Usta Danes še ni zaužila opeke, zgodaj je še, a na velika usta že prihaja osnutek bojevitosti, mokra, utripajoča izboklina. Toliko je treba postoriti, sesuti, upesniti, zvečer ošteti svetnika. Vse to v jeziku, ki gre za med, s katerim se po tihem sladkajo privoščljivci, na glas pa gospe, ki so odložile svoje avbe in si prižgale gorečnost. Kamor koli pride, se lesketa spodbuda, le manj poučeni cepajo kot muhe. Artikulacija je bila dolga in gladka kot vzravnani meander. In spet pesem, in spet steber, stebriček, perje, perica huda, rdeča usta, mlada zmota. Peter Kolšek Sedanjiki 550 Sodobnost 2016 Sodobna slovenska poezija Kdo je ta, ki je premlad umrl? Na široko so mu žarela ušesa, ko je izgovarjal besede Balkan, kultura, lepota, Evropa. Nekoč, na začetku osemdesetih, je pešačil z malim nahrbtnikom naravnost proti Postojnski jami, kakor da hoče vanjo zakopati svojo mladost. Takrat se je pripravljal, da v sebi napihne veliko plavo žogo. In res, kmalu se je ladijski promet docela uredil, leteče preproge so švigale med Vzhodom in Zahodom. Veliko je govoril in zelo na glas, vznesenost se je bíla z razsodnostjo, v vdolbinah obraza je bilo čutiti muko in slast vrtnarjenja. A vedno znova je božanski veter, ki je pihal s Parnasa, vse poravnal in njegovo razoglavo podobo prevlekel s srebrno melanholijo, ki je bila njegova zadnja beseda. Sodobnost 2016 551 Sedanjiki Peter Kolšek Razpoložena … za pariško omako iz hortenzij, v katero odstavljeni ljubimci namakajo brke. Z ostrim dekoltejem razmika platane v parku, prav tistem, po katerem je begal ubogi Julien Sorel. In ta duh, mogočni esprit, ki veje iz starih kotlov na fotografiji v hotelski sobi, veje zvečer tudi na metroju, ko se z dela vračajo frizerke in vizažisti, ves dan so imeli pred sabo pomembne obraze. Tudi o tem bo treba napisati knjigo. V mali pozamenteriji gumbi z nočne srajce njene babice? Ah ne, to so črne oči kokete, ki so padle s secesijskega balkona čez cesto. Pod njim kavarna, ki se otresa opotekavega, to mora biti, saj vemo, magična esenca literata. In že bosa na tratah Barbicana (kaj se niso tukaj valjali slikarji?), v bližini težki zameti krinolin in negližejev, a v daljavi tihi glas zagorskih zvonov. Tukaj se umetnost jé z veliko žlico, ona pa je vzela s seboj tako majhno. Z njo bo postrgala potno kožo v kanglico in jo postavila med perilo, vihrajoče v pričakovanje nečesa, kar se ji bo zapletlo v dolge noge. In že za zmeraj osvobojena korzetov, pred panteonom, kjer je nekoč stala cerkev svete Ganovefe Pariške, odrešilne device, notri pa kosti šestdesetih imenitnih Francozov. Toda, mon dieu, kje je tukaj zmernost, kje drobno opojni parfum zgodovine, ki ju premoreta zemljica in lipa domača? 552 Sodobnost 2016 Peter Kolšek Sedanjiki Kdo so ti … ki pišejo avtobiografije, preden z njih skopni vsa rosa? Kdo je ta, ki si še ni naložil petega križa, a je svojo mladost razmazal že v štirih knjigah? Morda se bodo tudi potoki, žuboreči v dolino, obrnili in začeli teči navzgor? Morda se bo mladost, tako opevana, dvignila iz minulosti in bajala o krasnih starčkih in starkah, ki jim noge bingljajo v razredčenem zraku spominov? Kaj so te trske, ki se igrajo veliki ogenj, preden jih doseže požar? Ta široka usta, ki vabijo žabe, telesa, ki skačejo v mlako, na tribunah pa izvedenci, enako poskočni, skrbno opravljajo meritve? Ali pa oni, kralji algoritmov in bacilov, s katerimi se krmijo od zore do mraka, v žepih pa se jim sušijo kostanji, nabrani v prejšnjem stoletju? Kdo jih je spustil v svet in jim ga dal v roke, nezanesljive kot norčije aprilske svetlobe? Kdo so ti, ki hitijo izginjati sami v sebi, ali pa se razblinjajo kakor blišč na njihovih mladih, plešastih lobanjah? Sodobnost 2016 553 Sedanjiki Peter Kolšek Še nekaj minut Poglejte to žensko, kako hiti k ljubimcu, ne ozira se na tramvaje in paragrafe, ne opazi cvetoče lipe, ki ji diši nad glavo, ko skoraj teče skozi park, kar vidi, je tapiserija z lovcem in jerebico, ki jo je opazila v njegovem stanovanju, zdi se, da beži pred dežjem, toda deževalo je že včeraj, ura je štiri popoldan, ko prečka križišče, ko za dve stoletji prehiti spomenik s konjenikom, pred očmi se ji izriše podoba bolničarke, ki je nekoč prav tako hitela k ljubimcu, čez belo haljo je imela ogrnjen črn plašč, ki je prekril tudi rdeči križ na ramenih, spominja se pripovedovanja o grmenju topov, navsezadnje jo res ujame dež in ji pritisne rožnato krilo na razgreta stegna, na konicah črnih las se ustavljajo kaplje, drobci ogledala, ki ne kaže ničesar, glejte, ona hiti dalje, še ena ulica, še nekaj dolgih minut. 554 Sodobnost 2016 Peter Kolšek Sedanjiki Veliki mojster Kaj manjšega od katedrale mu ne pade na pamet. Velik v vsem, tudi v majhnosti. Nihče drug ne zna iz škorpijona in penine izvabiti tako čudovitega gruljenja. Mojster rodoslovja in očetnjave, ki namesto konja jezdi zmaja, namesto češpelj zoba verze, vsaj štirinajst na dan, kajti sonet je mera stvarstva. Ženske v krinolinah, potisnjene skozi ušesa provansalskih šivank – to je lepota, s katero zalaga habilitacijske postopke. Od malega prebiva v katalogih, v njih si je postlal s kožuhovino: najboljša temperatura za liriko, epiko in dramatiko. Po vseh vodah je hodil, v vse gumbnice je vtikal svoje naramnice. Maestro pri vodnjaku, v katerega se stekajo pomladanski požari glogovih grmov in raztopljeni led trdosrčnih. A on pije samo zvezde, hudournike z Olimpa in kondenzirane hlape jutranjih vigilij. Nenadomestljiv za evidenco pomanjkljivosti. Kovač zakovic za pesmarice in skrinje. Mavrica na nebu trpečega popoldneva, ugasnjena žarnica na stenčasu veselice. Tišina, prosim, zdaj počiva! Naj v njegovi razbeljeni glavi vsaj za hip potihne to usodepolno šklepetanje jezika! Sodobnost 2016 555 Sedanjiki Peter Kolšek Vlahi, znova V dolgih vrstah gredo, otroke na hrbtih nesó, starše imajo v vrečah, noge v blatu, domove v ognjenem škrlatu, kar naprej prihajajo, kar naprej mimobegajo. Z očmi zavijajo, kar vidijo, so lestenci iz rapirjev, kar slišijo, je glasba netopirjev, z eno nogo si utirajo pot, z drugo nogo se obotavljajo, ne vedo, kam gredo, v neko zgodovino žalostno. Tam brez domov, tu niso doma, solze razkazujejo, gole roke kažejo, v suhi vodi se umivajo, z mrzlim ognjem grejejo, s črnimi smehi smejejo. Le naj gredo, le naj gredo, v to deželo majceno več ne pridejo. 556 Sodobnost 2016 Peter Kolšek Sedanjiki