Jeden bo]j prebrisan, ko drugi

|il je kmet, trd človek, ki je pazil bolj na to, da mu hlapec kolikor mogoče veliko naredi, kakor ¦na to, kako da ga nahrani. Ko sta nekega jutra skupaj zajutrkovala, mu reče: ,,Cuješ, ker sva že tu pri jedi, pa še takoj južinajva, potem se bo lahko ves dan delalo brez prestanka." — ,,No, meni je prav", reče hlapec in pristavi, ko pojesta južino: ,,Hej, gospodar, ako si pri volji, še večerjajva." — ,,Hajdi", odgovori gospodar. — Ko pa pojesta večerjo, reče hlapec: nTo veš, da se gre po večerji spat. Po večerji še nisem nobenkrat delal; torej grem počivat." Kmet se jev zastonj mučil, da spravi hudomušnega hlapca na delo. Sel je spat in je spal do prihodnjega jutra. Od takrat ni kmet nikdar več silil Mapca, naj zajutrkuje in južina ob jednem.
J. Kovec