TESNOBA
E d v a r d   P e t i š k a
I
Dajte mi na mizo
liho pojoč čaj,
ki izpareva kol solze.
Nekdo od  najbližjih  ine  tlači in  ne vem ga  imenovati. Zrcala,  vedno enaka, treba vas bo razbili.
Okna.  ki  parale zrak.  poglejte  me,
človek mesa  vroč čaj.
Vse zastave zbite v  tla.
kaj ni to človek, v katerem  kroži žlica?
644
Dajte mi smer. ki jo prikrivate, opijajoč se z vinom podob. Če si okno, je vse enostavno. vse je v  tebi  in  v ničemer nisi.
Osameli človek pije čaj in pije sebe. okno prestreza posnetek minevanja, izzvenevaš kot samogovor groma, vrelec usahel v pesku.
j
Na bregovih tega mesta
bi rad  počival.
kamor so ljudje /.nesli domove
kot čebele med
in se črni trebuhi ladjic
valjajo po belem   pesku.
Tu  so čas  naši   minuli  gibi. sramežljivo jecljanje prve pesmi. Tu biva čas kot  prvi  poljub, ki  ga   nas je sram.
Niti jutranja megla s sanjami  krapov  in  belic, ne  tema,  ponavljajoča  se  tesnoba  sonca, niti  tvoje dlani na  mojih očeh ne zakrijejo časa.
Samo prečudovito hrepenenje  nam ostaja.
preplavati ponoči Helespont
in se približali svetilki  svoje  ljubezni.
Toda žareča luč ugasne
še preden se ji  približaš
in jutranja  plima  naplavi  na  breg
tvoje telo.
-¦> Ne vem. kdo
se sprehaja po pločniku  pod  mojimi okni v dežju  in  z zasukanim  ovratnikom.
645
Ne vem, kdo
misli  name ob tiri, ko se vlažno mrači
ne da  bi potrkal na vrata.
Ne vem. kdo
se sprehaja gor in dol otresajoč kaplje
in mu je vseeno, da mu moči klobuk.
Ne vem, kdo
čaka  name tako  trdovratno,  tako  vztrajno
ko se spušča pusta noč. polna vode.
4
Nočna postaja pod zvezdami slovesa, zvok steklenice, ki se prazni, mož nese luč. tema se z njim  zapira, čas je, skoro odidem.
Glasba iz kolodvorske restavracije nastavlja tihi obraz: poljubi  me. saj vse. kar ti pride na misel, mine, samo česar ne veš, preživi, preživi to. na kar si pozabila.
Vsakdo odnaša svojo prtljago in orodje.
ves dan sem zidal svoje življenje
od  strehe h globokim  temeljem  smrti,
poljubi me, saj vse, kar ti pride na misel, mine.
In  vlaki merijo v bodočnost pod zlatim   listjem zvezd, ki  pada. obok neba zori kot sočen plod, kmalu   se  bo  polegel  na zemljo s širokimi prsmi  raja.
Iz čakalnic stopajo ljudje in glasba  utihne, množica molčečih ljudi s prtljago
tiha. kot kadar nastavljamo limanico opreznemu liščku, potiho kot lišček.
646
-
Ura se bliža, nezadržno se bliža kot prežeča mačka, zahrbtno stopa na sekunde, na minute, ura se bliža.
Ta hip  mi je drag tvoj nasmeh, ki se umika  kot  poldanska senea, ta bližnji hip  morda zadnjikrat . . . Bodi tiha. naj  hrup se zgrozi sani pred seboj, ura se bliža.
Lahko bi sedel
s  puško med   koleni,
lahko  bi   hodil
s puško na  rami.
najbolje je. če obstaneš
in prisluhneš . . .
še miš se ne izmakne.
ura se bliža.
647