Povesti iz avstrijske zgodovine
Piše Al. Stroj VII.
Friderik IV., Tirolski.
^ej vsemi vladarskimi rodovinami na širnem svetu jo pri podložnikih najbolj priljubljena slavna habsburška rodovina. Zgodovina vseh sto-letij nam podaja za to mnogo vzgledov; najlepši dokaz pa so nam dobri Tirolci, ki zlasti Priderika IV. nikdar ne morejo pozabiti.
-*g  116   S*-
Friderik IV., brat Ernsta Železnega, je vladal na Tirolskem ocl 1. 1406 do 1439. Bojevati se je moral z Bavarci, Švicarji in Benečani. Tudi nem-škemu cesarju Sig-ismundu se je zameril, ki je zato v Kostnici ž njim ravnal, kakor da je bil njegov ujetnik. Friderik pa uide iz zapora in se napoti — pre-oblečen kot godec — mej zveste Tirolce.
Utrujen od dolgega pota pride v temni mrzli noči do mestcca Bludenc na Predarlskem. Mestna vrata so že bila zaprta; hud mraz in lakota sta pa prisilila Friderika, da je močno udaril nekaterikrat na-nje s trkalcem, da bi zbudil vratarja. Zvesti čuvaj nezaupljivo pogleda skozi Hnico in nekaj neje-voljen vpraša:
»Kdo je? Pošteni meščani ne pohajajo tako pozno okolu.«
»Ubog godec prosi prenočišča pri gostoljubnih meščanih«, ponižno od-govarja Friderik.
»Godcasedaj ne maramo, ker žalujemo za dobrim vladarjem Friderikom«, meni vratar, vendar odpre nekoliko vrata, da bi natančneje pogledal po-potnika.
»Povejte mi svoje ime! Morda ste celo ogleduh sovražnikov našega dobrega vojvode. Potem se zastonj trudite, da bi prišli v Bludenc«
Fnderik na te besede ni odgovoril, a hvalil je Boga, da so mu pod-ložniki tako iz srca udani. Vratar ga je hotel še naprej izpraševati, a prav tedaj pride mimo nočni čuvaj, ki je bil zunaj mesta, in jame bolj natanko ogledovati popotnika, ki ga vratar noče spustiti v mesto. Nočni čuvaj pa spozna Friderika. Prestraši se tako, da mu bradnica (helebarda) pade skoro iz rok, in začne klicati: »Vratar, vratar, odpri! Naš milostljivi vojvoda je tukaj! In ti mu hočeš vrata zapreti! Varuj se, da te še nocoj ne ukaže obe-siti!« Po teh besedah poklekne pred Fridcrika. Toda vojvoda ga hitro kvišku dvigne in smehljaje tolaži preplašenega vratarja, rekoč: »Ne bojte se! Fri-derik Tirolski nikogar ne da obesiti, ki tako zvesto spolnjuje svojo dolžnost«
»Oprostite, nisem spoznal svojega milostljivega vladarja«, opravičuje se vratar, odpre vrata na stežaj in se globoko prikloni Frideriku. Nočni čuvaj potem spremlja vojvodo do najimenitniše gostilnice v mestu, kjer mu kolikor mogoče postrožejo; drugi dan ga pa navdušeno proslavlja vse mesto in mu napravi veliko gostarijo. Friderik je povabil tudi zvestega vratarja in pri obedu pripovedoval dogodke prejšnjega dne.
Ker Friderik še ni bil prepričan, da so mu podložniki povsod tako udani kot v Bludencu, ni si upal precej javno nastopiti, nabrati vojsko in iti ž njo zoper sovražnika. Hodil je dalj časa nepoznan po Tirolskem, da do dobrega spozna svoje podložnike.
Neke nedelje popoludne pride napravljen kot romar v vas Landek. Bilo je cerkveno žegnanje. Pod lipo blizo cerkve je bila zbrana obilna množica; spredaj na lesenem odru so stali kmečki igralci, ki so peli pcsni ali pripo-vedovali slavne dogodke. Friderik nekaj Časa zvesto posluša. Potem si iz-posodi od blizu stojedega pevca mandolino, stopi na oder in pripoveduje zgodbo o dobrem vladarju, ki ga je ljudstvo lju])ilo, sovražniki njcgovi pa zalezovali, ujeli in zaprli.   Zvesto je   ljmlstvo poslušalo romarja, ki je nekiij
-« 117 :*-
časa pripovedoval, nekaj časa pa opeval slavna dela vladarjeva. Zdelo pa se je poslušalcem, da romar ni navaden igralec. Ptuji pevcc na to pripoveduje, kako je oni dobri vladar ubežal iz ječe, kako je ljubil svoje podložnike in kako so mu bili oni udani. Nobeno oko ni bilo suho; otroci in žene, starčki in možje so jokajoč klicali: »Tako se godi našemu dobremu Frideriku!«
»In tukaj je on!« pravi nato Friderik, odgrne svoj romarski plašč in pokaže se dragocena vojvodska obleka. Udano ljudstvo je bilo do solz ginjeno, ko je videlo ljubljenega vladarja; bližje stoječi pa se približajo Frideriku, dvignejo ga na svoje rame in ga nosijo po vasi Landek. Zbrano Ijudstvo ga navdušeno pozdravlja. Vsi mu obljubijo noomahljivo zvestobo.
Tako je bil Friderik prepričan, da so mu Tirolci iz srca udani. Začel je nabirati vojakov in kmalu ukrotil neubogljive plemonitaše v deželi. Pomiril se je tudi s cesarjem Sigismundom in odslej je skrbel samo za blaginjo ljube mu Tiroske in zvestih podložnikov.
Hvaležni Tirolci ga še sedaj   ne  morejo   pozabiti.   V Inomostu je voj-vodska palača, ki jo je dal sezidati Friderik. Palača itna pozlačen bakren pri-      , strešek, ki je znaa pod imenom  »zlata  strehica«.   Ljudstvo  pripoveduje,  da jo je dal narediti Friderik, da bi osramotil svoje sovražnike, ki so ga zaradi njegovih nesred imenovali Friderika »s praznim žepom«.