DRUGO SLOVENSKO BERILO Sestavila Hafner Kristina in Ločniškar Franc Tretja, spremenjena izdaja Cena 22 L 1944 Pokrajinska šolska založba v Ljubljani Večino slik narisala Ksenija Prunkova 47739 Raba učbenika do nadaljnjega dovoljena z odlokom šefa pokrajinske uprave IV št. 3454/3 z dne 3. oktobra 1944. omooina, miki letaj, kjat oisoka so gota, kjat zadana so píanina, mda ttata in dodina, catkoa bada kjat stoja: domooina, tnidi letaj! <^omooLna, miti ktaj, lajat sa toza scoatajo, bistta ooda lajat tacajo, ?tobna ptLčLca pojajo, kjat ptadjubi moji so: 2omooina, tnidi ktaj! v=4n?. ptaptetnik Domačija Mlad mož dospe do vrha griča ter se ustavi. Pod njim leži dolina, bel plašč je pogrnjen čez njo. Sredi doline stoji na samem hišica, njegov rojstni dom. Dobro mu je znan nizki zid, znano mu je okence, ob katerem je poletne večere, gledaje v zvezdnato nebo, molil večerno molitev; znana mu je stara jablana in kamnitna miza v njeni senci, kjer je nekdaj pozimi zidal snežene cerkve; znan mu je klanček za skednjem, kjer se je s tovariši vozil na saneh, hlev, kjer so bile krave in voli, nekdanji njegovi tovariši na paši. O, tačas mu je bila ta mala domačija svet in na tem vesoljnem svetu vse lepo! j. Jurčič £e sekaj, sekaj smrečico Le sekaj, sekaj smrečico, tralalala, tralalala, da bom si stesal barčico, tralala, lalala. Je smrečica posekana, tralalala, lalalala, za barčico pripravljena, tralala, lalala. Je barčica napravljena, tralalala, lalalala, na morje je postavljena, tralala, lalala. Narodna Za Slomškoo daim Slomšek Danes smo imeli v šoli Slomškovo slavje. Gospod učitelj nam je veliko povedal o Slomšku. Potem smo peli, pripovedovali in tudi uprizorili več njegovih pesmic in povesti. Nič ni bilo dolgočasno, kar rad bi bil vse dopoldne ostal v šoli. To je bilo vse drugače kot sicer, ko se samo učimo. Zdi se mi, da je bilo prav tako pri Slomšku v nedeljski šoli. Toda vi še ne veste, kaj je nedeljska šola. Počakajte, povedal vam bom vse, kar sem si iz šole zapomnil o Slomšku. Nekaj pa mi je doma tudi še stara mati povedala. Kdo je bil Slomšek? Slomšek je bil doma na Slomu pri Ponikvah. Zato se tudi piše Slomšek. Doma pri očetu je bil pastir, ob nedeljah pa je hodil v šolo h kaplanu Prašnikarju. Tam se je naučil brati in pisati. Potem pa je samo v knjigah tičal. Se na polje je jemal s seboj knjige. Na paši pa je tovarišem pastirčkom pridigal. Dali so ga v šole. Postal je duhovnik in nazadnje škof. Ker po naših krajih takrat še ni bilo dosfi šol, je povsod ustanavljal nedeljske šole. Za te šole je spisal knjigo „Blaže in Nežica v nedeljski šoli". Zato pravijo, da je Slomšek oče slovenske šoie. Kaj mi je babica povedala? Takrat, ko je bila moja babica še majhna, v naši vasi ni bilo prave šole. Le vaški krojač, ki je bil dvanajst let pri vojakih ¡n je veliko sveta obhodil, je poučeval vaške otroke v branju, pisanju in računstvu. Sam ni kaj prida znal, pa tudi otrok ni veliko naučil. Imel je dolgo palico, ki je segala od mize pa prav v zadnjo klop. Kdor ni pazil, ga je učitelj s palico lopnil. Plačevati pa so ga morali otroci sami. Moja babica mu je nesla vsak mesec po en goldinar, 12 jajc, 1 kg krompirja, moke, zabele in še drugih stvari. Naučila pa se ni veliko. Danes komaj bere prav velike črke, pisati pa ne zna. Le podpiše se prav nerodno, več pa ne. V tako šolo jaz ne bi rad hodil. Preljubo veselje Preljubo veselje, oj kje si doma? Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca. Po hribih, dolinah za tabo hitim. Te videti hočem, objeti žehm. Te iščem za mizo, kjer dobro jedo, na plesu, pri godcih kjer sladko pojo, al' prav'ga veselja na rajanju ni, pijance, plesalce, veseije beži. Te iščem po polju, kjer rože cveto, po logu zelenem, kjer ptičke pojo; pa ptičke vesele in rožice vse imajo veselje za mlado srce. Poslednjič veselje šele zasledim, na vaško ledino pridirjam za njim, glej, tamkaj z otroki prijazno igra, jim kratek čas dela, pri njih je doma. Oj blažena leta nedolžnih otrok! Vi imate veselje brez težkih nadlog. Oh, kako vas srčno nazaj si želim, al' ve ste minula, zastonj se solzim. A. M. Slomšek Slomšek pripoveduje: Modra miška Miška prileze iz luknjice in ugleda nastavljeno past. »Oho,« je dejala, »vidiš jo past! Zviti ljudje nastavijo dve deščici, na zgornjo nalože kamenja, v sredi med deščici nataknejo košček slanine, da bi miška okusila slanino, sprožila past in se ujela. Pa miši smo modrejše od ljudi. Dobro poznamo take zvijače. Ne boste me ujeli ne!« »Pa povohati,« je dejala miška, »povohati pa dobro slanino vendar smem; nosek še ne more sprožiti pasti. Slanino pa kaj rada voham.« Miška smukne v past in prav na lahko povoha slanino. Past je prav rahlo nastavljena, in ko se miška slanine dotakne, lop! — past zagrmi in miška — mrtva leži. A.M.Slomšek Glas v gozdu Mali Jurče še ni poznal odmeva, ki človeka oponaša.-Nekoč zakliče na travniku: »Hop, hop!« Kmalu se mu v bližnjem gozdu tudi oglasi: »Hop, hop!« »Kdo si pa?« — Tudi v gozdu reče: »Kdo si pa?« Zadri se je: »Ti si bedak!« — »Bedak, bedak!« se mu povrne iz gozda. Nato se je Jurče razsrdil in klical čimdalje grše besede v gozd. Vse so se mu oglasile v odgovor. Menil je, da je kak pobalin v gozdu. Teče v gozd, preišče vse kote, da bi ga poplačal; pa ni ga mogel najti. Potem dirja Jurče domov in potoži materi, kako ga je zmerjal hudoben fant, skrit v gozdu. Mati so pa dejali: »Zdaj si jo pač izkupil, zdaj; sam sebe si zatožil! Veš, da nisi nič drugega slišal nego sam svoje besede. Ali veš, kako si večkrat gledal svojo podobo v vodi? Ravno tako si svoj lastni glas slišal v gozdu. Ko bi bil zaklical lepo besedo v gozd, bi se bila tudi lepa vrnila iz gozda.« A. M. siomsek Slomšek uči Materin jezik je velika dota, ki smo jo od svojih staršev prejeli. * Dober sosed je velik zaklad, ki se za gotove denarje ne kupi. * Prebrisana glava in pridne roke boljše blago so ko zlate gore. * Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo ozna-njuje. Vsakemu stanu je Bog dal svojo dobroto, svojo lepoto, svojo žalost in svoje veselje. Vsak za svoje zahvali Boga in bodi zadovoljen! Kdor s svojimi starši lepo ravna, časno in večno srečo ima, Dež za soncem mora biti, za veseljem žalost priti. Sveta vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličavne narodne omike. J©§eim iriuimeinid) - dobim ž©ima*icU Prišel je ciganček, sajast kakor vranček, majhen kakor škrat, gibčen kakor gad. Ni imel nič suknje, a v klobuku luknje; v trdem snegu bos kakor v grmu kos. Tisto pa le znal je: goslice igral je milo in lepo kakor malokdo. In ljudje so znali, da je umen mali, stekli so domov poiskat darov. Šel je proč ciganček, kričal kakor vranček, skakal kakor škrat, sit in pa bogat... Fr. Ločnišlca/r živali Psiček laja: hov, hov, hov! Jutri pojdem spet na lov, na gorice po srnice in po zajce, po lisice, po volkove in volčiče, po medvede, medvediče. Puške bodo pokale, zveri v gozdu stokale. Psiček laja: hov, hov, hov! Jutri pojdem spet na lov. Mačka mijavka: mrmrmjav! Miška vredna sedem krav! Miška teče: tek, tek, tek! jaz jo gonim: pek, pek, pek! Miška zlomi si nogo, jaz jo primem — v gobček z njo. Dve za zajtrk, dve v kosilo, tri k večerji — ni obilo. Mačka mijavka: mrmrmjav! Miška vredna sedem krav! Koza vpije: mekeke! Vse gorice zelene. Kje sta kozel in kožica? Da ne pride volk, volčiča, volk, volčiča »dudeldu«, ki živita brez domu! Volk za grmom, sivi tat, plane kozi — skok! za vrat. Koza vpije: mekeke! Volk me stisnil je v zobe. Krava v senci ruče: mov! Jaz bi rada šla domov. Čaka mene tele v hlevi, a predolgo je do drevi. Volek modro govori: Tele naj še potrpi, • da pastirček »ruriro« v rog zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: mov! Jaz bi rada šla domov. nič ne vemo, kdo se posti; ali kadar popotujem, Konjic vriska: ihaha! Dobro biti je doma: sena dosti, ovsa dosti, popotujem in cestujem, kola vozim, sedlo nosim, lačen hodim, slame prosim. Konjič vriska: ihaha! Dobro biti je doma: Fr. Levstik Kužek in Sultan Zgodilo se je, da se je zgubil kužek od svojega gospodarja. Ves božji dan se je klatil okoli in šele na večer je pricapljal proti domu. Luna je svetila in bila je lepa, jasna noč. Pred hišo je stal Sultan in sprejel ubogega kužka z glasnim lajanjem. »A kako je to. kužek, da si danes sam?« vpraša Sultan psička. »Izgubil sem se, dragi Sultan. Kaj pa ti delaš tu zunaj?; »I glej ga, hišo varujem, kakor se psu spodobi. Kaj ti nimaš takega opravka?« »Kaj še,« vzklikne kužek ponosno. »Jaz delam vse kaj drugega. Kadar sem pri gospodi, se postavljam na zadnje noge, podajam zdaj levo, zdaj desno tačico, skačem čez palico in še druge take umetnosti razkazujem. Vidiš, Sultan, moje delo je pač vse bolj imenitno kot tvoje.« Kaj je hotel Sultan na tako bahanje odgovoriti? Sram ga je bilo in molčal je. Kar se priplazi izza vogla siv, gladen volk. Rep vlači po tleh, oči se mu bliskajo kot dva žareča ogla. Hej, to je pobral kužek pete in zbežal v hišo! Ves se je tresel, kot bi ga bili pravkar iz vode potegnili. Ne tako Sultan! Pogumno je skočil pred volka, ga z glasnim renčanjem pozdravil in mu pokazal svoje svetle, bele zobe. Volk se je prestrašil in kar se da hitro zapustil nevarnega soseda. Ko ga je tako odpodil, je legel Sultan zopet pred hišna vrata, nekoliko zamižal in pomislil: »Hm, kuže, z vsemi svojimi umetnijami si vendarle velik strahopetec.« D Kette Ako Bog da Jurij je vprašal svojega soseda Andreja, ali pojde drugega dne na semenj. »Pojdem,« odgovori Andrej, »ako Bog da!« »Tudi jaz pojdem,« reče Jurij, »naj Bog da ali ne.« Ko se drugega jutra Andrej zdrami, vstane in se napravi na semenj ter pokliče soseda, mimo njegove hiše gredoč: »Jurij, ali slišiš, pojdiva na semenj!« »Prijatelj, jaz ne morem,« mu odgovori sosed, »nocoj mi je konj poginil.« Po v Vrčeviču Manca Manca je zgubila mater in očeta. Ostala je sirota na tem božjem svetu. Ljudje so ji dali v roko šibo in jo postavili na pašnik. Podnevi na pašniku, ponoči v hlevu, taka je bila zgodba njene mladosti. Lep hlevec je bil to. Pobeljen kakor hiša, tlakovan in voda in luč v njem. Manca se je ugnezdila v njem, odklonila podstrešno sobo in nad svoj snažni pogradek pribila na steno sv. Ano, edini ostanek dediščine po mami. Z njo je hodila po službah od hiše do hiše. Ko je gospodinja po štirinajstih dneh pogledala v hlev, se je razveselila. »Mama, vaše krivice so kakor otročiči,« je pripovedovala Manca. »Pisana je nagajivka, hudobna pa ni. Vselej hoče košček kruha, sicer ne da mleka. Bistrica mi je požrla pol predpasnika, lišpavka ti, kakor da ne bi imela sena, ki diši kot vijolice.« »Mmu,« je rekla Bistrica in jo pogledala z velikimi očmi. »Aha, glejte, da ve, ker sem jo zatožila! Poboljšaj se! — Kostanja, ta je kakor gospodinja. Vidite, kako stoji na široko. In njena koža! Sam žamet, tako je mehka. — Rožmarinček. . .« Teliček Rožmarinček se je oglasil: »Mee!« »Oj ti spestovanček, ti! Ali veste, da se je ponoči raz-tvezel in jo prikopal k moji postelji, poiskal skorjo kruha, ki sem jo vtaknila pod zglavje, in mi jo je pohrustal. Tak je!« »Meee,« je zaprosil Rožmarinček Manico, naj ga ne črni, in pomahljal z belim repkom. »Nič meee! Kar molči. Sedma pravi: Ne kradi! Kje je šiba?« Gospodinja je poslušala, ustnice pa so ji migljale v široko pohvalo. Fr. S. Finžgar Pogradek = iz desk zbita postelja v hlevu. Lišpav = kdor bi rad veljal za lepega. Lišpava krava = kočljiva, izbirčna krava. Spestovanček = ki je spestovan, raznežen teliček. Kokodin Imeniten je bil res Kokodin; videlo se je vsaj, da se je sam sebi zdel imeniten. Noben petelin v okolici ni tako visoko pokonci nosil žarečega grebena, noben se ni ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami kakor Kokodin, strah vsem sosednim petelinom. Kako mogočno sta mu visela dolga pod-Jbradka! S svojim ostrim, srditim pogledom je imel v strahu vse dvorišče. Enkrat zakokotati in z glavo zmajati je bilo dovolj — in vse mu je bilo pokorno. Gorje pa porednemu petelinčku, ako se je Kokodin usrdil nad njim! Kar jezno je jel ob tla brusiti svoja zakrivljena perutna peresa, bridkim sabljam podobna. Celo domači maček Kara Mustafa mu ni hodil rad pred obličje. Vedel se je Kokodin oblastno, kakor da je njegovo vse lepo domovje. Tako moško ni stopal, tako visoko ni privzdigoval noge niti sam gospodar po dvorišču! j stritar Ob Ga ga, ga ga, ga ga, nič ti ne pomaga, če še bolj čebljaš: takih pisanih jajček, kot jih nese zajček, nesti, gos, ne znaš. vodi Rac, rac, racman, kam racaš? rac, rac, racman, kaj mi daš, pa povem ti, kje je mlaka, tam te tvoja račka čaka — račka žabice lovi, sebi tri in tebi tri. O. Zupančič Mačka, miš in miška Mačka: Miška moja, pojdi sem, s tabo se igrati čem; rada bi te gladila, plesati navadila. Miš: Dete ljubo, pazi mi, k mački tja ne lazi mi. Mačka: Kup orehov jaz imam, pridi k meni, vse ti dam. Miška: Poslušajte, mati vi, kaj mi teta govori. Naj no smuknem tja lepo, jedrce je le sladko. Miš: Dete, molči, umikaj se, mački ne dobrikaj se! Mačka: Vidiš, debeličica, tukaj je potičica, polna masla in medu, grozdnih zrnec in sladu. Miška: Mati, mati, naj no grem! Teta dobra je ljudem. Miš: Oj, ne hodi ji k nogam! teta misli tebe ham! Mati, gleda prelepo izpod čela nje oko! Nič se mene ti ne boj, steči semkaj, tam ne stoji (Miška smukne k mački.)■ Mati, mati, o j gorje! Med zobmi drži me že. Miška: Mačka: Miška: Miš: Kadar ubit lonec je, potlej kuhe konec jej k mački gluha tekla si, gobček si opekla si. Miška: Mati! grozno me boli, strla mi je vse kosti! pr Levstik Palček Ptiči so hoteli imeti kralja in so sklenili, da naj bo tisti njihov kralj, ki bo zletel v največjo višavo. Vsi ptiči so se vzdignili in tudi palček je mislil, da ne sme zaostati. Ali revše je dobro vedelo, da se v letanju ne more meriti z drugimi, zato je poskusilo z zvijačo priti do največje časti. Moj palček, ne bodi len, smukne pod letečo štorkljo ter se skrije med perje, česar pa štorklja še zapazila ni. Ptiči lete in lete, vse više in više, ali sčasoma opeša drug za drugim in nazadnje se samo še orel in štorklja zibljeta v zraku. Naposled jame tudi štorklja pešati — zdajci ji stržek izleti izpod perja in se predrzno meri z orlom. In glej! Orel res omahuje, stržek ga premaga in hoče biti kralj. Toda ptiči so zvedeli za njegovo goljufijo, zato so ga hoteli ubiti in bi ga tudi bili, da se jim ni o pravem času zmuznil in skril v mišjo luknjo. V njegovo sramoto so mu pa vzdeli ime kraljiček. Po Fr Erjavcu Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se stiska v svoj koteč. Medved počiva v brlogu, zajec čepi pod svojim grmom, lisica obira v votlini kosti, ki si jih je nanosila od daleč. Le ubogi jež s svojo ostro suknjo ne more dobiti strehe. Vsakdo se ga boji. Ves zmrzel prileze k lisici na prag in prelepo prosi, naj ga vzame pod streho, da ga ne bo konec od prevelikega mraza. »Hodi le dalje!« veli lisica. »Bila bi nama luknja pretesna. Poišči si lepšega prostora!« »Usmilite se, dobra mamka!« prosi jež. »Ne bom vam delal nobene nadlege. Lepo čedno se stisnem v svoj koteč in in tiho bom dihal, da bom le na toplem. Saj vidite, da sem potreben strehe. Rad bom ubogal, kar koli mi porečete.« Lisica, dasi zvita, se da preprositi in vzame ježa pod streho. Prve dni sta se lepo imela. Bil jima je kratek čas. Ko se pa jež privadi, se začne iztezati in pikati ubogo lisico s svojo trnovo kožo. Lisica mu očita: »Ali ne veš, kaj si mi obetal?« Jež pa se le izteza in zbada lisico, rekoč: »Starka, če ti ni prav, pa pojdi drugam!« Lisica se umika, dokler se more, naposled pobegne. Jež pa si osvoji vso luknjo. A M siomšek Star gozdar je imel škorca, ki je znal prav razločno izgovarjati nekatere besede. Če je vprašal gozdar: »Škorec, kje si?« je odgovoril vselej prav gladko in glasno: »Tukaj sem k Nobenega ptica gozdar ni imel tako rad kakor škorca. Tudi sosedov Tone se je tega ptica zelo veselil, zato je pridno zahajal h gozdarju. Nekega dne pride Tone zopet v vas. Gozdarja ni bilo doma. Tone pogleduje po lepem ptiču, ki je skakal po sobi. »Ko bi v Škorec bil ta ptič moj,« si misli deček, »to bi bilo kaj!« Urno stopi za krotkim škorcem, ga ujame in vtakne v žep. Tiho se misli pobrati in odnesti lepega ptiča. Kar stopi gozdar v sobo. Da bi razveselil mladega dečka, pokliče po stari navadi: »Škorec, kje si?« In škorec v dečkovem žepu odgovori prav krepko: »Tukaj sem!« Tako je bila dečkova tatvina odkrita. Gozdar je Toneta hudo pokaral. Za kazen ni smel nikoli več k njemu priti, da bi se veselil učenega škorca. Po K. Sehmidu Medvedek Markee V našo vas so prišli oni dan cigani, pravi cigani — tri voze jih je bilo in četrtega pol. To je bil direndaj! In so jih prišli gledat možje in otroci iz dveh, ženske pa iz treh vasi. Da, da — ampak taka stvar ni kar tako, o ne. Stari cigan, ki so ga klicali Pero, je zdajci odprl pred ljudmi zaboju podobno stvar in iz nje je za črnim smrčkom pogledal rjav medvedek, pravi medvedek! Kako srčkan je bil! »Eeeeee,« je zapel stari cigan Pero in se ozrl po vaščanih, »pleši, pleši, medula. . . pleši, pleši, medula!« Debela ženska je prijela boben in je udarjala nanj. Medvedek je zlezel iz kletke, povohal s smrčkom na levo in desno in se postavil na zadnji nožici. »Pleši, pleši, medula!« Boben je pel, medvedek, ki so mu rekli tudi Markec, pa je žalosten zaplesal. Oziral se je po otrocih, časih obstal in hitro poduhal kruh, ki mu je bil zadišal iz rok vaških otrok, pa se spet prestopil zdaj na levo, zdaj na desno, kakor pač pri plesu gre. Potem pa je ubožček nepričakovano omahnil in se zvalil v prah. Vsi so se smejali, medvedek pa je proseče pogledal svojega gospodarja in sklenil tački, kakor bi zaprosil: Ne morem več, lačen sem, lačen . . . A tista debela ženska, ki je imela svetle obroče v ušesih, je še vedno tolkla po bobnu; stari cigan Pero pa je potezal za vrv, ki je bila pritrjena na železnem obroču, ki je medvedka zmerom tako rezal v smrček. Zraven je z bičem pokal po zraku in suval malega nepokorneža: »Pleši, pleši, medula!« Potem so se mu zabliskale ciganske oči in je udaril z bičem po njem: pok, pok, pok ... je udrihal — dokler se ni medvedek postavil na noge in glasno zavekal. Pa je stari Pero z obema rokama pograbil bič in hotel oplaziti po kosmatincu — ko se je medvedek nenadoma pognal v beg . . . Bežal je, kakor je mogel, in kakor je bil majhen, je vendar prav hitro pobiral podplate. Cigani so tekli za njim v gozd in stari Pero se mu je dobrikal: »Na, medula... na, medula. . .« mu je ponujal kruh. A medvedek se ni niti ozrl, še malo ne! Se bolj jo je ucvrl in se izgubil v goščavi. . . »Alá, alá!« je kričala tista debela ženska z bobnom sredi ceste, »zdaj nam je pa medula ušla! Alá, alá!« Potem je vrgla boben na voz in še sama stekla v gozd lovit medveda. Za njo so jo ubrali še vaški otroci in glasno kričali: »Na, medula, na, medula!« E, pa ni vse nič pomagalo, prav nič. Medvedek je bil že daleč, daleč v temnem gozdu. Za njim se je vlekla vrvca, privezana za železni obroček in se zapletala ob grmičevje. Pa se je zgodilo, da je malega begunčka nenadoma potegnilo nazaj. Ujel se je! Kaj bo pa zdaj? je pomislil. Pa ni bilo nič hudega. Potegnil je enkrat, dvakrat in vrvca se je pretrgala prav ob njegovem smrčku. Vesel je bil pa je poskočil, potem pa kar hitro odhlačal dalje. Adam Milkovič /Vdiraodi je §pstali šolarji in šolarice. Prvi pred njimi pa gospod župnik, gospod učitelj in jaz, ki sem že več dni prej znala pozdravno pesem škofu kot očenaš na pamet. Tiho sem jo obnavljala. »Ze gredo!« je zašumelo iz množice in jo vznemirilo. Prikazala se je svetla kočija kot gospa v svileni obleki. Vsi smo vzkliknili v pozdrav, voz se je ustavil, gospod škof in spremljevalci so izstopili. »Vaša prevzvišenost . . .« sem začela s tenkim glaskom in dasi sem drhtela, vendar so šle vse besede pogumno na dan. Vsi gospodje so smehljaje se zrli vame in gospod škof so me pobožali po laseh in me pohvalili. Tedaj je vse drugo izginilo zame, bila sem na višku časti in slave in nič ne vem, kaj so govorili drugi, kako smo prišli v sprevodu do cerkve in V cerkev. M arija Kmetova Rek Mnogo velja, kdor kaj ima; še več velja, kdor kaj zna. Majnik Majnik je stopil doli na trato v belih sandalih s suknjico zlato. V sveže preproge brstja, zelenja, z nežnimi prstki pripenja. V noči prižiga zvezdice zale, v jutro med bilke vpleta korale. Pevčicam gozdnim strune navija, peti uči jih: »Ave Marija!« M. Elizabeta Cerkvica Cerkvica vrh gore, cerkvica bela! Vsak dan pozdravlja te duša vesela. Zjutraj že, ko zlati sonce planine, srčne pozdrave ti diham z doline. Tebe čez dan oko zmer pogleduje, srce večerne ti vzdihe daruje. Cerkvica vrh gore, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela. Fr. Leveč Saj mi tako ljubč gledaš z višave, s holmca zelenega daješ pozdrave. Zvonček me tvoj budi zjutraj iz spanja; k delu, k pokoju spet on mi pozvanja. Tvoje zavetje res nrrno, tihotno, kak de nemirnemu srcu dobrotno. Iz oročiih diniii, ko kila s zo/ri Vetrovi so se prepirali, kateri izmed njih je najboljši. Vsak /našteva in hvali svoje dobre lastnosti. Jug pravi: .Jaz prinašam toploto, da se more sneg stopiti, da cvmtlice rastejo ter cveto in da sad zori." Sever reče: .Jaz prinašam ljudem zdravje." Zapadnik se hvali, da prinaša dež, in vzhodnik, da čisti zrak. Tako so se dolgo prepirali in ker se niso mogli zediniti, kateri je najboljši, se rozporede na štiri letne čase. Jug je vzel poletje, saver zimo, zapadnik jesen in vzhodnik pomlad. J. Majciger Mak Mak, mak, mak sredi polja kima, mak, mak, mak rdečo Itapo ima. Pravi mu sončece žareče: »Daj, odkrij mi se!« On se neče. »Ali jaz sem te izvabilo iz zemlje, z lučjo te pojilo.« »Da me ti odgojilo nisi, jaz že sam bil pomagal bi si!« Vetrček čez polje zaveje, gizdalin mak se mu zasmeje: »Ha, ha, ha! Malo si me stresel, kape pa nisi mi odnesel!« A jesen je prišla in zima, gologlav mak na polju kima. »Joj, joj, joj!« drgeta in vzdiše, sonca ni, rezka burja piše. O. Zupančič Skrjanček Dete: V zlatem žitu je žvrgolelo, pa je naravnost v nebo poletelo in je izginilo mojim očem. Kaj je bilo, tega ne vem. Mati: Bil je skrjanček, drobna ptica, s pesmijo gre v nebo kot puščica. Dete: Ali leti v nebeški raj in ne bo ga nič več nazaj? Mati: Pride kmalu nazaj, seveda, samo malo v nebesa pogleda, če nam odprt je sveti raj, Jezus, Marija nam ga daj! Fran Roš Žanjice Brumnovi so bili na polju: želi so. Dovolj dobro leto je bilo. Žitne bilke so stale sicer nekoliko redko na njivah, a klas je bil poln, težak, da se je globoko nagibal k trdi, suhi in žejni zemlji. Veselo življenje je bilo na njivah. Pridnim žanjicam so rdeli obrazi kakor cvetoči mak, ko so krepko in neumorno vihtele ostro brušene srpe, da so padale trde, rumenkaste bilke kar trumoma pod njih ostrino ter se zgrinjale na rokah žanjic v snope, ki so jih polagale nepovezane na ogone. Zdaj zdaj je katera za hip postala; naglo je podrgnila nekajkrat z brusilnim kamnom po srpu, da je ostro zazvenelo v šum in šelest padajočega žita. Potem pa je spet hitela, da ji je tekel znoj po vročem, rdečem licu. A dasi je bilo žanjicam vroče kakor v zakurjeni peči, dasi so hitele, kar so jim moči pripuščale, so vendar kramljale veselo in zadovoljno in se zvonko smejale. Delo jim je blažilo in razveseljevalo srca. Za žanjicami pa sta Brumnov gospodar in hlapec Jakob vezala snope in sta jih nosila skupaj v razstave in kopice. Hišnemu očetu je žarelo oko od sreče in zadovoljnosti, ko je videl, da mu je srečno dozorelo seme, ki ga je sejal preteklo jesen s strahom in upom, ter mu prineslo stoteren sad. Raz resni obraz si je brisal potne srage, v srcu pa je dajal hvalo Vsemogočnemu, ki je njegov trud tako obilno blagoslovil. Ksaver Meško Pastirska pesem o svetem Boštjanu Pojmo, pojmo, kar se da, in prestrašimo volka. Sveti Boštjan krave pasel do poldan: brezo izgubil, so vre ni, ena v senci še leži, pa jo volk za rep drži! % breza, sovra = imeni krav Sveti Boštjan lok je vzel, • lok napel, vzel je volka na mušico, sprožil hitro je puščico in volka zlogolka v grlo zadel. — Prav je imel! Joža Lovrencič Dober svet Kmetica, ki je bila bolj lena, je šla s srpom na žitno polje. Obstala je pred njivo in globoko vzdihnila: »Oh, velika njiva, kdaj te bom požela?« Nato je odšla domov, ne da bi se bila puprijela dela. Drugi dan je šla zopet na njivo in globoko vzdihnila: »Oh, velika njiva, kdaj te bom požela?« In zopet je šla domov, ne da bi bila kaj storila. Njen mož pa jo je opazoval in ni mu bilo prav, da se ne lotj dela. Tretji dan je šel mož skrivaj na njivo in se skril v žitu. Ko je prišla žena ob določenem času zopet na njivo in zaklicala: »Oh, velika njiva, kdaj te bom požela?« je začula iz žita: »Danes malo, jutri malo, bolj boš hitela, prej boš požela.« Bil je njen mož, ki ji je odgovarjal. Vesela je hitela žena domov, da sporoči možu, kaj ji je odgovoril angel varuh. Medtem pa je tudi mož neopaženo prišel domov in se lotil svojega dela. Na dolgo in široko je žena pripovedovala možu, kakšen odgovor ji je dal angel varuh. Četrti dan je šla kmetica zopet s srpom na njivo: to pot pa se je res lotila dela. Tako ji je šlo od rok, da je bila njiva v kratkem požeta. Iz srca je bila vesela in svojemu angelu varuhu hvaležna za dober svet. Koroška pravljica Kmetic je seme vsejal, Prišel žanjičic je trop, Bogec je sončece dal, žene vezale so snop, dežek in vetrček vmes, kmalu je cepec zapel, pa je rodilo zares. mlinar nam moko je zmlel. Mati so spekli nam kruh, kruh pri nas nikdar ni suh prosimo vedno Boga, da bi ne zmanjkalo ga. L j. Černej V mlinu Klipe klope Klope klipe, mlin pod goro mlinar Lipe gre v kolope, komaj sope; da se trese danes vreče, pod in strop. včeraj snope. Klipe klope, Pridnim rokam klipe klop. Bog ni skop, klipe klope, klipe klop. Alojzij Merhar Oba junaka »Kako si spehan, bled in plah! Kaj ti je, Tonče?« »Oče, strah!« — »Kje pa si bil, otrok, govori!« — »Tam, veste, v Hudem bregu gori. Rdeče jagode sem bral. Kar se prikaže mi žival, rjava zgoraj, spodaj bela, pa kakor človek je sedela!« »Ušesa dolga?« — »Da, tako!« — »Oči debele!« — »Pa kako! Jaz gledam, kar pokima z glavo pa skoči.« — »Nate?« »Ne, v goščavo.« »Oba junaka! Ha j d nazaj!« — »Jaz pravim, medved bil je, kaj?« — »Da, dolgouhi in rjavi, ki se mu tudi — zajec pravi!« J. Stritar Po soetiui ViUapotatiica, { lies ne i/e*n(>, Uam Hdf mi v Mdctfa gccma! PMcaftoloHica, ftolcaži: ali v toka -oti v <¿o