Govor slovenskega poslanca dr. Dominknša (v štajerskem deželnem zboru dne 2. julija t. 1.) II. Pravica narodova na pouk v materinem jezikuje tako nedvomna, kakor pravica živeti ali pravica do zraka in svetlobe. Kedar se pa tudi najskromncjae hote posluževati Slovenci teh pravic, katere ves olikani svet priznava ter jih tudi naše države osnovni zakoni zagotovljajo, in če tudi uže prej izjavljajo, da bodo dali državi, kar je njenega, ia se postavili zgolj na praktično stališče, tedaj se jim reka: nVi ste se premalo udeleževali kulturnega delovanja, da bi mogli imeti kaksnih pravic, vaš jezik nij dovolj olikan, vi nčmate u6nib sredstev". Kar se tiče prvega očitanja, priznati bode vsakomu, kdor je količkaj oprezno zasledoval naaega naroda raz7ijanje 7 poslednjih 30 letib, da je, akopram po neugodnih razmerab razkosan 7 šest posebe upra^ljajočih delo7 7 7seb dešeluih njega zborib potisuen 7 manjšino, ter nikogar imajoč, kateri bi bil branil in pospeševal njega dnše^ne koristi, se S7ojo mo8jo storil kar naJ7eč možno, in kadar je bilo državo tieba pred 7nanjimi so^ražniki braniti, tudi nijso moji rojaki bili zadnji. Se ve, da nijso ae doapeli neke stopinje omike niti ne žele priti do tam, kjer se 8ut za pra^o iu pra^ičnost, katerega je Bog dal člo^eškemu srcu, izgublja, in ae namesto njega prikazuje sebičnost jedini nagib 61o7eškim dejanjem. Glede sposobnosti slo^enskega kot učnega jezika moči bi mi bilo aklica^ati se na mnoge nemške in slo^anske odlične jezikoslovce, kakor so Bopp, Jobannes Schmidt, Miklošič itd., kateri so 7so poh^alo izrekli o aintaktičnih prikazuih 7 slo^enščini. Eer se pa bojim, da bi 7 takem slučaji 7isoka zbornica z menoj morala imeti pre7e8 potrpljenja, naj bode zadostno, če naglašam, da je Miklošič 7 87ojej prispodabljajočej slo^nici izmej 7aeb slo^anskih jeziko7 posle stare slovenščine dal naj^ečjo prednost uo^einu slo7enskemu jeziku. Tudi iruajo napoaled Slovenci, kakor so mi stroko^njaki trdili, akoraj za 7se predmete dovolj u8nih sredste^ ter bi se z majheno težavo dala tudi ona prigotoviti, katerib še zdaj nij. Obče pak si nijso z ozirom na narodnost dijako^ po 7seb gimnazijah 7 slo^enskih deželab in pokrajinab razmere jednake. Drugače so te na Eranjskem, drugače na Eoroškem in drugače na Štajerskem. Na te razmere bode na 7sak način treba ozirati se. Da se 7saj nekoliko odpra^ijo naj^ečje neprilicnosti na gimnazijah 7 Mariboru, Ptuji in Celji, bode do^oljna ustano^itev paralelk 7 I. in II. razredu, od III. razreda počenši pak bi mogli uSenci slo^enske in nemške narodnosti skupno pouče^ati se z nemškim naučnim jezikom, 7endar bi Slo^encem bilo treba čaaib še kaj pojasuiti 7 domačem jeziku ter bi 8e 7 vseh predmetih imeli učiti tudi slo7en8kih nazi^anj. Dakle vidite, čestita gospoda, da so ugovori in pomisleki, kateii se naaim naporom stavljajo, popolnem neopra^ičeni. Muogo ljudij je celo takib, kateri se sta^ljajo na stališče sile. Tako je poslanec iz apodjnega Štajerja izrazil se 7 državnem zboru, ,,da je po zakonu nara^e določeno. da močnejši pogoltne slabejaega, katera žalostna osoda je po besedah omenjenega gospoda Slo7encem goto^a. Edor bi se to branil storiti. bi bil proti7nik kulturnemu razvitku; ta boiba nikakor ne sme biti posebno prizanesljiva." To staliače je 7saj očito, da ai, kar se tiče avstrijskih raziner 7 obče in razmer močij posamezuih narodo7 poaebe, po mojih mislih ne kaže nebene po<ebne državne modiosti. Ako pa tisti, kdor ho8e pogoltniti, onemu, katerega naruerava pogoltniti, nara^ski branečerau ae z rokami in nogami, reče: nNe gani se, ne kali miru", ali 8e mu pra^i: ,,Jaz te ne umejem, zakaj se za ono malenkostno narodnost navdušujea, a ne za dušne, lepe 87ihe, za slobodni raz^itek" — moram takane beaede proglasiti grdirn licemerst7om. Saj mi ne zabte^amo ničesar druzega, nego da se naaemu narodu 7. uvati omogoSi obatanek. Ako nam to do^olite, bode tisti dau, na kateii nam bodete pra^iBni, dan blagoslo^a za 7ao deželo, za vse cesarst7o".