Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 26.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
[
Wk
1
Leto XXXVII. - Štev. 4 (1835)
Gorica - četrtek, 24. januarja 1985 - Trst
Posamezna številka Lir 600
Naša velika dolžnost In odoovornost Tri velike naloge za skupnost narodov
S prodorom radia in televizije so nekateri črnogledi preroki napovedovali sko-rajšen konec tiskane besede. Res so nekateri zelo ugledni časopisi tudi propadli. Drugi pa so se znali prilagoditi novim razmeram in živijo naprej. Človek namreč čuti potrebo, da prebere novico, ki jo je videl ali slišal na televiziji, da vzame v roke roman, ki ga je prej gledal v nadaljevanjih. Tako se zgodi, da sprejemalci, ki ;o videli novico na televiziji, naenkrat postanejo bralci, da bi jim ne ušle tiste podrobnosti, ki so jih morebiti spregledali ob hitrem menjavanju slik na malem zaslonu. »Radio novico objavi, televizija jo pokaže, časnik jo razloži,« je pred časom naravnost klasično označil vsa ta današnja sredstva javnega obveščanja neki francoski časnikar.
Tudi pastoralno navodilo »Občestvo in napredek« vrednoti tisk kot dopolnilo radia in televizije. Takole pravi: »Tisk ima po svoji naravi in značilnosti silen vpliv in pomen. S svojo gibčno pestrostjo in bogastvom vsebine se lahko spušča v razlago najmanjših podrobnosti, pri tem pa spodbuja bralca k razmišljanju ter mu krepi željo, da bi zvedel še več; je zelo važno dopolnilo audiovizualnih sredstev. Sposoben je razpravljati o vsem, zato je zelo važno sredstvo družbenega dialoga.«
Tisku se torej ni bati, da bi izgubil na pomenu in veljavi. Drugo pa je vprašanje, kakšen je tisk, ki prihaja današnjemu človeku v roke. Tu se pa pojavi problem, ki od blizu zadeva vsakega vernega človeka.
NEKAJ JE HUDO NAROBE
Branje verskega tiska je eno zunanjih znamenj naše pripadnosti občestvu verujočih. Prav tako kakor vsakdanja molitev ali nedeljska maša. Razloček je samo ta, da se pri spovedi navadno obtožimo, če smo opustili mašo ali zaradi pomanjkanja časa sploh več ne molimo. Če pa nimamo v hiši nobenega katoliškega časopisa ali knjige, to seveda ni greh in ne spada v spovednico. Tako si vsaj mislimo in takšno mišljenje delijo številni drugi.
Vsekakor je zelo žalostno, če v hiši človeka, ki se imenuje kristjan, ne najdemo niti enega katoliškega časopisa, zlasti ne verskega tednika. To pomeni, da mu je za krščanstvo kaj malo mar. Prepričan je, da mora za svojo človeško in državljansko obveščenost vsak večer gledati vsaj televizijski dnevnik, zjutraj prelistati časnik, biti naročen na glasilo združenja ali društva, katerega član je, prebirati iz strokovne revije. Le kot kristjan ne čuti potrebe po branju katoliškega tiska in nima interesa biti obveščen o delu Cerkve.
Človeka je sram priznati, da je v svoji stroki zaostal in da ne more več slediti napredku, zato po svojih najboljših močeh zasleduje najnovejša dogajanja. Po drugi strani pa moramo reči, da bi med kristjani le redko našli koga, ki bi ga bilo sram priznati, da je v veri slabo poučen ali ker se v Cerkvi dogajajo važne stvari, o katerih ne ve ničesar. Tako imamo tudi v naši župnijski skupnosti mnogo bratov in sestra, ki so se v svojih poklicih in splošni izobrazbi povzpeli zelo visoko, po verski izobrazbi pa so ostali na ravni osnovne šole. Ta razkorak nam nikakor ni v čast.
IMETI ČASOPIS POMENI OPREDELITI SE
Navadili smo se, da so nekatera sredstva družbenega obveščanja postala naši življenjski sopotniki in spremljevalci. Med njimi je tudi tisk. Skoro vsaka hiša, vsaka družina ima naročen časnik ali revijo. Pri tem pa navadno ne razmišljamo, kaj prejemamo. Zato se z lahkoto pojavljajo med nami časopisi in revije, ki nam počasi hromijo moralni čut, ugašajo verskega duha in navajajo v potrošništvo. In se pri tem niti ne zavedamo, da je naša odgovornost, kakšen tisk prihaja k nam, velikega pomena pred Bogom, Cerkvijo in vestjo.
Ko se namreč kristjan odloči za neki časnik in ga naroči, se na vsak način zaupa tistim, ki vanj pišejo in ga izdajajo. S tem pa se izpostavi vsem posledi-
dicam, ki jih bo imelo branje takega časnika za njegovo življenje. Kristjan prav gotovo ne bi smel dovoliti, da mu miselnost krojijo ljudje, ki so daleč od Cerkve, ki izpovedujejo marksistično ideologijo, ki se zavzemajo za splav, razporoko in podobno, ki proslavljajo spolno izživljanje, svobodno ljubezen in navajajo k uživanju brez kake odgovornosti do drugih.
Pa še za nekaj gre pri vsem tem. Ko se kristjani odločamo za ta ali oni časopis, na neki način glasujemo zanj. S tem, da mu dovolimo, da prihaja v naš dom, posredno tudi izjavljamo, da nam je vsebina lista po volji in da se z njo strinjamo. Saj če se ne bi strinjali, bi lista ne bili naročili.
Kadar smo torej naročeni na naš katoliški list, zanj glasujemo, ga ohranjamo pri življenju in posredno zavračamo tisti tisk, ki je v opreki s krščanskimi načeli. Je to naša velika dolžnost, je to naša odgovornost, ki se ji ne moremo izogniti, ker nas veže vest.
Zato spadata verski časopis in dobra knjiga v krščansko družino vsaj toliko ko-kor križ na steno ali jaslice v božičnem času. Sicer bomo v svoji krščanski rasti ostali na pol pota.
J. D.
Stoenajst držav ima svoje diplomatske zastopnike v Vatikanu. Običaj je, da jih sv. oče ob začetku novega leta sprejme in jim spregovori. Na ta način vsej svetovni javnosti poda stališče Apostolskega sedeža o trenutno najbolj perečih zadevah, ki tarejo človeštvo.
Letos je bil ta novoletni sprejem v soboto 12. januarja. Papež Janez Pavel II. je imel kar dolg govor v francoščini. Jedro govora je namenil trem poglavitnim nalogam, pred katerimi stoji svetovna skupnost narodov: medsebojna vzajemnost (recipročnost), solidarnost in sodelovanje.
Uvodoma je sv. oče poudaril, da je kar precej znamenj, ki kažejo, da se v svetu krepi proces pomirjevanja in graditve enakopravnih odnosov med državami. Na prvem mestu je omenil sporazum med Argentino in Čilom zastran preliva Beagle, pri čemer sta imela tudi papež in vatikanska diplomacija pomemben delež. Tudi srečanje zunanjih ministrov obeh velesil Shultza in Gromika vzbuja previden optimizem. Premaknilo se je vsaj toliko, da bodo sledili nadaljnji pogovori. Toda, je opozoril sv. oče, naj si ti velesili ne domišljata, da imata zaradi nezaslišane množine orožja, ki je \ njunih rokah, pravico sami vedriti in oblačiti na mednarodnem
Dr. Štoka o naših odprtih vprašanjih
Deželni svet Furlani je-Julijske krajine je po tridnevni razpravi v četrtek 20. decembra odobril finančni proračun za leto 1985 in triletni razvojni načrt. Proračun so podprle večinske stranke (DC, PSI, PSDI, PRI, SSk in PLI), listarji in svetovalci Furlanskega gibanja so se vzdržali, medtem ko so m is ovci, komunisti in Proletarska demokracija glasovali proti.
V	razpravi in v posegih raznih odbornikov je tekla beseda tako o potrebi po gospodarskem preporodu manj razvitih področij (med ta spada tudi celotna Benečija) ter o nujnosti odobritve globalnega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji.
O tem zadnjem problemu je v odgovoru spregovoril tudi sam predsednik deželnega odbora Biasutti, ki je podčrtal, da bo dežela spet posegla pri vladi in pri parlamentu za odobritev te zakonske odredbe, ni se pa hotel »prenagliti« in priznati glo-galnega reševanja manjšinskega vprašanja in torej obstoja Slovencev v videmski pokrajini. Biasutti je govoril tudi o Furlanih in o pomenu ovrednotenja furlanskih kulturnih in jezikovnih značilnosti.
O zaščiti slovenske narodnostne skupnosti in drugih aktualnih in političnih, gospodarskih in socialnih problemih je govoril v svojem skoraj enournem posegu tudi deželni svetovalec SSk dr. Drago Štoka. Podrobneje se je ustavil pri vprašanjih ekonomskega značaja, brezposelnosti, ki prizadeva danes predvsem mlajši rod, ter o problematiki socialnega značača. Obširno pa je seveda spregovoril tudi o odprtih vprašanjih Slovencev v Italiji. V deželni zbornici je dr. Štoka takole zaključil svoje misli:
S svoje strani, tj. s strani Slovenske skupnosti, smo tako v okviru svita kot drugje zmeraj poudarjali pozitivnost in potrebo po nastanku dežele Furlanije-Julijske krajine. V zavesti nam mora biti, da smo del dežele, za katero bi rekel, da je edinstvena, in to ne samo v Italiji, temveč v vsej Evropi. Osebno bi jo morda lahko primerjal le s Slovenijo, v neki meri s Švico. Naša prednost je ta, da smo socialno razviti, če v tem oziru govorimo o evropski ravni, da smo precej aktivno prebivalstvo, ki ima smisel za požrtvovalnost in disciplino.
Če presodim naš položaj, potem sem optimist, vsaj zaradi dinamičnosti naših delavcev, ki znajo izrabiti sosedstvo z deželami Jugoslavije, Avstrije, Švice, alpskega loka, z Innsbruckom, Miinchnom ter pri tem iskati veljavnejša in ekonomsko zahtevnejša italijanska in evropska tržišča.
Kljub vsem tragičnim dogodkom, nalivom, potresom itd., imamo srečo, da čeprav se naša dežela zemljepisno razteza od morja do Alp, je kulturno enotna, je mozaik ljudstev z različnimi jeziki in kulturami. Tako sem govoril v svojem prvem posegu v deželnem svetu 5. julija 1968: »Naša dežela poseduje velik rudnik različnih kultur in jezikov, rudnik, ki ga ne smemo skrivati ali zanemarjati.« Takrat sem še posebno omenil slovensko govorečo manjšino in navajal učenjaka Gu-ya Herouda, ki je pri obravnavi manjšinskih problemov v svoji knjigi »Ljudstva in jeziki Evrope« zapisal, da je »jezikovna raznolikost predvsem vir bogastev: obramba le-te ne ščiti samo pravic posameznika, temveč tudi kulturno premoženje, ki je v korist celotnemu človeštvu. Narodna manjšina, ki izumre, je kot mozaik, ki ga uničimo. Zato je varstvo nacionalnih jezikovnih skupnosti,« pravi vedno Heroud, »ena izmed temeljnih dolžnosti vsake politične strukture, vsake politične ustanove«. Jaz dodajam, da to še v večji meri velja za našo deželo, ki je bila ustanovljena kot dežela s posebnim statutom prav zaradi prisotnosti Slovencev na njenem ozemlju.
Prepričan sem, da bo naša dežela uspevala, če bo znala to načelo tudi uresničiti, če ji bo uspelo ustvariti vzdušje, ki bo dovoljevalo, da se bomo res dobro počutili, ne da bi bili prisiljeni se neprestano boriti za svojo bodočnost, za svoj obstoj in brez strahu za svojo etnično manjšino, v tem primeru za slovensko manjšino.
Samo na tak način bo lahko naša manjšina vršila vlogo posrednika med italijanskim ljudstvom in ljudstvi evropskega vzhoda. To vlogo izvršuje namreč manjšina, ki je po svojem bistvu večjezična. To lahko že danes opazimo, vsaj zaradi vedno večjega dotoka kupcev, ki so prihajali in še danes prihajajo z vzhoda.
Zaključujem, ker nas je že doletela čast, da smo tu v sejni dvorani imeli bodočega angleškega kralja, ki se je zanimal tudi za problematiko manjšin naše dežele — in to je zelo važen podatek —, s citatom, ki ga je v letu 1957 napisal Pear-son, Nobelov nagrajenec za mir: »Kako lahko obstaja mir, če se narodi med seboj ne razumejo? In kako lahko pride do tega, če se med seboj ne poznajo?« Nasprotno sem prepričan, da se v naši deželi poznamo. In v tem smislu voščim novemu odboru veliko pozitivnih korakov v korist našega celotnega prebivalstva.
nebu. Treba je upoštevati tudi glasove in koristi drugih. Vse ostale države, tudi najmanjše, pa naj se v mednarodnem področju oglašajo in zahtevajo, da se bo njih glas upošteval. Na koncu dolgega govora se je papež spomnil še desetletnice odobritve Helsinške listine o človekovih pravicah, ki je v tistem času veliko obetala, pozneje pa je kar nekako utonila v pozabo kakor voda v pesku.
Po vsem tem razmišljanju je sv. oče prešel na tri poglavitne naloge, pred katerimi stoji svetovna skupnost narodov.
MEDSEBOJNA VZAJEMNOST
Ta obstaja v tem, da mora vsaka država (kakor tudi vsak posameznik) gledati tudi na zakonite pravice drugih, ne pa samo na svoje lastne. To recipročnost zahtevata pravičnost in lojalnost. Zal pa se dogaja, da prav tega mnogokje in mnogokrat manjka. Ne spoštujejo se osnovne človekove pravice; z zunanjo intervencijo se skuša vsiliti drugi državi režim, ki ga večina prebivalstva odklanja; znotraj države so v veljavi zakoni, ki žalijo civilne in verske svoboščine neke manjšine. Mnogi kristjani, zlasti iz Evrope, ne morejo drugod, ker je državna vera drugačna, opravljati svojega bogočastja; v državah, ki so uradno brezbožne, so verniki izpostavljeni najbolj različnim vrstam zatiranja, da ne govorimo o neki evropski državi (Albaniji), kjer je vsako versko izražanje popolnoma prepovedano in strogo kaznovano; obstaja na splošno v premnogih državah nasprotje med uradnimi izjavami o verski svobodi in o dejanskem ravnanju z vernimi, ko jim ni mogoče svobodno izbirati svojih dušnih pastirjev, vstopiti v semenišča ali biti deležnih verskega pouka, zlasti v razvojnih letih.
SOLIDARNOST
Pojem solidarnosti ne pomeni samo potrebo dialoga med Vzhodom in Zahodom, temveč tudi pogovor med bogatim Severom in nerazvitim Jugom. S tem v zvezi je papež omenil dežele, ki jih je zadela lakota in države, ki so težko zadolžene. Treba jim je pomagati, tudi v lastnem interesu in jim nuditi sodobno tehnologijo.
Potrebna je tudi mednarodna solidarnost, ko gre za zoperstavljanje nasilju, boj zoper mednarodni terorizem, trgovanje z mamili. Solidarnost je treba pokazati tudi s političnimi jetniki in zaprtimi zaradi verskega prepričanja, kajti te vrste nasilje je sramota za človeštvo.
SODELOVANJE
Solidarnost kliče po sodelovanju. To je potrebno povsod, kjer pride do spopadov. Papež je omenil Libanon, Irak, Iran, Afganistan, Kambodžo in Srednjo Ameriko. Vsa ta žarišča bi utegnila zanetiti svetovni požar. S srečanji in ustvarjalnim dialogom bo moč odpravljati nevarnost vojne.
Zato je treba upoštevati mlade in jim omogočiti, da bodo postali borci za mir; pospeševati je treba vzgojo za resnične moralne vrednote. V zvezi s tem je omenil spoštovanje do človekovega življenja, ki se ne sme pričeti šele z otrokovim rojstvom, ampak že v trenutku, ko se pojavi zarodek v materinem telesu. Današnje manipulacije in poskusi s človeškim plodom zaslužijo vso obsodbo.
In še nekaj: miru se ne da doseči na lahek in preprost način, zato je treba najprej spremeniti človekovo miselnost. Šele ko se bo odločil zanj z vsem svojim bitjem, bo mir postal nekaj stalnega. J. K.
Senatna komisija pri nas Prihodnji teden bo v naši deželi na obisku ožji odbor senatne ustavne komisije, ki proučuje zakonske osnutke za zaščito slovenske manjšine v Italiji. Komisija, ki jo sestavlja pet senatorjev, med njimi sen. Garibaldi (PSI), ki ji predseduje, sen. Fon-tanari, predlagatelj zakonskega osnutka SSk, sen. Beorchia (DC) iz Vidma ter sen. Gerbec (PCI), bo imela uradne stike s predsednikom deželne vlade, načelniki skupin v deželnem svetu, nato s tremi pokrajinsikmi predsedniki (Trst, Gorica in Videm) ter z načelniki skupin v svetih. Ni pa še znano, če se bo srečala tudi z občinskimi predstavniki. Kaže tudi, da se bo s predstavniki slovenskih organizacij in ustanov sestala v drugi fazi.
Spet na svobodi
Po treh letih izgnanstva se je mogel vrniti med svoje vernike poglavar koptske pravoslavne Cerkve v Egiptu patriarh Šenuda III. Na pravoslavno sveto noč (s 6. na 7. januar) je v cerkvi sv. Marka v Kairu opravil slovesno bogoslužje. Pri pridigi je pozival k sožitju med kristjani in mohamedanci v Egiptu, izrazil upanje na pomiritev v Libanonu in prenehanje vojne med Irakom in Iranom. Tudi se je zahvalil predsedniku Mubaraku, da ga je spustil na svobodo. Pred -tremi leti ga je namreč Sadat poslal v pregnanstvo v neki puščavski samostan, češ da je b’l kriv spopadov med krščanskimi Kopti m egiptovskimi muslimani.
■
■	Izraelska vlada je sklenila, da .tekom letošnjega leta umakne vse svoje čete iz zasedenega Libanona. K tej odločitvi je prispevala ugotovitev, da so stroški zasedbe za državno gospodarstvo preveliki, poleg tega je silno visok tudi krvni davek, ki ga povzročajo razni atentati na izraelske zasedbene čete. Tako je prejšnji teden postal žrtev nastavljene mine 38-letni polkovnik Elran. Z njegovo smrtjo je število padlih vojakov od junija 1982, ko je prišlo do vdora v Libanon, doseglo 610 mrtvih in 3.645 ranjenih.
Papeževo potovanje v dežele Latinske Amerike
V	soboto 26. januarja bo sv. oče šel na dolgo apostolsko potovanje v dežele Latinske Amerike. Potovanje bo trajalo 12 dni. Obiskal bo Venezuelo, Ekvador, Peru, Trinidad-Tobago. To bo papežev šesti obisk te pretežno katoliške celine.
Najprej se bo ustavil v Venezueli, ki šteje 16 milijonov prebivalcev. 85% ljudi pripada katoliški Cerkvi. Ta ima v Venezueli 6 nadškofij, 11 škofij in 4 apostolske vikariate. Škofijskih duhovnikov je 895, redovnih pa 1.080. Poleg tega je še 234 redovnih bratov, 3.862 redovnic in 137 ka-tehistov. Na duhovništvo se pripravlja 1.070 dijakov in 496 bogoslovcev. Katoliške šole obiskuje 330.000 učencev. V Venezueli bo sv. oče obiskal štiri mesta.
Potem bo nadaljeval pot v Ekvador, kjer se bo tudi ustavil v štirih mestih. Ekvador ima 9 milijonov prebivalcev, ki so povečini katoličani. Tu bo sv. oče razglasil za blaženo ledovnico Mercedes de
Jesus Molina, ki se je v življenju odlikovala po izredni karitativni dejavnosti.
Tretja papeževa postaja bo Peru, ki šteje 19 milijonov prebivalcev, ki so v glavnem katoliške vere. Tudi tu bo sv. oče
2.	februarja razglasil za blaženo redovnico dominikanskega reda Ano de los Angeles.
V Peruju je živela dobro znana svetnica Roza iz Lime. V tej državi se bo ustavil kar v osmih mestih, med njimi tudi v Cuzco, v preteklosti glavnem mestu Inkov.
Zadnji obisk na potovanju bo v otoški državi Trinidad-Tobago, ki šteje približno milijon prebivalcev. Katoličanov je 380.000 ali 35 % vseh prebivalcev. Katoličani se odlikujejo po svoji navezanosti na župnije, ki jih obiskujejo skoraj stoodstotno.
V deželi je številna muslimanska skupnost in prav tako protestantska. Vsaka šteje 32 % prebivalstva. Zanimivo pa je, da so vse tri verske skupnosti sestavile skupen odbor, ki pripravlja papežev obisk.
Ob Diveta Emila Valentinčiča Pričevanje o don Bosku
Pevmska župnija je v dobrem tednu imela tri pogrebe. Pevmčani in mi z njimi bi lahko ponovili: »Grob se za grobom vrsti...« Zadnji je bil Emila Valentinčiča v soboto popoldne.
Dala nam ga je Pevma, kjer se je rodil pred 38 leti v družini domačega organista pok. Franca. Šolal se je v domači vasi in dokončal v Gorici gimnazijo in licej. Na univerzo se je sicer vpisal, toda gmotne razmere družine niso dopuščale, da bi jo dokončal. Dobil je mesto uradnika na go-riškem županstvu. Z veseljem je opravljal to svojo dolžnost in se s svojim umirjenim in spravljivim značajem vsem priljubil. To je pokazal njegov pogreb, saj so prihiteli ne samo Slovenci, temveč tudi prav veliko število njegovih italijanskih znancev. Ti so se mu poklonili tudi tako, da sta ob prihodu krste v domačo vas zapela v združeni zasedbi zbora Ars Musiča ter zbor iz Ločnika. V cerkvi je med mašo spregovoril v italijanščini domači župnik g. Vojko Makuc, pela pa sta združena moška zbora iz Štmavra in M. Filej iz Gorice.
K pogrebu se je zbralo ogromno ljudstva, da je bila cerkev daleč premajhna. Tudi duhovniki so prišli in somaševali s škofovoim vikarjem dr. Oskarjem Simčičem; kar 14 jih je somaševalo, med njimi trije Furlani. V slovenščini se je od pok. Emila poslovil v imenu Cerkve dr. K. Humar, ki je osvetlil Emilovo osebnost in poudaril vero in upanje nas kristjanov v večno življenje.
Po obredu v cerkvi se je sprevod zvrstil proti Števerjanu, kjer je pokojni želel počivati, ker si je tam ustanovil družino z Anico Vogrič in je malo .pred boleznijo krstil hčerko Martino.
Dolg je bil sprevod avtomobilov, ki so spremljali Emila na tej zadnji vožnji v Števerjan.
Na pokopališču so se od pokojnika poslovili številni govorniki v imenu svojih organizacij. Začel je Marjan Terpin v imenu Slovenske skupnosti, saj je bil Emil Valentinčič aktiven član te naše slovenske stranke. V njej je sodeloval do zadnjih moči. Marjanu Terpinu je sledila Marija Ferletič, ki se je poslovila v imenu SSO in ZSKP. Zadnje leto, ko je bil še zdrav, je Emil bil izvoljen za predsednika Zveze slovenske katoliške prosvete. Kot tak je
organiziral Primorske dneve na Koroškem in s tem nekako zaključil svoje kulturno delo, saj se je kmalu zatem pojavila zavratna bolezen, ki ji ne zdravniki ne njegova mlada narava niso bili kot. Eno samo leto je predsedoval ZSKP, a je izpričal veliko energijo in zavzetost za rast kulturnega življenja na Goriškem. V imenu športnega združenja 01ympia je spregovoril Štefan Cotič. Povedal je, kako je bil Emil v mlajših letih zavzet tudi za špor.t in kako je pri 01ympiji opravil veliko pionirsko delo.
Emil Valentinčič je posegel tudi v širši naš kulturni prostor predvsem kot prvi predsednik mestne konzulte za slovenska vprašanja pri goriški občini. To je posebej omenil dr. Mirko Primožič, ki se je poslovil v imenu SKGZ in tudi kot njegov sovaščan, saj je eden doma iz Pevme, drugi pa z Oslavja. Dr. Drago Legiša je kot urednik Novega lista čutil dolžnost, da se pokojnemu zahvali za dolgoletno in marljivo sodelovanje pri tem listu, kamor je pisal ne samo kroniko, temveč tudi druge članke. Zadnje slovo je izrekel Emilov sošolec prof. Dušan Križman. »Debatirali smo, razpravljali, se tudi sporekli zaradi tega in onega, je dejal, a ostali smo prijatelji.«
Da smo ostali prijatelji, niso bile samo besede prof. Križmana, ampak tudi resničnost, ki jo je izpričala ravno tako izredna udeležba pri pogrebu dragega Emila. Saj smo prišli predvsem zato, ker smo bili njegovi prijatelji. Prav gotovo je sedaj prijatelj tudi pri Eogu, v katerega je veroval in upal.
OKNO V DANAŠNJI SVET
■ Ministrski predsednik Craxi se je preteklo soboto in nedeljo mudil v Toskani. Najprej se je ustavil v Pisi, kjer je prisostvoval odprtju novega akademskega leta na tamkajšnji univerzi im imel priložnostni govor o pomenu znanstvenih in tehnoloških raziskav. Naslednji dan je obiskal Lucco, kjer je bila svečanost v spomin 12 kartuzijanov in 32 civilistov, ki so jih Nemci 2. septembra 1944 odvedli iz bližnje kartuzije Farneta ter nato postrelili. Med kartuzijam je bilo šest patrov in šest redovnih bratov, doma pa so bili iz raznih evropskih dežel, eden celo iz Venezuele. Craxi je omenil v svojem govoru, da so redovniki ubijalcem odpustili, ker jim to narekuje srce, država pa se nahaja v drugačnem položaju. Ona mora slediti pot pravice. Vendar pa je potrebno poudariti, da je »kultura vojne« vedno negativna in da jo je treba nadomestiti s »kulturo miru«. Ta obstaja v tem, da odkrivamo v sebi klice nasilja in se skušamo zboljšati, z nami vred pa vse narodno občestvo.
■ V nedeljo 20. januarja je s prisego zvestobe ameriški ustavi predsednik Reagan začel svoje drugo vladno obdobje, dan zatem pa je prisego obnovil pred ljudstvom v poslopju ameriškega kongresa. V govoru je dejal, da bo nadaljeval s pričetim delom, zmanjšal državni primanjkljaj, reformiral takse, vzpostavil dobre odnose s Sovjetsko zvezo in se trudil za bistveno zmanjšanje jedrskega orožja. Javni prisegi naj bi sledila običajna povorka, ki pa je zaradi silnega mraza odpadla (v VVashingtonu je bilo —20° C), štiri dni pa so nato trajale slovesnosti, ki so zajele vso državo.
■ Tudi letos je prišlo v prostorih slovenskega izvršnega sveta (republiške vlade) do novoletnega sprejema, ki ga vsako leto prireja za predstavnike verskih skupnosti predsednik komisije SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi. Tokrat je bil gostitelj dr. Boris Frlec, v imenu slovenske pokrajinske škofovske konference je spregovoril ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, v imenu evangeličanov pa senior Ludvik Novak. Dr. Frlec je navzočim razložil jugoslovansko zunanjo politiko, poudarjal strpnost in medsebojno spoštovanje, obenem pa obsodil vse pojave poli-
tizacije Cerkve ter poskuse obnavljanja klerikalizma. Vidi se, da ta »pošast« partijo neprestano vznemirja. Nadškof Šuštar je omenil ostarele, invalide in bolne, ki naj bi bili v bolnišnicah in domovih versko oskrbovani, opozoril je na odprta vprašanja kot so vzgoja, lokacije za cerkve in navzočnost Cerkve v javnem življenju. Verni .kristjani si želijo, da bi mogli v samoupravni družbi nemoteno ohranjati, razvijati in poglabljati ter v življenju uveljaviti svojo krščansko vero.
■ Po dvajsetih letih vojaških vlad je Brazilija spot dobila civilista za predsednika države. Z glasovi volilnih mož (teh je 686) je bil z veliko večino izvoljen opozicijski predsedniški kandidat 74-letni Tan-credo Neves, ki je premagal kandidata vladajoče socialdemokratske stranke Paula Salima Malufa. Neves je prejel 480 glasov, Maluf pa komaj 180. Novi brazilski predsednik bo prevzel oblast 15. marca. Izhaja iz zvezne države Minas Gerais, po prednikih je Portugalec, po poklicu odvetnik. Politično je konservativno u-smerjen, velja za dobrega katoličana in ob nedeljah nikdar ne umanjka od maše.
■ Ze nekaj dni se mudi na Kitajskem m. Terezija iz Kalkute, 74-letna redovnica, ki je leta 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir. Od kitajskih oblasti bi rada dobila dovoljenje za ustanovitev misijonskih postojank, ki bi jih vodile njene redovne sosestrc. V Pekingu se je tudi sestala s škofom Michaelom Fujem, ki vodi tamkajšnjo narodno Cerkev. Kot znano, ta Cerkev ne priznava papeževe oblasti nad kitajsko Cerkvijo. M. Terezija je tudi prisostvovala maši v pekinški stolnici in bila presenečena nad velikim številom vernikov, ki so ji prisostvovali. Sv. maša je seveda še vedno v latinščini in v obredu, ki je veljal do zadnjega koncila.
■ Francoski predsednik Mitterand je obiskal francosko prekomorsko posest Novo Kaledonijo v Oceaniji, kjer zahtevajo domačini neodvisnost, francoski priseljenci (ti so v rahli večini) pa temu odločno nasprotujejo. Val nasilja se zaradi tega širi in prihaja tako do atentatov kot nasilnih smrti. Francoska vlada bo verjetno razpisala ljudsko glasovanje, ki naj odloči o usodi te otoške dežele.
Alojz Rebula: List Iz dnevnika
Te deževne dni si skozi influenčno razpoloženje pomagam med drugim tudi z branjem knjige Jeana Guittona »Le livre des heures«.
Ob tem branju — daljših dnevniških zapiskih v glavnem z religiozno tematiko — sem si zastavil staro vprašanje: zakaj ima Francija svojo veliko katoliško kulturo, Italija, sedež Petrovega naslednika, pa ne? Zakaj Italija nima svojega Guittona, kakor ni imela svojega Maritaina ne svojega Bernanosa ne svojega Claudela ne svojega Peguya? Je mar to odraz provincialnosti neke kulture, ki je imela svojega zadnjega res univerzalnega duha v Leopardi ju?
Manzoni — veliki kristjan, vsekakor, a bolj univerzalno uglašen v svojih »Svetih himnah« kakor v delu, po katerem najbolj slovi, v tistih »Zaročencih«, ki so za našo moderno občutljivost preveč happy-endovski, preveč dobrodušni s premalo prsti z Golgote...
Papini — ne, preveč je v njem nastopaštva...
Z eno besedo: Italija si bo svojo veliko moderno katoliško kulturo morala šele ustvariti. Viftorio Messori s svojim pra-krščanskim zanosom nakazuje pot.
In vendar je treba ob tem pribiti, da kultura ni bistvo katolištva. Ko bi bila, bi bil katolicizem najmanj demokratična, najelitistična od vseh religij. Kar jo nasprotno dela najbolj demokratično, prav tako dostopno analfabetu kakor intelektualcu, je to, da se katolištvo v svoji zadnji avtentičnosti izraža v območju moralnega: z drugo besedo v svetosti.
Na tej ravni Italija odkupuje svojo inferiornost nasproti Franciji.
Zakaj če Francija ima svojega Vianneya, svojo Bernardko, svojo Terezijo (Deteta Jezusa), ima Italija — v tem primeru lahko rečemo kar Piemont — svojega Ca-fassa, svojega Cottolenga, svojega Don Bosca.
Pred leti sem si prebral njegov življenjepis, ki ga je napisal Lemoyne. V predlanskih počitnicah sem si prebral kratek živ-ljenjepisni prikaz svetnikove matere Mar-gherite. Imam prijatelja, bivšega salezijanskega gojenca, ki pripisuje Don Boscu izredno versko doživetje sredi grozot Dachaua. Če med papirjem, ki ,se mi dnevno pretaka skozi roke, opazim kakšen zapis o Don Boscu, se ne omejujem na naslov.
Skratka: Kdaj že me je ta sveti Piemontčan pritegnil kljub rezervi, ki jo primorski Slovenec utegne imeti do kakšnega aspekta italijanskega katolicizma.
Zakaj ?
Morda zato, ker tu vidim svetost, ki se razmahne na osnovi najprikupnejše in odprtejše človeškosti.
Don Bosco, ki za dobro stvar postane rokohitrc. Don Bosco, ki z oblakom mulcev okrog sebe kali spanje svetski in cerkveni gosposki. Don Bosco, ki vidi gojenca z zobobolom, pa s čudežno zamenjavo prevzame njegovo bolečino. Don Bosco, ki se čez dan razdaja izgubljeni mladini, ponoči pa piše zanjo »Zgodovino Italije«. Don Bosco, ki pripoveduje svoje znamenite preroške sanje. Tudi sanja o papežu, ki bo s krvjo zapečatil svoje poslanstvo...
A naj povem še kaj?
Ta očarljivi Italijan se mi je prikupil še po neki drugi strani, odkar sem prebral življenjepis, ki ga je sam napisal o svojem svetniškem gojencu Dominiku Saviu. Prikupil se mi je kot pisec, da ne rečem kot stilist. Kakšna nič načičkana, a elegantna, uravnovešena, vsebinska italijanščina!
Pač svetost, ki žc stil odraža njeno pol-
no človeško mero, njeno humanistično usovršenost.
Znano je, da je vsaj en Slovenec prišel do osebnega stika z njim: apostolsko zavzeti, a kulturno amuzični urednik »Zgodnje danice« Luka Jeran. Kako se je njegova janzenistična nesproščenost srečala z z italijansko sproščenostjo Don Bosca!
Škoda, da mu Don Bosco ni rekel, naj ne napada ubogega Jurčiča, saj ni bil prav nič pregrešnejši od Manzoni j a, od katoličana Manzonija...
* * *
»Salezijanski vestnik«, ki je objavil ta Rebulov članek, je iskreno hvaležen pisatelju Rebuli za to njegovo pričevanje o don Bosku, ki razodeva toliko duhovne globine in obenem opozorilo, da je samo svetost evangeljsko krščanska, ki dela človekovo srce »široko kakor je peščena obala na obrežju morja«, kot Cerkev uvaja evharistično bogoslužje za don Bo-skov praznik.
Seminar za dirigente v Ljubljani
Na pobudo ZKO Slovenije in Slovenske pevske zveze je od 11. do 14. januarja v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal osrednji seminar za zborovodje otroških in mladinskih pevskih zborov. Program je vseboval metodiko zborovodstva v obliki praktičnega dela, vokalno tehniko, intonacijo ter psihologijo. Predavali so Jože Fiirst, Stojan Kuret, Maja Zupančič in Branko Djurkovič. Kot demonstratorska zbora sta sodelovala dekliški zbor »66 d je vojaka« iz Šabca ter mladinski zbor iz Domžal. Z avtoportretom se je predstavil tržaški skladatelj Pavle Merku.
Udeleženci so v dneh seminarja razpolagali z bogato ponudbo glasbenih dogodkov. Ogledali so si mladinsko opero »Palček«, sledili simfoničnemu koncertu orkestra Slov. filharmonije pod taktirko Pavla Kogan, poslušali koncert zbora »66 djevo-jaka« iz Šabca ter prisostvovali Brittno-vemu delu »Vojni requiem«. Vsi ti koncerti so bili v dvoranah Cankarjevega doma. V veliki dvorani Slov. filharmonije pa je v soboto 12. januarja nastopil zbor Consortium musieum s Haydnovim večerom. Na programu sta bili dve maši ter simfonija št. 88 v G-duru.
V	sklopu seminarja je bilo tudi posvetovanje o organizacijskih vidikih delovanja pevskega zbora v šoli ter okrogla miza z analizo in pogovorom o izvedbi pevskega koncerta, ki jo je vodil glasbeni kritik Peter Kušar.
Seminarja, ki je uvrščen v program dodatnih oblik izobraževanja in izpopolnjevanja, se je udeležilo približno 90 dirigentov in glasbenih vzgojiteljev iz vse Slovenije. Pozitivno bi bilo, da bi take seminarje obiskovali tudi tisti dirigenti in glasbeniki, ki se ukvarjajo z vzgojo mladinskih in otroških pevskih zborov v zamejstvu.
Udeleženka F. 2.
Kamenčki
T. Perko: sv. Janez Boško, vzgojitelj
Černenko kara Čemenka
Sovjetski predsednik Černenko kritizira način, kako so doslej vodili sovjetsko gospodarstvo. Pravi, da je to bilo pravo raz-sipništvo. Te kritike gredo seveda tudi na njegov račun. Saj je on sam dolga leta sedel v Centralnem komiteju, ko so izvajali tako razsipno gospodarstvo. Seveda ni nič oporekal. Če bi bil kaj oporekal, bi danes ne bil sovjetski predsednik, temveč bi, v najboljšem primeru, zdravil svojo slaboumnost v kaki specializirani norišnici. če bi bil sploh še živ!
A Černenko je tudi izjavil, da morajo v Sovjetski zvezi čimprej doseči stopnjo produktivnosti, ki je značilna za najrazvitejše države. Z označbo »najrazvitejše« prav gotovo ni mislil držav Tretjega sveta, kakšno Libijo, Etiopijo ali Bangladeš. V mislih je imel zahodnoevropske države in ZDA. Z izrazom »najrazvitejše države« je rabil evfemizem za kapitalistične, imperialistične države. Pomeni, da hoče doseči stopnjo produktivnosti kapitalističnih držav. Tako je priznal, da imajo kapitalistične države visoko stopnjo produktivnosti in da socialistične države za njimi zaostajajo. Ali ni to prikrita propaganda za kapitalistični sistem? Ali se bodo ostali člani osrednjega partijskega vodstva v Kremlju zavedeli te prikrite propagande za kapitalizem, ki jo izvaja sam glavni sekretar komunistične partije ZSSR? In bo morda Černenko klican na odgovor?
Pater Pij, mož upanja
Vse kaže, da tudi verni kristjani ljubijo senzacije. Vleče jih vse, kar je novo in nenavadno. Če si upaš o tem izreči ali zapisati kak pomislek, nisi več »katoliški« in »pošten«.
Tako očita neka bralka (ki se je podpisala), ker sem se drznil zapisati, da danes ljudje manj hodijo v Monte Rotondo, ko je p. Pij mrtev, kakor pa prej, ko je bil živ. Tega prepričanja sem še vedno, ker sem to sam videl.
Vendar to ne pomeni, da imam kake pomisleke zoper p. Pija sedaj, ko je pokopan v Monte Rotondo. Opravil je z ljudmi, Cerkev pa sedaj raziskuje njegovo življenje in njegove »čudeže«, ko ni več moralnega pritiska množic in ne opreznosti cerkvenih oblasti. Postopek za njegovo razglasitev blaženim je v teku in prav letos poleti je izšel nov življenjepis v italijanskem jeziku »P. Pio, Vuomo della speran-za«. V tej knjigi je tudi pripoved o naslednjem čudežnem uslišanju.
Dne 17. nov. 1962 je tedanji krakovski nadškof in kardinal Karel Wojtyla pisal p. Piju da Pietralcina in ga prosil, naj moli za ženo in mater štirih otrok, ki je bila v nemškem taborišču in je neozdravljivo bolna za rakom v grlu. Ko je p. Pij prebral pismo, je rekel: »Temu ni mogoče reči: Ne.« Ter dodal: »Hranite to pismo, ker bo še prav prišlo.«
Žena, za katero je prosil krakovski nad-škof, je bila Wanda Poltavvska. Ko je naslednje dni šla na zdravniški pregled, so zdravniki ugotovili, da rakastega obolenja ni več, da je žena zdrava. Bilo je to 21. nov. 1962. Ko se je vrnila domov in povedala možu, da je zdrava, je ta takoj telefoniral nadškofu Wojtyli, ki je takrat bil na zasedanju II. vatikanskega koncila.
Danes živita Wanda Poltavvska in njen mož deloma v Krakovu in deloma v Rimu, ker sta ožja sodelavca Janeza Pavla II. V Rimu imata posebno stanovanje v vatikanskih zgradbah blizu trga sv. Petra; sta namreč člana papeške komisije za družino.
(r+r)
S TRŽAŠKEGA
Barkovlje
V	ponedeljek 21. januarja smo se poslovili od Milivoja Pertota, domačina, ki je v svojem zemeljskem življenju bil vedno odločen demokrat, zaveden Slovenec in somišljenik od vsega začetka najprej Slovenske demokratske zveze in nato Slovenske skupnosti.
Pokojni je bil človek izrednih talentov na svojem področju, saj se je kot obrtnik uveljavljal tako v slovenskem kot v italijanskem tržaškem okolju. Bil pa ni samo obrtnik, temveč pravi umetnik in je iz lesa znal ustvarjati prave obrtniške umetnine.
Rodil se je v Barkovljah pred 78 leti in se takoj v mladih letih vključil v domače športno društvo kot kolesar. O njem priča tudi koledar Goriške Mohorjeve družbe okrog leta 1920.
Po vojni se je takoj vključil v demokratsko gibanje slovenske liste, ki je pri prvih volitvah leta 1952 izvolila svojega občinskega svetovalca dr. Josipa Agnelet-ta v tržaški občinski svet.
Ko izražamo sožalje njegovim ožjim sorodnikom, si lahko želimo le, da bi takih mož imeli še veliko v naši sredi.
Ne odporništvo, ampak revolucija
Da tako imenovana narodnoosvobodilna vojna to ni bila, ampak se je za njo skrivala revolucija pod vodstvom komunistične partije, je nedavno jasno povedal general Peko Dapčevič. Dejal je:
»Bistvena določila celotne osvobodilne strateške koncepcije naše revolucionarne vojne so bila izvajati narodnoosvobodilno in revolucionarno vojno, ne pa odporniško gibanje ali gverilo, dalje zmago v vojni si priboriti z lastnimi silami, pri tem pa izkoristiti napredovanje zaveznikov, izpolniti nujne vojaške in politične pogoje za priključitev vseh jugoslovanskih ozemelj, utirati pot k družbeni preobrazbi, in nazadnje, preprečiti kakršnokoli vmešavanje od drugod, ki bi lahko spremenilo osnovno narodnoosvobodilno smer naših prihodnjih družbenih vizij, ker je vojno vodila KPJ.«
Upada število angleških katoličanov
Statistični podatki kažejo, da je v letu 1984 upadlo število katoličanov v Veliki Britaniji za okoli 20.000. Po teh podatkih naj bi tam ob novem letu živelo 4.243.000 katoličanov. Rahlo je v preteklem letu upadlo tudi število škofijskih in redovnih duhovnikov.
Evropsko leto glasbe
Letos praznujemo posebno važne glasbene obletnice. Prav zato je leto 1985 razglašeno za evropsko leto glasbe, za kar so dale pobudo glavne evropske ustanove. Posebej je to leto posvečeno tristoletnici rojstva treh velikih glasbenikov baročnega obdobja, ki so s svojim ustvarjalnim delom z bleskom obogatili celotno svetovno glasbeno zakladnico. Ti so bili Johann Se-bastian Bach, Georg Friedrich Handel in Domenico Scarlatti, vsi rojeni leta 1685 (prva dva v Nemčiji - Bach v Eisenachu, Handel v Halleju, Scarlatti pa v Neaplju) ter štiristoletnici rojstva Heinricha Schu-tza (roj. 1585), velikega skladatelja zlasti oratorijske glasbe. Vsak po svoje so odločilno prispevali v vse zvrsti glasbene literature. čudno, da je pa leta 1983 skoraj neopazno šla mimo štiristoletnica rojstva enega naj večjih mojstrov stare orgelske glasbe, ki je bil Girolamo Frescobaldi (v jeseni so imeli v njegovem rojstnem mestu Ferrari teden, njemu posvečen...).
J. S. Bach sodi gotovo v najvišji vrh svetovne glasbe. Njegova velika ustvarjalna sila mu je dala pobude za nešteto del na skoraj vseh možnih skladateljskih področjih (razen opere). Bogata duhovnost in krščanska protestantska tradicija sta Bachu vlili edinstvene navdihe za velika monumentalna dela orkestralno-vokalne muzike (kot Pasijoni, .kantate, Velika maša v h-molu, Magnificat itd.) ali posebej orgelske glasbe, kjer je postavil temelj za vse bodoče ustvarjanje na tem veličastnem glasbilu. Dal)je dela za posamezne instrumente ali te skupno z orkestrom. Posebej slovijo dela za klavičembalo, violino in razna pihala in trobila. Kdo ne pozna blestečih Brande-nburških koncertov ali uvertur in suit za orkester, morda poleg orgelskih preludijev, tokat, fantazij in fug najbolj značilnih del mojstra iz Ei-senacha. Zlasti slednje polifonske oblike so tako podobne bogato prepletajočim se visokim lokom in obokom gotskih katedral...
Zanimivo, da so tudi Bachovi sinovi, zlasti Karl Philip Emanuel in Johann Christian zelo častno nadaljevala — seveda v drugem slogu — glasbeno tradicijo družine Bach.
G. F. Handel je drugi veliki mojster tedanje nemške ali bolje evropske glasbe. Medtem ko se je Baoh malo premikal (menda ni tudi nikdar prišlo do osebnega stika s Handlom, kljub raznim poskusom), pa je bil Handel bolj svetovljanski človek. Poleg začetnega delovanja v nemškem svetu je veliko potoval, v Rimu med drugim tekmoval s Scarlattijem na orglah, potem pa se za stalno naselil v Angliji, tako da ga imajo tam skoraj za svojega. Handel je tudi segal na skoraj vsa področja glasbene ustvarjalnosti. Za razliko od Bacha je pisal tudi veliko oper, od katerih se nekatere še danes izvajajo (kot Julij Cezar ali Kserkses, iz katere je vzet slavni Largo). Handlovo glavno področje je bil seveda orkester s solističnimi glasbili. Posebej naj tu omenimo slavni Concerto grosso, ki mu je bil zelo priljubljen in jih je napisal veliko število. Gre za orkestralno obliko, v kateri izmenoma nastopata velik instrumentalni sestav (concerto grosso) ter manjša skupina (concer-tino). Poleg teh seveda vse možne druge oblike, od sonat in suit (silno lepi Glasba na vodi, napisana za slovesno kraljevsko jadranje po Temzi ali pa Umetni ognji) do druge velike Handloge produkcije -oratorija. Tu je bil pravi mojster, ki je še danes neprekosljiv. Mesija (s slavnim zborom Aleluje), Izrael v Egiptu, Jef-te -to so le trije izmed dolge vrste del na biblične tekste, kjer zablesti Handlova
muzikalna invencija in moč. Pa še Koncerti za orgle in orkester, dela za klavičembalo, razna pihala itd.
Zadnji, Domenico Scarlatti je morda širšemu občinstvu manj znan, ni pa zato nič manj rafiniran in plemenit glasbenik. Njegov glasbeni opus je zajel zlasti klavičembalo, kjer je s svojimi sonatami zapustil trajnejšo sled umetniško izdelane in oblikovane solistične oz. komorne muzike.
Vsi ti velikani glasbenega ustvarjanja so danes simbol ne le visokih vrhunskih dosežkov umetniške dejavnosti, ampak obenem tudi podoba velike in vzvišene duhovnosti vseh časov.In prav zato jim je evropsko leto glasbe 1985 po vsej pravici posvečeno!
ab
Zagrebški solisti v Gorici
V okviru slovenske koncertne sezone, ki jo prirejajo Glasbena matica, ZSKP in ZSKD v Gorici, bo v četrtek 31. januarja na sporedu tretji letošnji koncert in sicer v Kulturnem domu ob 20.30.
Nastopili bodo Zagrebški solisti, ansambel evropskega oz. svetovnega slovesa, ki ga sestavljajo instrumentalni solisti hrvaške prestolnice. Ta skupina je bila ustanovljena leta 1953 in jo je v začetku vodil znani violončelist Antonio Janigro. Skupino sestavlja trinajst glasbenikov (violine, viole, violončeli, kontrabas in klavičemba-
lo), ki se v glavnem posvečajo’ baročni, klasični in moderni literaturi. Nastopali so že po vsem svetu, stalno pa tudi nastopajo na velikih glasbenih festivalih, tako v Salzburgu, Edimburgu, Dubrovniku, Bruslju, Montrealu itd. Predlansko poletje sa zelo uspešno nastopili na Glasbenih tednih v Stresi. V teku svojega udejstvovanja so posneli veliko gramofonskih plošč in prejeli vrsto pomembnih nagrad.
Na goriškem koncertu bo z njimi nastopil znani slovenski solist-trobentar Stanko Arnold, ki je goriškemu občinstvu že znan po raznih nastopih v našem mestu. Spored koncerta začenja Handlov Concerto grosso v G-duru op. 6 št. 1. Sledi jugoslovanskega skladatelja K. Odaka Passacaglia za godala op. 35. Prvi del koncertnega sporeda zaključuje G. Torellija Koncert za trobento in orkester v D-duru.
V drugem delu je najprej na programu T. Albinonija Koncert za trobento in orkester v B-dura, nato pa kot zadnja točka Handlov Concerto grosso v D-duru št. 5.
Prav lepo vabljeni vsi ljubitelji glasbe!
Da, tudi kava po nedeljski maši lahko zasluži primerno pozornost, posebno če jo smatramo kot splošno občuteno potrebo ob srečanjih med prijatelji in znanci, tudi po duhovnem doživetju pri oltarju.
Sociologi trdijo, da si današnji človek strašno želi prijateljstva in iskrenih odnosov med osebami in skupinami. Po skupnem obhajanju Evharistije in potem, ko smo si podali med mašo roke, potrebujemo še poseben zaključek: želimo si prostora, kjer bi se usedli, se pogovorili, seveda ne pri prazni mizi.
Dobro vemo, da je naše življenje razkropljeno, zlasti v mestu {tudi Opčine so »mesto«); nekateri celo med tednom nimajo priložnosti, da bi spregovorili v svojem jeziku; zato ni nič čudnega, da si želijo nedelje, da bodo za nekaj časa v družbi.
Danes ni možno starodavno srečanje po
Vabilo tržaškega škofa za ekumenski teden
Vabilo smo prejeli prepozno. G. škof poudarja, naj bo Teden edinosti teden molitve. V molitvi se srečujejo vsi učenci istega in edinega Gospoda, Jezusa Kristusa. Škof Bellomi zlasti vabi k udeležbi pri predavanju, ki ga je imel v četrtek 24. januarja ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar o temi: Ekumenske izkušnje v Evropi. Predavanje je bilo v župnijski dvorani sv. Vincencija v ul. Ananian. Nadalje g. škof vabi k udeležbi pri srečanju v srbski pravoslavni cerkvi, ki bo v petek 25. januarja ob 19. uri. To bo zaključek ekumenskega tedna. Prisotni bodo zastopniki razneh verskih skupnosti in tržaški škof želi, da bi bilo prisotnih tudi veliko katoličanov.
Pred prihodom ožjega odbora senatne komisije
V	pričakovanju napovedanega obiska ožjega delovnega odbora senatne komisije za ustavna vprašanja v deželi Furlaniji-Julijski krajini v zvezi z zakonsko zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji zavzemajo razni krogi svoja stališča. Med temi je Lista za Trst 9. januarja objavila zadevno poročilo. V zvezi s tem poudarja tajništvo Slovenske skupnosti naslednje točke.
Jasno je, da je manjšina po številu manjša od večine, zato se tudi tako imenuje. Bistveno je, da je manjšina že dolgo zgodovinsko dobo prisotna na določenem ozemlju. To nedvomno velja za slovensko manjšino v Italiji, če se ta manjšina zaradi socialnih, ekonomskih in političnih razlogov začne krčiti, je to znamenje postopne asimilacije in hkrati znak, da je potrebna zaščita, kar predvideva ustava italijanske republike. Zaščita mora obsegati vse potrebne ukrepe na jezikovnem, kulturnem, gospodarskem in ozemeljskem področju, da bi se tako preprečile škodljive posledice naravnega pritiska večine na manjšino.
Ob tej enostavni resnici se nam zdijo smešni in protislovni stalni poskusi, da se po eni strani omalovažuje obseg manjšine, po drugi strani pa se straši s »slovansko nevarnostjo«, ki naj bi grozila mestu. SSk trdno upa, da se bo tržaško prebivalstvo rešilo teh demagoških stališč,
maši pred cerkvijo: zaradi prometa, zaradi hrupa vozil. Torej se usedimo!
Malo sem poizvedoval naokrog, kako gre po raznih mestnih župnijah, kjer se srečujejo naši ljudje, in tako je prišla na daq zanimiva slika.
Pri Sv. Ivanu se zbira stalna skupina vedno v isti kavarni v bližini cerkve, enako pri Sv. Vincenciju in v Rojanu. V kavarni jih vsi poznajo in jih gledajo z nekim spoštovanjem in občudovanjem. Občudujejo predvsem našo povezanost.
Drugje pa imamo privilegirane skupine. Zbirajo se v svojih domovih, kjer jim je prijetnejše: so sami, nihče jih ne moti, ostanejo lahko, dokler hočejo skupaj.
Najprej so začeli pri Sv. Jakobu in sicer na pobudo g. Šuligoja. Šentjakobčani so si pripravili svoj »dom« v bližini cerkve, zato ni bilo nikakega problema: začeli so in dali še dragim dober zgled. Nekaj podobnega imajo na Opčinah, kjer se zbirajo v prostorih župnišča, kjer marljive in zveste pevke poskrbijo za vse. Enako je na Kolonkovcu, kjer se sestajajo v prostorih društva; pred meseoi so pričeli tudi v Skednju, kjer prihajajo skupaj v domu Jakoba Ukmarja.
V	teh skupinah je kar živo, marsikje so tudi otroci, mladi starši; navadno strežejo pevke kot zveste in požrtvovalne »Marte«, človek se od teh srečanj vrača zadovoljen in notranje bogatejša v svojo vsakdanjost. Naslednjo nedeljo pa se vse ponovi.
Naj se ta lepa nedeljska navada z »nedeljsko kavo« povsod utrdi, naj se širi ta krog in, zakaj ne, lahko se kdaj pa kdaj tudi obiskujejo, čeprav le posamez-niki.
Ta nedeljska kava je vsestransko prijetna pridobitev. Zato: vsem prijetna kava!
Dušan Jakomin
ki so mestu samo škodila in bodo tudi v bodoče, če se ne premostijo.
Zato se tudi sporazumi z dragimi strankami sedanjih večin ne morejo tolmačiti dvoumno, temveč v luči gornjih načel, kajti prav omenjeni sporazumi, še posebej na osnovi dodatne pripombe SSk, izključujejo načelo preštevanja, če se Usta za Trst ponovno sklicuje na svojo zahtevo po preštevanju, ki je koalicija ni osvojila, dela to preračunano na svoj skorajšnji občni zbor, ki bo moral odločiti, ali ostane Lista v koaliciji ali izstopi iz nje.
Nastop tajnika SSk dr. Hareja pri poštnem ravnatelju
Pokrajinski tajnik SSk dr. Harej je v četrtek 17. januarja interveniral pri generalnem ravnatelju tržaške poštne uprave v zvezi z okrožnico, da poštni uradi ne bodo več sprejemali pisem in drugih pošiljk z naslovom »v tujem jeziku«. V razgovoru je poštni ravnatelj dr. V. Carbone pojasnil, da je notranjo okrožnico namenil samo enemu uradu na osrednjem poštnem sedežu, ki se s temi problemi srečuje, in to v smislu priporočil mednarodnih poštnih dogovorov.
Ob koncu razgovora, ki je konkretno zadeval uporavo naslovov in nazivov krajevnih imen v slovenski obliki, je poštni ravnatelj poudaril, da ni bila s tem uvedena nobena sprememba pri sprejemanju in dostavljanju pisem in da bodo poštni uradi sprejemali pošiljke po dosedanji praksi.
Mladinska sekcija SSk ima nov odbor
V	soboto 19. januarja se je na sedežu stranke v ulici Machiavelli v Trstu prvič sestal novoizvoljeni odbor Mladinske sekcije Slovenske skupnosti. Novi odbor, ki ga sestavlja 13 oseb (prejšnji jih je štel
11), je bil izvoljen na rednem občnem zboru, ki je ob številni udeležbi mladih potekal 12. t. m. Na svojem prvem sestanku je odbor najprej določil funkcije, ki so tako porazdeljene: Bogdan Kralj, predsednik, Marjan Brecelj, tajnik, Andrej Berdon, podpredsednik.
Nato je odbor začrtal delovni program za bodoče polletje, ki predpostavlja tesno zavzetost čim širše skupine slovenske mladine. Najvažnejše obveznosti v bližnji prihodnosti so za novi odbor srečanje MENS (bivši FUENS - organizacija, ki združuje mladino različnih narodnostnih skupin Evrope), ki bo tokrat prvi teden aprila v ladinskem delu Švice; nato ima tržaška sekcija nalogo, da priredi deželni kongres mladinskih sekcij SSk in poleg tega še študijski seminar o najbolj perečih vprašanjih naše manjšine. Novi odbor ne bo prezrl niti družabnega vidika, saj je v načrtu celodnevni izlet v Beneško Slovenijo, ki ga bo priredil, čim bodo vremenske razmere postale zanesljivejše.
Tržaški škofijski misijonski center
Misijonski center v Trstu je zelo aktiven. Duša vsega delovanja je duhovnik Mario del Ben, ki ima ob sebi lep krog vnetih sodelavcev. Center skrbi za povezavo s tržaškimi misijonskimi delavci v Keniji. Ti so dovršili svoje poslanstvo v župniji Nguvio, .kjer je v jeseni tržaški škof Bellomi posvetil novo župnijsko cerkev. župnija je sedaj prepuščena domačim duhovnikom.
Tržaški misijonski delavci pa so prevzeli skrb za novo področje Iriamurai, kjer se srečujejo z izrednimi težavami. Škofijski center skrbi za zbiranje sredstev', s katerimi vzdržuje misijonske delavce in njihove pobude v Keniji. Denarno pomoč pa pošilja tudi drugim misijonarjem iz tržaške škofije.
Škofijski center izdaja ciklostilirano revijo »Missione«, ki pride do bralcev in sodelavcev štirikrat na leto. Predvsem prinaša pisma misijonarjev. V zadnji številki jih je kar 16. V zadnji številki je tudi poročilo, koliko paketov zdravil in obleke je misijonski center odposlal zadnjega pol leta 1984: 50 paketov zdravil (Kenija, Tanzanija, Indija, Brazilija in Mozambik). Poštni stroški so znašali 2.090.000 lir. Obleke pa kar sto paketov v iste dežele. Poštni stroški: 3.209.000 lir.
Devin-Nabrežina
Stališče krajevne SSk ob novi razmejitvi župnij na Devinskem. S 1. januarjem je postal veljaven odlok goriškega nadškofa p. Antona Vitala Bommarca, s katerim so bili deli mavhinjske, devinske in nabre-žinske župnije priključeni župniji sv. Mavra v istoimenskem naselju pri Sesljanu. Ustvarila se je tako župnija, ki obsega vse ozemlje pod železniško progo Trst-Tržič od naselja »pri Kraljevih« na severu {se pravi naselja okrog križišča, pri katerem se od državne ceste 14 odcepi pot k Sesljanskemu zalivu) do meje s tržaško škofijo na jugu.
Razširitev župnije sv. Mavra je dejanje, ki ne posega le na versko, ampak-tudi narodnostno področje. Prav s slednjega vidika čuti devinsko-nabrežinska sekcija Slovenske skupnosti dolžnost, da izrazi svojo globoko zaskrbljenost bodisi nad načinom, kako je bil omenjeni nadškofov odlok sprejet, bodisi nad negativnimi posledicami, ki bi jih utegnil imeti za krajevno slovensko prebivalstvo in splošneje za prijateljsko sožitje mod tu živečima narodoma. Devinsko nabrežinska sekcija SSk namreč ugotavlja:
1. da so bili deli mavhinjske, devinske in nabrežinske župnije priključeni župniji sv. Mavra proti volji slovenskih duhovnikov;
2. da je zadevni nadškofov odlok vzbudil nezadovoljstvo med prizadetim slovenskim prebivalstvom, ki poleg tega ni bilo ob tem kakorkoli zaslišano, kot sicer tudi ni bilo zaslišano prizadeto italijansko prebivalstvo;
3. da na ozemlju razširjene župnije živi več sto prebivalcev slovenske narodnosti, za katere ni bilo poskrbljeno dušno pastirstvo v njihovem jeziku.
Devinsko nabrežinska sekcija SSk je zaskrbljena tudi zato, ker se razširitev župnije sv. Mavra včlenjuje v vrsto dejanj in nastopov sedanjega goriškega nadškofa kot sta npr. ukinitev enotnega pastoralnega področja za vse Slovence in pogojevanje ustanovitve slovenske župnije v Gorici s predhodnim preštevanjem slovenskega življa,- ki že kar odprto govore o nenaklonjenosti do slovenskega prebivalstva goriške nadškofije. Od Cerkve, ki si na osnovi evangeljskih vrednot prizadeva za spoštovanje človeka v vseh njegovih razsežnostih in za bratstvo ter mimo sožitje med narodi, bi si res ne čakali takega ravnanja, katerega kratkovidnost je sicer zgodovina že večkrat izpričala tudi v naših krajih.
Devinsko nabrežinska sekcija SSk zatorej izraža upanje, da bo nadškof p. Anton Vital Bommaroo ob dokončni ureditvi pastoralnega območja okrog Sesljana upošteval tudi upravičene potrebe in zahteve krajevnega slovenskega prebivalstva, kakor tudi stališča njegovih dušnih pastirjev.
Čestitke
Skavti in skavtinje z Repentabra želimo g. Tonetu Bedenčiču za njegov rojstni dan veliko sreče in la bi še mnogo tet uspešno deloval v naši organizaciji.
Razpis likovnega natečaja
Sklad »Mitja Čuk« razpisuje likovni natečaj za osnutek svojega znaka in sicer pod naslednjimi pogoji: Tema: »Pomagajmo otrokom!« Natečaja se lahko udeležijo otroci do 14. leta starosti. Izdelki so lahko v poljubni tehniki, vendar je obvezen format A4. Osnutki naj bodo opremljeni na narobni strani z imenom, priimkom in naslovom. Osnutke pošljite na naslov: Sklad »Mitja Čuk«, Narodna ul. 79, 34016 Opčine, do 31. marca.
Izdelke bo ocenila šestčlanska komisija likovnikov. Prvonagrajeni osnutek postane znak sklada. Podeljene bodo tri nagrade: 1. nagrada mini magnetofon; 2. nagrada knjižni bon za 50.000 lir; 3. nagrada knjižni bon za 20.000 lir. Mnenje komisije je dokončno in je vsaka pravna pot izključena. Vsi izdelki bodo razstavljeni.
Svet slovenskih organizacij o-
pozarja društva in ustanove, da 31. januarja zapade rok za predložitev prošenj za deželne in pokrajinske podpore.
■	Blizu ikraja Orgosolo na Sardiniji je prišlo ob osvoboditvi ugrabljenega trgovca Tonina Caggiari do krvavega spopada med orožniki in ugrabitelji, štirje od njih so bili ubiti, pri tem pa je izgubil življenje tudi orožniški podčastnik Marongiu. Pogrebne svečanosti je zanj nato opravil škof v Nuora, ki je v pridigi poudaril misel: »Nasilje človeka ne poplača. Vsega zlega pa je kriv greh.«
Nova cerkev sv. Nikolaja v Ankaranu
iiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiinniiiiitiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiMimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMmiiiiiiiiiimiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiMiimiiiiimtM^
Kam po nedeljski maši
V nedeljo 27. januarja je u slovenskih župnijah dan katoliškega tiska. Obilno prispevajmo!
Stran 4
V Katoliškem domu v GORICI bo v nedeljo 27. januarja ob 16. uri
prireditev	za
Nastopila bo dramska skupina iz Štandreža s komedijo
Janez Povše »MILIJONARJI V OBLAKIH«
Prireditev bo združena s srečolovom. Vstop prost.
Z GORIŠKEGA
Občinski svet počastil spomin Emila Valentinčiča
V	ponedeljek 21. januarja je bila seja goriškega občinskega sveta. V začetku se je župan Scarano v toplih besedah spomnil pok. Emila Valentinčiča, uradnika go-riške občine in tudi človeka, ki je globoko doživljal javno in kulturno življenje nasploh. Posebej je dajal, da je najlepši dokaz njegove splošne priljubljenosti bil prav njegov veličastni pogreb, ko so slovenski in italijanski zbori tako lepo počastili njegov spomin.
Zupanovim besedam so se pridružili tudi predstavniki svetovalskih skupin. Svetovalec dr. Bratuž je v imenu SSk poudaril veliki doprinos, ki ga je pokojni že na svojem važnem službenem mestu prevajalca in tolmača dal delovanju občinske uprave. Še posebej je nato podčrtal vlogo, ki jo je imel Emil Valentinčič v okviru SSk in v kulturi ter pri zbliževanju in dialogu med obema narodoma. Njegov spomin so nato počastili še svetovalci Mermolja (PCI), ki je zlasti poudaril njegovo humanost, nato Fomasir (PLI), ki je tudi dal priznanje njegovemu delu. Svetovalec Waltritsch (PSI) je poudaril Valentinčičevo vlogo na kulturnem področju in pomen sožitja sploh, svetovalec Tri-pani (DC) se je tudi na koncu oddolžil pokojnikovemu spominu.
Velik del občinske seje je bil nato posvečen razpravi o nedavnem snegu in njegovih posledicah v občini. Najprej je pristojni odbornik Jakončič orisal vse delo s strani občine, nakar se je vnela živahna in dolga razprava, v katero so posegli predstavniki vseh skupin. Posebej opozicija je bila zelo kritična do delovanja zadevne občinske službe, ostali svetovalci pa so tudi dali svoje pripombe.
Svetovalec dr. Bratuž (SSk) je med drugim v razpravi opozoril na razne pomanjkljivosti zlasti v severnem delu mesta in v periferiji. Posebej je še poudaril nezadovoljivo stanje v bližini javnih poslopij, zlasti šolskega središča v Malem semenišču, kjer je sneg res oviral normalno možnost dohodov oz. celo oprožal varnost.
Ob koncu debate je župan Scarano posvaril pred morebitnim pretiravanjem zlasti opozicijskih predstavnikov, saj v resnici ni šlo za kako večjo katastrofo. Vseeno pa bo letošnji sneg gotovo dobra lekcija za bodoče.
Slov. gospod, združenje - Gorica
Slovensko gospodarsko združenje - Gorica je organiziralo v petek 11. januarja sestanek za goriške gospodarske operaterje o paketu Visentini. Sestanka se je udeležilo veliko število operaterjev, kar priča, da vlada zanimanje in istočasno zaskrbljenost, kako se odločiti za najprimernejši način: za pavšalni (forfetarni) sistem ali za dvostavno knjigovodstvo.
Poleg tega je bilo na sestanku govora
o	nizu ostalih določil in norm, ki jih je na novo uvedel dekret Visentini. Posebno pomembno je za naše razmere poglavje o družinsko vodenih podjetjih (imprese fa-miliari). Za ta podjetja ostane v veljavi stari notarski akt, samo delitev dohodka bo treba izvesti z novim razmerjem 51 % za lastnika podjetja in 49 % za ostale družinske člane. Družinsko vodena podjetja imajo možnost, da se spremenijo v družbe oseb (S.n.c. ali S.a.s.) do 1. julija 1985 z minimalnimi stroški. Družinsko vodena podjetja se lahko na novo ustanavljajo do letošnjega 31. januarja.
Zaradi velikega pomena, ki ga ima Vi-sentinijev ukrep svetujemo vsem gospodarstvenikom, da se najavijo za osebni sestanek v uradu SDGZ v Gorici, ul. Mo-relli 14, tel. 32844, kjer jim bodo nudili potrebni nasvet, za kakšno obliko knjigovodstva naj se odločijo. S seboj morajo prinesti prijavo IVA in prijavo dohodkov (mod. 740 - individualna podjetja ali mod. 750 - SDF, SNC, ali SAS) za leto 1983.
★
■	V Zagrebu je bil sprejem za predstavnike verskih skupnosti v SR Hrvatski 10. januarja. Priredil ga je Ivo Latin, predsednik hrvaškega sabora. Omenil je velike verske manifestacije v preteklem letu ter izrekel obžalovanje, da je prišlo do nekaterih poskusov politične strumentalizacije verskih čustev. Zagrebški nadškof in kardinal Kuharič pa je opozoril, da vera lahko pripomore k nravni ozdravitvi človekove vesti, katere stvarnik je Bog. In Bog ni utvara! Nadškof je tudi obžaloval, da so bile po evharističnem kongresu v Mariji Bistrici izrečene nekatere negativne ocene, pri čemer so hili žaljeni .tudi najvišji predstavniki Cerkve. Kardinal Kuharič je tudi ponovil željo po skorajšnjem obisku papeža Janeza Pavla II.
f Mo Irst/I
Spored od 27. jan. do 2. febr. 1985
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Moja ljuba nečaka«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Kmetijski tednik. 14,10 Nediški zvon. 15.00 Šport in glasba ter prenosi z naših prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 V. Parma: Ksenija, operna enodejanka. 11.30 Beležka. 12.00 Smer slovenske gore. 13.20 Glas »frajtonarce«. 14.10 Otroški kotiček: »Jakec Vohljač, otroški detektiv«. 15.00 Iz šolskega sveta. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.10 Trio »Jess« z Dunaja. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Med Brdi in Jadranom. 10.10 Oddaja za otroški vrtec. 10.20 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Filmskemu ustvarjanju naproti. 14.10 Povejmo v živo. 15.00 Mladi mladim. 16.00 Veter raznaša besede. 17.10 Trio «Jess» z Dunaja.
18.00	J. Tavčar: »Past«. Kriminalka.
Sreda: 8.10 Gospodarska problematika. 8.40 Slovenske popevke. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.00 Oddaja za prvo stopnjo osn. šole. 11.30 Beležka. 12.00 Liki iz naše preteklosti. 13.20 Cecilijanka 1984. 14.10 Povejmo v živo. 15.00 Kocka na kocko. 16.00 Od Milj do Devina. 17.10 Glasbena kronika s Hrvaškega. 18.00 Poezija slovenskega zahoda.
Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 8.40 Slovenske popevke. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.00 Oddaja za drugo stopnjo osn. šole. 11.30 Beležka. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Povejmo v živo. 16.00 Na goriškem valu. 17.10 Moški zbor iz Larise v Grčiji. 18.00 Primorska diaspora v svetu.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 8.40 Slovenske popevke. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.00 Oddaja za srednjo šolo. 11.30 Beležka. 12.00 Spoznavajmo ribe našega morja. 13.20 Zborovska glasba. 15.00 Povejmo v živo. 15.00 V svetu filma. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.10 Nabožna glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.40 Slov. popevke. 10.10 Koncert simfonikov RTV Ljubljana. 11.30 Beležka. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 14.10 Otroški kotiček: »Igrajmo se pravljice«. 15.00 Z Gershwinom od popevke do opere. 16.00 Naša šolska obzorja.17.10 Violinsko tekmovanje »Lipizer« v Gorici. 18.00 Branko Miklavec: »Poma-rančnik«. Monodrama.
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
OBVESTILA
V nabrežinski cerkvi bo v nedeljo 27. januarja ob 16. uri revija božičnih in drugih pesmi v petih jezikih v okviru Tedna za cerkveno edinost ob molitveni osmini. Nastopa zbor Vesela pomlad z Opčin. Govoril bo prof. Maks Šah. Po blagoslovu nagrajevanje za najlepše jaslice.
Slovenska prosveta v Trstu priredi v nedeljo 27. januarja koncert baročne božične glasbe, ki bo v Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3. Nastopil bo ansambel »Gallus consort«. Začetek ob 18. uri.
Društvo slov. izobražencev in združenje Most v Trstu organizirata 28. januarja v Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3 večer z naslovom: Taras Kermavner podoživlja slikarstvo Toneta Kralja na Primorskem in to s posebnim ozirom na ogrožene slike v avberski cerkvi. - Začetek ob 20.30.
SSG v Trstu uprizori v sredo 30. januarja ob 20.30 v Kulturnem domu v Trstu premiero Pirandellovih enodejank »Človek s cvetom v ustih« in »Cece«. Ponovitev enodejank bo v četrtek 31. januarja ob 20.30 v prosv. dvorani na Opčinah.
V Kulturnem domu v Trstu nastopi v petek 25. januarja ob 20.30 poljsko gledališče Wspolcze9ny z igro S. Witkiewicza »Vodna kokoš« (Kurka wodna). V istem domu uprizori SSG komedijo Tomaža Linharta »Ta veseli dan ali Matiček se ženi« v soboto 26. januarja ob 19.30 in v nedeljo 27. januarja ob 16. uri.
Društvo naravoslovcev in tehnikov »Tone Penko« vabi na predavanje profesorja
1	j ubij. univerze dr. Tomaža Pisanskega z naslovom »Naključnost v računalništvu«. Predavanje, ponazorjeno s praktičnimi primeri na računalniku, bo v sredo 30. januarja ob 20.15 v Gregorčičevi dvorani, ul. sv. Frančiška 20, Trst.
DAROVI
Za Katoliški glas: Afra-Simon Komjanc 18.000; Marija Čopič 4.000; Matilda v spomin pokojne sestre 10.000; Tereza Knez 34.000; Milka Brumat 24.000; Remo Devetak, Vrh 10.000; N. N., Rupa 4.000; N. N., Trst v spomin pok. staršev 50.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: družina Krpan v spomin Emila Valentinčiča 50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Helena Leupušček namesto cvetja na grob Emila Valentinčiča 60.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: Roman Merkelj 24.000; N. N. 20.000; N. N. 20.000; Anica Cuder 10.000; Marija Zivic 50.000; so-
V	spomin na sestro Adelino brat Marjan Corvato za cerkev sv. Ivana v Gorici, za novo telovadnico in Sv. goro po 100.000, za malo semenišče v Vipavi 300.000, za Katoliški glas in za jaslice pri Sv. Ivanu po 50.000, za slovenske misijonarje 100.000 lir.
Marija Žigon: za katoliški tisk, za Katoliški dom, za slovenske misijonarje in za novo telovadnico po 50.000 lir; za Našo pot 10.000 lir .
Namesto cvetja na grob Viktorije Perat-Širok darujejo njeni sostanovalci v sklad »Katol. glasa« 85.000 lir. - I coinquilini del-la defunta signora Perat-Širok elargiscono per il giornale »Katol. glas« lire 85.000.
Za družino pok. Emila Valentinčiča: Lilijana Vižintin 10.000; A. D. 50.000 lir.
Namesto cvetja na grob strica Karlota Sošola: Edi, Lojze, Marija, Bruno Hlede z družinami za cerkev v Pevmi 100.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: Frančiška namesto cvetja na grob zeta Emila 150.000 lir.
Namesto cvetja na grob E. Valentinčiča
so darovali v dober namen: Ida Pintar in Mirka Terpin 500.000; družine Vogrič, Šte-kar, Ferfolja, Klanjšček in Dol jak po 100.000; teta Otilija in sestrična Alma po 100.000; družina Humar, Klanec 50.000 lir.
Č. N. namesto cvetja na grob Emila Valentinčiča za novo telovadnico 30.000 in za ŠZ Soča 20.000 lir.
Za cerkev v Pevmi: Adrijan in Albin Hlede namesto cvetja na grob Toneta Sošola 100.000; Milena in Zora, Samatorca
20.000 lir.
R. S.: za gobave 100.000, za lačne 50.000 in za Katoliški glas 74.000 lir.
Za sklad »Mitja Čuk«: učenci in učiteljstvo OŠ »F. Venturini« v Boljuncu ob božičnih in novoletnih praznikih 70.000; profesorski zbor DTTS »Žiga Zois« v Trstu v spomin Tamare Frančeškin 217.000; družina Smotlak Mačkolje 79 namesto ovetja na grob Štefanije Bandi 50.000; svakinja Angelina z družino v spomin na Ceno Malalan 50.000; Slava in Dušan ob deseti obletnici smrti prijateljice Učke Štrekelj 20.000; Nina Hrvatič z družino v spomin na starše 10.000; Justina Možina 10.000; Anica z družino v spomin na mamo in brata 50.000; Dorica, Marija, Matejka in Helena v spomin Janeza Poberaja 40.000; hčerine prijateljice Alda, Milenka in Sonja v spomin na Angelo Marc 15.000; Milka Žerjal vd. Ivančič v spomin na drage starše in moža 10.000 lir.
V	spomin na Gizelo Kralj vd. Vidau: Marta in Mario Čuk za cerkev v Trebčah 20.000; v spomin iste darujejo Marija Milkovič, Marina Gallopin, Karmen Pohlen in Vilma Pohlen z družinami za cerkev v Trebčah 50.000 in za sklad »M. čuk«
30.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. in M. F. 100.000; družina Cechet v spomin na ženo in mamo Marijo 50.000; Anica Švagelj in Emilija Puntar 24.000; Angela Škerlavaj 15.000; Ada Zecchini-Škabar v spomin na starše 10.000; Mila Kalin 10.000; N. N. 10.000; razni 2.000; za ogrevanje cerkve: Marija ob 40. obletnici smrti mame Antonije Dolenc 40.000; Nevia Furlan v spomin na starše Zecchini-Škabar 70.000 lir.
Za cerkveni zbor sv. Jernej - Opčine: Lojzka Sosič 20.000 lir.
Za cerkev na Banah: Edda Gotti v spomin na mamo Marijo Germek-Sardi 15.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Širite „ Katoliški gias“
Za Slomškov dom v Bazovici: Marija Ražem Kraljeva 20.000; N. N. 20.000; Ervi-ca v spomin moža Jožeta Seražina 25.000; Tona Janakova 100.000; Milka Izakova 20.000; Livia Barazuttii 5.000; Fabio Ferfo-glia 10.000; Darinka Leban 30.000; Neda Petaros v spomin mame Marije 5.000; Jože Marc 10.000; Marija Marc ob krstu Vide Farčič 10.000; Danica in Marija Marc v spomin tete Tone 10.000; N. N. 100.000; Anica Cuder 10.000; Marijaživic 50.000; sorodniki ob pogrebu Frančiške Ogrizek 30.000; Marija Grgič 24.000; Valerija Sou-kup 45.000; N. N. 4.000; družina Bavazzano ob blagoslovitvi nove hiše 100.000; Marija Živic 10.000; Mario Ravalico 10.000 lir.
Za cerkev na Padričah: Marija Rudetova 10.000; Drejcevi 10.000; Antonija ob pogrebu moža Borisa Grgiča 35.000 lir.
Za cerkev v Gropadi: Blunkotovi 5.000; Lojzka Županova 10.000; Ivan Gojča 20.000; Amalija Pečar 10.000; Marija Natural 15.000; Lovretovi 5.000; Marta Mužina v spomin Enza Buda 20.000 lir.
Za cerkev v Bazovici: Nada Mesar 10.000; Ida Jenakova 15.000; Marija Kraljeva 10.000; Marija Štancerjeva 10.000; Marija Marc 20.000; Dora Piokotova 10.000; Marija Križmančič 10.000; Milka Petaros 5.000; Marija Vodopivec 15.000; mona Marija ob krstu Vasja 10.000; Zoro Grgič 10.000; Marija Ražem 10.000; žena v spomin Alda Belli 15.000; hiša Draga 19 v spomin pokojnih 30.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Antonija Malič 20.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Ada Zecchini-Škabar v spomin na svoje starše 10.000; N. N., Opčine 10.000 lir.
Za lačne po svetu: J. Klun 50.000; Tončka Curk, Trst v spomin na s. Estero Saksida 50.000; N. N., Rupa za lačne v misijonih 300.000; N. N., Rupa v isti namen 200.000; župnija Zgonik za lačne v Afriki 910.000; Matilda Mravlje v spomin na pok. nečaka Zdravka 20.000; šolski otroci v Bazovici in na Pesku za lačne v Etiopiji 48.000; Elda Gotti v spomin na mamo Marijo Germek-Sardi 15.000 lir.
Za misijone: J. Klun, Trst 20.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 350 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
t
V	večnost je odšla
Ivanka Rozman
Svoje dneve je dokončala v katinarski bolnišnici. Pokojna je bila sestra treben-skega župnika Lojzeta Rozmana, kateremu je stregla vsa leta, zlasti -še ob njegovi dolgoletni bolezni.
Naj ji bo dobri Bog plačnik za vsa tiha dobra dela in nesebično službo bratu in trebenski župniji. Pokopali so jo 23. januarja na trebenskem pokopališču blizu brata.
Šolske sestre v Trstu in vsi, ki so jo zlasti v Trebčah poznali, izrekajo sožalje sestrama Francki in Mariji, bratoma Jožetu in Ivanu ter nečakom.
ZAHVALA
Ob smrti našega dragega
Emila Valentinčiča
se pretreseni zahvaljujemo vsem, ki so ga spremili na njegovi zadnji poti, posebno pa županu občine Gorica Antoniu Scaranu, odbornikom in uslužbencem; deželnemu odborniku dr. Dragu Štoki; najvišjim predstavnikom občin Števerjan, Doberdob in So-vodnje; delegaciji občine Nova Gorica; zastopstvu ZSKP iz Gorice in Slovenske prosvete iz Trsta; govornikom Marjanu Terpinu v imenu SSk, Mariji Ferletič v imenu SSO, Mirku Primožiču v imenu SKGZ, Štefanu Cotiču v imenu športnega društva »01ympija«, Dragu Legi-ši v imenu »Novega lista« in Dušanu Križmanu v imenu njegovih sošolcev.
Z enako hvaležnostjo se zahvaljujemo združenim zborom Štmaver, »Mirko Filej«, »Coral di Lucinis«, »Ars mušica« in Števerjana; slovenski in italijanski duhovščini ter še posebej Oskarju Simčiču, Kazimiru Humarju in Vojku Makucu; dr. Mirku Špacapanu za zdravljenje ter vodstvu in osebju »Slovenskega doma« v Parizu.
Ne nazadnje se zahvaljujemo vsem številnim udeležencem, znancem in pokojnikovim prijateljem, ki so s svojo prisotnostjo ali kako drugače počastili njegov spomin ter nam s tiho in občuteno besedo pomagali v naših najtežjih trenutkih.
Zena Anica, hči Martina, mama, brat in sestra z družinama ter ostalo sorodstvo
Števerjan- Pevma, na dan pogreba 19. januarja 1985
ZAHVALA
Ganjeni ob tolikih izrazih sožalja ob boleči izgubi našega
Karla (Tonija) Sošola
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so ga pospremili na njegovi zadnji poti. Posebej se zahvaljujemo tov. Waltritschu in tov. Polettiju za poslovilne besede, g. župniku, pevcem zborov iz Štmavra in »M. Filaj«, bivšim delovnim tovarišem in darovalcem cvetja. Hvala vsem, ki ga boste ohranili v spominu.
P	Zena	Jerica	in	otroci	z	družinami
ter drugi sorodniki
Pevma, 20. januarja 1985
M
• Knjige
• Šolske potrebščine
• Nabožni predmeti
GORICA Travnik, 25 Tel. 84407