorila pred triumviri, ne čitamo samo spolu na čast. Pa tudi
tisti, ki sami niso imeli prilike učiti se, ne smejo manj za pouk otrok skrbeti;
ravno zaradi tega morajo v drugih rečeh še bolj marljivi biti.

Kavno isto, kar se je povedalo o varuškah, velja tudi o poslih, med ka¬
terimi se bo odgajal oni, ki je za tako nadepolno prihodnost določen.

Se bolj velja to o dečkovodjih; ali naj bodo celo olikani, (in to naj
bi bila prva skrb,) ali pa naj si bodo neolikanosti svesti. Nič ni bolj
na kvar, kakor ljudje, ki so navadno stopinjo izobraženosti nekoliko pre¬
koračili in si neopravičeno veliko učenost domišljujejo. Kajti oni ne opusto
radi ukazovanja in kakor bi imeli kako pravico do oblasti, s katero se
taki ljudje šopirijo, kažejo kot strahonje in včasih besni svojo neumnost.
Posebno pa škoduje njihova napaka značaju; saj je Aleksandrov pedagog 5 6 )

') (fraki.  Tiberij Grab (163—133) in njegov še bolj nadarjen brat Gaj Grak (153—
121) sta bila od matere Kornelije, starejšega Scipjona hčere, izvrstno vzgojena in tudi v
grški literaturi dobro poučena. Odlikovala sta se oba, posebno mlajši, po duhovitosti in
živi zgovornosti. Cicero (Brutus 3) obžaluje prerano smrt mlajšega Graka kot veliko škodo
za rimsko državo in literaturo.

2 ) Kornelija je bila v latinskem in grškem jeziku zelo olikana. Vsled tega ji je bilo
možno tudi sinove v obeh jezikih izvrstno izuriti, zaradi cesar jo hvali posebno Cicero
(Brut. 27, 104).

3 ) Lelija je bila hči Kaja Lelija. ki se je ves Sas svojega življenja z grško litera¬
turo, posebno filozofijo peča! In vsled tega priimek Sapiens (modrijan) dobil. Njegovi go¬
vori pred sodnijo, nagrobni in državni govori so bili izvrstni (Cie. de or. 2, 48, Kvintil.
XII, 10, 10). Znamenite za zgovorno nadarjenost njeno so besede njenega zeta, govor¬
nika L. Krasa: kdar mojo taščo Lelijo čujem, mi se zdi, da Plavta ali Nevija [čujem
(Cie. Brut. III, 12, 44).

4 ) Hortenzija  je bila hči slavnega govornika Kvinta Hortenzija (114—50 pr. Kr.) in
je držala leta 42 pr. Kr. lep govor pred triumviri, ki so hoteli njo in druge bogate Rim¬

ljanke obdačiti. Deloma je svoj namen tudi dosegla (Valer. Max VIII, 3, 3). Kvintilijan
bi bil lahko mnogo drugih izvrstnih mater navel n. pr. Cezaijevo mater Avrelijo, Avgu¬
stovo mater Akcijo, kateri sta sami svoje otroke vzgojevali in velike može izredili.

6 ) Pedagog.  Izraz pedagog (= dečkovodja, vzgojitelj) je bil Rimljanom iz grške ko¬
medije znan. Pri Grkih se nahajajo pedagogi vže v junaški dobi. Pri Ahileji je oprav¬
ljal vzgojiteljski posel Penis (Hom. II. 9, 491), deloma tudi Patrokel. Za časa kraljev in v
prvih stoletjih ljudovlade Rimljani pedagogov niso imeli. Njihov posel so začeli iz grških
komedij vzpoznavati, katere so se v Rimu predstavljale. V praktičnem življenju pa še
ne najdemo pedagoga; kajti očetje in drugi sorodniki so za vzgojo in pouk sami skrbeli.
Tako je n. pr. starejši Kato, dasi je imel učenega sužnika Hejlona, vendar sam svojega
sina čitati, pisati in računati učil. V obče so menili, da pohvala in graja očetova z ozi¬
rom na napredek v učenju bolj vpliva, od one, ki iz tuje osebe izhaja. V zadnji dobi
republike pa, ko so bili očetje vsled važnih domačih in javnih opravil ovirani pečati se
s poukom sinov, je bila vzgoja mladih Rimljanov sužnjem prepuščena; ti so je poučevali
tudi v elementarnih predmetih. Taki pedagogi so bili večinoma Grki in se nahajajo od
Grakov naprej v imenitnih rimskih rodbinah. Pri Rimljanih so vživali pedagogi veče spo¬
štovanje nego pri Grkih, kar izrazi dominus, dux, rex, custos, comes monitor učč. Za
časa cesarja Avgusta so dobili v gledališčih celo posebne sedeže. Vendar so še tu pa tam
vzgojo in pouk skrbni očetje sami vodili, kakor cesar Avgust. Za časa cesarja Nerona,

9

Leonida 1 ), kakor Babilonski Diogen 2 ) pripoveduje, njega privadil nekaterim napa.
kam, ki so mu, ko je že odrastel ter največi vladar bil, sledile od ovega deškega
pouka. Če pa se komu dozdeva, da se na premnoge stvari oziram, naj pomisli, da
poučujem govornika, težavno delo, tudi če bi se njegovi vzgoji nobene zapreke
ne stavile; saj ostane še vrh tega mnogo težav. Treba je namreč neprestanega
truda, izvrstnih učiteljev in zelo mnogih predmetov. Zatorej je treba najboljših
stvarij propisati; ako bi se pa komu preveč zdelo, potem ni metoda nič za¬
krivila ampak človek.

Ako pa se ne bo posrečilo takih varušk, poslov in dečkovodij imeti, ka-
koršnih jaz zelo želim, naj bo vendar eden, pravilnega govora vzmožen, pri¬
soten, ki naj, ako so ti vpričo vzgojenca kaj nepravilno izgovorili, takoj po¬
pravi in ne da, da bi mu v spominu ostalo; dotle pa, dokler se ne izprevidi,
da je to, kar sem preje rekel, dobro, bo to za silo pomagalo. — Želim, da bi
deček raje z grškim jezikom pričel, ker latinski, katerega večina rabi, celo
zoper našo voljo govori; in pa ker ga je treba tudi v grških vedah, odkoder
so tudi naše prišle, preje poučiti. Vendar ne želim, da bi se to tako strogo
vršilo, da bi dolgo le grški govoril ali se učil, kar je pri večini navada. Tako
namreč povzročujejo tuji glasovi premnoge napake v izgovarjanju in izrazih;
kajti ako so se komu zbog neprestane rabe oblike grškega jezika priljubile,
traja njihov vpliv zelo dolgo tudi pri govorjenju drugega jezika. Toraj mora
latinščina kmalu slediti in ravno tako naglo iti. Tako se bo zgodilo, ako za¬
čnemo z jednako skrbjo paziti na oba jezika, da ne bo nobeden drugemu
škodoval.

Nekateri so trdili, da se pouk pred sedmim letom ne sme pričeti, ker v
tej starosti zamore se še le predmete razumevati in trud prenašati. In tega
mnenja je bil Hezjod, kakor prav mnogi sporočajo, ki so pred jezikoslovcem
Aristofanom 3 ) živeli; kajti slednji je prvi rekel, da hipoteke, 4 ) v kateri knjigi

posebno pa Trajana in Hadrijana so bili ustanovljeni zavodi, v katerih so pedagogi dečke
nadzorovali in poučevali.

') Leonida  je bil stoiški modrijan iz Selevcije, z materjo Aleksandra Velikega v so¬
rodu. Njemu je Filip II., kralj Macedonski, izročil vrhovno vodstvo vzgoje in pouka pri
Aleksandru, ko jo bil ta stopil v deška leta. Plutarh (v životopisu Aleksandra V. pogl. 5.)
pravi, da je bil Leonida mož odločnega značaja in zelo poštenega obnašanja. Ker mu
Kvintilijan predbaciva, da je on Aleksandra nekaterim napakam privadil, mi se zdi umestno
na to opozoriti, da je imel Aleksander več učiteljev, ki so na mladega kraljeviča vplivali.

3 ) Diogen Babilonski  iz Selevcije ob Tigretu, tudi stoiški modrijan in učenec Hrizi-
pov, bil je za Zenonom glava stoiške šole. Leta 155. pr. Kr. je bil s Karnoadom in Krito-
lajem kot poslanec v Rim prišel. Pri tej priliki so so Rimljani seznanili z grško filozofijo
in zgovornostjo. Diogehovi mnogobrojni filozofski spisi so se pozgubili. Kar pa o njem
vemo, to nam poroča Cicero v svojih filozofskih in retorskih spisih,

3 ) Aristofan Bizantinski, Eratosten, Aristarh Samotraški so znani Aleksandrinski
učenjaki v tretjem stoletju pred Kristusovim rojstvom. Aristofan in Eratosten bila sta
predstojnika Aleksandrijske biblioteko. Aristarh jo bil izvrsten jezikoslovec in kritik. Naj-
veče znanstvene zasluge si je pridobil za Homerjeve pesni, katere je kritično in eksego-
tično komentoval in nam očiščen tekst zapustil, ki je še dandanes podstava vsem izdan-
jem Homerjevih pesnij.

4 ) T;roTa  izraz pomeni lepe nauke, katere so pesniki v pesnih sestavljali.
Grki so imeli posebno eno zbirko, katero jo baje pesnik Hezjod bil zložil, katera se pa
nam ni ohranila.

10

se ono pisano nahaja, niso delo tega pesnika. Pa tudi dnigi pisatelji, med
temi Eratosten, so ravno isto pravilo postavili. Bolje menijo oni, ki želijo, da
naj ne bo nobena starost brez opravka, kakor Hrizip, kajti on trdi, dasiravno
je varuškam le tri leta odmeril, da morajo že tudi one z najboljšimi nauki
deški duh razvijati. Zakaj pa ne bi bila za vedo sposobna ona starost, ki je
že sposobna za razvitek značaja? Vem dobro, da se v vsem onem času, o
katerem govorim, komaj toliko doseže, kolikor izda pozneje eno leto; vendar
se mi zdi, da možje, ki se od mojega mnenja razlikujejo, niso v tem oziru tako
učencem, kakor posebno učiteljem prizanesli. Kaj pa naj drugače boljšega počno,
od kedar bodo mogli govoriti? Nekaj pač morajo početi. Ali zakaj bi pa ta,
če tudi majhni dobiček do sedmega leta zaničevali? Naj si bo še tako malo,
kar je prejšnja doba pridobila, bo vendar deček nekaj važnejših stvari priučil,
v ravno istem letu, v katerem bi se bil sicer manjših naučil. To postopanje
skozi posamična leta nadaljevano, koristi dovršenosti; in kar se je časa v
otroški dobi pridobilo, pridobi se za mladost. Kavno isto pravilo se je posta¬
vilo za sledeča leta: česar koli se ima kdo učiti, naj se ne začne pozno učiti.
Torej ne zgubljajmo takoj prvega časa, in to tem manj, ker sestaja začetek
pouka samo v spominu, ki se ne nahaja samo v maliči h, ampak ki je baš v
njih najboljši. Tudi dobe življenja predobro poznam, da bi menil, da je treba
proti mladeži takoj strogo postopati in marljivosti prav strogo zahtevati. Naj¬
bolj bo treba to za preč iti, da ne sovraži učenja, ki ga še ljubiti ne more, in
da se trpkosti, katere se je enkrat navzel, tudi čez nevedna leta ne boji. V tej
dobi uči naj se igraje: vpraša naj se, hvali, nikdar pa naj se neveseli, da ni nič
storil: če včasih on sam neče, naj se drug poučuje, da ga zavida; včasih naj
se skuša večkrat naj meni. da zmaga in tudi z darili, katera dobiva ta doba,
naj se vspodbuja.

Malenkostne stvari učim, dasi sem obljubil govornika vzgojiti, pa saj ima
tudi učenje svoja otroška leta; kakor se pričenja vzgoja teles, ki bodo kmalu
zelo močna, z mlekom in zibeljo, tako je tudi oni, ki ima postati vrl govornik,
nekdaj vekal, prvič z ječečim glasom govoriti poskušal in se s podobami črk
dolgo pečal, če ne zadostuje, česar se učiš, vendar zato ni nepotrebno. In
če nikdo očeta ne kara, ki meni, da se to pri njegovem sinu ne sme
zanemariti, zakaj bi se grajal kdo, ako to, kar bi po pameti doma storil, v
javno korist opravi? In to tem bolj, ker manjše stvari lože mlajši razumejo;
kakor se dajo telesa za nekatere gibe udov le mlada pripraviti, tako stori tudi
telesna jakost duh sam za prav mnoge stvari manj sposoben. Ali bi bil Filip,
kralj macedonski, želel, da se da njegovemu sinu Aleksandru prvi pouk od
Aristotela, največega modrijana tiste dobe, in ali bi bil ta ono nalogo prevzel,
ako ne bi bil mislil, da se prvi pouk od najizvrstnejšega najbolje daje i da
k dovršenosti pripomaga? Mislimo si tedaj, da nam se da tak Aleksander v
vzgojo, tolike skrbi vreden otrok (dasi je vsacemu lasten otrok toliko vreden);
ali naj se sramujemo takoj pri početnem pouku samemu pokazati tudi kratke
navode poučevanja?

Meni namreč tudi to ne dopada. kar se, kakor vidim, pri premnogih
godi, da se otroci imen in reda preje kakor podob črk uče. To ovira njih
vzpoznanje, ker ne obračajo kmalu pozornosti na črke same, dokler prejšnjo

11

tvarino zasledujejo. In to pripravi učitelje, da črke, ko jim se zdi, da so jih
dečkom po onem pravem redu, po katerem se prvič navadno pišejo, vcepili,
od zadaj nazaj poučujejo in z mnogovrstno spremembo mešajo, tako dolgo, da
učenci črke po podobi poznajo ne pa samo po vrsti. Zatorej se bodo črke na
ednak način najbolje vzpoznale kakor obleka in imena ljudij. Pa kar pri črkah
ovira, pri zlogih ne bo škodovalo. A jaz ne zamotavam onega znanega sred¬
stva, da se dajo v igranje .slonokoščene podobe tudi črk v vzpodbujanje otrok
k učenju; ali če se da kaj druzega najti, česar se ta doba bolj veseli, s čimer
se pečati ter gledati je in imenovati je prijetno.

Kedar pa začno črte delati, jim bo v veliko korist, ako jih na (ablo ko¬
likor mogoče natančno vdolbe, da se vodi pero po njih kakor po brazdah.
Kajti ne bo se zmotil, kakor po voščeni tabli (omenjen bo namreč na obeh
straneh po robih in ne bo propisanega prekoračiti mogel) in s tem, da
po zanesljivem potu precej naglo in večkrat piše, bode izuril se v pisanju,
potreboval pa tudi ne bode podpore onega, ki bi na njegovo roko svojo
položil in jo vodil. Skrb za dobro in naglo pisanje ni odveč, kar posebno
imenitni ljudje navadno zanemarjajo. ('e tudi je pri učenju pisanje velike važ¬
nosti, ker se le na njegovi podlagi pravi napredek in globoko vkoreninjeni
trud pripravi, vendar počasno tekoče pero precej zadržuje mišljenje samo, ne¬
izurjena in grda pisava se težko bere. Od todi prihaja drugo delo, namreč
to narekovati, kar je treba prepisati. Torej bo kakor vselej in povsodi, tako
posebno v prijaznih in prijateljskih pismih obradostilo tudi to ne zanemarjeno
pustiti.

Za zloge ni nobenega krajšega navodila; vseh je treba natančno učiti se,
da se pri pisanju besed spoznavajo, ne pa odložiti najtežjih, 1 ) kakor se večkrat
zgodi. Pa tudi prvemu spominu se ne sme nepremišljeno zaupati; koristneje
bo ponavljati in dolgo v glavo vtepati, in pri čitanju hiteti k nadaljevanju ali
pospeševanju le tedaj, če bo nepretrgana in nedvomna zveza črk med seboj se
celo brez vsacega zadržka dovršiti dala. Tedaj naj začne iz zlogov samih besede
vezati in s temi govor skladati. Neverjetno je, kako da se čitanje s hitenjem
ovira. Odtodi prihaja za one, ki si več upajo, kakor morejo, nezaupljivost,
prenehavanje, ponavljanje, potem da, kedar so se zmotili, ludi temu ne
zaupajo, kar znajo. Tedaj mora biti čitanje najpreje gotovo, potem nepre¬
trgano in dolgo časa precej počasno, dokler se ne doseže popolna hitrost.
Kajti na desno stran paziti in naprej gledati (kar vsi velevajo) ni samo
naloga metode ampak tudi navade, ker mora na sledeče besede gledajoč
prejšnje izgovarjati in to, kar je najbolj težavno, pazljivost duha razdvojiti, da
se eno z glasom drugo z očmi opravi. Zal ne bo, ako se skrbi za to, da deček,
kedar začne besede pisati (na k ako (gen način koli je navada) tega truda ne
zgubi pri navadnih in slučajno srečujočih besedah. Takoj namreč, ko še nekaj

')  Vseh zlogov se je treba ličiti, ne pa najtežjo odložiti, da bi se pri pisanju besed
vzpoznavali. — Posebna metodika elementarnega pouka, katero Kvintilijan izvrstno raz¬
pravlja, je celili 18 Stoletij spavala. Se ie dandanašnji je v obče v elementarne šole vpe¬
ljana, dasi se nahajajo še sedaj abecedniki, v katere bi se po Kvintilijanovem navodilu
mnogokaj vpeljati dalo, tako n pr. da se ne smejo ob jednein vse črke predočiti, da se
ima od glasu na podobo (črko) preiti, tedaj glas po analitskem potu najti ; da se težki
zlogi ne smejo odlagati itd.

12

druzega opravlja, se zna učiti pomena nenavadnih izrazov, katere Grki ^rncmt 1 )
imenujejo, in pri početnem pouku fo doseči, kar pozneje svoj čas zahteva. 2 ) In

ker se še z lehkimi rečmi pečamo, naj tudi oni verzi, kateri se bodo dečkom

v posnemo predložili ter propisali, ne obsegajo navadnih mislij, ampak kak
lep nauk. Spomin na te spremlja človeka v starost in neukemu duhu vcepljeni
bodo tudi z ozirom na značaj koristili. Igraje zna se deček tudi rekov slavnih
mož, pesebno pa iz pesnikov izbranih stavkov na pamet učiti (katerih spo¬
znavanje je dečkom še bolj prijetno). Kajti govorniku je — kakor bom na
dotičnem mestu povedal — spomin neogibno potreben in se posebno z vajo
utrdi in pomnoži in je v oni dobi, o kateri zdaj govorim in ki še ne more
sama iz sebe nič vstvariti, skoro edino, kar se more s pomočjo učiteljev po¬
spešiti. Da je jezik tem bolj dovršen in govorjenje bolj razločno, ne bode od¬

več, zahtevati od te dobe, da nekatere besede in verze izborno težavne, iz več
in zelo težko družečih so črk zvezane in okorne, kolikor mogoče naglo izgo¬
varja; XaXtvoc 3 4 ) se grško imenujejo. Sicer ni posebno važno to stvar omeniti,
a vendar trajajo mnoge napake jezika, ako se ne odstranijo v prvih letih, v
prihodnje z nepopravljivo nepravilnostjo.

Poglavje 2.

Ali je privatni ali javni pouk koristnejši?

Pa deček naj nam začne vže po malem rasti, razvijati se in učiti se.
Torej je treba ravno na tem mestu prašanje razpravljati, ali je koristneje
učenca doma in med lastnimi stenami obdržati ali mnogo obiskovanim šolam
in tako rekoč javnim učiteljem izročiti. ') Vidim, da je to ugajalo kakor onim.
ki so zakone najslavnejših držav ustanovili, tako posebno najboljšim pisateljem.
Vendar si ne smemo prikrivati, da se nekateri po lastnem prepričanju s tem
skoraj javnim načinom ne skladajo. Zdi mi se, da imajo ti zlasti dva vzroka:
Prvič, ker bolje za nravnost skrbijo, če se varuje deček velike drhali one sta¬
rosti, ki je napakam najbolj podvržena ; žalibože je res, da so navstali večkrat
od todi vzroki nesramnih činov; diugič, ker se dozdeva, da bo, kdor koli bo
tisti učitelj, bolj svobodno svoj čas za onega porabil, kakor če bi taisti svoj

’) l’k(baoat. Glose so precej pozno Grki vse nenavadne in lokalne izraze imenovali.

2 ) To, kar je Kvintilijan vže pred 18 sto leti zahteval, se je še le v naši dobi
vresuieilo, da se namreč v abecednikih in vadbah rabijo stavki, ki obsegajo lepe nauke.

s ) XaXivoL  „Uzde, zadržki.“ Tako se nahaja pri starih latinskih pesnikih beseda
perterricrepus (strašno doneč) in šestomer:

„Fraxinn fixa ferox infesta infnnditur ossis“.

„Glej, v kosti leti sulica s strašnim sunkom 1 *.

Enakih verzov so stari pesniki mnogo skovali, n. pr.:

At tuba terribili sonitti taratantara dixit;

O Tite tlite Tati tihi tanta tyranne tulisti.

4 ) Kvintilijan klasično razvija piednoati javnega pouka. Za časa cesarja Augusta
so se bile elementarne šole v liimu precej pomnožile, a bile so še vedno privatne. Pa ka¬
kor jo vladala v večini rimskih rodbin brezvernost, nepoštenost in nenravnost, tako tudi
domača vzgoja ni bila strogo nravna in privatni pouk slab in malo spoštovan, ker so se
s tem večidel oni pečali, katerim je drugod spodletelo. (Hor. Epist. I, 20, 27, Ovid Past
III, 829.) Kvintilijan je bil prvi, ki je v Kirnu zahteval javen skupen pouk in je izvrstno
ovrgel vsa nasprotna mnenja.

13

trud na več njih razdelil. Prvi vzrok je gotovo zelo važen. Kajti ako bi šole
gotovo učenju koristile, nravnosti pa škodovale, boljša bi mi se zdela umet¬
nost pošteno živeti, kakor pa celo izvrstno govorili. Pa po mojem mnenju je
oboje neločljivo združeno. Mislim namreč, da ne more govornik biti, ako ni
poštenjak, in ne želim, da bi postal, če tudi more. Torej preje o tej stvari.

Oni mislijo, da se v šolah nravnost kvari ; se ve da se kvari ta čas, pa
tudi doma, in nahajajo se za to gotovo mnogi dokazi, da se je dobro ime
oskrunilo, pa tudi zelo vestno ohranilo na obeh straneh. Narava in varstvo
sla pri vsaeem čelo različni. Mislimo si naravo k slabšemu nagnjeno, mislimo
si malomarnost v pouku in varstvu v prvi dobi sramežljivosti; nič manjšo pri¬
liko za nesramna dela bi vtegnila samota dati. Kajti domači učitelj zna biti ne¬
časten in tudi občenje s hudobnimi hlapci ni nič varnejše, kakor z malo
skromnimi plemenitniki. Ce pa je gojenčeva nravnost dobra, če ni nemarnost
roditeljev slepa in brezvestna, zna se i zelo vesten učitelj (za kar modri starši
zlasti skrbijo) i tak red izbrati, ki bi vtegnil zelo oster biti, in poleg tega še
poštenjak ali zanesljiv oproščenec kot prijatelj na stran svojega sina postaviti,
čegaver neprestano spremljevanje bi vtegnilo tudi one poboljšati, katerih bi se
bilo treba bati.

Pomoček zoper ta strah je bil lahek. O da bi vendar sami ne pokvarjali
nravnosti naših otroki Takoj otroke s slastjo razuzdavamo. Ona mehkužna
vzgoja, katero prizanesljivost imenujemo, uničuje vso duševno in telesno moč.
Kaj ne bode odrasli poželel, ki po škrlatu lazi? Še ne izgovarja razločno prve
besede, vže pozna kuharja, vže zahteva ostrigo, J ) Preje skrbimo za njihov
okus, kakor za nravnost. V nosilnicah rastejo; ko se tal dotaknejo, visijo od
rok onih. ki je na obeh straneh vzdržujejo. Nas veseli, če bi vtegnili precej
predrzno govoriti. Besede, katere se aleksandrinskim robom ljubljencem 2 ) ne
smejo prizanašati, poslušamo s smehljanjem in objemanjem. Ni se čuditi; mi
smo je poučevali, od nas to slišijo. Oni gledajo naše ljubice, naše naložnike,
v vsaki veseli družbi se popevajo nesramne pesni, gledajo se reči, o katerih
govoriti nas naj bi bilo sram. Iz tega postane navada, potem narava. Tega se
uče nesrečneži, prej nego vedo, da je hudobnost na svetu; odtodi razuzdani in
omehkuženi ne najdejo hudobnosti v šolali, ampak jo v šole prinašajo.

Toda eden sam bo za enega samega v pouku več časa porabil. Pred vsem
nič ne ovira, da ne bi eden in naj si bo kdor koli tudi s tistim skupaj bil,
ki se v šoli poučuje. Pa če se tudi oboje združiti no da, bi jaz vendar ono
diko prečastitljivega zbora teinoti in samoti predpostavil. Kajti vsak dober uči¬
telj se veseli velikega števila in je menda več poslušalcev vreden, nasproti pa
se slabši, v svesti si‘ svoje nesposobnosti, skoraj ne sramujejo pri posameznih

') Ta Kvintilijanov opomin — otroke ne mehkužno vzrejati — velja tudi naši dobi
v katerej se otroci tako mehkužno vzgajajo posebno po mestih, da jim vsaka vremenska
sprememba grozovito živce pretresa in vsaka nezgoda v življenji takoj pogum vzame
(Primeri v tej stvari: Kiecke’s Erziehungslehre § 11, str. 70 in 71.)

2 ) Aleksandrija je zaradi bogastva in lepih poslopij slovela. Vsled razkošnega
življenja se je pri prebivalcih udomačila neka ošabnost in besedljivosf, zavoljo katerih so
bili na slabem glasu. V Aleksandriji vzrejene ali kupljene sužnike so Rimljani zaradi za¬
bave cenili. Stacij (silv. V, 5, 66—85) opisuje tacega priljubljenega sužnika.

14

tičati in nekako posel dečkovodij opravljati. Torej naj se odlikuje kdo v pri¬
ljubljenosti ali z denarjem, ali v prijateljstvu, ali da ima prav učenega in iz¬
vrstnega učitelja doma; ali bo ta ves dan za enega porabil?- Ali more pazlji¬
vost učenčeva tako stalna biti, da se nebi utrudila po vednem opažanji, kakor
se utrudi pogled oči ? zlasti ker učenje veliko več tihega časa potrebuje. l J a
tudi pišočemu, učečemu se in premišljevajočemu ne pomaga učitelj in onim,
ki se z eno teh rečij bavijo, je vsako motenje zadržek. Tudi vsako čitanje ne
potrebuje vselej onega, ki naprej čita in razlaga. Kedaj bi se namreč posrečilo
s tolikimi pisatelji se seznaniti? Torej je čas majhen, v katerem bi se vtegnilo
recimo opravilo na ves dan razdeliti. In tako zna tudi to več dni trajati, kar
je treba v jednem prednašati. Pa večina stvarij je taka, da se s taistim glasom
ob enem vsem prednašajo. Molčim o razdelitvah in retorskih deklamacijah, pri
katerih, kakoršen koli naglas se porabi, slehrn poslušalec cel utis dobi. Kajti
oni glas učiteljev ne zadostuje manj nego obed več ljudem, ampak daje kakor
solnee vsem enako veliko luči in toplote. Pa tudi če slovničar o načinu govor¬
jenja razpravlja, če vprašanja tolmači, povesti razklada in pesni razlaga, se jih
bode toliko učilo, kolikor slišalo. A vendar popravljanje in naprej branje pre¬
veliko število ovira A ko je le število škodljivo (kajti kaj ugaja v vsakem oziru?)
kmalu bomo primerjali škodo s koristjo. Pa vendar ne želim, da bi se deček
tjekaj poslal, kjer bi bil zanemarjen. A tudi dober učitelj naj se ne preobloži
z večini številom, kakor ga more prenašati, in pred vsem je treba skrbeti, da
nam na vsak način prijatelj postane, in da ga ne vodi pri učenji toliko dolž¬
nost, kakor udanostJTako ne bomo, nikdar v drhali dečkov. Pač vsak, ki je
v znanostih vsaj malo olikan, zapazil bo onega, v katerem je učenost in na¬
darjenost, in tudi v svojo slavo posebno gojil. Pa kakor se je trebi prenapol-
nenih šol izogibati (kateri stvari tudi sam ne pritrjam, če koga po zasluženji
preobilno obiskujejo), vendar to ne velja toliko, kakor da je treba šol se sploh
izogibati. Kaj druzega je namreč jih izogibati se, kaj druzega zopet je
izbirati.

Ce sem nasprotno mnenje ovrgel, hočem svoje lastno prepričanje raz¬
ložiti. Pred vsem naj se prihodnji govornik, ki mora med mnogoštevilnim
ljudstvom in javno v sredi državljanov živeti, navadi že od mladili nog ne bati
se ljudi in vsled samotarnega in rekel bi brezdelnega življenja obledeti. Duh je
treba vedno vzbujati in povzdigovati, ki v takih samotah ali opeša in marsi¬
katerega kakor po senci vodi, ali pa se nasproti napihuje v prazni domišljavosti.
Kajti kdor se z nikomur ne primerja, mora sebe preveč povzdigovati. Potem, ko
je treba vedo javno pokazati, pri solncu nič ne vidi in se spodtika nad vsem
novim se ve da, ker se je tega sam učil, kar je treba med mnogimi praktično
izvrševati. Jaz ne omenjam prijateljstev, katera do starosti najbolj zvesta osta¬
nejo, prekinjena z neko sveto ve-zjo. Skupno posvečenje nima bolj trdnih vezi,
kakor sokolstvo. Kje se bo naučil onega čuta, ki se skupen 1 ) imenuje, češe od¬
teguje družnosti, ki ni samo ljudem ampak tudi nemim živalim prirojena?

') Sensitč communU  znamonuje priljudnost, katere se človek le v občenji z drugimi na¬
uči, ki je v življenju neogibno potrebno. Horacij Sat. I, 3, 66 rabi sensus communis v
pomenu „takt“ v človeški družbi. Nasprotno obnašanje kaže posebnež, ki se družbe
ogiblje.

15

Nadalje se more doma le tega učiti, kar se bo njemu predavalo, v šoli pa tudi
tega, kar drugim. Mnoge stvari bo slišal hvaliti, mnoge grajati; koristila bo
grajana nemarnost, koristila pa tudi pohvaljena pridnost; pohvala bo vzbudila
tekmovanje, jednakemu se vmakniti bo smatral za sramoto, v čast si štel sta-
reje prekositi. Vse to vzbuja duh in naj le bo častilakomnost napaka, dosti¬
krat je vendar vir krepostij. Vem, da so se moji učitelji navade držali, dečkom,
ko soje v razrede razredeliii, red govorjenja po duševni vzrhožnosti določevati; in
tako je vsak tem preje iz vzvišenega mesta deklamoval, čim bolj se je dozdevalo,
da napreduje. O tej stvari se je sodilo; to nam je vzbujalo velikansko tekmo¬
vanje za zmago, najlepše pa je bilo v razredu prvemu biti. 1 ! Pa lo ni bilo ob
jednem določeno; trideseti dan je dal zmaganemu zopet priliko za tekmovanje.
Na tak način ni zmagalec skrbi zanemarjal, zmaganega pa je bolest priganjala,
da sramoto odpravi. Jaz bi trdil, kolikor si morem z domnevanjem svojega
duha predočiti, da nas je to bolj vzpodbujalo k učenju 7go\črnosti, kakor
opominvanje učiteljev, varstvo dečkovodij, želje roditeljev. Pa kakor tekmovanje
bolj gotov napredek v znanostih vzreja, tako je za začetnike in še mlade
dečke posnemanje sošolcev prijetnejše, kakor posnemanje učiteljev, baš zaradi
tega, ker je lože. Kajti elementarni učenci si bodo komaj upali k nadi se po¬
vzdigniti, da zgovornost, ki jim se dovršena zdi, dosežejo; najbližjih stvari se
utegnejo poprijeti, kakor trte okoli dreves ovite s tem do vrha priplezajo, da
se najpreje nižjih vej prijemajo. In to je tako čista resnica, da je baš uči¬
teljeva naloga, — se ve da če koristne stvari više ceni, kakor ničevne — da
ne preoblaga, kedar se peča z duhom še neizurjenih, takoj v začetku nevzmož-
nosti učencev, ampak da svoje moči brzda in se razumu poslušalčevemu pri¬
bližava. Kajti kakor posodice z ozkim vratom preobilno vlito tekočino izbruh¬
nejo. če se pa polagoma vliva ali celo kaplja za kapljo, napolniti dajo; ravno
tako je treba paziti, koliko zamore deški duh vzprejeti. Kajti ležko razumljive
stvari se, rekel bi, duha za umenje 'malo odprtega ne bodo prijele. Torej je
koristno součence imeti, katere želi izprva posnemati, kmalu prekositi. Tako bo
polagoma tudi do višjih stvarij se speujaL Temu pripominjam, da učitelji sami,
ne morejo s taistim duhom in gorečnostjo govoriti, če je le po jeden navzoč,
kakor po velikem številu poslušalcev vzpodbujeni. Kajti največi del zgovornosti
obstoji v duševnem čutu. Ta se mora vzbuditi, ta predočiti si pojme stvarij,
in spremeniti se kakor že koli po naravi onili stvarij. o katerih govorimo.
Dalje se on. čim bolj je plemenit in zvišen, s tem večini, rekel bi, močmi
vzbuja. Torej s pohvalo raste, z gorečnostjo se množi in veseli kaj velikega za-
početi. Neka tiha nejevolja se vzbudi s tolikim ti udom pridobljeno moč govora
samo pri enem poslušalcu potratiti; sramujemo se čez mero glas povzdigniti.
Pa mislimo si postavo dekiamujočega ali glas govorečega, njegov nastop, pred-
našanje, slednjič razburjenje duha in telesa, njegov pot, da drugo zamolčim, in
trudnost pred enim poslušalcem; ali se ne bi domnevalo, da inu se nekako
blodi? Ne bilo bi v človeškem življenji zgovornosti, ako bi vsakokrat le z
z jednim govorili.

’) Classejii ducere-  se pravi razred voditi, vodnik, prvi biti. Vojaško izraza so Rim¬
ljani radi pri šolskih naredbah porabljali.

16

Poglavje 3.

Kako se vzpoznava pri otrocih nadarjenost in kako je treba ž njo ravnati?

Vešč učitelj naj, ko mu se deček izroči, najprej njegovo nadarjenost in
naravo vzpoznava. Znamenje nadarjenosti pri otrocih je spomin, hojega pred¬
nost je dvojna: lahko si zapomniti in natančno v glavi obdržati. Prvo za tem je
posnema; tudi ta je znamenje dobre glave vendar samo tedaj, ako to posnemaje
izrazi, česar se uči, ne pa morda postave, hoje, ali če je kaj na slabo stran
znamenitega. Oni me ne bo uveril svoje dobre glave, ki bo s tem posnemanjem
na to delal, da bi mu se ljudje smejali. Kajti on, ki je v resnici nadarjen, bo
tudi pošten; drugače bi trdil, da ni nič slabše počasnega duha biti, kakor
zlobnega. Pa poštenjak se bo od tacega počasneža in meglenjaka zelo razliko¬
val. Deček 1 ) pa, kakor si ga jaz mislim, bo predavano tvarino prav lahko raz¬
umel, za nektere stvari bo tudi prašal, vendar bo bolj pouk dohajal kakor
naprej hitel. Oni tako rekoč rano zreli talenti le redko kedaj sad obrode. To
so tisti, ki malenkostne stvari lahko storijo in po drznosti zapeljani vse, kar
koli morejo, takoj pokažejo. Pa oni zamorejo le to, kar je najbližje; besede
vežejo in je z veselim obrazom, od nobenega straha ovirani, prednašajo. Oni
ne opravijo veliko, pa naglo. Prava moč jim manjka in se ne opira o globoko
notri segajoče korenine, kakor se zrnje, ki je na površje zemlje palo, hitreje
razvije in kot stebelnata rastlinea pred žetvijo s praznim vlatjem rumeni. To
dopada, če se oziramo na leta; pozneje pa napredek preneha in občudovanje
pojema.

Ko to izprevidi. naj vedno prevdarja, kako je treba z učenčevim duhom
ravnati. Nekateri so, če jih ne priganjaš, nemarni, nekateri ne prenašajo radi
povelja, nekatere strah brzda, druge zbegava, nekatere olika stanovitnost, v
drugih navdušenost več opravi. Želim si takega dečka, katerega pohvala gane, 2 )
slava veseli, ki premagan joče. Tega bo častilakomnost navdajala, tega bo graja
pekla, tega bo čast priganjala, pri tem se ne bom bal malomarnosti. — Vendar
je vsem treba nekoliko počitka dati, ne samo zaradi tega, ker nobena stvar
ne more neprestan trud prenašati in celo tudi one, ki so brez čuta in živ¬
ljenja, si tako rekoč s premenjavnim počitkom odihujejo, da zamorejo svojo
moč obvarovati, ampak tudi zato, ker vnetost za učenje iz volje izhaja, ki se
ne da prisiliti. Tedaj prinesejo počiti in novi učenci več moči za učenje, in
bolj bister duh, ki se sili sploh upira. Tudi igranja pri dečkih jaz ne bi grajal;
tudi to je znamenje živahnosti, .laz ne bi vtegnil verovati, da bo žalosten in
vedno potrt deček pri učenji živega duha, ako je pri tej živahnosti, ki je oni

') Kvintilijan govori vedno le o onem dečku, ki hoče govornik postati, ne pa o
šolarju, kakor si ga mislimo. Vsled tega prednašajo taki dečki le to, česar so se na pa¬
met naučili in sestavili.

2 ) Baš nasprotnega mnenja je Rousseau, ki trdi, da se častilakomnost v učencih ne
sme vzbujati, kar jo pa neopravičeno. Kajti nekaj mora voljo nagibati, posebno pa ne¬
utrjeno, kakoršna je mladine. Troje je namreč, kar človeka k delovanju nagiblje: IJživnost,
bogastvo in častilakomnost. Zaduja je še najbolj blaga in poštena. Ce bi mi vsa sredstva,
ki častilakomnost vzbujajo, iz šole odpravili, bi malo, ali nič ne dosegli. Se ve da je
treba zabraniti, da se častilakomnost ne izpremeni v strast, ki škoduje. Ce tedaj učitelj
učenca zaradi tega pohvali, kar je hvale vredno, je prav. Vendar naj se to tako zgodi,
da se pohvaljeni ne povzdigne čez součence.

17

starosti najbolj primerna, zaspan. Vendar mora za počitnice prava mera biti,
da ne povzročijo, če bi se celo odrekle, sovraštva zoper učenje, ali pa da na
brezdelnost ne navadijo, če bi bile prevelike. Nahajajo se tudi za bistrenje
deškega duha nekatere prav koristne igre, kadar s prašanji tekmujejo, katera
prav različna eden druzemu stavljajo. Tudi značaj se pri igranju bolj naravno kaže;
naj se le dozdeva, da ni nobena starost tako slaba, da se ne bi takoj naučila, kaj je
dobro, kaj slabo: je yendar treba jo osobito tedaj najbolj izobraževati, kedar se
še ne zna hliniti in učitelja prav rada uboga. Kajti to, kar je za hudobijo vže
okamenelo, boš prejo zlomil, kakor poboljšal. Torej je treba dečka takoj opo¬
minjati, da ne stori nič poželjivega, nič nepoštenega, nič strastnega; vedno naj
ima Vergilejev 1 ) izrek pred očmi: Toliko velja navada od mladih nog.

Da bi bili učenci tepeni, 2 ) dasi je navada in tudi Hrizip tega ni grajal,
ne morem nikakor odobravati. Prvič, ker je grdo, hlapčevsko in gotovo po ob¬
čnem mnenju za vsako starost krivica; potem, ker se bo ta, ki je tako neple¬
menitega duha, da se z opominjanjem ne poboljša, utrdil tudi proti vdarcem,
kakor najzlobnejši robovi; slednjič, ker še te kazni treba ne bo, če bo ravna¬
telj učenja vedno pri njem. Dandanes se nemarnost varuhov sploh tako brani,
da se dečki ne silijo storiti tega, kar je prav, ampak da se kaznujejo, če tega
ne storijo. Konečno, če boš dečka s tepenjem prisilil, kaj boš z tnladenčem
počel, pri katerem se tak strah ne da porabiti, in ki se mora veliko važnejših
stvari učiti ? Prideni še to, da se tepenim vsled bolečin ali strahu mnoge
stvari pripetijo, kar je grdo povedati in česar se kmalu sramujejo, katera sra¬
mota pogum pohabi in pobere in celo povzroči, da se učenci ljudij ogibljejo in
jim se do njih gnjusi. Ge se je pa pri izvolitvi varuhov ali učiteljev premalo
na značaj gledalo, se skoraj sramujem povedati, kako grozovito da malopridneži
to pravico tepenja zlorabijo 3 ) in katero priliko včasi tudi drugim ta strah ne¬
srečnežev da. Pa pri tej točki se ne bom zadržaval; za razumnega človeka je
vže preveč rečeno. Torej naj to zadostuje; proti slabi starosti, kateri se lahko
krivica stori, ne sme nikomur preveč dovoljeno biti. Zdaj hočem pričeti raz¬
kladati, v katerih znanostih se mora oni poučevati, ki naj se za govornika
izobrazi in kaj da je treba v vsaki starosti začeti.

‘) O poljedelstvu II, 272.

s ) Tepenje je kazen, pa le za živinsko naravo, in ker pristopi k bolečini še sra¬
mota, postane izvanrednb težka in lehko škodljiva kazen. Kvintilijan zahteva odločno ne
s surovo silo dečkov ustrahovati, ker nobena druga kazen tako različno ne vpliva na
različno individualnost tepenega. Po tem takem pa postane najlože krivična. Blaženje
srca se s tem ne doseže. Ako hočeš izprijenega otroka poboljšati, vzbujaj v njem blage
čute in varuj ga slabega tovarštva. Ako dandanes učitelji zopet „sibo“ v šolo za stra-
honjo zahtevajo, je iz tega razvidno, da slabo odgojena mladina v šolo prihaja.

3 ) V rimskih elementarnih šolah je vladala vojaška strogost. Šiba in bič sta pogosto
„novo mašo“ pola. Nekateri učitelji so bili kot strahonje razupiti kakor Orbilij. (Hor. Ep.
2, 1, 70.) Še huje se je slabi in nežni mladini v srednjem veku (godilo. Tako nesramno
kričanje in tepenje graja Kvintilijan in zahteva, da se tudi z učenci človeško ravna.

2

18

Poglavje 4.

0 slovnici.

Prvi bode pri onem, ki se je dobro pisati in citati naučil, imel opraviti
jezikoslovec. Do tega mi ni veliko, bi li govoril o grškem ali latinskem, da-si
se raje z grškim pričenja. Kajti pri obeh je metoda ravno ista. Tedaj ima ta
veda, ker se prav kratko v dva dela deli, namreč v znanost pravilnega govor¬
jenja in v razlaganje pesnikov, širji pomen nego li naslov na čelu pravi. Kajti
z govorjenjem je pouk pisanja zvezan in pred razlaganjem pesnikov se vrši
pravilno čitanje; vsem tem stvarem se pridružuje kritika, v katerej so bili stari
jezikoslovci tako strogi, da si niso upali samo verzov in knjig z nepravim na¬
pisom kot podtaknenih z nekim kritičnim znamenjem 1 ) iz vrste izbrisati, am¬
pak da so tudi nekatere može med pisatelje uvrstili, druge celo iz števila iz-
bacnili. Pa prebiranje samih pesnikov ne zadostuje; preiskati je treba pisatelje
vsake vrste ne samo zaradi vsebine ampak tudi zaradi besedij, ki dostikrat
svojo pravico od pisateljev dobivajo.

Potem ne more slovnica niti brez glasbe dovršena biti, ker mora o metrih
in ritmih govoriti, niti bi, če zvezdoslovja ne zna, pesnikov razumela, ki (da
drugo zamolčim) tolikrat po vzhodu in zahodu zvezd čas določujejo; slovnica
mora tudi modroslovje dobro poznati, ker se skoraj v vseh pesnili premnoga
mesta nahajajo iz natančne vede naravoslovja posneta, posebno pa zaradi Empe-
dokleja 2 ) v Grkih, Varona 3 ) in Lukrecija v Latincih, ki so nauke svojega modro¬
vanja v verzih spisali. Tudi ne zadostuje navadna zgovornost, da bi kdo o
sleherni stvari, katere sem omenil, izvrstno in obširno govoril, tem menj se
sme onim prizanesti, ki to umetnost kot nevažno in suhoparno zasmehujejo;
kajti če ni ona prihodnjemu govorniku zanesljive podlage dala, se bo vsa nje¬
gova zgradba zgrudila; potrebna je dečkom, prijetna starcem, sladka sprem¬
ljevalka v samoti in le ona sama obsega v celi vrsti znanostij več dola kakor
bleska.

Torej naj nihče elementov slovnice kot malenkostnih ne zaničuje, no
kakor da bi bilo težavno konsonante od vokalov ločiti in one same v vrsto
poluglasnikov in nemih razdeliti, ampak ker bo onim, ki v notranjost tega,
rekel bi svetišča pridejo, mnogo lepega očitno, kar ne more samo deškega duha
bistriti, ampak tudi najvišo oliko in znanost pospešiti. Ali more vsako uho
glasove črk meriti? gotovo ravno toliko kakor glasove strun. Se ve da jeziko-

*) Kritično znamenje so imenovali Grki „obelos“. Bila je vodoravna črta, ki je verzu
ali mestu v kakem spisu pridejana kazala, da jo podtaknem To znamenje sta baje slavna
aleksandrijska učenjaka Aristofan in Aristarh prva rabila.

2 ) Empedolclej  rojen okoli 490. pr. Kr. v Agrigentu, odličen naravoslovec, modrijan,
govornik in zdravnik spisal je tri knjige obsegajoče delo „o naravi", v katerej razpravlja,
katere različne prikazni v naravi nastanejo vsled vpliva dveh močij, ki se imenujejo
cpiXt a in vebcoc. Spisal je še več dingih knjig.

3 ) Varo in Lukreeij.  Marko Terencij Varo lojen v Salonskem Realu, bil je zelo
učen mož, ki je latinski jezik in rimski pravek natančno poznal. — T. Lukreeij Kar, r.
98. pr, Kr. zložil je krasno poučno peseu „o prirodi stvarij".

19

slovci 1 ) bodo vse te stvari natančno preiskavah, nam ii nekatere potrebne črke
manjkajo; ne kedar grški pišemo (kajti tedaj si od njih dve izposodimo), am¬
pak lastne v latinskih besedah, kakor se v teh le seruus in uulgus eolski
digama pogreša in kakor je med u in i srednji glas; kajti mi ne izgovarjamo
optimus tako kakor opimus in v here se niti e niti i natančno ne slišita.
Dalje niso li druge odveč, razven onega znamenja sapnika (in če je potrebno,
tudi svoje nasprotje zahteva) n. pr. k, ki se nahaja samo kot kratica za ne¬
katera imena, in q. kateremu po glasu in znamenju podoben, samo, da se pri
nas bolj poševi piše, je koppa pri Grkih zdaj samo kot števnik in izmed
naših zadnja črka, katero ravno tako lahko pogrešamo kakor <jj ne iščemo. Pa
tudi pri vokalih mora jezikoslovec na to paziti, ni li raba nekaterih sprejela
za konzonante, ker se iam kakor jam piše in uos kakor vos. 2 ) A one, ki se
kot vokali vežejo, napravijo ali eden dolg zlog, kakor so stari pisali, ki so po
dvojbo onih rabili za znamnje dolžine, ali dva (zloga); iz treh vokalov pa zlog
ne more nastati, ako nam ne rabijo nekateri mesto konsonantov. Tudi to bode
preiskava!, na kak način se dva vokala v enega iste vrste stapljata, kajti izmed
konsonantov ima vsak druzega za sebo. 3 ) Le črka i se v svoj glas pretaplja,
kajti coniicit se iz iacit izvaja, in u, kakor se dan danes piše uulgus in seruus.
On tudi naj ve, da je Cicero rajši aiio in Maiia z dvojnim i pisal, v katerem
slučaju se bo tudi kot konsonant rabil. Torej naj se deček uči, kaj je črkam
lastnega, kaj da imajo skupnega in katera sorodnost je med njimi; naj se ne
čudi, zakaj iz scamnum nastane seabillum ali iz pinna (kar ostrino pomenja)
bipennis (= sekira z ostrino na obeh straneh); naj se ne vda zmoti onih, ki
imajo pennae za ptičje perutnice, ker menijo, da se ta beseda izvaja iz dveh
perutnic. 4 )

‘) V razumljenje tega, kar Kvintilijan o črkah pravi, naj služi to-le: Latinski jezik
ima pet vokalov a o i o u, sedem polugiasnikov f 1 m n r s x, izmed katerih so 1 m n r
topljivci (liquidae), potem devet nemili (mutae) bcdghkpqt,  skupaj 21; k tem so
še pridejali iz grščine y in z. Med u in i je bil srednji glas, najpreje v superlativni kon¬
čnici umus in v dativu in ablativu pluralis 4. deklinacije. Cesarju Klavdiju, ki je za ta
nedoločen vokal hotel posebno črko vpeljati, jo izpodietelo. Naposled so se jezikoslovc
odločili za i in pri tem je ostalo. Ker so Rimljani eolski digama, kateri glas je latinski
„v“ predstavljal, za glas F porabili, niso za poznamovanje glasu „v“ nobenega znamenja
imeli. Torej so sorodno črko u za u in v rabili. Cesar Klavdij je poskusil (Suet. vit.
Claud. XLI.) alfabet s tem dopolniti, da je tri nove črke pridejal. Ko je bil g iz c nastal,
se je rabil c namesto k, ki je odslej nepotreben bil. Za časa rimskih cesarjev seje k rabil
v Karthago, Kalendae in kot kratica (K.) za Kaeso. Iz grškega Koppa je nastal lat. Q.
črke X in f sta se nekaterim latinskim slovničarjem nepotrebni zdeli. Pripomniti je še t
da se nekateri vokali (e-in i) koncem, deloma tudi v nenaglašenih zlogih v sredi besedi
niso razločno izgovarjali.

2 ) Tekst na tem mestu ni zanesljiv. Menda je treba pisati: jam — iam, vos — uos;
kajti predočiti bi se moralo, da se v nekaterih slučajih vokali v konsonante izpremene.

3 ) Stari (Quint. XII, 10, 29) so menili, da konsonant neposredno sledeči konsonant
vlomi, Kvintilijan pravi, da se dva jednaka konsonanta (tt, mm) zaporedoma ne izgovar¬
jata razločno. Vokala, ki se v svoj glas stapljata, sta i in u, kedar se kot j in v
rabita.

4 ) Kar Kvintilijan tukaj trdi, ni prav; ravno nasprotno je resnica. Scainnum (3toiek)
je nastalo iz debla scab (scando) in končaja num, in iz tega je nastala pomanjševalnica
seabillum.

2 *

20

Pa ne samo te spremembe naj zna, katere povzročata (a spregatev in
predlog, kakor secat secuit, cadit excidit, caedit excidit, calcat exculeat, in tako
lotus od lavare in od todi zopet illotus in tisoč drugih, ampak tudi, kar se
sčasom v nominativu spremeni; kajti kakor so se Valesii in Fusii v Valerii in
Furii pretvorili, tako se je tudi nekdaj govorilo arbos, labos, vapos in clamos.
In celo črka s je bila iz teh besedij izključena in je v nekaterih samo mesto
druge nastopila, kajti nekdaj so govorili mertare in pultare, celo fordeum in
foedos, ker so mesto sapnika, rekel bi, podobno črko rabili; Grki pa navadno
aspirujejo, kakor Cicero pro Fundanio pričo zasmehuje, da ne more prve črke
onega imena — Fundanius — izgovoriti. Pa tudi b smo včasih na mesto dru¬
gih postavili, od todi imena Burrus, Bruges in Belena. 1 ) Ravno tako je na¬
stalo iz duellum bellum, od koder so se nekateri predrznih Duellce in Belice
imenovati. Kaj pa stlocus in sllites? 2 ) Potem neka sorodnost črke d s t? Torej
se ne smemo preveč čuditi, če na starih zgradbah našega mesta in v glaso-
vjtih svetiščih Alexanter in Casantra beremo. Potem zamemba o z m, tako da
se je pisalo Hecoba, notrix Culcidis in Pulisena in, da ne kažem samo grških
besed, dederont in probaveront? Tako je postal 'OSooaeoc, katerega so napravili
Eolci OoSoaaša, Ulixes. Ali ni nastal tudi e mesto i? n. pr. Menerva, leber,
magester, in Diiove victore mesto Diiovi? Pa meni zadostuje na stvar opozoriti,
ker ne poučujem, ampak one samo opominjam, ki bodo poučevali. Potem bo
treba paziti na zloge, o katerih hočem pri pravopisju nekatere besede izpregovoriti.

Dalje naj učitelj, katerega se to tiče, na to gleda, koliko jo besednih
plemen in katera so; dasi o njihovem številu še ni nič natančno dognanega.
Kajti stari med njimi tudi Aristotel in Teodekt, 3 4 ) so le glagole, imena in vez¬
nike sporočili; se ve da, ker so menili, da je v glagolih pomen govora, v ime¬
nih njegova tvarina (kaj druzega je namreč to, kar govorimo, in spet kaj dru-
zega, o čemur govorimo), v veznikih pa za oboje vez, kateri se, kakor mi je
znano, od večine konjunkcije imenujejo, pa ta izraz mi se dozdeva, da je bolj
natančen prevod grškega aovSsago?. Polagoma se je po modroslovcih in posebno
Stoikih število pomnožilo in so bili najpreje veznikom členci pridejani, potem
predlogi, imenom pa apelacija, potem zaimek, potem deležnik, ki je z glagolom
v zvezi, glagolom samim so bili pridejani prislovi. Naš jezik ne potrebuje člena,
torej se razvršča na druga besedna plemena. Pa k prejšnim se pridruži med¬
met. Drugi so upiraje se le na zanesljive pisatelje osem plemen razločevali
kakor Aristarh in v naši dobi Palemon 1 ), ki so samostavnik ali poznamenbo

*) Grški se glasijo te besedo Pyrrhos, Phryges, Helena. •

3 ) stlokus, sllites.  V klasični latinščini se rabi locus, lites.

s ) Teodekt  iz Fazolido v Lidiji, Aristandrov sin, rojen 380. pr. Kr., bil je učenec
Izokrata, Platona in Aristotela, ki (Ret. III. 9, 9) Teodektnvo retoriko omenja. Vendar
dvomi Kvintilijan (inst. or. II, 15, 10), da li je spisal Teodekt ali Aristotel oni govor¬
niški pouk.

4 ) Palemon.  Kvint Remij Fanij Palemon, oproščenec iz Vicencljo, bil je za časa
cesarjev Tiberija in Klavdija slaven učitelj govorništva, pa izpriden in ošaben človek, tako
da sta ona dva cesarja menila, da se njemu ne smejo dečki v vzgojo izročiti (Suet. gram.
23.) Schobje (razprave) k Iuvenalu (VI, 451—VII, 215) nam pripovedujejo, da je bil Pa¬
lemon učitelj Kvintilijanov. Besedna plemena, katera je Palemon razločeval, so jbiia: nomen,
verbum. pronomen, numerale, conjunctio, praepositio, interiectio, adverbium.

2l

imenu kot njegova podplemena prištevali. Oni pa, ki ime in samostavnik raz¬
ločujejo, štejejo devet besednih plemen. Pri vsem tem so nekateri jezikoslovci
tudi samostavnik od poznamenbe ločili, tako da znamenuje samostavnik telo, ki
se vid) in potipa, n. pr. hiša, postelja, poznamemba pa to, čemur eno ali oboje
manjka n. pr. veter, nebo, bog, krepost. Priklopili so tudi medmet kakor eheu
in besede, ki znamenujejo, da se kaj zaporedoma godi kakor „po butarah 11 ;
kar se meni ne dopada. Ker mi je malo do tega, ali se sme jrpoaTjfopia samo¬
stavnik ali poznamemba imenovati, in če jo je treba imenu prištevati ali ne,
prepuščam onim na prosto voljo, ki si hočeje domišljevati.

Dečki morajo znati najpreje imena in glagole pregibati, kajti na drug
način ne morejo sledečega razumeti; na to opozoriti tudi ne bi bilo treba, ako
ne bi premnogi iz častilakomne naglice s poznejšim pričenjali, pa s tem, da
prednost dajejo, ako se učenci z ničevnim bliščem bahajo, so po skrajšanem po¬
učnem navodu zaostajali. če je pa kdo zadosti učen in želi (kar med lem na¬
vadno nič manj ne manjka) učiti, česar se je naučil, mu ne bo zadostilo pri
imenih troji spol povedati in to, kar je dvema ali vsem skupno. Tudi ne bom
onega takoj za marljivega učitelja imel, ki bo na besede vkupnega spola, ki
se epicoena imenuje, opozoril, pri katerih je vsakteri od obeh spolov po drugem
izmed dveh očiten, ali na one, ki v ženski obliki može in v srednji ženske
znamenujejo, kakor Murena in Glycerium. Oni bistroumni in natančni učitelj
bo izvod imen preiskaval, ki so tvorjena po telesnih lastnostih n. pr. Rufus j
Longus; pri tej priliki bo naletel na imena, katerih pomen je bolj te¬
žaven n. pr. Sulla, Burrhus, Galba, Plautus, Pansa, Scaurus itd.; potem na
imena kakor Agrippa, Opiter, Cordus, Postumus, ki so od slučaja poroda vzeta,
in taka, ki izhajajo iz slučajev po porodu n. pr. Vopiscus. Tem sledijo imena
kakor Cotta, Scipio, Laenas, Seranus, ki so iz različnih dogodkov nastala. Najde
se, da so narodi, kraji in mnogo druzega imena povzročili. Med robovi je ono
pleme izginilo, ki se je imenovalo po gospodarju, od todi Marcipores in Publi-
pores. 1 ) On naj tudi preiskuje, ali se nahaja pri Grkih pomen šestega sklona
in tudi pri nas sedmega. Kajti če rečem hasta percussi (s sulico sem prebol),
ne rabim pravega ablativa, tudi ne dativa, če to grško povem. Pa tudi v oziru
glagolov ni nobeden tako neveden, da ne bi poznal dob, 2 ) načinov, 3 ) oseb in
Števil. To spada skoraj v ljudsko šolo in k navadni oliki. Torej bodo one
besede nekatere motile, ki niso iz spregatve znane. Da se namreč tudi dvo¬
miti, ali so nekatere oblike deležniki ali glagolska imena, ker imajo v različni
zvezi različni pomen, kakor lectum in sapiens. Nekateri glagoli so podobni
samostavnikom, n. pr. frauditor, nutritor. Tudi v besedah „itur in antiquam
silvam “ je neka posebnost izraževanja. Kajti kje bi se utegnila prva oseba k
itur najti? Temu podobno je fletur. Drugače razumemo „ut panditur interea
domus omnipotentis 01ympi“, drugače „totis usque adeo turbatur agris“. Na¬
haja se še nek tretji način izraževanja n. pr, urbs habitatur, po tem se tudi

*) Marcipores, Publipores  pomenja toliko, kolikor Marci pueri, Publii pueri (sožnjiki
Markovi, Publijevi),

“) Položaj (genus)  je troji: Tvorni, srednji in trpni, katerim se še deponentniki pridružijo.

3 ) Kakovosti ali načini fguantitatesj so:  Indikativ, konjunktiv, imperativ, infinitiv, par-
ticip, gernndium in supirmm.

22

pravi: „campus curritur", „mare navigator". Tudi pransus in potus imata drug
pomen nego li oblika kaže. Saj se nahajajo tudi glagoli, ki še cele spregatve
nimajo, nekateri se spreminjajo v preteklem času, kakor fero, drugi nam rabijo
samo v tretji osebi n. pr. licet, piget; nekateri se jednako spreminjajo, kakor
samostavniki, iz katerih prislovi nastajajo. Kajti kakor noctu in din pravimo
dictu in faetu. Saj so tudi to glagoli deležniku pripadajoči, vendar ne takošni,
kakoršni so dieto in faeto.

Poglavje 5.

Vrline in napake izrazov.

Ker se mora tedaj vsak govor po treh vrlinah odlikovati, namreč pravil¬
nosti, jasnosti in krasoti (kajti primernost govora, ki je glavna stvar, premnogi
krasoti prištevajo) in zna ravno toliko napak imeti, ki so vrlinam nasprotne,
naj vsak vodilo pravilnega govorjenja presoja, ki je prvi del slovnice. To iz¬
haja ali iz posameznih besed ali skupin. Želim, da se beseda „verbum“ tukaj
splošno razume, kajti pomen je dvoji: prvič poznamenuje vse, iz česar se govor
sostavlja, kakor Horacij 1 ) pravi:

Verbaque provisam rem non invita setjuentur (ako nabral si gradivo,
besed ne bo manjkalo nikdar); v drugič pomenja besedno pleme n. pr. lego,
scribo. Da so se tej dvoumnosti izognili, so nekateri rajši rabili voces,
locutiones, dictiones, Posamične besede so ali domače ali tuje, ali nesestav¬
ljene ali sestavljene, ali v prvotnem ali v prenesenem pomenu, ali v navadi
ali novo skovane.

V eni sami besedi se ložje napaka nahaja kakor vrlina. Ako hočemo
kaj izvrstnega, lepega, veličastnega povedati, posreči nam se vse jedno v zvezi
in skladu govora; zatorej hvalimo stvarem primerne izraze. Pri posamezni be¬
sedi se da le blagoglasje spoznati, ki se e>movwc imenuje; in to ima izraze tako
izbrati, da se izmed dveh besed, ki to isto pomenjata in jednako veljata, lepše
glasečej prednost da.

Prvič naj se ne nahajajo v govoru barbarizmi in solecizmi, ki ga popačijo.
Ker se pa te napake včasih zagovarjajo ali z navado ali s pisateljsko veljavo
ali starostjo ali naposled s podobnostjo vrlinam; — kajti dostikrat je težko one
od figur ločiti ■— mora jezikoslovec, da ga tako nevarno opazovanje ne pre¬
vari, prav natančno to razločevati, o čemur hočem bolj obširno tam govoriti,
kjer bo treba figure 2 * ) govora razpravljati. Dotlej naj velja napaka, ki se v po¬
sameznih besedah napravi, kot barbarizem. Morda mi kdo odvrne, „ali 8 ) je to
tolikega dela vredno, katero je bahaje se obljubil?" A kdo ne ve tega, da
drugi barbarizmi nastanejo pri pisanju, drugi med govorjenjem; — ker se mora
to, kar se napačno piše, tudi napačno izgovarjati; napačno izgovorjene besede
pa se no pišejo vsakokrat tudi napačno — da ona prva napaka izvira iz do¬
datkov, odvzetja, premembe in prestave, druga iz razdelitve, posnetja, aspiracije
in naglasa? Pa naj si bo to malenkostno, dečki se vendar tega uče in jeziko-

‘) Horat. ars poet 311.

2 )  Kvintilijan razpravlja figure v IX, 1, 1 — 3.

“) Kvintilijan se ozira na Horacijevo pesništvo (ars. poet. v. 138.).

23

slovce opominjam na njihov posej. In če je kateri izmed njih celo neolikan in
še le v predvežo te umetnosti prišel, ta naj se tega drži, kar je znano iz spi¬
sov veščakov v tej stroki; bolj učeni bodo mnogo pridejali, to pa najpreje, da
ima beseda barbarizem različen pomen. V prvo vrsto spadajo tuje besede n. pr.
če kdo afriško ali hispansko besedo v latinski govor vplete, kakor se navadno
železo, s katerim se kolesa okivajo, canlus (obroč) imenuje, da-si jo Perzij 1 )
kakor udomačeno rabi; tako je Kalul ob Padu „ploxenum“ 2 ) našel, in v Lab-
jenovem 3 ) govoru (mogoče da je ta govor Kornelija Gala) proti Poljonu je iz
Galskega vzeta beseda „casnar“ 4 ) — spremljevalec: kajti sardiško besedo „ma-
struca“, 5 ) je Cicero zasmehovaje nalašč rabil. V drugo vrsto barbarizmov štejemo
one, ki nastajajo iz razpoloženja duše, kakor ljudje menijo, da je oni barbarsko
govoril, ki je kaj ošabno ali žugaje ali grozovito govoril. Tretja napaka bar¬
barizma je, za katero med nižjim ljudstvom prav mnogo vzgledov najdeš in
katere si vsak vstvariti zna, če besedi, kateri koli hoče, črko ali zlog pridene ali
odvzame, ali eno za drugo ali taisto na nepravem mestu postavi. Pa nekateri
jemljejo skoraj navadno ponosni na svojo oliko one besede iz pesnikov in pisa¬
telje. na katere se sklicujejo, obdolžujejo. Deček pa mora vedeti, da se to pri¬
zanaša ali celo v hvalo šteje in bolje bo ga o manj znanih poučiti. Tako je
Tinga iz Placencije 6 ) (če njega karajočemu Hortenziju verjamemo) v eni besedi
dva barbarizma napravil, ker je „precula“ mesto „pergula‘‘ 7 ) rabil, in g v c
pretopil in črke prestavil, ker je r pred e postavil. Enij pa, ki je ravno isto
napako v Mettioeo Fufeltioeo 8 ) dvakrat napravil, se po pravici kot pesnik brani.
Pa tudi v prozi je vže neka zamemba črk sprejeta. Tako govori Cicero o voj-
stvu Kanopitov. °) sami se Canobi imenujejo; in Trasumennum mesto Tarsu-

’) Avel Perzij Flak, rojen 1. 34 pr. Kr. v etrurskem mestu Volaterrae, zložil je „Sa-
tirae“, katere so bilo mnogo čitane in občudovane.

2 ) Ploxenum ali ploxemum je keltska beseda in pomenja „kripo“ na vozu (pr.
Katul, 96. 6.)

3 ) Labjen  jo bil sin Cezar-jevega podpoveljnika, ki je leta 49. iz častilakomnosti na
Pompejevo stran prestopil in v bitki pri Mundi poginil. Mlajši Labjen, ki se je bojeval v
bitki pri Filipih na strani Bruta in Kasija, je postal pozneje partski četovodja; napčsied
g p je  vendar Antonijev podpoveljnik Vonlidij premagal in Labjen je bil ubit. — Azinij
Poljo je bil v domači vojski zaveznik Cezarjev. Po Cezarjevi smrti se je z Antonijcm
sprijaznil in je večkrat med triumviri posredoval. — Kornelij Gal je bil namestnik v
Egiptu in je v vojski med Oktavjanom in Antonijem prvega podpiral in vsled tega od
Avgusta izvanredno odlikovan bil. Zlagal je tudi žalostinke (elegije), katerih so Rimljan,
štiri knjige imeli. Kateri izmed njiju je omenjeni govor spisal, ni določeno.

4 ) Kasnar  je, kakor trdi Varu, oskovska beseda in pomenja starčeka.

b ) Mastruca  pomeni „kožuh“; ta beseda je rabila tudi Uinbričanu Plavtu (Poenulus
5, 5, 34.)

°) Cicero, Brntus cap. 46.

Pcrgula  pomenja menda to, kar slovenska beseda „preklja“; Rimljani so jo v
vinogradih kakor mi kolje pri trtah rabili. V drugem oziru pomenja „Vorsprung des
Ilauses, kar mi „lopa“ imenujemo.

8 ) Mettieo Fufettieo je Enij (ann. 2, 20) po starogrškem jeziku napravil mesto Mettii
Fufettii. Mettius Fufettius pa jo bil oni albanski diktator, ki je v boju med Albanci in
Rimljani grozno poginil.

Kanop  jo bilo mesto blizo zapadnega Nilovega izustja. Herodot (II. 17) imenuje mesto
K avmpoc.

24

mennum so mnogi pisatelji branili, če tudi so črke prestavljene. Enako v
drugih besedah; nahaja se na primer assentior, pa Sisena 1 ) je rekel assentio
in mnogi so ali tega posnemali ali podobne primere, a bodi si da je ono pra¬
vilno, se brani soglasno vendar tudi to. Toda oni nalepotičeni in neumni učitelj
bo ono za izpust, to za pristavo imel. So pa tudi nekatere besede, katere so
posamne nedvomno napačne, v sestavi pa brez pogreška. Tako sta duo in tre
pondo različna barbarizma; nasproti so dua pondo in tre pondo do današnjega
dne vsi rabili, in Mešala 2 ) imenuje to rabo pravilno. Morda se bo bedasto
zdelo trditi, da barbarizem, ki je napaka v eni besedi, po številih ali spolih
kakor solecizem nastane; vendar niso besede scala in scopa in nasproti hordea
in mulsa, naj le zamembo, izpust in pristavo črk dopuščajo, nič drugače na¬
pačne, kakor če se pluralne besede v ednini in singularne v množini rabijo;
tako so sploh izgrešili, ki so gladia rekah. Pa meni zadostuje na to opozoriti,
da se ne bi videlo, da sem tudi jaz v umetnosti, ki je vsled trdovratnosti ne¬
katerih zamotana, sporne točke pomnožil.

Več natančnosti zahtevajo napake, ki se med govorjenjem pripete, ker se
njihovi vzgledi ne dajo po pisavi sporočiti, izimši one, ki so se v verze vrinili
n. pr. ločitev glasov v Europae in Asiae in tej nasprotna napaka, ktero Grki
oovatpeais in aovažoeprj imenujejo, mi pa complexio (sklopljenje dveh zlogov),
kakoršna se nahaja pri P. Varonu 4 ):

Tum te flagrante deiectum fulmine Pbaethon.

Kajti če bi bil prozajski govor, bi se smele le iste črke kot pravi zlogi
izgovarjati. Vrh tega ne utegneš onih napak, ki se vsled mere, ali kedar se
kratek zlog podaljša, napravijo, razven v pesnih zapaziti n. pr. Italiain fato
profugus, 3 ) ali pa če dolgi kratek postane n. pr.:

Unius ob noxam et furias —;

pa tudi v pesnih se ne smejo kot napake zmatrati. Tiste napake, ki se napra¬
vijo pri izgovarjanju, se dajo le z ušesom premotriti; vendar bi se pri nas dvo¬
milo, če nastane vsled aspiracije, bodi si, da se napačno pridene ali izpusti, v pisavi
napaka, ako je h črka ne pa znamenje. Navada je tudi v tej stvari se s časom
večkrat spremenila. Stari so aspiracijo tudi pri vokalih zelo redkokrat rabili, ko
so coeli in irci govorili: po tem je dolgo časa pri tem ostalo, konsonantov ne
aspirirati, kakor v Gracci in triumpi; kmalu pa se je vrinila prepogostna raba
aspiracije, tako da še zdaj choronae, ehenturiones, praechones v nekaterih

') Sisena,  okoli 120 pr. Kr. rojen, spisal je obširno zgodovino in komentar k Plav-
tovim komedijam.

2 ) Mešala.  Marko Valerij Mešala je slovel za časa cesarja Avgusta kot natančen
jezikoslovec, kot govornik se je odlikoval po krotkosri in olikanosti ter jo kazal v govoru
svojo plemenitost. (Kvint. X, 1, 113.) Njegove knjige o črki „s“ omenja Kvintibjan 1, 7,
23. Od njega še imamo tudi knjigo „de progenie Augusti Caesaris“, v kateri nam je po¬
pisal rimsko zgodovino od Cezarja do Avgusta.

3 ) Varo. Publij Terencij Varo, rojen v Ataku v narbonenski Galiji (r. 82 u. 37. pr,
Kr.), bilje v grški literaturi zelo olikan in je zložil raznovrstne pesni (Kvint. X, 1, 87),
Horacij (sat. I, 10, 46) omenja tudi Varonove sature.

*)  Verzi Vergilijevi (Aen. I, 6 in 45.)

25

napisih stoje, na katero napačno rabo je Katul *) imeniten sršen napravil. Od
todi so nain se ohranile oblike, kakor vehementer, eomprehendere in mihi, po¬
tem se nahaja tudi mehe mesto me posebno pri starodavnih tragikih, v starih
rokopisih.

Še težavniša je preiskava tenorov, (katere so stari, kakor sem zvedel,
tonores imenovali, ker je namreč beseda od Grkov izposojena, kateri rdvot pra¬
vijo) ali akcentov 2 ), katere Grki 7rpoato8iat imenujejo, kedar jasen in zamolkel
eden namesto druzega stoji, kakor v besedi Camillus, če se prvi zlog jasno iz¬
govori; ali pa zamolkel mesto zategnenega, kakor v Cethegus, in tukaj je prvi
zlog jasen, ker na ta način se srednji spremeni; ali zategnen mesto zamolklega
če se zlog se sledečim sklopi, v katerem slučaju oni dvojno napako napravijo,
ki dva zloga v enega skrčijo in potem zategnejo. Pa to se večkrat v grških
imenih zgodi, n. pr. Atreus, katero besedo so nam mladenčem vrlo učeni starčki
navadno z visoko naglašenim prvim zlogom izgovarjali, tako da mora potem
drugi zamolkel biti, ravno tako Nerei in Terei. Ta pravila o naglasu so znana.

Sicer pa vže vem, da nekateri učenjaki, med njimi tudi jezikoslovci tako
učijo in govorijo, da dajo v razloček naglasov včasi zadnjemu zlogu besede
naglas na priliko:

Quae circum litora circum
Piscosos scopulos,

da nihče ne misli, če bi drugi zlog zamolkel bil, da se omenja cirkus, ampak
okrožje. Enako končajo prašalni quale s zamolklim, primerjalni z jasnim na¬
glasom ; to pa le pri prislovih in zaimkih branijo, pri drugih se držijo starega
pravila. Meni se vidi položaj v tem spremenjen, ker tukaj besede vežemo. Zakaj
če rečem circum litora, menim tako rekoč eno besedo s zamolčano ločitvijo in
tako je kakor v eni sami besedi le eden zlog z jasnim naglasom, kar se na¬
haja v znanem:

Troiae qui primus ab oris.

Zgodi se pa tudi, da mera naglas spremeni n. pr.:

Peeudes pietaeque volucres; 2 ) kajti volucres berem z jasno naglašenim
srednjim zlogom, ker če tudi je prirodno kratek, vendar postavno dolg, da ne
nastane iambus, katerega herojski vers nima. Posamezno bodo te besede pra¬
vilne, če bo pa navada preobladala, bo staro pravilo jezika zginilo; to pravilo
je pri Grkih težje, ker imajo več razrečij, katere 8 GIszt oi  im enuj e j o, in to, kar
je v tem napačno, je v onem pravilno; pri nas pa se da to prav kratko pove¬
dati. Kajti v vsaki besedi menjava jasen glas med tremi zlogi, bodi si, da so
ti sami v besedi, bodi si, da zadnji in med temi je naglasen ali predzadnji ali
tretji od zadej. Na dalje bo od treh, o katerih govorim, srednji zlog, ako je dolg
ali jasen ali zategnen naglas imel; če je pa taisti kratek, bo vsikdar zamolklo
naglasen, in bo tretjemu zlogu od zadej jasen naglas dal. Pa v vsaki besedi

')  Katul zasmehuje v 84. epistuli nekega Arija, kateri je mislil, da krasno govori,
ako prav dostikrat aspiruje:

Chommoda dicebat, si quando c immodo vellet
Dioere, et hinsidias Arrius iusidiaa.

Celb Hionius pravi mesto Jouius.

a ) Verg. Georg. III, 234.

26

je vsakokrat jasno naglašen zlog, a nikdar več ko eden in nikdar zadnji in
tedaj v dvozložnih besedah prvi. Vrh tega se ne nahaja nikdar v taisti besedi
zategnen in jasen naglas, x ) ker ne more taisti zlog zategnen in jasen biti, torej
ne more nobeden na zadnjem zlogu besede stati. Enozložne besede pa imajo
ali jasen ali zategnen naglas, tako da ni nobena beseda brez jasnega naglasa. * 2 )
Vsled izgovarjanja nastanejo one napake ust in jezika, katerih ni mogoče po¬
pisati: v kovanju besed bolj srečni Grki je imenujejo Itotajaajrdi;, 3 ) Xapj3Soouap.de,
la/vdrvjc in rcXaTetaap,di;, ravno tako uotkoaropia, če se glas, kakor iz globočine
ust sliši. Nastajajo pa tudi čudni in nedopovedljivi glasovi, po katerih včasi na¬
rodnost vzpoznamo. Oe torej vse napake, katere sem omenil, odstranimo, dose¬
žemo ono pravilno in blagoglasno izgovarjanje, ki se dpa-osusta imenuje; kajti
tako se da pravilno izgovarjanje razumeti.

Vse druge napake nastajajo iz več besedij, kakor n. pr. solecizena, ako-
ravno se je tudi o tem razpravljalo. Kajti tudi oni, ki pripoznavajo, da v zvezi
govora solecizem nastane, trdijo, ker se da vendar s popravo ene besede od¬
straniti, da je solecizem napaka v eni besedi. Kedar n. pr. amarae eorticis ali
medio cortice vsled spola solecizem napravi (jaz nobeno izmed obeh ne grajam,
ker nam oboje Vergil 4 ) sporoča; pa mislimo si, da je eno izmed obeh nepra¬
vilno), nam bi prenaredba ene besede, v katerej napaka tiči, prav izraz zopet
dati utegnila, tako da se napravi amari eorticis ali media cortice. To je pa
očitna zvitost; nobeno izmed obeh posamno ni napačno, pač pa se vsled zveze
napaka napravi, kar že v govor spada. Bolj pametno je vprašanje, če zna sole¬
cizem tudi v posameznih besedah nastati n. pr. ako bi kdo enega k sebi po¬
klical rekoč: venite (pridite), ali če bi jih več izpustil z besedo abi ali dis-
cede (odlazi). Tako tudi če se odgovor s prašanjem ne vjema n. pr. če bi na
vprašanje Quem video? (Koga vidim?) tako odgovoril: Ego (Jaz). Tudi v ob¬
našanju, kakor nekateri menijo, se nahaja taista napaka, če kaj' drugega z

glasom, kaj drugega z migljajem ali roko razodenemo. Jaz nisem celo tega

mnenja, pa tudi čisto drugega ne. Kajti priznavam, da solecizem v eni besedi

nastane pa nič drugače, kakor da bi še nekaj bilo, kar ima pomen druge be¬

sede, na kar se ona beseda nanaša, tako da nastane solecizem vsled zveze
onega, s čimer se stvar poznamenuje in volja pokaže. Da se vsemu besedo¬
vanju ognem, naj se najde solecizem v časih v eni besedi, ali nikdar v sami
besedi brez zveze z drugimi. Vendar še ni dognano, koliko vrst soiecizmov se
nahaja in katere so. Oni, ki natančno preiskujejo, menijo, da so solecizmi
čveterni nič drugače kakor barbarizmi, in da nastanejo po dodatku: Navigamus
Pelusio in Alexandriam; po izpustu n. pr.: Ambulo viam. . . Aegypto venio,

*) Če je predzadnji zlog dolg u — u, no moro akcent pred njim stati.

2 ) Kvintilijan se drži tukaj grških poznamemb za akcent: aenta jasen, gravis zamol¬
kel, flexa (circumfiexa) zategnen naglas.

3 ) Jotacizem — debelo izgovarjanje črke j, — lambdacizem — debelo izgovarjanje
črke 1, — ischnotes — pretenko izgovarjanje nekaterih črk (v Slovenskem črke r in s),
platejazem — debelo izgovarjanje s premočno sapo.

*)  Verg. Eci. 6, 72 in Georg. II, 74. Cortex je večinoma moškega spola. Ker se pa
spol še le po pridejanem pridevniku spozna, meni Kvintilijan, da je to napaka imenovana
solecizem.

27

Ne hoc fecit; po prestavi, vsled katere se besedni red ovrže n. pr. Quoque
ego, Enim lroc voluit, Antena non habuit. Spada li v zadnjo vrsto tudi „igitur“
v začetku govora, je dvomljivo, ker so, kakor vidim, najboljši pisatelji različ¬
nega mnenja, saj se pri nekaterih, celo dostikrat nahaja, pri drugih nikdar. Te
tri vrste ločijo nekateri od solecizma in imenujejo napako -dodatka jrXsovaap.dc,
izpusta šfXXei<[ac, prestave avaotpo<pj, kajti če so te vrste solecizma, se sme tudi
ojrsppardv ravno tako imenovati. Zamemba je brez ugovora solecizem, ker se
eno za drugo postavi. To nahajamo pri vseh besednih plemenih največkrat pri
glagolu, ker ima največ sprememb; tedaj nastanejo pri njem solecizmi v dobah,
časih, osebah, načinih, ako ne imenujemo te rajši bodi-si položaje, bodi-si ka¬
kovosti, kojih je šest ali, kakor drugi hočejo, osem; — kajti ravno toliko bo
vrst napak, v kolikor oblik vsako izmed omenjenih razdeliš — vrh tega pri
številih, v katerih imamo mi singular in plural, Grki pa tudi Soiy.dc (dvojino).
Se ve, da so tudi nam nekateri jezikoslovci dvojino pridejati hoteli v oblikah
kakor scripsere in legere; to je pa nastopilo, da bi se trdoti izognili, kakor
pri starih male merere mesto male mereris. Tedaj obstoji tako zvani aual le
v oni sami obliki, pri Grkih pa se nahaja ne samo skoraj v vsej glagolovi
spregatvi, ampak tudi pri imenih in še tukaj je njegova raba zelo redka; pri
nobenem naših jezikoslovcev pa se ne utegne taka opazka najti, ravno nasproti
nam izrazi kakor devenere locos, conticuere omnes, consedere duces*) očitno
kažejo, da se nobeden teh ne ozira na dva, tudi dixere, kar Antonij- Ruf * 2 ) iz
nasprotne strani v dokaz navaja, zna glasnik v imenu več gospodarjev raz¬
glasiti. Ali ne pravi Li vij koj v začetku prve knjige: Tenuere arcem Sabini?
in kmalu potem: in adversum Romani subiere? 3 ) Ra, katerega se najbolj
držim kakor Marka Tulija, ki v Govorniku pravi: Ne grajam oblike scripsere;
vendar menim, daje  scripserunt 4 ) pravilnejše? Ravno tako se napravi sole¬
cizem pri poznamenbah in imenih v spolu, številu, posebno pa v sklonih, če
eno izmed teh za drugo stoji. Tej vrsti se imajo prištevati tudi solecizmi pri
stopnjevanju in istej tudi, ako se rodbinsko ime mesto posesiva 5 ) rabi ali na¬
sproti. Kajti napaka, ki nastane vsled mere n. pr. magnum peculiolum, bodo
morda nekateri kot solecizem zmatrali, ker stoji mesto nespremenjenega samo-
stavnika pomanjšavna beseda. Jaz premišljujem, ali ne bi bolje tega izraza ne¬
pravega imenoval, ker se napaka s pomenom naredi; napaka solecizma pa ne
tiči v pomenu, ampak v zvezi besedij. Pri deležniku se napake delajo v spolu
in sklonu, kakor pri samostavniku, v časih, kakor pri glagolu, v številu kakor
pri obeh.

Zaime ima spol, število in sklone, ki vsi takošne zmote pripuščajo. Naj¬
več solecizmov nastape v besednih plemenih; pa tega pravila povedati ne za-

’) Vei-g. Aen. II, 369. II. 1. Ov. Metam XIII, 1.

h Antonij Ruf  je bil pesnik za časa Ovidija; pečal se je tudi z jezikoslovjem. —
Dixere je rekel glasnik, ko je nasvete zagovornikov, ki sta večidel dva bila, po dokon¬
čanem zaslišanju strank razglasil.

3 ) Livij I, cap. 12.

*)  Cicero or. cap. 47.

■) Če mesto Pelides in Aeacides, kateri besedi sta patronimika (v slovanskih jezikih
na ič in ov n. pr. Filipovič, Gorčakov), stojita svojivna pridevnika Peleius in Aeneius
n. pr. Aoneia nutrix (Verg. Aen. VII, 1.), Phineia domus (Vorg. Aen, III, 212).

- 28

dostuje, da ne bi deček mislil, da še le tedaj napako napravi, če eno mesto
drugega rabi n. pr. glagol, kjer bi moralo ime stati, ali prislov kjer zaimek
itd. Nahaja se namreč, kakor pravijo, neka sorodnost med besedami, to so be¬
sede taistega plemena, v katerih oni, ki drugo vrsto, kakor bi moral, rabi,
ravno tako napako napravi, kakor da je pleme samo zamenil. Tako sta n. pr.
an in aut veznika, in vendar bi bilo napačno prašati: Hie aut ille sit (je-li ta
ali oni); ne in non sta prislova; kdor bi non feceris rekel mesto ne feceris,
v ravno isto napako zabrede, ker eno izmed obeh zanikava, drugo prepove¬
duje. Pa še več: intro in intus sta krajevna prislova in vendar sta eo intus in
intro sum solecizma. Ravno isto se pripeti pri razločitvi zaimen, medmetov in
predlogov. V govoru je tudi solecizem, če se v istem stavku sledeče s prejšnim
ne strinja. Nekateri izrazi so na videz solecizmi, vendar jih ne moremo napak
imenovati n. pr. tragoedia Thyestes in ludi Ploralia ac Megalesia, akoravno je
to v teku časa zginilo, stari pa niso nikdar drugače rekli. Torej hočemo take
izraze „schemata“ imenovati, bolj pogosto pri pesnikih, pa tudi govornikom
dovoljeni. Pa tudi figura (schema) je nekoliko opravičena, kar bom na onem
mestu pokazal, katero sem ravno preje obljubil. Pa tudi v tako zvanem „schema“,
če kdo to po neprevidnosti napravi, tiči napaka solecizma. V ravno isto vrsto
spadajo, pa niso figure, zgoraj omenjeni ženski samostavniki, ki moške in
srednji, ki ženske znamenujejo. Toliko o solecizmu, kajti jaz se nisem namenil
slovnice spisati, ampak hotel sem, ko je prišel na vrsto, na njega kot važno
slovniško prikazen opozoriti.

Nadalje so, da se pričetega reda držim, besede ali latinske ali tuje. Tuje>
pa so, rekel bi skoraj od vseh narodov, kakor tudi mnoge šege k nam prišle-
O Tuških, Sabineih in tudi Prenestincih molčim; kajti kakor Lucilij * 2 ) Vekcija
ki je njihov jezik rabil, zasmehuje, tako graja Poljo pri Liviju patavinščino, 3 )
da-si jaz vse Italsko za rimsko imam. Največ se je galskih besed vkoreninilo
n. pr. reda 4 ) in petorritum, izmed katerih eno Cicero, drugo Horacij 5 ) rabi.
Tudi v cirkusu navadno besedo mappa 5 ) si osvojujejo Punci, in gurdi 0 ), kar
prosto ljudstvo za stolidus rabi, je menda hispanskega izvora. Pa ta moja
razredba se ozira posebno na grški jezik, kajti ta je najbolj na rimski jezik
vplival in mi rabimo, kakor je znano, grške besede, kedar nam naših manjka,
kakor si oni večkrat od nas izposojujejo. Vsled tega nastane prašanje, je-li
prav tujke ravno tako deklinovati, kakor naše. Ako naletiš na jezikoslovca,
starokopitneža, zna reči, da se ne sme na latinskem pravilu ničesar spremeniti;
saj je, ker se nahaja pri nas sklon ablativus, katerega oni nimajo, malo
umestno, eden svoj in pet grških sklonov rabiti; celo hvaliti utegne vrlost
onih, ki so si prizadevali latinski jezik obogatiti ino rekali, da ne potrebujemo
tujih stvarij. Torej so izrekali Castorem z dolgim srednjim zlogom, ker velja

') Lucilij  je bil pred Horacijem satire zlagal.

2 ) Patavinščino,  so izrazi, katere so v Livijevem rojstnem kraju, v Pataviju, rabili.

8 ) Reda (po grško rheda pisano) je bil voz za potovanje; pettorritum voz s štirimi
kolesi (petor — 4 in rit = rota = kolo).

4 ) Hor. Sat. I, 6, 204. Ep. II, 1. 192.

t) Mappa  „predprt“ ; tudi „banderce“, s katerim se je v cirkuzu znamenje dajalo,

8 ) Gurdus  pomeni „bedast‘‘, neumen“.

29

to za vsa naša imena, kterih prvi sklon se na te iste črke konča kakor Ca-
stor; obdržali so tudi, da bi se Palaemo, Telamo in Plato (kajti tako ga tudi
Cicero imenuje) govorilo, ker niso nobene latinske besede našli, ki bi se na
on končala. Saj še dopuščali niso, da bi se grški moški samostavniki neute¬
meljeno v nominativu na as končali in zatorej beremo pri Celiju 1 ): Pelia Cir-
cinnatus, in pri Mešali: Bene facit Euthia, in pri Ciceronu: Hermagora; ne
čudimo se, da so v starodavnih časih največkrat rekli Aenea in Anchisa;
kajti če bi se te besede kakor Maecenas, Suffenas, Asprenas izgovarjale, ne
bi se smel genitiv končati na e ampak na tis. Od todi so v 01ympo in
tyranno srednjemu zlogu jasen naglas dali, ker naš jezik ne pripušča, da bi
se dal, če sta zadnja dva zloga zaporedoma dolga, tretjemu od zadej jasen
naglas. Tako je nastal genitiv Ulixi in Aehilli, tako zelo mnogo druzega. Dan
danes pa so nekateri novo pravilo uveli, da je bolje grška imena grško de-
klinovati, kar se pa se ve da ne more vsikdar zgoditi. Meni pa ugaja držati
se latinskega pravila, kolikor lepota oblike dopušča. Zakaj jaz že ne bi rekel
Ca)ypsonem kakor Iunonem, če prav C. Cezar 2 ; po starem pravilu tako dekli-
nuje. Pa raba je veljavo izpodkopala. Kdor se hoče v ostalih slučajih, ki se
dajo na oba načina prav lepo izraziti, grške oblike držati, sicer ne bo latinsko,
a vendar brez pogreška govoril.

Nesestavljene besede obstoje iz prvega sklona ali iz svojega debla, se¬
stavljene pa se vežejo ali s predlogi n. pr. innocens — v časih z dvema med
sebo nasprotnima n. pr. imperterritus; razun tega se dasta v časih dva zapo¬
redoma zvezati n. pr. iucompositus, reconditus in subabsurdum, kar Cicero 3 )
rabi •—, ali pa vzraščajo tako rekoč iz dveh debel n. pr. maleficus. Kajti se¬
stave iz treh debel bi našemu jeziku nikakor ne dopustil, naj si Cicero 4 * ) meni,
da je beseda capsis sestavljena iz cape si vis, in nekateri trdijo, da so enako
v Lupercalia 3 ) trije besedni členi, kakor da bi se glasilo luere per caprum;
da je Solitaurilia 6 ) toliko kakor Suovetaurilia, je dognano, in res da je enaka
žrtva, kakor se nahaja tudi pri Homeru. 7 ) A ta beseda ni toliko zveza treh
besedij, kakor delov treh besedij. Sicer je pa tudi Pakuvij 8 ) iz predloga in dveh
samostavnikov trde sestave sklopil:

') Celij.  Kvintiiijan misli menda na Marka Celija Rufa, ki je bil v Puteolih 1. 82.
pr. Kr. rojen. Cicero ga je poučeval v govorništvu. Kvintiiijan (X, 1, 115) ga hvali zaradi
njegove bistroumnosti in lepega jezika.

’) Cezar razpravlja v knjigah o analogiji tudi deklinacijo,

3 ) Cicero de oratore II. 67.

*)  Cie. or. 45, 154. Capsis je razstarela oblika mesto ceperis.

6 ) Lupercalia  je bil praznik praznovan 15. februvarja na čast bogu Luperku, t. j. Pauu,
ki je bil varuh čred (Luperk se tudi izvaja iz lupus in arcere; tedaj luperkus = volkobran.)

6 ) Su-ove-taurilia  se zove največa in najodličnejša žrtva na čast bogu Mart«, katero
so Rimljani meseca marca darovali po dokončani cenitvi meščanov. Zaklali so, kakor ime
pravi, merjasca, ovna in bika.

■>)  Odiseja IX, 130. XXIH, 277.

8 ) M. Pakuvij (220--132 pr. Kr.) se je porodil v Brunduziju, od koder ga je Enij v
Rim spravil. Ohranjenih nam je še dvanajst imen njegovih tragedij. Ker je tvarino iz
grške literature jemal, je tudi Grke v sestavljanju besedij posnemal. V navedenem verzu
imenuje Pakuvij morske pse pomorskega boga Nereja „Nereja zavihano gobčasto, skriv¬
ljeno hrbčasto živino".

30

Bepandirostrum incurvicervieum Nerei pecus.

Sestave se pa tvorijo ali iz dveh celih latinskih besedij n, pr. superfui,
supterfugi (akoravno se praša, ali so to sestave iz celih besedij, ali pa
iz cele besede in dela besede, n. pr. malevolus, ali iz dela in cele besede,
n. pr. noctivagus, ali iz dveh delo? n. pr. pedisecus, ali iz domače in
tuje n. pr. bielinium, ali nasproti n. pr. epiiogim in Antikato, ali iz dveh
tujih n. pr. eporedium; kajti ker je predlog grški, reda galski, sestave pa niti
Grki niti Galci ne rabijo, so Bimljani svojo besedo iz dveh tujih napravili.
Dostikrat pa taka sestava predloge pokvari kakor v abstulit, aufugit. amisit,
ker se predlog sam glasi ab, in v coit, ker je predlog con, tako tudi ignavi,
erepet in enake. Pa vse to bolj Grkom ugaja, nam se manj posreči, in to
menda ni bistvu našega jezika primerno, ampak s tem le tujstvo pospešujemo;
dočim smo besedo xoptaobčudovali,  se pri besedi incurvicervicum komaj
smeha branimo.

V prvotnem pomenu stoje besede, če to pomenjajo, po čemer so iz prva
pomen dobile; v prenesenem, če prvotno kaj drugega pomenjajo, nego je ono,
za kar stoje. Bolj varno je navadne besede rabiti, nove besede kovati je ne¬
koliko nevarno. Zakaj če se vzprejmejo, bodo govoru malo hvale donesle, ne-
vzprejete se bodo celo zasmehovale. Vendar je treba poskusiti; saj, kakor Cicero
pravi, raba tudi to, kar je iz prva trdo, opili. Pa ovojj.ato-oti« ‘) nam ni nikakor
dovoljena; kdo namreč nas ne bi karal, če bi poskusili onim po pravici po¬
hvaljenim Xq'£e j3toc in aiCs  dcGIoAtj.oe * 2 ) podobne izraze skovati? Še balare in
hinnire bi ne izgovarjali pogumno, ako ne bi se naslanjali na dokaz starosti.

Poglavje 6.

Slovniška pravila.

Tudi govorjenje se drži posebnih pravil, kakor pisanje. Govor ima za
podstavo pravilnost, starost, veljavnost in navado. Pravilnost nam kaže zlasti
analogija, včasih tudi etimologija. Staro nam se prikupi po neki, rekel bi časti¬
vredni vzvišenosti. Veljavnost prihaja navadno od govornikov in zgodovinarjev;
kajti če pesnike izpričava potreba merila, njim je vendar včasih, če tudi skladnost
nobenemu od dveh izrazov ni nasprotna, eden izmed obeh ljubši od druzega,
kakor n. pr. Imo de stirpe recisum, Aeriae quo congessere palumbes, Siliče in
nuda in enako; 3 ) dočim velja mnenje največih govornikov kot pravilo in zmota
kot častna za one, ki se po velikih vodjih ravnajo. Pa navada je najbolj za¬
nesljiva učiteljica govora ter je treba jezik rabiti, kakor denar, ki ima držav¬
ni kov. Vse to pa zahteva bistroumno razsodbo, zlasti v analogiji, katero so pre-
lagatelji iz grškega na latinsko prav natančno proportio (enakomerje) imenovali.

Ona kaže svojo moč v tem, da prispodablja to, kar je dvomljivo, podob¬
nemu, o čemer se ne ugiba, negotovo pa z gotovim podpira. In to se zgodi
na dvojni način: s prispodabljanjem podobnih besedij, posebno v končajih za-

‘) 'Ovop.OTOjroucc je iznajdba besed, v katerih se prirodni glas posnema.

2 ) „Tetiva (na loku) je zabrnela" Hom. H. IV, 125; „oko“ je sikalo (narnreS Poli-
femovo, ko ga je Odisej izpalil (Odyss. IX, 394).

3 ) Navedeni verzi so iz Vergilija, Aen. XII., 208. Eci. 3, 69. 1, 15.

BI

tegadelj se trdi, da se enosložne besede nimajo po tem pravilu ravnati, in s
pomanjšavanjem. Prispodabljanje kaže pri imenih ali spol ali sklanjatev; spol
tako, da je n. pr., če se praša, ali je funis moškega ali ženskega spola, panis
podobna beseda ; sklanjatev, da se, če bi se dvomilo, ali je treba reči hac domu
ali hac domo in domuum ali domorum, prispodabljajo besede domus, anus,
manus. Pomanjšavna beseda pazi samo na spol, in tako kaže, da pri ravno
istem primeru ostanem, funiculus, da je funis moškega spola. To isto pravilo
prispodabljnnja velja tudi za glagole tako, da se spazi, če kdo po starem fervere
s kratkim srednjim zlogom reče, da napačno govori, ker je pri vseh glagolih,
ki se v indikativu na eo končujejo, tudi v inlinitivu, če so e v srednjem zlogu
vzprejeli, ta na vsak način dolg: prandeo, pendeo, spondeo — prandere, pen-
dere, spondere. Nasproti pak postanejo tisti, ki se le na o končajo, da le imajo v
infinitivu isti končaj, kratki: lego, dico, eurro — legere, dicere, currere, če tudi
se pri Luciliji 1 ) bere:

Fervit aqua et fervet; fervit nune, fervet ad annum. Toda z dovoljenjem
vrlo učenega moža, ako misli, da je fervit onemu currit in legit podobno, naj
bo svobodno pripomniti, da bi moral fervo reči, kakor lego in cuito,  kar se
pa pri nas ne sliši. Pa to prispodabljanje ni pravo, kajti fervit je onemu servit
podobno, in kdor se te analogije drži, mora fervire reči kakor servire. Prvotna
oblika 2 ) se najde v časih iz izvodne, kakor se spominjam, da sem mnenje onih
z dokazi ovrgel bil, ki so mene pokarali bili zaradi pepigi, ker sem bil hi gla¬
gol rabil; sicer so priznavali, da so najboljši pisatelji tako govorili, a vendar
rekli, da raba ne dopušča, ker se prva oseba glasi paciscor, katera oblika je
trpna, in v preteklem času pactus sum tvori. Pa jaz branim ne oziraje se
na veljavnost govornikov in zgodovinarjev to besedo tudi z analogijo. Zakaj ker
sem na dvanajsetih tablah bral: ni ita pagunt, sem tej besedi podobnost našel
v cadunt; od todi se je, da-si zastarela, prikazala prva oseba pago kakor eado,
od koder je brezdvomno postalo, da pravimo pepigi kakor cecidi. Vendar si je
treba zapomniti, da se raba analogije ne sme čez vse besede raztegniti, ker se
v premnogih točkah sama seboj ne sklada. Se ve, da poskušajo učenjaki ne¬
katere stvari braniti, kakor odgovarjajo, n. pr., ko se je zapazilo, kako sta si
lepus in lupus, v nominativu podobna, v sklonih in številih pa različna, da te
besede niso jednake, ker je lepus epicoenum, lupus ma^culinum; da-si Varo 3 )
v oni knjigi, v katerej početek rimskega mesta pripoveduje, lupus feminina pravi
držeč se Enija in Fabija Piktorja. Ge pa ravno iste učenjake prašaš, zakaj tvori
aper apri, pater pa patris, trdijo, da je ono ime za se, to pa se ozira na nekaj
druzega. Ker je vrh tega oboje iz grščine prišlo, se s tem izpričavajo, da se
tvori iz iravpoc patris;*iz xc«rpoo apri. Toda kako si bodo v teh le slučajih po¬
magali, n. pr. če se ženska imena v edninskem nominativu na us končajo in
nikdar v genitivu končaja ris nimajo, Venus pa vendar Veneris tvori? Kavno
tako, če imajo besede s končajem es različne genitivne oblike pa se nikdar na

’) Lucilij je hotel s tem verzom povedati, da je fervet prihodnji, fervit sedanji čas.
V starejši dobi so rabili glagol fervere raje po tretji konjugaciji.

2 ) Prima positio je pri imenih nominativ, pri glagolih prva edninska oseba sedan¬
jika v tvornem znanilniku.

s ) Na katero knjigo učenega Varona da Kvintilijan misli, se ne da določiti,

zlog ris ne končajo, Ceres pa vendar sili reči Cereris? Naposled tvorijo besed e
istega debla različne oblike, ker se od Alba izvaja Albani in Albenses 1 ), od
volo pa volui in volavi? Kajti da glagoli, ki se v prvi osebi na o končajo, pre¬
tekli čas različno tvorijo, celo analogija priznava, saj tvori: cado, eecidi, spon-
deo spopondi, pingo pinxi, lego legi, pono posui, frango fregi, laudo laudavi-
Analogija namreč ni precej, ko so bili ljudje vstvarjeni, z nebes prišla, da bi
jezikoslovna pravila učila, ampak ona je bila potem iznajdena, ko so vže go¬
vorili, in pri govorjenju se je opazilo, kako se vsaka beseda pregiba. Tedaj se
analogija ne nanaša na teorijo, ampak na primer, in ni pravilo za jezik,
ampak izkustva, tako da ni analogija iz ničesar druzega nastala, kakor iz
navade.

Vendar se nekateri zelo nadležne in napačne natančnosti drže tako, da rajši
audaciter kakor audacter govore, naj se le vsi govorniki po čem drugem rav¬
najo, tako emicavit ne emieuit, conire ne coire. Dovolimo tem, da govorijo au-
divisse, scivisse, tribunale in faciliter; naj se pri njih tudi frugalis pravi ne pa
frugi, kajti kako bi drugače beseda frugalitas nastala? Isti tudi kažejo, da je
v centum milia nuramum in fidem deum dvoji soiecizem, ker sklon in število
spremenijo; jaz se ve da tega nisem vedel in nisem navadi in lepoti po
godu delal, kakor v premnogih slučajih, katere M. Tulij v Govorniku 2 ) kakor
vse, izvrstno razpravlja. Pa tudi Avgust graja v pismu na C. Cezarja, 3 ) da
slednji rajši calidus pravi, kakor caldus, ne ker ono ni latinsko, ampak ker se
neprijetno glasi in ker je, kakor je sam z grško besedo zaznamoval, rcsptepyov.
In vendar imajo nekateri samo to za pravilno izgovarjanje, katerega se tudi
jaz držim. Kaj je namreč tako potrebno, kakor pravo izgovarjanje? Zares, jaz
menim, da se je tega treba držati, dokler je mogoče, in tudi premembam se
dolgo v bran staviti; toda zastarelo in opuščeno pridržavati je znamenje neke
svojegiavnosti in prazne oholosti. Saj oni je bil vrlo učen mož, ki je brez aspi¬
racije in z dolgim drugim zlogom pozdravljalno besedo izgovoril (glasi se nam¬
reč avere 4 ) in ki je rajši calefacere rekel nego tako, kakor mi izgovarjamo,
in conservavisse; 5 ) naj še face, dice, itd. izgovarja. To je prava pot, kdo pravi
da ne? Pa poleg pelja bolj zložna in bolj uglajena. Jaz se vendar nad ničemer
tako ne čudim, kakor če se nekateri, ker se na odvisne sklone zanašajo, celo
nominativov ne najdejo, ampak si spremembe dovoljujejo; tako kedar v ebur in
robur, kar najveljavnejši možje govorijo in pišejo, črko drugega zloga v o spre¬
mene, ker se govori roboris in eboris, sulfur in guttur pa črko u v genitivu
obdržita; in tako sta tudi besedi iecur in femur proporni postali. To pa ni nič
manj samohotno, kakor ako bi kdo v genitivu pri besedah sulfur in guttur v
srednji zlog o vrinil, saj se tudi roboris in eboris govori; kakor zahteva An-

') Varo (de L. L. 8, 35) pravi: cura duae sint Albae, ab una dicuntur Albani, ab
altera Albenses. Prebivalci mesta Alba longa so bili imenovani Albani, prebivalci mesta
Alba Fucentia pa Albenses.

2 ) Cap. 46.

3 ) Gaj Cezar.  Agripova sinova Gaja in Lucija je Avgust posinil. Pisma cesarja Avgu¬
sta na Gaja so se pogubila (Geli. 15, 7.)

4 ) Ker so navadno havž rekali.

s ) V Kvintilijanovi dobi so govorniki ealfacčre in conservasse rekali.

38

tonij Gnifo 1 ), kateri priznava, da se nahajajo oblike robur, ebur in celo mar-
mur, da iz njih nastanejo robnra, ebura, marmnra. Ako bi pa sorodnost črk
poznali, bi vedeli, da iz robur ravno tako roboris nastane, kakor iz miles, limes,
— militis, limitis — iz iudex, vindex — iudicis, vindicis in kar sem vže prej
omenil. Kaj pa, če, kakor sem rekel, enaki nominativi čisto različne oblike v
odvisnih sklonih tvorijo n. pr. virgo, Juno; fusus, lums; cuspis, puppis in mnogo
drugih? Saj se celo zgodi, da se nekatere besede v pluralu ne rabijo, nekatere
nasproti v singularu ne, da nekaterim skloni manjkajo, nekatere v odvisnih
sklonih prvotno obliko celo spremenijo, kakor Juppiter. In to se tudi pri gla¬
golih zgodi, kakor pri fero, od katerega se pretekli čas in druge oblike ne
nahajajo. Do tega ni zelo veliko, ako se te oblike ne nahajajo ali če so pre¬
trde. Kako bo namreč beseda progenies genitiv singularis in kako spes genitiv
pluralis tvorila? Kako pa naj se quire in urgere v trpno preteklem času ali v
deležnikih glasi? Kaj bi druge besede navajal, ker še gotovo ni, ali tvori, se-
natus v genitivu senatus ali senati ? Torej mi se zdi, da oni prav imajo, ki
pravijo, da je drugo latinsko govoriti in zopet drugo. gramatično govoriti. Pa
o analogiji je vže preveč.

Etimologijo, ki izvor besedij preiskava, je Oicero notatio imenoval, ker
se pri Aristotelu za njo nahaja ime aop.poXov, kar pomenja znamenje; kajti
natančne prestave veriloquium se je celo Oicero, ki jo je skoval, ogibal. 2 )
Nekateri, bolj oziraje se na njen posel, jo imenujejo originatio (izvod besedij).
Nje se v časih treba poslužiti, kolikorkrat stvar, o katerej se govori, pojasnjenja
potrebuje; kakor hoče n. pr. M. Celij 3 ) dokazati, da je pošten človek, ne ker
je zmeren, (kajti tega se še zlagati ni mogel) ampak ker je mnogim koristen —
fructuosus — od koder se beseda frugalitas izvaja. Torej je etimologija pri de¬
finicijah na svojem mestu. Večkrat poskuša barbarske besede od pravilnih lo¬
čiti n. pr. če se vpraša, je-li se mora Sicilia imenovati Triquetra ali Triquedra
ali se pravi meridiem ali medidiem, in drugo, kar navadi služi. A ODa obsega
veliko učenost, bodi si, da besede grškega početka razpravljamo, ki so mnogo¬
številne in se posebno po eolsko (kateremu razrečju je naš jezik zelo podoben)
pregibajo, bodi si, da iz znanja stare zgodovine imena oseb, krajev, narodov
in mest preiskujemo, odkod da prihajajo n. pr. imena Brutus, Poblicola,
Pytbicus? od kod Latium, Italia, Benevenlum? Kaj pomenja Oapitolium, hrib
Kvirinalski in Argiletum. 4 )

Na vrsti so one manj važne besede, s katerimi se oni, ki se teh stvarij
uče, mnogo mučijo, ki pa se dajo malo izpremenjene na različen iu mnogo-

') Antonij Gnifo  jo bil rojen Galec, zelo bistroumen in učen jezikoslovec in učitelj
govorništva v Itimu, katerega je baje tudi Cicero poslušal. Spisal jo dve knjigi v latin¬
skem jeziku.

s ) Etimologija  kaže, kako se prvotni in pravi (etop.ov) pomen besede iz debla najde.
Pri Aristotelu je etimologija le nauk o znamenjih, ker besede prirodno nobenega bistva
nimajo.

3 ) Marico Celij  je bil zelo lahkomišljen človek, kar tudi Cicero (pro Cael. 19, 44) v
zagovoru priznava.

«) Argiletum  je bil kraj blizu rimskega fora, kjer je bilo mnogo prodajalnie iu de-
larnio. Varo (L. L. 4, 32) izvaja besedo iz argilla (ilovica), drugi iz Argi letum, oziraje
so na smrt junaka Arga (Verg. Aen. VIII, 345),

3

34

vrsten način do pravega pomena privesti, ako se namreč črke ali zlogi skraj¬
šajo ali podaljšajo, pridenejo ali odvzamejo, ali prestavijo. Odtodi zabredejo
nerodne glave v najgrše abotnosti. Naj se imenuje Konzul od posvetovanja ali
sojenja (consulere, iudicare); kajti tudi to so stari consulere imenovali, od koder
je še oslal pregovor: Rogat boni consulas t. j. imej za dobro. Senatu je uteg¬
nila starost ime dati, kajti udje se imenujejo tudi patres, in rex je rector in
mnogo drugega, kar ni dvomljivo; takega izvoda tudi besedam tegula in regula
in enakim ne bi odrekel. Naj se izvaja classis iz calare, lepus iz levipes in
vulpes iz volipes: smemo pa tudi iz nasprotja nekatere besede izpeljavati kakor
lucus (gaj), ker se vsled sence temen malo sveti (luceat), in ludus (šola), ker
se v šoli čisto nič ne igra (ludere) in Ditis, 1 ) ker ni nikakor bogat (dives)?
Ali se tudi človek tako imenuje, ker je zemlje sin (homo-humus) — kakor da
ne bi vse živali bile taistega početka, ali pa bi prvi ljudje prej zemlji kakor
sebi ime dali bili — in besede (verba), ker zrak udarjajo (aerem verberare)?
Idimo dalje: tako pridemo do tje, da se ima zvezda (stella) za kapljico luči
(stilla); in vendar ne bi bilo lepo tvoritelja one etimologije, ki kot učenjak
slovi, ravno na tem mestu mojega dela imenovati, kjer ga grajam. 2 ) Ki so
take stvari v svoje spise vzprejeli, so svoja imena sami vpisali; duhovito se je
Gaviju 3 ) zdelo samce (coelibes) imenovati nebeščane (coelites), ker so prosti
najtežjega bremena, in je to mnenje podkrepil z dokazom iz grščine; on nam¬
reč trdi, da se iz ravno istega vzroka jjtfko: imenujejo. Za njim pa Modest 4 )
v iznajdenosti ni zaostal, ker so bili, kakor meni, tisti, ki nimajo žene, po
Čelu 5 * ) imenovani, kateremu je Saturn plodila odrezal. Elij 3 ) izvaja petuita (smr¬
kelj) iz petere vitam (življenje iskati). Pa kdo ne bi za Varonom 7 ) oproščenja
dobil, ki je hotel Cicerona (njemu je namreč pisal) prepričati, da je beseda
ager (njiva) dobila ime, ker se na njej nekaj žene (agatur) in graculi (kavke),
ker trumoma (gregatim) letajo, dočim je prva beseda navidezno iz grškega
vzeta, druga pa po glasu ptice imenovana? Pa to se je moralo za toliko zaviti,
da je bil kos (merula), ker sam leta, kakor mera volans imenovan. Nekateri se
niso ustavljali vsega izvajanja besedij etimologiji prepustiti, kakor so tvor jene
po životni vnajnosti, kar sem že omenil, besede Longus in Eufus, po glasu pa
stertere in murmurare, tudi iz vodne, kakor se velox po velocitas imenuje, se¬
stavljene in premnoge tem podobne, ki imajo gotovo svoj izvor od drugod, pa
teorije ne zahtevajo, katero bom v tem delu le pri dvomljivih rabil.

Iz starodavnosti vzete besede nimajo samo velikih braniteljev 8 ), ampak
one dajejo govoru tudi neko vzvišenost in prijetnost; kajti one imajo i veljavo

') Dis  ali Ditis  je bil bog podzemlja. Rimljani so izvajali ime iz dives = bogat, ker
ima zemlja vso bogastvo v svojem krilu in vse, kar so narodi, zopet v sebe vzamo.

a ) Na koga da Kviutilijan misli, ni razvidno. Najbrže bo Varo.

3 ) Gavij Bas  je bil jezikoslovec za časa cesarja Avgusta in je spisal de origine
verborum et vocabulorum (Geli. II, 4, 3) in de verborum significatione (Macrob. III, 18, 2.)

4 ) Julij Modest  je bil Ileginov oproščenec in precej učen jezikoslovec (Suet. gram. 20.)

5 ) Caelus— Uranu*  je bil oče Saturnov.

°) Elij Stilo  je bil utemeljitelj jezikoslovnega raziskavanja pri Rimljanih. Cicero in
Varo sta bila njegova učenca.

7 ) V delu de lingua latina, katero je Ciceronu posvetil.

8 ) Kviutilijan misli tukaj gotovo pred vsem na Vergilija in Salustija.

35

starodavnosti i ugajajo, ker so preminole, kakor nove. Fa v tem je treba držati
se prave mere, da se ne rabijo prepogosto in da niso čudne, ker ničesar tako
ne sovražimo kakor lepotičenje; tudi naj se ne jemljejo iz najstarejših in po¬
zabljenih časov kakor n. pr. topper *) (morda), antegerio (čez vso mero), exan-
clare (izčrpati, prenašati), prosapia (rod) in pesni Salijeev, katere so duhovniki
sami komaj razumeli. Pa pobožna bojazljivost ne dopušča, spremeniti jih in ravno
posvečenih besedij se je treba poslužiti; pa kako zelo napačen bi bil govor,
čegar največa vrlina je jasnost, ako bi potreboval tolmača. Kakor so tedaj iz¬
med novih besedij najttarejše najboljše, tako tudi izmed najstarejših naj¬
novejše.

Enako je treba z ozirom na veljavo postopati. Akoravno se namreč onemu
dozdeva, da ni mogoče napake napraviti, ki tiste besede rabi, katere se naha¬
jajo pri najboljših pisateljih, je vendar mnogo do tega ne samo, kaj so govorili,
ampak tudi, česa da so ljudi uverili. Kajti pri nas vže ne bi nihče trpel tuburc-hi-
nabundus (požirajoč) in lurehinabundus * 2 ) (požeruh), če prav je Kato porok,
tudi hos lodiees (odeja) ne, dasi to Poljonu ugaja, tudi gladiola ne, in vendar
je Mešala to rabil, tudi parricidatum ne, kar se pri Geliju skoraj neznosno
vidi, tudi v oziru colli me Kalv 3 ) ne bo prepričal, še oni sami bi teh ne
rabili več. Tedaj še ostaja navada govorjenja; kajti bilo bi skoraj smešno
rajše onemu govoru prednost dati, katerega so ljudje nekdaj govorili, nego
onemu, katerega sedaj govore. In v resnici kaj je drugega stari govor, kot
navada po staram govoriti? Pa v tej stvari je potrebna razsodba in najpreje
je treba določiti, kaj je navada govorjenja. Ge se po tem, kar večina

stori, imenuje, bode zelo nevarno pravilo dala ne samo za govor, ampak po¬
sebno (kar je važnejše) za življenje. Od kodi bi prišlo toliko dobrega, da bi

večini pravo dopadalo? Ge se je tudi v državi vkoreninilo skubsti se, lase ko¬
drati in v kopelih popivati, vendar ne moremo tega imenovati navado, ker se
vse to graja; pa mi se kopljemo, se dajemo striči in popivamo po navadi;

ravno tako se ne bo smelo v govoru to, kar se je pri mnogih kot napačno
vgnezdilo, za pravilo govora vzprejeti. Kajti, da ne omenim, kako neolikani
navadno govore, vemo vsaj, da je dostikrat ljudstvo v gledališču in vsa drhal v
borišču (cirkuzu) barbarske glasove zagnala. Torej bom navado govorjenja ime¬
noval soglasje olikancev, kakor navado življenja soglasje poštenjakov.

‘) Topper so rabili pisatelji starejše dobe kakor Nevij, Pakuvij in Enij. Prvoten
pomen besede je „takoj“ — exanclare ali exantlare (e&mžito) pomeni izčrpati (kako
tekočino), v prenesenem pomenu znamenuje „pretrpeti“, „prenašati“. Besedo „prosapia“ =
rodbina rabijo mimo starejših pisateljev tudi Cicero, Salustij in Svetonij.

2 ) Lurco = požrešnik so v Kvintilijanovi dobi v obče rabili, a obliki lurehinabundus
se Kvintilijan upira. Lodix = odeja je femininum; zato graja Ivvintilijan Poljana, ker rabi
besedo kot masculinum.

3 ) Licinij Kalv  je bil izvrsten govornik v Ciceronovi dobi. Kvintilijan ga tudi v
deseti knjigi (c. 1, 115) omenja: Jnveni, qui Calvum praeferrent omnibus.

3 *

36

Poglavje 7.

0 pravopisu.

Sedaj, ker sem pravila o govorjenju vže razkladal, bo treba povedati, česa
se je treba pri pisanju držati, kar Grki op&ofpa-fiav zovejo, mi pa je imenujmo
znanost pravega pisanja. Ta umetnost ne obstoji v tem, da vemo, iz katerih
črk vsak zlog obstoji (kajti to je za jezikoslovca premalenkostno), ampak kaže
po mojem mnenju vso bistroumnost v dvomljivih slučajih. Akoravno je prav
neumestno na vsaki dolgi zlog strešico napraviti, ker so premnogi po naravi
one besede, ki se piše, sami poznatni, potrebno je vendar v časih, ke l '
taista črka, kakor je kratka ali dolga, drugačen pomen dobi; tako naglas
določi, pomenja li malus drevo ali zlobnega človeka; palus 1 ) znamenuje kaj dru¬
gega, če je prvi zlog dolg, kaj drugega, če je drugi; in ako je taista črka v
nominativu kratka, v ablativu pa dolga, nas mora večkrat to znamenje opom¬
niti, na kateri sklon izmed obeh naj mislimo. Enako so sodili, da je treba tudi
na te razločke paziti, da se predlog ex, če sledi glagol speeto, s črko s pri
drugem zlogu, če pa pecto, brez nje piše. Tudi na ta razloček so mnogi gle¬
dali, da ad kot predlog črko d, kot veznik črko t dobi; ravno tako, da se cum,
če znamenuje čas, s q. če spremstvo, s c in sledečima dvema črkama piše,
Še bolj nerodno kakor to je drugo, tako n. pr. da mora quidquid c kot četrto
črko imeti, da ne bi morda dvakrat vprašali; in da se mora quotidie pisati,
ne cotidie, da toliko pomeni kakor quot diebus.

Pa tudi te bedarije so vže zginile. Navadno se vpraša, ali ugaja, da se
pri pisanju predlogov pazi na glas, katerega v zvezi imajo, ali tistega, katerega
imajo brez zveze, če n. pr. rečem obtinuit. zahteva namreč izvod na drugem
mestu črko b, ušesa pa bolj p; enako immunis, kajti prvotna oblika se vsled
glasu sledečega zloga izpodrine in z dvojim m zameni. Tudi pri ločitvi besedij
je paziti na to, ali naj se srednji kousonant prejšnjemu ali sledečemu zlogu
priklopi; beseda aruspex n. pr. bo, ker se drugi del iz spectare izvaja, črko
s tretjemu zlogu dala; abstemius pusti prvemu s, ker je beseda sestavljena iz
abstinentia temeti (upijanljiva pijača). Kajti k se menda v nobeni besedi ne
sme rabiti, če ne tam, kjer je znamenje, tako da sam stoji. Te stvari pa zarad
tega nisem prezrl, ker nekateri to črko za potrebno držijo, kolikorkrat a sledi,
dasi je črka c, ki se da pri vseh vokalih rabiti.

Pa tudi pravopis je od navado odvisen in je bil vsled tega dostikrat spre¬
menjen. Kajti one starodavne čase preidem, v katerih je bilo manj črk in se¬
danjim našim niso bile podobne in je bil tudi njihov pomen drugačen, kakor
pri Grkih črka o, ki se je rabila v časih dolga in kratka, kakor pri nas, v
časih za zlog, 2 ) katerega z imenom izražuje; tako je bil starim latinskim bese¬
dam premnogokrat na koncu d pridejan, kar se razvidi iz columna rostrata 3 )
katero so Dueliju na trgu postavili bili; v časih tudi g, kakor na žrtveniku

’) V prvem slučaju pomeni „kol“, v drugem „woevirje“.

a ) Grki so glas „o“ prvotno „0’)“  imenovali, kar brez akcenta „no“ pomeni.

h Columna rostrata  jo bil kljunast steber, katerega so Rimljani na čast Dueliju,
zmagalcu pri Milah (2B0. 1. pr. Kr.), na foru postavili. Napis, v katerem se je zmaga pro¬
slavljala, je bil v starolatinskem jeziku sestavljen.

37

solnčnega boga, ki se časti blizu Kvirinovega svetišča, vesperug, 1 ) kar smo imeli
za vesperugo. Tudi o zaraembi črk, o čemer sem že preje razpravljal, mi ni
treba tukaj ničesar ponavljati; morda so tudi tako govorili, kakor so pisali.
Navada poluglasnikov ne podvajati je dolgo trajala, in celo nasprotno so do
Akcija 2 ) in še dalje dolge zloge, kakor sem omenil, s podvojenim vokalom pi¬
sali. Dalje je trajalo, da so e in i skupaj, kakor Grki st pisali; to združenje
se je razločevalo po sklonili in številih, 3 ) kakor Lucilij uči:

lam puerei venere, E postremum faeito afque I,

Ut pueri plures fiant;

In na drugem mestu pravi taisti:

Mendaci furique addes E, eum dare furei
Jusseris.

To ni samo odveč, ker zna i prirodno dolg ali kratek biti, ampak v časih
tudi nepriležno. Kajti ako se tega pravila držimo, v onih besedah, ki bodo na
predzadnjem mestu e imele in se na dolgi i končale, bodemo dvoji e rabili, kakor
v aureei (aurei), argenteei (argentei) in podobnih. To bode tudi one. ki se bodo
citati učili, posebno oviralo; kakor se v grškem po pristavi črke i zgodi, katera
se ne samo v dativih koncem besede pripisuje, ampak pri nekaterih tudi v
sredo vriva 4 ) kakor v AHIETIII, ker utegne izvod iz treh delov to črko zahte¬
vati. Zlog ae, v katerem dandanes na drugem mestu e postavljamo, so različno
z a + i izgovarjali; nekateri vedno kakor Grki, nekateri le izvanredno, kedar
so. dativ ali genitiv čitali, od koder je veliki čestitelj starodavnosti Vergilij 5 ) v
svojih pesnih pictai vestis et aqai rabil. V taistih besedah se je e v množini
rabil n. pr: Syllae, Galbae. Tudi za ta slučaj se nahaja pri Luciliji pravilo, katero,
ker se v več verzih razpravlja, naj si oni, ki ne verjame rad, pri njem samem
v deveti knjigi poišče. Še v Ciceronovi dobi in mnogo pozneje se je črka s
skoraj vselej, kolikorkrat je med dvema dolgima vokaloma bila ali za dolgim
nastopila, podvajala n. pr. caussae, cassus, divissiones; da je on sam tako pisal
in tudi Vergilij, kažejo rokopisi. In vendar so malo pred njima iussi, katero
besedo mi z dvema s govorimo, z enim govorili. Da sta besedi optimus maxi-
mus na srednjem zlogu, kjer je v starih časih u bil, i dobili, se je baje prvič
zgodilo vsled napisa 0. Cezarja 6 ) Mere pišemo sedaj z e na koncu; vendar

') Kako daje  treba obliko vesperug tolmačiti, ni znano; d je bil v starolatinskem
jeziku ablativni končaj v ednini u. pr. praedad mesto praeda, de senatus sententiad (S.
C. de Baccb.) mesto sententia.

*) Lucij Akcij  (179—94 pr. Kr.), rimski tragik je vporabljal v tragedijah tudi domačo tva¬
rino n. pr.: Decij (Decij ml. se žrtvuje pri Sentinn v blagor domovine). Spisal je bi. 40 tragedij.

3 ) Genitiv sing. (irtige deklinacije ima v najstarejših latinskih napisih vselej končaj
i, ne pa ei, ki je končaj nominativa v množini. Pri tretji deklinaciji pa se je rabil končaj
ei v dativu singularis: virtutei, Jovei. Genitivih končaj ae v ednini prve deklinacije je
nastal iz prvotnega ai, ki se v najslarejših napisih in pri najstarejših pesnikih ponajveč-
krat, v časih tudi pri Lukreciju in Vergilijll nahaja.

■ 4 ) Grki so imenovali malo naglasen Jota 5ipo?ys'j'pap.;j.švov in so ga pod dotičnim
vokalom pisali; Kvintilijan ga imenuje adscriptum.

'-)  Aen. III, 354. IX, 26.

*) Kaligula si je sam pridejal priimke optimus maximus, katere so Rimljani le bogu
Jovu dajali. (Snet. Calig. 22.)

88

nahajam v knjigah starih komikov Heri ad me venit, kar se tudi v pismih
Avgustovih nahaja, katera je z lastno roko pisal ali popravil. Ali ni Kato Oen-
zorij namesto dieam faeiam pisal dicem faciem? in da se je v enakih slučajih
ravno tistega pravila držal, je znano iz njegovih starih knjig, kar je Mešala v
knjigi o črki s zabeležil. V mnogih knjigah je pisano šibe in quase, pa jaz
ne vem, ali so to pisatelji hoteli; da je Tit Livij to rabil, sem iz Pedjana 1 )
zvedel, ki se je tudi sam po njem ravnal; mi pišemo te besede z i na koncu.
Čemu bi omenjal vortices, vorsus in druge enake besede, v katerih je, kakor
pravijo, Seipjo Afričan prvi drugo črko v e spremenil? Naši učitelji so seruum
in ceruum z no pisali, ker se dvoji vokal ne more v eden glas zrasti in spo¬
jiti; sedaj se pišejo te besede iz vže navedenega vzroka z dvema n; se ve da
se na nobeden izmed obeh načinov oni glas ne označuje, katerega slišimo.
V veliko korist je Klavdij znano eolsko črko za to potrebo pridejal. Bolje je
zdaj, ker cui s tremi črkami pišemo; ta beseda se je v naših mladih letih z
debelim glasom quoi izgovarjala samo zaradi tega, da bi se od qui razlikovala.

Na dalje se nekatere besede drugače pišejo kakor izgovarjajo. Kajti Gaius
se s črko C poznamenuje, katera narobe (0) žensko pomenja; 2 ) da niso samo
Gaii ampak tudi Gaiae rekali, je iz svatbenih običajev znano. Tudi Gnaeus ne
dobiva kot kratico za priimek one črke, ki se sliši; tudi clarissimi in Consules
beremo s podvojeno taisto črko (CG); in če se Subura s tremi črkami pozna¬
menuje, je c na tretjem mestu. Takih slučajev je mnogo, pa jaz se bojim, da
je vže to prekoračilo meje tako nevažnega vprašanja.

A jezikoslovec naj o vseh teh točkah svoje mnenje izrazi; kajti to ima
največ veljati. Jaz menim, da je treba (izvzemši to, kar se je po navadi vže
vkoreninilo) vsako besedo tako pisati, kakor se glasi, črke namreč v to svrho
rabimo, da ohranijo glasove in je kakor zastavo bralcu nazaj dajo; toraj morajo
to izražati, kar hočemo reči. To so nekako točke za pravilno govorjenje in pi¬
sanje; ostalih dveh namreč razločno in krasno govoriti, jaz nikakor jeziko¬
slovcem ne jemljem, ampak si za važnejši del svoje preiskave pridržujem, ker
morem še retorjeve dolžnosti izpolniti.

Pa misel na to mi ne da miru, da bodo nekateri to, kar sem povedal,

za premalenkostno in celo za zadržke pri važnejših poslih imeli. A jaz menim,

da ni treba do največe natančnosti in bedastega cepidlačenja zabresti in s tem
duh pohabiti in pomanjšati. Vendar utegne iz slovnice le to škodovati, kar je
odveč. Ali je M. Tulij zaradi tega manjši govornik, ker je bil v tej stroki zelo
natančen in tudi od svojega sina (kakor je iz pisem razvidno) pravilno izgo¬
varjanje strogo zahteval? Ali so Cezarjev 3 ) duh potrle njegove knjige o ana¬
logiji? Ali je zaradi tega Mešala manj olikan, ker je ne samo o posameznih

') Kvint Askonij Pedijan  je živci za časa cesarjev Klavdija in Nerona. Njegovi zgo¬
dovinski spisi so se pogubili, le oddelki komentarov k Ciceronovim govorom so se v
Sent Galski biblioteki 1. 1410. našli.

2 ) V znamenje podložnosti je pri poroki nevesta ženinu rekla: quando (ubi) tu

Gaius, ego Gaia, t. j. „povsodi ti hočem zvesta tovaršica biti“ — spominjojoča se Gaje

Cecilije, Tarkvinijeve žone.

3 ) Kvintilijan misli na dve knjigi o analogiji (de analogia), kateri je Cezar na potu
v Galijo spisal. Mešalo smo vže omenili I, 5.

39

besedah ampak tudi črkah eele knjige spisal? Te znanosti nič ne škodujejo
onim, ki je samo predelajo, pač pa onim, ki v njih obtičijo.

Poglavje 8.

Čitanje.

Preostaje še čitanje * * 3 4 * ); da deček o njem ve, kje da mora sapo pridržati,
na katerem mestu vers razdeliti, kje se misel konča, kje prične, kedaj je
treba glas povzdigniti ali z glasom pasti, kaj in s katero glasovno premembo
je treba počasneje ali nagleje, bolj razburjeno ali bolj krotko izgovoriti: to se
da le pri poslu samem pokazati. Toda eno hočem že vtem delu naročiti: da
zamore kdo vse naštete točke izvršiti, mora jih razumeti. A čitanje naj se
iz prva vrši možato in z neko miloto resnobno, in vendar ne prozi podobno,
deloma ker je pesen, deloma ker pesniki trdijo, da pojo; vendar naj se ne
izpremeni v pesen, še manj pa v nemoško modulacijo (kar dandanes mnogi
storijo); o tem se je baje C. Cezar še kot mladeneč izvrstno izrazil: kedar
poješ, slabo poješ, kedar čitaš, poješ. Tudi ne želim, da bi se z razločitvijo oseb
(kakor se nekaterim ljubi) po šegi komikov prednašalo; vendar neka prememba
glasu je potrebna, da se razločno pokaže, kje pesnik osebno govori. V vseh
drugih stvareh je živo opominjanje potrebno, posebno da se nežni duh, ki si
vse, kar koli ga se v neolikanih in vsega nevednih letih prime, precej globoko
osvoji, ne samo krasnorečnosti privadi ampak posebno poštenosti. — Zategadelj
je bilo prav določeno, da se čitanje s Homerom in Vergilijem prične, da-si
je bolj razvit duh potreben, če hočeš njihove vrline razumeti; pa v to svrho je
še dosti časa, saj jih ne bodo samo enkrat čitali. Med tem naj se po veličasti
junaške pesni duh vzdiguje, iz velikosti stvarij ponos zajema in se najboljšega
navzeina. Koristne so tragedije, tudi liriki vzrejajo duh; če pa med temi izbiraš,
ne izberi samo pisateljev ampak tudi dele njihovih spisov, kajti tudi pri Grkih
se nahaja mnogo nedostojnega in tudi Horacija nebi rad na nekaterih mestih
razlagal. Elegija pa, posebno tista, ki ljubezen opeva, in hendekasilabci, 2 ) ki
nam sotadiške oddelke predstavljajo (kajti o sotadejih se še poučevati ne sme)
naj se odstranijo, če je mogoče; če pa ne, naj se vsaj bolj zreli starosti pri¬
hranijo. Kako naj se po mojem mnenju komedija, katera more zgovornost zelo
pospešiti, ker obsega vsakovrstne značaje in dušna razpoloženja, pri deškem
pouku porabi, bom kmalu na dotičnem mestu povedal; 8 ) kedar se namreč
dober značaj vkorenini, jo bo treba posebno prebirati. V mislih imam Me-
nandra, 4 ) vendar drugih ne bi izločil.

‘) Kvintilijan ne moni tukaj tehničnega čitanja, kakor se v ljudski šoli vrši, ampak
čitanje klasikov, kakor se dandanes v srednjih šolah pisatelji čitajo in razpravljajo.

*) Sotad, rojen v Maroneji v Trakiji, živel je za časa Ptolomaja Filadeifa in je bil
prvi pesnik, ki je nesramno tvarino za pesni porabil. Jemal je tako tvarino večinoma iz
grških bajk in jo v pesni zlagal v jonskem ritmu, ki je po svoji naravi takim proizvodom

primeren. Vsled tega se imenuje Jonieus a maiore (-u u) verstts Sotadeus. Tudi jed-

najsteroztopni jambi so mu v takih pesnih ugajali.

3 ) V ednajstem poglavju.

4 ) Menander  je znani zastopnik novoatiške komedije, o katerem Kvintilijan v deseti

knjigi gl. 1, 69 obširno govori.

40

Pa tudi latinski pisatelji bodo nekaj koristili. A dečkom je treba to pre¬
birati, kar najbolj duh vzgaja in dušo krepi; za drugo, kar spada k učenosti,
bo v življenju še dosti časa. Mnogo pa pripomorejo, posebno v pomnožitev
besedij, tudi stari latinski pisatelji (da-si je večina njih bolj z duhom kakor
z umetnostjo si veljavnosti pridobila), pri katerih se nahaja v tragediji veli
častnost, v komediji olikanost govora in rekel bi neki aticizem. Tudi umetna
osnova celote je pri teh bolj skrbno izdelana, kakor pri večini sedanjih
pisateljev, kateri so misli za edino vrlino vseh del zmatrali. Saj spošt¬
ljivosti, in da to besedo rabim, moštva moramo pri njih iskati, med tem
ko smo mi tudi v govorništvu v vse napake mlahavosti zabreli. Naposled
zaupajmo največim govornikom, ki pesniške izdelke starih v podkrepljenje
svojih pravd ali v okras govora porabljajo. Kajti posebno pri Ciceronu,
pogosto pa tudi pri Aziniji in drugih, ki so jim najbližji, vidimo, da verze
Enija, Akcija, Pakuvija, Lucilija, Teren.cija, Cecilija in drugih vpletajo ne samo
zaradi učenosti, ampak posebno zaradi prijetnosti, ker si vsled poetske zabave
ušesa od suhoparnega sodnijskega zloga oddahnejo. Temu se še pridruži važna
korist, da s takimi izreki kakor z dokazi svoje besede podpirajo. Pa prvo
velja bolj za dečke, drugo za odrasle, ker se vnetost za slovnico in zabava s
prebiranjem ne omejuje na šolsko dobo ampak na dolgost življenja.

Pri čitanju naj jezikoslovec tudi one manj važne stvari opravi, da ukaže,
kedar je vers razvezan, besedna plemena in metrične posebnosti povedati, ki
morajo v pesnih tako znane biti, da se njih pomanjkljiva znanost eelo v govor¬
niškem zlogu zapazi; tudi naj dečka opozori na vse barbarsko, neumestno in
nepravilno; ne da bi vsled tega pesnike grajal, — katerim se, ker so pri¬
morani ozirati se na merilo, tako zelo prizanaša, da se celo napake v pesni z
drugimi izrazi poznamenujejo. Imenujemo je melaplazme, prilike in podobe,
kakor sem že omenil, in dajemo sili pohvalo vrline; — ampak da ga opozori
na umetnosti in da uri spomin. Koristno je tudi pri prvem pouku pokazati, na
koliko načinov se da vsaka beseda razumeti. Posebno pa naj vso skrbnost
obrača na glossemata, t. j. manj navadne besede, pri tem pouku. A še z večo

marljivostjo naj uči vse prilike (trope), s katerimi se posebno ne samo pesen

ampak tudi govor lepša; schemata, t. j. podobe, oboje, ki se imenujejo 'T/rjp.ara
Xš£e(*)c; ju <r/r||j.aTa Siavotac, katere bom na isti način kakor prilike na onem

mestu obravnaval, kjer bom govoril o krašenju govora. l ) Posebno pa naj v

deški duh vtisne, katere vrline se nahajajo v ekonomiji (primerni raz-

redbi), katere v nravni dostojnosti, kaj je vsaki osebi primerno, katere

misli in katere besede so pohvale vredne, kje obilnost ugaja, kje zmer¬
nost. — Na to sledi razlaganje povestne tvarine, katero naj se sicer vestno izvrši,
pa vendar nepotrebnega truda ogiblje. Saj zadostuje navadne ali od odličnih

‘) V deveti knjigi. — Tropus (gr. Tpojroc = obrnitev) so imenuje ona izpveineuiba
navadnega načina izraževanja, v katorej se v pospeševanje in ličnost govora mesto pravili
izrazov podobni vpotrebljavajo ali kakor Kvint,ilijan (IX, 1, 4) pravi, izraz, ki jo od na¬
ravnega in prvega pomena k drugemu prenesen v okras govora. Figuro so dvoje, figure

mislij — T/Y'|J.9.Ta Stavota? in figuro besed — /.žcsmc. V obče pa so figure

(podobe) tisti izrazi, ki se od navadnih in pravih razlikujejo. Tudi razloček med tropi in
figurami so ne da natančno dognati. Pa do tega ni Kviutdijanu nič; kajti bistvo stvarij
ostane neizpremenjeno, če tudi izrazi menjujejo.

41

pisateljev sporočene dogodbe razkladati. Vse to razpravljati, kar je kedaj kaka
ničevna glava izumila, je znamenje ali velike bednosti ali praznega bahanja in
ovira ter obremenja duh, ki bi se bolje s cim drugim bavil. Kajti kdor tudi

eitanja nevreden list preiskuje, se zna tudi z babjimi pravljicami baviti. In

vendar so komentari jezikoslovcev polni takih ovir, katere pisatelji sami komaj
poznajo. Tako je dognano, da se je Didimu, *) mimo katerega ni nihče več
spisal, pripetilo, da mu se je, ko se je neki povesti kot neresnični upiral, nje¬
gova lastna knjiga prinesla, v katerej je bila zapisana. In to se posebno v
bajkah dogaja, tako da se v smešnost, v časih celo v nedostojnost zabrede;
zatorej so poredneži v izmišljevanju najbolj nesramni, tako da o celih knjigah
in pisateljih zagotovo nalezejo, kar jim na misel pride, ker onih, ki niso nikdar
živeli, ni mogoče nikdar najti. Kajti pri bolj znanih bajkah je natančni uče¬
njaki precej zasačijo. Zatorej štejem jaz med vrline, ako jezikoslovec v časih

česa ne ve.

Poglavje 9.

O jezikoslovčevem poslu.

Dovršena sta dva dela, katera ta stroka uči, namreč pravilo za govorjenje
in razlaganje pisateljev, katerih prvi se metodika, drugi historika imenuje.
Pridejati hočem vendar učiteljevi skrbnosti še neke vaje v govorjenju, v katerih
naj se mladina, ki še retorja ne more razumeti, poučuje. Tedaj naj se na¬
učijo pripovedati Ezopove basni, ki za pravljicami dojnic ponajveč nastopijo, v
čistem in čez navadno mero ne povzdigajočem se jeziku, potem pa pokazati
taisto preprostost v pisavi; najprej naj verze v prozo izpreminjajo, potem z
drugimi besedami razlagajo, na to precej pogumno preobražajo, kjer je do¬
voljeno nekatere stvari okrajšati in olepšati, če se le pomen pesnikovih besedij
ne izpremeni. Kdor bode ta tudi za izurjene učitelje težek 3 4 ) posel spretno
opravljal, bo pri vsakem pouku zadostoval. Tudi sentonce, 3 ) hrij * e 1 ) in eto¬
logije'’) naj se s pridejanim dokazom izreka pri jezikoslovcih izdelujejo, ker
izvirajo iz berila; pri vseh je izvršitev jednaka, oblika pa različna, ker je
sentenca obči izrek, etologija pa jo na osebe navezana. Hrija je mnogovrstna;
ena jo sentenci podobna, ki se nahaja v prostem reku „on je rekel", ali „rekal
je“; druga je v odgovoru „on vprašan", ali „ko mu se je povedalo, je odgo¬
voril"; tretja je tej precej podobna „ko je nekdo nekaj rekel ali storil". Tudi

’) Didirn  je bil za časa cesarja Avgusta znan učitelj govorništva in jezikoslovja v
Aleksandriji, ki jo zaradi neumornega truda dobil priimek /akzevtspot; in zaradi po¬
zabljivosti -[3t[jAtoXdha<;, o ker je toliko knjig spisal, da je dostikrat vsebino sam pozabil-
Seneka (Ep. 88, 82) pravi, da je Didirn blizo 4000 knjig spisal.

’)  Težek je ta posel z ozirom na metodo, t. j. način poučevanja. Izvrsten učitelj
rabi pri poučevanju ono metodo, po kateri učenci predavano fvarino razumejo in vsled
tega napredujejo.

3 ) SeiUence  so reki slavnih pisateljev, v katerih se kak lep nauk razodeva.

4 ) Hrija  je gršk izraz ('/pst«) in znamenuje porabo klasičnih rekov za poseben
slučaj, n. pr.: „Platon je rekel, da bivajo muze v dušah bistroumnih ljudij". Ker jo je
Aftonij, učitelj zgovornosti v Antiohiji v 4. stoletju po Kr. r., najbolje vpotrebljevhl se
po njem aftonijanova hrija imenuje.

Etologija  je opis značaja, n. pr. katere misli so obhajale Ahila ob smrti Patroklovi?

42

od činov takih mož se nahajajo, kakor pravijo, hrije tako n. pr.: „Ko je Krates
nevednega dečka videl, je njegovega pedagoga udaril"; in drug temu podoben
primer, katerega si pa ne upajo z ravno istim imenom imenovati, ampak
•/psiw§£? (liliji enak) mu pravijo, n. pr. „Milo je ono tele, katero nositi se je
bil navadil, tudi kot bika nosil". Pri vseh teh vrstah se skozi vse sklone de-
klinuje,*) in dejanja in izreki utemeljujejo. Kratke povesti, katere so pesniki
pogosto rabili, je treba po mojem mnenju zaradi znanja, ne zaradi zgovornosti
tolmačiti. Drugo, kar več duševnega truda zahteva, so latinski učitelji zgovor¬
nosti prezrli in tako jezikoslovcem kot neizogibno potrebno naložili; Grki so
breme in mero svojih del bolje znali.

Poglavje 10.

Ali je za govorniški poklic znanje več umetnostij potrebno?

Toliko o slovnici, kar sem kolikor mogoče kratko povedal, ker ni bil moj
namen vsega razkladati, kar bi brez konca in kraja bilo, ampak samo neizo¬
gibno potrebno; zdaj hočem o ostalih predmetih, v katerih se imajo dečki po
mojem mnenji, preje nego se rotorju izročijo, poučevati, na kratko pridejati,
da dobimo ono skupnost poučnih predmetov, katero Grki Enciklopedijo (e-poudm?
jratSeia) imenujejo.

Kajti skoraj v taistih letih je treba pouk drugih predmetov * 2 ) pričeti,
in ker so ti predmeti i sami znanosti, i se tudi brez zgovornosti v njih dovr¬
šenost doseže in zopet sami govornika izobraziti ne morejo, nastane vprašanje,
so li temu delu neizogibno potrebni? Kak vpliv namreč, pravijo, ima na prav¬
danje ali izražanje mnenja, ako veš, kako zamore iz dane preme jednakostra-
ničen trikotnik postati? Ali za koliko bolje bo oni obtoženca branil ali posve¬
tovanje vodil, ki bo glasove kitare po imenu in mejglasji razločeval? Naj le
naštejejo morda mnoge za javnost kolikor koli vrlo zaslužne može, ki niso niti
geometrije poslušali, niti glasbe drugače ne razumejo kakor se skupnim ve¬
seljem poslušanja. Tem jaz prvič odgovarjam, kar M. Cicero 3 ) v knjigi Brutu

‘) Kako da so latinski jezikoslovci svoje učence pri pouku latinskega jezika urili,
nam kaže Diomed (de arte gramm. lik. I.): „Marko Porcij Kato je rekel: Začetek znanosti
je grenek, pa sadje je sladko" (Nominativ); „izrek Marka Katona se je glasil..." (Ge¬
nitiv); „Marku Katonu se je zdelo..." (Dativ); „Marka Katona je misel obdajala..."
(Akusativ); „o Marko Kato, ti si resnico govoril..." (Vokativ); „od Marka Katona je
bilo rečeno..." (Ablativ) in jednako v množini.

2 ) Kvintilijan zahteva, da so ima deček, ki hoče govornik postati, v realistovskih
predmetih ravno tako izuriti, kakor v jezikih in zgodovini. Izmed pedagogov starega
veka je Kvintilijan pri Rimljanih prvi, ki trdi, da se mora človeški duh harmonsko vzgo¬
jiti, toraj naj se deček v naravoslovji, h kateremu tudi matematiko prištevamo, poučuje.
Mnenje o vrednosti teh dveh skupin predmetov, katere dandanes občna olika zahteva, je
bilo v starem veku čisto drugačno, kakor je mnenje pedagogov naše dobe. Dočim se je
v klasični grški dobi le jezikoslovno-historijsko izobraževanje pri pouku zahtevalo, celo
Sokrat jo le formalno vedo zahteval, se dandanes bolj realistovski predmeti povdarjajo
ne samo v ljudski šoli, ampak tudi v gimnazijah. Celo na realistovski podlagi so obrt-
nijske šole. Se vč da so bili v starem veku realistovski predmeti malo razviti, dandanes
zanima narava in njeni zakoni najodličnejše talente.

3 ) Orator I, 29.

43

posvečeni češče povdarja, da ne izobražujemo taeega govornika, ki biva ali je
bival, ampak da smo si v duhu vstvarili nek uzor onega dovršenega in v vsaki
stvari neumornega govornika. Saj mislijo tudi tisti, ki onega v modrosti po¬
učujejo, ki naj postane v vsem dovršen in menda smrten bog, da se nima samo
v znanosti nebeških in pozemeljskih stvarij poučevati, ampak ga vodijo isti čas
skozi nekatere sicer malenkostne, in ako na same ozir jemlješ, tako rekoč iz¬
brane dvoumnosti, ne kakor da bi Ceratine in Krokodiline *) zamogle koga mo¬
drijana napraviti, ampak ker se oni ne sme zmotiti tudi ne v najmanjših stva¬
reh. Jednako ne bo govornika, ki mora moder biti, vzgojil niti geometer niti
muzik in kar bi še kdo pridejati utegnil, pa tudi ti predmeti mu bodo v do¬
vršenost pomagali. Saj vidimo, da se sredstva zoper strup in druga zdravila
za oči ali rane iz mnogih in včasih med sebo nasprotnih tvarin sestavljajo, in
iz tako različnih delov ona zmes postane, ki ni nobeni izmed sestav podobna,
ampak iz vseh lastno moč dobiva; saj vidimo, da neme živali oni za človeško
bistroumnost neposnemljiv okus medu iz mnogovrstnih cvetlic in sokov priprav¬
ljajo; mi pa bi se čudili, če govor, mimo katerega previdnost ni dala človeku
nič izvrstnišega, več umetnostij potrebuje, katere dajejo, če prav se pri govor¬
jenji ne kažejo in ne nastopajo, vendar na tihem moč ter se neme čutijo? če
mi pa kdo reče: mnogokateri je bil brez teh zgovoren, temu jaz odgovorim:
„pa jaz hočem govornika 11 . „Pa one umetnosti ne pripomorejo veliko;“ komur
bo tudi le malo manjkalo, vendar celote ne bo imel, in ta je gotovo najboljša;
naj si bo tudi up na to težaven, bom vendar vse učil, da se vsaj veči del do¬
seže. Pa zakaj ne bi bil srčen? Saj narava ne ovira doseči govorniške dovr¬
šenosti, torej je sramotno na tem obupati, kar je mogoče.

0 glasbi.

Pa jaz bi bil sč sporočili starih o tem predmetu vže zadovoljen. Saj vsak
dobro ve, da se glasba (da najpreje o njej govorim) vže v onih starodavnih
časih ni samo gojila, ampak tudi tako čislala, da sta se Orfej in Lin (o drugih
molčim) ob jednem godca, pesnika in modrijana imenovala; poroča se, da sta
imela oba bogove za roditelje, enega izmed njiju pa, ker je sirove in divje
ljudi z ginljivim petjem krotil, niso samo zveri, ampak tudi pečevje in gozdi
sledili. Zatorej poroča Timagen 2 ) da je najstarejša izmed vseh znanostij bila
glasba, in to pričajo tudi najslavnejši pesniki, za časa katerih so se pri obedih
kraljev slavospevi na junake in bogove z brenkanjem na kitaro popevali.

') Prevaini sklepi, ki so v logiki kot vzgledi rabili. Ceratina (z.spocrivr) iz xšpa? = rog)
rožni sklep, prevarni sklop o rogovih: Cesar nisi izgubil, to imaš; rogov nisi izgubil, tedaj
imaš „rogove“. — Krokodilina (xpox&SeiXtvv]) je krokodilov sklep, tudi prevarni sklep,
Prevara sestaja v tem, da se ne samo mati vplenjenega otroka, ampak tudi krokodil
sedaj na pogodbo, sedaj na besede sklicujeta. Enaka je bajka o Protagori in Evatlu o
plačilu, katero je ta onemu za pouk dati obljubil, pa še le tedaj, kedar prvo pravdo
dobi. Takih retorsko-sofistovskih dilemov je mnogo. (Pr. Ueberweg’s System der Logik,
4. Aufl., str. 356. — 362.)

'h Timagen  iz Aleksandrije, sožnjik in potem oproščenec Sul-inega sina Favsta, so
je v Rimu pečal sč zgovornostjo in zgodovino. Spisal je več knjig o vladanji cesarja
Avgusta in postal vsled tega cesarjev ljubljenec. Ko mu se je bil pa Timagen z nesram¬
nimi govori zameril, mu je bil vstop v cesarsko palačo prepovedan, (Quint. X, I, 75.
Hor. Ep. 1, 19, 15.)

44 .

Ali ne opeva znani pevec Jopa pri Vergiliji') tavanje meseča, solnca
trudapolni tir in drugo? s čimer vrli pesnik gotovo očitno kaže, da je glasba
tudi v zvezi z nebeškimi rečmi. Če se pa to prizna, je tudi govorniku neiz¬
ogibno potrebna. Saj je (kakor sem rekel) tudi ta del, ki je bil od govornikov
zapuščen in od modrijanov osvojen, spadal v našo stroko in brez znanosti vseli
takih stvarij zgovornost ne more dovršena biti. Pa tudi naj nihče ne dvomi,
da ne bi bili slavni modrijani se z glasbo mnogo pečali, ker so Pitagora in
njegovi nasledniki iz davna v obče vzprejeto mnenje priobčili, da je svet po
gotovem zakonu sestavljen, katerega je potem lira posnemala; pa nezadovoljni
s soglasjem različnih glasov, katero harmonijo imenujejo, so tem gibom tudi
glas pridejali. Kajti Platona zamorejo ne samo v nekaterih drugih spisih, ampak
posebno v Timeji * 2 ) le tisti razumeti, ki so se tudi s tem predmetom marljivo
bavili. Pa zakaj govorim o modrijanih, katerih vir, Sokrat sam, se vže kot
starček ni sramoval učiti brenkanja na liro? Poroča se, da so največi vojsko¬
vodje 3 ) na strune brenkali in na trobente svirali, in da je spartanske vojnike
donenje glasbe navduševalo. Ali kaj druzega provzročujejo pri naših polkih pis¬
kala in trobila in kolikor je silneje njih donenje, toliko prekaša rimska bojna
slava ono drugih narodov? Tedaj je Platon pravo zadel, ki je zmatral glasbo
za državniku, katerega troXm%6v imenujejo, neizogibno potrebno. In tudi načel¬
niki one filozofske šole 4 ), ki se nekaterim najbolj stroga zdi, drugim najbolj
neotesana, so menili, da naj bi jih nekateri modrijani nekaj časa za priučenje
tega predmeta porabili. In Likurg, strogi laeederaonski zakonodatelj, je pouk
v glasbi vzprejel. In celo narava, kakor mi se vidi, nam jo je tako rekoč po¬
darila, da težave lože prenašamo, saj tudi brodnika vzbuja petje; pa ne samo
pri onih opravkih, kjer jih več skupaj dela med razleganjem prijetnega petja,
ampak tudi posamezen človek pozabi trud s petjem, če tudi preprostim. Vidi
se, da sem do sera najlepšo umetnost le hvalil, ne pa govorništvu pridružil.
Torej hočem tudi to prezreti, da sta bili slovnica in glasba nekdaj združeni.
Saj sta tudi Arhita 5 * ) in Aristoksen°) mislila, da je bila slovnica del glasbe;
in da sta taista bila učitelja za obe, ne priča samo Sofron 7 ), sicer le pisatelj
mimov, katerega je pa Platon tako zelo čislal, da je njegove spise, pod glavo
imel, ko je umiral, ampak tudi Evpolis 8 ), pri katerem Prodam tudi glasbo in

') Aen. I, 742.

2 ) Timej c. VIII.

8 ) Epatninonda, Alkibijad.

*)  Stoiška šola.

6 ; Arhita  (400 — 365 pr. Kr.) iz Taronta, pitagorejski modrijan in slaven matematik,
iznašel jo analitsko metodo in rešil več geometrijskih in mehanskih problemov, bil je pa
tudi izvrsten državnik in vojskovodja. Horacij, ki ga v 28. odi prve knjige opeva, se je
držal občne govorice, da je bil Arhita pri matinskem predgorji vtonil.

e ) Aristoksen  je bil rojen Tarenčan in učenec Aristotelov. Sestavil je več spisov.
Najvažnejši je oni o glasbi, v katerem temeljito razpravlja o elementih glasbe.

7 ) Sofron,  sodobnik Evripidov, bil je neprekošen mimograf iz Sirakuz. V svojih pro¬
izvodih je kazal veselo srce, prijetno dovtipnost, natančno opaževanje in posnemanje
značajev, tako da ga je Platon v dialogih večinoma posnemal.

8 ) Eopolis,  izvrsten pesnik staro-atiške komedije, ki je večkrat tekmoval s Kratinom
in Aristofanom. Spisal je baje 20 komedij, izmed katerih je bila jedna Marikas, v katerej
atenskega demagoga Hiperbola (Thuk. VIII, 73) biča. Prodamus nam ni znan.

45

jezikoslovje poučuje; in Marika, t. j. Hiperbol, priznava, da se je iz glasbe le
črk naučil. Aristofan *) kaže v mnogih spisih, da so bili dečki iz davna tako
poučevani, in pri Menandru 2 * ) v Hipobolimaju razlaga starček očetu, ki sina
nazaj zahteva, nek račun za pouk ter pravi, da je učiteljem glasbe in geome¬
trije mnogo izplačal. Od todi izhaja navada pri pojedinah podajati lire po obedu
in ko je Temistoklej bil očitno priznal, da na njo ne zna igrati, „so ga imeli",
da rabim Ciceronove s ) besede, „za premalo olikanega". Pa tudi pri starih Rim¬
ljanih je bila navada pri obedih na strune udarjati ali na piščal svirati. Tudi
pesni Salijcev se predna-ajo s sviranjem godbe. Ker je pa to vse kralj Numa
vpeljal, je jasno, da so se oni neotesani in bojeviti pradedje pečali z glasbo,
kolikor je bilo v oni dobi mogoče. Naposled je v obče znan grški izrek, da
„so neolikani od muz in graeij zapuščeni".

Tedaj hočem razložiti, česa naj se oni iz nje nauči, ki hoče govornik po¬
stati. Glasba ima dvojni ritem, v glasovih in v telesu, za c boje se namreč zah¬
teva prava mera. Glasoslovje razvršeuje skladatelj Aristoksen v ritem (pmTp.6?)
in petje (pižoc), izmed katerih sestaja prvi v merjenji (namreč taktov), drugo
v melodičnem zvenenji in v glasovih. Ali niso tedaj vse te stvari govorniku
neizogibno potrebne, 4 ) izmed katerih se prvo ozira na izpreminjanje obraza, drugo
na razvrščanje besedij, tretje na modulacijo glasa, katera je pri prednašanji
mnogovrstna? Le tedaj ne, ako bi se samo v pesnih in spevih nek gotov sklad
in nepretrgana besedna zveza zahtevala, pri prednašanji pa nepotrebna bila, ali
pa ako se v govoru ne bi rabila, kakor v glasbi, umetna sestava in glas na
mnogovrsten način, kakor stvari zahtevajo. Ta namreč nam pred naša se spre¬
membo zvoka in naglasa veličastne stvari vzvišeno, prijetne sladko, zmerne
mirno in se povsem vjema z dušnim razpoloženjem onih predmetov, katere
prednaša. Pa saj tudi v govoru vplivajo povzdig, poniz in izpreminjanje glasa
na to, da se srca poslušalcev ganejo; mi si prizadevamo, da taisto besedo rabim
(modulatio), z drugačnim razvrščenjem besed in drugačnim glasom sodnika raz¬
buriti, z drugačnim pomiriti; saj tudi čutimo, da nam celo glasbeno orodje, s
katerim se govor izraziti ne da, različna dušna razpoloženja vzbuja. Tudi dr¬
žanje in dostojno gibanje telesa, ki se iopodjua imenuje in v čemer jako važen
del prednašanja obstoji, je potrebno in se no da od drugod priučiti; o tem bom
na mestu za to določenem poročal. Ali ne bo govornik posebno za svoj glas
skrbel? Kaj pa ima glasba posebnega? Pa tudi ta del se ne sme prejo neg-o
na dotičnem mestu razpravljati; med tem. bodimo z enim vzgledom Gaja Graka,
izvrstnega govornika svoje dobe, zadovoljni. Ce je v zboru govoril, stal je za

‘) Oblaki 966, vitezi 188.

’ * 1 ) Menander  je bil prvi pesnik novo-atiške komedije, ki so jo po duhovitih dovtipih
in zoio olikanem jeziku odlikoval (Kvint. X, 1, 69), Njegov Hipobolimaj {~=  podtaknjonec),
je deloma šo ohranjen.

'■')  Tuše. disp. I, %  ,

l )  Predavanje (actio, pronuntiatio) je neka zgovornost telosa in sestaja v glasu

in kretanju telesa (Cie. orat. lil, 15, 26), h kateremu spada seveda tudi izpreminjanje

obraza (vox, vultua, gestus). Predavanje je tedaj zvenanja zgovornost, ki vpliva na ušesa
in oči poslušalcev in zamoro baš tako kakor znotranja po izvrstni vsebini poslušalce pri¬

dobiti in je prepiičati. Zatoraj mora govornik tako kakor igralec na odru glasbo dobro
razumeti, da se njegov glas in telesno kretanjo z vsebino govora vjemata.

46

njim godec s piščaljo, katero tonarion *) (glasbena piščal) imenujejo, in mu glas
zapiskal, na katerega naj bi pazil. Ta marljivost mu je koristila, kedar je v
zelo viharnih sejah plemenitnike strašil ali se jih vže bal. Zaradi nekaterih
precej nevednih ljudij mi se raci dvom nad to koristjo tako rekoč „prav po kme-
tiško“ odpraviti. Temu bi utegnili gotovo pritrditi, da mora prihodnji govornik
pesnike čitati; ali naj se pa to brez znanja glasbe zgodi? če je pa kdo du¬
ševno tako slep, da o drugih dvomi, bode to gotovo pri onih zahteval, ki so
zložili svoje pesni za liro. O tej stvari bi bilo treba bolj natančno govoriti, ako
bi ta pouk kot nov razpravljal. Ker je pa glasba vže iz davna od Hirona in
Ahileja do današnjega dne trajala pri yseh, ki postavne olike ne zametujejo,
je ne smem s skrbjo za zagovor dvomljivo napraviti.

Daši je menda vže iz navedenih vzgledov jasno, katera glasba in v kakem
obsegu mi se dopada, je po mojem mnenji vendar treba bolj natančno izreči,
da jaz ne velevam one, ki je dandanes na glediških odrih, nemoško in po ne¬
sramnih napevih sprijena skoraj vso moško moč, ki je v nas bila, vničila, am¬
pak ono, v katerej so se pohvalna dela junakov popevala in v katerej so tudi
junaki sami peli, jaz tudi ne menim psalterium * 2 ) in spadix, glasbenega orodja,
ki se še poštenim deklicam v roke dati ne sme, ampak znanost teorije, ki
premnogo koristi v ganjenje in pomirjenje src. Saj beremo, da je Pitagora
vzgojence, ki so bili tako razdraženi, da so hoteli pošteno hišo napasti, s tem
potolažil, da je igralki na piščal zapovedal piskanje v spondejski ritem izpreme-
niti; in Hrizip določuje celo pri vspavanji, kakor to dojnice pri otrocih delajo,
posebno pesen. Imamo pa tudi prav bistroumno sestavljeno gradivo za deklamo-
vanje, v katerem se nek piskač, ki je bil žrtvujočemu po frigijsko 3 ) zapiskal,
ta pa zblaznil in v prepad skočil, toži, da je umor zakrivil. Ce mora tedaj go¬
vornik o tolikih stvareh govoriti, ki se brez znanja glasbe ne dajo razkladati,
bodo gotovo celo nasprotniki pritrdili, da je tudi ta umetnost v našo svrho
potrebna.

0 geometriji.

Pravijo, da je geometrija v nekem oziru v mladih letih koristna. Pri¬
znava se namreč, da ona duh mika, razumnost bistri in od nje prihaja naglost
razumenja; da pa ona baje ne koristi kakor druge znanosti, ko smo se jih
naučili, ampak med učenjem. To je navadno mnenje. Gotovo je utemeljeno, da
so se najslavnejši možje s to vedo marljivo pečali. Kajti če se geometrija deli
v številjenje in oblikovje, je znanost številjenja ne samo govorniku potrebna,
ampak vsakemu, ki se vsaj v prvem pouku izolika. V pravdah se pa dostikrat
nahaja; če pri teh govornik ni zanesljiv, jaz ne rečem, v vsotah, ampak če se
le z nezanesljivim in neprimernim gibanjem prstov ne sklada z računom, ga

') Tonarion  je bila piščal, s katero se je dajal pevcu ali govorniku glas, v katerom
je bilo treba pričeti.

2 ) Psalterium  in Spadiks.  Oboje je bilo glasbeno orodje, citari podobno, in za meh¬
kužne melodije najbolj pripravno.

3 ; Frigijska melodija na piščal ne vzbuja nravstvenega razpoloženja duše, ampak
jo strastno razburi, kar je zelo škodljivo. Vsled tega je tudi Aristotel (Polit. Vlil, 6) vse
piščali in vsa trobila iz pouka izobčil. Tudi Platon (Rep. III, 10, p. 399 D) jo piščal pri
deškem pouku prepovedal.

47

imajo za slabo poučenega. 1 ) Grtoslovje se pa tudi dostikrat pri sodnijskih raz¬
pravah potrebuje, kedar se o mejnikih in merjenju prepirajo; pa ono je v neki
drugi zvezi z govorništvom. Prvič je geometriji red potreben; ali ne tudi zgo¬
vornosti? Iz prejšnega dokazuje geometrija sledeče in iz negotovega gotovo;
ali ne storimo tega tudi v govoru? Ali ne sestaja skoraj vse sklepanje iz stav¬
ljenih prašanj na silogizmov? Vsled tega jih vtegneš več najti, ki pravijo, da
je ta veda bolj dialektiki kakor retoriki podobna. Pa tudi govornik dokazuje,
čeravno redkokrat, pa v časih vendar-le dialektično, kajti on bode, kakor bode
stvar zahtevala, silogizme vporabil in gotovo tudi entimema, ki je retoričen
silogizem. Naposled se imenujejo najboljši dokazi navadno geometrični dokazi

a;toSst£s's); česa pa govor bolj potrebuje nego dokaza? Tudi zmote, ,
ki so istinam podobne, geometrija z dokazi pobija. To se tudi pri številjenju
dogaja v tako zvanih T*eo5o vp«(ptat,  s katerimi smo se dečki kratkočasili. Pa
druge stvari so bolj važne. Kdo ne bi onemu verjel, ki n. pr. trdi: prostori
obdani od črt, katerih zvunanje stranice imajo ravno isto mero, (so enako
dolge), morajo jednaki biti? Ato je napačno. Kajti najbolj odvisno je od tega,
kako obliko ima obseg; in geometri zgodovinarje grajajo, ker so le-ti menili,
da se da velikost otoka z vozno daljavo zadosti označiti. Kajti oblika ima tem
več prostora, čim popoljnejša je. Tedaj bo črta, ki krog popiše, katera oblika
je med ploskami najpopolnejša, več prostora obsegala, nego ako bi popisala
jednakostraničen štirikotnih, štirikotnih zopet več nego trikotnik, jednakostra-
ničen trikotnik sam več nego nejednakostraničen. Pa drugi vzgledi bi vtegnili
manj jasni biti; jaz hočem to na poskušnji razkladati, ki bo tudi neizurjenim
lahko razumljiva. Da je mera orala 240 čevljev dolga, 120 široka, menda vsak
ve; kolik da je obseg in koliko polja obdaja, se lahko vgane. A 180 čevljev
na vsaki stranici da ravno tolik obseg, pa veliko večo prostornino, če je ploska
od takih štirih stranic zaprta. Ce pa se komu mrzi to izračuniti, naj ravno isti
račun z manjšimi številkami napravi. Po 10 čevljev na vsaki stranici da 40
čevljev obsega in 100 čevljev ploščine. 2 ) Ce je pa stranica dolga 15 in široka
5 čevljev, bo pri ravno istem obsegu ploska za četrti del manjša. Ge pa dve 19
čevljev 3 ) dolgi stranici le za eden čevelj narazen stoje, ne bodo več kvadratnih
čevljev obsegale, kakor ima dolgost stranice čevljev; obseg pa bo ravno tako
velik kakor oni, ki obsega 100 kvadratnih čevljev. Tedaj se ploska za toliko

‘) Računanje s prsti, o katerem Kvint,ilijan (XI, 3) obširno govori, je bilo v Italiji
in Greciji tako v navadi, da niso samo prostemu ljudstvu prstje pri štetji rabili, ampak
tudi govornikom v slovesnih govorili.

2 ) Računi so ti-le:

I. Obsog: 240 + 120 + 240 + 120 = 720.

Prostornina: 240 X 120= 28.800.

Obseg: 180+ 180+ 180+ 180 = 720.

Prostornina: 180 X 180 = 32.400.

II. Obseg: 10 + 10 + 10 + 10 = 40.

Prostornina: 10 X 10 = 100.

Obseg: 15 + 5 + 15 + 5 = 40.

Prostornina: 15 x 5 = 75 = 100 — 25.

3 ) Obseg: 19 + 1 + 19 + 1 = 40.

Prostornina : 19 X 1 = 19.

48

zmanjša, za kolikor obliki kvadrata odvzameš. Torej se tudi lahko pripeti, da
je v vežem obsegu manjši prostor. To velja o ravninah. Kajti da hribi in do¬
line več tal kakor neba imajo, očitno je tudi neolikanemu. A geometrija pre¬
računi tudi velikost sveta. Iz nje, ki gotov in določen tek zvezd se številkami
uči, učimo se, da ni nič brez reda in vzroka; in ravno to zna včasih govor¬
niku koristiti. Ali ni Periklej 1 ) Ateneane, vsled solnenega mrknenja prestrašene
s tem strahu oprostil, da je vzrok te prikazni raztolmačil; ali ni oni Sulpicij
Gal 2 ) govornikov posel opravljal, ko je v vojni L. Pavla o mesečnem mrknenju
govoril, da se ne bi vojaki kakor od nebeške prikazni prestrašili? In če bi bil
Nikija 3 4 ) v Siciliji to znal, ne bi bil od ravno istega strahu presunjen najlepše
vojne atenske izdal; kakor se Dion, ') ko je bil prišel Dionizijevo samosilstvo
porušit, ni dal od take prikazni odstrašiti. Pa da na strani ostane poraba v
vojski in da le prezrem, da je Arhita obleganje Sirakuz precej dolgo zavlačil,
vsekako je vže ono ugodno za to, da dokažem, kar nameravam, da se namreč
premnoga vprašanja, katerih razprava je na drug način pretežka, n. pr. način
delitve, delitev brez konca in kraja, pomnoženje naglosti navadno z geometrič¬
nimi dokazi rešujejo, če mora tedaj govornik (kar bo sledeča knjiga pokazala)
o vsaki stvari govoriti, ne sme nikakor brez geometričnega pouka ostati.

Poglavje 11.

Kje se bo začel govornik prediiašanja in telesnega kretanja učiti?

Prihodnji govornik bode moral nekaj časa posvetiti tudi koraedijašu tako
dolgo, da si znanost prednašanja prisvoji, kajti jaz nečem, da bi deček, katerega
v tem poučujem, z glasom tenko kakor ženske zavijal ali pa glas kakor starček
tresel. On naj ne posnema napak pijanosti niti naj se ne navzame hlapčevske
jezičnosti niti naj se ne uči čuta ljubezni, skoposti, strahu; ker to ni govorniku
potrebno ter kuži nežno in neizkušeno srce posebno v mladih letih. Kajti iz
večkratnega posnemanja' nastane navada. Pa tudi vseh telesnih kretenj in gibanj
naj *no išče pri komedijašu. Akoravno mora govornik oboje nekoliko izkazati,
na,j se vendar od igralca celo razlikuje, in niti z obrazom, niti z roko, niti z
nastopom svojega obnašanja ne pretira. Kajti ako je v tem za govornika sploh
kaj umetnosti, obstoji ona posebno v tem, da ne pokaže, da se je tega naučil.

Kaj pa je v lej stvari učitelj dolžen storiti? Najpreje naj napake izgovar¬
janja odpravi, da so besedo razločne, da se posamezne črke so svojim glasom
izrazujejo. Nekatere črke izgovarjamo pretenko ali predebelo, nekaterih ne iz-
rekujemo dosti polnoglasno, in je z drugimi podobnimi pa tako rekoč bolj med¬
limi zamenjavamo. Namesto črke Rho 5 ) namreč, nad katero so je tudi Demoston
izpodtikal, je nastopila črka Labda (kateri se tudi pri nas v istem pomenu

1 ) Plutarh Periklej e 25.

2 ) Sulpicij Gal je služil kot vojaški tribun v vojski proti Perzeju (Liv. 44, c. 37),
kjer je pred bitko pri Pidni mrknonje meseca naprej povedal.

3 ) Plutarh Nikija c. 23. Tukidid VII, 50.

4 ) L.  357. pr. Kr.

5 ) Diogen Laertski (II, 108) in Plutarh (mor. p. 844 D) pripovedujeta, da Deinesten
ni mogel črke Rho (= r) izgovarjati. — Tudi pri Slovencih se dostikrat sliši, da otroci
mesto r črko 1 izgovarjajo.

49

rabita); in če se c in enako g ne glasita razločno, se omečita v t in d. Še
ono lepotično izgovarjanje črke s ne bo učitelj prenašal, niti trpel, da bi se
besede v grlu slišale, niti da bi v ustili odmevale, niti da bi se, kar čistemu
govoru najmanj pristoja, prosto bistvo glasa z debelejim naglasom povdarjalo,
kar Grki xaw.7t:e^Xaa[j.svov imenujejo. Tako se imenuje piskanje na piščali, ki
zamolkel glas dajejo, kateri le skozi ravno zev prihaja, dočim so luknjice, ka¬
tere glas krepijo, zaprte.

Gledal bode tudi na to, da se zadnji zlogi ne pogube, da si govor jednak
ostane, da bo vsak vsklik delo prs ne glave, da bo gibanje rok glasu, izpre-
minjanje obraza ročnemu gibanju prikladno. Celo na to bo treba paziti, da bo
obličje govornikovo spodobno, da se ustnice ne zategujejo, da ne bodo usta
preveč zehale, da ne bo pogled na kvišku, pa tudi ne proti tlam obrnen in
tilnik ne na eno stran nagnen. Kajti čelo se zna na različen način napačno
nagrbančiti. Videl sem mnoge, katerih, obrvi so se pri vsakem trudu glasa po¬
vzdignile, druge, pri katerih so se skrčile, in zopet druge, pri katerih so se
razdvojile, ker se je ena na kvišku vzdignila, druga oko skoraj celo zakrila,
Pa važnost teli stvarij je, kakor bom kmalu razložil, neizmerna; nič ne more
dopasti, kar ni dostojno.

Komedijaš mora tudi učiti, kako je treba pripovedovati, s kako dostoj¬
nostjo svetovati, kako se z razburjenostjo jeza vname, katera izprememba glasu
se pomilovanju pristoja. To bo pa najbolje učil, ako neke oddelke iz komedij
izbere in sicer v to svrho najbolj primerne, t. j. prednašanjem podobne. Ti ne
bodo samo za deklamovanje prikladni, ampak bodo posebno zgovornost pospe¬
ševali. A to traja, dokler uevzmožnost let večih stvarij ne razume; kedar pa
bo moral govore citati in bode njihovo vrline vže razumeval, tedaj mu naj
vesten in izurjen učitelj pomaga, naj ne samo čitanje ureduje, ampak ga tudi
sili izbranih oddelkov na pamet učiti se in one stoje in razločno prednašati,
da se izuri ob jednem govorjenje, glas in vzpomin.

Mislim, da tudi onih ne smemo grajati, kateri so se nekaj časa tudi
z gimnastiko pečali. Jaz ne menim onih, kateri dei svojega življenja s
porabo olja in vinopitjem prežive, ki so pri gimnastiki duh zanemarili,
kajti te želim od mojega vzgojenca kolikor mogoče daleč proč; ravno tako
se pa tudi tisti zovejo, ki učijo vse telesne kretnje in gibanja, da se
ramena ravno držijo,, da se roke ne stegujejo nerodno ali kmetiško, da je
stanje dostojno, da se pri prestopanju pokaže gibčnost, da glava in oči niso na
drugo stran nagnene, kakor truplo. Kajti vsak bode pritrdil, da spada to k
predavanju in nihče ne bo deklamovanja od govorništva ločil, gotovo pa se
tudi ni treba sramovati tega, kar je potrebno, učiti se, posebno ker je hirono-
mija, t. j., kar ime samo kaže, „pravilo za telesno kretanje", iz znane junaške
dobe nastala in katero so najslavnejši možje v Grkih priporočali; celo Sokrat
sam, pa tudi Platon jo je med državne vrline uvrstil*) in Hrizip v propisih za
vzgojo otrok omenil. O Lacedemoncih smo zvedeli, da so celo nek ples 2 ) kot

') Platon (zakoni VIT. p. 795 I)) zahteva, da se dečki pri pouku v teh stvareh urijo.

2 ) Kvintilijan misli na ples Pyrrhiche, v katerem so se vže petletni dečki pri Spar-
čanih in drugih Borcih urili, kateri je veljal kot vadba za boj (Platon Zakoni VII, p.
814 E in Athen. XIV, p. 631, A.)

4

— 50  -

za boj koristen med svoje telesne vadbe izprejeli. Tudi pri starih Rimljanih ni
bilo to nečastno; v dokaz nam je ples, ki se je v imenu duhovnikov 1 ) in v
verskih obredih do današnjega dne ohranil, in' v tretji knjigi Ciceronovi 2 ) o
Govorniku tiste Krasove besede, s katerimi veleva, „da naj se govornik hrabro
in možato drži, česar se pa ne nauči od igralcev na glediškem odru, ampak
pri orožnih vajah ali pa v telovadnici"; in pouk v teh stvareh se je dajal brez
graje do naše dobe. Jaz vendar želim, da ne traja čez deško dobo in tudi v
tej ne dolgo. Jaz nečem, da bi se govornikovo kretanje 3 ) plesu podobno vršilo,
ampak da je v onem nekaj tega deškega vežbanja, tako da nas skrivajo ona
priučena dostojnost nehote spremlja.

Poglavje 12.

Ali je možno, da bi se v taistem času mladina v več predmetih poučevala?

Navadno se poprašuje, ali je mogoče, tudi ako je pouk v teh predmetih
neizogibno potreben, vse to vendar le v taistem času predavati in se vsega
učiti? Nekateri namreč to zanikujejo, češ da se duh zmede in s tolikimi raz¬
ličnimi predmeti utrudi, katerim niti duševna niti telesna moč niti čas sam ne
zadostuje, in če tudi krepka doba ponajveč to pretrpi, se vendar deška leta ne
smejo preobložiti.

Pa oni ne izprevidijo zadosti, kolika moč da je človeškemu duhu pri¬
rojena; ta je tako neumorna in hitra in tako na vse strani, da ta izraz rabim,
gleda, da se samo z eno stvarjo niti pečati ne more, ampak da svojo silo ne
samo tistega dne, ampak v ta istem trenutku na več stvari napenja. Ali no
pazijo citaredi ob jednem na spomin, zvenenje glasa in na različne glasovne
spremembe, dočim med tem z desnico druge strune prebirajo, z levico druge
nategujejo, krčijo, brneti pustijo, še noga ni brezdelna, ter se drži gotove ča¬
sovno mere; in vse to ob jednem? Kaj? Ce smo iznenadoma prisiljeni pred-
našati, ali ne govorimo drugo, naprej premišljujemo drugo, dočim so ravno tako
našestje mislij, izbor besedij, sestava, telesno kretanje, izgovarjanje, sprememba
obraza in gibanje zahteva? Ge pa se tako rekoč pri enem poskusu različne
stvari ob jednem prikažejo, zakaj ne bi ure na več skrbi razdelili? Posebno
ker sprememba sama duh krepča in vedri, nasproti pa je včasih precej težko
pri samo enem delu stanovitno ostati. Toraj si od pisanja s či tanje m odpoči¬
jemo, rnržnja do čitanja samega pa se odpravi s spremembo. Naj še toliko
dovršimo, vendar smo nekako krepki za novo delo. Kdo se ne bi otopil, ako
bi ves dan enega učitelja v katerem predmetu koli poslušal? S spremembo se
bode oddahnil, kakor pri jedilih, s katerih različnostjo se želodec krepča in

*) To so bili Salci (= skakači), katere je Nama na čast bogu Martu uvel. Ti so
obhajali vsako leto meseca marca veliko procesijo v Kirnu, pri katerej so, v levi ščit in
v desni kratko sulico imajoči, med piskanjom na piščale plesali okoli žrtvenikov obredne
plese (tripudia = v tri čepe se majali) in popevali svete pesni Janu, Jovu in Martu na čast.

2 ) O govorniku 3, 59.

3 ) Telesno kretanje med predavanjem je bilo govornikom klasične dobe priljubljeno.
Kot glavno načelo je veljalo vselej to, da govornikova gestikulacija ne smo preiti v pan-
tomimsko igranje telesa, kakor pri igralcih na odru, t. j. da govornik ne sme tega, kar
govori, tudi z živo plastiko predočevati (Prim. Kvint. XI, 3, 92.).

51

mu se do mnogovrstnih manj gnjusi. Ali pa mi naj ti drugo metodo učenja
povedo. Se li naj celo jezikoslovcu udarno, potem le geometru, med tem pa
naj se za to ne brigajmo, česar smo se naučili? Ali naj potem na glasbo pre¬
idemo, in prejšnje naj se pogubi? In ni li treba, kedar se z latinsko literaturo
pečamo, na grško ozirati se? In naj se li, da enkrat končam, samo s posled¬
njim pečamo? Zakaj ne svetujemo taisto poljedelcem, da naj ne obdelujejo ob
jednem polj, vinogradov, olj kini II in sadonosnilr vrtov? da naj ne oskrbujejo skup
travnikov, čred, vrtov, ulnjakov in ptic? Zakaj porabimo sami vsaki dan nekaj
časa pri sodniji, nekaj v prid prijateljev, nekaj za domače opravke, nekaj
v postrežbo telesa in nekaj za kratkočasenje. Eno izmed teh bi nas, če
ne bi prenehali, utrudilo. Toliko lože je opravljati več stvarij, nego opravljati
jih dolgo.

Tega se celo ni treba bati, da bi dečki trud učenja pretežko prenašali,
kajti nobena starost se manj ne utrudi. Morda se zna kdo temu čuditi, pa s
poskušnjo se bode prepričal. Kajti duh je, dokler še ni odrevenel, precej uka-
željen. To je tudi iz tega razvidno, da otroci v dveh letih, kedar vže znajo
besede pravilno tvoriti, skoraj vse govorijo, akoravno jih nihče ne sili; a koliko
let se pa stoprav pripeljanim robom latinski jezik ustavlja! Bolje bi sprevidel,
ako začneš odraslega v jeziku poučevati, da se oni, ki so se v svoji stroki iz¬
vrstno izurili, ne imenujejo brez vzroka xatSop,ah-sr?.In dečki prenašajo trud
lože kakor mladenči. Kakor namreč otroških teles niti padanje, ki je tolikrat
na tla telebi, niti ono plazenje po rokah in nogah niti kmalu na to neprestano
igranje in ves dan trajajoče tekauje posebno ne utrudi, ker niso težka in jih
lastna teža ne teži, ravno tako se tudi po mojem mnenju njihov duh, ker se
manj vkvarja, iu se ne peča iz lastnega nagiba z učenjem, ampak se le izoli-
kati da, ne utrudi jednako. Vrh tega sledijo vsled druge prednosti teh let,
namreč da se lahko učijo, učitelje rekel bi bolj naravno in se ne ozirajo na
to, kar so vže dovršili. Tudi še ne znajo presojati truda. Dalje, kakor me več¬
letna izkušnja uči, trudapolno delo duha manj potare nego premišljevanje.

Pa v nobeni drugi dobi ne bo več časa za te vaje kakor v deški, v ka-
terej ves napredek v poslušanju obstoji. Kedar bo začel pisateljevati, kedar bo
sam kaj izdelal in sestavil, tedaj ne bo ali časa imel ali mu se ne bode ljubilo
tega učenja pričeti. Ker se tedaj jezikoslovec ne more in ne sme ves dan
ž njim pečati, da se učenec ne naveliča, za katere predmete hočemo rajši ostali
čas porabiti? Pa jaz ne želim, da bi učenec za te predmete vso dušno moč
porabil; njemu ni treba po taktu peti ali petja z glasbo spremljati, tudi naj
se ne spušča v geometrično malenkosti; jaz ne vzgajam komedjaša v pred-
našanju, niti plesalca v telesnem kretanju; in vendar bi, če bivše to zahteval,
čas zadostoval. Kajti doba učenja je dolga in jaz ne govorim o slabo nadarjenih.
Naposled zakaj pa se je v teh predmetih, katerih se mora prihodni govornik
po mojem mnenju učiti, Platon odlikoval, ki je, nezadovoljen z vedami, katere
so mu Atene podati mogle, nezadovoljen z onimi Pitagorejcev, zaradi katerih
se je bil v Italijo peljal, tudi duhovnike v Egiptu obiskal in njihove tajnosti
vzpoznal?

>) TraiSop.alhjs je oni, ki se je kot otrok, tedaj vže v prvih letih učil.

4*

52

Mi rabimo izgovor težavnosti kot brambo lenobe. Mi nismo namreč vneti
za delo; mi se ne poganjamo za zgovornost, ker je najčastnejša in lepša umet¬
nost, ampak mi se v njej urimo v kupljivo porabo in grdo dobičkarstvo. Naj
le mnogi brez tega pouka na foru govorijo in si denarja pridobijo, pa trgovec
z vmazanim blagom je bolj bogat in glasnik si se svojim glasom več zasluži.
Jaz še takega čitatelja ne bi hotel imeti, ki bode računal, kaj mu trud učenja
prinaša. Kdor si je pa z neko izborno duhovitostjo prav pojem zgovornosti
vstvaril in kdor si bo ono kraljico sveta, kakor znamenit tragiški pesnik 1 )
pravi, namreč zgovornost, predočil in njen prid ne v plačilu za zastopanje pred
sodiščem, ampak v svojem duhu, v premišljevanju in znanosti iskal, kateri prid
ne gine in ni nobenemu slučaju podvržen, se bo lahko prepričal, da bi čas,
kateri se potrati pri predstavah v gledališču, na Martovem polju, pri igranju
s kocko, naposled pri praznem pogovarjanju, da spanja in dolgotrajnih pojedin
ne omenim, bolje za geometrijo in glasbo porabil, koliko več bi pa odtodi ve¬
selja imel, nego iz onih malo duhovitih zabav. Kajti previdnost je ljudem v
dar podelila, da je blage stvari bolj veselijo. Pa to prijetno opazovanje me je
predaleč zapeljalo. Toliko tedaj o predmetih, v katerih se ima deček poučevati,
preje nego veče stvari razume; sledeča knjiga bo skoraj iz nova pričela se
in k retorjevemu poslu prestopila.

<) Evripid, Hekabo v. 816 7C£tTba> Se ttjv  vopavvov avhpojrotc govTjV. Jednako ime¬
nuje Pakuvij v Hermijoni govor rekoč: O flexanima atque omniuin regina rerum oratio.
(Prim. Cie. de or. II, 44: haec virtus omnium est domina et regina virtutum.)

II. Knjiga.

Poglavje L

Kedaj se ima deček učitelju zgovornosti izročiti?

Ohranila se je navada, ki se vsaki dan bolj vtrja, da se učiteljem zgo¬
vornosti, latinskim vselej, pa včasi tudi grškim, učenci pozneje izroče, kakor
zdrava pamet zahteva. Vzrok tega je dvoji: prvič so retorji, posebno naši, zgre¬
šili nalogo svojega poklica, drugič so tudi jezikoslovci se druzega posla poprijeli.
Kajti oni zmatrajo za nalogo svojega poklica učiti le prednašanje ter znanost in
vzmožnost prednašanja, in to samo z ozirom na posvetovalno in sodnijsko
tvarino (ker za drugo 1 ) se kot njihovega poklica nevredno ne brigajo); ti pa
menijo, da niso zadosti vzprejeli, kar je bilo od onih opuščeno (pa zato jim
je treba hvalo vedeti), in zabredejo v poosebitve 2 ) in priporočitve, v katerih
ima zgovornost največe težave. Vzbog tega je postalo to, kar je bilo najvaž¬
nejša naloga ednega pouka, najzadnja drugega; in mladina vže višjemu pouku
obvezana poseda v nižjih šolah in se peča z retoriko pri jezikoslovcih. Tako
se dozdeva, da se deček, kar je zelo smešno, ne sme preje k učitelju pred¬
našanja poslati, kakor da vže zna prednašati. Jaz hočem vsakemu poklicu po¬
trebno mejo dati. Gramatika, ki se na latinsko preložena litteratura 3 ) zove, naj
svoje meje pozna, posebno ker se je iz siromašnega početka, na kar ime
kaže, razvila, pri katerem so oni prvi gramatiki obstali; kajti majhna pri iz¬
virku teče ona zadobivši od zgodovinarjev in kritikov močij vže v precej polni
strugi, ker obsega mimo pouka pravilnega izgovarjanja, ki je vže v drugem oziru
zadosti obširen, tudi znanost skoraj vseh važnejših strok. Retorika pa, katerej je
veljava zgovornosti ime dala, naj svojega delokroga ne zmanjšuje in naj se ne
veseli, ako jej se nje tičoči posel odvzame; čim od svojega delokroga odstopi,
je vže iz posestva skoraj pregnana. Jaz sicer priznavam, da se zamore marsikateri

‘) Učitelji zgovornosti so razločovali tri plemena zgovornosti: 'c® v °C ao|j.jBooXst>Trzov,
genus deliberativum, posvetovalno zgovornost, kedar so se o političnih stvareh v senatu
ali na foru posvetovali; '(evo? 2txavtxdv, iudiciale, sodnijsko zgovornost; fsvot; S7rt5stxt'.xdv,
demonstiativum, slavnostne govore. To zadnje pleme ni spadalo v praktično življenje,
ampak je obsegalo ono zgovornost, ki so je rabila pri slovesnih shodih, kedar so hoteli
govorniki svojo izurjenost pokazati. Zatorej pravi Kvintilijan (III, 4, 13): mihi £7r'.5stxttxdv
non tam demonstrationis vim habere quara ostentationis videtur. To so bili tedaj sijajni
govori. To zadnje pleme meni Kvintilijan z besedo „drugo“.

2 ) Prosopopoeia = poosebitev, o katerej Kvintilijan v 6. knjigi (1, 25) obširno govori,
sestaja v tem, da nastopijo odsotne osebe ali pa neživoče stvari same govoreče. Vsled
tega postane govor dramatski, Takih poosebitev niso govorniki le v sklepu govora rabili,
ampak tudi v drugih delih; Demosten n. pr. jo rabi v začetku prvega olintskega govora,
kjer nastopi rcaprnv itaipoc (sedanji položaj) govorčč: (»Sedanji položaj, o Atenčani, sko¬
raj glasno pravi, da je vaša sveta dolžnost se za olintske zadeve brigati 1 *.)

3 ) Litteratura je prav za prav abeceda, potem znači jezikoslovje.

54

jezikoslovec tako daleč v znanosti izolikati, da lahko tudi pri drugem pouku za¬
dostuje; pa če se bo s tem pečal, bo retorjev posel opravljal, ne svojega.

Nadalje vprašam, kedaj bi vtegnil deček za pouk v enih stvareh zrel

biti, katere retorika uči. Pri tem se pa ne sme na to ozir jemati, koliko da

je dotični star, ampak na to, kako daleč da je v učenji vže prišel. Pa da ne

bom predolgo govoril: kedaj da ga je treba retorju izročiti, se menda tako-le

najbolje določi, kedar bo vzmožen. A baš to je od prejšnega vprašanja odvisno.
Ce se slovniški posel do priporočilnih govorov podaljša, je retor pozneje po¬
treben. Ce pa retor prvih opravkov svojega posla ne odbije, se od njega zahteva
takoj skrbnost za povesti in za pohvalne in kaznilne govore. Saj dobro vem,
da je starim v povečanje zgovornosti tako pleme vaj služilo, da so vprašanja,
občne reke in drugo tvarino, ki ne obsega niti razmer niti oseb, predlagali, v
katerih pa se nahajajo resnične in izmišljene preporne točke. Iz tega je razvidno,
v kako sramoto da opušča govorniški pouk oni del retorike, katerega je prvotno
in dolgo časa samega obsegal. Katera stvar izmed zgoraj omenjenih ne spada
kakor k drugim pravim retorjevim opravkom, tako gotovo k sodnijskemu plemenu
obrane? Ni-li treba na foru pripovedovati? V tem oziru je posebne važnosti.

Da-li se ne vpletala dostikrat v one besedne borbe pohvala in graja?
Ali ne občni reki, katerih pomen je ali zoper napake obrnen, kakoršne je
Cicero 1 ) sestavil, ali v katerih se vprašanja splošno tolmačijo, kakoršne je
tudi Kvint Hortenzij na svitlo dal n. pr. „se-li sme z ozirom na slabe dokaze

verjeti?" in „za in zoper priče"; ali se ne godi vse to v sredi jedra pravd?

Tako orožje je treba vedno na vsak način kovati, da ga porabiš, kdar je treba.
Ce bo pa kdo menil, da se to ne tiče govora, ta tudi ne bo verjel, da se kip
pričenja, kedar se bodo njegove noge vlivale. Pa nihče mi naj tega mojega
hitenja (kakor bojo nekateri menili) ne tolmači zlobno, češ da bi se moral
oni, kterega je treba retorju izročiti, takoj jezikoslovcem odvzeti. Pri teh se
bodo tudi še potem potrebne ure vzele ter se ne bo treba bati, da bi se de¬
ček z dvema učiteljema preobložil. Kajti delo, katero se je pri enem oprav¬

ljalo, ne bo naraslo, ampak se bo razdelilo, in oba učitelja bodeta, vsak v svoji
stroki, več koristila. Grki so še ravnajo po tem, Latinei so to opustili in to mi
se zdi opravičeno, ker se nahajajo možje, ki so tak dvoji posel prevzeli.

Poglavje 2.

O obnašanju in dolžnostih učiteljevih.

Ko se je tedaj deček v učenju toliko izuril, da zamore temu, kar sem
prvi pouk pri retorju imenoval, v duhu dohajati, ga bode treba učiteljem te
stroke izročiti; pri teh pa bo treba pred vsem na njihov značaj ozir jemati.
Te točke baš v tem oddelku razkladati nisem zaradi tega počel, ker menim,
da ni tudi pri drugih učiteljih treba na to isto stvar posebno gledati, kakor
prva knjiga spričuje, ampak ker starost učencev sama te razprave zahteva.
Kajti dečki pridejo k tem učiteljem skoraj odrasli in pri njih ostanejo, tudi ko
so mladenči postali; torej je potem treba tem bolj za to skrbeti, da učiteljeva

’} V spisu „Paradok8a“.

55

poštenost nežna leta krivice čuva in njegova resnobnost precej burne od raz¬
posajenosti odstraši. Vendar ne zadostuje z največjo vzdržnostjo odlikovati se,
ato ne bode vravnaval tudi obnašanja onih, ki ga obiskujejo.

Tedaj naj kaže pred vsem očetovsko srce do svojih učencev in naj misli,
da one zastopa, ki mu svoje otroke izročijo. On sam ne sme napak imeti
in jih ne sme trpeti. Njegova strogost naj no bo čmerna, prijaznost ne ne¬
omenjena, da ne nastane iz one sovraštvo, iz te zaničevanje. On naj po naj¬
večkrat o poštenosti in kreposti govori; kajti čim večkrat bode opominjal, tem
redkeje bode kaznoval. Togoten pa že celo ne sme biti, vendar naj tega, kar
bo treba poboljšati, ne zakriva. Naravno naj se obnaša pri poučevanju, naj bo
pri delu potrpežljiv, rajši stanoviten kakor čez mero. Vprašujočim naj rad od¬
govarja, ne vprašajoee naj iz lastnega nagiba izprašuje. V pohvali učenčevega
prednašanja naj ne ho skromen, pa tudi ne brez mere, ker prvo trud ostuduje,
drugo nemarnost vzbuja. Pri poboljšanju napak naj ne bo trpek, psovati pa
celo ne sme; kajti to mnogim veselje do učenja vzame, ker nekateri tako
grajajo, kakor bi sovražili. Sam naj vsaki dan nekaj, da celo mnogo stvarij
pove, da jih poslušalci seboj vzamejo. Naj le ima berilo zadosti vzgledov v po-
snemo, vendar ona živa, kakor pravijo, beseda bolj popolno vzreja, posebno pa
beseda onega učitelja katerega učenci, če so le dobro vzgojeni, ljubijo in spoštujejo.
Vsaj se da jedva povedati, koliko rajši one posnemamo, katerim smo naklonjeni.

Nikakor pa se ne sme, kakor se pri zelo mnogih godi, dečkom dopuščati
pri hvaljenju samovoljno vstajati in odskakovati; celo dokaz mladenčev, kedar bodo
poslušali, mora skromen biti. Tako bo učenec od učiteljevega mnenja zavisen postal
in bo menil, da je le to prav povedal, kar oni odobri. Pa pna zelo kvarljiva
navada, y časih človekoljubnost imenovana, med seboj vse hvaliti, je kakor ne¬
dostojna, teatralna in strogo vrejenim šolam tuja, tako še posebno naj pogub-
nejša sovražnica uka. Kajti skrbnost in trud se dozdevata nepotrebna, če vsemu,
karkoli izustiš, pohvala sledi. Toraj morajo na učiteljev obraz gledati ne samo
poslušalci, ampak tudi oni, ki prednaša; kajti tako bodo razločevali hvale
in graje vredne stvari; tako si boš pridobil s pismenimi vajami izurjenost, s
poslušanjem razsodbo. A dandanes so voljni in pripravljeni pri vsakem sklep¬
nem stavku ne samo vzdigniti se, ampak tudi ven leteti in z nedostojnim od
skakovanjem ploskati. Tako eden druzega hvalijo in od tega je zavisna osoda
prednašanja. Odtodi izhaja ošabnost in nevtemeljeno mnenje o samem sebi, ki
jih tako daleč zapelja, da vsled ploskanja sošolcev napihneni celo o učitelju slabo
mislijo, ako jih zadosti ne pohvali. Pa tudi učitelji naj si želijo, da jih učenci
pazljivo in spodobno poslušajo; kajti učitelj naj se pri prednašanju ne ravna
po razsodbi učencev, ampak učenci po učiteljevi. On naj, če je mogoče, celo
tudi na to pazi, da izprevidi. kaj in kako vsak odobrava; in ako izvrstno pre¬
davanje dopada, naj se ne veseli tako zaradi samega sebe, ampak posebno za¬
radi onih, ki bodo prav sodili.

Da dečki z mladenči pomešani sedijo, mi se ne dopada. Kajti če tudi
more tak mož, kakoršen ima predstojnik uka in obnašanja biti, celo mladenče
brzdati, je vendar treba nežno starost od krepke ločiti in ne samo brez ob
dolžitve, ampak tudi brez sumnje nesramnosti biti. Mislil sem, da je treba to
kratko omeniti. Kajti da morata učitelj in šola najgrših napak prosta biti,

56

menda ni treba ukazovati, če pa kdo pri izvolitvi učitelja za svojega sina na
očitno nesramna dela ozir ne vzame, naj vže tukaj zve, da je tudi ostalo, kar
skušam v korist mladine sestaviti, nepotrebno, če se za to stvar ne briga.

Poglavje 3.

Naj-li se takoj najboljši učitelj rabi?

Tudi prepričanje onih se ne sme zamolčati, kateri tudi tedaj, kedar
jim se dečki za retorja godni zdijo, menijo, da jih ni treba takoj najboljšemu
učitelju izročiti, ampak je nekoliko časa pri slabših obdrže, češ da je sred-
njost učiteljeva pouku bolj primerna, ker se da lože razumeti in posnemati,
in ni preošabna podvzeti težave prvega pouka. V tem oziru se menda ne bo
treba dolgo truditi, da dokažem, za koliko je bolje navzeti se najboljšega 1 ) in
kako težavno da je, vkoreninjene napake iztrebiti; ker sledeče učitelje dvojno
breme čaka, in sicer je odvada težja in važnejša, kakor pouk. Zaradi tega je
baje Timotej 2 ), znani piskač na piščal, navadno dvojno plačilo zahteval od onih,
katere je vže drug poučeval, kakor ako so mu se povsem nevedni izročili.
V stvari je zmota dvojna: prvič, ker menijo, da oni slabši učitelji v tem času
zadostujejo, in ker so v svoji zares veliki potrpežljivosti s temi zadovoljni; pa
akoravno je ta malomarnost graje vredna, bi še vendar precej znosna bila, ako
bi taki učitelji manj učili ne slabeje; drugič (in ta zmota se tudi češče nahaja)
menijo, da se oni, ki so si večo izurjenost v poučevanju pridobili, k manjšim
stvarem ne ponižujejo, in to se včasih v resnici zgodi, ker jim mrzi pečati se
z učenci nižjega razreda, včasih tudi, kor lega nikakor ne umejo. A jaz onega,
ki neče biti, k učiteljem ne prištevam, vzmožnost pa ima po mojem mnenju
najboljši učitelj največo, ako le hoče; prvič ker je oni, ki v zgovornosti druge
prekaša, gotovo one stvari najbolj natančno predelal, s katerimi se zgovornost
doseže; drugič, ker je pri pouku metoda merodajna, ki je baš najbolj učenemu
najbolj znana; naposled, ker se nihče v višjih stvareh tako no odlikuje, da bi
manjših ne vedel. Ali je mari Pidi ja 3 ) Jova sicer izvrstno napravil, nekdo drugi
pa bi bil ono, kar je v okras tega dela potrebno, bolje dovršil; ali pa dovršen
govornik ne bo znal govoriti in najbolj izkušen zdravnik ne bo v prav lahkih
boleznih vedel, kaj je treba storiti?

Kaj pa dalje? ali ni neka zgovornost veča, kakor da bi jo slaba deška
moč z umom doseči mogla? Seveda; pa jaz priznavam, da mora zgovoren
in razumen učitelj tudi poučevati znati, da se k učencu primerno poniža; ravno
tako kakor naglo hodeči maličku, ako ž njim potuje, roko poda in svoj korak

') Učence je treba z najboljšimi duševnimi izdelki vzrejati. Vzgoja v elementarnih
šolali je veliko važneja kakor v viših.

Timotej,  rojen Milečan, jo umrl 1. 357. pr. Kr. Bil jo glasovit, pesnik ditirambov,
ki so se z glasbo prednašali (Cie. de leg. 2, 15, 39).

:i ) Fidija,  Atenčan, učenec Agoladov, bil je največi grški umetnik v kiparstvu (v
prvi polovici petega stoletja pr. Kr.) Mimo krasnih kipov boginje Atene je vstvaril po
homerjovili verzih (II. I, 528 — 53L) ideal ulimpskega Zena v kolosalncm kipu iz zlata in
slonove kosti, kjer bog sovražnike premagavši v mirnem veličanstvu caruje. Coz resno
veličanstvo v obrazu je bila nepopisljivo lepo razlita miloba in blagohotnost- Grki so le¬
poto tega kipa tako občudovali, da ga je hotel vsak vsaj enkrat v svojem življenju videti.

57

zmanjša ter sploh ne hodi tako, da bi ga spremljevalec ne mogel dohajati.
Kaj pa V Ali niso navadno predavanja najučenejših mož lože razumljiva in bolj
jasna? Saj je prva vrlina zgovornosti jasnost, in čim manj se zamore kdo z duhom
izkazati, tem bolj se povzdiguje in šopiri, kakor se ljudje majhne postave
na prste postavljajo in ravno slabotneži huje žugajo. Kajti jaz sem prepričan,
da puhli, sprijeni, pustobesedni in na kateri koli drugi navadi napačnega po¬
snemanja bolehajoči govorniki ne hirajo zaradi krepkosti ampak slabole, kakor
telesa ne otekajo zaradi zdravja, ampak bolezni in utrujeni se dostikrat od
ravne poti ločijo, da prenočijo. Tedaj bo učitelj tem bolj temen, čim slabejši je.

Jaz se dobro spominjam, da sem v prvi knjigi pisal, ko sera šolskemu
pouku prednost dal pred domačim, da se prvi pouk in nežen napredek bolje
vzbujata s posnemanjem součencev, ki je lože; to pa vtegnejo nekateri tako ra¬
zumeti, kakor da bi se moje sedanje mnenje s prejšnim ne strinjalo. To pa
nikakor ni res; saj je vendar to prav vzrok, zakaj da se ima deček najboljšemu
učitelju izročiti, ker bodo učenci pri njem tudi bolje poučeni ali to govorili,
kar je posneme vredno, ali pa bodo takoj grajani, če so kaj pregrešili; neolikan
učitelj pak bo morda napake celo odobraval in se svojo sodbo poslušalce na
nje navadil. Torej naj bo tisti v zgovornosti in obnašanju odličen, ki bo po
vgledu homerjevega Kojnisa') govor in dejanje učil.

Poglavje 4.

O prvih vajah pri učitelju zgovornosti.

Odslej hočem razlagati to, kar za prvo nalogo učiteljev zgovornosti zmatram,
odloživši za nekoliko časa ono, kar povsodi prav za prav zgovornost imenujejo. Meni
se vidi primerno's takimi stvarmi začeti, ki so nekoliko onim podobne, katerih se
je deček pri jezikoslovcih naučil. Ker imamo tri plemena povestij, če ono pred
sodnijo preziramo (namreč bajko, ki se nahaja v tragedijah in pesnih sploh, ki
ni samo od resnice oddaljena, ampak tudi od njene oblike; izmišljeno pa resnici
podobno povest, kakoršna komediji rabi; zgodovinsko povest, v katerej se razlagajo
resnične dogodbe); in ker smo jezikoslovcem prepustili pesniške povesti, naj prične
retor se zgodovinsko povestjo, ki je tem bolj krepka, čim resničnejša je. O
najboljšem načinu pripovedovanja pa hočem tedaj govoriti, kedar bom o sod-
nijskem 3 ) govoru razlagal. Med tem pa naj zadostuje na to opozoriti, da naj
povest sploh ne bo suhoparna niti pusta (čemu bi pač toliko truda za učenje
porabili, če bi zadostovalo stvari preprosto in neolikano izražati), pa tudi ne
preobširna in naj se ne zaletava v prisiljene opise, v katere premnogi zabredejo
posnemaje pesniško svobodo. Napaka je oboje; a veča je ona, ki izhaja iz du¬
ševne siromašnosti kakor ona, ki iz obilnosti. Kajti dovršen opis se ne more
pri dečkih niti zahtevati niti pričakovati; pa boljša je obilna nadarjenost, vrl
poskus in duh, ki včasih celo več stvarij izvrstno razume. Tudi jaz se v teh
letih učenčevih ne bi .spod ti kal nad preobilnostjo. Jaz bi učiteljem samim celo
to skrb priporočil, da še nežne narave po dojniško precej mirno vzrejajo in
pustijo, da se dečki z nekim, rekel bi mlekom prijetnega pouka silijo. Med

n Foinis,  Amintoriev sin, bil je Ahilejev vzgojitelj in učitelj (Hom. II. IX. 442).

2 ) Pr. IV, ‘2.

58

tem bo sicer truplo precej polno nastalo, ali ga bo dorasla doba stisnila. Odslej je
upati na krepkost. Pri otroku se je vendar zanaprej bati mršavosti in bolehnosti,
če se takoj le golekosti vidijo. Naj le dečki v teh letih mnogo stvarij poskusijo,
iznajdejo in se iznajdenih vesele, če tudi niso včasi zadosti dovršene in resne;
pa saj se nahaja zoper obilnost sredstvo, a neplodovitost se ne da z nobenim
trudom odpraviti. Od nadarjenosti onega dečka ne bom celo ničesar pričakoval,
v katerem se živahni duh po trezni pameti vduši. Jaz želim, da se nahaja iz

prva prirojen duševen zaklad, ki je obilen in čez navadno mero. Mnogo od¬

vzamejo temu leta, mnogo razumnost opili, nekaj se z rabo pogubi, če je le
toliko nadarjenosti, da se da kaj iz nje izrezati in kaj vpodobiti; toliko pa je
bode, ako ne bomo iz prva pretanke ploske rezali, katero vtegne dleto pri iz¬
delovanju prodreti. Mojim mislim o tej starosti (deški) se bo oni manj čudil,
ki bode v Ciceronu 1 ) čital: „Meni je namreč ljubo, če mladenič plodovitost kaže“.

Zatorej se je pred vsem pri dečkih najbolj treba čuvati pustega učitelja,
ravno tako kakor suhe in malo vlažne zemlje pri rastlinah, ki so še nežne.
Odtodi postanejo takoj podli in tako rekoč proti tlem gledajoči ljudje, ki nimajo
poguma povzdigniti se nad navaden pogovor. Mršavost se prikaže pri njih
mesto zdravja in nevzmožnost mesto bistre razsodbe, in dokler menijo, da so

zadosti brez napak, zabredejo baš v ono napako, da so brez vrlin. Tedaj se

naj niti zrelost sama ne prenagli, kakor se mošt v kadi naj ne okisa takoj;
le tako bodo tudi dečki leta prenašali in se starostjo napredovali.

Tudi ta opomba je zelo važna, da včasih zbog prestrogega vstrahovanja
deški duh opeša, oni izgubijo pogum, se užalijo, naposled jih se mržnja polasti
in, dokler se vsega bojijo, se tudi ničesar ne upajo, kar je v največo kvar.
To tudi poljedelci dobro vedo, kateri menijo, da so ne sme porabiti srp pri nežnem
zelenju, češ da se menda to železa boji, in še rane ne more prenašati. Prijazen
torej mora učitelj posebno biti, da vže po naravi huda sredstva njegova mila
roka zlajša, nekatere stvari naj pohvali, druge naj potrpi, tudi izpremeni naj ne¬
katere navedši vzrok, zakaj da se tako zgodi, ali pa z lastnim dodatkom pojasni.
Včasih bo tudi vgajalo, da sam cele sestavke narekuje, katere naj deček tudi
posnema in kateri mu se naj med tem prikupijo kakor lastni. Ce je pa njegova
pisava tako zanič, da se sploh popraviti ne da, bo, kakor me lastna skušnja
uči, v korist, dati isto gradivo na novo pisati, brž ko si je v drugič raz¬
kladal pripominjajoč, da lehko učenci to še bolje napravijo; kajti z nobeno
stvarjo se ne vzbuja bolj veselje do učenja kakor se zaupanjem. Pa poprava
je v razni starosti različna, in močem primerne naj bodo zahteve in poprave.
Eekal sem dečkom, kedar so obnašali se nekoliko preveč svobodno in veseli
bili: Sedaj še hvalim to pri vas, pa prišel bode čas, ko taistega ne bom več
dopuščal; tako so se veselili svoje nadarjenosti, ter se v razsodbi niso varali.

Pa jaz se hočem k pričeti stvari vrniti; povesti je treba, kakor sem rekel,
z največjo marljivostjo spisavati. Kajti iz prva, ko se prične govor poučevati,
bode dečkom v govorniško izurjenost koristilo, če slišano povest za učiteljem
pripovedujejo; baš tako naj se vrši razlaganje; tudi od vzadej in iz srede naj se,
seveda primerno, na obe strani predela, pa po učiteljevem navodu, dokler sami

) O govorniku II, c. 21.

59

ne morejo in le misli in besede združevati poskušajo, da bi takoj spomin jaeili;
kedar se vže v pravilnem in čistem govoiu poučujejo, je navadna blebetavost,
kedar nepripravljeni govore, čudne misli in pa želja takoj vstati, dokaz poha-
jaškega bahanja. Tega se zastonj vesele neizkušeni roditelji, v dečkih pa na¬
stane mržnja do dela, nesramnost, nemarnost v izgovarjanji, navada na grde
izraze in previsoko mnenje o samem sebi, ki dostikrat tudi velike vspehe vniči.
Za dosego izurjenosti bo prišel poseben čas in te točke ne bom zbog nebriž-
nosti prezrl. Med tem pa zadostuje, ako deček z vso skrbnostjo in največim
trudom, kolikor ga more njegova starost prenašati, kaj povoljnega spiše; temu
naj se privadi, tako delovanje naj mu postane potreba. Stoprav oni bo mogel
doseči ta naš cilj, ali mu se približati, ki se bo naučil preje prav, nego naglo
govoriti.

V veliko korist se pridruži povestim njih oprovrgavanje in dokazovanje,
kar Grki avaazsor] in xataaxem) imenujejo. Pa to se ne godi samo v pravljicah
in pesniški tvarini, ampak celo v zgodovinski, n. pr. če bi se preiskavalo, „je-li
verjetno, da se je borečemu Valeriju 1 ) krokar na glavo vsedel, ki je s kljunom
in krili vdarjal v lice in v oči sovražnega Galca"; za pričkanje bi vtegnilo biti
gradiva dovolj. Tako „o kači, ki je baje Scipjona porodila, o Romulovi volkulji
in Numini Egeriji". Saj se nahaja v grških povestih svoboda, ki je pesniški
podobna. Dostikrat se tudi poprašuje po času, po kraju, kjer se je dejanje do¬
vršilo, včasih tudi po osebi; tako dvomi Livij prav pogostoma, in razni zgodo¬
vinarji so različnega mnenja.

Nato bo začel deček polagoma popenjati se po večjih stvareh; on bo
slavne može hvalil, ničveljavne pa grajal, kar mu bo v izvanredno korist. Kajti
z mnogovrstno in različno tvarino se duh vzgaja, s premišljevanjem pravega in
slabega pa se srce blaži; od todi prihaja tudi mnogovrstna znanost in on si vzglede )
ki v vsaki pravdi največ veljajo, vže zdaj nabira, da je v času potrebe porabi
Temu se pridružuje tudi vaja primerjavanja, kateri izmed obeh je boljši ali
slabši; premda se to na jednak način vrši, vendar tudi tvarino pomnoži in ne
razlaga le bistva vrlin in napak, ampak tudi njihovo velikost. O razdelitvi po¬
hvalnih govorov pnk in njihovega nasprotja bom ob svojem času 2 ) poročal, ker
je to tretji del govorništva. — Občne raz prave, (jaz m enim one, katere predočujejo,
ne oziraje se na osebe, le napake človeškega značaja, n. pr. pohotnikov, igralcev,
porednežev), so jedro 3 ) sodnijskih govorov in so, če v duhu obtoženca pridenemo,
zatožbe; da-si se tudi te od one občno veljave dajo porabiti za nekatere posebne
slučaje, n. pr. če se kot predmet vzame slep pohotnik, vbog igralec, star po-

') Marko Valerij Korv se je prvič bojeval pod poveljstvom Kamila in si je pridobil
priimek (krokar), kakor Livij (VII, 26) poroča, leta 349. pr. Kr. v dvoboji z orjaškim
Galcem, katerega je baje s pomočjo krokarja premagal. Večina dandanašnjih zgodovinarjev
zmatra to povest kot bajko in tudi one o kači, ki je Scipjona porodila, o volkulji), ki
jo Romnla dojila in o modrici Egeriji, s katero je Numa skrivaj občeval.

s ) Pr. III, 7.

3 ) Govorniki so rabili splošno razpravo (loči communes) v sklepu govora, kjer so
si prizadevali sodnikovo naklonjenost pridobiti. Zatorej' so hudodelstvo ali pregrešek po¬
večali s lem, da so vse naveli, kar so da sploh zoper ono povedati. Pozneje se je še pri-
dejala amplilikacija iz nasprotja, n. pr. če je bila občna razprava zoper samosilstvo, so
hvalili svobodo; če jo bil izdajalec zatožen, so poveličavali zvestobo do domovine.

60

redne?.. Taki predmeti se dajo včasih tudi porabiti v zagovore. Saj govorimo za
razkošnost in za ljubezen, in tudi pohotnik in požrešneš se dala včasih tako
braniti, da ne zagovarjamo človeka, ampak pregrešek.

Vprašanja (teze) pa in zadače, ki se jemljejo iz stvarnih primerov, n. pr.
je-li živenje na kmetih ali v mestu boljše, je-li slava pravnega učenjaka veča
ali bojnega junaka, dajejo zelo zanimivo in obilno tvarino za govorniške vaje
ki zelo koristijo ali pri posvetovalnem poslu ali tudi pri sodnijskih razpravah;
kajti poslednji izmed navedenih stavkov je Oicero v Murenini pravdi jako ob¬
širno razpravljal. Oni se pa tudi skoraj vsi tičejo svetovalnih govorov: je li se
treba ženiti, je-li treba poganjati se za državne službe? Kajti če še pridenemo
osebe, bo svetovalni govor nastal. — Moji učitelji so imeli navado na prav
koristen in nam prijeten način nas uriti v izmišljenih pravdah, za kaj je n. pr.
Venera pri Laeedemoncih oborožena 2 ); zakaj si predstavljamo Kupida 1 ) kot
krilatnega dečka, s puščicami in bakljo oboroženega, in enakih stvareh, v ka¬
terih smo iskali pravi pomen, po katerem se v prepirkah (kontroverzijah)
dostikrat poprašuje: taka vaja se sme hriji prištevati.

Kajti vprašanja kakor o pričah, sme-li se njim vselej verjeti in o do¬
kazih, smetno-li se tudi na malovredne zanašati, raztezajo se tako očilno na
sodnijske razprave, da so neketeri celo imenitni branitelji taka sostavili, jih se
prav natančno na izust naučili in pripravljene imeli, da bi pri vsaki priliki,
ako je treba z mesta govoriti, svoje govore kakor z vlogami okrasili. S tem so
pa (kajti jaz ne morem svojega mnenja o tej stvari zamolčati) očividno svojo
največo nezmožnost priznali. Kajti kako zamorejo kaj lastnega iznajti v pravdah,
katerih podoba se vedno v novo izpremeninja, kako nasprotnikovim trditvam
odgovarjati, prepiru naglo na pot stopiti in priče vprašati oni, ki celo v takih
stvareh, ki se kot občne v mnogih pravdah nahajajo, niso v stanu, čisto na¬
vadnih mislij z drugimi besedami izraziti kot onimi, katere so popreje dobro
premisliti? Ali jim li to, da to isto tvarino pri mnogih sodiščih pravijo, ne-
rarzi kakor mrzla in pogreta jed, ali se ne sramujejo, če spomin poslušalcev
to nesrečno orodje spazi, ki se kakor pri vbogih pa častilakomnih ljudeh po
mnogi različni rabi otopi ? Jedva bi se vtegnil tak občen izrek najti, ki bi
mogel drugače v dotiki biti s pravdo kakor po neki posebni zvezi z vprašanjem
samim, sicer bi se pokazalo, da ni vpleten ampak samovoljno priklopljen; saj
drugim stvarem ni podoben in se večkrat prav nerodno porabi, ne ker se po¬
trebuje, ampak ker je pripravljen, kakor nekateri govorniki zaradi sentenc
mnogobesednih izrek iščejo, pa bi morala sentenea iz dotičnih predmetov se
narediti. Le tedaj so sentence lepe in koristne, ako iz predmetov izhajajo;
sicer je pa šo tako lep izraz, če se napenja za zmago, celo odveč, a včasih je
tudi na kvar. Pa te opazke naj zadostujejo.

') To se ozira na hrabrost Špareank, ki so enkrat, ko možev ni bilo doma, napad
Mesencev na Šparto odbilo.

2 ) Kupido ali Amor, grški Eros, bog ljubezni, vpodablja se kot lep deček se zla¬
timi perutmi, oborožen z lokom in tulom, ki je napolnjen s puščicami. S torni ranja vse,
kar živi. Modrijani kakor Platon so mn pripisovali tudi neko čudovito moč, s katero ljudi
k dobremu vzgaja in k sreči napeljuje.

61

Pohvala in graja zakonov zahtevata vže večih in skoraj največ im nalogam
zadostujočih zmožnostij. Se-li bo ta vaja bolj s posvetovalnimi ali sodnijskimi
govori vjemala, zavisno je od navade in prava države. Pri Grkih namreč je bil
nasvetovalec zakona pred sodnika poklican, 1 ) Rimljani pa po navadi pred zbra¬
nim ljudstvom za ali proti govore. A v obeh slučajih se da o tem le malo in
vže gotovo povedati Kajti pravo je trojno, sveto (ali cerkveno), javno in za"
sebno. Pa ta razdelitev se tiče bolj pohvale, ako kdo kakemu zakonu važnost
pripisuje in povdarja, da je zakon, da je javen, da jo dan z ozirom na češčenje
bogov. Preporne točke pa se nahajajo navadno v vseh zakonih. Dvomiti se da
ali o pravu zakonovega nasvetovalca, kakor pri P. Klodiji 2 ), katerega so ob¬
dolžili, da ni bil zakonito tribun postal; ali o zakonitosti nasveta, kjer se dajo
mnogovrstne stvari navesti, bodi-si, da ni bil ob treh sejmo vnih dneh objav¬
ljen, bodi-si da sploh ne ob vgodnern času, bodi-si, da je bil proti vgovoru
tribunov, ali proti avspicijam stavljen, ali v drugem oziru protizakonit, bodi-si,
da se ne strinja z obstoječimi zakoni. Pa to se ne tiče onih prvih vaj, katere
se ne pečajo z osebami, časi in pravdami. Druge stvari se skoraj jednako raz¬
pravljajo, bodi-si, da je preporna točka resnična ali izmišljena. Kajti napaka
tiči ali v besedah ali v vsebini. Pri besedah se poprašuje, so-li izrazi natančni,
je-li v njih kaj dvoumnega. V stvareh, li se strinja zakon sam seboj, ozira li
se naj na preteklost, je-li naperjen proti posameznim ljudem. Pa v obče najbolj
zanima vprašanje, je-li se z nravnostjo strinja, je-li koristen. Jaz dobro vem,
da so mnogi več oddelkov napravili; pa jaz vzdružujem pravo, pobožno, sveto
in drugo tem enako v besedi nravstven (honestus). Pojem pravičnega pa se
ne da preprosto označiti. Ali se stvar sama preiskuje, je-li kazni ali hvale¬
vredna; ali pa o načinu hvale ali kazni, ker se da preobilna ali premajhna
mera grajati. Tudi korist zakona se da včasih po naravi stvari določiti, včasih
po časovnih razmerah. Pri nekaterih rečeh se dvomi, bi-li se dalo na nje ozir
vzeti. Pa tudi to je treba vedeti, da se zakoni včasih celi, včasih deloma gra¬
jajo, ker nam se podaje vzgled za oboje v slavnih govorih. Dobro znano mi je
pa tudi, da naredbe in ukazi o časnih službah in povelstvih za nekoliko časa
kot zakoni veljajo, kakoršen je bil Maniiijev 3 ) nasvet, o katerem še imamo
Ciceronov govor. A o teh se no da tukaj nič zapovedovati, kajti oni izhajajo
iz posebnostij dotičnih okolščin, ne iz skupne lastnosti.

Na tak način nekako so si stari spretnost govora pridobili; vendar so
metodo dokazovanja od dialektikov vzprejeli. Kajti izmišljene, po sodnijskih in

') Vsako leto se je v prvi seji ljudskemu zboru predložilo vprašanje, bo li treba
kateri zakon spremeniti ali-odpraviti in drugega dati. Predlogi novih zakonov so bili
objavljeni. Ljudstvo je izvolilo branitelje (aovrjfdpot) starih zakonov in v tretji redni seji
v letu zakonodajalce (vojzo 9-štou) iz porotnikov, med katerimi se je pravda začela. Star
zakon so branili sinegori, novega pa nasvetnik njegov.

2 ) P. Klodij Pulher, patricijskega stanu, postal je 1. 59. pr. Kr. ljudski tribun, ko
ga je bil nek plebejec posinil.

3 ) C. Manilij, ljudski tribun 1. 66. pr. Kr. spravil je zakon za oproščence v veljavo.
Vsled tega pa ljudstvu ni bil po volji in se je Pompeju in njegovi stranki približal. Kmalu
potem je pripravil z novim zakonom Pompeju neomejeno poveljstvo zoper Mitridata. Za¬
radi tega je bil koncem službenega leta zatožen, a od Cicerona izvrstno branjen v govoru
de imperio Cn. Pompeii.

62

javnih govorih posnete sestavke prednašati so pri Grkih, kakor je dognano, še
le v dobi Demetrija Falereja 1 ) pričeli. Ali je on sam takošne vaje iznašel, mi
ni natančno znano, kar sem v eni drugi knjigi priznal; pa saj tudi tisti, ki
to najbolj odločno trdijo, se ne sklicujejo na zanesljivega pisatelja. Latinski
učitelji zgovornosti pa so, kakor Cicero 2 ) poroča, v zadnjih letih L. Krasa na¬
stopili; med njimi je bil najodličnejši Plocij. 3 )

Poglavje 5.

O Citanji govornikov in zgodovinarjev pri govorniškem pouku.

O načinu prednašanja hočem malo pozneje govoriti. Med tem pa mi se
vidi potrebno, ker prvi pouk v zgovornosti razpravljam, tudi na to opozoriti,
koliko bo učitelj zgovornosti napredku učencev pripomogel, ako baš tako, ka¬
kor jezikoslovec razpravo pesnikov izvršuje, tudi sam s čitanjem zgodovine in
še bolj s čitanjem govorov od njega vzprejete dečke vzgaja; pa to sem pri
malokaterih zapazil, katerih starost je to zahtevala ali katerih roditelji so to za
koristno imeli. Sicer so pa mene, če prav sem vže tedaj najboljšo metodo vzpoznal,
dve stvari ovirale, prvič ker je dolgoletna navada drug poučni način vstvarila
bila, in drugič ker so mojemu vzgledu le odrasli mladenči sledili, ki za tak
trud niso več marali, tu vendar se ne bi sramoval, ako bi če prav pozno kaj
novega iznašel, za prihodnost kot vodilo postaviti. Kolikor je meni znano, se
godi to dandanes pri Grkih, pa večidel po pomočnih učiteljih, češ da čas ne
bi zadostoval, ako bi retorji sami posameznim naprej čitati hoteli. In naprej-
čitanje, katero v- to služi, da dečki gladko in razločno čitajo, in pri katerem
se tudi manj rabljene besede tolmačijo, se pač prav slabo strinja z retorjevim
poklicom. A vrline dokazati ali, če se kedaj tako pripeti, tudi napake, to je
prava naloga poklica onega, ki se izdaje za učitelja zgovornosti; to pa tem
bolj, ker ne zahtevam, da bi učitelji celo vsem svojim učencem čitati poma¬
gali. Kajti meni se ne vidi samo lože ampak tudi mnogo koristneje, kedar na
povelje vsi molčijo, onega (najbolje je različne v to svrho poklicati) za čitanje
določiti, da se takoj tudi prednašanju privadijo; če je potem povod in namen
govora razjasnjen (ker tako govor lože razumejo), se ne sme nič prezreti, kar
bo treba pripomniti o iznajdbi 4 ) ali izraževanji: način, kako naj se v pred¬
govoru sodnik pridobi, jasnost pripovedovanja, ličnost, verjetnost, skrite naklepe
in zvitosti, ki se tu pa lam najdejo (saj umetnost sama v tem sestaja, da jo
more le veščak razumeti). Potem bo treba govoriti o bistroumni razdelitvi, o

') Demetrij Falerejski, r. 345. pr. Kr., bil je učenec modrijana Teofrasta in komika
Metiandra. Umrl je 283. pr. Kr., kakor pravijo, od kače vgriznen. Demetrij je bil izvrsten
in nadarjen državnik, posebno pa je čislal znanosti in se jo kot učenjak in vrl govornik
odlikoval. Cieero (or. 27, Brut. 9, 82, de orat. 2, 23) in Kvintilijan (X, 1, 89) ga zelohvalita.

2 ) De orat. III, 24.

3 ) Lucij Plocij Gal odprl je za časa, ko je bil Cieero mladenič, prvo govorniško
šolo v Rimu.

4 ) V vsakem govoru se nahaja pet važnih toček: 1. inventio, najdenje in nabiranje
tvarine; 2. partitio in dispositio, razdelitev in razporedba gradiva; 3. elocutio, prava pi¬
sava, izrazi; 4. memoria, pamčenje, učenje na izust, in 5. pronuntiatio sive actio, pred-
davanje (inst, or. III, c. 3.),

63

natančnem in večkratnem dokazovanji, o moči, s katero govornik navdušuje, o
prijaznosti, s katero se prikuplja, o neotesanosti psovk, o lepoti dovtipov, na¬
posled, kako naj z dušnimi pretresi gospodari, v srca sega in sodnika s svo¬
jimi besedami pregovarja. Pri načinu izrazevanja naj pove, stoji-li beseda v po
sebnem pomenu, v okras govora, ali poznainenuje vzvišenost; kje naj se po¬
večanje hvali in. katera vrlina je temu nasprotna, kaj je vrlo preneseno, kje je
besedna figura, kje se nahaja gladka, prikladna pa tudi jedrnata besedna sestava.

Koristi pa tudi včasih pokvarjene in napačne govore, katere vendar pre-
„rnnogi vzbog skaženega okusa občudujejo, javno čitati ter pokazati, koliko ne¬
pristojnega, temnega, nabuhlega, bornega, nesramnega in mehkužnega se v
njih nahaja; ki se ne hvalijo samo od premnogih, ampak oni se hvalijo, kar
je še grše, baš zaradi tega, ker so pokvarjeni. Ceš, da se v pravem in na¬
ravnem govoru nič duhovitega ne najde, to pa, kar je nekoliko zavito, obču¬
dujemo kot izborno; nič drugače kakor zverižena in na kakoršen način koli
čudna telesa pri nekaterih več veljajo nego ona, ki imajo vse vrline zdrave
človeške postave. In oni, katere zvuuanji blesek omami, menijo celo, da je
več lepote na tistih, ki si brado pulijo, kožo gladijo, skodrane lase z iglo
krasijo in se zbog prilepljene barve bliščijo, nego je nepopačena prirodnost
podeli; vsled tega bi se vtegnilo komu zdeti, da prihaja telesna lepota iz po¬
kvarjenih šeg.

Pa ne le to bo moral učitelj sam učiti ampak (udi pogostokrat izpraše¬
vati in razsodbo učencev skušati. Na tak način bodo poslušalci pazljivi in go¬
vorjene besede ne bodo mimo brezbrižnih ušes letele; ob jednem bodo za-
željen cilj dosegli, da sami tvarino najdejo in razumejo. Kajti kaj druzega na¬
meravamo, kedar je poučujemo, nego da ne bi vedno učitelja potrebovali V

Jaz si upam trditi, da bo taka delavnost zgovornosti učencev več ko¬
ristila nego raznovrstne knjige, ki gotovo mnogo pomagajo; pa kdo bi je mo¬
gel, ker so preobširno spisane, skozi vse vrste skoraj vsaki dan naraščajočih
prikaznij predelati? Tako bode n. pr. o vojaštvu, da-si nekatera občna načela
veljajo, vendar bolje koristilo vedeti, katero taktiko je kak vojskovodja modro
porabil, v kakem položaji, kedaj, kje ali ne? Kajti v vsakem delokrogu skoraj
nauki manj veljajo, nego izkušnje. Ali naj učitelj le deklamuje, da ga
poslušalci posnemajo? Ali ne bo več koristilo Cieerona ali Demostena čitati?
Če napravi učenec pri prednašanji kako napako, jo bo učitelj očitno po¬
pravil; pa ne satno bolj vspešno ampak celo bolj prijetno je govor sam pre¬
sojati. Kajti vsak rajši tuje napake graja, nego svoje. Lahko bi še več takih
stvarij navel, pa korist povedanega je vsakemu očividna in jaz le želim, da bi
se tako brez mržnje storilo, kakor bo gotovo dopalo.

Ako bo pa mogoče to vpeljati, bode preostalo še vprašanje, katero pisa¬
telje naj učenci iz prva čitajo. Nekateri so namreč priporočali malehne, ker
so lože razumljivi; drugi prav živahne pisatelje, ker so za vzrejo mladega
duha bolj primerni. Jaz pa želim, da se takoj in vselej najboljši čitajo in sicer
med njimi tisti, ki so najložji in najbolj razumljivi, tako naj se n. pr. z dečki
čila rajši Livij nego Salustij J ), sicer je ta veči zgodovinopisec, pa njegova pi-

‘) Kvintilijan primerja (X, t, 101) Salustija s Tukididom ter hvali njegovo olikanost.
Salustij se odlikuje kot zgodovinar po psiholoških opazkah in gladko tekočem jeziku.

64

sava je le precej izurjenim učencem razumljiva. Cieero je po mojem mnenji
začetnikom tudi prijeten in tudi zadosti jasen, čitajočim ni le v korist, ampak
je tudi zanima; za njim naj se (po Livijevim propisu) zaporedoma oni čitajo,
ki so Ciceronu po pisavi najbolj podobni.

Pa dvema napakama bi se naj učenci najbolj ogibali; prvič, da ne bi
kdo starodavnosti preveč občuduje pri čitanji Grakov, Katona L ) in drugih jed-
nakih pisateljev odrevenel; s tem postanejo sirovi in suhoparni; kajti oni še
ne bodo moči njihovih govorov razumeli in zadovoljni s pisavo, ki je bila tedaj
brezdvomno najboljša, ki je pa naši dobi preoddaljena, si bodo domišijevali, kar
je naj bolj nakvar, da so onim vrlim možem podobni. Drugič, katera napaka je tej
nasprotna, naj se ne udajo napačnemu veselju, omamljeni od cvetlic dandanašnjega
lepotičenja, da bi jim so ona presladka pisava priljubila, ki deškemu duhu tem
bolje vgaja, čim bližja mu je. Kedar bo pa razsodba vtrjena in neomahljiva,
bi jaz svetoval tudi starodavne pisatelje citati; če se iz njih pridobi izvrstna
in možka moč duha, (potem še le se bode dandanašnja olika tem lepše po¬
kazala, ko bode zamazani plašč one neolikane dobe odvzet. Tudi novi pisatelji
naj se čitajo, v katerih se tudi mnoge vrline nahajajo. Saj narava nas ni ob¬
sodila na duševno odrevonenje; spremenili smo pisavo in dovolili smo si spre¬
memb čez mero. Tedaj nas niso prekašali stari tako z duhovitostjo kakor po¬
sebno z načeli.*) Torej bo pisateljev na izbor; a treba bode na to gledati, da
posamezne napake celote ne ogrdijo. Da so se pa nahajali pisatelji in se še
nahajajo, katere je treba povsem posnemati, zakaj ne bi tega rad priznal, da
celo trdil? A našteti jih ni naloga kogar koli. Varneje je s starimi pisatelji
pečati se, tudi če se kaka pomota pripeti; zatorej sem čitanje novih odložil,
da se njihovi posnemalci v razsodbi ne prenagljijo.

Poglavje 6.

O načrtu in popravljanju pismenih nalog.

Tudi z ozirom na to stvar so bila načela učiteljev različna ; nekateri so,
nezadovoljni s tem, da so učencem v razpravljanje predloženo tvarino z načrtom
vredili, jo še bolj obširno pojasnili, in ne samo dokaze, ampak tudi duševna
razpoloženja vpletali. Drugi so, ko so bili osnovni načrt razložili, po končanem
prednašanji o napakah in pomanjkljivosti vsakega govorili; nekatere točke so
tako natančno predelali, kakor da bi sami hoteli k prednašanju vzdigniti se.
Koristni sta obe metodi, in zaradi tega ju ne bom ločil, Ako bo pa neizogibno
potreba le eno izmed obeh porabiti, bode v večo korist takoj pravo pot po¬
kazati nego učence po storjeni zmoti nazaj klicati. Prvič kor popravljanje le

‘) M. Porcij Kato stareji, rojen 1. 234. pr. Kr., umrl 1. 149. pr. Kr., v 84. letu svoje
starosti, bil je mož strogega značaja, držeč se starih šeg in navad; novotarijam so je
vpiral z besedo in dejanjem pa brez vspeha. On je bil izvrsten oče, državnik, pa tudi
nevtrudljiv pisatelj. Pri Rimljanih je najbolj slovelo njegovo delo „origines“, v katerem
je bil popisal razvitek rimske države od njenega početka. Ohranilo so je še tudi njegovo
delo „de re rustica" = o poljedelstvu.

2 ) „Tedaj nas niso prekašali stari tako z duhom kakor posebno z načeli“ — to so *
zlate besede, ki tudi posebno za našo dobo veljajo, v katerej sicer olikanost enostransko
napreduje, a blaženje srca in kropljenje volje za dobro in pravično se zanemarja.

65

slišijo, načrt pa pri pri misije vanju in pisanju porabijo; drugič ker rajši navo¬
dila poslušajo nego grajo. Precej občutljivi dečki, kakoršni se posebno v naši
dobi nahajajo, se tudi nad opominom jezijo in mu se na tihem vpirajo. Ven¬
dar je treba napake očitno grajati. Saj se ima ozir jemati na ostale, ki bodo
to pravilno zmatrali, česar učitelj ni popravil. Toda oba navoda naj se dru¬
žita in tako rabita, kakor bodo stvari same zahtevale. Začetnikom se ima tedaj
tvarina, rekel bi, vže osnovana in vzmožnosti vsakega primerna dati; kedar se
pa vidi, da so dosti sestavkov po navodilu spisali, jim se naj malo vodilnih
toček pove, po katerih bodo vže z lastnimi močmi brez pomoči nalogo dovršili.
Včasih bo umestno je samim sebi prepustiti, da jih slaba navada, vedno le po
tujem delu ravnati se, ne zapelje tako daleč, da ne bi znali samostalno
ničesar podvzeti, ničesar preiskati. Ge so se natančnosti pri spisovanju
nalog naučili, je učiteljev trud končan; če pa še katero napako napravijo, jo
bode treba le na vodnika zavrniti. Nekaj enakega vidimo ptice delati, ki než¬
nim in slabovečnim mladičem hrano v kljunu donašajo in podajejo; kedar jim
se pa vidijo godni, je stari uče gnjezdo zapuščati in okoli stanovanja frfotati,
sami naprej letaje. Potem, kedar je moč izkušena, je prepuste prostemu zraku in
lastnemu zaupanju.

P o gl a v j e 7.

O učenju na izust.

Ona navada se ima po mojem mnenju vsakako odpraviti, da se dečki v
teh letih, o katerih govorim, vsega, kar spišejo, na izust učijo in po šegi v gotov
dan prednašajo. To namreč ponajveč očetje zahtevajo misleči, da se njihovi
dečki še le tedaj učijo, če prav pogostokrat prednašajo, dočim napredek vzlasti
v marljivosti sestaja. Kakor zares želim, da dečki naloge spisujejo in se s tem
delom prav mnogo pečajo, bi vendar mnogo rajši svetoval, da bi se na izust
učili oddelkov nabranih iz govorov ali povestij ali iz knjig kake druge stroke,
ki so tega truda vredni. Kajti spomin se bo bolj uril, če se tujih mislij na¬
vzame nego lastnih; in oni, ki so se v težji vrsti tega dela izurili, bodo brez
težave lastne sestavke vže precej zaupno si vpametili, se najboljšemu privadili
in vedno v glavi imeli izgled v posnemo; in vže na to nič več misleči bodo
ono lepoto govora izraževali, katero so si prav globoko v dušo vtisnili. Obilo-
vali bodo pa z najboljšimi izrazi, besedostavjem in podobami (figurami), ki niso
iskane, ampak se ponujajo kakor iz zaloge. Temu se pridružuje navajanje iz¬
vrstnih izrekov, ki so tudi v govoru prijetni in pred sodnijo koristijo. Kajti to,
kar ni zaradi tekoče pravde sestavljeno, ima več veljave in prinese dostikrat
več pohvale, kakor če bi bil naš duševen izdelek. Včasih vendar jim se naj
dovoli lastne sestavke prednašati, da sad svojega truda tudi iz one zelo za¬
želene pohvale večih dobijo. Pa to se bo moralo tudi tedaj zgoditi, kedar so
kaj izvrstnega spisali, da se s tem kakor s plačilom za svoj trud obdarujejo in
vesele, da so si prednašanje zaslužili.

Poglavje 8.

Se li naj vsak z  ozirom na svojo nadarjenost poučuje?

Navadno in po pravici štejemo učitelju to v vrlost, da pri dečkih v po¬
učevanje vzprejetih razločke nadarjenosti natančno izpoznava in ve, za katero

5

66

stroko je vsaki po prirodnosti najbolj sposoben. Kajti v tem se kaže neka
čudna različnost in duše so skoraj tako različno vstvarjene, kakor telesa. To
se da tudi pri govornikih samih zapaziti, ki se v plemenu govora tako razliku¬
jejo, da ni nobeden drugemu podoben, če prav so se po izgledu onih ravnali,
katere so odobravali. Zatorej se je premnogim učiteljem koristno zdelo, vsakega
tako vzgajati, da so prirojene vrline s poukom gojili in posebno za to vzrejali,
kamor so najbolj težili. Kakor bi kak izvrsten boritelj v telovadnico z dečki
napolnjeno prišel ter bi njihovo telo in dušo na v»ak način skušal in določil,
za kako borbo se ima vsakteri pripravljali; tako se bode učitelj zgovornosti,
ko je natančno opazoval, čegavi nadarjenosti najbolj ugaja jeder in oglajen
zlog. ali strastna, resna, sladka, neotesana, lična in dovtipna pisava, posamez¬
nim nauk tako priredil, da vsak učenec v tem napreduje, v čemur se odlikuje,
češ, da se prirodnost po skrbnosti pospešena bolj okrepi, oni pa, ki se v na¬
sproten tir privede, ne more v tem, za kar je manj sposoben, nič opraviti, in
slabi to, za kar je oeividno rojen, s tem, da je zanemarja.

Tomi se vidi deloma resnično. (Saj smem drže se pameti, moje mnenje
svobodno izraziti celo nasproti vkoreninjenim predsodkom.) Kajti posebnosti
nadarjenostij prevdarjati je vsakako potrebno. Da se z ozirom na to poučna
tvarina izbere, tudi nihče ne bode'odsvetoval. Ker eden bo bolj sposoben za
zgodovino, drugi za pesništvo, tretji za pravoslovje, nekatere bo treba menda
na kmete poslati. Učitelj zgovornosti bo to tako razločeval, kakor bo učitelj
telovadbe enega izučil za tekalca, drugega za boritelja s pestmi ali metavca ali
kaj drugega, kar vse k veličastnim borbam prištevamo. Pa oni, ki se bode za.
delovanje na foru odločil, se ne sme samo z nekaterimi, ampak z vsemi pred¬
meti pečati, ki v ono stroko spadajo, tudi če se bodo nekateri učencu precej
težki zdeli. Kajti pouk bi bil celo odveč, ako bi prirodnost zadostovala. Ce nam
pa v roke pride deček skažene in ohole nadarjenosti, kar se dostikrat pripeti,
ga bomo li pustili v tem tiru naprej korakati? Ali ne bomo suhoparen in
trezen duh vzrejali in mu tako rekoč novo obleko dali ? Kajti če je potrebno
kaj odvzeti, zakaj ne bi bilo dovoljeno kaj pridejati? Pa jaz ne nasprotujem
prirodnosti. Saj se po mojem mnenju prirojena vrlina ne sme zanemarjati, am¬
pak pospeševati, in, kar manjka, dodati. Ali ni bil znani vrli učitelj Izokrat
istega mnenja, o katerem ne samo knjige ampak posebno učenci spričujejo, da
je izvrstno govoril in učil, ko je o Eforu in Teopomputako  sodil, da so
prvemu uzde, drugemu ostroge potrebne; tedaj je menil, da se ima v onem
precej počasnežu s poukom kesnoba odstraniti, v tem prenagleniku razburje¬
nost, ker se dajo prirodnosti obeh menda zmešati. Slabo nadarjenim naj se
tako pomaga, da se samo v tem poučujejo, kar njihovi prirodnosti ugaja. Tako
namreč bode to, kar edino morejo, bolje izgotovili. Ako nas pa doleti deček
prebrisane glave, pri katerem nam se bede up v prihodnjega govornika vzbu¬
dil, bode treba pri pouku vso najboljšo tvarino porabiti. Naj mu le nekateri

') Efor in Teopomp bila sta učenca Isokratova. Efor je bil rojen 1. 405. pr. Ivr.
v ajolski Kirni in se pečal se zgodovino. Sestavil je občno zgodovino v 30tih knjigah,
katera se je pa pogubila. Teopomp je bil rojen 1. 380. pr. Kr. na otoku Hiju. Kot, deček
je prišel v Efes in pozneje v Atene, kjer se je posebno govorništva poprijel. Spisal je
dve zgodovinski deli; "KXXrjvrza v 12tih in t&ckumjia v 50tih knjigah.

67

predmeti posebno ugajajo, kar se samo ob sebi razume, se vendar drugim
predmetom ne bo vstavljal, in bode v njih bas toliko opravil, kakor v onih, v
katerih se odlikuje; tako tudi (da pri tistem primeru ostanem) učitelj telo¬
vadbe, ako hoče pankratjasta x ) izuriti, ne bode mladenča učil samo s pestmi
in nogami biti ali le nekaterih zvijač in postav in sicer gotovih, ampak učil
ga bode vsega, kar se tiče borenja. Nekateri ne bodo mogli mnogokaterih iz¬
med teh vaj napraviti; tedaj naj se posebno v onih urijo, katere bodo mogli.
V obče se je treba dveh napak ogibati: prvič, da ne poskusiš, česar napraviti
ne moreš, drugič, da nobeden od onega, kar dobro zna, ne preide k drugemu,
za kar je manj sposoben. Pa ako bi bil učenec tak kakor znani Nikostrat 2 ), ka¬
terega sem v svoji mladosti kot starčka videl, ga bode učitelj v vseh strokah jed-
nako izuril, in ga takega napravil, kakoršen je bil ta, ki je bil, nepremagljiv v
borenju in bitju s pestmi, v taisti dan v obeh borbah venčau. Pa koliko bolj bode
moral učitelj na to gledati pri prihodnjem govorniku? Saj ne zadostuje le jedro
ali lično ali neotesano govoriti, baš tako, kakor učitelju petja ne, odlikovati se
le z visokimi ali srednjimi ali nizkimi glasovi ali celo le z oddelki od teh.
Kajti kakor donenje strun, tako je tudi govor le tedaj dovršen, ako se vse
strune od najnižje do najvišje pri brunkanju vjemajo.

Poglavje 9.

O dolžnosti učencev.

Dolžnosti učiteljske precej obširno razloživši opozarjam mimogrede učence
Je na eno, da naj svoje učitelje baš tako ljubijo kakor znanosti same, in je
za duševne očete zmatrajo. Taka spoštljiva ljubezen zelo pospešuje napredek
v učenju; kajti na tak način bodo radi poslušali, učiteljevim besedam verjeli in
želeli njemu po duhu podobni postati; naposled bodo veseli in čili v šolo ho¬
dili, graja jih ne bo razburila, pohvale se bodo veselili in se z marljivostjo
prikupili. Kajti kakor je dolžnost onih poučevati, tako se ima učenec ukaželj-
nega izkazati; drugače nobeden izmed obeh ne zadostuje. In kakor je plojenje
človeka od dveh roditeljev odvisno, in žitno seme zastonj razseješ, ako ga ne
bi sprejela in gojila razrahljana brazda, tako bo tudi zgovornost rasla se zje-
dinjenimi močmi učitelja in učenca.

Poglavje 10.

Korist in metoda prednašanja.

Če se je deček v teh' prvih vajah, ki same ob sebi niso malenkostne,
ampak rekel bi udi in deli važnejih nalog, dobro vzgojil in izuril, bliža se yže
skoraj čaš posvetovalno in sodnijsko tvarino pričeti; pa preje nego pričnem
to razpravljati, zdi se mi potrebno nekaj o umetnosti prednašanja (deklaino-

*) Pankratjast je borec, ki se zna s pestmi biti in metati. Ti dve vaji ste bili
važni za atlete, iz deške telovadbe ste bili izključeni.

a ) Pavzanij pripoveduje v svojem popisu grških dežel (VI, C. 3, 5), da so postavili
Grki izvrstnemu borcu in pankratjastu Nikostratu, sinu Ksenoklojdovemu, kip v Olimpiji,
ker je v taisti dan dve zmagi dobil

8 *

68

vanja) sami povedati, ki je sicer izmed vseh umetnostij nazadnje bila iznaj-
dena, ki je pa vendar zelo koristna. Kajti ona obsega skoraj vse tiste stvari,
katere sem obravnaval, in nam kaže teoretske govore, ki so dejanstvenim zelo
podobni. Zaradi tega je bila tako zelo slavljena, da se je premnogim zdelo, da
celo sama zadostuje v izurjenje v zgovornosti. Saj se ne da nobena vrlina vsaj
neprestanega govora najti, ki ne bi bila v zvezi s to govorniško vajo. Pa ta
stvar je vzbog nemarnosti učiteljev tako propala, da ste bili med najvažnejšimi
vzroki propada zgovornosti prevelika prostost in nevednost deklamatorjev. A
to, kar je po prirodnosti dobro, se da tudi dobro porabiti. Torej naj bo tudi
tvarina sama, ki se v to svrho izmisli, dejanstvenosti prav podobna in šolsko
predavanje naj posnema kolikor je najbolj mogoče, one javne govore, v vajo
katerih je bilo iznajdeno, kajti čarovnike, kugo, proroške odgovore, mačehe
grozovitejše nego one v tragedijah in še več druge basniške tvarine bomo za¬
stonj iskali pri sodnijskih obljubah 1 ) in ugovorih. Kaj torej? Naj li nikdar ne
dopustimo mladenčem teh neverjetnih in, da pravo zadenem, pesniških tvarin
obravnavati, da se razvijajo, tvarine vesele in se tako rekoč nasitijo? Najbolje
bo; pa taki predmeti naj bodo vsaj velikanski, visokoleteči, ne pa bedarije in
za natančnega opazovalca smešni; če vže to mora biti, naj se deklamavec en¬
krat nasiti, med tem pa naj tudi ve, da — kakor se n. pr. štirinogate živali,
če so se zelene klaje preobjele, s puščanjem krvi ozdravijo, in tako k oni
hrani vrnejo, ki je za ohranitev močij primerna — da se mora tako tudi
njemu nabuhlost zmanjšati in ves sprijen sok odpraviti, ako hoče zdrav in
čvrst biti.

Inače se bo ona prazna nabuhlost pri prvem poskusu katerega koli pravega
dela spazila. Oni pa, ki menijo, da vse deklamatorsko opravilo nima nobene
zveze se sodnijskimi razpravami, gotovo še namena takih vaj ne previdijo.
Kajti če za delovanje pred sodnijo ne pripravlja, je najbolj podobno ali vspeho-
željnosti na odru ali divjemu kričanju na trgu. Kaj namreč pomaga sodnika
pridobiti, katerega v šolskem prednašanju ni ; pripovedovati, kar vsi kot izmiš¬
ljeno poznajo; stvar dokazovati, o kateri ne bo nihče sodil? In tudi to je ne¬
potrebno; a se razburiti in v kom jezo ali žalost vneti, ali ne bi bilo to za¬
smehovanje, ako se ne bi z nekaterimi vzgledi borbe navadili na dejanski boj
in resnično pravdo? Ne bo li tedaj nobeden razloček med sodnijskim govorom
in šolskim prednašanjem? Ako zaradi vspeha deklamujemo, nobeden. O da bi
se mogla navada vkoreniniti, da bi prava imena rabili in bolj zapletene pravde
v časih večega obsega izmislili, se navadno rabljenih besed manj izogibali, in
ugodne šale vpletali! To so stvari, v katerih smo pred sodnijo novinci, naj se
v drugih še tako dobro v šolah izurimo. Seveda, če teži prednašanje le za po¬
hvalo, je treba nekoliko se po volji poslušalcev ravnati. Saj se tudi v onih
prednašanjih, ki razpravljajo gotovo kaj istinitega, se pa v razveseljevanje

') Sponsio v privatnem pravu in zlasti v pravdi bila je stava, katero sto obe stranki
pod tem pogojem sklenili, da jo tista plača, ki pravdo zgubi, in ta stava je bila prav za
prav uvod v pravdo, ki je tekla o istinitosti trditev obeli strank. — Interdictum je ugovor
gosposke med obema strankama, v katerem se nahaja ukaz, ki ima kako stvar braniti. Ce
stranka, katerej je bilo zaukazano, ni vbogala, se je pričela pravda, v katerej se je sodnik
po dotičnem ukazu gosposke ravnal.

69

ljudstva sestavljajo, kakoršni so pauegiriki 1 ) in cela vrsta poveličalnih govorov,
dovoljuje več okrasa porabiti in vso umetnost, ki se pred sodnijo večidel ne
sme pokazati, ne samo očitno priznati ampak jo ljudstvu v to svrho sklicanemu
pokazati. Torej mora deklamacija, ker je vzgled sodnijskib in posvetovalnih
govorov, dejanstvenosti podobna biti; ker pa obsega tudi nekaj poveličalnega,
se mora nekoliko nalepotičiti. In to store komiki, ki niti čisto navadnega go¬
vora ne rabijo, kar bi bilo neumetno, niti se od dejanstvenosti preveč ne od¬
daljujejo, vzbog katere napake bi se posnema pogubila; ampak oni krasijo naš
vsakdanji govor z neko igralsko ličnostjo. Pa tudi tako nam bodo iz izmišljene
tvarine nekatere nepriličnosti vzrastle, posebno zaradi tega, ker mnoge stvari
negotove ostanejo, katere si po volji domišljujemo, n. pr. starost, vzmožuost,
otroci, roditelji, moč celih mest, pravice, šege itd.; včasih sklepamo celo iz na¬
pačnih trditev. A o tern na svojem mesiu. Pa če prav je namenjeno pričeto
delo vzgoji govornika, vendar ne bom mimogrede stvarij prav za prav šolstva
tikajočih se prezrl, da ne bodo marljivi čitatelji ničesar pogrešali.

Poglavje 11.

Je-li teoretska znanost umetnosti potrebna?

Sedaj pride torej na vrsto oni del teorije, s katerim navadno tisti pri¬
čenjajo, ki prejšnje opuščajo; toda jaz vidim, da mi bodo nekateri takoj v
začetku oporekali, po katerih mnenju zgovornost takih pravil ne potrebuje,
ampak zadovoljni s svojo nadarjenostjo in z vsakdanjo in šolsko izurjenostjo,
se našemu trudu rogajo po vzgledu celo slavnih učiteljev, izmed katerih je
eden, menda vprašan, kaj je figura, kaj dovtip itd. odgovoril, da sicer tega
ne ve, da pa se to nahaja v njegovem govoru, ako že k stvari spada. Drugi
je odgovoril na vprašanje, je li slednik Teodorov 2 ) ali Apolodorov: Jaz sem
prijatelj „ščitoborcev“ 3 ). Zares bolj bistroumno se ne bi bil mogel vloviti v
priznanje svoje nevednosti. Pa ti imajo, ker so bili tudi zaradi prirojenih vrlin
slavljeni in ker so mnogo spomina vrednega povedali, premnogo posnemoval¬
cev svoje malobrižnosti za teorijo, prav malo svoje nadarjenosti. Zatorej se ba¬
hajo, da z gorečnostjo in krepko govore; češ da pri izmišljenih tvarinah niso
niti dokazi potrebni niti razporedba, ampak le velikanske misli, čim predrz-
nejše, tem bolje, da se dvorana s poslušalci napolni. Celo pri premišljevanju

‘) I [avTjfopntoc, pauegyricus, je slavnostni govor pred zbranim ljudstvom (rozvTpfopic)
v ta namen držan, da bi se vrli činPelavilr,~dt5iu6Tjnbje vzbujalo in ljudstvo za kako lepo
idejo navduševalo. Pozneje so bili taki govori tudi v pohvalo posameznih oseb držani.
Slavno znan je Isokratov panBgirikos. Take vrste govori so se pa tudi Rimljanom pri¬
kupili; najlepši je panegirikus mlajšega Plinija, v katerem se ta mož cesarju Trajanu za
konzulat zahvaljuje.

2 ) Teodor Gadarski iz Palestine je bil retor v prvem stoletju po Kr. in je, ko je
kot prognanec na otoku Rodu živel, poučeval cesarja Tiberija. Tamkaj je tudi osnoval
posebno šolo DsoStopslov (Kvintil. III, 1, 18.) — Apolodor, retor iz Pergama, r. 1. 104.
pr. Kr. bil je v Apoloniji učitelj mladega Oktavjana, s katerim je v Rim prišel. Tukaj je
vstanovil po načelih Azinija Poljona šolo, ki je bila Teodorovi ravno nasprotna.

s ) Parmularius je privrženec onih gladjatorjev, ki nosijo parmo — majhen okrogel
ščit, kakor lahkooboroženci. Vprašani kaže svojo nevednost s tem, da ima retorja Teodora
in Apolodora za gladjatorja.

70

tvarine nimajo nobene metode, ampak v streho strme pogosto več dnij čakajo,
ali jim se bode kaka velikanska misel v glavi izrojila, ali pa začnejo nerazum¬
ljivo mrmraje na vso silo teci kakor od bojne trombe nagnani, pa ne da bi
besede izgovarjali, ampak še le iskali. Nekateri si osnujejo, predno so kako
misel našli, uvodne obrazce, katerim priklopijo košček svoje zgovornosti; če pa
po dolgotrajnem in hvalevrednem premišljevanju nobenega sredstva zveze ne
najdejo, jih zavržejo in se poslužijo potem drugih in potem zopet drugih, ki
so pa navadni in znani. Oni pa, ki nekoliko metode imajo, ne porabijo svo¬
jega truda za ves predmet ampak za posamezna mesta, in se ne ozirajo na
celoto, ampak lovijo koščeke, kakor jim baš v roke pridejo. Zatorej nima govor
sklopljen iz različnih tvarin nobene prave zveze in je podoben spiskom dečkov,
v katere vse spravijo, kar je bilo pohvaljeno v prednašanjih drugih. In vendar
prednašajo, saj tako se navadno bahajo, važne stavke in dobre misli; pa to
store tudi barbari in robovi; in če to zadostuje, tudi ni nobene teorije go¬
vorništva.

Poglavje 12.

Zakaj ima prosto ljudstvo nestrokovnjake za bolj duhovite kakor učene

govornike?

Tudi tega ne bi zanikal, da imajo ljudje dostikrat nestrokovnjake za boljše
govornike; to napačno mnenje pa izhaja prvič od onih, ki zmatrajo stvari brez
umetnega pristavka za vplivnejše, češ, da se kaže v razlomljenju, trganju in
vlačenju večja moč nego v odpiranju, razvozlanju in peljanju. Saj imajo ti ljudje
orožja neveščega gladjatorja, ki v borbo dere, in borca, ki se z vso telesno
težo na napaden predmet vleže, za hrabrejšega; dočim se pogostokrat tudi ta
z lastno močjo porazi in roka gibčnega nasprotnika njegov silen napad od¬
vrne. A v tej stroki se nahajajo stvari, ki neveščake čisto naravno varajo;
tako zmanjšuje umetna razdelitev govora, da-si je v pravdah zelo vplivna, na
videz spretnost, in nevednost se višje ceni nego olikanost in neurejene stvari
se zde bolj blagoglasne nego umetno sestavljene. Vrb tega so si vrline in na¬
pake v nekem oziru sosede, zatorej se ima opravljivec za odkritosrčneža, pre-
drznež za junaka, zapravljivec za radodarneža. Pa neveščak očitneje opravlja
in češče deloma na rovaš sprejetega varovanca, včasih tudi na svoj. Tudi s tem
si pridobi ljudi, češ da ljudje zelo radi to slišijo, česar sami ne bi bili hoteli
povedati. Drugič se tudi oni manj izogiblje nevarnosti z ozirom na izraževanje,
ter brezmerno poskuša; vzbog tega se včasih pripeti, da tisti kaj velikanskega
najde, ki vedno pretirano išče; pa to se redkokrat zgodi in ne odškoduje go¬
tovih napak. Tudi zaradi tega se vidijo nekaterim nestrokovnjaki boljši govor¬
niki, ker vse povedo; učenjaki pa le izbrane stvari prednašajo in nikdar čez
mero. Nadalje, ker se ne brigajo za vtemeljenje svojih trditev. In tako se
ognejo nenaklonjenosti raziskavanj in dokazov pri skaženem okusu ljudstva in
se le s tem pečajo, kar ugaja ušesom poslušalcev če tudi s pomočjo nepo
štenib sredstev. Tudi misli same, po katerih edino hrepenijo, se bolj odliku¬
jejo, dočim je vse okoli njih grdo zanemarjeno; kakor bliščijo lučice ne v
senci, kakor (Jicero*) pravi, ampak posebno v temi. Naj se tedaj le imenujejo,

‘) O govorn. III, 26.

71

kakor se poljubi, duhoviti, pa to je gotovo, da si vešč govornik tako pohvalo
v sramoto šteje. Vendar je treba priznati, da tudi olika nekaj odvzame, kakor
pila hrapavim, brusni kamen tumpastim stvarem in starost vinu; a ona od¬
strani napake, in le za toliko se je ono, kar je olika opilila, zmanjšalo, kolikor
je boljše postalo. Pa tudi s kretanjem in izgovarjanjem se poganjajo ti za
dobro ime vrlega govornika. Kajti oni povsodi kriče in vse, kakor sami to
imenujejo, s povzdigneno roko iztulijo besneči v silnem semtertja tekanju,
sopihanju, ošabnem kretanju in majanju glave. Sklepanje rok, bitje nog ob
tla, trkanje na stegno, prsi in čelo, vse to čudovito vpliva na prosto ljudstvo;
dočim ne razume strokovnjak samo v govoru mnogih stvarij skrajšati, spre¬
meniti in razvrstiti, ampak posebno pri prednašanju vsaki barvi govora po¬
treben kret telesa priličiti, in je rad skromen in hoče kot tak veljati, če je
kaj pomisleka vredno. A tisti govorniki imenujejo to moč, kar je bolje rečeno
sila; dočim vtegneš včasih ne samo takih igralcev ampak tudi, kar je sramot-
neje, učiteljev najti, ki se po kratkih govorniških vajah ne brigajo za teorijo,
kakor jim notranjost pove, daleč okoli kričijo in one, ki so oliki večjo čast
izkazali, bebce, suhoparneže, strahopetneže in slabovedneže imenujejo, kakor
baš kaka grda psovka prileti. Pa jaz onim čestitam, ki so brez truda, brez
teorije in brez šolanja zgovorni; a jaz, ki sem učeniški posel vže zdavna od¬
ložil in tudi foru se odpevedal misleč, da naj častneje moje poslovanje končam,
dokler me še ljudje zahtevajo — jaz se hočem v moji brezdelici tolažiti z
raziskavanjem in popisovanjem takih stvarij, ki bodo mladenčem zdravega
razuma koristile, mene pa gotovo razveseljevale.

Poglavje 13.

Katere meje ima umetnost?

A nihče naj od mene ne zahteva takih pravil, kakoršna so premnogi
strokovnjaški pisatelji spisali, da bi tako rekoč neizogibljive in neizpremenljive
zakone prednašal učeči se mladini; pričenja se vsekako z uvodom in ta mora
nekakošen biti, potem sledi povest, na to pravilo za pripovedovanje, za tem
glavni stavek ali, kakor nekaterim ugaja, opis, na to preporne točke v dolo¬
čenem redu in drugo, česar se nekateri tako silno drže, kakor da ne bi bilo
prav to drugače napraviti. Seveda bi bila retorika čisto lahka in malenkostna
stvar, ako bi se dala v eno in kratko pravilo spraviti; pa večina pravil se iz-
preminja po predmetih, času, okolščinah in po potrebi. In zatorej je za go¬
vornika najvažnejša stvar premišljevanje, ker se mora mnogovrstno in po do-
tičnih razmerah ravnati, Kaj? Boš li vojskovodji zapovedal, kedar bo bojni red
napravil, da naj tukaj čelo postavi, tukaj krili na obeli straneh naprej po¬
makne, tukaj konjenike pred krila namesti? To bo morda prav pametna tak¬
tika, kolikorkrat bo mogoča; pa vzpreminjala se bo po naravi kraja, če bo
n. pr. hrib nasproti stal, ali reka, če se ji bojo griči, gozdi in druge nepri-
ličnosti vstavljale. Spremenila jo bo sovražnikova posebnost in položaj trenutka;
sedaj se bo treba bojevati z ravnim, sedaj s postranskim bojnim redom, sedaj
s pomožnimi četami, sedaj z legijo, včasih bo tudi vgajalo hrbet pokazati, ka¬
kor da bi bežali. Torej bodo stvari same učile, je-li uvod potreben ali odveč,
ima li biti kratek ali daljši, naj se li ves govor k sodniku govori ali s po-

72

/

močjo kake figure do koga drugega obrne, naj se-li pripovedovanje okrajša ali
obširno razprede, ima li biti neprestano ali razvrščeno, naj se-li vrši v narav¬
nem ali spremenjenem redu. To isto velja o zaporednosti prepornih toček, ker
se pogostokrat pripeti, da v taisti točki koristi sedaj to sedaj ono raziskavati.
Saj ona pravila niso bila potrjena po zakonih ali ljudskih vkrepih, ampak
korist jih je izumila. Jaz sicer priznavam, da so ta govorniška pravila koristna,
drugače bi jih tudi ne bi spisoval; ako nam bo pa baš ista korist kaj drugega
svetovala, se bomo te držali ne oziraje se na pravila učiteljev.

Jaz bi najbolj to-le veleval in na to brez nehanja opozarjal 1 ): na
dve stvari naj se govornik pri vsakem nastopu ozira, kaj da se spodobi
in kaj da koristi. Pa dostikrat koristi v onem določenem in vkoreninjenem
redu mnogo kaj izpremeniti in včasih je dostojno, kakor pri kipih in po¬
dobah vidimo, da se obleka, obraz in postava izpreminjajo. Kajti ravno
stoječa podoba najmanj zanima; saj je vendar podoba, s eelim obrazom na¬
sproti obrnjena, z visečimi rokami, se stisnjenimi nogami, nevkretno delo od
nog do glave. Ona obratnost ali, da bolje rečem, gibčnost vdihne tudi kipu
življenje in Čut. Zatorej niso vse roke po enem kroju vpodobljene in v obrazu
se nahajajo mnogovrstni izrazi. Nekatere podobe predočujejo tek in naglost,
druge sede ali slonijo na čem; te so nage, one oblečene, nekatere na oba
načina sestavljene. Kaj je tako zamotanega in trudapolnega kakor je znani
Mironov 2 ) metalec diska? In vendar če bi kdo delo kot slabo izvršeno grajal,
ali ne bi bil tak človek o umetnosti malo poučen, v katerej sta baš novost
dela in težavnost hvalevredni? Tako zanimivost in prijetnost povzročujejo tudi
figure, ki se nahajajo ali v mislih ali besedah; one nekoliko navadno po-
spremenijo in v tem sestaja njihova vrednost, da se oddaljijo od vsakdanje
navade.

Na podobi se vidi navadno cel obraz; vendar je Apel 3 ) Antigona le
od ene strani naslikal, da bi napaka zgubljenega očesa podobe ne kazila. Kaj?
Ali ne bomo v govoru nekaterih stvari zakrili, bodi-si, da jib ni treba poka¬
zati, bodi si, da se ne dajo primerno izraziti ? Tako je storil, kakor menim,
Timant 4 ) iz Kitna na oni sliki, s katero je Tejskega Kolota prekosil. Ko je bil
namreč pri žrtvovanju Ifigenije Kalhanta žalostnega, Uliksa žalostnejega naslikal
in Menelaja v taki žalosti, kakoršno more umetnost sploh izraziti: je, porabivši
vse stopinje žalosti in nezmožen očetov obraz primerno naslikati, njegovo glavo

‘) Verg. Aen. III, 436.

s ) Miron, rojen v bojotskih Elevterali, slaven kipar, bil je součenec Fidijev in Po-
liklotov pri Ageladu. Upodabljal ni posebno bogOv marveč atlete in živali. Izmed kipov,
ki so predstavljali metalce diska, je bil njegov kip najboljši.

8 ) Apel bil je glasovit grški slikar v dobi Aleksandra Velikega. Posebna vrlina nje¬
govih slik je bila milota, '/aptc; sploh se je on bolj odlikoval po naj višji dovršenosti
v tehniki, kakor vzornosti predmetov. Najlepša izmed njegovih slik je bila ona, ki je
predstavljala boginjo Artemido, obdano od žrtvujočih devic, in pa ona, na katerej se je
Afrodita iz morja dvigala.

4 ) Timant iz Kitna, ali iz Sikjona bil je sovremenik Parazijev in Zevksov. Najlepša
Timantova slika je bila ona, ki je predstavljala žrtvovanje Ifigenie. V starem veku se
je trdilo, da so se Timantove sliko bolj vganiti dale, kakor se v resnici predstavljale, ker
so zelo mnogovrstne in idealne predmete predočevale.

73

zakril in vsakemu opazovalcu prepustil očetovo žalost presoditi'). Ali ni temu
podoben Salustijev * 2 ) izrek: „Menim namreč, da je bolje o Kartagini molčati,
kakor malo povedati?" Zatorej sem se vedno prav malo ravnal po pravilih, ki
se /tattoAtxd imenujejo, t. j. (da jih tako dobro, kakor morem, preložim) uni-
versalia ali perpetualia 3 ). Kajti le redkokrat se izumi pravilo, katero se ne da
na nobeno stran omajati in podreti. Pa o tej stvari bom na dotičnem mestu
obširneje razlagal. Mimogrede želim, da se mladenči ne zmatrajo za dosti po¬
učene in podkovane z pravili strokovnjakov, če katero kratko šolsko knjigo o
zgovornosti na izust znajo. Zgovornost nastane iz velikega truda, iz nepresta¬
nega učenja, mnogovrstnih vaj, premnogih poskusov iz globoke razumnosti, in
iz neustrašljive pričujočnosti duha. Seveda jo tudi pravila pospešujejo, vendar
le tedaj, če kažejo široko pot, ne pa posameznega tira; kdor bi mislil, da od
tega tira ne sme odstopiti, ta bi moral baš tako nevkreten postati kakor oni,
ki po vrvi hodijo. Tako zapustimo dostikrat od vojakov napravljeno cesto, da
jo po stranski poti vdarimo; in če od hudournikov podrti mostovi ravno pot
ovirajo, je treba po ovinkih hoditi in če vrata gorijo, bodemo poskusili skozi
steno uiti. To je zelo obširno, mnogovrstno in skoraj vsak dan novo delo, ka¬
tero se z besedami nikdar ne bo dovršiti dalo. Vendar bom poskusil to sesta¬
viti, kar je o tej stvari znanega, kar je najizvrstniše, in če se bo bolje zdelo
kje kaj spremeniti, dodati ali odvzeti.

Poglavje 14.

Kako se govorništvo deli?

Oni, ki so ime „retorika“ na latinski jezik preložili, so jo imenovali ora-
toria ali oratrii. Tem jaz ne bom odvzel zaslužene pohvale, da so poskusili
zaklad latinskega jezika pomnožiti. Pa nam, kedar iz grškega prelagamo, se
ne posreči vsaka prestava, baš tako tudi Grkom ne, kedar so hoteli v čisto
grškem jeziku naše besedo izraziti. Ta prevod ni manj nevkreten kakor ona
Plavtovn. 4 )—ftftK fintia in nn t i a pa , tn . fl L natančen ni; kajti orat.oria pomeni to kar
elocutoria, oratm to, kar elocutrix; retorika pa je to, kar eloquentia in ima
gotovo tudi pri Grkih dvoji pomen. Prvič je namreč v ars rhetorica pridevnik
kakor navis piratica; drugič poznamenuje stvar kakor philosophia, amicitia.
Jaz hočem tukaj le bistvo označiti, kakor je grammatika litteratura (jezikoslov-
stvo) ne pa litteratm kakor oratrix, niti litteratoria kakor oratoria; a v onem
prevodu besede retorika se to ne stori. Cernu bi se tedaj vpirali, zlasti ker

‘) Tako soglasno poročajo in sodijo: Cicoron (or. c. 22), Plinij (XXX, 10, 36) in
Valerij Maksim (Vlil, 11). Lessing je v Laokoontu drugega mnenja. Da je Timant Aga-
menanonovo glavo zakril, ni bila kriva nevzmožnost niti umetnikova niti umetnosti, am¬
pak umetnost ima svoje meje in teh ne sme umetnik prekoračiti. Prevelika žalost, ki se
v tem slučaju pristoja Agamemnonu kot očetu, se kaže v izkrivljenem obrazu, ki je vselej
grd. Umetnik pa se je moral ukloniti lepoti, prvemu načelu umetnosti. Torej je to zakril,
kar bi bilo zoper lepoto.

a ) Salust. lug. c. 19.

3 ) Občna pravila.

■*) Papirij Fabjan Plavt, prijatelj Senekin, rabil je, kakor Seneka (op. 58) poročaj
prvi to besedo mesto grške oooia (bitje). \

74

smo primorani tudi v drugih slučajih mnogo grških besed rabiti. Vsaj besede
philosophus, musicus in geometra bom gotovo rabil, ne pa jim s slabim la¬
tinskim prevodom krivice delal. Naposled, ker je M. Tulij Oicero celo onim
knjigam 1 ), katere je o tem predmetu prvič spisal, grški naslov dal. mi se pač
ni treba bati očitanja, da sem najslavnejšemu govorniku z ozirom na ime nje¬
gove umetnosti verjel.

Tedaj se retorika (sedaj smem to besedo brez strahu pred nagajanjem
rabiti) po mojem mnenju najbolje tako deli, da razpravljam o umetnosti, o
umetniku in njegovem delu. 2 ) Umetnost nam bo to, čemur se je treba naučiti,
namreč dobro govoriti, Umetnik pa je oni, ki to umetnost razume, namreč
govornik, čegar vrlost v dobrem govoru sestaja; delo pa, katero umetnik zvrši,
je izvrsten govor. Vse to se zopet v podplemena razvrščuje; pa o drugem in
tretjem delu na svojem mestu, tukaj hočem pričeti razpravljati prvi del.

Poglavje 15.

Kaj je retorika in katere so njene meje?

Pred vsem, kaj je retorika? Oe jo hočeš označiti, sta dve točki važni:
ali se dvomi o bistvu stvari same ali o izrazu. Prvi in najhujši prepir je o
tem, ker eni menijo, da se znajo tudi zlobni možje govorniki imenovati; drugi
pa, katerih mnenju se tudi jaz pridružujem, hočejo to ime in to umetnost le
poštenjakom dopustiti. Izmed onih pa, ki ločijo zgovornost od važneje in bolj
zaželjene pohvale življenja, so nekateri retoriko le moč imenovali, nekateri 3 ),
znanost a ne vrlino, nekateri spretnost, nekateri umetnost a od znanosti in
vrline ločeno, nekateri celo neko zlobno umetnost 4 ) t. j. xaxotsTi  se
skoraj vjemajo, da ima zgovornost nalogo ali pregovoriti ali tako spretno go¬
voriti, da pregovori. To pa lahko tudi nepoštenja^ stori. Zatorej se glasi na¬
vadna definicija, da je retorika, moč pregovarjanja. Kar jaz moč imenujem,
zovejo premnogi oblast, nekateri vzmožnost; da se pa o tej stvari nikakor ne
bo dvomilo, naj velja moč toliko kakor grška beseda Sovau:?. To mnenje izhaja
od Izokrata, če je knjiga o retoriki, ki mu se pripisuje, zares od njega. Da-si
ne graja govorniškega opravila, vendar nepremišljeno to umetnost definuje
rekoč, da je retorika vstvariteljica pregovarjanja, xetf>oo<; S7]|j.ioopyb<;; jaz bi si
tudi taistega izvoda besede ne bi upal rabiti kakor Pinij, ki imenuje M. Getega
Suadae medulla. 5 ) Tudi pri Platonu pravi Gorgija v dialogu, 6 ) ki je po njem
imenovan, baš to isto; vendar ne zmatra Platon njegovega mnenja kot svojega.
Cicero piše na več mestih, 7 ) da je naloga govornika govor pripraviti za pre-

’) Knjige de invent.ione je Cicero sam tudi retoriko imenoval.

2 ) Kvintilijan govori o umetnosti do konca ednajste knjige; o umetniku v dvanajsti
knjigi 1—9. o delu v dvanajsti knjigi 10 in 11.

s ) Aristotel, retor. I, 2.

4 ) Kakor Menej.

6 ) Prav za prav jedno, v katerem so vsa moč zgovornosti zbira. — M. Kornelij Ceteg
pontifeks maksimns in pretor (213 in 211. pr. Kr.) bil je, kakor Cicero (Brut. 15) priča,
nadarjen govornik.

9 ) Pogl. 8.

7 ) De or. I, 31; de inv. I, 5; acad. I, 8; ad Herenn. I, 2.

75

govarjanje. Tudi v retorskih spisih, katerih seveda sam ne hvali, trdi, da je
namen retorike 1 ) pregovarjati. Pa denar tudi pregovori, in govornikova priljub¬
ljenost, vpliv, veljava, naposled še pogled sam brez besedij, bodi-si, da gane
spomin na zasluge ali vsmiljenja vreden obraz ali lepa postava. Kajti ko je
Antonij braneč Manija Akvilija 2 ) obleko njegdvo razgrnivši zarastice ran po¬
kazal, katere je bil v boju za domovino spredej na prsi dobil, se ni zanašal
na svoj govor, ampak je oči rimskega ljudstva premogel, katero je bilo, kakor
so menili, baš najbolj po pogledu za oprošeenje zatoženca pridobljeno. Da je
Servij Galba 3 ) le s prošnjami za vsmiljenje kazni ušel, ker ni bil samo svojih
majhnih otrok v zbor pripeljal, ampak tudi sina Gala Sulpicija 4 ) na lastnih ro¬
kah nosil, ne spričujejo le spisi drugih pisateljev ampak posebno Katonov 5 )
govor. Tudi Drina 6 ) je bila, kakor trdijo, od sodnikov za nekrivo spoznana pa
ne vsled Hiperidovega govora, čeprav je bil izvrsten, ampak s kazanjem telesa,
katero je bila razgalila, da-si je vže tako zelo lepa bila. Oe pa vse to prego¬
varja, omenjena definicija ne zadostuje. Zbog tega so se oni posebno natančni
videli, ki so taistega mnenja o retoriki trdili, da je ona vzmožnost z govorom
pregovoriti. To definicijo je izrekel Gorgija v taisti knjigi, katero sem preje
omenil po Sokratu skoraj primoran; od njega se ne razlikuje mnenje Teodek-
tovo, bodi si, da je knjiga o retoriki njegova, ki nosi njegovo ime, bodi-si, da
morda Aristotelova; v onej se čita, „da je namen retorike ljudi z govorom  po
govornikovi volji voditi". Pa tudi ta oznaka ne zadostuje; kajti z govorjenjem
pregovarjajo ali dobivajo na svojo stran tudi drugi n. pr. ljubice, prilizovalci
in zapeljivci. Nasproti pak govornik ne pregovarja vselej; tako da včasih to ni
njegov pravi namen, včasih pa je podoben onim, ki niso z govornikom v no¬
beni zvezi. S to definicijo se deloma vjema Apolodor trdeč, „da je prva in naj¬
važnejša naloga sodnijskega govora, sodnika pregovoriti in njegovo mnenje za
to, kar hočemo, pridobiti“; kajti tudi po njegovem mnenju je človek od sreče
odvisen, tako da oni, ki ne pregovori, ne more tega imena obdržati. Nekateri
niso na vspeh govora ozira jemali, kakor Aristotel, 7 ) kateri pravi: „Retorika je

') De inv. I, 5.

a ) Manij Ak vili j je bil konzul 1. 101. pr. Kr., in je pomiril puntajoče se robove I. 99.
pr. Kr. v Siciliji. Leto pozneje je bil zaradi oderuštva zatožen, pa z ozirom na izkazano
hrabrost oproščen.

3 ) Servij Sulpicij Galba se je nesrečno bojeval 1. 151. pr. Kr. v Luzitaniji in je
tako kruto ravnal se sovražniki, ki so se mu bili vdali, da je bil 1. 149. pr. Kr. v Rimu
zatožen, pa po tožnih in ponižnili prošnjah od ljudstva oproščen. On je bil, kakor Cicero
(Brut, 86, 295) poroča, prvi govornik v svoji dobi.

4 ) Kvint Sulpicij Gal, sin vrlega vojskovodje in konzula, prišel je po rani smrti
svojega očeta v varstvo najbližjega sorodnika, namreč Servija Sulpicija Galbe, kateri mu
je po zakonu postal jerob.

5 ) Cicero de or. I, 53.

0 ) Frina je bila zaradi lepote glasovita hetera v Atenah, ki je bila najslavnejšim
slikarjem grškim v vzgled za njihove proizvode, tako Praksitelu za Afrodito iz Knida in
Apčlu za Afrodito dvigajočo se iz morja. Bila je neki tako lepa, da je vse očarala; edini
modrijan Ksenokrat se ji je vstavljal. Od nje razžaljen govornik Evtija jo je zaradi brez-
bošt.va zatožil, njen prijatelj Iliperid pa jo je branil, iz prva brez vspeha, a potem, ko
je krasoto njenih prs razkril bil, je zmagal.

7 ) Rotorika I, 2, 1.

76

vzmožnost vse poiskati, kar pomaga v govoru poslušalce pridobiti". Pa ta de-
tiuicija nima samo one napake, kakor preje omenjene, ampak vrh tega tudi še
to, da le iznajdbo obsega, ki brez besedij ni govor. Hermagor, x ) ki trdi, da
je njen namen „pregovarjaje govoriti“, in drugim, ki to isto mnenje pa ne s
čisto taistimi besedami izrazujejo, in kažejo, da je njen namen „vse povedati,
kar je v pregovarjanje neizogibno potrebno", se je zadosti odgovorilo z do¬
kazom, da ni govornikova naloga le pregovarjati. Tem definicijam so bili pri-
dejani mnogokateri pristavki. Nekateri so menili, da se retorika peča z vsemi
stvarmi, nekateri pa, da le s stvarmi, ki meščane zadevajo; katero izmed obeh
je bolj resnično, bom na onem mestu dokazal, ki je za to vprašanje določeno.
Zdi se, da je Aristotel vse govornikovemu področju podvrgel, ker pravi, da je
retorika vzmožnost vse zapaziti, kar se v kaki stvari pregorljivega nahaja".
'Tudi Patrotet, hi sicer ni pristavil „v vsaki stvari", nič izvzemši to isto pri¬
znava; on jo namreč imenuje vzmožnost to najti, kar v govoru pregovori. Pa
tudi ta definicija obsega le iznajdbo. Tej napaki se ogiba Diodor * 2 ) trdeč, „da
je retorika vzmožnost v govoru verjetne stvari najti in je lepo izraziti". Pa
ker tudi oni, ki niso govorniki, verjetne in pregovorljive stvari nahajajo, daje
s pristavkom „v vsakem govoru" ime najlepše umetnosti tudi onim, ki v hudo¬
delstvo svetujejo, še bolj kakor oni zgorej omenjeni.

Pri Platonu 3 ) trdi Gorgija, da je umeteljnik v pregovarjanju pred sodnijo
in v drugih zborih oni, ki pravico in krivico razlaga; Sokrat mu dopušča
vzmožnost pregovarjanja ne pa poučevanja. Oni pa, ki niso vsake stvari v go¬
vornikovo področje devali, so v definicijah, kakor je trebalo, še bolj natančne
in obširne razločke delali. Eden izmed teh je Ariston, 4 ) peripatetskega modri¬
jana Kritolaja učenec, čegar definicija se glasi: „Retorika je znanost, ki uči
meščanske zadeve razumevati in o njih tak govor držati, ki ljudstvo pridobi".
Ta ne postavlja kot peripatetik znanosti na mesto kreposti kakor stoiki; s tem
pa, da jo na pregovarjanje ljudstva omeja, češ, da učenjakov ne more pre¬
govoriti, sramoti zgovornost. O vseh, ki menijo, da se govornik le z meščan¬
skimi zadevami peča, sme se trditi, da premnoge dolžnosti govornikove pre¬
zirajo, posebno pa pohvalne govore, ki spadajo v tretji del retorike, sicer za
umetnost, a ne za vrlino. On namreč pravi (da rabim natančno besede onih,
ki so to iz grščine na latinski jezik preložili) takole: „Retorika je umetnost,
ki to, kar vtegne pri vsaki meščanski zadevi v pregovarjanje služiti, iznajde,
presodi in z lepimi izrazi primerno označi". Taistega mnenja je Kornelij Gels °),
kateri pravi, „da je namen retorike preverljivo govoriti o dvomljivi meščanski

’) Hermagora je bil učitelj zgovornosti za časa cesarjev Avgusta in Tiberija in je
bil učitelj Gadarskoga Teodora.

2 ) Katerega Diodora da je Kvintilijan menil, se ne da natančno dognati. Verjetno
je, da je mislil na onega, ki je bil rojen v Karskem Jašu in se z modroslovjom pečal.
Ta je živel nekaj časa na dvoru pri Ptolomeju Soterjn.

3 ) Gorgija 9.

4 ) Ariston, rojen na otoku Keju, bil je vodja peripatetske šole okoli 1. 226. pr. Kr.

6 ) Avel Kornelij Cels je bii izvrsten pisatelj za časa cesarjev Avgusta in Tiberija.

Njegovo obširno delo o poljedelstvu, modroslovju, zdravništvu in vojaštvu je obsegalo
prvotno 20 knjig z napisom de artibus (o umetnostih). Od tega dela se je ohranilo 8 knjig
o zdravništvu.

77

zadevi". Tem podobne so druge definicije n. pr.: ..Retorika je vzmožnost
stvari vzpoznavati, ki spadajo k meščanskim zadevam, in o njih govor držati,
ki se odlikuje z nekim pregovarjanjem, z nekim telesnim držanjem in pri¬
mernim prednašanjem". Nahajajo se še premnoge druge definicije, ki se enako
glasijo; na te bom tudi odgovoril, ko se bo predmet retorike razpravljal. Ne¬
kateri so menili, da ni niti vzmožnost, niti znanost niti umetnost, ampak ona
je, kakor Kritolaj ‘) misli, vaja v govorjenju (kajti to pomenja tpifhj), po Ate-
nejevem 2 ) mnenju je pa umetnost prevarjenja.

Pa premnogi so zadovoljni, če čitajo to, kar so drugi iz Platonovega-
Gorgija nepremišljeno izpisali, pa še tega ne do cela, tudi za druge spise nje¬
gove se ne brigajo. V največjo zmoto pa zabredejo misleči, da Platon ni imel
retorike za umetnost ampak za vedo tega, kar človeku prija in ugaja; vzbog
trditve pa na drugem mestu 3 ) je retorika senca enega dela državoznanstva in
četrti del prilizovanja. On namreč pripisuje dva dela državoznanstva telesu,
zdravništvo in telovadbo, dva pa duhu, zakonodajstvo in pravičnost; popačeno
podobo zdravništva imenuje kuharsko spretnost, telovadce pa kupce z robovi,
ki barvo z lišpoin in pravo moč s prazno debelostjo prigoljufajo, za zakono-
dajstvom se skriva zvitost, za pravičnostjo retorika. Vse to je v omenjeni knjigi
spisano in od Sokrata rečeno, skozi katerega Platon svoje mnenje razodeva;
vendar je treba razločevati tako zvane elenktične razgovore, v katerih se na¬
sprotna mnenja oprovrgavajo, in pa dogmatske, v katerih se poučuje. A Sokrat,
ali če češ Platon, nič kaj ugodno ne sodi o tedanji retoriki rekoč: „na ta na¬
čin, kakor sedaj državo vladate; 4 ) vendar je tudi pravo in pošteno retoriko
poznal. Vzbog tega se konča njegova razprava zoper Gorgijo tako-le: „tedaj
mora govornik pravičen biti, pravičen pa pravično ravnati hoteti?" Na to sicer
oni molči, pa razgovor nadaljuje Polos z mladostnim ognjem še bolj nepre¬
mišljeno, zoper katerega so naperjeni izrazi: senca, prilizovanje. Potem postane
Kaliklej še bolj buren, vendar pride do zaključka: „kdor hoče v resnici go¬
vornik postati, ima biti pravičen in pravičnosti vešč.-"’) Iz tega je razvidno, da
Platon retorike ni imel za zlobnost, da se pa ona vsreči le pravičnemu in po¬
štenemu možu. Pa še bolj jasno pravi v Fedru, „da umetnost ne more dovršena
postati brez znanja pravičnosti;" in s tem mnenjem se tudi jaz strinjam. Bi-li
bil drugače obrambo Sokrata in pohvalo onih spisal, ki so za domovino pali
bili? 0 ) To je gotovo govornikov posel. A ono vrsto ljudij je bičal, ki so reto¬
riko kot sredstvo za slabe namene rabili. Tudi Sokrat je mislil, da se za njega

ne spodobi govor, katerega je v njegovo obrambo Lizija spisal; in tedaj se je

bila navada zelo ukoreninila za pravdarje govore pisati, katere so vsak za se

držali, in tako so zakon vkanili, po katerem ni smel nobeden za drugega go¬
vor držati. Platonu so se tudi učitelji te umetnosti nesposobni zdeli, ki so re-

*) Kritolaj, rojen v lidijski Fazelidi, poripatetski modrijan, bilje naslednik kejskega
Aristona v vodstvu peripatotske šole v Atenah.

2 ) At,enoj, rojen v Siciliji, bii jo mehanik in sovremenik Arhimedov. Spisal je bil
delo o vojnih strojih.

3 ) Plat. Gorg. c. 17.

- 1 ) Plat. Gorg. c. 55.

■ r ') Plat. Gorg. 63.

6 ) V Apologiji in Meneksenu.

78

toriko od pravičnosti ločili in verjetne stvari resničnim predpostavljali; kajti
tudi to trdi v Fedru. Z onimi prejšnimi trditvami se vjema menda tudi Kor¬
nelij Cels, ki pravi: »Govornik se poganja le za tem, kar je resnici podobno 11 ,
in kmalu potem: „Ne dobra vest, ampak zmaga je plačilo pravdarja 11 . Ge bi
bila ta trditev resnična, bi bilo to znamenje velike izprijenosti, ki tako pogubna
sredstva zlobnim značajem ponuja in malopridnost s pravili podpira. Pa oni
naj pazijo, kako bodo svoje mnenje opravičili.

Pa da nadaljujem pričeto vzgojo dovršenega govornika, ki naj bo vzlasti
poštenjak, se hočem k onim vrniti, ki imajo boljše mnenje o govorniškem
poslu. Nekateri so mislili, da je retorika toisto kar državoznanstvo; Cicero jo
imenuje del državoznanstva, 4 ) to pa je toisto, kar modrost; drugi jo primer¬
jajo filozoliji, med katerim se nahaja Isokrat. Temu njenemu bistvu bo najbolj
primerna taka-le definicija: „Ketorika je znanost dobrega govorjenja 11 . Kajti
ona obsega tudi vse vrline govora in tudi govornikov značaj, ker dobro go¬
voriti more le poštenjak. Taistega pomena je Hrizipova definicija, katera izvira
od Kleanta 5 * ): „Retorika je znanost, ki uči po pravici govoriti 11 . Nahaja se še
več njegovih definicij, ki se pa bolj drugih vprašanj tičejo. Toisto bi pomenila
definicija tako-le .izražena: „ Prigovarjati k temu, kar se mora", toda umetnost
je potem od vspeha odvisna. Pa dobro pravi A rej, c ) da ona uči poleg vrline
jezika govoriti". Tudi oni izločujejo hudobneže od retorike, ki so jo za zna¬
nost meščanskih dolžnostij imeli, če znanost za krepost držijo; pati jo omejajo
le na meščanske zadeve. Dobro znan učitelj in pisatelj Albucij 7 ) priznava, „da
je znanost dobro govoriti", vendar se moti jo krateč s pristavki: „V meščan¬
skih zadevah in verjetno ; 11  pa na oboje sem vže odgovoril. Hvalevredna je
tudi volja onih, ki so trdili, da je naloga retorike pravično misliti in
govoriti.

To so menda najbolj znane definicije, o katerih se največ prepirajo. Kajti
vseh navesti ni niti potrebno niti mogoče, ker se je neko napačno prizade¬
vanje pisateljev umetnostij polastilo, nobene stvari s taistimi besedami, katere
je vže kdo drug rabil bil, definovati; pa jaz se bom take častilakomnosti ogi¬
bal. Kajti jaz ne bom vselej povedal, kar bom iznašel, ampak kar bo ugajalo,
kakor to-le: »Retorika je znanost dobro govoriti;" ker kdor, iznašedši naj¬
boljšo definicijo retorike, druge išče, hoče slabšo.

Iz te preiskave je tudi ono razvidno, kateri namen in katero najvišo in
zadnjo svrho ima retorika, tako zvano teko?, za kar se vsa umetnost popenja.
Kajti če je ona sama znanost dobro govoriti, je njen najvišji namen dobro
govoriti.

4 ) I)o invent. I. 5.

6 ) Kleant, rojen v mizijskem Asu 1. 260. pr. Kr, bil je Zenonov učenec in naslednik
v stojski šoli. On je trdil, da je solnce vladajoč princip vesoljnega sveta; zaradi toga se
je pozneje s svojim učencem Hrizipom prepiral in naposled prostovoljno od stradanja
poginil 80 let star.

°) Arej je bil stojski modrijan, rodom iz Aleksandrije in je živel v dobi cesarja
Avgusta.

7 ) Albucij, rojen v Novari, podal se je za časa cesarja Avgusta v Rim, kjer so je
kot retor odlikoval.

79

Poglavje 16.

Korist retorike.

Nadalje se vpraša, je-li retorika koristna? Kajti nekateri jo silno na¬
padajo, in rabijo, kar je najbolj nesramno, moč retorike v njeno obtožbo: Da
je zgovornost ona umetnost, ki obvaruje hudobneže pred kaznijo, po katere

prevari se včasih poštenjaki obsodijo, posvetovanja v pogubo vodijo, ki ne po-

vzročuje le vstaj in homatij ljudstva, ampak celo krvave boje, ki se je naposled
posebno tedaj rabila, kedar pokaže laž svojo moč zoper resnico. Saj očitajo
komiki') Sokratu, da on uči, kako se slaba stvar v dobro pretvarja in Platon
trdi zoper Tizijo in Gorgijo, da se v tak posel ponujata. * 2 ) Tem še pridevajo

primere iz grške in rimske zgodovine in naštevajo one, ki so ono ne samo

posameznim osebam ampak tudi državam pogubno zgovornost porabili, da so
državno ustavo razdrli ali uničili. Zatorej je bila, kakor trdijo, iz Lacederaonske
države prognana, pa tudi v Atenah, kjer ni smel govornik 3 ) strastij vzbujati,
je bila njena oblast omejena.

Na tak način seveda niso niti vojskovodje v korist niti gosposka niti
zdravništvo in naposled celo modrost ne. Saj se nahajajo med vojskovodji Fla-
minij, 4 ) med državniki Graki, Saturnini in Glavcije 5 6 ), med zdravili strupi in
pri onih, ki se po krivici modrijani nazivljejo, so se včasih spazile največje
nesramnosti. Zaničujmo tedaj jedi; saj so nam dostikrat bolezni povzročile. Ne
zahajajmo več v hiše; včasih so se vže nad prebivalci zrušile. Za vojake
naj se ne delajo meči; saj so ravno istih lahko tudi roparji poslužijo. Tudi je
gotovo vsakemu znano, da ogenj, voda, brez katerih ni življenja in (da ne
ostanem pri pozemeljskih stvareh) solnce in mesec, najvažnejši zvezdi, tudi
včasih škodujeta.

Ali se bo tajilo, da je znani slepec Apij s svojo zgovornostjo razdrl
sramotljivo mirovno pogodbo s kraljem Pirom? Ali ni bila M. Tulija izvrstna
zgovornost zoper poljske zakone 7 ) ljudstvu po volji? Ali ni uničila predrznosti

‘) Kviutilijan misli na znano Aristofanovo komedijo „oblaki“, v katerej Aristofan
Sokrata zasmehuje ter Sokratu pripisuje znano načelo zofistov: „slabo stvar v dobro pre¬
tvarjati".

2 ) V Fedru pag. 267 A. — Lizija, rojen v Siciliji, bil je eden najstarejših učiteljev
retorike, o kterej je tudi poučno knjigo sestavil. Živel je v petem stoletju pr. Kr. v Si-
rakuzah in Atenah. Lizija, Gorgija in Isokrat so bili baje njegovi učenci.

3 )  To je veljalo samo o onih govorih, ki so bili prod Areopagom držani.

4 ) Na katerega Flaminija da Kvintilijan misli, se ne da dognati. Najbolj znan je oni,
ki je bil 1. 217. pr. Kr. v bitki pri trasimenskem jezeru pobit.

5 ) Lucii Apulej Saturnin je bil ljudski tribun 1. 101. pr. Kr., C. Servilij Glavcija je
bil pretor 1. 100. pr. Kr., zelo hudoben človek, ki jo Saturninove naklepe v Marijev prid
pospeševal.

6 ) Apij Klavdij jo bi! cenzor 1. 312. pr. Kr,, ter je dal napraviti v Rimu vodovod
in znano cesto, ki je peljala skozi pomptinsko močvirje v Kapuvo. Kot starček je oslepel
(odtodi priimek Caecus slepec), vendar je držal, ko je kralj Pir po poslancu Kineji po¬
skušal rimski senat za mir pridobiti, slaven govor zoper mirovne pogoje. Poslanec Kineja
je moral Rim brez vspeha ostaviti.

7 ) Publij Servilij Rul, ljudski tribun 1. 63. pr. Kr„ nasvetoval je poljski zakon (lex
agraria), zoper katorega je Cicero trikrat govoril.

80

Katilinine.*) Ali si ni pridobil Cicero y  miru zahvalne svečanosti, katera naj¬
večja čast se le vojskovodjem zmagalcem daje V Ali ne da dostikrat prestra¬
šenim vojakom govor pogum nazaj in je prepriča, da je za-nje v tolikih nevar¬
nostih slava častneja od življenja? Lacedemonci in Atenčani me ne mikajo
tako, kakor rimsko ljudstvo, pri katerem so bili govorniki vedno v največji
časti. Jaz menim, da ustanovitelji mest ne bi bili združili okoli hodečih čet v
ljudstva ako ne z lepim govorom: in zakonodatelji brez velike moči zgovor¬
nosti ne bi bili dosegli, da bi se ljudje sami v jarem zakonov vpregali. Celo
naravstveni zakoni, če tudi so po naravi dobri, blažijo bolj srce, ako se lepe
misli v krasnem govoru razodevajo. Zatorej ni prav ono za slabo držati,
kar se da v korist porabiti, tudi ako ima orožje zgovornosti veljavo na
obe strani.

Pa take stvari menda le oni preiskujejo, ki so najvišjo nalogo retorike v
pregovarjanje položili. Ce pa je retorika znanost dobro govoriti — te deflacije
se tudi jaz držim — tako da ima govornik pred vsem poštenjak biti: se njena
korist nikakor ne da tajiti. In zares, oni bog, oče stvarij in stvarnik sveta, ni
z ničemer človeku tolike prednosti dal pred drugimi smrtnimi bitji, kakor z
govorjenjem. Kajti pri nemih živalih vidimo, da se njihova trupla od naših od¬
likujejo z velikostjo, močjo, trdnostjo, vstrajnostjo in naglostjo; ona tudi manj
tuje pomoči potrebujejo. Saj znajo same ob sebi brez učitelja preje hoditi,
živeža si iskati in vode preplavati. Zoper mraz je brani lastni kožuh, orožje
jim je prirojeno in živež med potom nahajajo; človek pa se mora za vse to
mnogo truditi. Zatorej nam je pa najboljo pamet dal in hotel, da smo kot taki
nesmrtnim bogovom drugovi. A pamet sama nam ne bi niti toliko hasnila niti
bila tako očividna, ako ne bi mogli tega, kar smo v duhu premislili, tudi z
besedami povedati; da to drugim živalim veliko bolj manjka kakor razum
in neko prevdarjanje, tega se lahko vsak človek prepriča. Kajti ležišča naprav¬
ljati, si gnjezda znašati, mlade vzrejati in izvaliti, si za zimo celo živeža pri¬
hraniti, nekatera dela izvrševati, katerih ne moremo posnemati (kakor priprav¬
ljanje voska in medu), za vse to je pač potreba pameti; pa ker me znajo go¬
voriti, je imenujemo neme in nespametne. Naposled, kaj pomaga nemim ljudem
oni nebeški duh? Zatorej, če nismo nič boljšega od bogov dobili, kakor govor,
v čem naj bi se bolj marljivo urili, v čem raje ljudi prekašali, kakor v tem,
s čimer se odlikujemo pred drugimi živalmi. To pa tem bolj, ker se v nobeni
umetnosti trud tako ne splača. To bo postalo očividno, ako pomislimo, iz
kako majhnega početka je zgovornost do dovršenosti dospela in še lahko
napreduje.

Da namreč zamolčim, kako koristno in vgodno je za poštenjaka, ako pri¬
jatelje brani, senat z nasveti vlada, ljudstvo in vojstvo po svoji volji vodi; ali ni
to vže samo ob sebi krasno, s človeškim razumom in besedami, katere vsakateri
rabi, toliko pohvale in slave doseči, da človek dozdevno ne govori, ampak
bliska in grmi, kar se je Perikleju * 2 ) pripetilo.

’) Lucij Sergij Katilina je bil zloglasni puntar v Rimu, katerega naklepe je konzul
Cicero zvedel in v znanih govorih zoper Katilino bičal.

2 ) Aristof. Ahar. v 530. Torej mu so Atenčani dali priimek „01impjan“.

81

Poglavje 17.

Je-li retorika umetnost?

Ne bilo bi niti konca niti kraja, ako bi bilo umestno čez mero in po
želji raziskovati. Pečajmo se tedaj z drugim vprašanjem, ali je retorika umet¬
nost. O tem pa ni nihče izmed onih dvomil, ki so govorniška pravila napisali,
tako da se nahaja celo v napisih knjig dokaz, da so jih o govorniški umet¬
nosti (de arte rhetorica) spisali; in Cicero imenuje retoriko umetno zgovornost.
Pa tega niso le govorniki trdili, kakor da bi se hoteli s svojim poslom od¬
likovati, ampak tudi premnogi modrijani n. pr. stoiki in peripatetiki. Jaz

priznavam, da sem dvomil, ali bi to vprašanje tolmačil; kajti kateri človek je
tako brez olike in zdrave pameti, da bi rokodelstvo stavbarstva, tkavstva in
lončarstva za umetnost imel, a trdil, da je retorika, najčastnejši in lepši posel,
kakor sem prej rekel, brez umetnosti dospela do take vzvišenosti in dovrše¬
nosti? Jaz mislim, da nasprotniki tega mnenja sami niso bili uverjeni o tem,

kar so trdili, ampak da so hoteli na težavnem predmetu samo razum bistriti,
kakor Polikrat, J ) ko je pohvalen govor držal na Busirida in Klitemnestro; če¬
prav je on, kakor pravijo, govor spisal zoper Sokrata, kar se od prejšnega ne
razlikuje.

Nekateri zmatrajo retoriko za prirojeno, pa vendar ne tajijo, da se z vajo
pospešuje, kakor trdi Antonij v Ciceronovi knjigi o govorniku, 2 ) da je neko
opazovanje ne pa umetnost. Vendar ne stoji to ondi zato, da bi je mi za res¬
nico držali, ampak da se Antonijev značaj ohrani, ki je svojo umetnost za¬
tajeval. Taistega mnenja je bil menda tudi Lizija. V obrambo tega mnenja se
trdi, da neolikanci, barbarji in robovi, kedar se branijo, neko uvodno misel
povejo, potem pripovedujejo, dokazujejo, opovrgavajo, in koncem za milost
prosijo. Dalje navajajo nasprotniki one zvite besede: nobeno delo umetnosti ni
bilo preje nego umetnost; in vendar so ljudje zase in zoper druge vedno go¬
vorili, učitelji zgovornosti se pa še le pozno nahajajo za časa Tizije in Koraka; 3 4 )
tedaj je bival govor pred umetnostjo in zatorej ni umetnost. Jaz se nikakor
ne bom trudil dognati, kedaj se je pričel teoretičen pouk v zgovornosti; ven¬
dar nahajamo pri Ifomeru Fojnisa, učitelja za dejanje in govorjenje, 1 ) več
drugih govornikov, vsako vrsto zgovornosti v treh vojskovodjih 5 ) in tudi tekmo¬
vanje mladenčev v zgovornosti zastopano, na Ahilovem ščitu 3 ) so eeJo vpo-
dobljeni prepir in pravdarji. Saj zadostuje na to opozoriti, da se je vse, kar je
umetnost dovršila, naravno pričelo. Kdor temu mnenju neče pritrditi, ta mora

')  Polikrat je bil zoflst in retor v drugi polovici petega stoletja pr. Kr. Poznat nam
je po dveh govorili; v prvem je hvalil Busirida, v drugem tožil Sokrata. — Busiris je bil
sin Egiptov in je tujce, ki so v njegovo deželo prihajali, žrtoval.

2 ) I, 20; II, 57.

3 ) Koraks, rojen Siciljan, vladal je po Ilieronovi smrti okoli 1. 467. pr. Kr. v Sirakuzah;
pozneje se je le sč znanostmi pečal in postal prvi učitelj zgovornosti, katero je po gotovili
načelih predaval in prvo poučno knjigo o tej umetnosti sestavil. Tizija je bil njegov naj¬
znamenitejši učenec, ki je za plačilo drugim govore spisaval.

4 ) Pr. Fojnisove besede v Hornerovi Iljadi IX, 437 itd.

5 ) Odisej, Menelaj in Nestor.

“) Pr. II. XVIII, 497 i, t. d.

6

82

zdravništvo zanikati, ki je nastalo iz opazovanja zdravja in bolezni, in po
mnenju nekaterih v izkušenosti sestaja; kajti mnogokateri je vže rano obvezal,
preje nego je bila umetnost, mnogo kateri mrzlico polajšal s pokojem in z na¬
činom živenja, ne previdevši vzroka, ampak ker ga je bolezen sama k temu
napotila. Na tak način bi tudi stavbarstvo ne bila umetnost; kajti kočo so vže
prvi ljudje stavili; tudi glasba ne, saj ne najdeš ljudstva, katero ne bi nekako
pelo in plesalo. Ge se ima tedaj vsak govor imenovati zgovornost, priznavam,
da je zgovornost vže bila preje, nego je postala umetnost; če pa ni vsak go¬
vornik, ki govori, in če prvi ljudje niso kot govorniki govorili, je govornik še
le vzbog umetnosti to postal, kar je, in pred umetnostjo ga ni bilo. S tem je
pa tudi ugovor onih ovržen, ki pravijo, da to ni umetnost, kar tisti stori, ki
se je ni učil; in vendar so taki ljudje govorniki postali. Tej stvari v dokaz
trdijo, da sta veslar Demad 1 ) in igralec Ajshin 2 ) govornika bila. Neresnično:
kajti brez teorije ne more nihče govornik postati, in o teh dveh se da do¬
kazati, da sta se le pozno, ne pa nikdar zgovornosti učila. Toda Ajshin se je
od mladih nog z vedami pečal, katerih ga je oče učil; o Demadu pa ni do¬
gnano, da se ni te umetnosti učil, po neprestanih govorniških vajah je po¬
stal to, kar je pozneje bil; kajti tak način učenja je najbolj vspešen. Sme se
celo trditi, da bi bil še večji govornik postal, ako bi se bil teorije učil; saj si ni
upal govorov spisati, da bi iz njih zvedeli njegovo govorniško vzmožnost. Aristotel
je po svoji navadi namerjajoč vprašanja staviti v Grilu 3 ) nekaj dokazov svoje
bistroumnosti izumil; pa taisti je tudi o retoriki tri knjige spisal, in v prvi pri¬
znava, da ni samo umetnost, ampak odmerja jej tudi mesto v državoznanstvu
in v dialektiki. Temu mnenju zelo nasprotujeta Kritolaj in Eodijski Atenodor 4 ).
Agnon si je z napisom samim zaupanje vzel, v katerem je priznal, da je nje¬
govo delo obtožba retorike. Pri Epikuru, ki nobene vede ni hotel priznati, se
takemu mnenju ne čudim.

Ti navajajo premnoge stvari, ki se dajo na malo toček razkrojiti; torej
bom na najvažnejše kratko odgovoril, da ne postane preiskava neomejena.
Prvo dokazovanje vtemeljujejo ti možje na predmet. Oni pravijo, da imajo vse
umetnosti predmet, kar je res; da pa retorika nima lastnega predmeta, katere
trditve krivost bom pozneje dokazal. Drugi neosnovani razlog se glasi: nobena
umetnost ne vstreza neresnici, ker se more le na podlagi pravega razuma
razviti; retorika pa vstreza neresnici, torej ni umetnost. Jaz hočem priznavati,
da retorika včasih neresnico mesto resnice govori; vendar ne bom pripuščal,
da se tudi z neresnico sploh peča, kajti to ni vse eno, če se komu kaj na¬
pačno dozdeva ali pa če druge ljudi prevariti skušamo. Saj se tudi vojskovodje
poslužujejo dostikrat prevare, kakor Hanibal, ko je obkoljen od Pabija, dal

‘) Demad je bil rojen Atenčan in je postal po izvanredni govorniški nadarjenosti
izvrsten govornik a v pogubo svoje domovine, ker je Demostenovi politiki nasprotoval in
tako k porazu atenske države pripomogel.

2 ) Atenčan Ajshin je bil vrl govornik, a hud nasprotnik Demostenov in vseh do¬
moljubov. Z macedonskim denarjem podkupljen je deloval za macedouskega kralja Filipa.

3 ) Gril je bil sin slavnega zgodovinarja Ksenofonta, ki je hrabro boreč se pri Man-
tineji pal. Aristotelov pohvalni govor na njega se je izgubil.

4 ) Atenodor, rojen v mestu Tarzu, bil je stojski modrijan in je učil pozneje v
epirski Apoloniji, odkoder ga je Oktavjan kot prijatelja in svetovalca seboj v Rim vzel.

83

dračje Da rogove volov navezati in prižgati, ter črede na nasproti stoječe hribe
gnati, da je sovražniku na videz pokazal odhod svoje vojske, v resnici ga je
pa goljufal. Sam je pa dobro vedel, kaj da se godi. Tudi Lacedemonec Teo-
pomp,*) ko se je bil v obleko svoje žene spreoblekel in kot ženska iz zapora
ušel, ni imel napačnega mnenja o samem sebi, ampak ga je le varhom izka¬
zal. Tako ve tudi govornik, če rabi neresnico, in da jo za resnico rabi; tedaj
nima on krivega mnenja, ampak ga drugemu vriva. Ce se je Oicero pobahal,
da je v Kluentovi 2 ) pravdi sodnika ogoljufal, je vendar sam stvar natančno
previdel. In če slikar s pomočjo umetnosti nekatere stvari tako napravi, da
nam se zdijo vzbočene, druge pa, da so oddaljene, vendar sam dobro ve, da
so vse v eni ravnini. Dalje ugovarjajo: „vsaka umetnost ima določen namen,
za katerim teži; v retoriki pa tega celo ni, ali pa se ne doseže namen, kateri
se kaže". To je laž, kajti jaz sem pokazal njen namen, in povedal, v čem da
sestaja. Pravi govornik ga bo vselej skušal doseči, kajti on bo vselej dobro
govoril. Ta ugovor ima morda kaj veljave proti onim, ki iščejo namen retorike
v pregovarjanju. Moj govornik pa in moja umetnost nista zavisna od vspeha
govora, Govornik se sicer napenja za zmago; a če je dobro govoril, je namen
umetnosti dosegel, tudi če ne zmaga. Tudi krmar želi z nepoškodvano ladijo
v luko pripluti; če ga pa nevihta zanese, vendar krmar ostane in izreče znane
besede: „Da le krmo prav držim“. Zdravnik obljubi bolniku zdravje; če mu
se pa to ne posreči vzbog hude bolezni, ali bolnikove nezmernosti ali kakega
drugega slučaja, vendar ne bo zgrešil namena zdravništva; če je le vse po
pravilih storil. Tedaj je govornikova naloga dobro govoriti. Kajti njegova umet¬
nost sestaja, kakor bom malo pozneje prav jasno pokazal, v podvzetju ne pa
v vspehu. Torej je tudi ona trditev napačna, da umetnosti vedo, kedaj so namen
dosegle; retorika tega ne ve. Saj vsak ve, je-li dobro govofil.

Nadalje obdolžujejo retoriko, „da rabi nepoštena sredstva", česar nobena
druga umetnost ne stori, češ da neresnico govori in strasti vzbuja. Pa izmed
teh ni nobeno nečastno, kedar se iz dobrega namena zgodi, in zatoraj ni no¬
beno pogrešek. Saj je včasih tudi modrijanu dovoljeno lagati, in govornik je
primoran srce ganiti, ako ne more na drug način sodnika za pravičnost pri¬
dobiti. Kajti dostikrat sodijo neizkušeni ljudje, kateri se imajo ravno v ta namen
varati, da se v sodbi ne zmotijo. Ako bi mi bili dani modri sodniki, ako bi
se nahajali v vsakem zboru in pri vsakem posvetovanju modrijani: ne- bi nič
veljala zavidnost, nič priljubljenost, nič predsodki in krive priče: delokrog zgo¬
vornosti bil bi zelo majhen in ona bi nam služila le v zabavo. Ker so pa po¬
slušalci omahljivi in ker je resnica tolikim nezgodam podvržena: treba je s
zvijačo boriti se. in vse v prid porabiti, kajti kdor je bil s pravega pota od¬
gnan, da se le po kakem drugem ovinku nazaj pripeljati.

Najbolj pa lete psovke na retoriko zaradi tega, da se ena in ista stvar
zagovarja in pobija. Nasprotniki pravijo: Nobena umetnost si ni v nasprotju,
retorika si je; nohena umetnost ne spodkopava svojega dela, retorika stori to;

‘) Teopomp je bil kralj špartanski, za časa katerega se je pričela prva mesenska
vojska (743.—724. pr. Kr).

2 ) A. Kluencij Habit je bil od lastne matere zatožen, da je svojega očima umoril,
a od Cicerona izvrstno branjen in oproščen.

6 *

84

takisto uči stvari, ki se smejo ali ne smejo govoriti, in toraj ni umetnost zaradi
tega, ker uči, kar se govoriti ne sme, ali pa zaradi tega, ker uči, kar je treba
govoriti, pa tudi njegovo nasprotje. Vse to pa zadeva oeividno ono retoriko,
ki ni v nobeni dotiki s poštenjakom in krepostjo samo. Z jedno besedo, kjer
je stvar krivična, nima retorika ničesar opraviti, tako da bi se moral zares
čudež zgoditi, da bi govornik, to je poštenjak, stvar zagovarjal in pobijal. Ker
pa narava stvarij tudi tako nanese, da sta včasih dva učenjaka o pravični stvari
različnega mnenja, (semtertje se celo misli, da se bodeta prepirala) hočem na to
odgovoriti in sicer tako, da postane očitno, da so ti ugovori zastonj izmišljeni
tudi zoper one, ki ime govornika zlobnemu značaju pridevati blagovolijo. Kajti
retorika ni nikakor v nasprotju sama seboj. Stvar se namreč zaplete se stvarjo,
ne pa retorika sama seboj. (Je se dva prepirata, ki sta se taistega predmeta
naučila, se vendar zaradi tega umetnost ne bo nehala, ki je bila obema preda¬
vana; v drugem oziru se tudi borstvo ne neha, ker se dostikrat gladjatorji, od
taistega učitelja izurjeni, sprimejo; tudi krmarstvo ne, ker se v pomorskih bit¬
kah eden krmar drugemu zoperstavlja; tudi vojskovodstvo se ne neha zaradi
tega, ker se vojskovodja z vojskovodjo bojuje. Takisto tudi retorika ne spodko¬
pava svojega dela. Saj govornik ne pobija svojih trditev, še manj pa retorika,
ker se bodo pri onih, ki njen namen v pregovarjanje devajo, ali če se slučajno
dva poštenjaka prepirati začneta, resnici podobne stvari iskale; če je pa ktera
stvar bolj verojetna kakor druga, vendar ni v nasprotju z ono, ki je verojetna.
Kajti kakor ni v nasprotju bolj belo z belim in bolj sladko se sladkim, tako
tudi ni nasprotno verojetneje verojetnemu. Retorika tudi ne uči tega, kar se ne
sme govoriti niti nasprotnega temu, kar se sme govoriti, ampak to, kar gre pri
vsaki stvari povedati. Vendar se govornik, če tudi ponajvečkrat, ne bode vselej
resnice držal; ampak včasih zahteva občna korist, da celo neresnico brani.

Še ti-le ugovori se navajajo v Ciceronovi knjigi o govorniku: „Umetnost
obsega one stvari, katere znamo; govornikov posel je vtemeljen na mnenju, ne
na znanosti, češ da pred nevednimi ljudmi govori in včasih govori, česar ne
zna". Drugo, namreč, ali sodnik ve, očem  se govori, nima z govorništvom nič
opraviti; na prvo bo treba odgovoriti. Umetnost obsega one stvari, katere znamo.
Retorika je umetnost dobro govoriti, govornik pa zna dobro govoriti. Pa on ne
ve, je li prav, kar govori. Tudi oni ne vejo, ki učijo, da vse stvari nastajajo
iz ogDja, *) ali vode, 'ali štirih elementov ali atomov; takisto tudi oni ne, ki
daljavo zvezd preiskujejo in velikost solnea in meseca; in vendar imenujejo
svoj posel umetnost.

Ue pa dokazi učinijo, da oni teh stvarij ne menijo, ampak vsled dokaznih
razlogov vedo; znajo dokazi govorniku taisto storiti. „Pa on ne ve, je-li njegova
stvar resnična". Tudi zdravnik ne ve, je-li onega zares glava boli, ki to trdi ;

‘) Izmed jonskih modrijanov, ki so se pečali s prašanjem, kako je vesolstvo (%oop.o<;)
nastalo, trdil je Tales, da je vse nastalo iz vode, Anaksimen, da vse iz zraka in Heraklit,
da vse iz ognja. — Siciljan Empedoklej pa je menil, da so prvotno bili štirje elementi
(ogenj, zrak, voda in zemlja), iz katerih je vesolstvo nastalo po vplivanju dveh moeij
prepira (vsoto?) in ljubezni (tptžia). — Atomisti (Levkip in Demokrit) so učili, da je
nastalo vse iz atomov, kateri so brezštevilni, po notranjem bistvu slični, po podobi in legi
pa različni in nerazdelni.

85

vendar ga bo zdravil, ker trditev kot resnično zmatra, in zdravništvo ostane
vzbog tega vendar umetnost. Vselej tudi ni namen retorike resnico govoriti,
pač pa verojetno; a ona je uverjena o tem, kar govori. Nasprotniki še temu
pristavljajo, da zagovorniki v eni pravdi to pobijajo, kar v drugi branijo.
A to ni pogrešek umetnosti, ampak dotičnega govornika. To so najvažnejše
točke, ki se retoriki očitajo; druge so manj važne pa vendar iz taistih virov vzete.

Da je pa retorika umetnost, da se na kratko dokazati. Bodi si namreč,
kakor je Kleant storil, da je umetnost vzmožnost, ki pot, t. j. red kaže: tedaj
gotovo nihče ne bi dvomil, da se v dobrem govoru tak pot in tak red pokaže;
bodi si, da se držimo one skoraj občno pohvaljene definicije, da sestaje umet¬
nost iz soglasnih in v koristno svrho življenja souvežbanih znanostij: torej
hočem takoj dokazati, da se vse to v retoriki nahaja. Ali ne obsega preiskav in
vadeb kakor druge umetnosti? če je dialektika umetnost in to je skoraj gotovo,
potem je tudi retorika umetnost, ker se od one bolj po načinu kakor po plemenu
razlikuje. Pa tudi to se ne sme prezreti, da je ono umetnost, v čemur eden
delo neumetno zvršuje, drugi pa umetno, in pa to, v čemer tisti bolje napreduje,
ki se je ga učil, kakor oni, ki se je ni učil. In vendar prekaša v retorskem
poslovanju ne samo učenjak naučenega, ampak tudi učenejši manj učenega;
kajti drugače bi ne bilo toliko pravil in tako odličnih učiteljev; to more vsak
priznati posebno pa jaz, ki teorije govora ne ločim od poštenjaka.

Poglavje 18.

H katerim umetnostim se prišteva retorika?

Nekatere umetnosti so vtemeljene na premišljevanju, t. j. na vzpoznanju in
prevdarjanju stvari j n. pr. zvezdoznanstvo, ki ne zahteva nobenega dejanja,
ampak je zadovoljno z razumenjem stvarij, s katerimi se peča, in se torej teoret¬
ska umetnost imenuje; druge imajo za podlago delovanje, katero je njihov
namen in se z delom dovrši, tako da ni po dovršenem delu nič več opraviti,
zatorej se imenujejo praktične n. pr. ples; spet druge so vtemeljene na učinku,
katere dosežejo svoj namen v dovršenju predmeta, ki nam se pred oči stavi,
torej se imenujejo obrazne vmeteljnosti n. pr. slikarstvo. Iz tega je menda
razvidno, da retorika na delavnosti obstaja; s to namreč dovršuje svoj posel.
In o tem so vsi ene misli.

Pa meni se zdi, da ona tudi iz drugih umetnostij mnogo zajema. Saj jej
včasih zadostuje stvar le preiskati. Zgovornost namreč govorniku ostane tudi,
če molči, in če neha javno govoriti, bodi si nalašč ali slučajno zadržan; on ne
bo nehal govornik biti kakor zdravnik ne, ki je nehal zdraviti. Kajti tudi v
samotnem ’) premišljevanju je nek vspeh, če ne največji, in potem je veselje
nad vedami nekaljeno, kedar se govorniki poslovanju odrečejo in samega sebe
opazuje žive. Neko podobnost pa ima tudi se stvoriteljnimi umetnostmi v tem,
da govore in povesti spisuje, kateri posel po pravici v govorniški delokrog šte¬
jemo. Ako se pa ima enej izmed omenjenih treh vrst umetnostij prištevati,
naj se imenuje, ker sestaja njena poraba posebno v delavnosti, tvorna ali, kakor
jo drugi imenujejo, upravna umetnost.

') Kako koristno da samota na učenje vpliva, kaže Kvintilijan v tretjem poglavju
desete knjige.

86

Poglavje 19.

Kaj bolj pospešuje zgovornost, prirodnost ali pouk?

Vem, da se je tudi vprašanje predložilo, se-li zgovornost bolj popešuje
po. prirodnosti ali po pouku. To se sicer ne razteza na nalogo mojega dela: kajti
na dovršenost govornikovo vpljivata obe. A po mojem mnenju je največ zavisno
od tega, kako da hočemo to vprašanje tukaj tolmačiti. Ako obe ločiš, bo prirod¬
nost tudi brez pouka mnogo zamogla; pouk pa bo le na podlagi prirodnosti kaj
zamogel. (Je se pa obe primerno družita, bo pri srednje nadarjenih in poučenih
govornikih nadarjenost več veljala, a dovršene govornike vzgaja po mojem
mnenju bolj pouk nego prirodnost; kakor nerodovitni zemlji tudi najboljši polje¬
delec nič pomagal ne bo, rodovitna zemlja pa bo tudi sama brez obdelovanja
rodila,, a na rodovitni zemlji bo obdelovanje več opravilo kakor rodovitnost
zemlje. Ako bi bil Praksitel ‘) poskusil iz mlinskega kamena kip izrezati, bil
bi mi Parski marmor tudi neobdelan ljubši; ako bi pa ta kamen taisti umetnik
izdelal bil, imelo bi delo več vrednosti nego marmor. Sploh daje prirodnost
tvarino za pouk; ta vpodablja, ona se vpodablja. Ni umetnosti brez tvarine,
tvarina pa ima tudi brez umetnosti vrednost, dovršena umetnost pa je več
vredna nego najboljša tvarina.

Poglavje 20.

.Te -1 i zgovornost krepost?

Važneje je drugo vprašanje: naj se li zgovornost k srednjim umetnostim
prišteva, ki se ne dajo niti hvaliti niti grajati, ampak še le koristne ali škod-
Ijve postanejo, kakoršen je pač značaj onih, ki jih rabijo; ali pa je krepost,
kar tudi premnogi modrijani trdijo? Jaz zmatram to, s čimur so se premnogi
v retorskih študijah pečali in se pečajo, za ate/vE«, t. j. za nobeno umetnost
(saj vidim, da mnogi brez metode, brez znanosti, tj e k a j derejo, kamor jih ne¬
sramnost ali lakota vede); ali pa rekel bi, za slabo umetnost, katero xaxoTs-/v[av
imenujemo. Po mojem mnenju so namreč mnogi živeli in še nekateri živijo, ki
so govorniško vzmožnost v pogubo ljudij zlorabiii. Tudi neka iiataiots^via
se nahaja t. j. nepotrebno posnemanje umetnosti, ki ni niti koristno niti škod¬
ljivo, ampak se zastonj trudi; kakor oni, ki je iz neke daljave grah na iglo
neprenehoma in ne brezvspešno metal. Ko ga je Aleksander videl bil, ga je
obdaroval z mernikom graha, katero darilo je onemu trudu prav primerno bilo.
Temu' primerjam jaz one, ki z velikim prizadevanjem in trudom prebijejo čas
v deklamacijah, katere morajo po njihovi volji istinitosti prav nepodobne biti.
Ta zgovornost pa, katero učiti skušam in katere uzor sem si v duhu vstvaril,
k'i poštenjaku prija in ki je prava retorika, je krepost.

Modrijani izvajajo to iz mnogih bistroumnih sklepov, meni pa se to še
bolj jasno dozdeva iz moje prav razumljive razprave. Oni pravijo takole: (Je
je to krepost, namreč složno postopati v tem, kar se sme storiti in kar se
mora opustiti, in se ta del kreposti imenuje previdnost: mora taista tudi v

') Praksitel, kipar v Atenah okoli 1. 400. pr. Kr., izražoval je posebno lepo milobo
in mladost, in je skoraj vsem bogovom krasne kipe izdelal.

87

tem biti, kar se sme govoriti in kar ne. In če so nam za kreposti vže pred
poukom neke podlage in kali od narave podeljene kakor za pravičnost, o ka¬
teri imajo celo neolikanci in barbarji neke pojme: smo gotovo od začetka tako
vstvarjeni, da moremo za nas govoriti, če tudi ne dovršeno, vendar tako, da
neke (kakor sem rekel) kali one vzmožnosti očitne postanejo. Pa umetnosti, ki
nimajo s krepostjo nič opraviti, so drugega bistva. Ker je tedaj govor dvoji,
prvič neprestan, ki se imenuje retorika in drugič pretrgan, ki se imenuje
dialektika, kateri je Zenon tako združil, da je to prispodabljal pesti, ono pa
dlani: 1 ) bo torej tudi dialektika krepost. 2 ) Po tem takem se bo o retoriki tem
manj dvomilo, čim krasnejša in očitnejša je.

A jaz hočem to iz del samih bolj natančno in očitno izprevideti. Kaj
bo namreč govornik v pohvalnih govorih počel, če ne razločuje, kaj da je
pošteno, kaj nesramno? ali v posvetovalnem govoru, če ni vzpoznal koristi?
ali v sodnijskem govoru, ako ne bi poznal prava? Celo hrabrost je pri tej
stvari potrebna, ker je dostikrat govoriti zoper viharne grožnje ljudstva, dostikrat
z nevarnostjo mogočneže razžaliti, včasih, kakor v pravdi Milonovi, obdanemu
od oboroženih vojakov tako, da bi govor celo dovršen ne mogel biti, ako ne bi
bila zgovornost krepost, Ce je v vsaki živali ona vrlost krepost, s katero pre¬
kaša druge stvari ali večino izmed njih, kakor v levu moč, v konju hitrost,
in če se človek, kar je gotovo, od drugih stvarij odlikuje z razumom in go¬
vorom: zakaj ne bi kreposti iskali tako v zgovornosti kakor v razumu? In
Krasova trditev pri Ciceronu 3 ) je prav resnična: „Zgovornost je ena izmed
največjih kreposti 1 ', in Cicero sam jo imenuje krepost ne samo v pismih na
Bruta ampak posebno na drugih mestih. A včasih bo tudi malopridnež uvod,
povest in dokaze tako prednašal, da se v njih ne bo nič pogrešalo. Kajti tudi
lopov se bo hrabro bojeval, vendar ostane hrabrost krepost; tako bo tudi zloben
suženj muke brez vzdihovanja prenašal, vendar potrpljenje bolesti ne bo brez
pohvale. Mnogokrat se taisto zgodi, pa na drug način. Tedaj naj to zadostuje,
ker sem o koristi vže preje razpravljal.

Pr. Ciceronovo razpravo o naj večjem dobra in zlu II. 6. — Zenon, rojen v Kitiji
na otoku Cipru, vstanovitelj stojske šole, živel je okoli I. 300. pr. Kr.

2 ) Dialektika je krepost.  Dialektika znamenuje pri Platonu posebno metodo razgovar-
janja o znanstvenih stvareh v ta namen, da se stvar označi in resnica najde; in oni, ki
zna stvari tako pretresavati, imenuje se dialektik (raziskovalec). Odtod je bila filozofija
imenovana dialektika in prvi, ki je znal najbolje o znanstvenih stvareh razgovarjati se,
bil je Sokrat. Toda Sokrat ni ločil znanosti od praktičnega življenja = dejanja, ampak
je trdil, da mora oni, ki hoče-sposoben postati v življenju in za življenje (in to je naloga
vsakega človeka), stvari prav vzpoznavati. Kajti prav ravna v življenju le tisti, ki si je
z raziskavanjem natančno vedo stvarij pridobil. Kdor tedaj dobro, lepo in pošteno pozna,
ta to tudi v dejanju pokaže, nevedneži pa se motijo in v napake zabredejo. Zatorej je
nevednost največje zlo, prava znanost pa krepost v obče in podstava vsaki posamezni
kreposti kakor hrabrosti, ali pobožnosti ali pravičnosti. Kajti pravičnost in vsaka druga
krepost je lepa in dobra stvar; kdor pa lepo in dobro pozna, ne bo temu nič drugega
predpostavil. Torej bode dialektik (= modrec) lepo in dobro storil. Po Sokratovem mnenju
je tedaj krepost prava znanost tega, kar gre storiti, ali modrost. Po dandanašnjih nazo¬
rih krepost ni pridavek znanosti, ampak volje.

3 ) O govorniku III, 14.

Poglavje 21.

Tvarina zgovornosti.

Nekateri učenjaki so trdili, da daje govor tvarino zgovornosti, katerega
mnenja je pri Platonu Gorgija. Ge se to tako razumeva, da se predavanje o kateri
stvari koli sestavljeno imenuje govor, potem ni tvarina ampak izdelek, kakor je
kip izdelek kiparjev ; saj se tudi govor z umetnostjo napravlja kakor kip. Ge pa
menimo, da se s tem izrazom besede same poznaraenujejo, je treba pomisliti,
da besede brez tvarine ničesar ne opravijo. Nekateri imajo dokazne razloge, ki
nam v pregovarjanje služijo, za tvarino retorike, pa tudi ti so le del naloge
in se tvarjajo z umetnostjo ter petrebujejo tvarine. Drugi zmatrajo preiskave
meščanskih zadev za tvarino retorike; pa njihovo mnenje ni napačno zaradi
kakovosti, ampak zaradi obsega govorniške tvarine, ker so one preiskave zares
tvarina retorike, ali ne edina. Tretji zopet imenujejo, ker je zgovornost krepost,
vse življenje njeno tvarino. Drugi pa trdijo, ker ni vseh krepostij tvarina vse
življenje, ampak se premnoge izmed njih le na dele raztezajo, kakor imajo pra¬
vičnost, hrabrost, zmernost posebne dolžnosti in lasten delokrog: tako se ima
tudi retoriki poseben del od kazati in ji dajo pragmatski delokrog v etiki t. j.
delovanje v javnem življenju.

Jaz menim (oziraje se na mnenja drugih pisateljev) da daje retoriki tvarino
vse, o čemer koli se da govoriti. Sokrat namreč pravi pri Platonu Gorgiji, 1 ) da
ne dajejo besede, ampak stvari tvarino retoriki. V Fedru 2 ) pa razločno kaže,
da se zgovornost ne nahaja le pred sodnijo in v zborih, ampak tudi v zasebnem
in domačem življenju. Iz tega je očitno, da je Platon sam tega mnenja bil. In
Gicero 3 ) imenuje na nekem mestu tvarino retorike stvari, ki v njen delokrog
spadajo, vendar tudi njih število omejuje. Na drugem mestu 4 ) pa s temi le
besedami trdi, da ima govornik o vseh stvareh govoriti: „Toda meni se dozdeva,
da moč govornikova in tudi poklic dobr.o govoriti obljubujeta to le prevzeti,
namreč vrlo in obširno govoriti o vsaki predoženi stvari." In zopet na drugem
mestu 5 ) pravi: „Govornik mora vse razmere, ki se nahajajo v človeškem življenju,
ker se on z življenjem peča in mu ono tvarino daje, preiskati, slišati, prečitati, »
razpravljati, tolmačiti in prevdarili."

Nekateri učenjaki so pa .trdili, da je to, kar jaz govorniško tvarino
imenujem, deloma neomejeno, deloma ni lastno retoriki, in so jo imenovali
okoli letečo umetnost, ker o vsaki stvari govori. Pa s temi se nečem prepirati.
Kajti oni priznavajo, da se razteza na vse stvari, a temu nečejo pritrditi, da
ima lastno, ker mnogovrstno, tvarino. Pa tudi neomejena ni, tudi če je mnogo¬
vrstna; tudi druge manj važne umetnosti imajo mnogovrstno tvarino n. pr.
stavbarstvo, saj se z vsem bavi, kar je za poslopje potrebno; in rezbarstvo, ki
izvršuje svoja dela v zlatu, srebru, medi in železu. Kajti kiparstvo obsega mimo
preje navedenih stvari j tudi les, slonovo kost, marmor, steklo in drago kamenje.

'.) Gorg pogl. 9.

2 ) pag. 261.

3 ) O govorniku I. 15.

4 ) O govorniku I, G.

5 ) O govorniku III, 14.

89

Tvarina, s katero se tudi kdo drug peča, se ne sme takoj od retorike ločiti.
Kajti ako bi vprašal za tvarino kiparjevo, mi se bo imenovala med; ako pa za
tvarino kotlarja, t. j. onega opravka, katerega Grki /aXxeota7j imenujejo, mi se
bo tudi med imenovala. In vendar se posode od kipov zelo razlikujejo. Zato
zdravništvo ne bo nehalo biti umetnost, ker se peča z maziljenjem in telovadbo
kakor borstvo, ali ker se bavi s pripravo jedil kakor kuharstvo. Ge se pa trdi,
da ima filozofija razpravljati dobro, koristno in pravično, tudi to ne nasprotuje;
saj menijo poštenjaka, kedar modrijana imenujejo. Zakaj bi se torej čudil, da
se govornik, katerega ne ločim od poštenjaka, s taisto tvarino peča? zlasti ker
sem vže v prvi knjigi dokazal, da so se modrijani onega od govornikov za¬
puščenega dela polastili, ki je bil vselej lastnina retorike, tako da so se bolj
z našo tvarino pečali. Ker so naposled vse stvari, o katerih se da razgo var jati,
tvarina dialektike, dialektika pa pretrgan govor: zakaj ne bi smel nepretrgan
govor taiste tvarine imeti ?

Nekateri s tem le ugovarjajo: „Tedaj bo moral govornik v vseh umetnostih
izurjen biti, ako hoče o vsaki stvari govoriti." Na ta ugovor bi lahko s Cicero-
novimi 1 ) besedami odgovoril, pri katerem tole nahajam: „Po mojem mnenju ne
more nobeden v vsakem oziru hvale vreden govornik biti, ako si ne pridobi
znanosti v vseh važnih stvareh in umetnostih." Pa meni zadostuje, če ni go¬
vornik v oni stvari neveden, o kateri ima govoriti. O katerih bo torej govoril ?
O tistih, v katerih se je izučil. Jednako naj se pouči o stvareh, o katerih mu
bo govoriti, in o katerih se je poučil, naj govori. Ali ne bo tesar o svojem
poslu in učitelj glasbe o tej bolje govoril kakor govornik? Ge ta o dotični stvari
ničesar ne ve, potem seveda. Kajti tudi neolikan kmet, če se pravda, bo o
svoji stvari bolje govoril kakor govornik, ki o prepirni stvari nič ne ve. Ge se
pa da po glasbenem učitelju, po tesarju in pravdarju poučiti o dotični stvari, bo
govornik bolje govoril kakor oni, ki ga je poučil. Govoril bo, pravim, i tesar,
kedar bo stavbarstvo razpravljal, i glasbeni učitelj, kedar bo glasbo razpravljal;
a govovnik ne bo, ampak se bo le obnašal, kakor govornik, baš tako tudi ne-
veščak, če rano obeže, ne bo zdravnik, ampak se bo le obnašal kot zdravnik.
Ali se ne nahajajo take stvari v pohvalnih, posvetovalnih in soduijskih govorih?
Tedaj ne bi bil smel govornik svojega mnenja povedati, ko so se posvetovali
o zgradbi Ostijske luke „in vendar je trebalo metode arhitektov". Ge sta ru¬
menkasta barva in oteklina na telesu znamenje neprebavljivosti ali strupa, ne
tolmači li to govornik? In vendar se tiče to zdravništva. Ne bode li se tudi
z merjenjem in števjljenjem pečal? In vendar pripada to geometriji. Jaz menim,
da skoraj vsaka stvar lahkfi po kakem naključju v govornikovo področje pride;
če pa ne, potem ne bo imel ž njo nič opraviti. Tedaj je moja trditev opravičena,
da spada v govorniško tvarino vsaka star. o katerej se da kaj povedati. To
potrjuje (udi občna navada govorjenja. Ge smo kaj izvedeli, o čemur imamo
govoriti, priznanjamo dostikrat vže v predgovoru to kot predloženo tvarino.
Gorgija je bil tako prepričan, da ima govornik o vsaki stvari govoriti, da se
je dal v šolskih dvoranah vprašati, o kateri stvari koli je kdo hotel. Tudi
Hermagora je spravil v področje retorike vse stvari trdeč, da se za njo tvarina

*) O govorniku 1, G.

90

nahaja v pravdah in raziskavah. Ako pa meni, da nimajo raziskave z retoriko
nič opraviti, potem ni mojega mnenja; ako jih pa retoriki prišteva, podkrepljuje
tudi moje mnenje. Saj ni nobene stvari, ki ne bi spadala v pravdo ali raziskavo.

Tudi Aristotel je, razdelivši zgovornost na tri dele, na sodnijsko, posveto¬
valno in pohvalno, skoraj vse stvari govorniškemu področju odkazal; saj ni
nobene stvari, ki ne bi enej teh treh vrst pripadala.

Le prav malo jih je popraševalo po orodju. Orodje pa imenujem to, brez
česar se tvarina ne da v to vpodobiti, kar hočemo napraviti. Pa po mojem
mnenju ne potrebuje umetnost takega orodja ampak umetnik. Kajti znanost ne
poprašuje po orodju, ampak zamore, tudi če ničesar ne izdela, dovršena biti;
umetnik pa potrebuje orodja n. pr. rezbar dleta in slikar čopiča. Torej hočem
to za ono mesto odložiti, na katerem bom o govorniku x ) razpravljal.

‘) V petem poglavju XII. knjige pravi Kvintilijan, da mora govornik mimo teme¬
ljite znanosti v raznih strokah na razpolaganje imeti obilnost besedij in prilik, iznajdenost,
vzmožnost razvrščanja tvarine, zvest spomin in prijetnost predavanja. Največ pa velja
izvrstnost duha, ki se ničesar ne vstraši Mnogo pripomorejo tudi venanje vrline, kakor
lepa postava, močna prša in prijeten glas.

X. Knjiga.

Poglavje L

O obilju besedij.

Pa kakor so ta govorniška pravila v izoliko neizogibno potrebna, vendar
ne vzgajajo zadosti zgovornosti, ako se ne pridruži neka stalna spretnost, katero
Grki imenujejo; pospešuje li se ta bolj s pisanjem ali čitanjem ali govor¬
jenjem, poprašuje se navadno, kakor vem. To vprašanje bi trebalo precej natančno
tolmačiti, ako bi mogla samo ena onih vaj zadostiti. A one so vse tako tesno
zvezane in nerazdružne, da ves trud ne bi nič koristil v drugih, ako bi se
katera izmed njih zanemarila. Kajti zgovornost ne bo niti izvrstna niti krepka
postala, ako je ne bo krepila pogostna vaja v zlogu; tako se bo pa tudi ta vaja
brez čitanja sem in tja zibala kakor ladja brez krmarja, in oni ki bo znal, kaj
in kako je treba o vsaki stvari govoriti, bo tako rekoč na zaklenenih zakladih
ležal, ako ne bo imel vstrajne in za v?>e slučaje pripravljene zgovornosti. Naj
se le vidi katera neizogibno potrebna, vendar ne bo v govornikovo dovršenost
takoj največje važnosti. Prvo mesto gre pač govorjenju, ker sestaja govornikov
posel v govorjenju in iz tega se je tudi, kakor je oči vidno, moja umetnost raz¬
vila; na drugem mestu je potem posnema, in zadnje mesto gre pismenim vajam.
Pa kakor je do dovršenosti mogoče priti le iz početkov, tako se vže v teku
poučevanja ono kot nevažno pokaže, kar je prvo. A jaz ne razpravljam tukaj,
kako naj se govornik poučuje — kajti to se je ali zadosti ali kolikor možno
zgodilo — ampak s katerimi vajami se ima borec, ki se je od učitelja vseh
kretov naučil, za boje pripravljati. Torej hočem onega, ki zna misli najti in
razporediti, in ki je spreten postal v izbiranju in nameščenju besedij, poučevati,
kako najložje to tudi praktično izvršuje, česar se je naučil.

Je-li tedaj dvomilo, da si mora nabrati, rekli bi, nekih zakladov, katerih
se zna poslužiti, kedar koli bode treba? Ti zakladi sestajajo v obilju mislij in
besedij. A misli so pri vsakem predmetu različne, pri malokaterih skupne, be¬
sedij si je pa treba nabrati’ za vse predmete; če bi vsakemu predmetu bila po¬
sebna beseda, bi trebalo manj marljivosti; saj bi se ponujale vse besede takoj
z dotičnimi predmeti. Ker so pa izrazi za razne stvari ali bolj pristni ali bolj
lepotični ali več pomenljivi ali blagoglasneji, morajo govorniku ne le vsi znani
ampak tudi na razpolaganje in tako rekoč pred očmi biti, da lahko izmed teh
najboljše izbere, ko se njegovemu mnenju pokažejo. Vem, da se nekateri sinonim¬
nih izrazov na pamet uče, da jim tem ložje eden izmed premnogih na pamet

') Pr. Svetonija v življenju cesarja Klavdija, pogl. 20.

2 ) Plat. Gorg. pogl. I.

92

pride, ali da rabijo, kedar so se jednega poslužili, če se kmalu potem zopet
potrebuje, drug sinonimen izraz ogibuje se ponavljanju. Pa tako početje je
otročje in trud je brezvspešen, pa tudi malo koristen; kajti na tak način se
neka mešanica nakopiči, iz katere se lahko brez razločka vsak izraz porabi.

Mi pa imamo premišljeno nabirati obilje besedij, ker težimo za krepko
zgovornostjo ne za kričečo mnogobesednostjo. A to dosežemo, čitaje in poslužuje
najboljšo tvarino. Kajti tako ne izvemo samo imena stvarij, ampak tudi, kateri
izraz je na kakem mestu najbolj prikladen. Saj se skoraj vse besede v govoru
rabijo, raz ven malo nedostojnih izrazov. Se ve, da se pesniki jambov in stare
komedije dostikrat hvalijo tudi zaradi onih izrazov, pa meni zadostuje ozirati
se na mojo stroko. Vse besede razven omenjenih so nekje na svojem mestu;
kajti včasih je treba prostih in navadnih besed, in izrazi, ki nam se na lepših
mestih grdi zdijo, so na svojem mestu, kdar predmet zahteva, Da se teh
izrazov naučimo in ne le njihov pomen vzpoznamo, ampak tudi njihove oblike
in naglase, da pristojajo kjer koli rabljeni, to zamoremo le z marljivim čitanjem
in poslušanjem doseči, ker vsak govor vzprejemamo iz prva z ušesi. Iz tega je
tudi razvidno, zakaj da so bili na kraljevo povelje otroci od nemih dojnic v
samoti vzgojeni, ki vendar niso znali govoriti, če tudi so, kakor pravijo, nekatere
besede gučali. Nahajajo se pa nekatere take besede, ki z več izrazi toisto
stvar pomenijo, tako da ni v oziru pomena nobenega razločka, kateri izraz
da rabiš n. pr. „ensis“ in „gladius“ (sablja in meč); druge pa, katere po pre-
nosbi taisti pomen dobijo, če tudi so pravi izrazi za nekatere pojme, n. pr.
ferrum in mucro (železo in ost.)

Kajti le po napačni porabi imenujemo „sicarios“ (morilci z bodalom) tudi
vse, ki so s katerim koli orožjem koga umorili. Druge pojme označujemo z opisom
več besedij n. pr.: „obilje stisnenega mleka. * 2 )“ Premnogo fraz pa tvarjamo po
zameni: „Vera“, „ni mi neznano", „ne motim se", „ne uide mi“ in „kdo ne
ve“ ? „Nihče ne dvomi". Tudi sorodnih izrazov se radi poslužujemo; tako po-
menjajo „razumem“, „misliin“ in „vidim“ dostikrat taisto kar „vem“. Veliko
obilnost takih izrazov nam pripravi čitanje, da jih se poslužimo ne le kdar
nam na pamet pridejo, ampak tam, kjer so potrebni. Kajti ne vselej pomenjajo
ti izrazi taisto; kakor o duševnem razumenju „video-vidim“, ne bi smel reči
„intellego-razumem“ o gledanju očes, jednako pomeni mucro (ost) to kar gla-
dius (meč), nikdar pa ta beseda taisto, kar ona. Pa če si tudi na tak način
obilje besedij pridobimo, vendar ne smemo le zaradi besedij čitati in poslušati.
Ako namreč zamore učenec vzglede brez navodila razumeti in vže iz lastne
moči posnemati tedaj so v vseh stvareh, katere koli učimo, vzgledi izdatnejši
nego teoretska pravila, ker govornik izvršuje to kaže, kar učitelj veleva.

A na poslušalce vplivajo druge stvari koristno in zopet druge na čitatelje.
Govornik gane vže se živo besedo in unema s predmeti, ne pa s podobo ali

') Kvintilijan menila misli na dogodek, kateri pripoveduje Herodot (II, 2), da je
dal Egiptovski kralj Psametih hoteč zvedeti, je-li katero ljudstvo starejše od Egipčanov,
dvoje otrok vzrediti oddaljenih od človeške družbe. Ker sta ta revčeka frigijskemu jeziku
podobno besedo bekos (= kruh, hrana) jecljala, mislilo se je, da so Frigi starejše ljudstvo
od Egipčanov.

2 ) Pr. Vergil. (Eci. I, 82); Et pressi copia lactis = mnogo svežega sira.

93

opisom. Kajti vse je živo in se giblje, in novo, kar tako rekoč pred našimi
očmi nastaja, vsprejemamo se sočutjem in razburjenostjo. Vznemirja nas ne le
izid pravde, ampak tudi nevarnost govornika. Vrh tega nas zanima glas, lepo
in vsakokratni vsebini primerno kretanje telesa, v preduašanju celo jako vplivna
modulacija glasa in. da kratko povem, vse jednake stvari. Pri čitanju je sodba
bolj zanesljiva, poslušalcu pa jo pači mnogokrat sočutje za govornika ali pa viharna
pohvala. Sramujemo se namreč drugega mnenja biti in neka tiha bojazljivost
nas ovira upati si več, dočim včasih drhali i napačno dopada, i se od naprošenih
poslušalcev 1 ) tudi to hvali, kar ne dopada. Pa tudi nasprotno se zgodi, da
spačeni okus izvrstnega predavanja ne pohvali. Citanje je bolj prosto in ne
zgine v naglem predavanju, ampak svobodno je ono večkrat ponavljati bodi si,
da o čem dvomino, bodi si, da si želimo katero stvar zapamtiti. Ponavljajmo
tedaj in premišljujmo čitano tvarino, in kakor jedi žvečene in razmočene poži¬
ramo, da je ložje prebavljamo: izročajmo tudi čitano tvarino ne sirovo, ampak
po mnogem ponavljanju omehčano in tako rekoč izdelano spominu v posnemo.

Dolgo naj se le najboljši pisatelji čitajo, ki zaupanja, katero imamo v nje,
ne varajo, pa marljivo in skoraj s tako natančnostjo, kakor bi hoteli ini sami
knjigo pisati; tudi naj se ne le vsi posamezni deli preiščejo, ampak prečitana
knjiga naj se vsaj znova predela, zlasti govor, čegar vrline se dostikrat nalašč
zakrivajo. Kajti dostikrat govornik pripravlja, svoje mnenje zakriva, zalezuje in
to v prvem delu govora pove, kar mu še le koncem koristi. Zatoraj nam stvari
tam, kjer stoje, manj dopadajo, dokler še ne vemo, zakaj da so rečene; torej
bo treba prečitano tvarino ponoviti. A posebno koristno je one pravde znati, o
katerih se dotični govori vrte, in če je možno, od obeh strank držane govore
citati n. pr.: nasprotne govore Demostena 2 ) in Ajshina, Servija Sulpicija in
Mešale, izmed katerih je eden za Avfidija, druge proti Avfidiju govoril; Poljona
in Kasija o zatoženem Asprenatu 3 ), in premnogo drugih. Celo tedaj, če govori
niso jednake vrednosti, bo koristno nekatere prečkati, da vzpoznamo prepirne
točke, n. pr. nasproti Ciceronovim govorom Tuberonov proti Ligariju 4 ) in Hor-
tenzijev za Vera. Koristilo bo tudi vedeti, kako je vsakateri govornik taiste pre¬
pirne točke obravnaval. Tako je imel Kalidij 5 ) govor o Ciceronovi hiši in Brut 6 )

') V Kvintilijanovi dobi so čestilakoinni govorniki ploskačo najemali, ki so na dano
znamenje viharno ploskali in govornika hvalili. Te ploskače jo ljudstvo zastnehovaje
imenovalo „sofokIes“ (po besedi oo^cbc;, katero so kričali, in xaXetb) ali pa Jaudiceni".

! ) Kvintilijan misli na Demostenov govor za — in Ajshinov proti Ktezifontu.

3 ) Nonij Asprenat, prijatelj Avgustov, bil je od Kasija zatožen, češ ker je pri
neki pojedini 130 povabljenih gostov oslrupil; a Poljo ga je tako izvrstno branil, daje
bil oproščen.

4 ) Ciceronovi govori „za Ligarija“ in „zoperVera“ so nam ohranjeni. Ligarija je
zatožil Tubero, ker se jo v Afriki s Pompejevo stranko zoper Cezarja bojeval. Ver pa
je zloglasni namestnik Sicilije, katero je bil hudo orobil. Leta 70. pr. Kr. so izročili

Siciljani Ciceronu zat.ožbo zoper Vera. Cicero je potem Siciljane tako vrlo zastopal, da je
Ver vže pred izidom pravde Rim zapustil.

6 ) M. Kalidij je bil Ciceronov sodobnik in je držal več govorov za obtožence. Nje¬
govi govori so se odlikovali po posebni olikanosti jezika (Cie. Brut. 79, 274—280.)

6 ) M. Junij Brut je opravičeval v tem govoru nmor Klodija s tem, da je Klodij
kot zloben državljan smrt zaslužil; Cicero (pro Milone) pa trdi, da je bil llilonov čin le
obramba v sili, češ ker ga je bil Klodij napadel (Kvint. III, 6, 93),

94

je za Milena govor spisal, katerega pa ni govoril, kakor Kornelij Cels A ) napačno
meni; Poljo in Mešala sta taiste branila in v moji mladosti so se nahajali ined
ljudstvom govori za Volusena Katula 2 ), sestavljeni od Domicija Afra 3 4 ), Krispa
Pasjena l ) in Deciina Lelija 5 ). Nikakor pa naj se pri čitanju ne misli, da je
brez dvombe vse dovršeno, kar so najboljši pisatelji sestavili. Saj tudi oni
zabredejo v napake, onemorejo pod bremenom, udajo se svojemu naj ljubšemu
nagnenju in ne napenjajo duha vedno in se včasih utrudijo, ker se Oieoronu
dozdeva, da Demosten včasih drema, Horaciju 6 7 ) pa, da celo Homer. Oni so
sicer dovršeni, a vendar le ljudje, in tistim, ki vse, karkoli pri njih najdejo,
za govorniško pravilo zmatrajo. se pripeti, da slabejše stvari posnemajo —
kajti to je ložje — ter mislijo, da so jim vrlo podobni, ako izvrstne pisatelje
v napakah doidejo. Vendar je treba o tako velikih možih skromno in previdno
soditi, da ne zavržemo kakor premnogi tega, česar ne razumemo, Ako je pa
potrebno, da se na jedno izmed teh strani greši: želim, da bi čitateljem takih
pisateljev vse stvari raje dopadale, nego mnoge ne ugajale.

Teofrast 1 ) trdi, da je govorniku v največjo korist čitanje pesnikov, s
katerim mnenjem se po pravici mnogi strinjajo. Kajti od njih se učimo vzviše¬
nosti mislij, krasote izrazov, vzbujanja vsakega dušnega razpoloženja in pri¬
kladnega slikanja značajev, zlasti pa se najbolje oživlja s prijetnim čitanjern
take tvarine duh, ki se po vsakdanjem poslovanju pred sodnijo tako rekoč
otopi. Zatorej meni Gicero, da naj se duh okrepčava s takim čitanjern. Pri vsem
tem pa si moramo zapomniti, da se ne sme govornik ravnati v vseli stvareh
po pesnikih, piti v svobodi izrazov niti v prostosti figur, da služi pesniška pisava
.v vzgled in da ima mimo dopadanja, za katerim teži, in katero tudi doseči po¬
skuša, ne le umišljuje si neresnične ampak tudi neverjetne stvari, še marsikaj
drugega v opravičim: ker navezana na gotovo metrično pravilo ne more vselej
pristnih izrazov rabiti, ampak mora z ravnega pota pregnana po stranskih
potih nekaterih izrazov iskati, nekatere ne le zameniti ampak tudi podaljšati,
okrajšati, prestaviti in deliti; mi pa stojimo oboroženi v bojni vrsti, ukrepamo
o naj važnejših stvareh in se napenjamo za zmago. Toraj ne sme biti naše
orožje zamazano od nesnage in ruje, ampak blesek naj se na njem leskeče, ki
straši, kakoršen je blesek železa, od katerega se duhu in očem blišči; ne

') Prim. 16. opombo v 15. poglavju druge knjige.

2 ) O tej stvari nimamo nobenega poročila.

3 ) Domicij Afer, narbonenski Galec iz Nemavza, živel je za časa cesarja Tiberija
v Kirnu in je umrl 1. 58. po Kr. On je slovel kot izvrsten govornik (Kvint. Xlf, 11),

4 ) Krisp Pasjen je bil soprog' Neronova tete Domicije in očim cesarja Nerona (Snet.
Ner. 6, Kvint VI, 3, 74).

5 ) Decim Lelij Balb je menda tisti, katerega omenja Tacit (ann. VI, 47). Živel je
za časa Tiberija in je bil govornik.

6 ) Horacij v pesništvu v. 359. Kje da Cicero ta izraz rabi, ni znano.

7 ) Teofrast, rojen 1. 371. pr. Kr. v Erezu na otoku Lezbu, bil je najpreje učenec

Platonov, potem učenec in prijatelj Aristotelov. Kot učitelj peripatetske filozofije je imel
nad 2000 slušateljev. Njegovih spisov so nam se ohranili le-ti: 1. 7]ihxol ^apsotvrjpec,

30 znakopisov, o katerih J. Kazavbon trdi, da jih ni mogoče sč zlatom preplačati;
2. 7tspi (pottov tatopfa (rastlinoslovje; 3. at/na ^OTtxd (o izvoru rastlin); 4. IPSpi Žitkov
(mineralogija), in 5. Jtspi irop&c (o ognju). Zaradi izvrstnih spisov o rastlinstvu je postal
Teofrast oče in vtemeljitelj rastiinoznanstva.

95

kakoršen zlata in srebra, nebojevit in posestniku bolj nevaren nego ko¬
risten. —

Tudi zgodovina zamore z obilno in prijetno tvarino govornika vzgajati;
pa tudi njo je treba previdno citati, ker se ima govornik izogibati večine nje¬
nih vrlin. Ona jo namreč pesniškim proizvodom najbližja in nekako pesen v
nevezani besedi, ter se spisuje v pripovedanje ne v dokazovanje; občna zgodo¬
vina se ne sestavlja za dejanje in za boj pred sodnijo, ampak potomcem v
spomin in v slavo talentov; zatorej se izogiblje suhoparne pisave s precej od¬
daljenimi izrazi in s precej prostim načinom govorjenja. Tedaj se ne sme
pred sodnikom, ki je z raznimi mislimi obložen in večkrat neolikan, hrepeneti,
kakor sem rekel, po znani Salustovi kratkosti, ki je za počita in olikana ušesa
prav dovršena; takisto tudi prijetna Livijeva obilnost ne pouči zadosti onega
ki ne išče vzorne razporedbe ampak verjetnosti. Marko Tulij J ) še celo meni,
da niti Tukidid niti Ksenofont ne moreta govorniku koristiti, dasi prvi, kakor
pravi, na bojno trobilo trobi, z ustrni drugega pa Muze govore. Vendar nam
je dovoljeno v opisih rabiti včaih lepoto zgodovinskega zloga, dokler ne poza¬
bimo, da v glavnih točkah preiskave ni umestna telesna lepota borcev ampak
mišična moč vojakov; in da ona pisana obleka, katero je baje Demetrij Falerej
nosil, prav slabo pristoji prahu na foru. Še druga korist izvira iz čitanja zgodo¬
vinskih spisov in sicer zelo velika, ki pa nima s predloženim vprašanjem nič
opraviti, namreč znanje dogodeb in vzgledov, v katerih mora govornik zlasti
poučen biti, da ne zahteva vseh dokazov od pravdajoče se stranke; ampak
večino njih naj jemlje iz natančno spoznane starodavnosti, kateri dokazi so zaradi
tega bolj izdatni, ker so le oni brez obdolžitve sovraštva in naklonjenosti.

Da moramo pa mi iz modroslovskih spisov mnogo stvarij zajemati, so
govorniki zakrivili, ki so najvažnejši del svoje stroke onim prepustili. Kajti
modrijani ponajvečkrat razpravljajo in dokazujejo pravično, pošteno, koristno in
njihova nasprotja in božje stvari; najbolje pripravljajo prihodnjega govornika
Sokratovci z dialektiko in vprašavanjem. A tudi pri čitanju teh nam je potrebna
jednaka previdnost, da vendar vemo, kedar se s taistimi stvarmi pečamo, daje
velik razloček med pravdo in znanstveno prepirko, med forom in učilnico, med
poučevanjem in pravdanjem.

Ker po mojem mnenju tolika korist iz čitanja prihaja, bodo premnogi,
kakor mislim, zahtevali, da tudi to v svojem delu omenim, kateri so oni pisa¬
telju in katera je posebna vrlina vsakega? Pa posamične našteti bilo bi delo
brez konca in kraja. Ker pa M. Tulij v Brutu'-) s toliko tisoč vrsticami o
rimskih govornikih govori in vendar, izvzemši Cezarja in Marcela, o vseh
sodobnikih, s katerimi je živel, molči: kako pa bi jaz prišel do konca, ako bi
hotel navesti tudi one in poznejše in vse Grke in modrijane? Tedaj je bil
najvarnejši nasvet, katerega je pisal Livij 3 ) svojemu sinu: Oitaj Demostena in
Cicerona, potem pa vsakaterega tako, kakor je tema soroden. Vendar ne smem

’) Govornik 12, 39; 19, 62.

*) Brut. 71.

3 ) Gotovo je tukaj omenjen zgodovinar Livij, ki je navedeno govorniško pravilo
svojemu sinu dal, pa v kateri knjigi, nam ni znano. Isto pravilo omenja Kvintilijan tudi
v II, 5, 20 z ozirom na Cicerona,

96

glavne misli tudi svojega mnenja zamolčati. Jaz namreč menim, da se izmed
starih pisateljev malokateri ali bolje rečeno komaj kateri nahaja, ki ne bi nič
koristil razumnemu čitatelju; saj Oicero sam priznava, da so ga tudi oni stari
pisatelji, ki so sicer nadarjeni, a malo olikani, vrlo vzgajali. Nič drugače ne
sodim o sedanjih pisateljih.

Kajti kateri izmed njih se da najti tako slabe glave, da se ne bi bil niti
z najmanjšim zaupanjem vsaj v enem delu zanašal na opomen potomcev? In
če je kateri taki, takoj v prvih vrstah bi se spazil in bil preje zavržen, nego
bi pečanje ž njim nam pogubilo mnogo časa. Vendar ni vse, karkoli v kako
stroko spada, takoj tudi prikladno za vajo v zlogu.

Pa predno da govorim o posamičnih pisateljih, treba je v obče nekaj
povedati o različnosti menenj. Nekateri namreč menijo, da se smejo le stari
pisatelji citati, ker se le v njih nahaja prava zgovornost in moška krepkost •
drugim v gaj a dandanašnji, nalepotičeni in okrašeni zlog in vse, kar je sestav¬
ljeno v zabavo nevednega ljudstva. Celo izmed onih, ki se hočejo naravnega
govorniškega zloga držati, menijo nekateri, da je le jeder, priprost in od
navadnega govora celo nič razlikujoč se zlog zdrav in zares atišk; druge zanima
vzvišen, precej živahen in duhovit zlog; prav mnogi pa ljubijo miren, okusen
in olikan slog. O tej različnosti bodem natančneje govoril, kedar bo treba razna
plemena') zgovornosti razpravljati. Tukaj bodem na kratko omenil, česa da
se morejo iz posameznih pisateljev oni naučiti, ki si želijo govorniško spretnost
pridobiti.

Jaz nameravam namreč malo izmed njih in sicer najboljše izbrati. A
prijatelji slovsta bodo lahko one pisatelje poiskali, ki so tem najbližji, tako se
ne more nihče pritožiti, da so baš njegovi ljubljenci izpuščeni. Kajti jaz pri¬
znavam, da je treba več pisateljev prečitati nego le tukaj navedene.

Zdaj bodem o pisateljih samih razpravljal, katerih dela najbolj vgajajo
onim, ki nameravajo govorniki postati.

Kakor torej Arat * 2 ) meni, da je treba z Jovom pričeti, zdi se tudi meni
opravičeno začeti s Homerom. Ta je namreč ‘vsem delom govorništva vzgled
in početek dal jednako, kakor sam trdi, 3 ) da izvirajo reke in potoki iz Oceana".
Tega še ni nihče prekosil v krasoti izrazov za velikanske in v priprostosti za
malenkostne stvari. On je ob jednem vesel in jeder, prijazen in resnoben,
diven i v obilju i v kratkosti izrazov, ne samo izvrsten pesnik ampak tudi
vrl govornik. Da namreč o pohvalah, vzpodbudbah in tolažbah molčim, ali ne
predočuje deveti spev, v katerem se pošiljajo poslanci k Ahilu, ali znani prepir
vojskovodij v prvem ali izražena mnenja v drugem spevu vse vrste pravd in
nasvetov? Da pa ima ta pisatelj v svoji oblasti dušna razpoloženja, tam mirna, 4 )

‘) V desetem poglavju dvanajste knjige. Tu označena plemena zgovornosti so:
genus snbtile, genus grande atqne robnstmn, genns medium vel floridum, ki odgovarjajo
trem različnim nalogam govornika. Govornik namreč hoče ali poučiti, ali ganiti ali raz¬
veseliti.

2 ) V svojem delu d?c«v6u.Eva (zvezdno prikazni), ki se pričenja z sz. Ato? ?.[■//_top.E Ja
(z bogom začnimo), po katerem je tudi latinski pregovor „a Jove principinm" posnet.

3 ) II. XXI, 196.

4 ) O teh dveh dušnih razpoloženjih, kateri mora govornik znati vzbujati, govori
Kvintilijan v VI, 2, 8.

97

tu razburjena, kdo bi bil tako neizobražen, da ne bi tega priznaval? Dalje,
ali se ni v začetku obeh del s prav malo verzi, jaz ne rečem, držal pravila za
uvod, ampak ga vtemeljjl? Kajti s prizivanjem boginj, v katerih varstvu so
baje pesniki, si napravi slušatelja naklonjenega, z napovedjo važnosti tvarine
ga zanima in s kratkim pregledom vsebine si ga napravi udanega. Kdo zna
bolj na kratko pripovedavati nego on, ko sporoča 1 ) smrt Patroklovo, kdo bolj
znamenito nego on, ki popisuje boj Kuretov in Etolcev ? 2 ) Prilike, poviševanja,
vzglede, opise, stvarne in teoretske dokaze in druge stvari, ki se dokazovanja
in opovrgavanja tičejo, nahajajo se pri njem v tolikem številu, da celo učenjaki
ponajvečkrat dokaze za te stvari iz Homera zajemajo. Kajti kateri sklep bi se
dal primerjati z onimi prošnjami, s katerimi Prijam Ahila prosi? 3 ) Kaj? Ali
ne presega v besedah, mislih, figurah in v razporedbi celega dela mero člove¬
škega duha? tako da je vže velike vrednosti Homerove vrline — ne posnemati,
ker to ni mogoče, ampak samo razumeti. Pa on je brezdvomno vse in v vsaki
vrsti zgovornosti daleč prekosil, posebno pa epike, ker se pač razloček tedaj
najbolj jasno pokaže, kedar se primerjava v jednaki tvarini. Hezjod 4 ) govori
redkokrat z navdušenjem, in njegova dela so večinoma z imeni napolnjena;
vendar koristijo njogove misli kot praktična pravila in ličnost izrazov in besedo-
stavje sta pohvale vredna; torej mu se daje prvo mesto v srednjem zlogu.
Nasprotno zasluži Antimah 5 6 ) pohvalo zaradi moči, dostojnosti in nikakor na¬
vadnega jezika. Pa če prav mu jezikoslovci skoraj jednoglasno drugo mesto
odredujejo, pogreša se vendar pri njem navdušenje, prijaznost, jasnost in po¬
sebno umetnost, tako da se lahko natančno previdi, kolik razloček je med
prvim in drugim mestom. Panijazij G ) navzel se je nemara pisave obeh, a v
vrlinah ne dosega nobenega; vendar prekaša Hezjoda v tvarini, Antimaha v
umetni razporedbi tvarine. Apolonij 7 ) ni bil vzprejet v imenik od jezikoslovcev 8 )
sestavljen, ker nista ocenitelja pesnikov Aristarh in Aristofan nobenega sodob¬
nika v poštev vzela; vendar je dal na svitlo precej zanimivo delo v jednako-
merni srednosti.

‘) Antiloh II. XVIII, 18.

Fojnis II. IX, 529.

3 ) II. XXIV. 486.

1 ) Epski pesnik Hezjod, rojen v bojotski Askri okoli 1. 800 pr. Kr., je zložil

1. ctiško-didaktiško pesen epya mi Tjtjipcu (dela in dnovi); 2. 0eo"fovta (rodoslovje bo¬
žanstev); 3. aajric '11pcodeot)? (Horoslavov ščit). Zadnji dve epski pesni nekateri Hezjodu
odrekajo.

6 ) Antimah, rojen okoli !, 405. pr. Kr. v maloazijskem Kolofonu, bil je epski pesnik,
ki je zložil junaško pesen „Thebais“.

6 ) Panijazij, rojen v Halikarnasu okoli !. 490. pr. Kr., bil je epski pesnik in je
zložil junaško pesen „Heraklea“.

’) Apolonij Aleksandrinec s priimkom Rodčan, ker je na otoku Rodu nekaj Sasa
živel in si ondotno meščanstvo pridobil, bil je epski pesnik v drugi polovici tretjega
stoletja pr. Kr. Njegovo delo „Argonavtika“ v 4 knjigah nam se je ohranilo.

8 ) Kvintilijan meni oni imenik raznovrstnih pisateljev, katerega so Aleksandrijski
voščaki v umetnijah, osobito Aristofan Bizantinski in Aristarh (v prvi polovici drugega
stoletja pr. Kr,) sestavili. Njihovemu mnenju so se pridružili tudi poznojši ocenitelji kakor
Dionizij Halikarnaški in Kvintilijan.

7

98

Aratova 1 ) tvarina je presuhoparna, ker ni v njej nobene spremenbe,
nobene navdušenosti, nobene osebe, nobenega govora; vendar je nalogi za¬
dostil, za katero se je sposobnega zmatral. Občudovanja vreden v svoji stroki
je Teo krit, 2 ) pa njegova kmetska in pastirska muza se ne boji le fora ampak
celo mesta. Dozdeva mi se, da slišim, kako se imena premnogih pesnikov od
vseh strani navajajo. Kaj? Ali ni Pizander 3 ) Herkulovih činov izvrstno opeval?
Sta li brez vzroka sledila Nikandra 4 ) Macer 5 ) in Vergilij? Hočemo li Evforjona 6 )
zamolčati? Saj je Vergilij njegove vrline priznal, drugače ne bi bil nikakor omenil
v pastirskih spevih „pesnij v Halcidskem merilu zloženih." Postavlja li brez
vzroka Horacij 7 ) Tirteja 8 ) takoj za Homerom? Gotovo ni nihče tako malo
olikan, da ne bi znal vsaj imenika teh pesnikov iz kake biblioteke dobiti in
med svoje knjige dejati. Tudi jaz jih prav dobro poznam, katerih ne omen¬
jam, in jih nikakor ne zametujem, saj sem rekel, da je v vsakem nekaj koristi.
K tem pa se hočem vrniti, kedar bodo moči vže okrepčane in vtrjene; to storimo
pri velikih obedih dostikrat, kjer nam, če smo najboljših jedi se nasitili bili,
sprememba se slabšimi vendar vgaja. Potem naj se brezdelica porabi za
čitanje elegije, v katerej se Kalimah 9 ) odlikuje, drugo mesto je pa po mnenju
večine oceniteljev zašel Fileta. 10 ) Dokler se pa poganjamo za ono stalno, kakor
sem rekel, spretnost, treba je privajati se najboljšej tvarini, duh vzgajati bolj
z natančnostjo nego s čitanjem mnogih pisateljev in si pravo barvo vbrati.
Torej bode izmed treh od Aristarha vsprejetih pisateljev jambov v govorniško
spretnost najbolj koristil Arhiloh. n ) On se odlikuje s krepkimi izrazi, z je-

')  Arat iz Sol v Ciciliji učenec in prijatelj modrijana Zenona, živel je okoli 1. 270.
pr. Kr. na dvoru macedonskega kralja Antigona Gonata. Na poziv tega je zložil poučno
pesen < I > atv6p.sva xal Atoatjp.sla (zvezdne prikazni in vremenska znamenja, (katoro delo
sta Cicero in Avgustov vnuk Cezar Germanik na latinski jezik preložila.

2 ) Sirakužan Teokrit jo slovel okoli 1. 260. pr. Kr. kot najboljši idilski pesnik.

3 ) Pizander, iz Kamira na Rodskem otoku, zložil je epos „Herakleja“ v sredi sed¬
mega stoletja pr. Kr.

4 ) Kolofončan Nikander je živel v sredi drugega stoletja pr. Kr. deloma na dvoru

pergamenskega kralja Atala in jo zložil poučno pesen ©Tjptooca xai Až.s£t<pdp[j.a%a
(o strupih iu sredstvih zoper strupe).

6 ) Emilij Macer iz Verone, sodobnik in prijatelj Vergilijev in Ovidijev, posnemal je
Nikandra ter zložil naravoslovsko-poučni pesni „Ornithogonia“ in „Theriaca“. Naravoslovec
Plinij ga večkrat kot vir navaja.

6 ) Evforjon, Halkidčan iz Evboje, rojen 1. 276. pr. Kr., bil je bibliotekar sirskega
kralja Antijoha Velikega in je zložil pesni o poljedelstvu (Georgica). Prim. Verg. ecl. 10, 50.

7 ) Horacij pesništvo v. 401.

8 ) Tirtej je znani pesnik bojnih koračnic (s[J.j3anjpw), s katerimi jo v drugi mo-
senski vojski (v 7. stoletju pr. Kr.) Sparčane navduševal.

9 ) Cirenčan Kalimah je bil od 1. 256.—236. pr. Kr. predstojnik aleksandrijsko biblio¬
teke in je spisal mimo mnogo učenih knjig tudi raznovrstne pesni.

,0 ) Fileta, rojen na otoku Kou, živel je okoli 1. 280. pr. Kr. Bil je vzgojitelj kralja
Ptolomeja II. Filadelfa in prijatelj Teokritov.

1  ‘) Arhiloh, rojen na otoku Paru, živel jo v drugi polovici osmega stoletja pr. Kr.
večinoma na otoku Tazu. On je izumil novo vrsto pesnij, namreč „Jambe“, v katerih je
s hudo strastjo in živo domišljijo napadal neprijatelje. Vsled posebnosti in odločnosti je
vplival njegov jezik na potomce, zlasti na govornike. Nek Grk jo rekel, da izvira
strupen jezik Arkilohov iz pasjega žolča iu osjega žela. Horacij ga je v epodah posnemal.
(Pr. Ep. I, 19, 25.)

99

drnatimi in kratkimi mislimi, ki kakor strele švigajo, z veliko navdušenostjo
in močjo, da se nekaterim dozdeva, da je snov ne pa njegova nadarjenost za¬
krivila, če se komu zapostavlja. Izmed deveterih lirikov zasluži prvo mesto
Pindar') zaradi vrlosti duha, izrekov, figur, zelo rodovitne obilnosti v oziru
vsebine in izrazov, in tako rekoč toka zgovornosti; zatorej je Horacij * 2 ) pravo
pogodil, da ga ne more nihče posnemati. Kako velikanskega duha daje Stezihor, 3 )
kažejo tudi njegovi predmeti, ker opeva največje vojske, vrlo slavne vojskovodje
in obdeluje v liriki težavno epsko tvarino. V njegovih proizvodih delujejo in
govorijo osebe s primerno dostojnostjo, in ako bi se bil prave mere držal,
mogel bi bil menda prvi s Homerom tekmovati; pa on je preobilen in vskipi,
kar je sicer graje vredno, vendar je napaka obilnosti. Alcej 4 ) je v onih pesnih
zlata vreden, 5 ) kjer samosilnike biča 6 ) in tudi lepe nauke daje; izražuje pa
svoje misli kratko, veličastno, natančno in ponajvečkrat govorniku podobno; a
on zabrede v ničemurnosti in se peča z ljubeznijo, dasi sposoben za važnejše
predmete. Siruonid 7 ) je sicer priprost, vendar nam se zna prikupiti s primer¬
nim govorom in neko ljubeznjivostjo; posebno pa se odlikuje v vzbujanju
usmiljenja tako, da mu nekateri zaradi tega prvstvo dajejo pred vsemi pisatelji
te vrste. — Stara komedija 8 ) hrani skoraj sama kakor pravo prijetnost atiškega
govora, tako posebno zgovorne odkritosrčnosti, in če tudi se odlikuje v bičanju
napak, je vendar prav vrla tudi v drugih stvareh. Kajti ona je velikanska,
okusna, mična, da morda nobena vrsta pesništva, — se ve da za Homerom,
katerega je treba kakor Ahila vsakokrat izvzeti, — ni bolj sorodna govorniku
ali bolj prikladna njegovi vzgoji. Zastopnikov te vrste pesništva je več. Vendar
so najzvrstneiši Aristofan, Evpolij in Kratim Ustanovitelj tragedije je Ajshil, 9 )

') Pindar, rojen v Tebali I. 521. pr. Kr., je najslavnejši lirski pesnik med Grki. Naj-
večo slavo si je pridobil se zmagospevi (epinikia), kojih še imamo 45.

2 ) Hor. C. IV. 2, v kateri pesni Horacij Pindara proslavlja.

8 ) Stezihor, iz sicilske Himere (med 630,—550. pr. Kr.), najstarejši in najslavnejši
pesnik v Siciliji, porabljal je v pesnih večinoma mitološko in epsko tvarino.

4 ) Alcčj, Mitilenčan iz otoka Lezba, okoli I. GOO. pr. Kr., najvrlejši lirik med Eolci,

zložil jo mnogovrstne pesni in bil mnogo posneman, posebno od Horacija.

6 ) Z ozirom na Hor. carm. II, 13, 26.

e ) Samosilnika Mirzil in Pitale, zaradi katerih je moral AJcčj domovino ostaviti.
Pesni, v katerih je opeval bojo med plemenitaži in meščani svoje domovine, zvale so se
ovaat(ouxa.

7 ) Simonid, rojen okoli 1. 559. pr. Kr. na otoku Koju, živel je nekaj časa na dvoru
atenskega samosilnika Iliparlia, pozneje pa pri Hieronu v Sirakuzah. Zložil je elegije in
napisnice. Izmed zadnih najbolj slovi ona na pale junake pri Termopilah:

„Lacedeinoncem povej, o potnik, da tukaj ležimo
Vrlo pokorni, kakor ondi zakoni velč.“

8 ) Grška komedija je nastala kakor tragedija iz običajev ob praznikih boga Dijoniza.
Vže Grki sami so razločevali tri dobe njenega razvitka, ter jo delili v staro, srednjo in
novo. Stara komedija se je razvijala za časa atenske svobode ter bičala in javno zasme¬
hovala vsakovrstne napake atenskih državljanov; celo Periklu in Aspaziji ni prizanašala.
Po končani peloponeški vojski (404. pr. Kr.) pa je nehala zlata doba atenske svobode in
ž njo tudi stara komedija. Kot pesnik stare komedije si je največjo slavo pridobil Aristofan,
ki je za časa peloponeško vojske mnogo komedij spisal, kojih nam se je ohranilo 11,
Kratin je njegov starejši in Evpolij njegov mlajši sodobnik in tekmec.

“) Ajshil, rojen 1. 525. v Atenah, umrl v sicilskem mestu Gela 1. 456. pr. Kr., je naj¬
starejši izmed treh slavnih tragikov v Grkih. On je uvel drugega glumača v tragedijo
in tako omogočil dialog.

7 *

100

vzvišen, resen in v govoru visokoleteč, dostikrat do napačnosti; pa v premnogih
njegovih tragedijah se pogreša olikanost in pravi red; zatorej so Atenčani po¬
znejšim pesnikom dopustili s predelanimi njegovimi proizvodi tekmovati, in
mnogi so si na tak način priborili zmagovalca venec. A najbolj vrlo sta
proslavila to vrsto pesništva Sofoklej 1 ) in Evripid; ta dva pesnika se tako
razlikujeta v govoru, da se prav mnogi bavijo s prašanjem, kateri izmed njiju
je vrlejši. Torej hočem to stvar nerešeno pustiti, ker ni v nobeni zvezi z mojo
nalogo.

To vendar mora vsakdo priznati, da je Evripid mnogo koristnejši onemu,
ki se pripravlja za govorniški poklic. Kajti on se približuje v govoru (kar baš
oni grajajo, katerim se dozdeva slovesna resnost, tragiški koturn in jezik So-
foklev bolj veličasten) govorniškemu zlogu, je poln naukov, in v onih stvareh,
katere so modrijani učili, tem skoraj jednak, v govorjenju in odgovarjanju se
lahko se vsemi primerja, ki so govorniški posel na foru opravljali ; v dušnih
razpoloženjih je pa kakor v vseh diven, tako posebno v onih brezdvomno
odličen, ki vzbujajo usmiljenje. Njega je tudi največ občudoval, kakor dostikrat
sam priča, in posnemal, dasi na drug način, Menander; 2 ) marljivo čitan za¬
dostuje ta po mojem mnenju čisto sam v dosego vsega tega, kar učim; tako
vrlo je on naslikal vse življenje, tolika obilnost iznajdenja in vzmožnost pisatelj¬
ska nahajata se pri njem, tako primerna so vsa dejanja, osebe in dušna raz¬
položenja. Gotovo so oni oeenitelji pravo zadeli, ki imajo tiste govore, kateri
nosijo Harizijevo 3 ) ime, za proizvode Menandrove. Pa meni se on mnogo bolj
dopada v svoji stroki kot govornik, če pač niso slabi sodnijski prizori, ki se
nahajajo v Epitrepontih, 4 ) Epiklerih in Lokrih, ali če pač niso z ozirom na
govorništvo mojsterski proizvodi nesodnijski govori v Psofodeji, Nomotetu in
Hipobolimaju. Jaz vendar menim, da bode on še bolj koristil deklamatorjem,
ker morajo ti prepirkam (kontroverzijam) primerno naloge več oseb prejemati,
namreč naloge očetov, sinov, vojakov, kmetov, bogatinov, siromakov, jezečih se,
prosečih, krotkih in sirovih ljudi. Vse te značaje slika Menander čudovito
lepo. On je pa tudi vse pisatelje svoje stroke daleč prekosil in jih z bleskom
'svoje slave ob veljavo spravil. Vendar se nahajajo tudi pri drugih komikih,
če jih s prizanašbo čitaš, nekatere koristne stvari, posebno pri Filemonu, 5 )
kateremu so sodobniki se spačenim okusom dostikrat prednost dali pred Me-
nandrom, pa drugo mesto si je po občnem mnenju brezdvomno zaslužil.

Zgodovino so mnogi izvrstno spisovali, pa brezdvomno se odlikujeta od
drugih posebno dva, katera sta z različno vrlino skoraj jednako slavo dosegla.

') Sofoklej, rojen v atiškem okraju Kolonu, 495,—405, pr. Kr. — Evripid, rojen na
otoku Salamini v dan salarainske bitke 1. 480., umrl 406. pr. Kr.

a ) Menander rojen Atenčan (342—200 pr. Kr.) bil je najodličnojši pesnik nove ko¬
medije. Njegove komedije so se izimši nekaj odlomkov pogubile ; pa tvarino in zlog njegov
lahko vzpoznavamo iz Plavta in Terencija, ki sia ga posnemala. Menander je bil zelo
natančen opazovalec življenja; zatorej je bilo v njegovih komedijah mnogo jedrnatih rekov.

3 ) Harizij je bil govornik v Atenah in sodobnik Demostenov.

4 ) Navedena imena so bili napisi nekaterim Menandrovim komedijam.

5 ) Filemon, rojen v sicilskih Šolah, umrl 1. 261. pr. Kr. skoraj 100 let star, bil je
prvi in najstarejši pesnik nove komedije.

101

Jedrnat, kratek in vedno naprej hiteč je Tukidid , l )  prijeten, jasen in obširen
je Herodot; 2 ) oni je vrlejši v viharnih, ta v mirnih dušnih razpoloženjih, oni
v govorih pred ljudstvom, ta v pogovorih, oni se silo, ta z prijaznostjo. Prvi
za temi je Teopomp, 3 ) kot zgodovinopisec sicer manj važen nego onadva, pa
bolj soroden govorniku, ker je bil dolgo govornik, preje nego je bil vspodbujen
za to stroko. Tudi Filist 4 ) zasluži, da se izvzame iz krdela poznejših dasi
vrlih pisateljev; on je posnemal Tukidida in je sicer mnogo slabejši pa neko¬
liko jasnejši. Efor 5 6 ) je po Izokrat-ovem mnenju prepočasen, Klitarh-ova c )
nadarjenost se hvali, pa njegova zanesljivost je na slabem glasu. Mnogo
pozneje rojen Timagen 7 ) je vže zaradi tega hvalevreden, ker je prenehano
zgodovinopisje znova marljivo obdelavah Na Ksenofonta sicer nisem pozabil,
pa on se prišteva modrijanom.

Sledi ogromno število govornikov, ker jih je ena doba ob jednem obro¬
dila deset 8 ). Najvrleji izmed vseh je Demosten 9 ) in skoraj zakonik govorništva;
tolika moč je v njem, tako jedrnato vse, tako žilavo, tako vse na svojem mestu,
tako vse premišljeno, da ni v njegovih govorih nič odveč in se nič ne po-

’) Atenčan Tukidid je živel med 471.—396.1. pr. Kr. On se je odlikoval kot vojsko¬
vodja in kot zgodovinopisec, in njegova zgodovina peloponeške vojske še dandanes slovi
kot najboljše zgodovinsko delo grške literature.

2 ) Herodot se je narodil v karijskem Halikarnasu 1. 485. pr. Kr. Obhodil je večji
del tedaj znanega sveta ter v devetih knjigah popisal, kar je na potovanju znamenitega
videl iii slišal. Imenuje se oče zgodovinopisja, ker je o videni in slišani tvarini večkrat
izrazil svoje mnenje. Kvintilijan pravi (IX, 4, 18) o njegovem zlogu nastopno. Pri Hero¬
dotu teče vse kakor počasi, tako ima zlasti dialekt (jonski) njegov ono prijetnost, da
prešinja vidorna tudi manj znane oddelke.

3 ) Teopomp, rojen na otoku Hiju 1. 376, pr. Kr., bil je učenec Izokratov in je spisal
EXXr|vrx,d pričenši od ondod, kjer je Tukidid nehal, do bitke pri Knidu 1. 394. pr. Kr.) in

< PtXt7C^txd. Obe zgodovini sta se pogubili.

4 ) Filist, rojen Sirakužan, živel je za časa obeh Dionizijev in je bil v visoki sta¬

rosti 1. 356. pr. Kr. od ljudstva ubit. Njegova zgodovina Sicilije (ltxsXixd) v sedemnajstih
knjigah se je izgubila. V oziru zloga je posnemal Tukidida in se prišteval najboljšim
zgodovinopiscem.

6 ) Efor, rojen v eolskih Klimah, živel je od 405.—330. 1. pr. Kr. Bil je učenec
Izokratov in je nadaljeval njegovo zgodovino od dorske selitve do leta 340. pr. Kr., ki
nam se je le v odlomkih ohranila.

c ) Klitarh je bil spremljevalec iu zgodovinopisec Aleksandra Velikega.

’) Tudi Aleksandrijčan Timagen, ki je živel za časa cesarja Avgusta, je spisal zgo¬
dovino Aleksandra Velikega in njegovih naslednikov.

8 ) Mimo tukaj navedenih govornikov se prištevajo k omenjeni desetorici še ti-le:
Antifon, Andocid, Izej, Likurg, Aristogiton. Pr. Kvint. XII, 10, 21.

e ) Demosten, rojen v atrškem okraju Pajania 1. 385. pr. Kr., je .vrlo znani atenski
govornik in hranitelj grške svobode proti nasilstvu macedonsbega kralja Filipa II. Tako
moštvo in taka značajnost., kakoršno kaže Demosten osobito v filipskih in olintskih go¬
vorih, in pa goreča ljubezen do domovine, bodo narodi vseh časov občudovali; dokler
bo poštenost in značajnost kaj veljala, imenovan bo Demosten med onimi možmi, ki so
vso duševno in telesno moč darovali za blagor domovine. Zatorej so mu Atenčani v
svetišču na Kalavrijskem otoku, kjer je svojo blago dušo izdihnil, postavili spomenik sč
sledečim napisom: „Ako bi mislim jednako imel bil moč, o Demosten, — Meč Macedonski
nikdar vladal hi Grkom ne bil 4 . Kot govornik ni krasil svojih govorov z nepotrebnim
bliščem; njemu je bilo za stvar; resnica ga je navduševala in mu dajala ono silnost
(Seivdrrjc), ki se v njegovih govorih hvali.

— 102  —

greša. Precej dovršen in bolj obširen je Ajshin J ), ki se vzvišenemu zlogu tem
bolj približuje, čim gostobesednejši je; vendar ima več mesa, manj kit. Pred
vsem prijeten in izvesten je Hiperid * 2 3 ), pa bolj kos, da ne rečem basnovit,
manj važnim pravdam. Stareji nego ti je Lizija 8 ); on je preprost, okusen in
sploh dovršen govornik, ako ne zahtevamo od tega nič drugega, nego da pou¬
čuje. Pri njem ne najdeš nič praznobesednega, nič prisiljenega; vendar je
bolj podoben bistremu studencu nego veliki reki. Izokrat 4 * ), v drugi vrsti zgovor¬
nosti vrl, olikan, pa bolj za palestro nego za boj sposoben, se je za vsako-
jako mičnost v zgovornosti popenjal, in to po pravici; kajti on se je bil pri¬
pravil za šolo, ne za sodišče; v iznajdbi je spreten, za poštenost vnet, v skladnji
besedij tako natančen, da so mu preveliko skrbnost očitali. Pa vrline, katere
sem pri navedenih govornikih omenil, niso edine, ampak največje, in tudi
drugi govorniki niso slabi. Jaz celo priznavam, da je Demetrij 8 ) Falerski, dasi
je, kakor pravijo, prvi zgovornost spodkopaval, zelo nadarjen in zgovoren bil
in zaradi tega spomina vreden, ker je menda zadnji Atičan, ki zašluži ime¬
novan biti govornik; pa Cicero 6 ) ga v srednjem govorniškem zlogu vsem
predpostavlja.

Izmed modrijanov, iz katerih je M. Cicero, kakor sam priznava 7 ), največ
zgovornosti zajel, je brezdvomno Platon 8 ) najizvrstniši, bodi si, zaradi bistro¬
umnega razlaganja, bodi si, zaradi divnega in homerskega jezika. Kajti on se
vrlo vzdiguje črez prozajski in od Grkov vsakdanji imenovani jezik, da iz
njegove navdušenosti ne govori človeška nadarjenost ampak delfski prorok.
čemu naj omenim naravno prijetnost Ksenofontovo 9 ), ki se ne da z nobeno
prisiljenostjo doseči? Gracije same so menda njegov jezik ustvarile in po vsej
pravici se sme to, kar stara komedija o Periklu spričuje, tudi o njem trditi,
da je namreč na njegovih ustnicah neka boginja zgovornosti bivala. Kaj mi
je treba opozarjati na krasen zlog drugih Sokratovcev? Kaj na Aristotela 0 )?
pri katerim se ne da dognati, odlikuje li se bolj v učenosti, ali po velikem
številu spisov, ali po prijetnosti jezika, ali iznajdljivi bistroumnosti ali mnogo-

*) Ajshin (390,—314. pr. Kr.) je zloglasni nasprotnik Demostenov in vodja rnace-
donske stranke v Atenah. V slavni pravdi „o vencu" od Demostena zmagan je ostavil
Atene ter se na otok Kod preselil.

2 ) Hiperid (395.—322. pr. Kr.) je bil sodobnik in prijatelj Demostenov in učenec
Izokratov, umorjen na povelje Antipatrovo 1. 322. pr. Kr.

3 ) Lizija, sodobnik Sokratov, umrl jo v visoki starosti 1. 378. pr. Kr.

4 ) Izokrat je bil izvrsten učitelj govorništva v Atenah. Najodličnejši govorniki so

se pri njom izšolali. Svoje življenje je končal 98 let star s prostovoljnim izstradanjem
kmalu po bitki pri Heroneji 3o8. pr. Kr.

6 ) Demetrij, rojen v Faleronskem okraju Atike, bil je namestnik Kasandrov v
Atenah ter se je podal leta 307. pr. Kr. v Aleksandrijo, izgnan od Demetrija Poljorketa.

6 ) Cie. de or, 2, 23, 95.

7 ) Cie. orator 3, 12.

8 ) Platon iz Alen (429,—.348. pr. Kr.), učenec Sokratov, je slaven ustanovnik aka¬
demske šole. On je razplel Sokratovo pojmoslovje v velikanski sistem, kojemu vrhunec je
nauk o idejah.

9 ) Ksenofon, Grilov sin, iz Aten (444,—351. pr. Kr.), učenec Sokratov, bil je slaven
modrijan, zgodovinar in vojskovodja.

,0 ) Aristotel iz Stagiie v Macedoniji (384.-322. pr. Kr) je največji veleum in uče¬
njak grški. Od njega v Atenah ustanovljena šola se je imenovala peripatetska.

- 103

vrstnosti del. Lepota Teofrastovega * * 3 4 ) jezita je celo tako divna, da je baje od-
todi tudi ime dobil a ). Manj pečali so se s zgovornostjo prvi Stoiki; a oni so
kakor priporočali poštenost, tako posebno odlikovali se v sklepanju in dokazo¬
vanju svojih naukov, pa oni so bili bolj bistroumni mišljeniki nego vrli govorniki,
v čemer si gotovo niso veliko truda prizadejali.

Taistega reda se moram tudi pri rimskih pisateljih držati. Kakor torej
pri Grkih Homer tako je pri nas vrlo srečen početek osnoval Vergilij 8 ), ki se
izmed vseh grških in naših epskih pesnikov brezdvomno Homeru najbolj pri¬
bližuje. Jaz bodem rabil taiste besede, katere sem kot mladenič od Afra I)o-
micija slišal; na moje vprašanje, koga da ima prvega za Homerom, rekel je:
„Drugi je Vergilij, vendar jo bližji prvemu nego tretjemu". Sicer moramo
nebeškemu in nesmrtnemu duhu Homer-jevemu prvo mesto dati, pa pri Vergiliju
je zato več natančnosti in marljivosti, ker je njegovo delo bilo bolj trudapolno,
in če nas prekašajo Grki z vrlinami, je morda nadomestuje pri nas jednako-
mernost, V precejšni daljavi sledijo vsi drugi pesniki. Kajti Macer in Lukrecij
sta sicer čitanja vredna, pa ne da bi pospešila zlog, t. j. jedro zgovornosti;
oba popisujeta prav okusno svojo tvarino, a. prvi piše v prenavadnem jeziku,
drugi je težko razumljiv. Varo 4 ) ataški je v tem, s čimer si je slavo pridobil,
kot prelagatelj tujega dela hvale vreden, pa v pospeševanje zgovornosti pre¬
malo bogat izrazov. Enija spoštujemo kakor od starosti posvečene gaje, v katerih
nas visoki in stari dobi ne mikajo toliko z lepoto, kolikor se častitljivostjo.
Drugi so bližji in v našo svrho koristnejši. Ovidij 5 ) je tudi v onih pesnih,
katere je v šestomerih zložil, neobrzdan in preveč navzet svoje nadarjenosti,
vendar tu pa tam pohvale vreden. A Kornelij Sever 6 ) je vrlejši kot stihotvorec
nego kot pesnik; ako bi pa bil, kakor se je vže omenilo, sicilsko vojsko po-

’) Naslednik Aristotelov in učitelj peripatetske filozofije. Pr. op. 15.

Diogen Laertski poroča (V, 38.), da so Teofrasta prvotno imenovali Tildama; a
zaradi njegovega blagoglasnega jezika ga jo Aristotel prekrstil v Teofrasta = divno zgo¬
vornega.

3 ) Vergilij, sin kmetskih roditeljev v Andah pri Mantovi, 70.—19. pr. Kr., je slavni
pesnik jnnaške pesni „Aeneis“, v katerej opeva po izgledu Homer-jeve Odiseje in Iljade
Ene-jevo vožnjo po morju in njegove boje na latinski zemlji. Vrh tega je še zložil Buco-
lica (10) = pastirske pesni, in Georgica (4 knjige) = poljedelstvo.

4 ) P. Terencij Varo, rodom Galec iz Ataka, slovel je v prvem stoletju pr. Kr, kot
epski pesnik. Zložil je epos „bel!um Sequanicum“; po aleksandrijskih junaških in poučnih
pesnih je predelal: Argonantae, Chorographia, Epliemeris. Skoval je po Lucili-jevem
vzgledu tudi nekaj satir in elegij; zatorej ga omenja Horacij (sat. I, 10, 46).

5 ) P. Ovidij Nazo se je narodil v pelignovskem Snlmonu 1. 43. pr. Kr. in je umri
1. 17. po Kr. v Tomah ob črnem morju v prognanstvn. Njegova prva pesniška dela so
erotskega značaja: Amores (pesni ljubezni), avs amatoria (umetnost ljubljenja), remedia
araoris (pomočki zoper ljubezen). Bolj resnobna je vsebina druge dobe, v katerej je Ovidij
kot zrel mož zložil nastopna dela: Pasti (pratika, ki obsega rimske praznike, katero je
pa Ovidij samo za prvo polletje dovršil), Metamorphoses (preobrazbe), v katerih opeva
Ovidij žalostne in vesele dogodbe iz starodavnih bajk v šestomerih. Zaradi neke pregrehe
je moral Ovidij na povelje cesarja Avgusta v pregnanstvo. Pesni te dobe so večinoma
žalostinke v dveh zbirkah : Tristia (žalostinko) in Epistolae ex Ponto (pisma iz Ponta).
Ovidij je duhovit in dovtipen pesnik in natančen opazovalec človeške narave. Tem vrli¬
nam duha se pridružuje tudi krasota njegovega jezika, ki prav blagoglasno in živahno teče.

6 ) Kornelij Sevčr je bil sodobnik in prijatelj Ovidijev in kot epski pesnik zelo čislan.

104  -

pisal po vzgledu prve knjige, šlo bi mu po pravici drugo mesto. Pa prerana
smrt mu ni dala razviti se do dovršenosti; vendar kažejo njegova dela mlade¬
niške dobe veliko nadarjenost in zlasti v tej dobi vrlo prizadevanje za naraven
govorniški zlog. V veliko zgubo nam je nedavno smrt pokosila Valerija Flaka. 1 )
Silnega in pesniškega duha je bil Šalej Bas, 2 ) vendar ga tudi starost ni do
zrelosti razvila. Rabi rij 3 ) in Pedo 4 ) naj se citata, ako bode obilo časa. Lukan 5 * )
je strasten, buren, sloveč zaradi lepih rekov in, da moje pravo mnenje izrazim,
bolj posnemanja vreden govornikom nego pesnikom. Naštel sem samo te, ker
je Germanika Avgusta 5 ) skrb za dežele odvrnila od početega učenja in ker se
je zdelo bogovom premalenkostno, da bi on postal največji pesnik. In vender
kaj je lepše, kaj učenejše in naposled kaj v vsakem oziru bolj dovršeno nego
so baš ona njegova dela, katera je odloživši poveljništvo spisal bil, oddaljen
od svetnega hrupa? Kajti kdo bi vtegnil vojske bolje opevati nego oni, ki jih
tako vojuje ? Koga bi boginje, v katerih varstvu so znanosti in umetnosti, rajši
poslušale? Komu bi Minerva 7 ) kot sorodna boginja rajši razod’ela svoje
umetnosti? O tem bodo prihodnja stoletja obširnejše govorila, kajti sedaj za¬
kriva ono slavo blesek drugih vrlin. Meni pa, ki se se skrivnostmi znanostij
pečam, dovoli, o Cezar, da tega ne zamolčim, ampak vsaj z Vergilijevim ver¬
zom pričam, da „Med lavorike zmagonosne širi se ti bršljin".

V elegiji tekmujemo celo z Grki; najbolj olikan in vrl nje pisatelj ml
se vidi Tibul 8 ). Nekaterim pa Propercij 9 ) bolje ugaja. Ovidij je bujnejši nego
oba, Gal 10 ) pa trši. Satira je celo nam lasten proizvod; v tej vrsti pesništva si
je Lucilij u ) prvi posebno slavo pridobil ter ima nekatere tako udane čislatelje,

‘) Valerij Flak je bil epski pesnik za časa cesarja Vespazjana, kateremu je junaško
pesen „Argonautica“ (v 8. knjigah) posvetil. V t< j j pesni je posnemal v oziru tvarine Apo¬
lonija Rodskega, v oziru jezika pa Vergilija. Vendar je njegova pisava okorna in nejasna.

2 ) Salčj Bas je bil tudi sodobnik cesarja Vespazijana in je zlagal epske pesni. Tacit
(dial. de orat. 5) ga imenuje vrlo dovršenega pesnika (absolutissiinus poeta).

s ) Rabirij je bil epski pesnik in sodobnik Ovidijev, ki ga (ep. ex Pont. 4,16,5) „magni
oris" imenuje.

4 ) Pedo Albinovan jo bil sodobnik in prijatelj Ovidijev, ki (ep. ex Pont. 4, 16, 6)
pravi, da je „sidereus“ = železen.

5 ) M. Ančj Lukan je bil rojen 1. 39. po Kr. v hispanski Kordubi in umorjen 1. 65.
v Rimu. Izmed njegovih mnogobrojnih pesnij še imamo „Pharsalia“, ki obsega v deseterih
knjigah boj med Cesarjem in Poinpejera do obleganja Aleksandrije. Pesnik omilnje jako
ganljivo pogin rimske svobode.

°) Germanih Avgust.  Kvintilijan misli na cesarja Doinicijana, ki je ta naslov dobil
po triumfu nad Germani (84. po Kr.) Sveton (Domit. 2.) pravi, da je hlinil Domieijan kot
mladenič ponižno obnašanje in vneiost za pesništvo in vedo, daje celo javno čital svoje pesni.

7 ) Domieijan je hotel, da bi ga ljudstvo imelo za sina Minervinega (Philostr. vit.
Apoll. VII, 12.

8 ) Albij Tibul (54.—18. pr. Kr.), viteškega stanu, bil je sodobnik Vergilijev in Ho¬
racijev. Njegove pesni so erotskoga značaja.

9 ) Sekst Propercij seje narodil v umbrijskem Asisiju okoli 1. 49. pr. Kr. in je umrl
1. 16. pr. Kr, V štirih knjigah elegij opeva ljubezen, pa kaže, da je tudi on bil okužen
od ono izprijenosti, ki je izpodjedala v tej dobi rodbinsko življenje rimskega naroda.

*°) Prim I., 5, op. 6.

“) Lucilij, rimski vitez iz Avruuške Suese, rojen 180. 1. pr. Kr., bil je prijatelj Scipjona
mlajšega in Lelija modrega. Kot skladatelj satir je bil zelo čislan. Njegova pisava je bila
priprosta in vrlo dovtipna, a vorzi premalo dovišeni. Zutoraj graja Horacij njegovo
površnost v verzih (Pr. Hor. sat. I., 10.)

105

da ga ne cenijo samo višje nego druge pisatelje te vrste, ampak brezdvomno
tudi višje nego vse pesnike. Jaz pa se ne vjemam niti ž njihovim niti s Ho-
racij-vim mnenjem , ki trdi , da „kalen teče in da se pri njem marsikaj
nahaja, kar bi se bolje odpravilo". Saj se nahaja pri njem čudovita izo¬
braženost in odkritosrčnost, odkoder izvira njegova trpkost in obilna dovtipnost.
Mnogo bolj oglajen in čist je Horacij 1 2 ) in sploh najodlioniši, to pa trdim brez
pristrastja. Mnogo in sicer zaslužene slave si je pridobil Perziji), da-si je le
eno knjigo spisal. Tudi dan danes se nahajajo slavni satiriki 3 ), katere bodo
potomci slavili. Drugo še starejšo vrsto satire je uvel naj učenejši Rimljan
Terencij Vuro 4 ), vendar ne tako, da bi imela za podlago le mnogovrstnost
metrov. On je spisal mnogo učenih knjig, bil je veščak latinskega jezika, vse
starodavnosti in grške in naše zgodovine, vendar bode ž njega znanost več
koristi zajela nego zgovornost. Jambiških pesnij kot posebne vrste pesništva
Rimljani niso zlagali, pač pa so je nekteri med druge vrste stihov vpletali;
trpkost jambov lahko spoznavamo pri Katulu 5 * ), Bibakulu fi ) in Horaciju, da-si se
v sredo pesnij „epodos ! ‘ 7 ) uvrščuje. A izmed lirskih pesnikov je skoraj le Horacij
vreden, da se čita. Kajti on se včasih kakor orel vzdiguje, je poln prijetnosti
in miline ter kaže vrlo pogumnost v rabi različnih figur in izrazov. A ko bi
še želeli koga pridejati, bil bi Cezij Bas 8 ), katerega sem nedavno videl; pa

') Kvint Horacij Flak je bil rojen 1. 65 pr. Kr. v Apulski Venuziji in je umrl 1. 8.
pr. Kr. v Kirnu. Njegov oče je bil oproščenec in je dal svojega sina vrlo izobraziti. Po
dovršenih študijah v Kirnu je obiskal Horacij Ateno in se po bitki pri Filipih iz Grecije
v Rim vrnil, kjer se jo ce!0 pesništvu posvetil. Kot pesnika so ga Rimljani občudovali
no le zaradi izvirno vsebine njegovih pesnij, ampak posebno zaradi čudovito lepih verzov.
V oziru vsebine se najbolj odlikuje v satirah. V teh biča človeške neumnosti in pregrehe
po lastnem opazovanju. Najbolj čilali in čislali pa so Rimljani njegove ode, v katerih po¬
snema Horacij z vrlo dovršenostjo in umetnostjo grške ritme. Pohvala, ktoro mu je Kvin-
tilijan izrazil, je povsem zaslužena in opravičena.

2 j Avel Perzij Flak (34.-62. po Kr.), rojen v Voluterah od imenitnih roditeljev, bil
je po izvrstnih učiteljih vrlo vzgojen in poučen v vseh vedah, posebno v modroslovju. Po
Lucilijevem in lloracijevem vzgledu je zložil šest satir, v katerih biča po strogo stojskih
načelih izprijenost svojih sodobnikov. Zlog njegov je temen in premalo olikan.

3 ) Kvintilijan menda misli na Juvenala (47.—130. po Kr.) in Marcijala (40. —102. po
Kr.), izmed katerih nam prvi v 16 satirah slika grozno izprijenost rimskega ljudstva,
drugi pa razodeva v 1200 napisnicah svojo dovtipnost in šegavost na kakem predmetu.

4 ) Marko Terencij Varo Reatinčan je živel od 1.(116.—27. pr. Kr.) On je bil največji
rimski učenjak. Od njegovih mnogobrojnih (blizu 500) spisov raznovrstne vsebine so se
ohranile le tri knjige „o poljedelstvu", potem deli njegovega spisa „o latinskem jeziku"
in odlomki „Menipskih satir". Slednje je zložil po vzgledu grškega modreca Menipa
ter v njih razpravlja deloma v vezanem deloma v nevezanem zlogu jako mnogovrstno
tvarino.

5 ) Kvint Valerij Katiil, rojen v Veroni 1. 87. pr. Kr., umrl jedra 30 let star,
bil jo prvi lirik rimski. Njemu je bila prirojena plodovita pevska žila. Ohranilo se je
116 njegovih pesnij, ki so po vsebini ali polemskcga ali lirskega značaja. Zlog in verzi
so krasni.

e ) Marko Furij Bibakul, rojen 1. 99. pr. Kr. v Kremoni, bil je epski in lirski pesnik,
katerega pa Horacij (sat. I., 10, 36) graja zaradi nabuhlega zloga.

7 ) Epodos (= prispev) je krajši (jambski) verz, ki je bil daljšemu priklopljen. Epodos
se uvrščuje med jambe, pa vendar ne zmanjša njihove trpkosti.

8 ) Cezij Bas, vrstnik pesnika Perzija, bil je lirski pesnik, katerega Ovidij (trist. IV.
10, 47 clarus iambo) zaradi jambskih pesnij hvali.

106

njega daleč prekašajo živoči talenti. Kot pisatelja tragedije sta pri starih slo¬
vela Aeij*) in Pakuvij 2 ) zaradi lepih raislij, krepkih izrazov in veljavnosti
oseb. Olikanost pa in zadnja pila pri izdelovanju proizvodov sta menda bolj
dobi manjkali nego njima. Vendar pripisujejo ocenitelji Aciju več moči; Pa-
kuvija imajo oni za precej učenega, ki bi sami radi bili učenjakom prišteti.
Varijev 3 ) Tijest se da primerjati s vsako grško tragedijo. Ovidijeva Medea
menda kaže, koliko bi ta pesnik bil mogel opraviti, ako bi bil rajši vladal svoj
duh nego mu se vdal. Izmed onih, katere sem sam poznal, je naj izvrstniši
Pomponij 4 ) Sekund, katerega so sicer starčeki za premalo tragičnega držali,
vendar priznavali, da se odlikuje z olikanostjo in lepoto izrazov. V komediji
smo najbolj hromi, naj le Varo po mnenju Elija Stilona 5 ) trdi, da bi bile Muze
v Plavtovem 6 ) jeziku govorile, ako bi bile hotele latinski govoriti, naj le čislajo
stari Cecilija 7 ) in naj se le pripisujejo Terencijevi 8 ) spisi Scipjonu Afričanu;
in vendar so v tej vrsti pesništva ti proizvodi naj okusnejši in bi še lepši bili,
ako bi bili v trimetrih zloženi. Naše komedije so le slaba senca grških tako,
da mi se latinski jezik nesposoben zdi za ono le Atičanom podeljeno lepoto,
katere niti Grki v drugem kakem razrečju niso dosegli. V komedijah z narodno 9 )
tvarino se odlikuje Afranij 10 ); o da vendar ne bi bil onečistil svojih prvizvodov
z grdo ljubeznijo do dečkov, s čimer je pa tudi svoje živenje odkril,

') Lucij Acij (170,—84. pr. Kr.) je bil vrl pisatelj rimske tragedije. Tvarino je
zajemal večinoma iz trojanskih pripovedek, pa tudi iz rimske zgodovine.

*) Marko Pakuvij, rojen v Brunduziju okoli 221. pr. Kr. umrl je 90 let star. Njegov
stric Enij ga je pripeljal v Rim. Tukaj se je pečal Pakuvij sč slikarstvom. Odlomki nje-
*  govih tragedij, katere so nam se ohranili, kazijo, da je posnemal Sofokla. Najbolj čislane

so bile: Antioda, Dulorestes in Iliona.

8 ) Lucij Varij Ruf je bil prijatelj Vergilijev in Horacijev in po pričevanju Hora-
cijevem (Ep. II., 1, 247) je on med pesniki poleg Vergilija cesarju Avgustu najbolj ugajal.
Varij se Hi samo odlikoval kot epik ampak posebno kot tragik. Čez vse pa je slovela
njegova tragedija Tijest, ki je bila igrana pri slavljenju zmago Akcijske (1. 29. pr. Kr.)
Cesar Avgust mu je zaradi tega podaril eden miljon sestercij.

4 ) Pomponij Sekund je živel za časa prvih štiri rimskih cesarjev in je umrl 1. 60 pr. Kr.

6 ) Elij Stilo pr. I., 6!

e ) Tit Makcij Plavt (254.—184. pr. Kr.) se je narodil v umbrijskem mestu Sarzina.
Odtodi je prišel v Rim, kjer se je poprijel pesništva in sicer je pisal komedije, katere je
po proizvodih novoatiške komedije predelal. Njegov zlog se odlikuje po nevsahljivi živahnosti
in krepki dovtipnosti. Izmed 130 komedij, katere je bajč zložil, nam se je ohranilo le 20.

7 ) Cecilij Stacij (okoli 219.—166. pr. Kr.), rodom inzubrijski Galec, bil je najbrž v
vojski vjet in v Rim doveden, kjer se je kot oprOščenee začel pečati s pesništvom. Spisal
je blizu 40 komedij po vzgledu novoatiških. Nekateri ocenitelji so ga imeli za najboljšega
skladatelja rimske komedije, vendar graja Cicero (ad Att. 7, 3, 10) v njegovih proizvodih
slabo latinščino (malus auctor Latinitatis).

8 ) Publij Terencij (185_159. pr. Kr.) s priimkom Afričan (ker je bil v Kartagini

rojen) je prišel še mlad v Rim kot suženj senatorja Terencija, ki ga je dal vrlo izolikati
ter mu potem prostost podelil. Po vzgledu grškega komika Menandra je zložil Terencij
šest komedij, ki se odlikujejo po pravilnosti in lepoti jezika.

9 ) Izprva so zajemali rimski pisatelji komedij tvarino za svoje proizvode iz grške
komedijo. Taki proizvodi so bili imenovani „fabuiae palliatae“, proizvodi pa obsegajoči
tvarino iz domačega, rimskega življonja so bili imenovani „fabulae togatao".

,0 ) Lucij Afranij, rojen okoli 1. 150. pr. Kr., bil je najizvrstnejši pesnik narodne
rimske komedije (fabula togata). Nekateri njegovi proizvodi igrali so se bili še za časa
cesarja Nerona (Suet. Nero 11).

107  —

A v zgodovini nismo nič zaostali za Grki, in jaz se drznem Salustija 1 ).
Tukididu na stran postaviti. Tudi Herodot se ne bi branil enačen biti T.
Liviju 2 ), ki ne zna le čudovito prijetno pripovedovati in zelo jasno sestavljati,
ampak je tudi nepopisljivo zgovoren v govorih; vse, kar pove, je kakor raz¬
meram tako posebno osebam primerno; dušnih razpoloženj, posebno milejših,
ni nobeden zgodovinopisec, da se prav skromno izrazim, bolj pristojno popisal.
In tako je čudovito živahnost Salustijevo nadomestil z drugimi vrlinami. Meni
se namreč mnenje Servilija Nonijana 3 ) izvrstno zdi, da „sta oba bolj jednaka
nego podobna"; tega sem tudi sam poslušal, bil je mož bistrega duha, poln
modrih izrekov, pa manj jedrnat nego zahteva veljava zgodovine. To veljavo
je izvrstno izkazal malo pred njim živoči Bas Avfidij 4 ), vsaj v knjigah o ger¬
manski vojski; zlog je vsakako pohvale vreden, vendar bi bil se svojimi
vzmožnostmi tu pa tam lahko bolje pisal. Preostaje še mož, ki poveličava slavo
naše dobe, vreden spomina prihodnjih stoletij, mi ga poznamo, a prihodnost
ga bo slavila. Kremucijeva 5 6 ) odkritosrčnost ima mnogo častiteljev, a nobenega
posnemovalca, češ da mu je, da-si le v snutkih svojih spisov, škodovala. Vendar
se nahaja tudi v tem, kar se je ohranilo, ponosen duh in smele misli. Naštel
bi še lahko druge, vrle zgodovinopisce, a jaz omenjam le vrsto, ne preiskujem
bibliotek.

Zlasti so pa govorniki latinsko zgovornost tako izolikali, da je grŠkej
kos. Kajti Cicerona 0 ) si upam vsakemu grškemu govorniku nasproti postaviti.

*) Gaj Salnstij Krisp (86.-35. pr. Kr.) rojen v sabinskem Amiternu, je slavno znani
rimski zgodovinopisec. V „Katilinarski zaroti" in v »vojski z Jngurto" slika Salnstij po
izgledu Tukididovem dogodiščine z ozirom na nravstvene razmere in značaje svoje dobe
ter hvali poštenost prednikov in graja izprijenost sodobnikov.

2 ) Tit Livij (59. pr. Kr. — 17. po Kr.) je bil v Pataviju rojen. Njegovo obširno
delo (Titi Livi ab urbe condita libri), ki je obsegalo v 149 knjigah zgodovino rimskega
naroda, nam se je le doloma ohranilo.

3 ) Servilij Nonijan se je dolgo pečal z govorništvom, potem je spisal zgodovino
rimskega naroda koncem republike in v začetku cesarstva. Umrl je 1. 59. po Kr. (Tac.
ann. XIV., 9).

4 ) Bas Avfidij je živel v prvem stoletju po Kr. in je popisal mimo vojske z Ger¬

mani tudi domačo vojsko. Prvo izmed teh del je nadaljeval Piinij starejši.

6 ) Kremucij Kord, zgodovinopisec za časa cesarjev Avgusta in Tiberija, bil je za¬
tožen, češ da je v svojih spisih pohvalil republikanca Bruta in Kasija (Tac. ann. IV, 34.)
Kremucij se je kazni odtegnil s prostovoljnim izstradanjem. Njegove spise su vsled sklepa
rimskega starešinstva edili sčžgali. Vendar je njegova hči Marcija, katerej je Seneka to¬
lažilno pismo poslal, spise tajno ohranila. Pa še le cesar Kaligula je dovolil, da so se
smeli Iiremucijevi spisi objaviti in čitati, sevčda očiščeni republikanskih idej. (Suot. Calig. 16.)

6 ) Marko Tulij Cicero, najizvrstnejši rimski govornik, bil je rojen 1. 106. pr. Kr. v
Arpinu. Polagoma je dosegel najvočje častne službe, 1. 76. je bil kvestor, 70 edil, 66 pretor,
63 konzul ter je po neumornem delovanju zatrl Katilinino zaroto. L. 58. je bil od ljud¬
skega tribuna Klodija zatožen, ker je bil dal zarotnike brez priziva na ljudstvo usmrtiti,
in je moral še tisto leto v pregnanstvo poklati se v Solun. L. 57. je bil spet v Rim po¬
klican Za leto 51. je postal namestnik provincije Cilicije, katero je vzgledno vladal in
se ce!6 kot vojskovodja odlikoval. Povrnivsi se v Rim je Cicero mirno pisateljeval. Se le
ko je Antonij po Cezarjevi smrti po diktaturi hrepenel, mu se je začel Cicero zoper¬
stavljati ter držal govore (Philippica) zoper njega, kar mu je pa nakopalo sovraštvo
Antonijevo. Na povelje tega je bil Cicero 1. 43. pr. Kr. blizo Gajete usmrčen, — Cicero-

- 108  -

Sicer dobro vem, kak boj bi zoper mene vzbudil, zlasti ker nisem namenjen,
njega tukaj z Demostenom primerjati; saj mi do tega nič ni, ker menim, da
se ima Demosten posebno citati ali bolje rečeno na pamet učiti. Jaz trdim, da
imata ta dva govornika premnogo jednakih vrlin, načrte, razporedbo, metodo
delenja, pripravljanja in dokazovanja, konečno vse, kar se tiče iznajdbe. Njihov
zlog je pa nekoliko različen; Demosten je jeder, Cicero obširen, onega stavki
so stikoma, tega širji, oni se bori vselej z bistroumnostjo, ta dostikrat s pome-
nitimi besedami; onemu se ne da nič odvzeti, temu nič pridejati, pri onem je
vse bolj umetno, pri tem naravno. Vsekako pa prekašamo Grke z dovtipi in z
vzbujanjem vsmiljenja, kateri dušni razpoloženji imata zelo veliko moč, Morebiti
ni dopuščala onemu atenska šega epiloga 1 ), a nam pa manjka zbog različnosti
jezika ona lepota, katero Atičani občudujejo. V pismih 2 ), da-si jih imamo od
obeh, ali v dialogih 3 ), v katerih ni oni nič storil, je tekmovanje zaman. Vendar
gre Demostenu prvo mesto, ker je prej živel in večinoma Cicerona v to pri¬
pravil, kar je postal. Kajti M. Tu lij je natančno posnemaje Grke v svojih delih
pokazal moč Demostenovo, obilnost Platonovo in prijetnost Izokratovo. Vendar
ni on, kar je bilo pri vsakem izvrstnega, le z učenjem dosegel; ampak večino
ali bolje rečeno vse vrline je zelo blagodejna plodovitost nesmrtnega duha
sama iz sebe rodila. On namreč ne „nabira, kakor pravi Pindar 4 ), deževnice,
ampak kipi iz živega vira", od previdnosti nam v dar dan, da bi zgovornost
na njem vso svojo moč poskusila. Kajti kdo more bolj natančno poučevati, kdo
močneje ganiti ?

Komu je bila dana kedaj tolika prijetnost? tako da mislimo, da
celo to izprosi, kar po sili doseže, in ako sodnika se svojo močjo v stran

potegne, se vendar dozdeva, da ni potegnen, ampak da sledi. Vsi njegovi go¬
vori imajo tako veljavo, da nas je sram drugega mnenja biti, ter ne kaže
braniteljeve gorečnosti, ampak verovnost priče ali sodnika; pri tem ko vse
brez truda teče, kar bi vsak drug posamno komaj z največjo marljivostjo
dosegel in njegov govor, najlepši, kar smo jih dosedaj slišali, nam kaže
izvanredno spretnost. Zatorej so ga sodobniki po vsej pravici imenovali
vladarja 5 ) pred sodišči, pri potomcih je pa to dosegel, da ime „Oicero“ ne

poznamenuje več osebe, ampak zgovornost. Ta naj bo naš vzor, tega po¬
snemajmo, in oni naj bo uverjen svojega napredka, komur Cicero prav

dopada.

novi spisi so zelo mnogobrojni. Vsi se odlikujejo po klasični latinščini. Največo zasluge
pa si je Cicero pridobil za govorništvo. On ni bil samo vri govornik, ampak on je tudi
vso govorniško umetnost iz znanstvenega stališča popisal in tako je postal pravi oče
govorništva in njegove teorije.

’) Epilog (sklep), v katerem so poskušali govorniki usmiljenje vzbujati, bil je po
atenskih zakonih prepovedan v sodnih govorih pred Areopagom. (Kvint. VI, 1, 7.)

а ) Ciceronova pisma so nam se ohranila v treh zbirkah; pisma pa, ki nosijo Demo¬
stenovo ime, so brezdvomno podtaknena.

8 ) Cicero je večino modroslovskih spisov in izmed retorskih tri knjige o govorniku
dialogijsko sčstavil.

4 ) V ohranjenih Pindarjevih pesnih se tukaj navedeno presto ne nahaja.

б ) Ta izraz je Cicero sam večkrat rabil Ep. ad fant. 7, 24—9, 18.

- 109  -

Pri Aziuiju Poljonu 1 ) se nahaja obilna iznajdenost, naj večja natančnost,
tako da se nekaterim čitateljem celo pretirana zdi, zadosti razsodnosti in živah¬
nosti ; vendar je od krasote in prijetnosti Ciceronove tako oddaljen, da se do¬
zdeva, da je sto let preje živel. Mešala 2 ) je pa olikan, jasen in njegova pisava
nam razodeva nekoliko njegovo plemenitnost, a duh je slabši. Ako bi se bil
pa C. Cezar 3 4 ) le s forom pečal, bi se smel samo on izmed naših govornikov s
Ciceronom primerjati. Tolika je njegova moč, taka njegova bistroumnost in taka
njegova živahnost, daje  očitno s taistim duhom govoril, s katerim seje  vojskoval;
vse te vrline pa krasi čudovita okusnost jezika, s katerim se je posebno pečal.
Celij 1 ) je duhovit in kot tožnik vrlo dovtipen mož, ki bi bil zaslužil, da bi mu
bila usoda podarila blažji značaj in daljše življenje. Naletel sem na ljudi,
katerim je bil Kalv 5 * ) ljubši nego vsi, pa tudi na take, ki Ciceronovemu mnenju
pritegujejo, da je (Kalv) zbog prevelike strogosti zoper samega sebe pravo
živahnost vdušil; vendar je njegov govor svečan, resen, natančno umerjen in
večkrat celo silen. Kalv je bil posnemovalec Atičanov in prerana smrt mu je
krivico storila, ako si je nameraval kaj pridejati, ne pa, ako si je nameraval
odvzeti. Tudi Servij Sulpicij s ) si je s tremi govori posebno slavo pridobil in to
po pravici. Mnogokrat bode posnemanja vreden, ako ga previdno čitaš, Kasij
Sever 7 ), ki bi se moral med najboljše govornike vvrstiti, ako bi bil k drugim
vrlinam pridružil pravo mero in dostojnost izrazov. On se odlikuje z veliko
nadarjenostjo, čudovitim sarkazmom in vrlo dovt.ipnostjo; vendar se jo bolj
udal strasti nego razsodnosti. Pa če tudi so dovtipi trpki, postane vendar trpkost
čestokrat sama smešna.

') Gaj Azinij Poljo (76. pr. Kr. do 4. po Kr.) jo bil za Ciceronom največji govornik
ter ob jednem vrl državnik in vojskovodja. Ko je bil 1. 40. pr. Kr. z Mecenatom vred
pripomogel, da se je med Oktavijanom in Ardonijem v Brunduziju mir sklenil, odtegnil se
je državnemu poslovanju celo ter se s pisateljevanjem pečal in v prijateljstvu živel
s Horacijem in Virgilijem. Tudi kot zgodovinopisec in tragiški pesnik je slovel (Hor
carin. II, 1; sat. I, 10, 42.)

*) Primeri I, 5, str. op.

3 ) Gaj Julij Cezar (100.—44. pr. Kr.) je veieslavnl rimski državnik in vojskovodja,
ki se je z govorništvom le toliko pečal, kolikor ga je v dosego svojih namenov potreboval,

4 ) Marko Celij Ruf prim, I, 5.

6 ) Gaj Licinij Kalv prim I, 6.

e ) Servij Sulpicij Ruf je bil sodobnik Ciceronov in vrl strokovnjak rimskega prava,
katero je. v svojih spisih z veliko bistroumnostjo tolmačil in mu tako znanstveno podlago
pripravil.

’) Kasij Sevčr (cvel v dobi cosarja Avgusta) je bil prvi govornik, ki se je oziral
na izpremenjeni politični položaj v rimski državi. Zgovornost se je prelevila v deklama-
torske vaje in se preselila iz fora v retorske šole. Kasij je nadkriloval sodobne govor¬
nike po vsestranski oliki, dovtipnosti in ognjevitosti. Pa Tacit (dial. 26.) pravi o
njem, da kaže v večjem delu svojih spisov več strupa nego soka in krvi, da vsled
brezobzirnega postopanja in nedostojnih izrazov v svoji besnosti razsaja. Njegovo
brezmerno psovanje je otemnilo njegovo slavo in mu nakopalo gorje. Ker je namreč
spoštovane ljudi (Tac. ann. I, 72) z nesramnimi spisi grdil, bil je po sklepu starešinstva
pregnan izprva na otok Kreto, potem na Serif, kjer je v 25. letu svojega pregnanstva
v veliki bedi (37. po Kr.) poginil. Njegovi spisi so bili kakor Labjcnovi prepovedan 1
in še le cesar Kaligula je dovolil, da se objavijo.

— 110  -

Nahajajo se še mnogi drugi zgovorni možje, katere našteti bi vendar
predolgo bilo. Izmed onih, katere sem videl, sta najizvrslnejša Doraieij Afer 1 )
in Julij Afričan 2 ). Onemu gre prvstvo zaradi umetnosti, občne kakovosti zloga
in njega smemo brez pomisleka k starim prištevati; ta je pa živalmeji, a
preskrbeti v izrazih, v besedostavju preraztezen in v pronosbah malo skiomen.
Še nedavno so živeli odlični talenti. Tako je bil Trahal 3 ) večidel vzvišen, zadosti
jasen in sploh v pisavi po najboljšem hrepeneč, vendar vrlejše govoreč; imel
je namreč tako prijeten glas, da še nisem nikdar takega slišal, tako prepoda-
vanje, da bi celo na odru zadostovalo, in obnašanje, z eno besedo vsega obilno,
kar se tiče zvenajnosti. Vibij Krisp 4 * ) je bil lepo urejen, prijeten, v zabavo
rojen, pa spretnejši v zasebnih kakor državnih pravdah. Julij Sekund 6 ) bi bi!
pri potomcih kot izvrsten govornik slovel, ako bi mu bilo daljše življenje dano
bilo. On bi bil kakor je pričel, k drugim vrlinam to pridejal, kar bi se znalo
pogrešati, t. j. da bi v svojih govorih bolj odločno postopal in se češče za
tvarino brigal nego za izraze. Sicer pa zavzema, da-si ga je prerano smrt
pokosila, tudi tako imenitno mesto; taka je njegova zgovornost, tolika milina
v razlaganju vsakojake tvarine, tako preprost, miren in krasen je njegov govor,
tako navadne celo v okras porabljene besede, tako pimenljivi včasih drzni
izrazi. Oni, ki bodo za menoj o govornikih pisali, bodo imeli obilo gradiva za
vrle pohvale sedaj živečih zastopnikov govorništva. Saj se nahajajo dandanes
izvrstni talenti, s katerimi se forum diči. Zakaj vže dovršeni branitelji tekmujejo
se starimi, mladi pa marljivo one posnemajo hrepeneči po dovršenosti.

Preostajejo še oni, ki so o modroslovju pisali, v kateri stroki ima rimska
literatura do današnjega dne prav malo vrlih zastopnikov. Zopet je M. Talij,
ki je bil, kakor povsodi, tako tudi v tem posnemovalec Platonov. Izvrstno pa
in bolj odlično nego v govorih je Brut 6 ) zadostil teži predmeta; saj se lahko
prepričaš, da to, kar govori, tudi čuti. Zelo plodovit pisatelj je bil Kornelij
Celz, 7 ) slednik Sekstijev 8 ), olikan in vrl. V spoznavanje tvarine je med Stoiki

') Domicij Afer, rojen v Nemavzu narbonenske Galije umrl I. 58. po Kr., bil je iz¬
vrsten govornik, katerega je Kvintilijan sam poslušal. (Kvint. X, 1, 118; XII, II, 3.)

*) Julij Afričan, rodom Galec, odlikoval se je kot govornik za časa cesarja Nerona.

8 ) Marko Galerij Trahal, konzul 1 68. po Kr., bil je kut govornik posebno čislan
zaradi lepega glasa (Kvint. XII, 10, II) in izvenredno velike in lepe postave. (XII, 5, 5.)

4 ) Vibij Krisp (ok. 10.—90. po Kr.), rojen v Vercelah, bil je znamenit govornik in
nevaren vohon (dolator); v Neronovi dobi je bil konzul in v Vespazijanovi namestnik Afrike.
Kvintilijan (V, 13, 48) pravi, da je bil vir ingenii secundi et elegantis.

e ) Julij Sekund, sodobnik in prijatelj Kvintilijanov, bil je kot govornik mnogo ob¬
čudovan posebno zaradi ukusnosti. V Tacitovem dialogu o govornikih posreduje med
zastopniki zgovornosti v republikanski in cesarski dobi.

6 ) M. Junij Brut, glasoviti morilec Cezarjev, bil je izvrsten govornik pa tudi vrl
modrec. Posebno navdušen je bil za načela stare akademije, a v etiki se je držal stojskih
naukov. Njegovi modroslovski spisi (o kreposti, o dolžnostih, o potrpežljivosti) so se po¬
gubili. Cicero je tega modreca tako čislal, da mu je posvetil ta-le dela: Tusculanae dispu-
tationes, de natura deorum in orator. Ciceronov spis „de Claris oratoribus“ je celb po
Brutu imenovan.

7 ) Kornelij Celz je slavnoznani polihistor za časa ces. Avgusta in Tiberija (Kvint. II, 15.)

8 ) Sekstlj : Oče in sin, sodobnika Cezarjeva in Avgustova, bila sta pristaša Pita¬
gorovih in menda tudi stojskih naukov, Starejši je vstanovil v Rimu stojsko šolo, v ka-
terej mu je sledil sin kot vodja.

111

važen Plavt ] ). Med Epikurovci je Kaeij * 2 ) sicer neznaten vendar precej prijeten
pisatelj, O Seneki 3 ) sem nalašč molčal v vsej literaturi zgovornosti zaradi po
krivem o meni razglašenega mnenja, češ da ga obsojam in celo hudo sovražim.
Ta sum me je pa doletel, ker sem si prizadeval njegovo neokusno in zbog
raznovrstnih napak zmedeno pisavo po precej strogih pravilih uravnati. Pa tedaj
so skoraj le njega samega mladenči čitali. Jaz ne bi poskusil ga celo odpraviti,
vendar ne morem dopustiti, da bi se boljšim pisateljem predpostavljal, katere
je on neprenehoma napadal, ker si v svesti celo različne pisave ni

mogel upati, da bi tem dopal, katerim so oni (pisatelji) dopadali. Vendar

so ga bolj čislali nego posnemali in tako daleč od njega odpali, kolikor

je on od starih zašel. Želeti bi bilo namreč, da bi temu možu jednaki postali

ali mu se vsaj, kar je najbolj mogoče, približavali. Dopadal je le zaradi napak
in vsak je na to ravnal te kolikor mogoče posnemati; potem pa so bahaje se,
da ravno tako govore, Seneki slabo ime pripravljali. Pa v drugem oziru ima
mnoge in velike vrline, prijetno in obilno zmožnost, globoko učenost in obilno
znanje stvarij; v tem so ga vendar včasih oni prevarili, katerim je kaj preiskati
naročil. Razlagal je tudi predmete skoraj vseh strok. Kajti kot njegovi proizvodi
se navajajo govori, pesni, pisma in pogovori. V filozofiji je bil premalo natančen,
vendar izvrsten preganjalec pregreh. V njegovih spisih se nahajajo mnogi
izvrstni reki, mnogi spisi so čitanja vredni zaradi nravstvenih naukov; a
njegova pisava je spačena in tem bolj zapeljiva, ker je polna privabljivih
napak. Želeti bi bilo, da bi bil svoje misli v bolj okusnem zlogu razlagal. Kajti
ako ne bi bil starega zloga zaničeval, po spačenem ne hrepenel, se svoje
izvornosti ne tako trdno držal, in ako ne bi bil prave moči mislij uničil z
razdrobljenjem v malenkostne stavke; bil bi si soglasno priznanje pridobil bolj
pri učenjakih nego pri lahkovernih dečkih. Pa tudi tako je vreden, da ga
čitajo možje, ki so v strogem zlogu zadosti izurjeni, posebno zaradi tega, ker
uri razsodnost na obe strani. Kajti mnoge stvari so, kakor sem rekel, v nje¬
govih spisih pohvale, mnogo občudovanja vredne, vendar jih je treba previdno
izbrati; žalibože, da ni tega sam storil. Kajti tak duh, ki je vse izvršil, kar je
hotel, bil bi vreden višjega smotra.

’) Katerega Flavta da ima Kvlntilijan v mislih, se ne da določbi.

2 ) Marko Kacij, rodom inzubrijski Galec, bil je epikurski modrec v Kirnu za časa
Cicerona in je spisal več znanstvenih razprav.

3 ) Lucij Ančj Sčneka (7. pr. Kr. do 65. po Kr.), sin retorja Seneke, rojen v hi-
spanski Kordubi, prišel je precej mlad v Kim in se pečal posebno z modroslovjem in go¬
vorništvom. Ko je slovel kot izvrsten učenjak in vrl značaj, izročila mu je Agripina v
vzgojo in pouk svojega sina Nerona, ki ga je dal kot cesar 1. 65. umoriti. — Sčneka je
sestavil mnogo spisov v prozi in v verzih. V prozajskih spisih razpravlja različne pred¬
mete modrosiovja, pa povsodi so drži najbolj stojskih načel. Njegovi spisi v vezanem
zlogu so tragedije, katere je po grških proizvodih posnel.

112  —

Poglavje 2.

0 posnemi.

Iz teh in drugih čitanja vrednih pisateljev se imajo zajemati besede,
različne figure in skladnja; nato ima se duh vrediti po vzgledu vseh teh vrlin.
Kajti umetnost sestaja brezdvomno večinoma v posnemanju. Kakor je bilo iz-
najdenje prvo in ostane glavna stvar: tako je tudi koristno držati se tega, kar
je bilo vrlo iznajdeno. In vsi pojavi življenja nam kažejo, da želimo to storiti,
kar nam pri drugih dopada. Tako sledijo dečki poteze črk, da se v pisanju
izurijo; tako si jemljejo glasbeniki v izgled glas učiteljev, slikarji umotvore pred
nikov, kmetje po izkušnji potrjeno obdelovanje njiv; poslednjič vidimo, da se
poeetki vsakega pouka ravnajo po gotovih vzgledih. Saj mora tako biti, da smo
onim, ki so kaj vrlega završili, podobni ali nepodobni. Podobnega vstvari narava
redko, posnema dostikrat. Pa baš to, kar nam postopek v vseh vstvareh zelo
olajša v primeru z onimi, ki niso ničesar imeli, po čemur bi se bili ravnali,
nam je tudi na kvar, ako se ne rabi previdno in razumno.

Tedaj pred vsem posnema ne zadostuje sama ob sebi vže zalegadel, ker
je znamenje lenega duha zadovoljiti se s tem, kar so drugi iznašli. Kaj naj bi
se namreč bilo v onih časih zgodilo, v katerih še nobenega vzgleda ni bilo,
ako bi bili ljudje menili, da je treba le to storiti ali misliti, česar so se vžo

naučili bili? Gotovo se no bi bilo nič iznašlo. Zakaj ne bi smeli mi kaj iznajti,

česar preje še ni bilo? Saj je one neolikane ljudi le naravna pamet do tolikih
iznajdeb dovela: mi pa se naj ne bi dali baš zaradi tega vzpodbosti v raz-

iskavanje, ker dobro vemo, da so oni, ki so raziskavah, iznašli? In če so oni,
ki niso v nobeni stvari učitelja imeli, premnogo umotvorov potomcem Zapustili:
ne bode li koristila nam raba kake stvari v iznajdbo druge? ali pa se bomo
morali za vsako stvar drugim zahvaliti? Tako kakor si nekateri slikarji le to
prizadevajo, da znajo podobe natančno preslikati. Vže to je sramotno, ako je
kdo s tem zadovoljen, da vzgled doseže. Kaj bi se namreč bilo vstvarilo, ako

nikdo ne bi bil ničesar drugega dovršil nego to, kar je vže oni, katerega je

posnemal? Potem takem ne bi med pesniki nobeden prekašal Livija Andronika 1 ),
v zgodovini nikdo pontifiške 2 ) letopise; na morju bi nam še zdaj rabili plavi;
slikarstvo risalo bi le najskrajnejše črte one sence, katero telesa na solncu
delajo. In če vse stroke preiščemo, ne nahaja se nobena umetnost, na tisti
stopinji, na katerej je bila pri iznajdenju; nobena ni ostala pri svojem početku;
razven če dandanašnjo dobo take neplodovitosti obdolžimo, da še le ona ničesar
ne obrodi. Vendar se ne da se samo posnemo nič vstvariti. Ako ne bi bilo
dovoljeno predhodnika preseči, kako bi mogli upati, da postane kdo dovršen
govornik? ker izmed onih govornikov, katere do sedaj kot najizvrstnejše poznamo,

') Livij Andronlk, rodom Tarenčan, je prvi tragiški pesnik rimski. On je preložil
tudi na latinski jezik v saturninskih verzih Homerjevo Odi-iejo, katero so v Rimu dolgo
po šolah čiiali (Hor. ep. 2, 1, 69). Prvi igrokaz Livijev je bil v Rimu igran 1. 240. pr. Kr.

a j Annales maximi ali pontificum annales so bili letopisi, katere so sestavljali naj¬
višji duhovniki (pontifices masimi). V takih suhoparnih kronikah so bili po vrsti navedeni
znameniti dogodjaji vsakega leta, ki so v političnem ali verskem oziru zanimali Nada¬
ljevali so se ti letopisi do pontilikata, Mucija Scevole (130. pr. Kr.) One letopise, katere
jo požar za časa Galcev vničil, nadomestili so Rimljani iz spomina.

118  -

ni nobeden, pri katerem se ne bi česa pogrešalo ali kaj grajalo. Pa tudi oni,
ki ne hrepenijo po dovršenosti, morajo rajše takmovati nego slediti. Kajti kdor
se trudi pred druge priti, jih bode morda došel, ako tudi ne prehitel. A onega
ne more nikdo doseči, po čegar sledu mu je vsekako, kakor misli, korakati.
Kdor namreč sledi, mora vedno zadej korakati. Potem je navadno lože več
storiti nego prav taisto. Kajti podobnost doseči je tako težavno, da niti narava
sama tega ne more tako natančno doseči, da se ne bi dve celo navadni stvari,
ki nam se zelo jednaki zdita, nič razlikovali. Vrh tega mora vse, kar koli je
drugemu podobno, za tem zaostati, katero posnema, kakor senca za telesom,
podoba za obrazom in igralčevo prikazovanje za pravimi duševnimi razpoloženji.
To velja tudi za govore. Kajti v onem, kar si za vzgled vzamemo, je prava
prirodna moč; vsaka posnema pak je ponarejena stvar in se ravna po tujem
vzoru. Zatorej je v deklamacijah manj živahnosti in jedra nego v govorih, ker
je tvarina v teli resnična, v onih pa izmišljena. Dalje je to, kar je za govor¬
nika najvažnejše, neposnemljivo, namreč nadarjenost, iznajdenost, krepkost,
hitrost in sploh vse, česar ne uči umetnost. Zatorej menijo premnogi, ki so
posamezne besede iz govorov ali nekoliko ritmiških stopinj iz kake sestave
izpisali, da čitano tvarino čudovito lepo posnemajo. A besede ginejo in s časom
vzraščajo tako, da je najbolj zanesljivo pravilo za nje raba, in one niso same
ob sebi dobre ali slabe (kajti one so le glasovi), ampak še le postanejo, kakor
se ravno prikladno rabijo ali ne, sestava pa mora biti kakor tvarina prikladna
tako posebno prijetna y spremembi.

Tedaj je treba vse, kar spada v ta del znanosti, z najnatančnejšo raz¬
sodnostjo preiskati. Prvič, katere pisatelje naj posnemamo; saj se nahajajo
premnogi, ki koprnijo najslabšim in najbolj napačnim pisateljem podobni biti;
potem nastane vprašanje, kaj da naj posnemamo v izbranih pisateljih. Kajti
tudi pri izvrstnih pisateljih nahajajo se marsikatere napake, katere učenjaki
med sebo tudi jeden drugemu očitajo; in želeti bi bilo, da bi tem bolje
govorili posnemajoči dobro, čim slabše govorijo posnemajoči slabo. Onim pa,
ki imajo obilo razsodnosti v izogibanje napak, naj ne zadostuje napraviti le
snemek vrline in tako rekoč posneti samo vunajnost ali 'rajše Epikurove 1 )
tigure, ki po njegovi teoriji iz površja teles izhajajo. To se pa pripeti onim,
ki se brez natančnega znanja vrlin tako rekoč po prvem vtisu govora rav¬
najo; in dočim jim vse po sreči od rok gre: vendar ne dosežejo prave
moči v izrazih in iznajdenosti, čeprav se v izrazih in ritmu malo razlikujejo
od vzora, ampak večidel opešajo ter zabredejo v napake, ki so vrlinam
najbližje: mesto veličastni postanejo nabuhli, mesto jedri postanejo suhoparni,
namesto pogumni predrzni,- mesto vrli zmedeni, mesto primerni neobrzdani,
mesto priprosti nemarni. Torej mislijo oni, ki so kar koli neslanega in
puhlega s prav neotesanimi besedami povedali, da so starim podobni; komur
manjka olike in lepih mislij, ta se zmatra se ve da Atičana; onim, ki so zbog
prikrajšanih perijod temni, zdi se, da presegajo Salustija in Tukidida; čmerni
in sukoparni tekmujejo s Poljonom; brezdelni in nemarni rotijo se, ako so stavek

*) Grški modrec Epikur (342. — 270. pr. Kr.) je tolmačil vzpoznavanje tvarinskega
sveta iz atomov. On namreč trdi, da izhajajo vedno iz površja stvarij, katero vzpoznavamo,
podobe in zelo nežno oblike. Tega nauka se je držal tudi Lukrecij (4, 46).

8

114

precej na dolgo raztegnili, češ da bi bil Cicero tako govoril. Poznal sem može,
ki so si domišljevali, da so zlog tega izvrstnega govornika vrlo posneli, ako
so končali z „esse videatur“. Tedaj je prvič potrebno, da posnemovalec to¬
kat' namerava posnemati, razume in ve, zakaj da je dobro. — Potem naj pre-
jemaje nalogo svojo moč za svet vpraša. Mnogokatere stvari so namreč po-
snemljive, v izvršitev pa ali slaba moč narave ne zadostuje ali pa je na poti
njena različnost. Kdor je nežnega duha, naj ne hrepeni le po predrznem in
sekanem zlogu; komur je pa pogumen a neobrzdan duh prirojen, vtegne svojo
moč zbog teženja na ličnost izgubiti, in ne doseči krasnorečnosti, katere želi.
Kajti nič ni nespodobnejšega, nego če nežno tvarino z neotesanimi besedami
izražuješ. Se ve da sem mislil, da ne sme oni učitelj, katerega sem v drugi 2 )
knjigi poučeval, le tega učiti, za kar rojen bi se dozdeval vsak njegov učenec;
ampak on mora dobro, katero pri vsakem izmed njih najde, pospeševati, kar
manjka, po možnosti pridejati, mnogokaj popraviti iu izpreminiti: saj je vodja
in vzgojitelj tujega duha. Težje je svojo prirodnost izobraziti. Pa oni učitelj se
tudi pri tem, katerega prirodnost ovira, ne bo zastonj trudil, da-si želi, da bi
vsa pravila v poslušalce prav obilno vcepil.

Tudi te napake, katero premnogi napravljajo, se je treba varovati, da ne
mislimo, da se imajo v govoru pesniki in zgodovinopisci posnemati, v teh umo¬
tvorih pa govorniki ali deklamatorji. Vsaka vrsta ima svoj zakon, svojo lepoto.
Saj se niti komedija ne vzdiguje na visokem koturnu 3 ), niti ne hojeva tragedija
po nizkem soku. Vendar ima vsa zgovornost nekaj skupnega; posnemajmo, kar
je skupno. Tudi le ta neprilika se onim pripeti, ki se le z eno posamezno
vrsto pečajo, ako jim se je osornost kakega pisatelja priljubila, da te (udi tam
ne opuste, kjer je treba mirne in pohlevne govorice; ako sta jim se pa pri¬
ljubili preprostost in prijaznost, slabo vstrezajo važnosti predmeta tam, kjer bi
bila strogost in resnobnost na svojem mestu: saj ni le značaj pravd med sebo
različen, ampak tudi značaj posameznih delov; to je treba mirno prednašati,
ono ostro, to naglo, ono polagoma, to v pouk, ono v razburjenje živcev ;  pri
vsakej izmed teh stvarij pa je način postopanja drugačen in različen. Torej
jaz tega ne bi svetoval, celo udati se kakemu pisatelju, da bi ga v vsakem oziru
sledili. Izmed vseh grških govornikov je najbolj dovršen Deinosten, vendar se
nahaja mnogokaj boljšega tudi pri drugih: večina vrlin se ve da je pri njem.
Vendar ni treba onega, ki je najbolj posnemanja vreden, izključljivo posnemati.
Ali ne zadostuje vse tako povedati, kakor je M. Tulij govoril? Saj meni bi
zadostovalo, ako bi mogel vse doseči. Bi li na kvar bilo, ako bi semtertje pri-
dejal moč Cezar-jevo, strogost Celi-jevo, natančnost Poljon-ovo, ukusnost Kalv-ovo ?
Kajti prvič si razumen človek po možnosti osvoji, kar koli je kje izvrstnega,
potem se pri toliki težavnosti naloge posnema komaj deloma posreči onim, ki

2 ) Prim. II, 8.

3 ) Kottopvoc — cotliurnus je bil visok črevelj, kakoršne so lovci, jezdeci itd. nosili.
Bili so škrlatne barve ali drugače mnogovrstno pisani ter so se z jermeni ob meče pri-
vezavali. S probkovino visoko podložene kotorne so osobito tragiški igralci nosili, da bi
se veči in bolj častivredni zdeli. - Komedjaši pa so obuvali nizke črevlje, šoki imenovane,
ki so bili noša  kmetskega ljudstva, podobni rnjavim skrpetljem. Obe besedi značita v
prenesenem pomenu tragedijo in komedijo.

115  -

se le enega izgleda drže. Ker tedaj človeku skorej ni dano izbran vzgled
popolnoma doseči: predočujmo si vrline več pisateljev, da si iz vsakega drugo
v spominu ohranimo, in rabimo vsako na onem mestu, kjer je primerna.

A posnema (in to posebno poudarjam) naj se ne tiče le besedij. Na to
se ima pazljivost posebno obračati, kako vrlo da so oni možje stvari in osebe
obravnavali, katerega načrta, katere razporedbe so se držali, kako vse meri na
vspek, tudi to, kar na videz v zabavo služi; kaj da se obravnava v uvodu, na
kak in kako mnogovrsten način da se pripoveduje, kaka moč da je v dokazih
in oprovrgbah, kaka izurjenost v vzbujanju raznovrstnih dušnih razpoloženj, in
kako se vporablja pohvala ljudstva v korist predmeta, ki je tedaj najbolj umestna,
ako sama od sebe pride, ne pa, kedar se prisili. Ce bomo na to pazili, potem
bomo prav posnemali. Kdor pa bo k tem vrlinam še lastnih vrlin pridejal, da
nadomesti, česar manjka, in odstrani nepotrebno: ta bo postal dovršen govornik,
kakoršnega izobraziti se trudim; ki naj bi posebno sedaj vse nadkriloval, ko
je toliko več vzgledov vrle zgovornosti, nego jih je bilo onim, ki so vže
dovršeni. Kajti tudi zaradi tega jih bode čast doletela, ker se bode reklo, da
so prednike prekosili, potomce pa poučili.

Poglavje 3.

Kako se ima pisati?

To so pripomočki, katere dobivamo od zvenaj; izmed tistih pa, katere si
moramo sami pripraviti, nam marljivo pisanje največ koristi, da-si nam pri¬
zadeva največ truda. Po pravici je imenoval M. Tulij 1 ) to ..najboljšega vzgoji¬
telja in učitelja zgovornosti 11  ; s tem pa, da je položil v pogovorih o govorniku
ta izrek v usta Lucija Krasa, združil je svoje mnenje z veljavnostjo onega.
Tedaj je treba prav skrbno in prav mnogo pisati. Kajti kakor je precej
globoko izorana zemlja bolj rodovitna za plod in rast rastlin: tako daje na¬

predek, ki ima globoke korenine, obilnejši sad učenja in ga bolj zanesljivo
čuva. Kajti brez svesti takih vaj bode ona toliko hvaljena spretnost „brez pri¬
prave govoriti“ le prazno blebetavost in besede rodila, ki na. ustnicah nastajajo.
Ondi (v pisanju) so korenine, ondi podlaga, ondi zaklad, ki je tako rekoč v
blagajnici 2 ) za največjo silo shranjen, odkoder se jemlje za nepričakovane
slučaje, ako razmere zahtevajo. Pripravljajmo si pred vsem moči, ki so težav¬
nosti bojev kos in zbog rabe ne oslabijo. Kajti zakon narave je tak, da nič
vrlega naglo ne nastane in pred najlepše naloge je postavljen trud 3 ); saj je
narava tudi pogoj narojenja tako uredila, da veče živali dalje v maternem telesu
bivajo.

Pa ker je vprašanje dvojno, kako in kaj naj se ponajvečkrat piše, hočem
se tudi v razpravi tega reda držati. Iz prva naj se celo počasi, samo da na-

‘) O govorniku I, 33, 150; 60, 257. Glavni osebi v tem Ciceronovem delu sta
L. Licinij Kras (rojen 140., umrl 91. pr. Kr.) in M. Antonij, ded tri um vira Antonija, (rojen
143., umrl 87. pr. Kr.)

*) Kvintiiijau namiguje na del državnega zaklada rimskega, kjer se je shranjeval
denar za največo silo. (Caes. b. c. I, H. Liv. 27, 10.)

s ) V oziru misli primeri Hozjod. spfoc v. 289 •. tfj? apsrfjs ISparta hsol Ttporcapotlhv
Evbp/.c/.v.

8 *

116  -

tančno piše; iščimo najboljše in ne veselimo se takoj vsega, kav nam se po¬
nuja, presojajmo najdeno tvarino in razporedimo odobreno. Misli in izraze je
namreč treba izbirati in vrednost posameznih presojati. Nato naj sledi pravo

besedostavje in naj se preiskuje ritem (blagoglasje); vsaka beseda naj ne

obdrži onega mesta, na katerem se je pokazala. l)a pa to precej natančno izvršimo,
ima se naposled pisano večkrat ponoviti. Kajti vrh tega, da se na tak način
sledeče s predidočim bolje veže, dobi si tudi gorečnost mišljenja, ki se zbog
ovire pisanja ohladi, novih močij ter se kakor v drugokrat zaleti po taistem
prostoru; in to vidimo pri tekmi skakanja, da se skakači iz precejšne daljave
zaženo in do onega prostora v teku hite, kjer se skače; kakor pri metanju
puščic roke nazaj potegnemo in hoteči pušico sprožiti tetivo na loku nazaj

napnemo. V časih pa, ako ugoden veter piše, je treba jadrati, da nas le ta

popustljivost ne vara. Kajti vse naše misli nam dopadajo v začetku; drugače
jih še ne bi napisali. Presojajmo je tedaj in zadržujmo prevarljivo hitrost. Tako
je baje Salustij pisal in njegov trud je brezdvomno očividen tudi iz dela
samega. Varij poroča, da je tudi Vergilij prav malo verzov na dan zložil. A
drugače je ravnati govorniku. Zatorej priporočam to počasnost in skrbnost za
početek vaj. Kajti prvič je zahtevati in se tega držati, da kolikor mogoče
dobro pišemo; naglost si z vajo pridobimo. Polagoma bodo misli lože prihajale,
prikladne besede se ponujale in besedostavje sledilo, konečno bode vsaka stvar
svojo službo opravljala, kakor dobro odgojeni posli. Glavno pravilo se takole
glasi: Z naglim pisanjem si ne pridobiš vrle pisave; ako boš pa vrlo pisal, se
boš naglo pisati navadil. Pa baš tedaj, kedar si ono spretnost pridobimo, je
treba prenehavati, paziti in dirjajoče konje brzdati; to pa ne bo toliko oviralo,
kakor znova vzpodbujalo. Saj jaz ne menim, da naj bi bili oni, ki so si
nekoliko spretnosti v pisavi pridobili, primorani v nepotrebno kazen sami sebe
grajati. Kajti kako bi mogel braniteljski posel dobro opravljati oni, ki v posa¬
meznih delih govora obtiči? Nahajajo so taki ljudje, kojim nič ne vgaja; oni
želijo vse izpremeniti, vse drugače povedati, nego jim na misel pride; malo si
zaupajo in svoji nadarjenosti prav slabo služijo oni, ki zmatrajo za marljivost,
ako si pisanje obtežijo. Tudi ni lahko povedati, kateri izmed njih po mojem
mnenju večjo napako naredijo, ali tisti, katerim vse vgaja, ali oni, katerim nič.
Celo nadarjenim mladeničem se dostikrat pripeti, da jih trud uniči in da
zbog prevelikega poželenja dobro govoriti celo obmolčijo. Pri tej priliki se
spominjam, da mi je Julij Sekund, znan moj sodobnik in od mene iskreno
ljubljen, mož čudovite zgovornosti, pa prevelike natančnosti, povedal, kaj mu
je bil stric rekel. To je bil Julij Flor, prvak Galskih govornikov, — ker je
samo tamkaj svojo umetnost rabil — sploh vrl govornik in takih sorodnikov
vreden. Ko je bil ta Sekunda, ki je še šolo obiskoval, enkrat žalostnega videl;
ga je vprašal, zakaj da je čelo tako resnobno nagrbančil? Mladenič pa mu je
odkritosrčno povedal, da je vže tretji dan, ko ne more, da si silno trudeč se,
nobenega uvoda najti za tvarino mu v izdelovanje predloženo; odtodi izhaja
ne le sedanja bolečina, ampak posebno obupanje za prihodnost. Na to je rekel
Flor na smeh držeč se: „Hočeš li bolje govoriti nego moreš?" Tedaj je stvar
taka-le: Gledati je na to, da kolikor mogoče dobro govorimo, vendar po vzmož-
nosti. Kajti v prospeli je potrebna vnetnost ne pa nevolja. Da bi pa več nalog

— 117  —

precej naglo izgotovili, nam ne bo samo vaja pripomogla -- ki je brezdvomno
važna — ampak posebno pametno postopanje: ako ne bodemo na stol nazaj
naslonjeni v strop gledaje in sam seboj mrmraje čakali, kaj da nam vtegne
na pamet priti, ampak ako bomo pazili, kaj da stvar zahteva, kaj je osebi
primerno, kakošne da so časovne razmere, kako je dušno razpoloženje sodnikovo,
in se tako k pisanju spravili, kakor se ljudem spodobi. Tako nam začetek in
sledeče narava sama propisuje. Kajti premnoge stvari so določene in nam
stopijo pred oči, ako ne mižimo; zatorej neolikanci in kmeti ne poprašujejo
dolgo, s čim da bi začeli; tem bolj pa je sramotno, ako učenjaki stvari otežijo.
Tedaj naj ni kdo ne misli, da je to, kar skrito tiči, najboljše; drugače bi morali
obmolkniti, ako bi mislili, da smemo le to povedati, česar nismo našli. Tej
nasprotno napako napravljajo oni, ki iz prva tvarino prav površno prelete in
gorečnosti in navdušenosti vdani brez priprave popišejo; to imenujejo „silva“ 1 ).
Potem pa ponavljajo in sestavljajo, kar so bili površno napisali; besede in
ritem se sicer popravijo, a površnost ostane v nepremišljeno sklopljenih mislih.
Tedaj bode bolj prav takoj v" začetku natančno postopati in iz prva delo tako
osnovati, da bode sicer treba piliti, ne pa znova pričeti. V časih pa sq  bomo
udali dušnim razpoloženjem, katerih ogenj navadno več zamore nego mar¬
ljivost.

Iz moje obsodbe onih. ki so v pisanju zanikerni, je razvidno moje mnenje
o tako zelo priljubljenem narekovanju. Naj si namreč kdo še tako naglo piše,
ga vendar v mišljenju zadržuje njegova roka, ki ne more dohajati hitrosti
mišljenja; oni pa, kateremu narekujemo, hiti in mi se včasih sramujemo dvojiti
ali prenehati ali kaj izpremeniti boječ se tako rekoč sovedca naše nemoči.
Tako se zgodi, da ne samo nerodni in nepremišljeni ampak včasih neprimerni
izrazi iz ust uidejo, če le na zvezo mislij pazimo, kateri izrazi ne dosegajo
niti marljivosti pisarja niti živahnosti narekovalca. Ako nas je pa pisar sam
pri pisanju precej počasen ali nezanesljiv v čitanjii tako rekoč zadrževal: se
tek ovira in vsa pazljivost zbranega duha se pohabi se spodtikanjem in včasih
tudi z nevoljo. Dalje so ona telesna kretanja, ki so nasledki hudega dušnega
razburjenja in ki sama duh nekoliko vznemirjajo — n pr. z roko mahati,
obraz zakremžiti, biti se včasih ob prša in strani in kar še Perzij ~)  biča ozna¬
čuje površno pisavo :

„0n ne bije ob polt, ne diši po zgrizenih nohtih" — celo smešna, ako
nismo sami. Naposled, da naj važnejšo stvar enkrat za vselej povem, ni mo¬
goče samemu biti pri narekovanju. Saj mi bo vsak pritrdil, da kraj brez prič
in velika tihota pišočim najbolj ugajata. Vendar ne smemo takoj onim verjeti,
ki menijo, da so v to svrho..najbolj pripravni logi in gozdi, ker vzbujata milo
nebo in prijetna okolica vzvišene misli in vrlo navdušenost. Vsaj meni se
dozdeva, da ima taka samota več prijetnosti nego vzpodbudno,sti za učenje. In
baš ta prijetnost neizogibno odvrača pazljivost od ukazane naloge. Kajti duh
se ne more vestno ob jeduem v mnogo stvarij globoko zamisliti, in kamor
koli so ozre. neba paziti na predloženo stvar. Prijetnost gozdov, mimo tekoče
reke, v vejah dreves pihlajoča sapa. ptičje petje, da celo prosti razgled po

') Silva znaei nouvedjeno in neizdelano tvarino in je prestava grške besede u/.7j.

2 ) Sat. I, 100.

- 118  -

okolici zanima; torej menim, da te zabave mišljenje bolj ovirajo nego napenjajo.
Bolje je storil Demosten, J ) ki se je v neki kleti skrit učil, iz katere se ni no¬
beden glas slišal, in iz katere ni mogel nikamor gledati, da ne bi oči zape¬
ljale duha misliti na kaj drugega. Torej bi nas vtegnila, ako po noči delamo,
najbolj motenja varovati nočna tihota, zaklenjena soba in ena luč. Pa kakor
pri vsakem načinu učenja tako je zlasti pri tem neizogibno potrebno dobro
zdravje in, kar to najbolj pospešuje, zmernost, kadar porabljamo od narave
same za pokoj in oddih dani čas v najtežavnejše delo. Vendar se ne sme za
to več časa porabiti kakor ta, ki nam od potrebnega spanja ostane. Kajti trud-
nost škoduje marljivosti pisanja in, ako ni drugih opravkov, zadostuje dan, z
opravki preobloženi pa morajo po noči delati. Sicer je pa delanje po noči, ako
zdravi in čili začnemo, najboljši način samote.

A želeti je sicer tihote, samote in odvsodi prostega duha, vendar nam
se vselej ne posreči dobiti jih, tedaj ne smemo takoj, ko kaj zasumi, pisalnega
orodja zavreči in dan kot izgubljen obžalovati; marveč je treba takim zaprekam
v bran staviti se in se z vajo tako utrditi, da pazljivost duha vse zapreke premaga;
ako vso pazljivost na nalogo samo obrneš, ne bode nič duha motilo, kar koli
se očem ali ušesom vsiljuje. Saj povzroči dostikrat celo slučajna zamišljenost,
da srečajočih ne vidimo in iz pota zajdemo; ali ne dosežemo taistega, ako si
to celo namenimo? Zapeljivosti k lenobi se ne smemo udati. Kajti ako bi
mislili, da smemo le tedaj učiti se, kedar smo okrepčani, veseli in prosti vseh
drugih skrbij; bi vsakokrat kak izgovor za prizanašanje našli. Tedaj naj se
duh sam v samoto umakne, kedar smo v druhali, na potovanju, celo pri poje¬
dinah. Ako dele predavanja, katere napišemo, le v samotni sobi najti moremo,
kaj se bode pa potem zgodilo, kedar bo treba na sredi trga, med tolikimi
okoli se vršečimi sodnijskimi obravnavami, med prepirom in tudi slučajnim
krikom takoj nepretrgan govor držati? Zatorej je taisti Demosten, ki je samoto
toliko ljubil, na morskem obrežju, kamor so valovi se strašnim šumenjem vdarjali,
deklamuje se vadil prenašati hrup zbranega ljudstva.

Pa tudi nekih manj važnih stvarij (pri učenju je vsaka malenkost važna)
ne smem zamolčati: najbolje je na povoščene table pisati, ker se na njih naj-
lože briše; ako ne zahteva morda kratkovidnost očij pergamenta, ki sicer vid
podpira, pa zbog pogostnega namakanja peresa roko zadržuje in gorečnost miš¬
ljenja ovira. Pa pri obeh načinih pisanja je treba nasprotno stran tabel prazno
pustiti, kjer je dosti prostora za dodatke. Kajti včasih povzročuje premajhen
prostor zanikrnost v popravljanju ali pa se vtegne vsaj prejšno z novimi pri¬
stavki zmesti. Potem naj ne bodo povoščene table preširoke; izkušnja me namreč
uči, da je v drugem oziru marljiv mladenič predolge govore držal, ker jih je
meril po številu vrst in ta napaka, ki se ni dala s pogostnim opominjevanjeru
popraviti, bila je odpravljena po izpremenjenih tablah, Dalje mora prazen
prostor biti, na katerem se one misli zabeležijo, ki se pišočim izvenredno rojijo,
t. j. ki druge točke zadevajo kakor one, katere razpravljamo. Včasih namreč
naletimo na najboljše misli, katerih ne smemo vplesti, pa tudi ne odložiti, ker
se ali pogubijo ali one, ki jih pamtijo, od drugega mišljenja odvrnejo; zatorej
je najbolje, če se shranijo.

') Po znani povesti pri Plut. Dem. cap. 7.

119

Poglavje 4.

Kako je treba popravljati?

Sledi popravljanje, najkoristnejši del učenja. Saj se je po pravici trdilo, da
pisalo ravno tako svoj posel opravlja, kedar prečrtava. To delo pa obsega pri-
d e vanj e, odjemanje in prenarejanje. Se ve da je ložja in navadnejša razsodba
tam, kjer je treba kaj dopolniti ali odvzeti; nasproti pa je treba dvojnega truda,
ako hočeš nabuhlo pristriči, preprosto povzdigniti, bujno omejiti, neurejeno v
red spraviti, neskladno spodobno zvezati, nalepotičnemu pravo mejo določiti.
Kajti tu gre ono prečrtati, kar je bilo dopalo, in to najti, kar nam ni znano.
Brezdvomno je pa najboljši način popravljanja, ako spis za nekoliko časa od¬
ložimo, da se po rnejčasju k njemu zopet vrnemo kakor k novemu in tujemu, da
nam se naša dela ne priliznejo kakor deteta. Pa tudi to se ne more vselej
zgoditi, zlasti govorniku ne, ki mora večkrat za sedanjo potrebo pisati; a tudi
popravljanje mora svoje meje imeti. Nekateri se namreč vračajo k vsemu, kar so
spisali, kakor da bi bilo napačno in, kakor ne bi nič prav bilo, kar so prvič
spisali, držijo vse drugo za boljše ter ravnajo, kedar koli spis zopet v roko
vzamejo, ravno tako kakor zdravniki, ki tudi na zdravem mesu izrezujejo. In
tako se zgodi, da so njihova dela polna zarastie, brez pravega življenja in da
jih popravljanje pokvari. Torej nam naj naši izdelki dopadajo ali vsaj zadostujejo,
da jih s popravljanjem dolikamo, ne pa razdrobimo. Tudi v oziru časa se je
treba prave mere držati. Ker je Cina 1 ) svojo pesen „Smyrno“ baje devet let
zlagal in Izokratov Panegirik 2 ) po menenju onih, ki prav malo računijo, še le
v desetih letih dodelan bil: se to prav nič ne tiče govornika, čegar pomoč bi
brezvspešna bila, ako bi tako pozno prišla.

Poglavje 5.

Kaj se ima najbolj pisati?

Na prvem mestu naj povem, kaj da imajo pred vsem pisati oni, ki si
hočejo spretnost pridobiti. Sicer ni moj namen tukaj razlagati, katere so tiste
snovi, kaj je treba na prvem, drugem i. t. d. mestu tolmačiti; kajti to se je
vže v prvi knjigi zgodilo, kjer sem učni načrt dečkov, in v drugi knjigi, kjer
sem učni načrt mladeničev razpravljal; ampak tukaj gre samo zato, od kodi
najbolj prihaja obilnost besedij in spretnost v izraževanju.

Iz grščine na latinski jezik prelagati so naši stari govorniki za najboljšo
vajo držaii. To je delal Lucij Kras, kakor v Ciceronovi knjigi „o Govorniku"

') Gaj Helvij Cina, prijatelj Katulov, zložil je epos Smyrno, v katerem je nenaravno
ljubezen Mire do njenega očeta Kinire opeval. KatnI pravi v napisnici (95) na epos Stnyrno:
Smyrna mei Cinnae nonam post denique messem, quam coepta est, nonamque edita est
post hiemein.

2 ) Siavnoznani grški govornik Izokrat je držal tukaj omenjeni slavnostni govor pri
obhajanju olimpijskih iger pred zbranim grškim ljudstvom. Ta panegirik, v katerem po-
vdarja Izokrat atenske zasluge za vso Grško, nam se jo popolnoma ohranil.

— 120

priznava 1 ). To priporoča prav pogostokrat Cicero sam, 2 ) kedar v svojem imenu
govori; on je celo spise Platonove in Ksenofontove na latinski jezik preložene
izdal 3 ). To je vgajalo Mešali, in nahajajo se mnogi od njega na tak način
spisani govori; še več, on tekmuje v oziru jasnosti, ki Rimljanom toliko pre¬
glavice dela, celo s Hiperidora v njegovem govoru za Frino 4 ). In korist takih
vaj je očividna. Kajti grški pisatelji imajo rnislij na prebitek in so zgovornost
vrlo izolikali, in onim, ki jih prelagajo, je svobodno najboljših izrazov se
poslužiti, saj rabimo vse kot naše. Potem smo pa tudi primorani mnoge in
različne figure, s katerimi se govor najbolj okrasi, iznajti, ker se v izraževanju
latinski jezik razlikuje od grškega.

Pa tudi prelaganje iz latinskega bi vtegnilo mnogo koristiti vže samo ob
sebi. Mislim, da v oziru pesnij nikdo ne dvomi; na tak način se je baje Sulpicij
izključno vadil. Kajti zvišen duh povzdiguje prozajski govor in zbog poetične
svobode drzne besede dopuščajo taisto stvar posebno izraziti. Celo mislim se
sme govorniška moč pridejati, izpuščeno nadomestiti in preobširno pristriči.
Vendar ne želim, da bi bila prestava le razložba, ampak borenje in tekmovanje
v izraževanju taistih mislij. Zatorej ne pritegujem onim, ki so zoper prelaganje
latinskih govorov, češ ker je najboljše vže porabljeno in ker bi moralo vse,
kar bi drugače izrazili, slabeje biti. Saj ni treba vselej obupati, da ni mogoče
nič boljšega najti nego so rabljeni izrazi; pa tudi priroda ni zgovornosti tako
puste in borne vstvarila, da bi o taisti stvari le enkrat dobro govoriti zamogla.
Raz ven če je morda moč govora tako slaba, da se ne da nič več povedati o
taisti tvarini, ako se je vže kaj povedalo, dočim zamorejo igralci taiste besede
s prav mnogovrstnim telesnim kretanjem prednašati. Pa mislimo si, da to, kar
smo našli, ni niti boljše niti jednako; vendar je mogoče ono najti, kar je
originalu najbližje. Ali ne govorimo sami dvakrat in še večkrat o taistem
predmetu in sicer včasih nepretrgane misli? Razven če zamoremo le z nami
tekmovati, z drugimi pa ne. Kajti če bi se dalo kaj le na eden način dobro
izraziti: potem bi se smelo misliti, da so nam predniki pot zaprli; tako pa so
načini izraževanja brezštevilni in poti premnogi, ki do taistega cilja peljajo.
Neko posebno zanimivost ima kratkost, posebno pa tudi obilnost izrazov; druge
vrline se nahajajo v prenesenih, druge v prvotnih izrazih; tu vgaja priprost, tam
s figurami nalopotičen govor. Naposled je težavnost za vajo v največjo korist.
Ali se ne vzpoznavajo na tak način najboljši pisatelji najbolj natančno? Kajti,
ako jih pisaje čitamo, jih ne preletimo površno, ampak vse prav natančno
predelamo in vzpoznavamo njihove vrline vže iz tega, da jih ne moremo po¬
snemati.

I’a koristilo ne bode le prelaganje iz tujih jezikov, ampak v poseben prid
bode raznovrstno razpravljanje v materinskem jeziku; da navlašč nekatere misli
na prav mnogovrsten način izrazimo, kakor je navada iz taistega voska različne

') Cie. de orat. I, 34, 155.

*) Cicoro priporoča čitauje grških pisateljev v začetku svojih spisov „de offieiis" in
„de finibus"; mesto pa, kjer bi Cieero priporočal prelaganje iz grškega jezika, se iz nje¬
govih del ne da navesti.

h Platonovega Tiineja in Protagoro in Ksenofontov ojkonomik (gospodarstvo).

4 ) Prim. Kvint. II, 15.

— 121  —

stvari vpodabljati. In bolj priprosta ko je tvarina, tem veča spretnost se po
mojem mnenju pridobi. Kajti pri toliki mnogovrstnosti oseb, stvarij, časovnih in
krajevnih razmer, govorov in dejanj se nevzmožnost lahko skriva, ker se od
vseh stranij toliko predmetov ponuja, iz katerih se lahko tega ali onega po-
primeš. Vzmožnost pa se kaže v tem, da razpravljatelj razširi to, kar je samo
ob sebi borno, poveča majhno, -podeli enoličnemu mnogovrstnost, vsakdanjemu
zanimivost in o nemnogih stvareh mnogo dobro pove.

V ta namen bodo najbolje služile splošne raziskave, ki se, kakor sem
rekel, deosit, imenujejo, v katerih se je običeval uriti Cicero, ko je bil vže
slaven državnik 1 ). V zvezi s temi sta oprovrgavanje in dokazovanje razsodeb. ' /

Ker je namreč razsodba neki sklep in propis, da se razsodba o stvari baš tako
raziskavah kakor stvar sama. Potem občni 2 ) izreki, katere so, kakor vemo, tudi
govorniki sestavljali. Kajti kdor zna te preproste in v episode ne zahajajoče
stavke vrlo razpravljati, bode gotovo o onih predmetih, ki se dajo mnogovrstno
raztegniti, precej obširno govoril in bode za vsako pravdo pripravljen; saj
imajo vse za podlago splošne raziskave. Kajti kateri razloček je med tem, „je
li ljudski tribun Koiufielij a ) kiTvj ker je nasvet sam preči tal “, ali pa: „Godi lise
vrhovni oblasti ljudstva krivica, ako oblastnik sam ljudstvu svoj nasvet prečita 11  ?

— Se li predloži v razsodbo: „Ali je Milo Klodija po pravici • umoril?
ali pa: „Se li sme napadnik in za državo poguben državljan ubiti, tudi ako ne
zalezuje 11 ? — „Je-li Kato 4 ) pošteno ravnal, ko je Marcijo Hortenziju izročil 11 ?
ali: „ J e -1 i primerno tako ravnanje za poštenjaka"? Sodi se o osebah, a borba /
gre za načelne stvari. Govori za vajo (deklamovanja) pa, kakoršni se v retorskih
šolah držijo, ako so le istinitosti primerni in govorom podobni, so zelo koristni
ne samo za napredujočega mladeniča, ker iznajdenje in razvrščanje ob jednem
urijo, ampak tudi za dovršenega in na foru vže slovečega govornika. Od teh
namreč prihaja kakor od precej obilne klaje prirojeni zgovornosti napredek in
blesek in ona si od truda oddahne, ki se je polasti zbog hudih vsakdanjih
borb. Zatorej naj se včasih obširnost zgodovine porabi za vaje v zlogu in
prostost pogovorov poskusi. Niti ne bode smotru neprimerno po pesniško se
kratkočasiti, kakor borci včasih siljenje k določnim jedem in vajam opustijo,
da se s počitkom in prijetnejšimi jedmi okrepčajo. In zatorej menim, da je

’) To potrjuje Cicero v pismu ari Att. 9, 4 in 9, 9, 1, katero je 1. 49. pr. Kr. pisal.

K tem splošnim raziskavam smemo tudi „Paradoxa“ prištevati, katera je Cicero tudi v
zadnjih letih svojega življenja sestavil.

s ) Občni reki — loči communes — so splošne raziskave, ki so služili kot podlaga
vsakemu govoru. (Prim. Kvint. II, 1, in II, 4.)

3 )  Ljudski tribun Gaj Kornelij je bil I. 07. pr. Kr. stavil predlog, da nc sme nihče brez
dovoljenja ljudstva nobenega zakona prezreti. Ta nasvet bi bil moral po stari navadi glas¬
nik razglasiti, kakor mu ga je pisač po zapisku narekoval. Ker pa tribun Kornelij stare¬
šinstvu ni bil po volji, so si tribuna Servilija Globula najeli, da se je čitanju onega nasveta
zoperstavil. Na to je vzel Kornelij sam zapisek v roke in je nasvet sam prečital, ne oziraje
se na ugovor svojega kolege. 'Zatorej je bil I. 05. pr. Kr. zaradi žaljenja veličanstva
(rimskega naroda) zatožen, pa Cicero ga je vpešno branil (Cie. in Vatin. 2 , 6 .)

4 ) Izvenredna vdanost do Katona Utičana je dala vrlemu govorniku Kvintu Hortenziju
povod, da ga je prosil prepustiti mu ženo Marcijo. Kato se je prošnji udal z dovoljenjem
svojega tasta; Marcija je živela od 50. do 50. 1. pr. Kr. pri Hortenziju in se je po njegovi
smrti zopet h Katonu vrnila.

- 122  -

M. Tulij govorništvu toliko svitlobe dal, ker tudi v oddaljene stroke ved zahaja.
Kajti ako bi nam dohajala tvarina le iz pravd, morala bi slava zginiti, prsti
otrpniti in oni svitli meč duha se otopiti zbog vsakdanjega borenja.

Pa kakor ta govorniška hrana one, ki so v borbah na foru izurjeni in se
tako rekoč vojujejo, pokrepča in ojači: ne smejo se vendar mladenči predolgo
zadrževati pri izmišljenih podobah istinitosti in se praznih domišljij tako daleč
privaditi, da bi se od njih težko ločili in izstopivši iz one šole, v katerej so se
skorej postarali, pravih borb bali kakor solnčnih žarkov. In to se je baje pri¬
petilo celo Poreiju Latronu') ki je kot prvi učitelj govorništva slovel, ko je
imel kot vrl strokovnjak v šoli neko pravdo na foru voditi, da je silno prosil,
naj bi se sodni stoli v baziliko l 2 ) prenesli. Tako novo mu je bilo milo nebo,
da se je zdela vsa njegova zgovornost navezana na streho in stene. Zatorej naj
mladenič, ki se je teorije iznajdenja in predavanja od učiteljev natančno naučil
(in to učenje ne traja brez konca, ako le znajo in hočejo poučevati), ki si je
tudi nekaj spretnosti pridobil in po navadi naših prednikov kakega govornika
v vzgled izbral, katerega bi sledil in posnemal: naj bo pri prav mnogih sod-
nijskih razpravah prisoten in naj pogostokrat posluša borenje, kateremu je svoje
življenje posvetil. Dalje naj ali taiste pravde, katerih obravnavanje je slišal, tudi
sam pismeno izdela, ali tudi druge, in pa resnične za obe stranki; on naj se
uri, kakor to pri borcih vidimo, z odločnim orožjem, kar je, kakor sem omenil,
Brut storil v govoru za Milona. To je koristnejše nego protigovore pisati proti
starim govorom, kakor je Oestij 3 ) sestavil protigovor proti Ciceronovemu govoru
za Milona, ker iz zagovora samega ni mogoče dovoljno vzpoznati nasprotne
stranke.

A prej si bode spretnost pridobil oni mladenič, katerega učitelj prisili, da
se v prednašanju kolikor mogoče istinitosti drži, in vso tvarino natančno pre¬
dela, dočim si dandanes le najložji in najprijetniši del izbirajo. To postopanje,
kateremu sera drugo mesto dal, ovira znabiti množica učencev in navada cele
razrede ob gotovih dnevih poslušati, nekoliko tudi predsod očetov, ki le na
število predavanj gledajo ne pa na vrednost. Toda, kar sem povedal, kolikor
se spominjam, v prvi knjigi 4 ), dober učitelj se ne bodo z večim številom obre¬
menil, kakor ga mora prenašati, pač pa bode prazno besedičenje tako pristrigel,
da se sicer vse potrebno, ne pa, kakor muogokateri hočejo, vsaka sodrga
pove; on bode za spisovanje predavanj določen obrok rajši podaljšal ali v raz¬
delitev na več dnij dovolil. Kajti jeden vrlo izdelan govor bode več koristil
nego mnogi le pričeti in take rekoč poskušeni. Zategadel se pripeti, da nobena
stvar ne stoji na svojem mestu, da se začetki ne obdelujejo prav, ker mladenči
lepotine vseh delov govora nakopičujejo v tem, kar hočejo predavati; tako se
zgodi, da prejšnje zmedejo, ker se bojijo, da bi sledeče zgubili.

l ) Marko Porcij Latro je bil učitelj Ovidijev, prijatelj modreca Seneke in vrl retor.
Umrl je. 1. 4. pr. Kr.

‘‘) Bazilike so bila krasna poslopja v Rimu, pa tudi v provineijah, v katerih se je
sodilo in kupčevalo. Za gledalce iu poslušalce je bil poseben oder, podoben koru v naših
cerkvah. Od cesarja Konstantina Velikega sem so začeli baziliko v cerkve predelavati.

3 ) Lucij Cestij Pij, grški retor iz Smirne, se je za časa prvih cesarjev v Rimu s tem
šopiril, da je Ciceronovo veljavnost’pobijal.

4 ) Prim, I, 2.

- m

Poglavje 6.

0 zbiranju mislij.

V naj ožji zvezi s pisanjem je premišljevanje, ki od onega tudi moči
dobiva, in neko sredino zavzema med trudapolnim pisanjem in drznim eks-
temporovanjem (govorjenjem brez priprave); tako premišljevanje se menda
najbolj pogostokrat nahaja. Kajti pisati ne moremo niti povsodi niti vselej; za
premišljevanje je časa in prilik dovolj. Ono obsega le v nekaterih urah celo
velike pravde; ono se pospešuje, kedar se spanje pretrga, tudi z nočno tmino;
ono nahaja tudi v sredi sodnijskih poslov nekaj časa in ne trpi brezdelice.
Pa ono ne postavlja v red le stvarij, kar bi vže samo zadosti bilo, ampak
veže tudi besede in sestavlja ves govor tako, da mu nič drugega ne manjka
kakor roke. Kajti to tudi večidel v spominu bolj zvesto ostane, kar se ne
omaje po brezbrižnem zapisavanju.

Toda do take vstrajnosti v mišljenju ni mogoče niti takoj niti naglo priti.
Kajti prvič si je treba z mnogim pisanjem vzgled vstvariti, ki nas tudi v
premišljevanju spremlja; temu se ima polagoma pridružiti navada, da izprva malo
stvarij z duhom objamemo, katere moremo natančno ponoviti; potem je treba po
tako skromnem napredku, da napor ne čuti povečanja, moč pomnožiti in s po¬
gostno vajo ohraniti. Ta moč sestaja večinoma v spominu; zatorej moram nekaj
stvarij za ono mesto odložiti, kjer bom o spominu razpravljal. Vendar more oni,
čegaver duh se ne proti vi, z neumornim učenjem toliko doseči, da ne zamore
le vse, kar je premišljeval, ampak tudi kar je spisal in česar- se je na izust
naučil, v govoru natančno ponoviti. Vsaj Oicero je sporočil, da so Grki Me-
trodor x ) Scepski in Eodski Empil * 2 ) in naš rojak Hortenzij 3 ) vse, kar koli so bili
premišljevali, od besede do besede pri predavanju ponovili.

Pa če nam morda med predavanjem slučajno kaj lepega na misel pride,
ne smemo se trdovratno le prevdarjene tvarine držati. Kajti toliko vendar pre¬
mišljevanje ni vredno, da ne bi smeli kaj slučajnega vzprejeti, ker se dostikrat
tudi to v spise vzprejema, kar nenadoma na misel pride. Torej je treba vso
vrsto teh vaj tako urediti, da se lahko od njih ločimo in zopet k njim vrnemo.
Kajti kakor je najpreje potrebno pripravljeno in zanesljivo zalogo govora iz
doma prinesti, bi vendar zelo abotno bilo tega ne porabiti, kar slučaj ponuja.
Zategadel naj premišljevanje v to pripravlja, da nas ne more slučaj prevariti,
pač pa nam pomagati. To se bode pa z močjo spomina zgodilo, da one stvari,
katere smo z duhom obsegli, zanesljivo tečejo; plaho oziranje in odvisnost od
spominjanja naj nas ne ovira naprej gledati. Drugače mi je nepripravljen govor
ljubši nego slabo spojene misli. Kajti nazaj iskati je precej nevarno, ker se
med tem, ko ono pogreštfmo, odvračamo od drugih stvarij, in dotično stvar
rajši iz spomina vzamemo nego iz predmeta. A ko je pa treba obojnega iskati,
nahaja se več stvarij, ki se dajo najti, nego onih, ki so vže iznajdene.

') Metrodor, rodom Skepčan iz Mižijo, bil je akademski modrec, učenec Karneadov,
retor in državnik v službi kralja Mi tri da ta Evpatorja. Živel je okoli 140. pr. Kr. in se je
odlikoval po izvrstnem spominu (Cie. de or. i.  88, Tusc. 1, -24, 59.)

2 j O retorju Ernpilu iz otoka Roda nam ni nič znano.

s ) O govorniku Hortenziju pravi Cicero (Brut. 88, 301); inemovia er at, tanta, ut, quae
sceum commentatus esset, ea sine seripto verbis eisdera reddoret, quibus cogitavisset.

- 124  -

Poglavje 1 .

Kako se pripravlja in ohranjuje vzmožnost') z mesta govoriti?

Največja korist in tako rekoč najlepše plačilo za dolgotrajno učenje je
spretnost z mesta govoriti. Kdor si te ne pridobi, ta naj se odreče sodnijskemu
poslovanju in naj spretnost pisanja, edino, kar si je pridobil, za druge stvari
porabi. Kajti zanesljivemu možu se nikakor ne spodobi obrambo ponuditi v
občno korist, katere v največjih potrebah dati ne more, nalik pristanišču, v
katero more ladja le pri mirni sapi prijadrati. Saj se prav mnogokrat pripeti,
da je treba takoj govoriti bodi si pred gosposko bodi si pred naglo sklicanimi
sodniki. Ge taka nevarnost, jaz ne rečem, nedolžnega državljana pač pa kakega
prijatelja ali sorodnika doleti; boli  ta govornik nem stal in one, ki zahtevajo
rešilnega glasa in ki so zgubljeni, ako jim se ne pomaga takoj, čakati pustil,
da si samote in tihote poišče, da govor sestavi, se ga na izust nauči in glas in prsi
pripravi? Kateri pameten vzrok se da zato  najti, da ne sme govornik porabiti
slučajnih dogodkov? Kaj pa naj se zgodi, ako je primoran nasprotniku od-

') Z načeli vrlega Kvintilijana se popolnoma vjema eden najslavnejših angleških
državnikov in govornikov sedanje dobe, lord Brougham. Ta je pisal pismo očetu-slavnega
zgodovinopisca Macaulay-a 1. 1823., v katerem temu nasvetuje, kaj da naj mladi Maeaulay,
ki je tedaj v Cambridgu študiral, počne, ako hoče postati govornik. Pred vsem se mora
navaditi gladko govoriti. Do tega pa ima vsak po svojem posebnem potu priti. Kajti
pri tem početju so prirodnost in slučajne razmere merodajne. Spretnost gladko govoriti
pa naj bo temelj, na kateri se vse pozneje pozida. Da se pa zlog gladkega govora v
pravo zgovornost'pretvori, v to služi le eno pravilo. V tem pravilu se vjema lord Brougham
popolnoma s Kvintilijanom (X, 1, 20 in 39) rekoč: „Vašega sina živo opominjam, da si
noč in dan grške vzglede prodočuje**. Sicer naj si najpreje pregleda najboljše govore
noveje dobe (n. pr. Burke- ali Tux-ove). Toda pri teh ne smo obstati. Ako hoče vrl
govornik postati, mora takoj k viru podati se in se z vsakim Demosten-ovim govorom
natančno seznaniti. Naj se le zdijo Ciceronovi govori lepi. vendar ne koristijo posebno,
izvzemši nekatere. Grki morajo vsekako vzgledi ostati. Toda jih le citati, kakor dečki
storijo, ki so jezika vzmožni, nikakor ne zadostuje. On se mora duha vseh govorov
navzeti, stališča strank natančno vzpoznavati (prim. Kvint. X, 1, 22 in 23) dokazovanje
natančno zasledovati, da si na tak način prisvoji vsekako popoln in strog zlog. Cim
češče on te govore čita in prednaša (kajti najlepše mora na pamet znati), tem gotovejo
bode njegov okus boljši postajal in tako se bode prepričal, koliko se da doseči z umetno
porabo nekaterih, ne mnogih besedij in natančnem odstranjenjom vsega nepotrebnega.
To nikakor ni res, da posnemanja teh velikih vzgledov ne bi vspohov imela, „Jaz mu
tudi ne svetujem, pristavlja, da bi jih posnemal, ampak da se le njihovega duha navzame 1 *.
Iz lastne izkušnje pripoveduje primer, da dokaže, da nič tolikega vspoba ne doseže nego
to, kar jo po grških vzgledih sestavljeno, kazaje na svoj govor, katerega je bil držal za
kraljico Karolino v zbornici lordov. „Retorski sklep tega govora, piše, z vršil sem, ko sem
bil popreje 3 do 4 tedne neprenehoma eital in recitoval Demostena; predelal sem ga (govor)
vsaj dvajsetkrat. Zatdraj je pa tudi imel izreden vspeb, kakoršnoga nisem nikakor pri-
čakoval**. Temu pa pripominja: „Ce tudi je koristno, govore tako dolgo spisovati, da se
privadimo gladko govoriti, naj Vaš sin tudi potem, ko se mu bo to vže posrečilo, nika¬
kor ne neha pridno pisati. To je gotovo jasno: Delo je zares težavno; vsekako je težje
nego z mesta govoriti; pa potrebno je. ako hoče kdo vri govornik postati, vsekako pa
potrebno, ako se  hoče privaditi pravilnemu zlogu. Toda jaz grem še dalje in trdim, da
mora vrl govornik skozi vse svoje življenje večino lepših oddelkov svojih govorov od
besede do besede izdelavafi 0 . Kako popolnoma se lord Brougham v navedenem pismu,
(katero sem povzel po Kriigerjevi izdavi desete knjige govorniškega pouka Kvintiljan-
ovega p. XII.) vjema s Kvintilijanovimi nazori, previdi čitatelj sam.

125

govarjati? Kajti dostikrat nas prevarijo nadeje, katere smo gojili pri sestavljanju
govora in vsa pravda se nenadoma na drugo stran zabrne; kakor krmar po
sili nevihte tako mora branitelj svoje postopanje izpreminjati po mnogovrstnosti
pravd. Dalje kaj pomaga mnogo pismenih vaj, vedno eitanje in dolgotrajno
učenje, če nam taista težavnost preti kakor v začetku? Očividno je hud za
onega zgubljen, ki se mora vedno jednako truditi. Sicer pa jaz ne merim na
to, da naj bi govornik rajši z mesta govoril, ampak da more to storiti. To pa
bomo najlože tako-le dosegli.

Pred vsem ima načrt govora znan biti. Kajti tek se ne more prej posrečiti
nego kedar zvemo, kam da bode treba priti in po kateri poti. Tudi ne zadostuje
vedeti, kateri so posamezni deli sodnijskega govora, ali pa vrsto vprašanj prav
sestaviti, dasi je to zelo važno; ampak treba je tudi vedeti, kaj da mora prvo,
drugo itd. mesto zavzemati; kajti sklad je tako naraven, da se ne da nič
izpremeniti, nič izpahniti brez zmešnjave. Kdor bode pa po načrtu govoril, ta
se bode naravnega sporeda kakor voditelja držal; zatorej se tudi malo izurjeni
ljudje v pripovedovanju prav lahko drže prave poti. Potem je potrebno vedeti,
kaj naj se na vsakem mestu išče; oni se ne bodo niti okoli ozirali niti motiti
dali od postranskih mislij, niti bodo govor zmešali, tako rekoč sem in tja
skakaje in pri nobeni stvari ostajaje. Končno se bodo mere in cilja držali, kar
pa brez razporedbe ni mogoče. A ko po vzmožnosti vse dovršijo, kar so name-
ravili, bodo vedeli, da so do konca prišli.

To nam prihaja iz teorije, sledeče pa iz marljivega delovanja; da si po
propisanein načinu obilje najboljših izrazov pripravimo; da si z mnogim in
zanesljivim pisanjem govor tako izobrazimo, da celo naglo sestavljeni spisi
pisateljsko lepoto kažejo; da zaraoremo, ko smo mnogo spisali, tudi mnogo
govoriti. Kajti navada in vaja najbolj pripravljata spretnost; ako se pa oni le
za malo časa zanemarita, ne zmanjša se samo potrebna naglost v govorjenju,
ampak tudi usta sama se stisnejo, čeprav je treba prirodne gibčnosti duha, da
moremo med tem, ko pričujoče govorimo, sledeče sestavljati in povedani tvarini
pripravljeno in sestavljeno vrsto mislij vselej priklopiti; bi vendar nadarjenost
ali umetnost težko mogla duh raztegniti čez tako mnogovrstno poslovanje, da
bi on ob jednem zadostoval iznajdenosti, razporedbi, izraževanju, sestavi mislij
in besed, potem temu, kar ravno govori, kar namerava govoriti in na kar je
vrh tega treba paziti, marljivo opazuje glas, predavanje in kretanje. Pozornost
duha namreč mora daleč naprej hiteti in misli si predočevati, in kolikor se v
predavanju uporabi, toliko se ima iz sledečega vzeti, da dotle, ko do konca
pridemo, s pogledom ravno tako napredujemo kakor s korakom, ako nočemo
postajati in se spodtikati ter^po načinu vzdihujočih one kratke in razdrte stavke
iz sebe suvati.

Nahaja se pa tudi neka mehanska spretnost, katero Grki oO.ofov zp
imenujejo, zbog katere roka pri pisanju hiti, in se oči pri čitapju ob jednem
na cele verze, njihove spremembe in prehode ozirajo in sledeče preje vidijo,
nego se prejšno izgovori. Iz te izhajajo tudi čudeži, katere delajo glumači in
slepilci, da od njih vržene stvari same ob sebi na videz v roke drugih pridejo
in se na povelje na določenem kraju snidejo. Pa taka spretnost bode le tedaj
koristila, ako smo prej omenjenih teoretskih naukov se navzeli, tako da se

- 126  -

celo one stvari, ki se dajo mehansko opravljati, z razumom vrše. Kajti kdor
ne govori jasno, lepo in obširno, ta mi se ne dozdeva govoriti ampak vihrati.
Tudi ne bodem nikdar slučajno sestavljenega govora občudoval, ki obilno teče,
kakor vidim, tudi prepirajočim se baburam ; ako pa se pridruži gorečnost in
navdušenost, se lahko pripeti, da marljivo izdelan govor ne doseže vspeha ne¬
pripravljenega govora. Kedar se kaj takega pripeti, tedaj so, kakor so po
Ciceronovem') sporočilu stari govorniki rekali, bogovi pomagali. Sicer je pa
vzrok očividen. Kajti globoko segajoča dušna razpoloženja in nove misli tečejo
z neprestano silo, pri počasnem pisanju pa včasih opešajo in če jih takoj ne
zabeležiš, se ne vrnejo. Ako še nesrečno cepidlačenje pristopi in tek v posa¬
meznih trenutkih preneha, se vrla moč nikakor ne more razviti, ampak govor,
če so posamezne besede še tako lepo izbrane, ni celoten temveč razkosan.

Zatorej je treba vže omenjene * 2 ) nazore stvarij vzprejeti, katere Grki
(p avvaoia? imenujejo, in vse, o čemer nameravamo govoriti, pred očmi imeti,
osebe, vprašanja, up, strah ter je občutiti. Kajti srce in moč duha napravljata
ljudi zgovorne. Zato tudi neizobražencem besed ne manjka, ako le njihovo srce
kaka stvar zanima. Potem se ne sme pazljivost duha samo na eden predmet
obračati, ampak ob jednem na več, ki se skup drže; kakor gledamo, ako oči
obrnemo po kaki ravni poti, ob jednem vse, kar je na njej in okoli nje, in
vidimo ne samo najskrajnejše stvari, ampak do kraja. Zgovornost pa tudi
vzbujata častilakomnost in pohvala, kateri od predavanja pričakujemo. Znabiti
se komu čudno zdi, da se izpodbada nepripravljen govor po množici poslušalcev,
kakor vojak po glasu trobil, dočim se pisanje samote veseli in družbe ogiblje.
Potreba govoriti, menim jaz, vzbuja in izražuje globočeje misli, in hrepenenje
po dopadanju povečava navdušenost. Tako zelo gleda vse na plačilo, da tudi na
zgovornost, da-si ima ona še največ zabave v sebi, najbolj vpliva takoj sledeča
korist pohvale in dobrega mnenja. Vendar naj nibče ne zaupa toliko svoji
nadarjenosti, da bi pričakoval, da mu se bode takoj posrečilo; ampak tako,
kakor sem propisal navodilo za zbiranje mislij, hočem tudi spretnost nepri¬
pravljeno govoriti polagoma vzgajati od majhnega početka do dovršenosti, ki
se da le z urjenjem doseči in ohraniti. Sicer pa je treba tako izuriti se, da
premišljevanje ni vsekako boljše, ampak varnejše postopanje, ker so to spretnost
mnogi dosegli ne le v prozi ampak tudi v pesnih kakor Antipater 3 ) Sidonski in
Licinij Arhija 4 ); kajti Ciceronu 5 6 ) moramo verjeti; saj so tudi možje naše dobe
to storili in še delajo. A jaz ne držim te stvari za posebno pohvalne (kajti
stvar ni niti koristna niti potrebna), pač pa je dober vzgled za vspodbujanje

') Kje da je Cicero to trdil, se iz Ciceronovih del ne da dokazati.

*) Kvint. VI, 2, 29.

8 ) Antipater Sidonski je bil aleksandrijski pesnik okoli 135. pr. Kr.

4 ) Grški pesnik Avrel Licinij Arhija je bil rojen v sirski Antijohiji 1. 120. pr. Kr.
Leta 102, je prišel v Rim, kjer se je seznanil z Lukulom in drugimi odličnimi Rimljani.

Leta 63. se je podal z Lukulom v Sicilijo, pri kateri priliki so mu Herakljani podelili
rimsko meščanstvo. Pa nek Gracij mu je 1. 61. pravico do tega meščanstva odrekal ter ga
tožil. Cicero je pesnika Arhijo z govorom „pro Arliia polita" vrlo branil in mu rimsko
meščanstvo rešil. Izmed večih pesniških proizvodov Arhijevih nam se ni nič ohranilo; le
nekatere napisnice v grški antologiji (zbirki) nosijo njegovo ime.

6 ) Cie. de orat. III, 50 pro Arhija poeta 8, 18.

127

onih, ki se za forum pripravljajo. Vendar se ne sme tej spretnosti nikdar tako
zaupati, da se ne bi vsaj nekaj trenotkov, ki nikjer ne bodo manjkali, porabilo
za premišljevanje onih stvarij, katere hočemo povedati; pred sodiščem in na
foru je vedno dosti časa. Saj nihče ne govori o stvari, katere se ni naučil.
Nekatere deklamatorje vzpodbuja napačna častilakomnost, da hočejo takoj
govoriti, ko jim se je prepirna stvar razložila; oni celo besedo zahtevajo, s
katero naj bi začeli, kar je posebno neukusno in komedjaško. A zgovornost
zasmehuje take ljudi, ki jo tako sramotijo, in one ljudi, ki želijo zdeti se
bedakom olikani, imajo izobraženci za bedake. Ako bi pa razmere kedaj zahte¬
vale takoj govor držati, bode precej okretnega duha treba, morala se bode vsa
dušna moč za predmet porabiti in za ta čas bo treba skrb za izraze popustiti,
ako ne bode mogoče obojega doseči. Potem bodeta odmor dala precej počasno
izgovarjanje in oprezen in kakti negotov govor, vendar tako, da se bode
dozdevalo, da premišljujemo ne pa obtičavaino. To velja za ta čas, ko iz luke
jadramo, ako nas veter žene, dočiin še ladijska oprava ni pripravljena; potem
bodemo ob jednem med vožnjo polagoma jadra pripeli, vrvi uredili in želeli,
da se veter v jadra upre. To je bolje nego udati se praznemu besedovanju
kakor burji, da nas odnese, kamor hoče.

Pa ta spretnost se s taistim trudom ohrani kakor pripravi. Kajti teoretski
nauki, katerih smo se navzeli, se sicer ne pogube takoj, tudi zlog zgubi s pre-
Stankom v vežbanju le malo hitrosti, vendar se ta pripravljenost in hitrost
govorjenja le z vajo ohranjuje. Taja je pa tedaj najboljša, ako vsak dan govore
držimo pred precej mnogoštevilnimi poslušalci, posebno takimi, za kterih raz¬
sodbo in mnenje smo v skrbeh ; kajti le redko kedaj se kdo samega sebe dosti
boji. Vendar je bolje, ako samemu sebi govor držiš kakor sploh ne. Nahaja se
še druga vaja v zbiranju mislij. ako razpravljaš cele tvarine sicer molče a vendar
kakor da bi sam seboj govoril, in ki se lahko vselej in povsodi godi, ako
nimamo drugega dela, in je deloma koristnejša nego ravno preje priporočena.
Kajti na ta način sestavlja se bolj marljivo govor nego na oni, kjer se bojimo,
da bi zvezo govora zgubili. V drugem oziru je pa prva boljša, ker pospešuje
moč glasu, spretnost jezika in kretanje telesa, ki tudi samo govornika, kakor
sem rekel 1 ), vzbuja in izpodbada z mahanjem rok, in stopanjem nog, kakor
baje levi z repom delajo. Učiti pa se je treba vedno in povsodi. Saj nismo
skoraj nobeden dan z opravki tako obloženi, da ne bi mogli nekaj trenotkov
ostale delavnosti uporabiti za pisanje ali čitanje ali govorjenje, kar je po Cicero-
novem 2 ) poročilu Brut delal. Saj je 0. Karbo 3 ) običaval celo v šotoru uriti
se v tej govorniški vaji. Tudi tega ne smemo zamolčati, kar se taistemu Ciceronu
dopada, da naš govor nikjer ne bodi zanemarjen; vse, kar koli in kjer koli
govorimo, naj bo vsaj primeroma dovršeno. Pisati pa gotovo ni nikdar več
treba, kakor če hočemo mnogo z mesta govoriti. Kajti tako se bode ohranila
izvrstnost izrazov, površni izrazi pa bode globoeeje korenine dobili; kakor

') III, 21.

2 ) Cie. de orat. 10, 34.

3 ) Gaj Papirij Karbo je kot ljudski tribun 1. 131. pr.Kr. in kot konzul 1.120. mnogo
deloval na socijalnem in politiškem polju; odlikoval se je pa tudi kot izvrsten govornik
(sumnms orator.) Prim. Cie. Brut. 27, 103,

imetje zgornje korenine vinske trte, ki jo na površje vlečejo, porežejo, da se
spodnje poglobijo in okrevajo.

Ako oboje skrbno in marljivo izvršimo, pospešuje jedna vaja drugo, tako
da zbog pisanja bolj natančno govorimo, zbog govorjenja lože pišemo. Torej
je treba pisati, kolikorkrat bode mogoče; ako pa to ne bode mogoče, pre¬
mišljevati; ako pa nobeno ne bode dano, si je vendar prizadevati, da se ne
vidi niti govornik v zadrego spravljen niti pravdar popuščen. Navadno se pa
pripeti, da oni, ki imajo mnogo opraviti, najpotrebnejše stvari in le začetek
zapišejo, drugo pa, kar že iz doma seboj prinesejo, v glavi imajo, in nepri¬
čakovane ugovore z mesta pobijajo. To je delal M. Tulij, kakor je očitno iz
njegovih zapiskov. Med ljudmi se nahajajo še zapiski drugih mož in so bili
slučajno v taisti obliki najdeni, v katerej jih je kdo sestavil namerjajoč govoriti,
potem so bili v knjige razvrščeni, n. pr. pravde, katere je Servij Sulpicij ' 1 ) raz¬
pravljal, od katerega imamo tri govore; a zapiski, o katerih govorim, so tako
natančni, da mi se dozdeva, ka so bili navlašč potomcem v spomin spisani.
Kajti Cieeronove za dotično priliko sestavljene zapiske je oproščenec Tiro
okrajšal; a jaz jih ne zagovarjam zato, ker mi ne dopadejo, ampak da bi bili
tem bolj občudovani. Tukaj dopuščam brez obotave kratke zapiske in zvezke,
ki se pač v roki drže, in v katere se sme semtertje pogledati. To pa, kar
Lenas 4 5 ) priporoča, mi se ne dopada, namreč po poglavjih celo onih stvarij,
katere smo zapisali, vsebino vknjiževati v zapiske. Kajti ravno to zanašanje
povzroeuje nemarnost v učenju na izust in raztrga in izpači govor. Jaz pa
mislim, da se ima le tozapisati, kar si hočemo zapomniti. Saj se tudi to pripeti,
da nas premišljevanje nazaj pokliče k onim izdelkom in ne pusti, da hi poskusili
srečo trenutka. Tako omahuje dvojljiv duh med obema, ker si zapisanega ni
zapomnil, novega pa ne išče. Toda za razpravo o spominu je določeno mesto
v sledeči knjigi, in se ne sme temu oddelku pridejati, ker je treba preje še
druge stvari razpravljati.

4 ) Prim. pogl. 1.

5 ) Popilij Lena je bil sodobnik Kornelija'Celza (Kvint, HI, 1; XI, 3.)

XI. Knjiga.

Spomin.

Spomin so nekateri zmatrali Je za dar prirode in brezdvomno ima ona
najveei vpliv na njega, toda kakor vse drugo se tudi spomin z vežbanjem jači;
in vse prizadevanje, o katerem sem do zdaj govoril, je brezvspešno, ako ne
prešinja spomin ostalih delov, kakor duša. Saj je spomin podlaga vsakemu
pouku in brez vspeha se poučujemo, ako vse, kar koli slišimo, zgine; in baš
taista moč nam daje obilico vzgledov, postav, razsodeb, rekov in dejanj, katerih
mora govornik vedno obilno pripravljenih imeti. Po vsej pravici se imenuje
zakladnica zgovornosti. Toda ne samo zvesto obdržati ampak tudi naglo razumeti
mora oni, ki hoče mnogo govoriti, ne le z opetnim čitanjem zapomniti si za¬
pisano tvarino, ampak držati se tudi v tem, kar je bil premišljeval, sporeda
stvarij in besedij spominjati se stvarij, katere je nasprotnik navel, in teh ne
oprovrgavati v tistem redu, v katerem so bile povedane, ampak postaviti jih
na primerno mesto. Meni se pač vidi, da izhaja nepripravljen govor le iz dušne
živahnosti. Kajti dokler druge stvari govorimo, je vže treba na to paziti, kar
govoriti nameravamo. Kar tedaj duh vedno premišljuje naprej hiti, shranjuje
vse, kar koli med tem najde, nekako v spominu, kar od pazljivosti vzprejema
in v izražanje podaje neka, rekel bi, sredna roka. Pa jaz menim, da mi ni
treba pri tej točki zadrževati se, v čem da sestaja spomin; čeprav premnogi
mislijo, da se duhu nekatera znamenja vtisnejo, katera ohrani, kakor vosek vtiske
pečatov. Tudi nisem tako lahkoveren, da bi menil prepričan, ka postaja spomin
zdaj slabši zdaj boljši, da je duh odvisen zlasti od take mehaničnosti. Večega
občudovanja vredna je vzmožnost spominjati se davnih dogodkov in jih ponoviti;
pa ne le tedaj, kedar jih iščemo, ampak včasih tudi svojevoljno, ne le, kedar
bedimo, ampak tudi v mirnem spanju. To je še tem bolj čudovito, ker se tudi živali,
ki nam se zdijo brez razuma, stvarij spominjajo, jih zopet vzpoznavajo in se
vračajo, da-si po dolgih potovanjih odvedene, vendar na priljubljena bivališča.

Ni-li to čudna izprememba, da novo iz spomina izgine, staro pa se ohrani?
da se, pozabivši včerajšnih dogodkov, spominjamo stvarij iz otroške dobe? da
se mnogokatere stvari, kedar jih iščemo, skrivajo in slučajno prikazujejo? da
nas spomin zapusti, pa se -včasih zopet vrne? Vendar ne bi poznali divne moči
spomina, ako ne bi bil toliko vplival na zgovornost. Kajti on sam ne podaje
le reda stvarij, ampak tudi besedij; pa ne samo to malenkost je sestavil, ampak
traja tudi vedno, in pri prav dolgih govorih gine preje potrpežljivost poslušalcev
nego govorniku zvestoba spomina. Tudi to služi v dokaz, da je v njem neka
ročnost in da se pospešuje prirodnost z umetnostjo, ker moremo poučeni to
storiti, brez pouka in vajo pa ne. Sicer pravi Platon 1 ), da raba črk spomin

‘) Platon pripoveduje v dialogu Fedru (pag. 275), da je iznašel egipetski bog Tovt
črke in prišel li kralju Tamu v egipetske Tebe svojo iznajdbo priporočat. Ko ga jo kralj

9

— 130  —

ovira; se ve da, ker to, kar smo zapisali, tako rekoč nehamo pamtiti in
zbog brezskrbnosti pozabimo. Brezdvomno velja v tem oziru največ pazljivost
duha in tako rekoč bistrost očij, ako na stvari pazi, na katere gleda. Odtodi
prihaja, da duh to pamti, kar zaradi učenja na izust skozi več dni pišemo.

Umetnost spomina pa je baje prvi učil Simonid 1 ). Povest o njem je znana:
Ko je za dogovorjeno plačilo bil pesen skoval na venčanega borca, kakoršna
se navadno zmagalcu na čast zloži, bil mu se je del plače pridržal, ker je po
pesnikom zelo priljubljeni navadi pesen podaljšal v proslavljenje Kastorja 2 ) in
Poluksa. Zatorej mu se je velelo ostali del plače od onih zahtevati, katerih čine
je bil slavil. In oni so mu to, kakor ljudstvo pripoveduje, izplačali. Kajti ko
je k slavostnemu obedu na čast taiste zmage tudi Simonid povabljen bil, ga jo
nek sel ven poklical, češ da želita dva mladeniča, ki sta bila prijahala, ž njim
o zelo važni stvari govoriti. Teh sicer ni našel, vendar je izprevidel iz izida,
da sta mu bogova hvaležna. On je bil namreč komaj čez prag stopil, ko se soba
na goste zruši in jih tako razmesari, da niso sorodniki obrazov in udov, katere
so za pogreb iskali, na nobeden način mogli vzpoznati. Nato je Simonid vzpo-
minjajoč se reda, po katerem so pri obedu sedeli, trupla sorodnikom nazaj dal.
A sporočitelji se nikakor ne strinjajo, je-li pesen bila zložena na Glavkona
Karistijskega ali na Leokrata ali na Agatarha ali na Skopo; je-li ta hiša v
Farzalu 3 ) bila, kakor Simonid sam na nekem mestu naznanja in kakor so
sporočili Apolodor 4 ), Eratosten, Evforjon in Evripil Pariški, ali v Kranonu, kakor
sporoča Apola Kalimah, po katerem je Cicero to povest dalje razširil. Da je
Skopa 5 ) imeniten Tesalec, pri tem obedu poginil, je gotovo; pristavlja se še,
da je tudi sin njegove sestre bil ubit; misli se tudi, da je bila večina gostov

po koristi črk vprašal, rekel je Tevt, da bodo Egipčane modrejše in bolj pomljive storile,
kajti one so bilo iznajdene v prospeh pamčenja in modrosti. Kralj pa mu odvrne: „0
preumetni Tevt, drug zamore stvari umetnosti iznajti, a drug korist in škodo njihove
porabe presoditi. Tako si tudi ti kot izumnik črk iz gole nagnenosti trdil nasprotno
temu, kar povzročajo. Kajti ta tvoja iznajba bodo povzročila pozabo v dušah učečih se
vsled zanemarjenja pametve, ker bodo pamtili, zanašaje se na pisavo, od zvenaj po tujih
znamenjih, ne znotraj iz samega sebe. Torej nisi našel pomočka za pamčenje ampak za
vzpominjanje. V oziru modrosti pa ponujaš učencem le domišljavost, ne pa resnico; kajti
oni bodo mnogo slišali, pa ne učili se, in si bodo domišljevali, da mnogo vejo, da-si navadno
nevedni in v obhoji osorni, ker so v domišljiji ne pa v resnici modri postali 11 . — Cezar (de
b. G. VI, 14) poroča o poučni metodi Druidov (ki so bili duhovniki starih Keltov v Galiji in
Britaniji), da-si ne sme nobeden učenec naukov (ki so v verzih sestavljeni) zapisati. To
se pa zgodi, kakor Cezar meni, iz dveh vzrokov: Prvič, ker se na ta način najlože tajnost
druidskih naukov ohrani, in drugič ker se učenci ne zanašajo na zapiske in se vsled tega
pridno na pamet uče. — V taistem smislu trdi tudi modrec Seneka (Ep. 88, 32), da je
ono pamčenje najbolj močno in zanesljivo, ki nima izven sebe nobene zaslombe.

‘) Simonid Kejski, čegar pesniška dela smo vže v X, 1 omenili, je izumil mnemo-
niko (Cie. de orat, II, 86); kakor sam v neki napisnici trdi, imel je Iše v 80. 1. dober spomin.

*) Kastorja in Poluksa, imenovana Dioskura = Zenoviča, imeli so Grki za sinova
ali Zena in Lede, ali po stavejši pravljici za sina špartanskega kralja Tyndareja. Bila
sta junaška mladenča, izmed katerih je slovel Kastor kot vrl konjenik in Poluks kot
izvrsten borec s pestmi. V Sparti sta veljala kot varuha države in predstojnika telovadbe.

3 ) Earzalos in Kranon ste bili mesti v Tesaliji.

*)  O Apoiodoru, Eratostenu in Evforjonu prim. I, 1, 16; II, 15, 12; X, 1, 56,

5 ) Skopadi so bili tesalski knezi v Kranonu. Tukaj omenjeni Skopaš je slovel zaradi
bogastva in gostoljubnosti v šestem stoletju pr. Kr.

- 131

zarod drugega Skope, ki je bil starejši. Sicer pa mi se dozdeva, da je vsa
povest o Tindaridih izmišljena, in pesnik sam te stvari nikjer ne omenja, da-si
tega za njegovo slavo toliko važnega dogodka gotovo ne bi bil zamolčal.

S tem Simonidovim dogodkom se je menda na to namignilo, da se spomin
pospešuje, ako se predstavam sedeži v duši odkažejo, in to zna vsak na sebi
izkusiti. Kajti če se čez nekaj časa v kak kraj vrnemo, ne vzpoznamo zopet
le kraja samega, ampak se vzpomnimo tudi činov in oseb, ki so bile prisotne,
včasih se celo misli vrnejo, katere srno ondi na tihem gojili. Tedaj je nastala
umetnost, kakor ponajvečkrat v drugih stvareh, tudi tukaj iz izkušnje. Pred¬
stavljajo si namreč v duhu prav razsežen in mnogovrsten prostor, recimo veliko
poslopje z mnogimi sobami 4 ). Kar je v njem znamenitega, si natančno zapomnijo,
da morejo brez premisleka in prenehanja vse njegove dele z duhom preleteti.
Posebno se je treba tega varovati, da ne obtičimo, kedar si to podobo pred-
očimo. Kajti spomin, ki naj bi kateremu drugemu na pomoč prišel, mora posebno
zanesljiv biti. Potem zaznamujejo to, kar so napisali ali premišljevali, s kakim
znamenjem, ki jih nanj spominja; in to je posneto ali po stvari sami, kakor
po jadranju, vojaštvu ali po kaki besedi. Kajti če jim tudi stvar izpade, jim
vendar se spominom ene besede zopet na pamet pride. Kot znamenje jadranja
naj bo n. pr. sidro, vojaštva kako orožje. Ta znamenja pa tako-le razredijo.
Prvo misel odkažejo tako rekoč veži, drugo dvorani, potem grejo po mostovžu
in ne dajajo dotične misli le sobam in dvoranam, ampak tudi kipom in
jednakim stvarem zaporedoma. Kedar je potem treba se teh mislij spomniti,
začenjajo od kraja ta mesta preiskavah in nazaj zahtevati, kar so kateremu iz¬
ročili, da se ž njihovo pomočjo onih spominjajo. Naj si bodo stvari, katere si
je treba zapomniti, še tako mnogobrojne, so vendar vse kakor po kakem
jermenu napeljane, in oni se ne zmotijo sledeče s prejšnim družeči, ako se jih
na izust nauče. Kar sem o hiši povedal, se da izvršiti tudi na javnih zgradbah,
na dolgem potu, na obsegu mest in na slikah. Take stvari si smemo tudi izmisliti.
Tedaj je treba mest, katera si ali izmislimo ali v resnici vzamemo, slik ali
podob, katere si je pa vsekako treba izmisliti. Te podobe so znamenja, ki nas
na to spominjajo, kar je treba pamtiti, da rabimo, kakor Cicero 2 ) pravi, mesta
kot vosek, podobe kot črke. Prav koristno bode tudi sledeče njegove besede
navesti: „Rabijo naj so mnogi, znani in prostorni kraji, ki so po majhnih mejut-
kih ločeni, in pa podobe, ki so mične, ganljive, znamenite, ki se lahko prikažejo
in naglo v dušo sežejo“ 3 ). Zatorej se tem bolj čudim, kako je Metrodor 4 ) v

') Impluvium je bil štirikotni, nepokrit prostor v sredi dvorišča (cavaedium), kjer
se je deževnica iz strehe v zato pripravljen proster stekala in poleg je bil vodomet. Okoli
vodometa pa so bile v okras dvorišča grede in ledinice.

*) Cie. de orat II, 86. —.jMnemonika se imenuje umetnost, na poseben način moč
pamčenja povekšati. Kako da so v ta namen v starem veku mnemoniki postopali, nam
kaže mimo Kvintilijana tudi Cicero na navedenem mestu. Izbrali so si kak omejen prostor
n. pr. sobo in so si zapomnili 50 ali 100 ali še več stvarij na določenih mestih v tem
prostoru; s temi mesti so spojili posamezne podobe stvarij, katere so si hoteli po gotovi
vrsti zapomniti. Te metode spojenja so se mnemoniki večinoma do današnjega dne držali.
Leta 1840. jo Danec Karl Otto, imenovan Rcventlov, metodo mnemonike nekoliko zboljšal.
On se drži v knjigi Lehrbuch der Mnemonik (Stuttg. 1843) tega načela, da se nazorne
predstave lože pamčijo nego abstraktni pojmi. In ta navod posebno vgaja, ako je treba
si celo vrsto številk naglo in dobro zapomniti n. pr. v kronologiji.

3 ) Prim. Cie, de orat. II, 87. — 4 ) Prim. X, 6.

- 132 —

12terih zamenjih, skozi katere gre solnee, 360 mest našel. Bila je gotovo ničemurna
baharija moža, ki se je v oziru spomina bolj se svojo umetnostjo ponašal nego pri-
rodnostjo. — Jaz priznavam, da taka sredstva v nekem oziru koristijo, n. pr.
ako je treba zaporedoma našteti imena stvarij, katera 'so slišali. Kajti tiste stvari
polagajo v one znane prostore: mizo, da se tako izrazim, v predvežo, oder v dvo¬
rano in tako druge stvari, in potem, kedar jih zopet iščejo, jih najdejo, kamor
so jih položili. Morda je to sredstvo onim pomagalo, ki so po dovršeni raz¬
prodaji ravno tako natančno vse našteti znali, kar so komu prodali, kakor za¬
piski meničarjev; Hortenzij ‘) se je baje v tem odlikoval. Manj koristilo bode
pa to, ako je treba nepretrgan govor na izust učiti se, kajti misli nimajo ta¬
istega znamenja, kakor stvari; treba bi bilo drugo izmisliti. Vendar spominja
kraj nekoliko na te; kako pa bi se dal pamtiti s taisto umetnostjo ves sestavek
držanega govora? Jaz se ne oziram na to, da se nekatere besede z nobenimi
znamenji ne dajo zaznamovati n. pr. vezniki. Naj si namreč zares imamo kakor
oni, ki sč znamenji 2 ) pišejo, gotove podobe za vse stvari in neizmerno veliko
prostorov, po katerih bi razložili vse besede, ki se nahajajo v peterih knjigah
drugega govora zoper Vera, da bi se vseh, kakor shranjenih spominjali: ali se
ne bi neizogibno moral tek govora ovirati z dvojno skrbjo spominjanja? Kajti
kako bi mogle besede skup drže se teči, ako bo treba paziti na znamenja; ki
so besedam pridejana? Zatoraj naj Harmada 3 ) in vže omenjeni Metrodor Seep-
ski svojo umetnost za se obdržita, o katerih Cicero pripoveduje, da sta se s
takimi vajami urila; jaz bom loža sredstva učil.

Ako bode treba daljši govor v spominu obdržati, bode koristilo posameznih
delov se na pamet učiti, da se spomin ne preobloži; pa ti deli ne smejo pre¬
majhni biti, drugače bodo zopet mnogi in bodo sestavek razdelili in razkosali.
Pa tudi gotove mere jaz ne bi propisaval, ampak oddelek naj se po glavni
misli napravi, ako ni morda ta tako obširna, da je tudi njo treba razdeliti.
Določiti je gotove meje, da si zvezo besedij, ki je najtežja, zapomnimo s po¬
gostnim premišljevanjem, potem naj se posamezni deli ponovijo in zaporedoma
zvežejo. Prav koristno pa je besedam, ki se težje zapomnijo, gotova znamenja
pridejati, ki nas na nje spominjajo in spomin tako rekoč vzbujajo. Menda ni
nihče tako pozabljiv, da ne bi vedel, za katero stvar je kako znamenje določil,
da bi moral biti na to opominjan, kar rabi kot sredstvo. Saj je pri pamčenju
vrlo važno, da baš znamenja opozarjajo na pozabljene misli: sidro, kakor sem
prej omenil, na ladjo; pušica na boj, ako je treba o njih govoriti, kajti zna¬
menja store mnogo in iz enega pomnjenja sledi drugo, tako kakor nas spomi¬
nja premeščen ali privezan prstan na to, zaradi česar smo to storili. Tega
sredstva se oni še bolje oklepajo, ki spomin od podobnega predmeta prenesejo
na onega, katerega si je treba zapamtiti; n. pr. pri imenih, ako je treba ime
Kabij v spominu obdržati, se spomnimo na znanega Kunktatorja, katerega ni
mogoče pozabiti, ali na kakega prijatelja, ki se tako imenuje. Še lože se to
zgodi pri imenih, kakor Aper, 1 ) Ursus, Naso, Krispus, da si to vpametimo,

‘) Prim. Cie. Brut. 88; Seneca Controv. I. praef.

2 ) Stenografi ali naglopisci, katere imenuje Kvintilijan (VII, 2 24) notarii.

s ) Harmada je bil akademski modrec, učenec Karneadov in učitelj modroslovja in
govorništva v Atenah. Cicero hvali njegovo zgovornost in izvrsten spomin (de orat. 11,88.)

*)  Aper = merjasec, Ursus = medved, Naso = nosač, Crispus = kodrolas; Cicero se
izvaja iz cicer = grah in Verrius iz verres = merjasec. V oziru imena Aurolius pravi Paul.

138  -

tar imena pomenjajo. Včasih stori tudi povod izvodov, da si jih zapomnimo
kakor pri Cieeronu, Veriju in Avreliju. Pa to so slabi pomočki.

Vsakemu bode lahko na pamet tega, kar je napisal, naučiti se. Kajti on
zasleduje nekako svoj spomin in tako rekoč z očmi gleda ne le strani, ampak
skoro vsako vrsto; in to potem prednaša, kakor bi čital. Ge pa je kaj prečr¬
tano ali pridejano ali izpremenjeno, je to znamenje, na katero pazeči se ne
moremo zmotiti. Drugo sredstvo, ki je sicer preje omenjenemu podobno, je
vendar, če se smem na svoje izkustvo sklicavati, koristnejše in izdatnejše. Tiho
učiti se, — kajti tudi to se je zahtevalo — bilo bi najboljše, ako se ne bi na¬
vadno pritihotapile druge misli v tako rekoč brezposleno dušo; zatorej jo je
treba vzbujati z glasom, da se spomin z dvojim delom govorjenja in poslušanja
pospešuje. Pa to govorjenje naj bo mirno in bolj mrmranje. Kdor pa se na
izust uči, med tem ko drug čita, je deloma oviran, ker je vid ostrejši nego
sluh; deloma mu zna to koristiti, ker sme, ko je enkrat ali dvakrat slišal, takoj
svoj spomin poskusiti in s čitateljem tekmovati. Sploh pa je treba tudi na to
najbolj gledati, da se večkrat skusimo, ker zbog neprestanega čitanja jednako
preziramo, kar smo si zapomnili in česar ne. Pri izpraševanju, ali smo si kako
stvar zapomnili, je napor veči ter navadno ne potratimo nič nepotrebnega časa
v ponavljanje tega, kar pomnimo. Torej se le pozabljeno ponavlja, da se z več¬
kratnim opetovanjem utrdi, da si navadno največkrat v tem obtičimo, kar je
izpalo. Učenju na izust in pisanju jo to vkupno, da obema najbolj vgaja dobro
zdravje, dovršeno prebavljenje in duh, ki je prost drugih mislij. Pa mnogo po¬
magata pri učenju spisov in pamčenju tega, kar premišljujemo (izvzemši vajo,
ki je najizdatnejša) razdelba in skladnja. Kajti, kdor je misli prav razdelil, se
v njihovem sporedu ne bode mogel zmotiti. Saj mora ne le pri razvrščenju,
ampak tudi pri razpravljanju toček, ako le prav govorimo, nekaj zavzemati prvo,
drugo itd. mesto; in zveza mislij je tako nerazdružna, da se ne da nič od¬
vzeti in nič vriniti, kar se ne bi takoj zapazilo. Ko je Scevola pri igri dva¬
najsterih črt 1 ) prvi potegnil kamen in zmagan bil, je med potovanjem na de¬
želo vršitev cele igre ponovil in zapazivši, kje da je napačno potegnil, se k
igralcu vrnil, in ta je priznal, da se je tako zgodilo. Bode-li red v govoru
manj veljal, posebno, ker celega svojevoljno sestavimo, dočim je tam red od¬
visen od dveh igralcev? Tudi dobra skladnja vodi spomin se svojim redom.
Kajti kolikor lože se verzov na pamet učimo nego proze, toliko lože umerjene
proze, kakor neumerjene. Tako se posreči govor, katerega smo nepripravljeni
govorili, od besede do besede ponoviti. In to se je tudi mojemu srednjemu
spominu poneslo, ako je kedaj pristop oseb, katerim je taka čast šla, me prisilil
del predavanja ponoviti. To je pa gola resnica, saj še oni žive, ki so bili prisotni.

Epit. 23: Rodbina Avrelija, ki je na Sabinskem doma, je bajč imenovana bila po solnč-
nem bogu (a Sole), ker je rimsko ljudstvo njej odločilo kraj, na katerem naj bi Avrelci
solnčnemu božanstvu žrtvovali, ki so bili vsled tega Auseli imenovani. Drugi izvajajo ime
Aurelius iz aurum = zlato.

’) Lndus duodecim scriptorum je bila igra podobna dandanašnjemu šahu, katero so
Rimljani na deskah igrali. Deska (abaous) je bila z dvanajsterimi črtami v 25 prostorov
razdeljena, po katerih so kamenčke potezaii. Ako je prišel kamenček med dva kamenčka
nasprotnega igralca, bil je izgubljen. Torej je bilo treba pri vsaki potezi paziti in natančno
premisliti. Kajti ena sama napačna poteza je dostikrat igro odločila.

- 134  -

Ako me pa kdo praša za edino zanesljivo umetnost spominjanja, navedem
mu vajo in marljivost. Mnogo učiti se na izust, mnogo premišljevati in sicer
če je mogoče vsak dan, to je najbolj koristno. Nič se ne da jednako zboljšati
z marljivostjo, nič tako spriditi po nemarnosti, kakor spomin. Zatorej naj se
dečki, kakor sem propisal 1 ) takoj kar je moči veliko na izust uče in vsaka
doba, ki hoče s trudom spomin pospešiti, naj iz prva zatre nevoljo zoper več¬
kratno ponavljanje spisane in prečitane tvarine in tako rekoč prežvekanje taiste
jedi. To se pa tem lože zgodi, če začnemo izprva malo stvarij in le tega na
pamet učiti se, česar nam se ne gnjusi, in potem vsak dan nekoliko vrst pri-
denemo, ki priraščanje dela očividno ne povzročijo; tako se pride do neome¬
jene dovršenosti. Najprej naj pride na vrsto pesniška tvarina, potem govorniška,
nazadnje tudi precej svobodno sestavljena in od govorniškega zloga se razliku¬
joča, kakoršni so spisi pravoučenjakov. Kajti to, s čimer se urimo, mora biti
precej težko, da nam bode to tem lože, za kar se urimo; tako n. pr. privadijo
atleti svoje roke svinčenim utežem, katere rabijo v borbah prazne in neoblo-
žene. Tudi tega ne morem zamolčati, kar nam vsakdanja izkušnja kaže, da
imajo precej počasni talenti slab spomin za novo tvarino, čudovito je in ne
da se lahko tolmačiti, kako zelo ena noč spomin ojači, bodi-si, da se oni trud
poleže, ki je spomin oviral, bodi-si, da se spomenljivost, ki je njegov najvaž¬
nejši del, izdela in dozori; tako se to, česar nismo mogli takoj ponoviti, drugi
dan zaporedoma pove, in taisti čas, ki navadno pozabljivost povzroči, ojači spo¬
min. Prenagel spomin pa brzo zgine in se tako rekoč odpuščen umakne, kakor
da ne bi po kratki službi nič več dolgoval. Tudi temu se ni čuditi, da se to
bolj pameti, kar se je precej dolgo v glavo vbijalo.

Iz te različnosti nadarjenostij je nastalo prašanje, naj li se govoriti hoteči
predavanja od besede do besede nauče ali če zadostuje, zapomniti si glavne
misli in njihov spored. O tem se ne da nikakor občno pravilo propisati. Kajti
ako nas spomin podpira in ako je časa dovolj: naj mi nobeden zlog ne uide;
drugače bi tudi pisanje nepotrebno bilo. Osobito dečki morajo se tega držati
in spomin z vežbanjem tej navadi podvreči, da se nauče ne prizanašati sebi.
Zatorej je kvarljivo, ako si damo med predavanjem praviti ali pa v spis gle¬
damo, ker to lenobo pospešuje, in marsikateri misli, da to dobro pamti, česar
se ne boji, da bi pozabil. Na tak način se pretrgava sila predavanja in govor
postane prenehajo« in neprijeten; kdor pa govori, kakor bi se še na pamet
učil, ta zapravi tudi vso pohvalo spisa bas s tem, da prizna, da si je bil tva¬
rino napisal. Spomin pa pripravlja tudi slavo veduo pripravljenega talenta, tako
da ljudje mislijo, da predavane tvarine nismo iz doma sebo prinesli, ampak
takoj na mestu izmislili; in to je tudi za govornika in za stvar samo jako
važno. Kajti sodnik bolj občuduje in se manj boji tega, o čemur je preverjen,
da ni zoper njega pripravljeno. Torej je v predavanjih posebno treba na to
gledati, da nekatere stvari, celo take, katere smo vrlo sestavili, kakor nepri¬
pravljene predavamo in semtertje podobni premišljujočim in dvoječim na videz
to iščemo, kar smo iz doma prinesli. Iz tega tedaj vsak previdi, kaj daje  naj¬
boljše. Ako je pa spomin po prihodnosti prepočasen, ali ako časa pomanjkuje :
bo celo škodilo se natančno držati vseh besedij, ker pozaba ene izmed njih

') Prim. II, 7.

- 135  —

povzroči ali neprijetno prenehanje ali celo obraolčanje; varnejše je tvarino si
v duhu prodoeiti, za izraze si pa prostost pustiti. Kajti nikdo ne izgubi rad
one besede, katero si je bil izbral, pa tudi druge ne najde lahko, med tem ko
ono išče, katero si je bil zapisal. Toda slabemu spominu tudi to nič ne po¬
maga izvzemši one, ki so si pridobili spretnost iz mesta govoriti. Ako bi pa komu
oboje manjkalo, temu bi jaz svetoval govorniški posel celo opusti in se raje
pisateljevanju posvetiti, ako ima za to sposobnost. Toda tako slabo nadarjen
človek se redkokedaj najde.

Kolik vpliv da imata na spomin prirodnost in marljivost, spričuje Temi-
stoklej, ki je, kakor je znano, v enem letu se prav dobro naučil Perzijski go¬
voriti *), ali Mitridat 2 ), ki je baje znal dva in dvajset jezikov onih narodov,
katerim je vladal; ali znani bogatin Kras 3 ), ki je kot predstojnik provincije
Azije pet razrečij grškega jezika tako pamtil, da je vsak v taistem jeziku pra¬
vico dobil, v katerem jo je pri njem zahteval; ali pa Cir 4 ), ki je, kakor pra¬
vijo, imena vseh svojih vojakov vedel. Teodekt 5 ) je baje celo le jedenkrat sli¬
šane mnogobrojne verze takoj recitoval. Pravilo se je, da še zdaj ljudje žive,
ki to delajo, pa meni se ni nikdar posrečilo prisotnemu biti; vendar je treba
stvar verjeti vže zaradi tega, da oni, ki to veruje, stvar za dosegljivo zmatra.

*) Thukydides I, 138; Coni. Nepos II, 10, 1. — 2 ) Plin. n. h. VII, 24 in XXV, 3. —-
s ) Valer. Max. VIII, 7, 16. — 4 ) Prim. I, 4. — B ) Prim 3. opomnja na 20. strani.

-—

Popravki:

Stran vrsta čitaj;

XVIII., 13. ozd. vdihniti mesto: vdihaval.
XXI., 10, „ že m. zet.

XXI., 11. „ h j e bo m. b je b.

XXIX., 12. odzg. prirajajo m. privajajo.

spomin.

Str. vrsta čitaj:

16., 18. odzd. neprestanega truda.

16., 17. „ oddihujejo m. odihujejo.

17., 2. in 3. odzg. ako bi m. če bi.

30., 3. „ besedij) m. besedij.

30., 6. „ epitogium m. epitogim.

30., 5. odzd. v končajib, m. v konSajih.

47., 6. odzg. silogizmih m. silogizmov.

61., 18. odzd. častnih m. časnih.

62., 2. „ pr e- m. pred,

65., 13. odzg. j e m. jo.

69., 10. „ vzrasle m. vzrastle.

69., 14. odzd. 11avrj-fOf/.v.dc m . Ib/vrjoor/.rk,

74., 5. „ jedro m. jedno.

76., 12. odzg. pregovorljivega m. pregor-

ljivega.

79., 16. odzd. Ti zija m. Lizija.

80., 4. „ pripetilo? m. pripetilo.

85., 16. „ n m e t e 1 j n o s t i m. vmetelj

nosti.

88., 18. „ predloženi m. predoženi.

95., 16. odzg. včasih m. včaih.

95., 12. odzd. teiji m. telju.

100., 12. odzg. foklov m. foklev.

101., 7. odzd. m oži m. možmi.

Kazalo.

Predgovor
Uvod .
Govorniški

Popravki

pouk in sicer: Kvintilijanov uvod
I. knjiga . . .

II. knjiga . . .

X. knjiga . . .

XI. knjiga, pogl. 2.

S ( ran

. m—iv

V-XXXVI
3- 7

7-52
53— 90
91 - 128
129 - 135
. . 135

r o( r 1 A

i \J



■ 7 %