Nauk v branji v srednjeni in višjeni razredu ljudskih šol. (Dalje.) Izuijenje v branji le lakrat kaj velja, kadar se zraven lega tudi razumi'', kar se bcre. Kdor ne razume, kar bere, tudi svojega namena pri branji ne bo dosegel, naj že bere, da bi se kaj naučil, ali da bi se za pobožnost vnemal i. t. d. Končni nainen , zavoljo klerega se v Ijudski soli bere, je tedaj le ta, da učenec to razume , kar brati zna. Da mora učenec enkrat lako dalječ prili, mi bo vsak poterdil; navskriž raisli bi utegnile lc biti v teni, po kak.šni poti, po ktercm načinu se iuiajo iičenci do lake stopnje pripeljati. Tukaj bi se lahko vprašalo : Ali iie bo otrok pri zreli pameti sam po sebi razumel, kar bo bral, in ali ni tedaj zadosti, da se le po mehaniško izuri? Ako pa to ne velja , kakšne so zapreke in opovire, ktere to obtežujejo in zavoljo kterih ni mogoče , da bi olrok sam po sebi razumel, kar bere. Kako se lem v okoni pride, in kako naj se zavoljo njih nauk vravnuje? Kar pervo vprašanje zadene, ali ne bo otrok sčasoma sam po sebi razumel tega, kar bere , je treba poniisliti, da je tudi potem, ko mu pamet dozori, vcndar na dvoje treba gledati, namreč na dušne darove , pa tudi na (o, kako so izobraženi. Vsakteri pa ve, da je stvarnik dušne darove zeld različno in neenako razdelil; eden jili je dobil pet, drugi dva, tretji pa le enega. In posebno, kar zadeva dušne darove, sine se reci, da je le malo takih, ki bi bili veliko prejeli; pa naj več je tistih, ki so bili srednje obdarovani; njih veliko je pa tudi le malo prejelo, kar se ravno ne sme v nesrečo šteti, ker največ je takih Ijudi, ki si moraju z rokami svoj kruh služiti, in česar jim tam primanjkuje, so pa zadosti prejeli tega, kar zadeva telesno moč in ročnost. Pa tudi ti naj se nauče brati, in pri njih se ne moremo zanašati na prirojene darove. Pa tudi taki učenci, ki jih je stvarnik posebno obdarovab se ne smejo, kar zadeva razumnost, sami sebi prepuščati, ker ludi njili niarsikaj zaderžuje, kar ne morejo s svojim bistrini miiom drugače s poti spraviti, kakor če jih drugi na to napeljujejo in jim pomagajo. Onienim tukaj književnega jezika, kar zadeva poinen in vezanje. Pa tudi zato naj se jim pomaga, ker bo pozneje večidel povsod , tedaj tudi v branji, sleherni tako ravnal, kakor se je v mladosti navadil. Če pa to velja od tistih, ki so posebno dobre glavc, kaj še le od drugačnih. XTi ga kraja, da bi bil bolj pripraven, in ni je priložnosti, ktera bi bila bolj ugodna, da bi se otroci privadili, zamerkljivo in tako brati, da bi ludi razumeli, kar berejo, kakor je ravno v šoli, kjer se po mehaniško brati vadijo. Tisti učenik vadi otroke prav brati, ki otroke napeljuje, da ta čas, ko po zunanje izrekujejo, ludi na zapopadek niislijo; kteri pa pri branji to opušča ali zanemarja, skoraj ravno (ako ravna, kakor da bi otroke vadil brez glave, in premislika brali. Kadar v branji podučujemo, se nam naj boljši priložnosl ponuja , ki nas spodbada, da se o zapopadku pogovarjamo, da podučujenio in otrokom pomaganio, kjer je potrebno. (n»ije prii,o