MRTVIBUS
Boro   Kostanek
Rjavolični šolarki s telesci dveh rženookih debele, s prgišči med klopmi nakradenega, strastno zaživelega in še zdaj rahlo pričujočega izživljanja v steblih rok, s trzanjem telesc v komaj občutenem vetru,
765
ki se mehko zgublja v žito. Vse pokrivajoče vrenje mladega življa v preobilici soka, ki sestavlja, živi in gradi bus.
Cez krivino palice poveznjeno korito rok, za njihovimi trdnjavami zaščiteno starčevo telo ga razdira. In razdira ga stara ženska s perga-mentnimi očmi, ki ne dojijo več, in s telesom, ki ne živi več nikogar. Razdira ga dekle z neustvarjalnimi očmi za ozaro črnih očal, ki z vsem bremenom svojih čutov išče odložišča v butarah valujočih sedežev, in vsi kupci, ki so se znašli na sejmišču po tratah razbohotenih golih kolen. In ruši ga v naglici odrasla deklica s spredaj nekaj dvignjenim plaščem zaradi oblosti sončnega trebuha, vzišlega iznad jutranjih lopat kolkov, in zaradi kipenja prsnih pašnikov.
In razdirajo ga po zidovih naravnane črne praznine in vijoličasta zehanja. In vsi pod sive vzbokline dežnikov vrinjeni redki potniki. In v plahto zapredene mokre megle, ki se lepijo v pričeske hiš in jih obsipavajo s klasjem curkov.
Tako čisto razdan je bus, da v objemu mokrih ovinkov komaj zaplava v luko slednje postaje. Ne zmore več, docela brez moči se prerine do grobišča pločnika in tam umre, do vrha razdrt in porušen.
Ljudje se začnejo nizati s stopnic. Na begu pred razpadom so nezadržni. Od mravelj dežja razgrizeni v tek se povzpenjajo s perutmi v šumot dežja, nekam med sohe nevidno odmaknjenih lastovk. Za njimi krenejo osuti sedeži v jesenske drevorede.
Po načinu oddaljevanja ljudi bi lahko bili torkov opoldan. Dež je nekaj tuj in bi se bolje ujemal s petkom. Meglena plahta se nagiba v opoldansko obočenost neba s komaj opaznim napuščem svetlobe. Osvinčena deževnica jemlje ljudi s prostorov lastovk spet v areno cest.
Ljudje bodo spet prišli na busno postajo in obstali pred mrtvim busom. Iz kupole neba bo še vedno cepal deževen vosek. Pergamentna starka se bo vrnila prva. Na njo nihče ni bil čakal doma, bila sta sama, starka in dež. Ni vedela kam s svojo starostjo in tako se bo vrnila v bus. Dekleta s spredaj preplitvim plaščem ne bo več nazaj. Bilkasti telesci rjavih deklic bosta še od zjutraj dišali po domu, vendar bodo njuni vonji zdaj prevlečeni z rahlo tančico dobrega obeda. V dveh urah telovadbe ga bosta stresli raz sebe. Vsi drugi, ki se bodo še ulovili izpod dežnikov na busno postajo, bodo neizmerno novi.
V dežju bodo prižigali sveče pred mrtvim busom.
766