W“V 'V~ !"CVC' V^:':

anonnnnnnnnnnoo

Dnevnik

Spisal Ludovik Hal4vy

Poslovenil Vinko.

»Slovenskega JNaroda*

natis

V Ljubljani.

Natisnila in založila »Narodna Tiskarna*

Ljubljani.

Dnevnik.

Posebni natis iz »Slovenskega Naroda**-



V Ljubljani, 1886.

Natisnila in založila „N&rodna Tiskarna** y Ljubljani.

Vsak dan je zapisal kratko poročilo svojih
dogodkov v koledar za zapiske; pisal je brez vsake
stranske opombe,, dejal bi v slogu telegrafskih de¬
peš. Dne 3. oktobra 1869, ko je dopolnil dvajseto
leto, pričel je in tisti dan upisani stavek glasil se
je tako-le:

„ Danes sem bil imenovan podporočnikom (se-
condlieutenant) v 21. jezdečem lovskem polku 11 .

Dne 31. decembra zaprl je koledar preteklega
leta v svojo pisno mizo ter vzel v roko prihodnjega.

Ona je vse svoje dogodke zapisavala dokaj
pridnejše in obširnejše, pisala je svoj dnevnik v
modro kordovansko usnje vezane zvezke, katere je
imela strogo pod ključem. Šestnajst let stara je
pričela jih, in prvi stavek od 17. maja 1876, imel
je v sebi naslednjo važno novico:

„Danes sem oblekla prvo svojo dolgo obleko. 11

Dne 17. avgusta 1879 omožila se je, in s tem

je bilo konec nje dnevnika. Odslej ni nič več zapi

l*

4

savala v lične modre kordovanske snopiče, a skrbno*
jih je spravila, zaprši jih kakor svetinjo v najtaj-
nejši predal svoje pisne mize. Saj so opisavali vse
njeno življenje od meseca maja 1876 pa do avgu¬
sta 1879, od prve dolge obleke do poročne oprave!

Tudi on je stopil v zakon 17. avgusta 1879,
a svojih kratkih poročil ni nikoli pretrgal, tako da
se je s časoma v njegovej miznici nabralo trinajst
malih koledarjev za opombe, kateri so dan za dne*
vom, vkljub suhoparnej kratkosti oblike, natanko*
črtali tek življenja njegovega.

Zgodi se pa, da je 19. junija 1881 naš mladi
poročnik od 1869. leta, ki je bil mej tem postal
konjiški stotnik druzega reda, ob desetih zvečer
sam bil v svojej pisarni. Sedel je pri svojej pisnej
mizi, glavo podpiraje z obema rokama, ter premiš¬
ljeval, je li bilo vspomladi 1878, ali vspomladi 1879.
leta, ko je članek o novej organizaciji avstrijskega
topničarskega vlaka poslal v vojaški časnik. Kar
mu še pravi čas pride na um, da gotovo v ljubih
svojih koledarjih najde natančni datum, kdaj je tisti
članek izšel. Naglo torej odpre svojo miznico ter
prime baš za letnik 1879. Zdaj prične prelistovati;

5

knjižico, obračajoč list za listom; najedenkrat pa
se ustavi, pogled mu obstane na točki, katero vedno
zopet pričenja čitati, mej tem ko mu srečen smeh¬
ljaj igra okolo usten. Vstane, krene od mize k pri-
ležnemu naslonjaču, sede ter se vsega utopi v či-
tanje; pozabljena je bila organizacija avstrijskega
vlaka. Videti je bilo, da se mu stari ljubi spomini
vzbujajo v srci, zdaj zbirajoč mu ustni v smehljaj,
zdaj lahno roseč mu oči. Tako je sedel tukaj, po¬
zabljajoč vse okolo sebe. Kar se zagrinjalo v vratih
njegove sobe rahlo, prav rahlo razmakne in ljubka
plavolasa glavica pogleda noter . . . Kaj neki dela
tu v velikem naslonjači? Je li morda zaspal? Pred
pol ure jo je neusmiljeno odpraril, češ da mora
delati in če je ona pri njem, da ga to moti, da ga
odvrača ter mu vzbuja množico mislij, ki neso baš
dela tičoče se misli.

Kakor sylphida splazila se je torej plavolaska
v izbo; tiho, prav tiho približa se po prstih, nagne
se malo na stran . . . Ne, ne spi . .. čifca in je tako
uglobljen, da nič ne vidi in ne sliši in se ne
gane. . . Zadržujoč sapo nadaljuje svojo pot. Kaz-
mišljuje, kje bi ga pač poljubila, da bi ga iznena-

6

dila. Na čelo? na lice? . . . Tik njega je že, skoro
bi se že lahko s prsti dotaknila njegovih las . . .
Kar hipoma postane bleda kot zid . . . čitala je na
odprtej strani zapisnikovej:

16. junija. »Ljubim jo!“

17. junija. „Ljubim j o!! “

Jeden sam klicaj za prvim: „Ljubim jo!“
dva za drugim . . . Torej od 16. do 17. pribitek!

Lahno vsklikne ter zakliče s tresočim se gla¬
som: „0 Bog! kaj moram videti! kaj moram
videti!“

Omahne; on jo prestreže v svoji roki, a ona
je vsa solzna in z glasom, od ihtenja zadrževanim,
stoče: „16. junija: Ljubim jo! 17. junija: Ljubim
jo!! Danes je pa 19. Grozno! Ti ljubiš drugo?“

On jej z dvema poljuboma posuši solze: „Po-
glej vendar semkaj, noričica, poglej vendar!“

Odprl je prvo stran zapisnikovo, kjer je z ve¬
likimi pismeni stala letnica 1879.

„Ah!“ vsklikne ona veselo, smehljajoča se
skozi solze, „jaz sem bila! jaz sem bila!“ Potem
pristavi neprevidno naivno: „Tudi ti si torej pisal
dnevnik ?“

7

„Kaj — tudi jaz? Iz tega se da sklepati, da
si tudi ti? . . .“

Nič ni pomagalo, morala je priznati, če je on
često v majhne črne zapisnike zapisa val: »Ljubim 1“
da temu povsem podobno stoji v lepih modrih kor-
dovanskih zvezkih. In ko je rekla svojemu možu:
»Pokaži mi, prosim, tvoj zapisnik, pokaži mi ga;
tako rada bi videla, stoje li za 18. junijem trije
klicaji in za 19. štirje!* odgovoril je on: „ Tako ne
gre! Kakor ti meni, tako jaz tebi! Prinesi svoj
dnevnik, potem bodeva primerjala in videla, kdo
preseza druzega s klicaji!*

Skušnjava je bila zapeljiva; sklenila je torej,,
poiskati svoj dnevnik 1879. leta in kmalu se je
vrnila s tremi, precej debelimi zvezki.

»Tri zvezke!* vsklikne on.

»Da, in ti obsegajo samo tri četrtine leta, do-
čim imaš ti za celo leto jedno samo tako-le revno
knjižico!*

»Z malo besedami se jako mnogo da povedati.
Bodeš videla! Nu, sedi k meni, sem-le, saj lahko
oba sediva v naslonjači.*

»Ne, to ne gre, nikakor ne.“

8

»Zakaj ne, ako smem vprašati ?“

»Ker je v mojih zvezkih morebiti pisanega
kaj takega, česar ti ne smeš brati." In on odvrne,
kazoč na svoj koledar: „Imaš prav . . . tukaj notri
morebiti tudi. — Ostaniva torej ^podobno razda-
Ijena — sedi meni nasproti. Tako je prav, zdaj
lahko samo tisto bereva, kar sama hočeva. “

»Dobro! Jaz pričenjam, a kje?"

„No,“ odvrne on, »tam, kjer jaz pričenjam!"

»Ne! jaz moram malo pred tabo  pričeti,
pričeti moram z Jupitrom!"

»To je res . . . Poišči, kje pričenja Jupiter."

»Čakaj, to je moralo biti v prvej polovici maja
— res je! že imam! V četrtek 15. maja: iti mo¬
ram h Cheryju zaradi Jupitra, lisec sedem let star.
Zapisnik pravi: Izvrsten ježni konj, skače dobro,
priporočati ga je tudi za dame. Ima se dne 21. pro¬
dati — in dve strani dalje: V nedeljo 17. maja:
Videl Jupitra, konj je izvrsten na oči. Gnal bodem
do 2500 frankov — in slednjič štiri strani dalje, v
sredo 21. maja.

»Da, ta dan sva se prvič srečala na želez¬
nici, datum sem si natanko zapomnila."

9

„ Torej je prav. V sredo 21. maja: Bil sem
v vojnem ministerstvu, potem pri sestri. Kupil Ju¬
pitra, 1900 frankov. Vozeč se po železnici domov,
imel sem nasproti mično deklico."

„Ali res to tam stoji? Ali ničesa ne poprav¬
ljaš meni na ljubo?"

„Nikakor ne, jaz ničesar ne popravljam."

„ Pokaži!"

„No, poglej sama."

„Da, res je, mično — res stoji zapisano
, mično 1 ."

„Zdaj je pa na tebi vrsta, gotovo si tudi ti
21. maja kaj zapisala."

„Dvojim. Meniš li, da sem zapisala: Vozečej
se po železnici domov, sedel mi je nasproti mičen
mlad mož?"

„Ne rečem, mičen mlad mož ... a poglej
natanko. “

„No, ker že moram . . . Pogledala bodem. V
sredo 27. maja: Še le v Louvru ... pri teti ... v
razstavi slik ... Saj sem ti rekla, ničesa ni o tebi
notri. A čakaj, tu vidim nekaj par suhih besed..."

Saj sem vedel. . . Opazila si me prav dobro."

10

„Čuj torej, kaj tu stoji: Nazaj se vozečej se¬
del mi je nasproti mlad mož, ki me je neprestano
pogledoval. Ako sem jaz po naključji dvignila oči,
povesil jih je on hitro, a če sem jaz svoje povesila,,
gledal me je v jedno mer. Od Chatoua naprej se
že nič več nesem upala pogledati kvišku, tako sem,
čutila njegov motreči me pogled. K sreči sem imela
v svojej potnej torbi anglešk roman; hitro sem ga
izvlekla ter pričela brati, a zvečer sem morala vse,
kar sem bila v kupeji prečitala, od kraja pričeti.*
„To še ni vse, tu stoji še več . .

„Da, a to te nikakor ne more zanimati.“

„Le kar beri, saj sem tudi jaz vse prebral.*
„No, ako že na vsak način hočeš, pa poslu¬
šaj: Utegne li biti res, kar je babica predvčeranjim
rekla materi: res čuditi se mora človek, kako brdka
naša mala Ivanka najedenkrat postaja. Za tem je
prišlo dolgo pomenkovanje mej materjo in babico.
Prva je očitala drugej, da je zelo napačno, opozar¬
jati me na take reči, s tem da se vzbuja moja ne-
čimernost in tako naprej. Nič zanimljivega, kakor
sem ti rekla. Nadaljuj ti.“

„Jaz 22. maja ničesar nesem zapisal.*

11

„Jaz tudi ne.“

„23. maja: Dohod Jupitra, poskus na terasi
in v gozdu. “

„A o meni ?“

„Nič.“

„Ah, to me ponižuje, kajti jaz sem baš 23.
napisala nekaj o tebi. 23. maja: Mladi gospod, ki
je predvčeranjim na železnici tako v me zijal, je
častnik. Ravnokar je jezdil tod mimo v uniformi,
na rokavih ima po tri sreberne pase. Ako pa
pravim je jezdil tod mimo, bilo je to več nego
to. Najmanj jedno četrt ure mudil se je mej
paviljonom Henri IV. in ograjo, jezdeč v šoli. Zdaj
je moral iti na desno, zdaj na levo, potem angleški,,
potem ga je naglo obrnil, da je na razne načine
pokazal spretnost njegovo. “

„Res je! Tu je zaznamenovano: Danes sem
poskusil Jupitra Našel, da je izborno izučen — a
prosim, nadaljuj svoje poročilo/

„Čuj torej: Zvečer po večerji dejala sem Ge-
orgesu, kateri, dasi je dvanajst let star, vse voja¬
ške odnošaje pozna do pičice: prosim te, povej mi
vender, kdo so tisti častniki, ki imajo po tri sre-

12

berne proge na rokavih? To so konjiški stotniki.
Je li to že kaj, konjiški stotnik? Nu, to se ravna
po tem, koliko je star; ako je s 25 leti konjiški
stotnik, je to že kaj, ako pa je s petdesetimi, pa
ni nič kaj prida — petindvajset let! Mogoče, da je
on malo starejši, a gotovo ne mnogo . . . No, jaz
sem pri kraji. .

„Štiriindvajsetega samo dve vrsti: V gozdu,
srečal deklico od zadnje srede. Vsekako je mična
in dobro sedi na konji. “

„Oh! to je vse !. . . Moj Bog, kako na kratko.
Prav za prav pa bi se vender tu spodobilo par be¬
sed več.“

„Da, prav imaš, angelj sladki, moje male no¬
tice so grozno suhoparne, a vse, kar ne stoji v
knjigi, stoji tu v mojem srci s plamenečimi črkami:
milo majevo jutro, naju srečanje v gozdu ... še
•danes, čez dve leti, mi je vsaka, tudi najmanjša
okoliščina še jasno pred očmi, kakor da je bilo
■včeraj. Od petih pa do sednih manevrovali smo, bil
je neznansk prah. Peljal sem svoj oddelek nazaj v
vojašnico, premenil konja ter odjezdil na Jupitru."

„Ah! pridni Jupiter!"

13

„Jedno četrt ure bil sem v krasnem drevo¬
redu tik Vala, kar ugledam majhno kavalkado, pri¬
hajajočo mi nasproti. Ti na Nelli, tistej črnej ko¬
bili, Georges na svojem malem belcu in stari Louis
na svojem liscu. Potegnivši ga za brzde prisilim Ju¬
pitra, da gre v stop. Vaša mala družba odjezdi tik
mene naprej. Oj! kako živo si mi pred očmi v svo-
jej sivej ježnej opravi, s črnim klobukom, ki ti je
tako mično stal, in z dolgimi plavimi kodri, kro¬
žečimi se izpod naličja ... In ko si jezdila mimo
mene, dejal sem sam pri sebi: „Res, ni je mičnejše
stvari na sveti, nego je ta deklica ... In ti, kaj si
pa ti rekla ?“

,,Kaj sem si rekla? ... ne spominam se . . ,
a čuj, kaj sem zapisala,“ in z glasom, lahno treso¬
čim se, kajti mali dostavek jo je globoko ganil,
brala je naslednje: „Davi sem ga srečala tik Vala,,
prijahal je v polnem diru, a najedenkrat, spoznavši
mene, spravil je konja v stop. Jezdil je mimo tik
nas, a jaz ga nesem pogledala, a dobro sem čutila,
da me je on gledal. Jedva smo bili deset korakov
oddaljeni od njega, kar mi pravi Georges, ta mali
bebec: Ivanka, si ga li videla ? bil je konjiški stot-

14

nik jednoindvajsetega lovskega polka. Prav dobro
sem videl številko ovratniku njegove uniforme. —
Jaz sem se raztogotila nad Georgesom, da bi le on
ne bil nič slišal!“

„Da, se že spominam, slišal sem.*

„Tako, no hitro, beri."

„V sredo 25. maja: Zopet sem videl mojo
neznanko, stanuje v hiši ob terasi, peljal sem se
tam mimo, stala je pri oknu, opazila me je, menim,
da se je potem naglo, prav naglo umaknila od okna.
Bože moj, kako je ljubezniva!"

*Le poglej! to je malo menj suhoparno nego
li prej. Boljšaš se, dobivaš nekaj sloga “

„ Morebiti zato, ker pričenjam biti zaljubljen ...
In ti . . .“

„Dne 25. maja: Danes sem stala pri oknu,
kar vidim, da se bliža majhen angleški lovski voz;
bil je jako lep, na sedalu je sedel majhen groom,
brez napake držeč se, in poleg njega konjiški stot¬
nik. Sklenila sem, natanko pogledati ga, naj bi tudi
opazil ... a ustrašila sem se ter se skrila v naj¬
skrajnejšem kotu salona. Babica, ki je bila zraven,
me je vprašala: Kaj pa vender počneš, Ivanka?

15

Nič, babica! — Tako, zdaj pride 26. maj; ta dan
pa kar nič nesem zapisala o tebi. Da, le sam se
prepričaj, o tebi ni nikjer govorjenja: Pomerila sem
novo rožno obleko, dobro mi stoji, samo šivilja je
napravila premalo gub (plisses), narediti jih mora
še nekaj itd. itd.“

„Že dobro — zame pa je bil šestindvajseti
jako važen dan. Res, da tukaj stojita samo dve
vrsti, a ti dve mnogo povesta: Danes sem Picotu
podaril 20 frankov, on je fin diplomat."

„Temu pa treba doberšnega dostavka."

„Prav imaš! Spominam se, da sem dejal zju¬
traj pri zajutreku Dubisyju, ki vedno pohaja po
gozdih: Povej mi vender, kako se zove tisto mlado
dekle, ki vedno jezdi na izprehod z malim dečakom
dvanajstih let in s starim služabnikom? Čakaj, ona
jezdi črno kobilo in stari služabnik lisca, pravi neki
drug častnik, deček pa majhnega belca, pristavi
tretji. Zdaj so gospodje pričeli pomenkovati se o
vrednosti konj; jaz sem jim seveda nevšečno segel
v besedo: Saj jaz vas ne vprašam niti o črnem, niti
o družili dveh konjih, jaz povprašujem po deklici.
Nato so vsi trije priznali, da gledajo vedno le na

konje. Na ta način nisem torej ničesar dosegel
Okolo treh šel sem domov ter opazil Picota, mojega
strežeta, pohajajočega po dvorišči. Picot je Parižan
in pravi ogleduh.

Pokličem ga torej ter pravim: Čuj, Picot, ti
moraš zvedeti, a prav spretno, kdo stanuje v hiši
ob terasi, v hiši, ki ima uhod v ulici ,des arca-
des‘ . • . Kakor ukažete, gospod stotnik! ... Me li
umeješ, prav spretno! . . . Kakor ukažete, gospod
stotnik! Ako kaj pozveš, povej mi jutri v vo¬
jašnici.

„Meni se zdi, da nesi bil prav nepotrpežljiv,
sicer bi mu bil ukazal, naj takoj zopet pride.“

„Prišel je sam od sebe; jedva čez jedno ura
bil je ves vesel zopet tu in govoril mi je zlat go¬
vor: Zdaj vse vem, gospod stotnik! Hiša je že tri
tedne dana v najem nekej pariškej obitelji. Gospo¬
dar zove se Labliniere, je inžener in izdelovalec
strojev, dela parne stroje in telegrafe itd. Tam biva
s svojo taščo, svojo ženo in dvema otrokoma, z de¬
vetnajstletno deklico in dvanajstletnim dečkom . . .
Čakajte malo, vem tudi, kako je ime otrokoma . . .
Ivanka in Georges. Bogati ljudje so, vrlo bogati .. .

17

pet konj v hlevu, trije vozovi v kolarnici, štirje-
služabniki, kuharica in tri hišne. V Parizi stanujejo-
na boulevardu Haussmann 28 . Kako sem vse to zve¬
del? Prav lahko! Vratar je stal pred vratmi, jaz:
torej prav počasi prikrevsam, kakor vojak, ki od
dolzega časa ne ve, kaj bi in ko sem stal ravno-
pred njim, pravim: Hu! kako je vroče, in si obri¬
šem čelo. O da! pravi on, vroče je, vroče . . . Jaz
nadaljujem: a vender malo menj kot včeraj. On:
da, malo sapica piše. Dobri smo, začetek je bil
storjen, pričela sva kramljati. Ravno, ko sem ma¬
ne vro val sem in tja, da bi razgovor navel na glavno
reč, ugledam tam zadaj na dvorišči vragovo brdko
dekle, z debelim kosom kruha prihajajočo po pe¬
ronu doli. Pravim torej vratarju: Ali je to gospo¬
dinja? Ne, odgovori on, to je hči gospoda iz Pa¬
riza, in zdaj prične odpirati svoje zatvornice, pri¬
povedujoč mi vse tisto, kar sem vam že povedal.
Razvnel se je in še vedno dalje govoril, kar pride
mlada gospodična zopet sem čez dvorišče, to pot
brez kruha. Vratar pravi: To je hči gospoda iz
Pariza, vsak dan prinese svojemu konju kruha v

hlev . . . Mej tem je mlada gospodična zopet stopila

2

18

na peron, a šla je prav počasi, ozirajoč se po meni.
Bilo je, kakor bi se čudila, da mene vidi tukaj, in
kakor bi hotela reči: Kaj ima neki vojak tu opra¬
viti? . . . Stopila je v hišo . . . zdaj jej pa vratar
zapoje hvalno pesen, hvalno pesen, vam pravim:
kako je dobra, kako prijazna, ne samo s konji,
ampak tudi z ljudmi, vse jo ima tako rado. Mej
tem, ko mi je vratar vse to pripovedoval, priteče
sem k nama hišna, prav lepa stvarica, ter vpraša:
Ali ni nobenega pisma za našo milostivo gospo¬
dično? Ne! Saj vendar veste, če so pisma za go¬
spodično tu, jih takoj sam prinesem gori. Jaz sem
si pa tako-le mislil: Kdo ve, iz takšne hišne bi
morebiti človek še kaj mogel spraviti . . . Zato vno¬
vič pričnem: Gospodična, kako je danes vroče!
Bes, vroče . . . Jaz nadaljujem: malo manj pa ven¬
dar, kot včeraj ... in res se mi je posrečilo, kakor
pri vratarji. Vpraša me, poznam li nekega Kamusa,
ki je pri desetem huzarskem polku podčastnik ? . . .
Tako lepo kramljamo, dokler ona deje: Zdaj mo¬
ram pa hitro od tod, milostiva gospodična me
čaka! ... In odletela je, jaz sem pa še zvedel, da
je hišni Julija ime.“

19

»Tako mi je torej gospod stotnik pošiljal
ogleduhe.

»Seveda! a zdaj pripoveduj ti. Kaj si šestin¬
dvajsetega zapisala v dnevnik ?‘‘

»Poslušaj: V ponedeljek, 26. maja. Popoludne
sem Nelli kakor običajno nesla kos kruha. Gredoča
preko dvorišča, ugledam vojaka, razgovarjajočega se
z vratarjem. Ostala sem v hlevu kakih pet minut:
ven stopivša pogledam, je li vojak še tam; res, še
zmirom je stal tamkaj . . . Vrnem se v svojo sobo
in ravno naletim na Julijo. Kes mora biti, da je
grozno, ako se človeka loti radovednost. Velim jej
torej: Iz Pariza pričakujem pisma, teci doli, more¬
biti je že pri vratarji . . . Ona odide . . . stojim in
čakam, a Julije ni in je ni. Vsa nepotrpežljiva grem
v toaletno sobico, ki je obrnena na dvorišče, in tu
vidim, da klepeta z vojakom! Slednjič se vrne: No¬
benega pisma ni za milostivo gospodično. Kje pa
si ostala tako dolgo? Saj sem se samo jeden tre-
notek pomudila, milostiva gospodična. A jaz sem te
videla, klepetala si s huzarjem. S huzarjem! o ne,
milostiva gospodična. Saj sem te videla. Prav res

nesem govorila s huzarjem, ampak z lovcem. Ti

2 *

20

imajo različne uniforme, huzarji imajo bele, a lovci'
čine vrvice. Pri huzarjih je vratnik iste barve kot
dolman, pri lovcih pa je rudeč. Kako pa, da vse
to tako natanko veš, Julija? Ker imam bratranca
pri vojakih, milostiva gospodična. A tu v St. Ger-
mainu ni nikakih huzarjev, tu sta le dva lovska
polka, jednoindvajseti in dvaindvajseti, tvarjajoča
skupaj jedno brigado . . . Vojak, katerega sem do¬
bila spodaj, je od jednoindvajsetega! Njegov polk!
A tega vojaškega mojega razgovora z Julijo čakali
so najneugodnejši nasledki . . . Okolu šestih gre
mama z nami na teraso na izprehod. Srečata nas
dva lovska častnika na konjih. Mama pravi: Lepa
konja jezdita ta dva huzarska častnika. Nepremiš¬
ljeno odgovorim jej jaz: Saj to nesta huzarja, ampak,
lovca; huzarji imajo bele, a lovci črne vrvice, hu¬
zarji imajo ovratnik iste barve kot dol — ... Tu
preneham, kajti mama me vsa iznenadejana pogleda.
Za božjo voljo, dete, odkod pa veš vse to? Jaz po¬
stanem rudeča kot kri: Julija mi je povedala . . ,
ona ima bratranca pri huzarjih . . . zadujič pri če¬
sanji . . . Čudni razgovori, veli mama. Dalje ni rekla
nobene več, a temu še ni bilo konca. Ko se papa

21

■vrne iz Pariza, sedemo k mizi in on nam pripove¬
duje, da se na železnici sešel s polkovnikom, s ka¬
terim je lansko leto štiri tedne prebil v Cauteretsu,
in da ga je za prihodnjo sredo, 4. julija, povabil k
obedu. Jaz vprašam papana, je li polk tega polkov¬
nika tu v St. Germainu? Da, odgovori mi, tukaj je.
Je li jednoindvajseti ali dvaindvajseti? Ali sta tu
dva polka? Da, papa, jednoindvajseti in dvaindvaj¬
seti, in oba skupaj sta jedna brigada . . . Nato me
papa še bolj osupno pogleda, nego mama. Odkod
pa veš vse to tako natanko? Moj Bog, od Julije,
ki ima bratranca pri husarjih . . . Jaz tega ne ume-
jem, pravi mama, nekaj časa sem Ivanka nepre¬
stano govori o huzarjih in lovcih . . . Kdo ve, pri¬
stavi babica, mogoče da jo je ta ali oni brdki čast¬
nik zbodel v oči . . . Jaz sem postala rudeča kot
kri, in odgovorila prav jezno/

To je bila zadnja beseda njenega malega po¬
ročila od 26. maja. Potem z očmi preleti nekaj
stranij ter pravi: Od 27. maja do 3. junija seveda
ni nič zanimljivega/

„Pri meni tudi ni ničesar o tebi, celih osem
■dnij. Že vem! bilo nama je trpko, da se nesva kar

22

nič, niti iz daljave videla, mene še tu ni bilo . . -
Dvajset častnikov obeh polkov, z generalom in pol¬
kovnikoma vred, pozvanih nas je bilo k manevrom,
vršečim se mej Vernonom in ttouenom. Jaz sem Ju¬
pitra vzel s sabo in vse moje male opombice s po¬
tovanja obsezajo le hvalo o novem konji: Jupiter
brez napake . . . močan . . . ognjen in ob jednem
krotak . . . Včeraj je polkovnik jahal Jupitra, tudi
on pravi, da je izvrsten itd. itd. V dan 3. julija
zvečer ob osmih smo zopet vrnili se v St. Germain
in četrtega . . . samo dve vrsti četrtega, da, nesem
te bil pozabil, sladko bitje. Le glej: Bodem li zopet
videl malo plavolasko s terase?"

„Zdaj pa poslušaj mojega 4. junija: „Vem
njegovo ime; danes je njegov polkovnik obedoval
pri nas . . . Točno ob sedmih je stopil v salon. Moje
oči so takoj ozrle se na ovratnik njegove uniforme,
in res, tu je stalo število 21 —bil je torej njegov
polkovnik. Mej obedom popolnem vsakdanji razgo¬
vor ... a po obedu, ko sem točila kavo . . . Gospod
polkovnik, pravi papa, vi bi mi lahko storili prav
veliko uslugo. Temu le dekletu bi rad podaril no¬
vega konja, ako poznate kako dobro krotko živab

23

Jaz ugovarjam: ne prekratkega, gospod polkovnik,
jaz prav dobro jaham! prav res, jaz sem prav
spretna jahalka. Bodem poizvedel, deje polkovnik.
Že vem, jeden mojih častnikov ima konja, kakor
navlašč za vas, milostiva gospodična, jaz sem ga te
dni jedenkrat jahal, res izvrsten je. Ako bi ga hotel
meni prepustiti, veli papa, umeje se samo ob sebi,
da bode imel lep dobiček pri njem. O! lastniku
konja ni nič za lep dobiček, on je bogat, konjiški
stotnik . . . Gospod de Leonelle . . . Konjiški stotnik,
vsklikne Georges, ta je sigurno tisti, katerega smo
zadnjič videli v angleškem lovskem vozu s črnim
ponyjem. O! tega prav dobro poznamo; moja sestra
in jaz sva ga često srečala ... To pot pa sem ču¬
tila, da so mi lica kar gorela, prav v istini go¬
rela . . . Polkovnik me pogleda . . . gotovo je opazil.
Ob desetih se je priporočil ter je odkajaje še dejal
mi: Smete se zanašati name, milostiva gospodična,
jutri bodem govoril z gospodom de Leonellom.

„Tako je zdaj s to rečjo. Bodem li konja kupila
od njega? Papa mi je dal 3000 Irankov kredita. 14

»Zdaj smo pri petem juliji, pri odločilnem
dnevu. “

24

„Pri tvojem prvem obisku. Prični.“

Razdalja mej njima se je bila skrčila, ona je
tbila sedla na podnožnik pri njegovih nogah, mej tem
jlco je bral, prilizljivo kakor otrok svojo glavo na¬
slanjajoč na njegova kolena ... in gospod konjiški
stotnik pridobil si je od tega ugodnega položaja
spretno toliko, da je svojo malo Ivanko jako ži¬
vahno potegnil k sebi ter jo večkrat poljubil. Ona
skuša izmuzniti se, seveda prav počasi, dejoč: „No,
.prični že vender.“

On sluša. „V četrtek 5. julija. Davi po vaji
jezdili smo v stop po drevoredu ,des Loges 1 , nazaj
proti vojašnici. Najedenkrat nagloma prijezdi poboč-
nik, naznanjajoč mi, da polkovnik želi govoriti z
mano. Podam se k njemu polku na čelo. Imel je
čudno željo: bi li ne hotel brdkemu mlademu de*
kletu prodati svojega Jupitra? Seveda, jaz sem re¬
kel, da ne. Zdaj po nekolikem razgovarjanji veselo
iznenadejan zvem, da je kupovalka hči nekega Lab-
iliničra! Ob! Sladka plavolaska! Da! Ona mora
imeti Jupitra! Nekaj me pa vender skrbi: Zapisnik
res da pravi: Priporočati ga je tudi za dame, a
zapisnikom se ne sme meni nič tebi nič verjeti.

25

Bože veliki, ako bi se jej pripetila kakšna nezgoda!
Doma sem imel žensko sedlo, katerega rabi moja
sestra, jahajoča z mano na izprehod . . . Pravim to¬
rej Picotu: Vzemi žensko sedlo in pojdi z Jupitrom
ls jezdarnici v vojašnico, vzemi tudi jedno odejo s
sabo. Jedno četrt ure pozneje je Picot na moje po¬
velje kot dama jahal Jupitra. Nogi sem mu bil za
vil v odejo, nadomestujočo ježno krilo. Jupiter takoj
prične dirjati. Ob, gospod stotnik, to pa umeje, na¬
vajen je dam! Zdaj se hočem sam prepričati. Se¬
dem torej sam na konja, ravno tako nogi imejoč
zaviti v odejo, izpodbodem Jupitra, zapodim ga, in
ko je tako tekel in dirjal, pravim sam v sebi: To
je venrfer čudno, da se kot dama odlikujem v tej
smešriej opravi, in sicer samo iz tega uzroka, ker
sem se pred štirinajstimi dnevi na železnici name¬
ril na malo plavolasko, čitajočo ariglešk roman! . . .
Toda, konec besedij, Jupiter je dober konj za
dame. . . ima naj ga. Ali kako naj ga jej dam? naj-
priličnejše bi pač bilo, da konja izročim polkovniku,
naj stori ž njim, kar sam hoče . . . Ne, rajši grem
naravnost k njej, in sicer pri tej priči. Odidem,
Picot pelje Jupitra za mano. Dospeva, stopiva na

26

dvorišče, jaz pogledam Picota, on se zvito nasmelme T
kakor da hoče reči: . . . umejem, zategadelj me je
moj stotnik poslal na ogledi . . . Pozvonim . . . Go¬
spod Labliniere? Gospod je v Parizi — in rado¬
stiva gospa? Je doma Nesite jej mojo karto, recite
jej, da sem prišel zastran konja. Služabnik odide
oznanjat me...  Ako pa nje  ni doma? Uvede
me . . . Bila je tu! s svojo materjo, babico, malim
bratom in črnim kodrom. Kar se je dalje pripetilo,
mi je nejasno. Gotovo sem bil neslan. Temno se
spominam, da je bilo govorjenje o uzdah in brzdah
s stranicami, tako zvanih pelhamih, o podprožnih
jermenih z obroči itd. Zdi se mi tudi, da sem jej
rekel, da je konju Jupiter ime, in odhajaje, naj ga
poskusi jeden, dva tedna ... O ceni se je moralo
seveda tudi govoriti, a o tem so mi besede malone
zamrznile v ustih . . . Konja jej vender ne morem'
podariti! Vzeti moram torej njen  denar! Skupno
se podamo na dvorišče, in tu, pri Jupitru, uprav
tako neslan aboten razgovor, kakor v salonu. Na
vso moč rad bi bil rekel mičnemu dekletu: Vi ste
angelj, jaz vas obožavam! Mesto tega pa sem re¬
kel: Konju je treba vsak dan dati deset litrov ovsa

27

itd. Govoril sem neverjetne budalosti; da konj more
nositi le majhen tovor, da bode zato mnogo sreč¬
nejši pri njej, nego li pri meni. Kakšen reven utis
sem moral pač delati s takimi frazami! Naposled
sem odšel s Picotom. Tako dobro mi je delo, ko
sem ga čul dejočega: Prav za gotovo vem, da me
je zala plavolasa gospodična zopet spoznala . . . tako
čudno me je pogledala, bogme! do dobrega me je
bila proučila, razgovarjajočega se z vratarjem."

„Ti vrli Picot, prav za prav je on nekakšen
začetnik najinega zakona."

„Res je, preljuba Ivanka, zaradi svojega po-
zvedovanja."

„No, meni pač ni bilo nič treba poizvedovati
o tebi, pričenjala sem te že ljubiti brez vsakeršnega
pozvedovanja. Le tu poglej, to lahko sam izprevi-
diš. V četrtek 5. junija. Dogodki pode drug dru-
zega. Bog, kako se bode to končalo? Zdaj je nje¬
gov  konj moja last, zove se Jupiter ter stoji v
hlevu poleg Nelle in Georgesovega ponyja. Posku¬
siti hočem, da malo uredim mojo ubogo glavo. Kaj
sem vse doživela jeden sam dan! Ob petih pokli¬
cana sem bila k čaju. Grem torej v salon; jedva

28

dospejem, kar prinese Pierre vizitnico. Od koga?
vpraša mama. Milostiva gospa, neki stotnik od
lovcev želi se pokloniti. Stotnik od lovcev? jaz ne
poznam nobenega stotnika. Prišla sem na kmete,
•da bi tiho živela, zdaj me pa častniki preganjajo.
Včeraj je bil polkovnik, a danes stotnik. Kdo ve,
morebiti pride jutri cel polk! Kaj hoče stotnik od
mene? Milostiva gospa, on pravi, da je prišel za¬
stran konja. Ivanka, čitaj karto . . . moj Bog, dete,
kaj pa ti je, vsa si rudeča, kri ti vre v glavo. O
ne, mama. Vzemi torej karto in čitaj . . . Jaz vza¬
mem karto in čitam: Grof Roger de Leonelle,
konjiški stotnik v 21. lovskem polku. Grof! on je
grof! še tega je trebalo! Leonelle! vsklikne Geor-
ges, saj to je častnik Ivankinega konja. Da! spo-
minam se, polkovnik ga je včeraj imenoval . . . toda
oče, ki je odsoten! A vsekako ga moramo vspre-
jeti . . . Recite mu, da je dobrodošel, pripeljite ga
sem, Pierre ... A ti imaš besedo, Ivanka, jaz nič
ne umejem o konjih ... On vstopi ter se običajno
pokloni ... in mama se po precej uljudnem ogo¬
voru obrne k meni: Ivanka, gospod je došel zastran
tvojega konja, dogovori se ž njim . . . Stala sva si

29

torej nasproti, vse breme razgovarjanja težilo je
mene. On je bil izboren, vrlo takten, prijazen in-
priprost, a jaz, jaz sem bila lesena, vsekako lesena,,
čutila sem se togo, strto. Zvedel sem, pravi zelo
uljudno, da vam iščejo konja za ježo, milostiva go¬
spodična. Menim, da vam jaz morem dati jednega-
na razpolaganje, ki bi bil vam jako prikladen. Lepa
vam hvala, gospod stotnik, odgovorim jaz, a vaš
polkovnik mi je rekel, da jako visoko cenite svo¬
jega konja, in jaz bi nerada . . Moj Bog! milostiva
gospodična, seveda je izvrsten konj, sicer bi se go¬
tovo ne drznil ponuditi vam ga. A zame je malo
preslab, lahko breme mu je bolj priležno. Govoril
je neresnico, kajti polkovnik ga je jahal ter našel,
da je izvrsten ... in polkovnika nositi ... no, on v
istini ni lahko breme, on je pravi hrust! In pa ta
mali stavek: lahko breme je bolj priležno
konju.  Ni li bilo to neskončno ljubeznijo, tako
nežno, tako fino! saj s tem je vsekako hotel reči:
vi ste tako nežni, lahki! Vi ste peresce, vi ste pti¬
čica ! . . . Dostavil je: Naša služba je često trpka,
konj bode pri vas dokaj srečnejši ... dokaj sreč¬
nejši!!  te besede izgovoril je tako milo, skoro

30

nežno. S tem mi je dal po ovinkih razumeti: Saj
pri vas mora biti vsak srečen, prav vsak, celo
honji ... Je H mogoče misliti si kaj nežnejšega, kaj
pomenljivejšega?

„In jaz nesrečnica odgovorila sem, namesto
da bi se bila prijazno zahvalila, prav suhoparno:
Dobro, gospod stotnik, vzprejmem ga torej! Kdaj
morem poskusiti konja? Dal sem ga takoj privesti,
na dvorišči stoji, milostiva gospodična. Pustim ga
tukaj, lahko ga poskušate jeden, dva tedna. Konja
človek nikoli dovolj ne preskusi ... Vi ste preusluž-
Ijivi, takoj jutri ga bodem jahala ... in papa vam
potem prinese odgovor . . . Prosim, milostiva gospo¬
dična, obdržite ga vsaj dva ali tri dni, predno se
odločite, jaz ga gotovo ne bodem pogrešal. No,
dobro, gospod stotnik, zelo sem vam hvaležna . . .
Dvigne se, pozdravi, hoče oditi, kar najedenkrat mi
pravi mama: Ivanka, najpotrebnejše si pa poza¬
bila . . . konjevo ceno . . . Jaz se grozno ustrašim!
Tako naravnost razpravljati to borno, umazano de¬
narno vprašanje, to je bilo strašno. A prisiljena od¬
govorim: Mama ima prav, gospod stotnik, da prav
ima. K sreči mi on pride na pomoč: Ob, milostiva

31

gospodična, konj nema tako visoke cene ... A moj
papa da mi samo 3000 frankov zanj. 3000 frankov?
Milostiva gospodična, saj toliko moj konj ni vreden,
jaz sem plačal zanj samo 1900 frankov, in če člo¬
vek konja prodaja, zmirom že naprej ve, da nekaj
izgubi pri njem Ah! začutila sem, ter dejala sama
pri sebi: O Bog, ljubi me, ljubi me! svojega konja,
katerega obožava, prodati hoče z izgubo, samo iz
tega uzroka, da bi meni napravil veselje! In vsa
zmešana odgovorim: o ne! nikakor ne, na vsak na¬
čin morate imeti kaj dobička pri njem. Imel bo¬
dem jako velik dobiček, milostiva gospodična, ako
bodem mogel biti tako srečen, da vam ustrežem.
Ako le vam konj u»aja, prepričani bodite, da se
bodeva vaš gospod oče in jaz kmalu dogovorila o
•ceni . . . Potem uljudno priklanjanje okrog in okrog
pred babico, mamo, pred mano, Georgesom, Bo¬
bom in pred vsem svetom. Hotel je baš oditi skozi
vrata, a na pragu postane; res mu je bilo videti,
da ga težko stane, udaljiti se.

„Da, res je.“

„Dejal mi je še, da bi rad našemu kočijažu
to in ono povedal o hrani, ki je konju najprimer-

32

nejša, in na to babica — da, ona je bila vrla, ta
dobra babica, — nasvetuje: Idimo z gospodom stot¬
nikom na dvorišče. Tam lahko konja takoj ogle¬
damo, Louis je gotovo v hlevu. In vsi, babica, Geor-
ges, Bob, on in jaz gremo doli . . . Konj je tu, lo¬
vec ga drži za brzde in na konjevem hrbtu ugle¬
dam sedlo za dame. Stotnik opazi mojo osupelost.
Jaz imam sedlo za dame, pravi, zaradi sestre, ki
rada kam jaha z mano, kadar me obišče tu v
St. Germainu. In ker vas, milostiva gospodična, na
noben način nečem spravljati v nevarnost, jahal
sem ravnokar konja v jezdarnici, ter velel jahati
ga kot dama. Jaz pogledam vojaka, bil je lovec od
zadnjič, isti lovec, ki se je tako dolgo z vratarjem
razgovarjal pred vratmi. Tudi on me je spoznal.
Postal je rudeč kot kii in tudi stotnik je zarudel.
Menim, da je opazil, da sva vojak in jaz spoznala
se ... a to ni bilo še nič. Vojak povzame besedo
rekoč: A gospod stotnik ga je tudi sam jahal kot
dama, napravil si je iz odeje ježno krilo, hoteč se
sam uveriti ... Na to gospod konjiški stotnik tako
zarudi in tako obledi, da vojak umolkne, boječ se,
da je kaj neumnega povedal.

33

„Skoro do solz ginena jecljala sem jaz: Kako
laskavo je to, gospod stotnik, res preveč laskavo T
On pa je ponavljal: To je pač čisto naravno, milo-
stiva gospodična, samo ob sebi umljivo! ... In ba¬
bica, ki je sila premetena, naju je s svojimi milimi,
a vender tako presunljivimi očmi živo gledala. K
sreči pride Louis, Georges je bil šel ponj v konj¬
ski hlev . . . Kaj se je dalje zgodilo, ne vem več
natanko; razlagal je kočijažu, da mora imeti konj
prav mehko udilo. Jaz vprašam, mora li biti pel-
ham? on pravi: ne, dober je navadni podprožni
jermen z obročem ali brez obroča. Res ne vem
vsega, kar je govoril, bila sem preveč zmešana;
nazadnje bil je celo tako dober, da nas je poučil o
konjevej hrani, toliko ovsa, toliko mrve, toliko
slame. Nato nas je pozdravil, hoteč se priporočiti.
Zdaj se mu jaz približam za jeden korak, on se
ustavi; na vsak način sem mu hotela reči kaj lju-
beznjivega, a vzburjenje me je dušilo, besed ni bilo
na dan. Čakal je ter ponavljal: Milostiva gospo¬
dična . . . milostiva gospodična . . . Položaj je bil ne¬
znosen, vsekako bi morala kaj reči. . - Slednjič mi
samo to le pride na misel: Oprostite, gospod stot-

34

nik, kako pa se zove konj ? Jupiter, milostiva go¬
spodična. Hvala vam, gospod stotnik. In odšel je
s svojim lovcem, sedlo za dame nosečim na ramah.
Jaz sem stala tu, tresoč se po vseh udih! Kakšen
dan! o kakšen dan!“

„Ali si pri konci ?“

„Da! jaz mislim, da je za jeden dan dovolj.
Toda stoj! tu je še nekaj o petku 6. junija: Po
obedu se je seveda govorilo o konji in papa je re¬
kel, da pojde stoprav jutri s popoludanskim vlakom
v Pariz, da prej z gospodom de Leonellom sklene
kupčijo. Kar služabnik naznani polkovnika ... In
zdaj se je seveda iz nova govorilo o konji, o po¬
hodu, katerega misli papa jutri storiti in kateri mu
je zaradi drugih opravil malo nepriličen. Nič ne
skrbite, pravi polkovnik, jaz bodem uredil to reč,
saj vsak dan vidim gospoda de Leonella. Kar ceno
zadeva, vem, da znaša 1900 frankov. Stotnik se¬
veda noče delati kupčije, vedoč, da vas jaz poznam
in z ozirom na svojega polkovnika hotel vam je
storiti uslugo. Sicer, če vam je kaj ležeče na tem,
ga prav lahko v osmih ali štirinajstih dneh pova¬
bite k obedu, da se mu izkažete uljudnega. Brž-

35

ikone povabila ne bode vsprejel, ker se boji ljudij;
to vam je pravi domosed, dela pa pridno. Tako je
bilo zdaj dogovorjeno. Ali res ne bode vsprejel po¬
vabila? menim, da ga pač bo . .

„Da, in res ga je vsprejel! čuj, Ivanka, kaj
moj zapisnik o tem pravi. V saboto 7. junija. O
polu devetih vrnili smo se od vaj. Na dvorišči v
vojašnici stopi polkovnik k meni ter se mi zahvali
za ugodljivost. On seveda misli, da sem zaradi
njega tako storil. S par besedami dogovorila sva
,se o ceni, potem pa on pristavi: Bržkone vas v
štirinajstih dneh povabijo k obedu, a ne jezite se,
jaz sem vse spretno napeljal, da lahko odrečete. Dal
sem razumeti, da ste nekak plašljivec, dejal bi
domosed. Ali, gospod polkovnik . . . Kaj ? ni li to
čista resnica? Saj se odrečete sploh vsakemu po¬
vabilu. A tega bi morebiti ne zavrgel, gospod pol¬
kovnik. Le poglej! sem se li motil? Seveda, konja
ki je najmeuj 3000 frankov vreden, prodali ste pod
nič in prej ste cesto rekli, da bi ga nikakor ne
hoteli prodati. To se mi vender zdi čudno . . . Hm!
hm ! mala plavolaska ima presneto lepe oči. No, da !

Gospod polkovnik, zakaj bi ne priznal, da mi je

3*

36

zelo všeč. To mi je nekako ušlo ... a o njej go¬
voriti, je tudi nekaj — da bi samo Picota imel za
svojega zaupnika, to je bilo prehudo! Na to je bil
polkovnik poklican k sabotnemu raportu. Jaz sem
malo nevšečen ostal sam Naš polkovnik je dober
človek, a prava klepetulja, kmalu bode moja skriv¬
nost skrivnost celega polka. — Kaj pa si ti imela
povedati 7. julija ?“

„Oh, mnogo ni, prijatelj moj, a poslušaj:
Danes sem zopet na Jupitru jahala na izprehod,
zinirom jednako sa ga veselim. On se iz zgolj za-
molčljivosti, o tem sem uveijena, nikjer ne pokaže.
Zvečer po obedu naznanil se je polkovnik, mama
se je nekako zapačila, kakor bi hotela reči: Kaj?
že zopet vojak? Polkovnik je povedal, da se je o
Jupitru sporazumel s stotnikom in da stane 1900
frankov. Potem pa je razgovor tako zasukal in na¬
peljal, da mu je papa moral reči, naj bi na vrtu
pokadila vsak jedno smodko. Četrt ure preteče,
mama postane nepotrpežljiva ter mi pravi: O čem
se neki polkovnik razgovarja s tvojim papanom?
Gotovo se prehladi, ker je razoglav, saj klobuk mu
nesi in skrbi, da se gospoda vrneta ... Da mama!. ..

37

Prišedši na vrt slišala sem polkovnika govorečega:
Da, biser je, pravi biser, o tem bodite uverjeni . . .
potem pa: Pst! pazite! in naglo sta gospoda pre-
menila razgovor. Polkovnik in papa šla sta zopet v
salon, a kmalu na to se je polkovnik poslovil.
Papa je bil vidno uglobljen v misli. Ko sem ob jed-
majstih hotela iti spat ter mu voščila lahko noč,
prijel me je trdno za obe roki ter rekel: Kaj pa,
ali si s konjem konjiškega stotnika zadovoljna ? Jaz
naglo odgovorim: O! in še kako! Skoro se mi zdi,
da sem to rekla pregoreče, prenaglo, prestrastno ;
vedno se bojim, da bi se ne ovadila. Govoreča o
svojem konji, vedno mislim, da govorim o njem.
Toda biser, kdo je pač ta biser? On ali jaz?
No, pa ti dalje beri, Roger, prosim!"

„Prav rad! V nedeljo 8. junija. Danes sem
dobil naslednje pismo od sestre, katerej sem vse
zaupal: Zadnja dva dneva napravila sem kakih
štirideset pohodov. Povsod sem tako napeljala, da
sem lahko pristavila mali stavek: Poznate li more¬
biti neko obitelj Lablinierovo ? Dobila sem pet ali
šest odgovorov, vsi so bili ugodni. Izborni ljudje,
sila mnogo denarja, kar ni ravno napaka, a denarja,

38

dobljenega po pravici. O mladem dekleta le jedeo
glas: Ona je angelj! Torej dalje, gospod konjiški
stotnik, ako res kaj mislite! Mene jako veselil'
Tako je pisala moja sestra. Ob šestili je prišla
pismo od očeta, vabeče me, da bi prihodnjo sredo
11. junija prišel k obedu. Polkovnik mi je bil re¬
kel: v kakih štirinajstih dneh. Ali moram takoj od¬
govoriti? Np,  boljše je, če to storim še le jutri-
No, m’amie!“

„Da — da! V nedeljo 8. junija. Davi ob-
osmih šla sem doli; pismonosec je bil ravno odšel,
in v predsobi je na ploščeku ležal kup pisem. Je¬
li kateri med njimi zame? Ne, a tu vidim jednega
na babico, kupčijsko pismo z velikim rudečim pe¬
čatom z napisom: Republique Framjaise, Ministere
de la Guerre. Kaj, ko bi bila morebiti moja usoda
v tem pismu; uverjena sem, da babica pozveduje,-
prav gotovo pozveduje! . . . Služabnik pride, jaz
kakor tatica odletim. Pri obedu je papa dejal ne~
kako tako-le: Mladi konjiški stotnik je bil v istini
jako ljubezniv, zato sem ga tudi za prihodnjo sredo
povabil k obedu. Za prihodnjo sredo! vsklikne
mama. Za božjo voljo, čemu tako hitiš? Ti preveč

39

pogosto vabiš vojake! Res, da zoper tega še nič
nemam, ker je videti jako olikan, a pokazal bode
drugim pot. Jaz sem se smijala sama pri sebi. No!
ljubček, tvoja nedelja! Kaj pravi?"

„Moja nedelja — nič; kdo bode v nedeljo
pisal! A tu — poslušaj o ponedeljku 9. junija. Ves
slaboglav sem že; davi sem celo uro osem majhnih
vrstic spravljal na papir, boteč vsprejeti povabilo k
obedu pri n j en e m očetu. Desetkrat, dvajsetkrat
sem pričel od kraja, a jedva je bil list oddan, pride
mi na um, da sem v tistih osmih nesrečnih vrstah
dvakrat ponovil besedo veselje.  Ali ste takrat kaj
opazili, ljubica!“

„0 seveda! jaz precej! Le mojo knjigo po¬
slušaj o tem! V ponedeljek 9. junija. Vsprejel je
povabilo! Po zajutreku skušala sem se polastiti
njegovega  pisma . . . Kako je elegantno, dasiravno
priprosto! Prepisala sem si je! Glasi se od črke
do črke tako-le: Velečislani gospod! Vaše dobrotno
povabilo sem resnično prejel. Vsprejmem je za pri¬
hodnjo sredo, 11. julija, z na j večji m veseljem
in prisrčno hvalo. Z velikim veseljem  sem zve¬
del, da je Vaša gospodična hči s konjem zado-

40

voljna. Vsprejmite velečislani gospod, zagotpvljanje
mojega spoštovanja, s katerim imam čast itd. Pre¬
pričana sem, da je z namero dvakrat rabil besedo
•veselje, zdelo se mu je, da bodem jaz čitala pismo . ..
Hotel je baš to besedo poudariti/

„Ha, ha, ha! To je izvrstno! Zdaj pa po¬
slušaj moj koledar od torka 10. junija: Jutri bo¬
dem obedoval pri njej! Kaj ne da, jako lakonično?*
„Nikakor ne! Jaz tudi nemam druzega, ka¬
kor: Y torek, 10. junija. Jutri bode tukaj obedoval.
Zdaj sva pa pri važnem dnevu obeda. O obedu
moraš ti prvi pripovedovati!*

»Veš kaj, Ivanka moja? . . . Za danes ho¬
čeva pri tem ostati ... le na uro poglej, ali veš,
koliko je?“

„0 Bog! Polnoči je proč!“

„Glej, to je dober uzrok, da danes nehava,
jedini pa ni. Jaz menim, da bodo odslej naju po¬
ročila grozno jednolična, v nj>h bode govorjenje
vedno le o ljubezni in zopet o ljubezni! Naju
male notice gotovo ne zadržujejo druzega, vsaj
moje ne.“

„Moje tudi ne!“

41

„0 ljubezni, kakeršno vsak pozna, o ljubezni
z dovoljenjem, videti se, o ljubezni s svobodo, raz-
govarjati se. Res! Odkar mi je bilo dovoljeno, gle¬
dati te od blizu, ni bila velika zasluga, spoznati te
za tako, kakeršna si v resnici, namreč za najmič-
nejšo, najljubšo ženo na svetu. No! lepa zasluga,
da sem te vsled tega ljubil! Veš li, kaj je tako
redko, tako dražestno pri najinem malem romanu
— to je začetek. Ljubila sva se, dejal bi, po na¬
gonu, o prvem pogledu, iz daljave, ne da bi nama
trebalo govoriti ali poznati se. Kar mene zadeva,
čital sem pri tistej priči skozi tvoje oči v tvojem
srci. Od takrat, od 11. junija, od dne prvega obeda,
pa do 17. avgusta, najinega poročnega dne, menjala
sva sila mnogo besed, povedala sva si sladkih in
prisrčnih recij, a gotovo nikdar, Ivanka moja, ne,
nikdar se nesva razgovarjala nežneje, strastneje
nego li takrat v hlevu pred Jupitrom in Picotom.
Jaz sem bil tisti dan tako pretresen, tako prema¬
gan, da sem dejal sam v sebi, da mi je usoda za
zmirom odločena. Odšel sem z vašega dvorišča s
trdnim prepričanjem, da, da moraš postati moja in
da si bodem vse življenje le prizadeval, osrečevati

42

te ... V kratkem bosta pretekli dve leti ... Ali
se mi je doslej posrečilo, angelj moj?“

„Da — da, ljubi moj! Zelo — zelo sem
srečna! “ —

Dolg goreč objem sledil je tem od solza ve¬
selja na pol odušenim besedam, in za ta pot nesta.
več čitala v svojem — dnevniku.

*--

Tri slike.

Euski spisal I. S. Turgenjev.
Prevel Osamelec.

Posebni natis iz „Slovenskega Naroda' 1 .

»Sosedstvo" je jedna izraej važnejših ne-
prijetnostij vaškega življenja. Poznal sem nekega
vologodskega pomeščika, ki je o vsakem priličnem
slučaji ponavljal te le besede: „slava Bogu, jaz ne-
mam sosedov“ — in priznavam, da nesem mogel,
ka bi ne bil zavidal tega srečnega umrjočega. Moja
vasico nahaja se v neki obijudenejši guberniji Ru¬
sije. Okrožuje me velika množica sosedov, začenši
z dobromiselnimi in poštenimi pomeščiki, oblečenimi
v ohlapne frake in še ohlapnejše telovnike, — in
končavši s pooblaščenimi postopači, nosečimi surke
z dolgimi rokavi in tako imenovanim »finskim"
vozlom za vratom. V števili vseh teh dvorjanov
našel sem slučajno sicer nekega jako ljubeznivega
mladeniča: služil je poprej pri vojakih, potem šel
je na odpust ter se naselil na vekov veke v vasi.
Po njegovem pripovedovanji služil je dve leti v
P—skem polku; jaz pa v resnici ne razumem, kako
je mogel ta človek prenašati kako obvezanost ne
le dve leti, temveč le v teku dveh dnij. Rojen bil

46

je „za mirno žizem, za tihoto vaško", to je za leno,
"brezskrbno životarenje, ki ni, omenim mimogrede,
brez nobenih velikih in neizčrpnih razkošij. Živel
je jako izvrstno: ne meneč se ni malo za gospo¬
darstvo, prožil je na leto meroma deset tisoč rub¬
ljev, najel si je vrlega kuharja (moj prijatelj je rad
dobro jedel); tudi si je naročal iz Moskve novejše
francoske knjige in žurnale. Ruski čital je le samo
izvestja svojega oskrbnika in to z veliko silo. Zju¬
traj (če ni šel na lov) do večerje in pri večerji ni
slekel spalne suknje; prebiral je kake gospodar-
stvene risarije, ali je šel v konjušno, ali na pod,
ter se šalil z babami, ki so pri njem mahale s
cepci, da je bilo joj. Po večerji napravil se je moj
prijatelj jako skrbno pred zrkalom in šel h kakemu
sosedu, obdarjenemu z dvema ali tremi lepimi hčer¬
kami; brezskrbno in miroljubno vlačil se je za jedno
iz njih, igral se z njimi slepe miši, vračal se do¬
mov precej pozno in takoj zaspaval v izvrstno
spanje. Dolgočasiti se ni mogel, ker se ni nikedar
udajal popolnemu brezdelstvu; izbiral pa si tudi ni
posla, in kakor otrok veselil se je malenkostij. Na
drugi strani ni čutil posebne privezanosti k živ-

47

Ijenju in zgodilo se je, da je sledeč volka ali lisico,
podil konja preko takih prepadov, da še sedaj ne
morem razumeti, kako da si ni stokrat zlomil vratu.
Pripadal jo oni vrsti ljudij, ki vzbujajo v nas mi¬
sel, da ne znajo sami sebe ceniti, da se pod nji¬
hovim zunanjim ravnodušjem skrivajo silne in ve¬
like strasti; nasmejal bi se vam v obraz, ako bi
mogel uganiti, da tako o njem mislite; in priznati
moram, da sam mislim, če se je tudi nahajalo v
mojem prijatelji za mladih let kako, makari ne¬
jasno a silno stremljenje do tega, kar se jako milo
naziva „nekaj višega®, da se je to stremljenje pred
davnim časom v njem umirilo in zamastilo. Bil je
precej tolst ter se veselil izvrstnega zdravja. V na¬
šem veku človeku ni možno, da bi ne ljubil ljudij,
ki malo premišljajo o samih sebi, ker so nenavadno
redki . . . moj prijatelj pa jedva ni pozabil svoje
osobe. Sicer pa se mi zdi, da že malo mnogo go¬
vorim o njem — in moje blebetanje je tem ne-
umestneje, ker on ni predmet moje povesti. Zvali
so ga Peter Feodorovič.

Nekega jesenskega dne sešlo se nas je pet
pooblaščenih lovcev pri Petru Feodoroviču. Vse

48

jutro proveli smo na prostem, ubili dva volka in
mnogo zajcev ter se vrnili domov v onem vneto-
prijetnem razpoloženji duba, ki ovlada slednjega
poštenega človeka po srečnem lovu. Mračilo se je.
Ne vem, čemu so moji tovariši umolknili; jaz
pa utihnil sem vsled tega, ker so se moje oči usta¬
vile nepričakovano na treh zaprašenih slikah v črnih,
lesenih okvirih. Barve so so že oddrgnile in tu pa
tam zakrivile, a lica razločiti so se še mogla. Na
srednji sliki vobražena je bila mlada ženska v belem
krili z zobčastimi robovi, z visoko pričesko iz osem¬
desetih let. Na njenej desni, na popolnoma črnem
dnu videlo se je okroglo in tolsto obličje dobrega
ruskega pomeščika petindvajsetih let z nizkim in
širokim čelom, topim nosom in prostodušnim na¬
smehom. Francoska napudrana lasulja se ni nikakor
prilegala izrazu njegovega slovanskega obličja. Sli¬
kar naslikal ga je v kaftanu rudeče barve z veli¬
kimi gumbi, v roki držal je neki nenavadni cvet.
Na tretjej sliki, kojo je risala druga izkušenejša
roka, bil je upodobljen tridesetleten človek v zeleni
uniformi izza časov Katarine, z rudečim Zavratnikom
v beli suknji, s tenkim, batistnim ovratnikom. Z

49

jedno roko opiral se je ob palico z zlato glavo,
drugo utaknil je za suknjo. Njegov teman in suh/
obraz izraževal je drzko ošabnost. Tanke, dolge-
obrvi so se skoro zraščale nad očmi, črnimi kakor
smola; na bledih, jedva vidnih ustnih igral je ne-
dober smehljaj.

— Kaj ste se vi tako zagledali v te obraze ?
vprašal me je Peter Fedorovič.

— Tako! odgovoril sem, ozrši se nanj.

— Ali hočete slišati celo povest o teh treb
osobah ?

— Storite to ljubav! odgovorili smo vsi v je-
den glas.

Peter Fedorovič je ustal, vzel svečo, vzdignil
jo k slikam ter začel z glasom človeka, razkazu¬
jočega divje zveri: „Gospoda! ta dama je — re¬
jenka mojega rodnega pradeda, Olga Ivanovna N. N.
imenovana Lučinova, umrša pred štiridesetimi leti
kot devica. Ta gospod — kazoč na sliko moža v
uniformi — „je gvardejski seržant Vasilij Ivanovič
Lučinov, preminivši z voljo božjo v letu tisoč sedem¬
sto devetdesetem; ta gospod pa, s kojim nemam.
časti biti v sorodu, je neki Pavel Afanasjevič Ro-

50

gačev, ki ni, kolikor jaz vem, nikdar služil. Blago¬
volite pogledati luknjo, ki se nahaja na njegovih
prsih, ravno tam, kder je srce. Ta luknja je, ka¬
kor vidite, pravilna, trivogelna, gotovo ni mogla
biti slučajno narejena . . . Zdaj, nadaljeval je z na¬
vadnim svojim glasom, izvolite se vsesti, oborožite
se s potrpljenjem ter poslušajte!“

»Gospoda!“ začel je — »jaz sem potomec
precej starega rodu. Ne ponašam se s svojim roj¬
stvom, ker so bili moji predniki vsi strašni zaprav¬
ljivci. Sicer se to očitanje ne tiče mojega pradeda
Ivana Andrejeviča Lučinova — nasprotno: slul je
za človeka nenavadno varčnega in celo skopega —
vsaj v poslednjih letih njegovega življenja. Preživel
je svojo mladost v Peterburgu in je bil priča car-
stvovanja Elizabete. V Peterburgu se je oženil ter
vzgojil s svojo ženo in mojo prababico štiri otroke
— tri sinove Vasilija, Ivana in Pavla (mojega rod¬
nega deda), in jedno hčer Natalijo. Vrhu tega
vsprijel je Ivan Andrejevič v svojo družino hčer
nekega popolnem oddaljenega sorodnika, okroglo
brezimno siroto — Olgo Ivanovno, o kojej sem vam
že govoril. Podložniki mojega deda so gotovo vedeli

51

za bivanje njegovo, ker so mu pošiljali, (kedar ni
bilo posebne nesreče) jako neznamenit obrok — a
v obraz ga niso nikedar videli. Selo Lučinovka,
oropano zreti v obraz svojega gospoda, je procvi-
talo, ko se je najedenkrat nekega krasnega jutra
pripeljala nerodna stara kočija v vas, ter se usta¬
vila pred hišo staroste. Kmetje, vznemirjeni vsled
takega nenavadnega dogodka, prihiteli so, ter videli
svojega gospoda, gospo in vse njijine otroke, iz-
vzemši najstarejega, Vasilija, ki je ostal v Peter¬
burgu. Od tega znamenitega dne do svoje smrti ni
žel Ivan Andrejevič iz Lučinovke. Postavil si je
hišo, — ravno to, v katerej imam sedaj jaz čast
govoriti z Vami; sezidal je tudi cerkev ter jel ži¬
veti kot pomeščik. Ivan Andrejevič je bil človek
ogromne rasti, suh, molčeč in jako počasen v vsem
svojem kretanji; nikdar ni nosil spalne suknje
an nihče razen njegovega strežaja ga ni videl ne-
napudranega. Ivan Andrejevič hodil je navadno pre-
križavši roki na hrbtu počasi, pri vsakem koraku
rnajaje z glavo. Vsak dan sprehajal se je po dolgem,
lipovem drevoredu, katerega je bil sam lastnoročno,
zasadil in pred smrtjo užival je veselje, da se je
okoriščal s senco teh lip. 4*

52

Ivan Andrejevič je bil strašno redkobeseden,
kot dokaz njegove molčljivosti naj služi ta zname¬
nita resnica, da v teku dvajsetih let ni rekel ni
jedne besede svojej soprogi Ani Pavlovni. V obče
so bili njegovi odnošaji nasproti Ani Pavlovni
jako čudni. — Ona je vodila vse domače gospo¬
darstvo, pri večerji sedela je vselej poleg svojega
moža — brezobzirno kaznoval bi bil on človeka, ki
bi se bil osmelil ter jej rekel nespoštljivo besedo

— vender sam ni nikedar z njo govoril; ni se do¬
taknil njene roke. Ana Pavlovna je bila boječa,
bleda, mrtva ženska; vsak dan molila je kleče v
cerkvi in nikedar se ni nasmejala. Pravijo, da sta
poprej, t. j. preden sta prišla v vas, skladneje ži¬
vela; govorili so tudi, da je Ana Pavlovna prelo¬
mila svojo zakonsko dolžnost, da je mož zvedel o
njenem prestopku . . . Naj bo to že kakorkoli, a Ivan
Andrejevič pomiril se ni z njo niti na smrtni po¬
stelji. O priliki njegove zadnje bolezni se ni pre¬
maknila od njega, on pa, kakor je bilo videti, ni
se zmenil zanjo. Neko noč sedela je Ana Pavlovna
v spalnici Ivana Andrejeviča; on ni mogel zaspati

— luč gorela je pred podobo; sluga mojega deda,

53

Judič, o kojem vam bom pozneje omenil dvoje be¬
sed, šel je iz sobe. Ana Pavlovna je ustala, šla
preko sobe ter ihteč pala na koleni pred moževo
posteljo, hotela je nekaj reči — stegnila je roki . . .
Ivan Andrejevič pogledal jo je — in s slabim gla¬
som, a trdo zakričal je: „fant!“ Sluga je ustopil,
Ana Pavlovna je hitro ustala ter omahuje se vrnila
>aa svoje mesto.

Otroci Ivana Andrejeviča so se ga nenavadno
bali. Odrasli so v vasi in bili priče, kako čudno se
je obnašal Ivan Andrejevič nasproti svoji ženi. Vsi
so strastno ljubili Ano Pavlovno, a pokazati neso
smeli svoje ljubavi. Ona sama se jih je nekako ogi¬
bala ... Vi gospoda, pomnite mojega deda, do svoje
•smrti je vedno hodil po prstih in šepetaje govoril. . .
to je navada! Moj ded in njegov brat Ivan Ivano¬
vič sta bila navadna, dobra, tiha in otožna človeka;
moja grand tante Natalija omožila se je, kakor
veste, z nekim surovim in neumnim človekom ter
gojila zanj do smrti tiho, jednakostrastno, ovčjo
ljubezen — tak pa ni bil njihov brat Vasilij. Me-
aoim, ka sem vam povedal, da ga je Ivan Andreje-
•vič ostavil v Peterburgu. Takrat bil je dvanajst let

54

star. Ofe izročil ga je skrbi nekega oddaljenega so¬
rodnika, ne več mladega, neoženjenega človeka,,
strašnega volterijanca.

Ko je dorasel, stopil je Vasilij v službo. Ni
bil visoke rasti, a lepo složen in nenavadno okre¬
ten; krasno govoril je francoski ter se ponašal,
kako ume boriti se z meči. Smatrali so ga za jed-
nega izmej odličnih mladeničev v začetku carstvo-
vanja Katarine. Moj oče mi je često pripovedoval,,
da ni poznal nobene starke, ki bi ne bila omeniia
brez srčne radosti Vasilja Ivanoviča Lučinova. Mi¬
slite si človeka z nenavadno trduo voljo, strastnega
in premišljenega, potrpežljivega in smelega, nepri¬
merno prikritega in — po besedah njegovih vrst¬
nikov — očarujoče — bajno ljubeznivega. Poznal
ni niti vesti, niti dobrote, niti pravičnosti, dasi ga
nihče ni mogel imenovati odločno — hudobnega
človeka. Bil je samoljuben — a znal je skrivati
svoje samoljubje, in strastno je ljubil neodvisnost.
Kadar je Vasilij Ivanovič smehljaje ljubeznivo zame-
žikal z očmi, kadar je hotel koga očarati, pravijo,
je bilo nemožno se mu protiviti — in celo ljudje,
ki so bili prepričani o suhoti in hladnoti njegove

55

duše, podajali so se večkrat uplivu njegove očaru-
joče mogočnosti. Iskreno služil je samemu sebi ter
prisilil druge, da so služili za njegovo dobro, in
vselej je v vsem uspeval, ker ni nikedar delal brez
razuma, ni se sramoval priliznjenosti kot sredstva
in se je znal prilizovati.

Deset let potem, ko se je bil Ivan Andrejevič
naselil v vasi, prišel je za štiri mesece v Lučinovko
kot svitel gvardijski častnik — in v tem časi do¬
gnal je do tega, da je zmešal glavo resnemu starcu T
očetu svojemu. Čudno! Ivan Andrejevič poslušal je
radostno pripovedke svojega sina o nekojih njegovih
zmagah.  Njegovi bratje molčali so pred njim ter
ga občudovali kot kako višje bitje. Da, jedva da
ga ni celo sama Ana Pavlovna bolj obljubi a od vseh
drugih otrok, ki so jej bili tako strastno, tako-
iskreno udani . . .

Vasilij Ivanovič prišel je v vas prvič radi
tega, da bi zopet videl svoje sorodnike; drugič pa
tudi radi tega, da bi čim več novcev dobil od očeta.
V Peterburgu živel je šumno in javno ter napravil
mnogo dolgov. Ni mu bilo lahko uravnati se s sko¬
postjo roditelja, dasi mu je dal Ivan Andrejevič o

56

|edaem njegovem prihodu gotovo ogromno več nov¬
cev, kakor vsem drugim svojim sinovom v teku
dvajsetih let, koje so preživeli v rodini hiši, a Va¬
silij ravnal se je po znanem ruskem pravilu: Jemlji
.in jemlji! “ Ivan Andrejevič je imel slugo z imenom
Judič, ki je bil ravno tako visok, suh in molčeč
človek kakor njegov gospodar. Govore, da je bil ta
Judič deloma kriv čudnega obnašanja Ivana Andre*
jeviča napram Ani Pavlovni; pravijo, da je on od-
-kril pregrešno zvezo moje prababice z nekim bolj¬
šim prijateljem mojega pradeda. Gotovo se je Judič
globoko pokesal svoje neumestne ljubosumnosti, ker
bi si bilo težko misliti boljšega človeka. Njegov
opomin je do tega trenotka svet vsem mojim dvo-
iiovim. Judič užival je neomejeno zaupanje mojega
pradeda. Tisti čas imeli so pomeščiki denar, a niso
ga dajali hranit v hranilnice temveč hranili so ga
■sami v zabojih, v miznicah itd. Ivan Andrejevič za¬
piral je vse svoje novce v velik, okovan zaboj, ko-
jega je imel pri sebi pod vzglavjem. Ključ do tega
.zaboja oddal je Judiču. Vsak večer, preden je šel
-spat, ukazal je Ivan Andrejevič, da je odprl v nje¬
govi navzočnosti zaboj in potrkal je s palčico po

57

vrsti po vseh trdo nabasanih vrečicah, a v sobotih
je z Judičem razvezaval vrečice in skrbno prešteval
novce. Vasilij zvedel je o vseh teh okolščinah in
vsplamtela je v njem želja, da vznemiri omenjeni
zabojček. V teku petih ali šestih dni omehčal
je Judiča, to je privel je ubogega starca do tega,
da je mislil — kakor govore — da mladi gospod
nima duše. Pregovoril ga je na ta-le način: Vasilij
hliknil se je skrbnega in mračnega, dolgo ni hotel
odgovarjati na vprašanja Judičeva in slednjič dejal
mu je, da je mnogo zaigral in da se bo končal —
ako ne dobi od kake strani novcev. Judič je zapla-
kal, padel je pred njim na koleni, prosil ga, naj
misli na Boga in naj ne pogublja samega sebe.
Vasilij zaprl se je ne rekoč ne besede v svojo sobo.
Čez nekoliko časa čutil je, da se nekdo previdno
plazi k njemu; odprl je vrata in zagledal na pragu
Judiča, bledega, trepetajočega, s ključem v roči.
Vasilij je takoj vse razumel. Sprva se je dolgo časa
branil. Judič trdil je s solzami: „izvolite, gospod!
vzemite! 0  Konečno bil je Vasilij zadovoljen. Zgodilo
se je to v ponedeljek. Vasiliju prišlo je na misel,
da bi novce, koje je vzel iz vrečic zamenil z ubi-

58

timi črepinjami. Računil je na to, da se Ivan Au-
drejevič potrkujoč s palčico po vrečicah ne bo po¬
sebno zmenil za jedva opazno razliko glasu — do-
sobote upal je, da dobi novce ter jih zopet dene v
vrečice. Kakor mislil, tako tudi storil. Oče v re¬
snici ni ničesar opazil. A do sobote Vasilij ni dobil
denarja; upal je, da bo za vzete novce obigral ne¬
kega bogatega soseda — a nasprotno je on sam
vse zaigral. Mej tem prišla je sobota; prišla je
vrsta tudi na vrečice napolnjene s črepinjami. Mi¬
slite si, gospoda, začudenje, nejevoljo Ivana Andre-
jeviča!

— Kaj to pomeni? zagrmel je.

Judič je molčal.

— Ali si ti ukral te novce?

— Nikakor ne.

— Torej je nekdo ključ od tebe vzel?

— Jaz nisem dal nikomur ključa.

— Nikomur? In če nikomur — tako si ti tat.
Priznaj!

— Jaz nisem tat, Ivan Andrejevič.

— Od kod pa so se vzele te črepinje, hudič

59

te vzemi! Torej ti me goljufaš? zadnjikrat ti rečem
— priznaj!

Judič povesil je glavo ter prekrižal roki na

hrbtu.

— Ej ljudje! zaklical je Ivan Andrejevič z
zamolklim glasom.

— Kaj? mene . . . kaznovati? zašepetal je

Judič.

— Da, tebe, v čem pa si ti boljši od drugih ?
Ti tat! No, Judič! od tebe nisem pričakoval takega
sleparstva!

— Osivel sem v vaši službi, Ivan Andrejevič,
spregovoril jo Judič s silo.

— Kaj so meni mari tvoji sivi lasje! Hudič
naj te vzame s tvojo službo.

Ljudje so ustopili.

— Primite ga, pa dobro!

Ivanu Andrejeviču so ustne pobledele in za¬
trepetale. Hodil je po sobi kakor divja zver v ozki
kletki.

Ljudje se niso upali izpolniti njegove za¬
povedi.

60

— No, kaj stojite, Kamovi otroci? Ali naj ga
jaz sam zgrabim, ka-li ?

Judič stopil je k dverim . . .

— Stojte! zakričal je Ivan Andrejevič. — Ju¬
dič, zadnjikrat ti rečem, prosim te, Judič, priznaj!

— Ne morem! zastokal je Judič.

— Torej ga zgrabite, starega priliznjenca .. .
Usmrtite ga! Na mojo glavo! zakričal je razlučeni
starec.

Najedenkrat so se odprla vrata in Vasilij je
ustopil. Bil je malone še bledejši nego oče, roki
sta se tresli, vrhna ustnica se je privzdignila ter
odkrila vrsto belih in ravnih zob.

— Jaz sem kriv, dejal je s tihim a trdim
glasom. — Jaz vzel sem te novce!

Ljudje so obstali.

— Ti! Kaj? ti Vaška! brez dovoljenja Ju-
dičevega ?

— Ne! dejal je Judič: — z mojim soglasjem.
Jaz sam dal sem ključ Vasiliju Ivanoviču. Dragi
Vasilij Ivanovič, čemu ste se izvolili vznemirjati?

— Torej lej, kdo je tat! zakričal je Ivan
Andrejevič. — Hvala Vasilij, hvala! Tebe, Judič,

61

vender vsejedno ne pomilujem. Čemu mi nisi takoj
vsega priznal? Ej, vi? Kaj ste začeli? ali že ne
priznavate moje oblasti? S taboj pa se pomirjam,
golobček! pribavil je, obrnivši se k Vasiliju.

Ljudje so zopet zgrabili Judiča.

— Ne trgajte ga! zašepetal je Vasilij mej
zobmi. — Služabniki ga niso poslušali. — Nazaj’
zakričal je ter se zagnal mej nje . . . Umaknili
so se.

— Al  punt! zastokal je Ivan Andrejevič ter
privzdignivši palico, šel nad sina.

Vasilij je odskočil, zgrabil za mečev držaj, ter
ga izvlekel do polovice. Vsi so zatrepetali. Ana Pav-
lovna, kojo je privabil nemir, prikazala se je pre¬
plašena, bleda mej dvermi.

Obraz Ivana Andrejeviča se je strašno spre¬
menil. Omahnil je, povesil palico in težko se spustil
na stol zakrivši obličje z obema rokama. Nihče se
ni premaknil, vsi so stali kot zakopani, ne izvzemši
niti Vasilija. Krčevito stiskal je jekleni mečevi ročaj,
njegove oči blestele so v mrkem zlobnem bleski . .

— Idite vsi . . . vsi ven, rekel je s tihim gla¬
som Ivan Andrejevič ne odloživši rok od obraza.

62

Vsa tolpa je odšla. Vasilij ustavil se je na
pragu, potem je najedenkrat stresel z glavo, objel
Judiča, poljubil materi roko ... in čez dve uri ga
že ni bilo v vasi. Odšel je v Peterburg.

Na večer tistega dne sedel je Judič na pragu
poselske sobe. Ljudje so ga obkrožili, obžalovali ga
vroče in trpko govorili o gospodarji.

— Dosti, otroci, dejal jim je konečno: —
dosti. . . čemu ga karate? saj on sam, naš očka,
obžaluje svojo nepremišljenost. . .

Po tem dogodku Vasilij ni več videl svojega
roditelja. Ivan Andrejevič umrl je brez njega, in
umrl je gotovo s takim nemirom v srci, s kaker-
šnim naj bi Bog nikogar izmej nas ne skušal. . .
Vasilij Ivanovič je mej tem napravljal izlete, veselil
se po svojem ter sejal denar. Kako je dobival te
novce, ne morem natanko povedati- Najel si je bil
služabnika Francoza, okretnega in prekanjenega
mladiča, nekega Brusje-a. Ta človek udal se mu je
strastno ter mu pomagal v vseh njegovih mnogo-
brojnih pustolovinah. Ne namerujem vam pripove¬
dovati vseh podrobnostij, vseh nerodnostij mojega
grand’ oncle-a; odlikoval se je s tako neomejeno

63

smelostjo, s tako kačjo zvitostjo, s tako nedosežno
hladnokrvnostjo s takim okretnim in tankim umom,
da razumejem v istini neomejeno oblast tega brez¬
pravnega človeka nad blagimi dušami samimi . . .

Kmalu po očetovi smrti je Ivana Vasiljeviča
ne glede na njegovo moč pozval neki razžaljen mož
na dvoboj. Ivan Vasiljevič se je bil težko ranil
svojega sopernika in bil prisiljen odpotovati iz sto¬
lice; ukazali so, da mora živeti v svojem pomestji,
ne da bi ga ostavil. Vasilij Ivanovič štel je 30 let.
Lahko si mislite, gospoda, s kakimi občutki je ta
človek, vajen bleščečega življenja v stolici, poto¬
val v domovje. Pravijo, da je mej potjo mnogokrat
stopal iz kibitke, metal se v sneg in jokal. Nikdo
v Lučinovki ni spoznal prejšnjega veselega, ljubez¬
nivega Vasilija Ivanoviča. Govoril ni z nikomer, od
jutra do večera bil je na lovu, z vidno nestrplji-
vostjo je prenašal boječo ljubeznivost svoje matere
in brez usmiljenja zasmehoval je brata in njuni
ženi (onadva sta se bila že oba oženila) . . .

Do sedaj, mislim, vam še ničesar nijsem ome¬
nil o Olgi Ivanovni. Kot dojenka pripeljali so jo v
Lučinovko; jedva da ni umrla na poti. Olga Iva-

64

novna vzgojena je bila, kakor se pravi, v strahu
božjem in roditeljskem . . . treba je vedeti, da sta
Ivan Andrejevič in Ana Pavlovna — oba ravnala z
njo kot s hčerjo. A v njej skrivala se je iskra,
onega ognja, ki je tako jarko plamtel v duši Va¬
silija Ivanoviča. Mej tem ko si drugi otroci Ivana
Andrejeviča nijso upali razmišljati o uzrokih čud¬
nega, molčečega razdora mej njihovima roditeljema
— vznemirjai in mučil je Olgo v ranih letih po¬
ložaj Ane Pavlovne. Podobno Vasiliju ljubila je ne¬
odvisnost; vsak pritisk jo je mučil. Z vso silo duše
oklenila se je svoje dobrotnice; starca Lučinova je
sovražila in večkrat je sedeč za mizo, upiiala vanj
tako mračne pogledo, da se je celo človek, ki je
prinašal jedi na mizo, zbal. Ivan Andrejevič nij
opazil vseh teh pogledov, ker se v obče ni posebno
zanimal za svojo družino.

Sprva skušala je Ana Pavlovna iztrebiti iz nje
to sovraštvo — a nekatera smela vprašanja Olgina
zaprla so jej popolnem sapo. Otroci Ivana Andreje¬
viča obožavali so Olgo, starka pa jo je tudi ljubila,
dasi s precej hladno ljubeznijo.

Dolgo gorje zamorilo je v tej bedni ženski

65

slednjo veselost, slednje silno čuvstvo; nič tako
jasno ne dokazuje očarujoče ljubeznivosti Vasilija,
kakor to, da je privel svojo mater do tega, da ga
je goreče ljubila. Izlivi otročje nežnosti nijso bili v
duhu tistega časa, — in zato nij čudno, da Olga
ni smela kazati svoje udanosti, dasi je vselej s po
sebno nežnostjo poljubljala roko Ane Pavlovne na
večer o slovesi. Citati in pisati je jedva umela.
Dvajset let potem začele so ruske devojke citati
romane kakor dogodke markiza Glagolja, Fanfaua
in Lolote, Alekseja ali hiše v gozdi; — začele so
se učiti sekirice in peti pesni v rodi sledeče, nek¬
daj jako znane:

„Ah, možje na sveti

kot muhe k nam lete“ itd.

a v sedemdesetih letih (Olga Ivanovna rodila se je
1. 1757.) nijso imele naše vaške krasotice pojma o
vseh teh izobraževanjih. Težko nam je sedaj misliti
rusko gospodično onega veka; res je, sklepati mo¬
remo po naših babicah o stopnji omike, na kojej
se stale dvorjanke o času Katarine; a kako naj

razlikujemo to, kar se jih je polagoma prijelo v

5

66

teku njihovega dolgega življenja, od tega, kar so
bile V mladosti?

Olga Ivanovna govorila je nekoliko francoski
— as silnim ruskim izgovorom: v njenih časih še
nijso ničesar vedeli o izseljencih. Skratka, poleg vseh
svojih prednostij bila je ona vender le prava div¬
jačina  — in žalibože, v prostoti svojega srca je
z  lastnimi rokami večkrat kaznovala kako nesrečno
Ihišino.

Nekoliko pred prihodom Vasilija Ivanoviča za¬
ročili so Olgo Ivanovno s sosedom — Pavlom Afa-
nasjevičem Rogačevim, dobrim in čestnim človekom.
Priroda pozabila mu je podeliti žolča. Lastni ljudje
ga niso poslušali, šli so včasih vsi od prvega do
poslednjega in ostavili ubogega Rogačeva brez ve¬
čerje ... a nič ni moglo vskaliti tišine njegove duše
Že iz otročjih let odlikoval se je z debelostjo in
neukretnostjo, služil ni nikdar, hodil je rad v cerkev
in pel na koru. Poglejte, gospoda, ta dobri, okrogli
obraz; ozrite se v ta tihi, svetli nasmeh . . . ni-li
res, vi sami postajate veseli? Njegov oče je včasih
šel v Lučinovko in o praznikih privel s seboj Pav-
lušo, kojega so mali Lučinovi vedno mučili. Pavluša

67

je zrastel, začel je sam hoditi k Ivanu Andrejeviču,
zaljubil se v Olgo Ivanovno ter jej ponudil roko in
srce — ne ravno njej, temveč njenima dobrotni¬
koma. Dobrotnika sta pritrdila. Da bi Olgo Ivanovno
vprašala, če ji Rogačev ugaja, jima še na misel ni
prišlo. Tisti čas, kakor pravi moja babica — »niso
poznali takih nepotrebnosti." — Sicer pa se je
Olga Ivanovna kmalu privadila svojega ženina; ne¬
mogoče bi bilo ne okleniti se tega krotkega, po¬
nižnega bitja. Uzgoje Rogačev ni užil nobene; fran¬
coski znal je reči le: „bon jour“ — in na skriv¬
nem se mu je celo ta beseda zdela neprilična. A
neki šaljivec ga je še naučil to-le pesen, češ, da
je francoska: „Sonečka, Sonečka! que vous le vous
de mois — jaz vas obožavam — mais jai n’ai peu
pas“ ... to pesen peval je vselej poluglasno, kedar
se je čutil naudušenega. Tudi njegov oče bil je ne-
opisno dober; vedno hodil je v dolgem nankovem
surtuku, in kar bi mu rekli — vsemu je smehljaje
prikimaval. Od zaroke Pavla Afanasjeviča sta oba
Rogačeva — oče in sin, imela strašno opravil; pre-
delavala sta hišo, družno se pogovarjala z delavci,
napajala jih z žganjem. Do zime nista mogla do-

68

končati vseh priprav; odložili so svatbo do bodoče
jeseni; po zimi prišel je Vasilij Ivanovič. Predsta¬
vili so mu Rogačeva; vsprijel ga je hladno in ne-
brižno in pozneje ga je s svojim ošabnim vedenjem
tako pripravil v zadrego, da je ubogi Rogačev tre¬
petal tako kakor list, če ga je le videl, molčal in
prisiljeno se smehljal. Nekdaj ga je Vasilij malone
popolnoma porazil — hoteč z njim staviti, da on,
Rogačev, ne more nehati smejati se. Ubogi Pavel
Afanasjevič je skoro zajokal vsled zadrege, a v
istini! — smehljaj, neumen, posiljen smehljaj ni
hotel zginiti z njegovega potnega lica! Vasilij pa
se je leno igral s koncem svoje zavratne rute ter
ga gledal že čez mejo zaničljivo. Tudi oteč Pavla
Afanasjevič i zvedel je o prihodu Vasilija, in čez ne¬
koliko dnij — radi „ večje važnosti" — odpravil se
je v Lučinovko z namenom: »pozdravit ljubezni¬
vega gosta o prihodu v rodno Palestino." Afana-
sija Lukiča slavili so v vsej okolici radi njegovega
krasnega govorjenja — t. j. ker je umel brez obo¬
tavljanja izgovoriti precej dolg in lepo spleten sta¬
vek z lehko primesjo knjižnih besedic. Za Boga!
sedaj ni bil vreden svoje slave; bil je mnogo bolj

69

v zadregi nego njegov sin, Pavel Afanasjevič; za-
tnrmljal je nekaj popolnoma nerazumnega, in dasi
žive dni ni pil žganja, izpil je tu „radi kontenanse“
čašico (dobil je Vasilija pri zajutrku) — hotel je
vsaj zastokati z neko samostojnostjo, a čuti ni bilo
niti najmanjšega glasu. Ko je prišel domov, šepnil
je Pavel Afanasjevič svojemu očetu: „No kaj je,

očka?“ Afanasij Lukič odgovoril mu je nejevoljno
tudi šepetaje: I, ne govori !“

Rogačeva jela sta redkeje zahajati v Lučinovko.
Sicer pa ni Vasilij strašil samo njiju; v svojih bra¬
tih, v njunih ženah in tudi v sami Ani Pavlovni
zbudil je skrbno, nevoljno neukretnost . . . jeli so se
ga istinito izogibati; Vasilij je zapazil to, a na videz
ni nameraval premeniti svojega občevanja z njimi
— ko se je najedenkrat, v začetku pomladi pokazal
zopet onega ljubeznivega, milega človeka, kakeršnega
so prej poznali v njem.

Prvi izraz te nepričakovane premene bil je
nenaden prihod Vasilija k Rogačevim. Afanasiju
Lukiču bilo je posebno tesno pri srci, ko je zagle¬
dal koleselj Lučinova, a njegov strah izginil je jako
kmalu. Nikdar ni bil Vasilij ljubeznjivejši in vese-

70

lejši. Prijel je mladega Rogačeva pod pazduho, šel
z njim gledat priprave, govoril je s tesarji, dajal
jim svete, zasekaval sam zareze s sekiro, velel, da
so mu pokazali žrebce Afanasija Lukiča, vodil jih
je sam za vrv —■ in v obče pripravil je s svojo
dobrosrčno ljubeznjivostjo uboga kmeta do tega, da
sta ga oba večkrat objela. Tudi doma je Vasilij v
nekolikih dneh kakor poprej zmešal vsem pamet:
uvel je razne smešne igre ; dobil je godcev; povabil
sosede in sosedke ; pripovedoval je starkam na sme¬
šen način mestne spletke; po malem postopal je za
mladenkami; izmišljal si je nenavadna razveselje¬
vanja, umetalni ogenj itd., s kratka oživil je vse.
Otožni, mračni dom Lučinovih spremenil se je na-
jedenkiat v nekako šumno, blesteče, čarobno biva¬
lišče, o kojem je jela govoriti vsa okolica. — Tej
nenadni premeni čudili so se mnogi, veselili se je
vsi; čule so se razne govorice; zvedeni ljudje
dejali so, da je Vasilija Ivanoviča doslej mučila
kaka skrivna skrb, da se mu je predstavila
možnost povrniti se v stolico ... a do istinitega
uzroka prerojenja Vasilija Ivanoviča ni prodrl
nihče.

71

Olga Ivanovna, gospoda, bila je jako lepa. —
Sicer je njena krasota bolj obstajala v nenavadni
nežnosti in svežosti telesa, v pokojni milini kretanja r
— kakor v strogi pravilnosti posameznih potez..
Priroda obdarila jo je z neko samostojnostjo; njena
vzgoja, — rasla je kot sirota — razvila je v njej
previdnost in trdnost. Olga ni pripadala števila
tihih in zaspanih gospodičen; a jedno čuvstvo le
dozorelo je v njej popolnem: sovraštvo do dobrot¬
nika. Sicer mogle so tudi druge bolj ženske strasti
vsplamteti v duši Olge Pavlovne z nenavadno, bo¬
lestno silo ... a v njej ni bilo one ponosne hladno¬
krvnosti, one stisljive dušne kreposti, niti one samo¬
ljubne osredotočnosti, brez kojih vsaka strast jako-
hitro izgine. — Prvi pojavi takih polutvorečib, polu-
trpecih duš so včasih jako strmoglavi: a one slepe
same sebe jako kmalu, posebno kadar pride do
nepristranskega primerjanja priznanih pravil; boje
se nastopkov . . . Mej tem pa vam, gospoda, od¬
krito priznavam: na mene napravljajo ženske take
vrste močnejši utis . . . (Pri teh besedah izpraznil je-
pripovedovalec kupico vode. — Neumnosti! neum¬
nosti ! mislil sem si jaz, gledajoč njegovo okroglo-

72

brado: — na tebe, ljubi prijatelj, ne napravlja nič
na sveti „močnejšega utiša“.) . . .

Peter Tedorovič je nadaljeval! — Gospoda,
jaz verujem v kri, v pleme. Olga Ivanovna imela
je več krvi, kakor n. pr. njena nazvana sestrica —
Natalija. V čem pa se je pojavljala ta „kri“, me
bodete vprašali? — da, v vsem: v obliki rok, usten,
v zvoku glasu, v pogledu, v hoji, v pričeski (frisur),
v gubali obleke celo. V vseh teh malenkostih skri¬
valo se je nekaj posebnega, dasi moram priznati,
da bi ta . . . kako bi rekel? ... ta distinction, ki
se je spajala z usodo Olge, ne zanimala Vasilija,
ako bi jo srečal v Peterburgu. V vasi pa, v samoti,
nij vzbudila samo zanimanja — temveč bila je tudi
jedini uzrok one premene, o kojej sem vam poprej
govoril.

Sodite sami! Vasilij Ivanovič si je rad sladil
življenje ... nij mogel, da bi se ne dolgočasil v
vasi; njegova brata sta bila dobra dečka, a popol¬
nem omejena človeka: on nij imel nič občnega z
njima; sestra njegova Natalija porodila je v teku
treh let svojemu soprogu štiri otroke; mej njo in
Vasilijem je bilo celo brezdno . . . Ana Pavlovna je

73

hodila v cerkev, molila, postila se in pripravljala
na smrt. Ostala je sama Olga, sveža, boječa, mila
devojka . . . Vasilij se sprva nij zmenil za njo . . ,
in kdo pač se zanima za gojenko, za siroto, za re¬
jenko ! . . . Nekdaj, v začetku pomladi, šel je po
vrtu in s palčico odbijal glavice cikorij, teh neum¬
nih, rumenih cvetlic, ki se v taki množini prve pri¬
kažejo po jedva zelenečih logeh. — Sprehajal se
je po vrtu pred hišo, vzdignil glavo — in zagledal
Olgo Ivanovno. Sedela je z bokom pri okni in za¬
mišljeno gladila kosmatega mačka, ki se je predeč
in mežikajoč ugnjezdil na njenih kolenih in z veli¬
kim zadovoljstvom nastavljal svoj nosek pomladnemu
precej žarnemu solncu. Olga Ivanovna bila je oble¬
čena v belo jutranjo obleko s kratkimi rokavi;
njeni goli, bledo-rožnati ne popolnoma razviti ple¬
četi in roki dihali sta svežost in zdravje; nevelika
čepica objemala je previdno njene goste, mehke
svilnate kodre; obraz jej je slehka plamtel: nij bilo
davno, kar se je zbudila. Njen tenki in gibčni vrat
se je tako milo naprej nagnil; tako očarujoče-ne-
brižno, tako sramežljivo dihala je njena nestisnena
postava, da je Vasilij Ivanovič (dober poznavalec)

74

nehote obstal in se zagledal. Najedenkrat prišlo mu
je v glavo, da se ne sme Olge Ivanovne puščati v
njenej prvobitnej nevednosti; da utegne iz nje po¬
stati sčasoma premila in preljubezniva ženska. Pri-
kral se je k oknu, stopil na prste in na belo in
gladko roko Olge Ivanovne ne mnogo pod laktjo
pritisnil tih poljub. — Olga je vskriknila in skočila
po konci, maček privil je rep in švignil na vrt,
Vasilij Ivanovič jo je s smehljajem obdržal za
roko . . . Olga je vsa do ušes zarudela; on začel
se je norčevati iz njenega strahu . . . vabil jo je, da
se sprehaja z njim; a najedenkrat opazila je Olga
Ivanovna nebrižnost svoje toalete — in »hitreje
kakor srna hitra pihnila v drugo sobo.

Isti dan odpravil se je Vasilij k Rogačevim,
Najedenkrat razveselil in ujasnil se mu je duh. Va¬
silij nij se zaljubil v Olgo, ne! — iz besede „lju-
bezen“ norčevati se ne pristuje . .. Našel si je opra¬
vilo, postavil si je nalogo in se radoval z radostjo
delavnega človeka. Mislil nij niti na to, da je ona
— rejenka njegove matere, nevesta drugega; — le
jeden trenotek nij sebe slepil; on je jako dobro
vedel, da ona ne bode njegova žena . . . Morebiti

75

da ga je oproščala strast — res ne vzvišena, ne
blaga, a vendar dovolj silna in mučeča strast. Ra-
zumeje se, da se nij zaljubil kot otrok; udajal se
nij brezmejni zamaknenosti; on je jako dobro vedel,
česa je hotel in k čemu je stremil.

Vasilij Ivanovič je imel popolno sposobnost,-
da je v jako kratkem časi privadil na se drugega,,
tudi v predsodkih živečega in boječega človeka. Olga
je kmalu prenehala se ga bati. Vasilij Ivanovič
uvel jo je v nov svet. Pisal je za njo sekirice, po¬
učeval jo v godbi (sam je igral izvrstno flavto), či-
tal jej knjige, dolgo pogovarjal se z njo . . . Glava
se je obrnila ubogi kmetici. Vasilij si jo je popol¬
noma pokoril. Znal je govoriti z njo o tem, kar
jej je bilo do tedaj tuje, in govoril jej je v razum¬
nem jezici. Olga upala se je po malem razodevati
mu svoja čutila, on jej je pomagal, pravil jej je-
besede, kojih ona nij mogla najti, ni je plašil, tem¬
več zdaj zadržaval, zdaj podpiral njene izlive . . ^
Vasilij zanimal se je za njeno vzgojo, ne iz brez¬
koristne želje, da bi v njej vzbudil in razvil spo-
i; sobnoston je prosto hotel približati si jo neko¬
liko in je vedel, _ da se pridobi nevedno, boječo, a

76

rsamoljubno žensko lažje z umom nego s srcem.
.Ako bi bila Olga tudi nenavadno bitje, ne bi bil
mogel Vasilij tega nikakor zapaziti, ker je občeval
z njo kakor z otrokom; vi, gospoda, pa že veste,
da na Olgi ni bilo nič posebno pomenljivega. Va¬
silij skušal je po možnosti delovati za njeno iz¬
obrazbo, in cesto odhajala je ona na večer od njega
s takim vrtincem novih obrazov, besed in mislij v
glavi, da ni bila v stanu zaspati do zore in da je
nemirno vzdihuje neprestano pritiskala goreča lica
k hladnim blazinicam, ali ustajala, hodila k oknu,
in plašno ter pohotno gledala v temno daljavo. Va¬
silij polnil je vsak trenotek njenega življenja, o ni¬
komer drugem ni misliti mogla. Za Rogača se je
kmalu nehala brigati. Vasilij ni kot okreten in zvit
človek v njegovi prisotnosti govoril z Olgo; temveč
ali ga zabaval, da se je smejal do solz, ali začel
kako šumno igro, sprehod na konji, čolnačenje po
reki z baklami in godbo ... s kratka, ni se hotel
razodeti Pavlu Afanasjeviču. Vender je neglede na
zvitost Vasilija Ivanoviča Rogačev z žalostjo občutil
da je on, ženin in bodoči mož Olgin, postal za njo
kakor tuj človek ... a vsled svoje brezmejne do-

77

brote bal se je, da bi jo razžalil z očitanjem, dasf
jo je v istini ljubil in čislal njeno udanost. Ako je
bil sam z njo, ni vedel kaj govoriti in skušal je le
kako uslužnega se storiti. Prošla sta dva meseca . . .
Olgi izginila je slednjič vsa samostojnost, vsa volja;
slabi in molčeči Rogačev ni jej mogel biti opora;
tudi se ni mogla protiviti očarovanju, in z one¬
moglim srcem udala se je brez protivja Vasiliju

Olga Ivanovna je tedaj gotovo spoznala ra¬
dosti ljubezni, a ne na dolgo. Daši je ni Vasilij,
ker ni imel druzega posla — ne le ne prezrl, tem¬
več oklenil se je in nežno skrbno razpestovaval,
prišla je Olga sama do tega, da celo v ljubezni ni
našla sreče — in vendar se ni mogla odtrgati od
Vasilija. Jela se je vsega bati, misliti ni smela,
razgovarjala se ni o ničemer, prestala je čitati,
strah jo je mučil. Včasih posrečilo se je Vasiliju,
da jo je potegnil za seboj ter da je vseh in vsega
pozabila, drugi dan pa jo je že našel bledo, tiho, z
ohladelimi rokami, z brezmiselnim nasmehom na
ustnih . . . Pričel se je jako težaven čas za Vasilija,
a nijedna težava ga ni mogla preplašiti. Osredo¬
točil se je ves, kakor izveden igralec. — Nikakor

78

se ni mogel zanesti na Olgo Ivanovno; spreminala
se je neprestano, bledela, rudela in plakala je . . .
njena nova uloga nij je krepila. Vasilij delal je za
dva; v njegovem bujnem in šumnem veselji bi le
izvedeni motrilec mogel zapaziti mrzlični trud: igral
se je z bratoma, s sestrami, z Rogačevimi, s sosedi,
s sosedkami — kakor s peškami; vedno je bil na
straži, izgubil ni nijednega pogleda, nijednega kre-
tanja, dasi se je kazal brezdelnega človeka; vsako
jutro stopal je v boj in vsak večer ponašal se je z
zmago. — Nič se ni obteževal s tako strašno de¬
lavnostjo; spal je štiri ure na dan, jedel je jako
malo in bil zdrav, svež in vesel. Mej tem približal
se je dan poroke, Vasilij prepričal je samega Pavla
Afanasjeviča, da je treba odložiti, potem poslal ga
je v Moskvo, da nakupi raznih potrebnostij, a sam
dopisa val si je s Peterburškimi prijatelji, Delal
ni toli iz sožalenja do Olge Ivanovne, kakor
iz  veselja in ljubezni do dela in nemira . . . .
Poleg tega — mi je Olga Ivanovna jela presedati,
in večkrat, po kakem negotovem izlivu, strasti, po¬
gledal jo je, kakor nekedaj Rogačeva, Lučinov bil
je vedno vsem uganka; v hladnoti njegove neiz-

79

prosne duše čutili ste prisotstvo čudnega, nekako
južnega plamena; in v besnečem razburjenji strasti
vela je od tega človeka hladnota. — Pri drugih
ljudeh občeval je z Olgo Ivanovno kakor poprej;
na samem pa se je igral z njo kakor mačka z mišjo,
ali jo je plašil s sofismi, ali jo je bridko in stru¬
peno nadlegoval, ali je slednjič zopet padal k nje¬
nim nogam ter jo potegnil s seboj kakor vrtinec
smeti ... in nij se tedaj hlinil zaljubljenega . . .
temveč v istini je sam omahoval . . .

Nekedaj, precej pozno na večer, sedel je Va¬
silij sam v svojej sobi in z zanimanjem prebiral
zadnja pisma, koja je dobil iz Peterburga — ko
so najedenkrat vrata tiho zaškripala in je ustopila
Palaška, strežnica Olge Ivanovne.

— Kaj hočeš ti? vprašal jo je Vasilij precej
surovo.

— Gospodična vas je izvolila k sebi prositi.

— Zdaj ne morem. Idi . . . Nu, kaj stojiš?
nadaljevai je videč, da Palaška nij odšla.

— Gospodična je ukazala reči, da se jako

mudi.

Kaj pa je tam takega?

80

— Izvolite sami pogledati . . .

Vasilij je ustal, jezno zagnal pisma v miznico
ter se odpravil k Olgi Ivanovni. Sedela je sama v
kotu -• bleda in ne ganeč se.

— česa želite? vprašal jo je ne posebno
vabljivo.

Olga ga je pogledala in zadrhtavši zakrila oči.

— Kaj je z vami ? . . . Kaj je s teboj, Olga ?

Prijel jo je za roko . . . Koka Olge Ivanovne
je bila hladna kakor led . . . Hotela je govoriti . . ..
a glas jej je zamrl . . . Ubogi ženski nij ostal no¬
ben premislek radi njenega položaja.

Vasilij se je nekoliko vznemiril. Soba Olge
Ivanovne nahajala se je dva koraka od spalnice
Ane Pavlovne. Vasilij sedel je previdno k Olgi, po¬
ljubljal in grel njeni roki, tolažil jo šepetaje. Ona
ga je poslušala in molčala, zlehka je vzdrhtevala.
Mej dvermi je stala Palaška in tiho utirala solze.
V sosedni sobi je težko in premerjeno stokalo ni¬
halo in čulo se je dihanje spečega človeka. Pre-
mrlost Olge Ivanovne razrešila se je konečno v
solzah in tihem ihtenji. Solze so kakor nevihta: p»
njih je človek vselej tišji. Ko se je Olga Ivanovna

81

Dekoliko umirila in je le še izredka krčevito zaih¬
tela, kakor otrok, klečal je Vasilij pred njo na ko¬
lenih ter jo je z ljubeznivostmi in nežnimi obeti
popolnem upokojil, dal jej je vode, spravil jo spat
in odšel. Vso noč se nij slekel, napisal je dvoje ali
troje pisem, sežgal je dva ali tri papirje, poiskal
zlat medaljon s sliko ženske črnoobrvne in črnooke,
z licem sladkostrastnim in smelim, dolgo motril je
njene poteze in zamišljen hodil po sobi. Drugo
jutro za čajem videl je z nenavadno nejevoljo za-
rudele, otekle oči in bledo, vznemirjeno obličje uboge
Olge. Po zajutreku predložil jej je, da se gre z
njim po vrtu sprehajat. Olga šla je za Vasilijem
kakor poslušna ovca. Ko se je črez dve uri vrnila
iz vrta — bila je vsa spremenjena; dejala je Ani
Pavlovni, da jej nij dobro ter legla v postelj. Mej
sprehodom povedal jej je Vasilij s primernim ke¬
sanjem, da je na skrivnem zaročen — bil je ravna
tak neoženjenec, kakor jaz. Olga Ivanovna nij omed¬
levala — omedlevajo le v gledišči; a najedenkrat
je omedlela, dasi se sama ni samo ne nadejala omo¬
žiti se z Vasilijem Ivanovičem, temveč se je celo
bala kakorkeli o tem premišljevati. Vasilij začel jej

82

je dokazovati potrebo ločitve z njim in poroke z
Rosačevim. Olga Ivanovna gledala ga je v nemem
strahu. Vasilij govoril je hladno, stvarno, temeljito;
spoznaval je sebe krivim, kesal se — a končal vse
svoje razsodbe s sledečimi besedami: „Kar je prošlo,
se ne vrne; treba je delati." Olga zmešala se je
popolnem; bilo jej je strašno, mrzko; otožen, težak
obup se je je polastil; želela si je smrti — in s
strahom pričakovala je razrešitve Vasilija.

— Treba je vse razodeti materi, dejal je
.slednjič.

Olga je obledela; nogi sta se jej šibili.

— Ne boj se, ne boj se, trdil je Vasilij: —
zanesi se na-me; jaz te ne bom zapustil... jaz
bom vse uredil. . . zaupaj na-me.

Uboga ženska pogledala je nanj z ljubez¬
nijo ... da, z ljubeznijo, in z globoko, dasi brez¬
upno udanostjo.

— Jaz bom vse, vse poravnal, dejal jej je
za slovo Vasilij ... in poslednjikrat je poljubil njeni
ohladeli roki . . .

Ko je drugo jutro Olga Ivanovna jedva ustala
az postelje — odprle so se njene dveri ... in Ana

83

Pavlovna prikazala se je na pragu. Podpiral jo je
Vasilij. Molče prišla je do stola in sedla molče. Va¬
silij stal je poleg nje. Kazal se je pokojnega; obrvi
so se mu vzdignile in ustni zlahka razkrili. Ana
Pavlovna, bleda, nejevoljna, jezna hotela je govoriti
— a glas se jej je izneveril. Olga Ivanovna jč s
strahom pogledala svojo dobrotnico — svujega lju¬
bimca : strašno jej je zatrepetalo srce ... s krikom
pala je sredi sobe na koleni in si zakrila obraz z
rokama . . . „ Torej — je res ... res .. .“ zašepe¬
tala je Ana Pavlovna ter se priklonila k njej . . .
„Odgovorite vender!" nadaljevala je trdo zgrabivši
Olgo za roko.

— Mamica! čul se je medni glas Vasilija. —
Obljubili ste mi, da je ne bodete vznemirjali.

— Hočem . . . priznaj vender . . . priznaj . . .
je li res? res?

— Mamica . . . spomnite se . .. dejal je počasi
Vasilij.

Jedina ta beseda je silno pretresla Ano Pav¬
lovim. Naslonila se je na stolovo naslonjalo in za¬
ihtela.

Olga Ivanovna je tiho privzdignila glavo ter

84

se hotela vreči k starkinim nogam, a Vasilij jo je
zadržal, vzdignil in posadil na drug stol. Ana
Pavlovna je nadalje plakala in šepetala pretrgane
besede.

— Poslušajte, mamica, rekel je Vasilij. — Ne
morite sami sebe; še se lahko pomore . . . Ako Ro¬
gačev . . .

Olga Ivanovna je vzdrhtela in se poravnala.

— Ako je Rogačev, nadaljeval je Vasilij po¬
menljivo ozrši se na Olgo, — mislil, da bo brez
kazni osramotil častno družino . . .

Olgi Ivanovni bilo je strašno.

— V moji hiši, zastokala je Ana Pavlovna . . .

— Umirite se, mamica. On se je okoristil z
njeno neizkušenostjo, z njeno mladostjo, on ... vi
hočete nekaj reči? pristavil je, videč, da se Olga k
njemu sili . . .

Olga Ivanovna pala je s stola.

— Jaz grem takoj k Rogačevu. Pripravil ga
bom, da se bo še danes oženil z njo. Bodite pre¬
pričani, jaz mu ne dovolim, da bi se iz nas nor¬
čeval . . .

— A...  Vasilij Ivanovič . . . vi . . . zašepetala
je Olga.

85

Dolgo in hladno jo je gledal. Umolknila je zopet.

— Mamica, dajte mi besedo, da je ne boste
vznemirjali do mojega povratka. Poglejte — jedva
da še živi. A tudi vam je treba, da se oddahnete.
Zaupajte v me; odgovoril bom za vse; na vsak na¬
čin počakajte moje vrnitve. Ponavljam vam — ne
mučite ni nje, ni sebe — in nadejajte se na me.

Približal se je k dverim in obstal.

— Mamica, rekel je, — idite z menoj, osta-
vite jo samo, prosim vas!

Ana Pavlovna je ustala, stopila k sveti po¬
dobi, priklonila se do tal in tiho sledila sinu. Olga
Ivanovna spremljala jo je molče in nepremično z
očmi.

Vasilij vrnil se je brzo, zgrabil jo za roko,
šepnil jej na uho: „zaupajte v mene in ne izdajte
naju", in takoj odšel. . . „Bursje!“ zakričal je, brzo
hiteč po stopnjicah. „Bursje!“ . . .

črez četrt ure je že sedel v koleslji s svojim

slugo.

Tisti dan starega Rogačeva ni bilo doma. Šel
je v okrajno mesto nakupit m uboj ara *) za kaftane

*) Polusvileno buharsko blago.

86

svojim poslom. Pavel Afanasjevič sedel je v svo¬
jem kabineti, ter pregledoval zbirko obledelih me¬
tuljev. Privzdignivši obrvi in raztegnivši ustni pre¬
obračal je pazno z iglo krhki peroti »ponočne sfinge
ko je najedenkrat očutil na svojih plečah neveliko,
a težko roko. Ozrl se je — pred njim je stal
Vasilij.

— Zdravo, Vasilij Ivanovič, dejal je, ne brez
nekega začudenja,

Vasilij ga je pogledal ter se usedel predenj
na stol.

Pavel Afanasjevič se je nasmehnil ... in po-
gledavši Vasilija užalostil se je, odprl usta in skle¬
nil roki.

— Povejte mi, Pavel Afanasjevič, rekel je
najedenkrat Vasilij: — mislite li kmalu napraviti
poroko ?

— Jaz? . . . kmalu . . . konečno . . . jaz, s svoje
strani . . . sicer kakor vi in vaša sestrica . . . jaz, s
svoje strani pripravljen sein makari jutri.

— Krasno, krasno. Vi ste jako nestrpljiv člo¬
vek, Pavel Afanasjevič.

— Kako to?

87

— Čujte, omenil je Vasilij Ivanovič ustavaje:
— jaz vem vse; vi me razumete in jaz vam za¬
povedujem, da se že jutri brez odlašanja oženite z
Olgo!

— Dovolite, dovolite, sicer, dejal je Rogačev,
nepremaknivši se z mesta: — vi mi zapovedujete?
jaz sem sam prosil Olgine roke in ničesar mi ni
treba zapovedovati ... v resnici, Vasilij Ivanovič,
jaz vas ne razumem.

— Ne razumeš?

— Ne, res ne razumem.

— Ali se mi zavežeš, da se boš z njo oženil
že jutri?

— A prosim vas, Vasilij Ivanovič ... ali niste
vi sami večkrat odložili najino poroko? Brez vas
bi se bila že davno vršila. Tudi sedaj se ne mislim
braniti, kaj vendar pomenijo vaše grožnje, vaša se¬
danja zahtevanja?

Pavel Afanasjevič otrl si je pot s lica.

— Ali se mi zavežeš z besedo, govori: da ali
ne? ponovil je polagoma Vasilij.

— Izvolite . . . zavežem se . . . a . . .

— Dobro. Zapomni si . . . Ona pa je vse pri¬
znala.

88

— Kdo je priznal?

— Olga Ivanovna.

— A kaj je priznala?

— Čemu se hlinite pred manoj, Pavel Afa-
nasjevič? Saj vam vender nesem tuj?

— V čem se hlinim? jaz vas ne razumem,
ne razumem, gotovo ne razumem. Kaj bi bila mogla
Olga priznati?

— Kaj ? Postali ste mi nadležni. Znano
je, kaj.

— Naj me strela ubije ...

— Ne, jaz te bom ubil — ako se ne poročiš
z njo . . . razumeš?

— Kako! . . . Pavel Afanasjevič skočil je po
konci ter obstal pred Vasilijem: Olga Ivanovna . ..
vi pravite . . .

— Okreten si, bratec, okreten, priznavam, —
smehljaje poteptal ga je Vasilij po rami: dasi si na
videz ponižen . . .

— Bog, moj Bog ... Vi me bodete pripra¬
vili ob um . . . kaj hočete reči, govorite za Boga!

Vasilij nagnil se je k njemu ter mu zašepetal
.nekaj na uho.

89

Rogačev je vskriknil.

— Kaj? — jaz? . . .

Vasilij zateptal je z nogo.

— Olga Ivanovna? Olga? . . .

— Da . . . vaša nevesta . . .

— Moja nevesta... Vasilij Ivanovič ... ona ...
ona ... jaz je niti poznati nečem več, zakričal je
Pavel Afanasjevič. — Bog bodi z njo! Kaj mislite
da sem jaz? Ogoljufati mene — mene ogoljufati...
Olga Ivanova, ali se vam ne zdi greh, ali vas ne
teži vest. . . (Solze zalile so mu oko.) — Hvala
vam, Vasilij Ivanovič, hvala vam . . . Jaz pa je
sedaj niti poznati nečem! nečem! nečem! in£ne
govorite . . . Ah, moj oče — kaj sem doživel! . . .
Dobro, dobro!

— Treba se vam je obnašati kakor otroku,
opomnil je hladnokrvno Vasilij Ivanovič. — Za¬
pomnite si, zavezali ste se mi z besedo: jutri je
poroka.

— Ne, tega ne bo! Dosti, Vasilij Ivanovič,
drugič vas v prašam — kaj mislite, da sem jaz ?
velika čast zame, ponižno se zahvaljujem. Oprostite!

— Kakor hočete! dejal je Vasilij —Vzemite

meč!

90

Kaj meč . . . čemu meč?

čemu? Lejte čemu!

Vasilij potegnil je svoj francoski, tenki, gibki
meč ter ga na lahno zvil ob tla.

— Vi se hočete ... z menoj. . . boriti . . .

— Tako je.

— No, Vasilij Ivanovič, oprostite, mislite se
v mojem položaji! Kako morem pač jaz, sodite
sami, za tem, kar ste mi povedali . . . jaz sem ča¬
sten človek, Vasilij Ivanovič, jaz sem dvorjan.

— Vi ste dvorjan, vi ste časten človek, —
torej izvolite se z menoj boriti!

— Vasilij Ivanovič!

— Zdi se mi, da se bojite, gospod Rogačev.

— Prav nič se ne bojim, Vasilij Ivanovič.
Hoteli ste me prestrašiti Vasilij Ivanovič. Češ, jaz
ga bom preplašil, bal se bo, z vsem bo soglasen . . .
Ne, Vasilij Ivanovič, jaz sem ravno tak dvorjan,
kot vi, dasi res nisem užil velikomestne odgoje in
preplašili me ne bodete, oprostite!

— Jako dobro, dejal je Vasilij: — kde pa je
vaš meč?

— Eroška! zakričal je Pavel Afanasjevič.

91

Ustopil je človek.

— Dobodi mi meč — tam, saj veš, pod
streho . . . hitro . . .

Eroška je odšel, Pavel Afanasjevič je na jeden-
krat nenavadno obledel, počasi slekel je spalno’
suknjo, oblekel kaftan rudeče barve z velikimi
gumbi . . . zavezal okrog vratu ovratno ruto . .
Vasilij ga je gledal ter se igral s prsti desne roke.

— Torej kaj je? ali se bova gorila, Pavel
Afanasjevič?

— Če se je treba boriti, boriva se, dejal je
Rogačev in polagoma zapel suknjo.

— Ej, Pavel Afanasjevič, čuj moj svet: oženi
se . . . kaj je tebi . . . Jaz pa, veruj mi . . .

— Ne, Vasilij Ivanovič, prekinil ga je Roga¬
čev. — Vem, da me bodete ubili ali pokvečilij.
svoje časti pa zapraviti nečem; če je treba umreti,
naj umrjem!

Eroška je vstopil in trepetaje podal Rogačevu
star meč v usnjati razpokani nožnici. Tisti čas no¬
sili so vsi dvorjani meče, kedar so bili napudrani^
stepski pomeščiki pa so se pudrali dvakrat na leto.
Eroška stopil je k dverim ter zaplakal. Pavel Afa-
nasjevič spodil ga je iz sobe.

92

— Sicer Vasilij Ivanovič, opomnil je z nekim
nemirom: — jaz se ne morem takoj z vami boriti;
dovolite, da odloživa najin dvoboj do jutri; očeta
ni doma; in tudi bi ne bilo slabo, ko bi za vsak
slučaj spravil svoje stvari v red.

— Zopet začenjate se bati, kakor vidim, mi-
lostivi gospod!

— Ne, ne, Vasilij Ivanovič, a sodite sami . . .

— Čujte, zakričal je Lučinov: — pripravili
ste me ob potrpljenje ... Ali mi dajte besedo, da
da se bodete takoj poročili, ali se borite ... ali
vas pretepem s palico, kakor strahopetca, razumete?

— Pojdiva na vrt, odgovoril je skozi zobe
Rogačev.

A najedenkrat odprla so se vrata in stara
pestunja Efimovna privršela je vsa razmršena v
sobo, padla pred Rogačevim na koleni, zgrabila ga
za nogi . . .

— Ljubček moj! zaupila je: — dete moje . . .
kaj nameravaš? Ne pogubi nas siromakov, ljubček.
Ubil te bo, golobček moj! Ukaži nam samo, ukaži,
mi bomo tega nesramneža takoj s čepicami iz¬
gnali . . . Pavel Afanasjevič, dete moje, boj se Boga!

93

Mej dveitfri prikazala se je množica bledih in
vznemirjenih obrazov . . . pokazala se je tudi rudeča
brada staroste . . .

— Pusti me, Efimovna, pusti! dejal je Rogačev,

— Ne pustim te, dragi, ne pustim. Kaj ka-
niš ti, ljubček, kaj! In kaj bode rekel Afanasij
Lukič? Vse nas bo spravil z belega sveta ... In
vi, kaj stojite? Primite nezvanega gosta pod paz¬
duho in peljite ga ven iz hiše, da ne bo njegovega
duha tu . . .

— Rogačev! zakričal je grozno Vasilij Ivanovič.

— Ti si zblaznela, Efimovna, ti me sramotiš,
oprosti . . . rekel je Pavel Afanasjevič. — Idi, idi
z Bogom, in tudi vi, pojdite ven, slišite? . . .

Vasilij Ivanovič stopil je hitro k odprtemu
okencu, vzel je majheno sreberno piščalko — na
lahno zažvižgal . . . Bursje odzval se je nedaleč.

Lučinov se je takoj obrnil k Pavlu Afanasjeviču.

— Kako se bo ta komedija končala?

— Vasilij Ivanovič, jaz pridem jutri k vam
— kaj hočem storiti s to zblaznelo babo . . .

— E! vidim, z vami se ne da govoriti, dejal
je Vasilij ter privzdignil palico . . .

94

Pavel Afanasjevič izstrgal se je, pahnil Efi-
ciovno v stran, zgrabil meč ter skočil skozi druge
■dveri na vrt.

Vasilij stekel je za njim. Prihitela sta oba v
leseno uto, umetno okrašeno na kitajski način, za¬
prla se in potegnila meče. Rogačev se je nekedaj
učil boriti, sedaj pa je jedva umel mahniti z me¬
čem, kakor pristuje. Klini sta se križali. Vasilij sc
je vidno igral z mečem Rogačeva. Pavel Afanasjevič
se je usopel, blednel je, in osuplo gledal v obraz
Lučinovu. Mej tem začuli so se na vrtu kriki; tolpa
naroda hitela je k utici. Najedenkrat slišal je Ro¬
gačev prodirajoč, starikav krik . . . spoznal je glas
svojega očeta. Afanasij Lukič tekel je brez čepice
z  razmršenimi lasmi pred vsemi obupno mahajoč z
rokama.. .

S tem, da je silno in nepričakovano zavihtel
Mino, izbil je Vasilij meč iz roke Pavla Afanasjeviča.

— Ženi se, brat, rekel mu je, — dosti si se
norčeval.

— Ne bom se oženil, zašepetal je Rogačev,
zamižal in se stresel.

Afanasij Lukič jel je ulamljati utičine dveri.

95

— Nečeš? zakričal je Vasilij.

Rogačev zmajal je zanikujoče z glavo.

— Nu, hudič s teboj!

Ubogi Pavel Afanasjevič pal je mrtev na tla:
meč Lučinova zabodel se mu je v srce . . . Vrata
so zahreščala, starec Rogačev priril se je v utico,
a Vasilij poskočil je bil že skozi okno.

čez dve uri stopil je v sobo Olge Ivanovne . . .
S strahom prihitela mu je naproti . . . Molče se jej
je priklonil, potegnil meč in prebodel na mestu,
kjer je srce sliko Pavla Afanasjeviča . . . Olga je
vskriknila in polumrtva pala na tla . . . Vasilij od¬
pravil se je k Ani Pavlovni. Našel jo je v molil¬
nici. — »Mamica 8 , dejal je, »maščevani smo.“ —
Uboga starka je vzdrhtela in molila naprej.

čez teden dnij odpotoval je Vasilij v Peter¬
burg — in čez dve leti povrnil se je v vas pokve-
čen od mrtvouda, mutast. Našel ni več mej živimi
ni Ane Pavlovne, ni Olge in umrl je kmalu sam v
rokah Judiča, ki ga je pital kakor otroka in jedini
razumel njegovo nezvezno šepetanje.

COBISS

e

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000503198