Tartuffe je eden izmed tistih Molierovih likov, ki je doživljal v svoji dolgi gledališki biografiji zelo različne interpretacije in ki take interpretacije zaradi svoje specifične narave dejansko tudi dopušča. Souček ga je igral predvsem kot sleparja in arivista, ki ni svetohlinec iz svojih notranjih dispozicij, ampak zgolj iz trenutne potrebe, in je s tem, se mi zdi, svojega junaka malce poenostavil. Igral pa ga je prepričljivo in z zamahom: Dal mu je močno brutalne karakterne črte in je ostro izpostavil razloček med njegovim hlinjenim videzom in njegovo resnično podobo. Predstavil ga je kot zlikovca, ki niti ni preveč premeten in prepaden in ki ga lahko delo, ki ga ima z Orgonom, malce uspava. Njegov odnos do Elmire je tudi precej nezapleten, saj ne sloni na čustvu, ampak na primitivni pohotnosti; ta pri njem podre, kar je zgradila njegova preračunljivost. Kot pustolovec sprejme svoj poraz hladnokrvno na znanje ter ga kvitira s prešerno pobalinsko gesto, kot pristoja človeku njegovega poklica.
Z Orgonom nam je dal Miklavc eno izmed svojih najbolj živih, najbolj verjetnih in najbolj nekonvencionalnih karakternih postav. Njegov Orgon je bil resda bolj dobrodušen kot gospodovalen, malce forsiran v izbruhih in v zgradbi vloge morda preveč linearen in monoton, toda v svoji dobrodušnosti, zaupljivosti in naivnosti je bil kljub rahlo stilizirani komični igri vseskozi resničen in doživet.
Valer je skupaj z Marijano predstavnik tiste tradicionalne, igrive komike, ki jo je bil Moliere podedoval po svojih predhodnikih. Benedičič je dal temu negodnemu ljubimcu vso potrebno komično barvo in komično napetost, tako da ga je že nagnil v farso, in je ž njim ustvaril stilno in značajsko najbolj enovit in najbolj dosleden lik v tej predstavi. Pri ugodnem in čistem vtisu, ki ga je zapustila njegova igra, ima nedvomno velik delež vzgledna razumljivost njegove izreke in dobro obvladanje verza, ki ga Benedičič govori naravno, brez forsirane govorne tehnike in brez pretiranega izigravanja.
Ostale vloge so bile odigrane večidel manj izrazito in dostikrat tudi manj domišljeno in funkcionalno.
Stara Pernellova Vide Juvanove je bila deloma tudi po krivdi mizanscene preveč hrupna in viharna, več dostojanstva in vzvišene samozavesti bi gotovo bolj pristajalo gospe njenih let in njenega ugleda. — Helena Erjavčeva v Elmiro ni vložila tiste naravne plemenitosti in inteligence, ki odlikuje to žensko postavo. Tudi sicer je bila v igri pretoga in premalo naravna in preretorična v dikciji. — Marijana Mihaele Novakove je bila odzivna in polna detajlov v soigri z Valerom, drugje pa je bila manj izrisana. Njena mimika je bila preizrazita za ta nežni lik. — Dorinina vloga je bila, kot smo že omenili, predvsem spodrsljaj v režijski zamisli. Marija Benkova je jo odigrala tekoče, živahno in z dokajšnjo mero sproščenosti, vendar se zdi, da je igrala bolj iz svojega
osebnega temperamenta kot pa iz temperamenta svoje vloge. — Kleant, zastopnik razumne umerjenosti, je našel v Rudiju Kosmaču toplega in simpatičnega tolmača. — Ranerjev Damis je bil premalo barvit, njegova zaletavost je bila psihološko premalo izrisana in v podrobnostih premalo izoblikovana. — Anton Homar kot birič in Dušan Škedl kot policijski uradnik nista prerasla skromnega okvira svojih vlog.
Kostumi Alenke Bartlove so bili kot stilizacija sodobnega oblačila preveč brezosebni in premalo diferencirani. Tudi scena Janeza Bernika je zlasti v prizorih z zapeljevanjem delovala prazno in hladno.                                 
                                                                      Drago Šega
662
DVE   UPRIZORITVI EKSPERIMENTALNEGA  GLEDALIŠČA
V letošnjem maju nas je ljubljansko Eksperimentalno gledališče seznanilo z dvema mladima pisateljema: z Robertom Pingetom iz francosko govorečega dela Švice in z Edwardom Albeejem iz Združenih držav Amerike. Deli obeh avtorjev1 sta tipični za razmere, v katerih sta nastali, in obravnavata problem človekove osamljenosti v družbi. Skupno je samo to problemsko izhodišče, po vsebini in po obliki se pa močno razlikujeta. Mrtvo pismo je lokalizirano v nekem podeželskem mestu v Švici, Zgodba o živalskem vrtu se pa dogaja v New Yorku. Oba pisatelja podajata problematiko svojega okolja kot predstavnika družbe, ki o njej govorita. Naš človek gleda v marsičem drugače na take pojave, ker ima drugačna izhodišča; večkrat se ne more strinjati z njunim reševanjem zastavljenih problemov; bliže mu je precej razviti dar za opazovanje ljudi in dogodkov, ki sta ga pisatelja v svojih tekstih pokazala, in vrsta vprašanj, ki sta jih nakazala in prepustila, da jih gledavci sami razvozlajo. Pinget ima srečno roko pri ustvarjanju atmosfere, Albee pa je bolj razgiban, razmišlja in zna v razmeroma kratki zgodbi nakazati veliko problemov.
Pingetovo Mrtvo pismo podaja psihološki prerez osamelega starca Leverta. Njegova izpoved je prepletena z značilnimi črtami okolja, v katerem živi; perspektive tega okolja so na splošno precej brezciljne in žalostne. Svetu, v katerem živi, se Levert ni nikoli privadil in ga ne razume, čeprav neprestano vrta vanj; tako tudi ne more razumeti, zakaj mu je pobegnil od doma sin, in brezupno pričakuje, da se bosta znova zbližala. Ker do tega ne pride, postaja njegovo življenje vedno bolj bolestno, pogreza se vedno globlje v svoj svet in za družbo postane tako rekoč mrlič.
Kompozicija teksta je taka, da pokaže tudi širšo atmosfero, v kateri se dogaja Levertova duševna drama. Uprizoritev pod režijskim vodstvom Balbine Battelino-Baranovičeve, mislim, da je šla mimo nekaterih elementov, ki jih tekst nudi in terja. Tako je nekaj stvari prišlo v igro bolj slučajno kot premišljeno. Vložek o izgubljenem sinu je na primer zrežiran nesmotrno; namesto da bi bil zaigran sproščeno — šele tak bi lahko izpolnil svojo funkcijo, ko bi prinesel kos živahnejšega in realnejšega ozračja v mračnost okrog Leverta — je bil preveč stiliziran. Zaradi tega je bilo splošno vzdušje dvodejanke nekoliko poenostavljeno. Bolj smiselno je bil podan prizor ob pogrebu.
Branko Miklavc, ki je imel kot Levert najtežjo vlogo, se je vanjo večidel dobro vživel. Škoda, da je večkrat preskočil meje svojega lika s preveč nervoznimi kretnjami in dikcijo in da mestoma njegovo podajanje teksta ni bilo dovolj izdelano. Branko Ivane je odigral vlogo natakarja oziroma uradnika pristno in naravno. Manj uspešni sta bili iz že omenjenega vzroka igri A. Tkačeve kot Lili in A. Pregaca kot Freda.
Zgodba o živalskem vrtu Edwarda Albeeja je skoraj že samogovor nekoliko čudaškega predstavnika socialno zapostavljene ameriške družbe v New Yorku. Iz njegove izpovedi zvemo, da ga je niz okoliščin prisilil, da živi osamljeno in da je nezadovoljen s svojim položajem. Njegova osamljenost je v zelo tesni
1 Robert Pinget, Mrtvo pismo; režija: Balbina Battelino-Baranovičeva. Edward Albee, Zgodba o živalskem vrtu; režija: Žarko Petan. Obe uprizoritvi Eksperimentalnega gledališča maja 1962 v Križankah.
663
zvezi s socialnimi razmerami okolja in z njegovo zapleteno psihopatološko naravo.
Tekst je zelo živ in brezobzirno slika del ameriškega velemestnega življenja, jedro drame tiči v odnosu glavnega junaka do okolice. Ta je spričo omenjenih vzrokov posmehljiv, bolesten, oster, brezkompromisen in nasilen.
Uprizoritev v režiji Žarka Petana je bila na zunaj zelo razgibana, kljub temu, da nastopata samo dva igravca. Mislim, da je ta zunanja razgibanost vsebini nekoliko škodila. Tako se je Tone Slodnjak v vlogi Jerrvja omejil preveč na zunanje izrazne manifestacije in zato ni mogel izoblikovati vseh psiholoških nians, ki jih je avtor v tekstu nakazal. Mogoče je bilo tako deloma tudi zaradi tega, ker je bil igravec mlajši, kakor si je pisatelj zamislil Jerrvja. Je pa bila ta vloga težka za mladega igravca in Slodnjak je v njej pokazal nekaj značilnih potez svoje igre (iznajdljivost, pogum). Janez Rohaček je vlogo Petra dobro odigral, čeprav mu že sam tekst kakor tudi soigravec nista dala veliko
možnosti.
France Novak
664