Danica Hrovatič
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE -
NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO
Socialno delo se kot stroka uveljavlja na
različnih družbenih področjih. Kot poklic-
na dejavnost se razvija na področju social-
nega varstva, šolstva, zdravstva, pravosodja,
zaposlovanja in gospodarstva. Najznačil-
nejše področje za socialno delo je socialno
varstvo, ki se je doslej razvijalo predvsem v
okviru javnih institucij. S prehodom
Slovenije na tržno orientiran družbeni
sistem se je socialna dejavnost razširila iz
okrilja države na različne izvajalce.
Izvajalci, organizirani na pobudo inicia-
tiv v okviru civilne družbe, so tako imeno-
vane neprofitne, nevladne, prostovoljske
organizacije, ki tvorijo relativno nov dru-
žbeni sektor. Organizacije tega sektorja
postajajo pomembno novo delovno okolje
za socialne delavke in delavce. Gre za
razvijajoč sektor, ki predstavlja področje
drugačnili načinov dela in možnosti odpira-
nja novih delovnih mest.
Okvir, v katerega postavljamo neprofit-
ne organizacije, sestavljata dva ključna kri-
terija: neprofitnost in nevladnost. Kriterij
neprofitnosti loči tovrstne organizacije od
profitno orientiranih po opredelitvi pos-
lanstva. Poslanstvo (imenovano Uidi misija)
profitnih organizacij je ustvarjanje profita,
poslanstvo neprofitnih organizacij pa je
delovanje v javno korist (javna korist ali
javno dobro je opredeljeno kot nekaj, kar
je pod enakimi pogoji — ki jih navadno
določa država — dostopno vsem državlja-
nom). Po tem kriteriju so tudi javne orga-
nizacije, ki jih organizira država, neprofitne,
zato je pomembno poudariti še kriterij ne-
vladnosti, ki razlikuje organizacije glede na
to, kdo je ustanovitelj. V primeru javnih
organizacij je ustanovitelj država, nevladne
organizacije pa ustanovijo privatni akterji.
Nevladne organizacije so tako lahko tudi
tiste, ki jih uvrščamo v profitni sektor...
Poimenovanje organizacij, ki se nahajajo
med profitnim in javnim sektorjem, je od
države do države različno. Raba terminov
se razlikuje tudi znotraj posamezne države.
Iz različne rabe terminologije pa je razvid-
no, da želijo posamezne dežele ali organiza-
cije v poimenovanju poudariti razlikovanje
v odnosu na določen sektor. Tako je za
Združene države Amerike in nekatere za-
hodnoevropske države z uveljavljeno tržno
ekonomijo značilno, da uporabljajo termin
neprofitne organizacije; poudarjeno je raz-
likovanje v odnosu do profitnih organizacij.
Za vzhodnoevropske države je zaradi
preteklih političnih razlogov značilnejše
razlikovanje v odnosu do javnega oziroma
državnega sektorja; tu se pogosteje uporab-
lja termin nevladne organizacije.
V Sloveniji na splošno še vedno govori-
mo o gospodarskem (ekonomskem) in
negospodarskem (družbenem) sektorju.
Podrobnejša opredelitev upošteva vsaj tri
oziroma štiri sektorje: javni, profitni, nepro-
fitni in neformalni sektor. Poimenovanje
organizacij v okviru neprofitnega sektorja
(tudi tretji sektor, nevladni, volonterski in
podobno) je tudi pri nas raznoliko. Prvi
prispevki o tovrstnih organizacijah pri nas
temeljijo na rabi termina neprofitno-volun-
terske organizacije, v praksi pa se pogosteje
uporablja termin nevladne organizacije. V
tuji literaturi, ki obravnava to področje, je
najpogosteje zastopan termin neprofitne
organizacije. Da bi se izognili nespora-
zumom glede uporabe različnih terminov,
bi lahko uporabili oba bistvena kriterija
181
DANICA HROVATIČ
skupaj — neprofitne nevladne organizacije.
V prispevku uporabljamo oba termina, gle-
de na to, da je tako tudi v praksi.
Na shemi 1 ponazarjamo položaj nepro-
fitnih organizacij v sistemu blaginje; naha-
jajo se v osrednjem delu trikotnika med
trgom, državo in neformalnimi mrežami.
PLURALIZACIJSKl PROCESI
Odgovornost za družbeno blaginjo se je s
tranzicijo prenesla od države k družbi kot
celoti. Možnosti za razvoj neprofitnih
organizacij tako temeljijo na družbi, ki jo
tvorijo odgovorni in med seboj povezujoči
posamezniki. Konkretni pogoji za razvoj
neprofitnih organizacij izhajajo iz plurali-
zacijskih procesov, kamor uvrščamo tiste
dejavnike, ki povzročajo spremembe v prej
monistično urejenem socialističnem siste-
mu in v okviru katerih se razvija ustrezna
zakonodaja. Država spodbuja tovrstne pro-
cese s prerazporejanjem opravljanja javnih
služb na več sektorjev. Gre za zametke
privatizacije, koncesijska razmerja in sistem
vavčerjev, spodbujanje podjetniških inicia-
tiv in zasebništva. Na podlagi tovrstnih de-
javnikov in elementov partnerstva, financi-
ranja in kadrovanja nastaja struktura, ki je
potrebna in omogoča oblikovanje neprofit-
nega sektorja.
DEINSTITUCIONALIZACIJA IN PRIVATIZACIJA
Pojma deinstitucionalizacija in privatizacija
razlaga Rus (1992), ki pravi, da procesi
deinstitucionalizacije učinkujejo na celotni
sistem, procesi privatizacije pa vplivajo na
medsebojne odnose med udeleženci. Prvi
potekajo na nadindividualni ravni, drugi pa
na individualni ravni. Z deinstitucionali-
zacijo spreminjamo razmerja med državno
makroregulacijo in družbenimi službami,
medtem ko s privatizacijo spreminjamo
razmerja med skupinami pri produciranju
in distribuciji posameznih vrst storitev.
Rus (1990; 1993) s privatizacijo na po-
dročju družbenih dejavnosti v okviru
širšega konteksta prenosa dejavnosti iz
javnega sektorja v privatni pojmuje privati-
zacijo kot prehod od državne k tržni regu-
laciji družbenih služb, uvajanje privatne
lastnine, prenos izvajanja storitev od javnih
organizacij na privatne, deregulacijo, ki
odpravlja državne monopole, in prehod od
enakega k neenakemu dostopu do storitev.
Z vključevanjem različnih sektorjev v
sistem blaginje se državljanom omogoči
večja izbira. Med izvajalci socialnih dejavno-
sti se vzpostavlja konkurenčnost, ki vpliva
na izboljšanje kakovosti in optimiziranja
cene storitev. Uporabnikom je tako omogo-
čen večji vpliv na izvajanje dejavnosti, s
pluralnostjo pa je presežena uniformnost
javnega zagotavljanja socialnih storitev.
Shema 1: Položaj neprofitno nevladnih organizacij v sistemu blaginje
182
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE - NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO
KONCESIJE IN VAVČERJI
Koncesije in vavčerje Rus (1993) zaradi
delnega prenašanja lastninskih pravic od
javnih na privatne subjekte uvršča med
oblike kvaziprivatizacije.
Za uveljavljanje koncesijskih razmerij in
sistema vavčerjev je treba računati z majh-
nostjo slovenskega prostora in z vpraša-
njem zadostnosti kvalitetne ponudbe, meni
M. Bitenc (1993).
Koncesija kot oblika javnega subven-
cioniranja nejavnih izvajalcev se navadno
uporabi takrat, ko javni sektor s svojimi
zmogljivostmi ne more zadovoljiti povpra-
ševanja po storitvah (Stropnik 1993)-
Vendar koncesija ni nujno vezana na
finančna sredstva. Lahko gre zgolj za
moralno podporo določenemu programu
ali ponujanje določenih ugodnosti (upo-
rabo prostorov, komunikacijskega omrežja,
strokovnjakov in podobno).
V slovenski zakonodaji se je pojem kon-
cesija pojavil v Zakonu o zavodih (Ur. 1. RS
št.12/91), ki jo obravnava kot eno od oblik
opravljanja javne službe na družbenih po-
dročjih, med drugimi tudi na področju
socialnega varstva. Institut koncesije je pov-
zel tudi Zakon o socialnem varstvu (Ur. 1.
RS št. 54/92). Teorija opredeljuje koncesijo
kot pooblastilo, ki ga na predpisan način
in v predpisani obliki država ali lokalna
skupnost (občina) oziroma od njiju poobla-
ščen organ da praviloma vedno osebi zaseb-
nega prava (pravni ali fizični). Dajalca po-
oblastila označujemo s pojmom koncedent,
osebo, kateri je pooblastilo dano, pa s poj-
mom koncesionar.
Gre torej za pogodbeni prenos odgovor-
nosti za izvajanje posameznih storitev na
zasebne izvajalce, katerih izbor praviloma
poteka preko javnih natečajev, izjemoma pa
lahko tudi z dogovorom s potencialnimi
izvajalci storitev. Naročnik je praviloma
država ali lokalna uprava (Bitenc 1993)-
Pri koncesijskem odnosu je torej bistve-
no to, da država oziroma občina med raz-
ličnimi ponudniki iz vrst nejavnega sektorja
izbere izvajalce, ki navadno za izvajanje
dejavnosti prejemajo subvencijo. Tako so
posredno subvencionirani tudi uporabniki,
seveda le tisti, ki se odločajo za storitve, ki
jih ponujajo izvajalci s koncesijo (Stropnik
1993).
Vavčerji so vladna plačila porabnikom
ali na račun porabnikov plačilo določenih
storitev. Z vavčerjem se storitve vplačajo v
kateri koli instituciji, ki jo vlada določi kot
ponudnika, kjer se vavčer lahko uporabi;
pri tem porabniki sami izbirajo ponudnike
storitev.
Vavčerji so lahko uporabljeni v smislu
izboljšanja kakovosti ali posebnosti dolo-
čene storitve. Obvezujejo obe strani — drža-
vo in uporabnike. Država je odgovorna, da
uporabnike obvesti o možnosti uporabe
vavčerjev, da zagotovi pestrost ponudbe
socialnih storitev in da ponudnike tudi
ustrezno nadzoruje. Po drugi strani se od
uporabnikov pričakuje zrel odnos v smislu
uporabe vavčerjev za namen, za katerega
je bil izdan.
V Sloveniji so za sistem vavčerjev in
koncesijskih razmerij formalno tehnični
instituti vzpostavljeni, vendar pa izvajanje
takega sistema potrebuje tudi večjo mero
osveščenosti različnih javnosti. Pomanjklji-
va vednost o tem, kaj koncesijska razmerja
in sistem vavčerjev prinašajo, je tako pri
ponudnikih socialnih dejavnosti kot pri
uporabnikih.
PODJETNIŠTVO IN ZASEBNIŠTVO
Poglavitna značilnost podjetij in drugih
(gospodarskih) družb je, da delujejo v
okvirih ekonomskih zakonitosti; njihov cilj
poslovanja je oplemenitenje kapitala.
Poslanstvo za podjetniške oblike delovanja
je v okviru pridobivanja dobička. Taka opre-
delitev za socialne dejavnosti ni značilna,
zato so tudi podjetniške oblike redkejše,
celo nenavadne. Na prvi pogled si res težko
predstavljamo, kako bi lahko socialno
orientirana organizacija, ki deluje v javno
dobro, delovala v profitnem okviru.
Toda če izhajamo iz sistema blaginje, ki
ga tvorijo vsaj trije sektorji, in procesa plu-
ralizacije, ki predstavlja uveljavljanje vseh
treh ravni, lahko predvidevamo, da je tudi
na področju socialnih dejavnosti mogoče
vzpostaviti odnos, ki je sicer značilen za
profitno orientirane organizacije.
183
DANICA HROVATIČ
Ali je v kontekstu tržnega gospodarstva
mogoče opravljati dejavnost, ki ima značaj
neprofitnosti, javne dobrine in socialnosti?
Vprašanje je polno paradoksov, dejansko pa
kaže na potrebo po rahljanju meja med
profitabilnostjo in neprofitabilnostjo, med
javno službo in privatno prakso in drugimi
razlikovanji na osnovi vsebine, področja ali
načina dela. V neprofitno sfero so zajete
dejavnosti sociale, kulture, izobraževanja,
raziskovanja, varovanja okolja, mirovništva,
ženskih gibanj in podobno, v profitno po-
dročje pa dejavnosti ekonomske produkcije
materialnih dobrin in storitev. Ob tovrstni
delitvi postaja venomer bolj jasno dejstvo,
da profitni in neprofitni svet ne delujeta
zgolj drug ob drugem, ampak vedno bolj
drug v drugem. Materialne dobrine in
storitve se lahko producirajo v okviru ne-
profitnega področja in narobe, produci-
ranje materialnih dobrin in storitev v pro-
fitnih organizacijah je tudi delovanje v
dobro državljanov. Potemtakem organizi-
ranje socialnih dejavnosti v okviru podjet-
niške organizacijske oblike ni ovira.
Povezanost področij se kaže tudi pri
vodenju organizacij; veščine managementa,
ki so do nedavna veljale in se uporabljale
zgolj na področju ekonomije, so vse bolj
pomembne tudi v okviru neprofitnega
sektorja in socialnih dejavnosti. Seveda moj-
stri managementa, kot so Drucker, Kotler,
Andreasen, poudarjajo razlike v upravljanju
profitno orientiranega podjetja in vodenju
neprofitne organizacije.
Podjetniške oblike torej niso zaprte za
socialno področje delovanja, obstajajo
vsebine, ki jih je mogoče razvijati tudi v
tržno orientirani obliki. Taka oblika je lahko
socialno podjetje. V praksi se izraz socialno
podjetje že uveljavlja za podjetja, ki zaposlu-
jejo invalidne in težje zaposljive osebe.
Zakon o socialnem varstvu predvideva
kot obliko opravljanje privatne prakse na
področju socialnega varstva zasebništvo.
Zasebnik/ca lahko pridobi dovoljenje za
zasebno delo na podlagi ustrezne strokovne
izobrazbe, ki jo določata 69. ali 70. člen
zakona, opravljenega strokovnega izpita,
pridobljenega mnenja Socialne zbornice
Slovenije in triletnih delovnih izkušenj na
področju, na katerem bo opravljal/a zaseb-
no delo. Zakon predvideva še status brezpo-
selnosti, da sodišče osebi ni izdalo odločbe
o prepovedi opravljanja poklica in zagotovi-
tev prostorov, opreme in kadrov za opravlja-
nje predvidene dejavnosti.
Zasebništvo se ne razvija tako, kot je bilo
pričakovati (do konca leta 1997 sta bila
registrirana zgolj dva zasebnika). Razlogi so
različni: opravljanje dejavnosti v okviru go-
spodarskih družb mimo Zakona o social-
nem varstvu, strah pred samostojnostjo in
s tem večjo odgovornostjo, problemi finan-
ciranja, zakonske omejitve širših možnosti
opravljanja zasebnega dela, pomanjkanje
managerskih znanj, nizka stopnja medse-
bojnega povezovanja.
PRAVNO ORGANIZACIJSKE OBLIKE
Pravno organizacijske oblike omogočajo
postaviti okvir, znotraj katerega se podani
pogoji za izvajanje določene dejavnosti.
Različne oblike ponujajo različne možnosti;
od organizatorjev socialnih dejavnosti
samih je tako odvisno, katero formalno
organizacijsko obliko bodo izbrali za svoje
delovanje.
Za socialno področje v okviru neprofit-
nega nevladnega sektorja so bistvene tri
najznačilnejše pravno organizacijske ob-
like: društva, zavodi in ustanove.
Za delovanje društva zakon (Zakon o
društvih, ur. 1. RS, št. 60/95) določa temeljna
načela: prostovoljnost (júko^'iT ne moremo
vključiti v društvo na podlagi določenih
lastnosti, gre za pravico svobodnega zdru-
ževanja posameznikov, obveznega združe-
vanja ni), samostojnost {árustv'A. morajo biti
samostojna pri določanju namenov in ciljev
ter načina delovanja, seveda v skladu zago-
tavljanja varstva pravic tretjih oseb in v okvi-
ru našega pravnega reda), nepridobitnost
(društvo lahko opravlja pridobitno dejav-
nost, vendar mora vsa pridobljena sredstva
uporabiti za namen, zaradi katerega je bilo
ustanovljeno) in javnost	treba
javnost delovanja društva tako glede no-
tranjih razmerij kakor tudi glede delovanja
društva kot celote v širši družbi. Javnost
delovanja se zagotavlja tudi z javnostjo
podatkov, vpisanih v register društev.)
184
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE - NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO
V Sloveniji je bilo v letu 1995 registri-
ranih 14.000 društev Z. Kolarič (1994) je
ugotovila, da so daleč najštevilnejša društva
na področju športa (skoraj 4.000). Področje
sociale je združeno z zdravstvom in je po
štveilčnosti na drugem mestu (1.900).
Število se je z uveljavitvijo novega zakona o
društvih nekoliko zmanjšalo, saj vsa društva
niso uskladila svojega delovanja v skladu z
novimi pravili.
Zakon o zavodih je sprejet že več let (ur.
1. RS, št. 12/91) in omogoča ustanavljanje
tudi privatnih zavodov. Kljub temu je ta ob-
lika organiziranosti za nevladni organizaci-
je s socialnega področja redka. Oblika zavo-
da je primerna za programe s trajnejšim in
profesionalno strukturiranim delovanjem.
Zakon o ustanovah iz leta 1930, iz časa
Kraljevine Jugoslavije (Službeni list Drav-
ske banovine, št. 28, 2.10.1930), je kljub
starosti odigral pomembno vlogo v pre-
hodnem obdobju, zlasti po letu 1990, ob
ponovnem uveljavljanju zasebne lastnine in
civilne družbe kot institutoma, ki sta z
ustanovami neločljivo povezana. Nov zakon
o ustanovah (Ur. 1. RS, 60/95) temelji na
splošnokoristnih in dobrodelnih namenih
oziroma na tako imenovanih javnih name-
nih ter načelni trajnosti namena oziroma
ustanove same. Ustanova je na namen ve-
zano premoženje, je pravna oseba in nima
članov in ne lastnikov. Namen ustanove se
financira iz prihodkov, ki se pridobiva s
metodo»fund raising«, to je strategijo
oblikovanja skladov oziroma zbiranja
finančnih in drugih sredstev, ter hkrati z
veščino graditve partnerskih mostov z
družbenimi entitetami.
Področje organiziranosti nevladnih
organizacij v Sloveniji zajema zelo ohlapne
obhke do prehodnih in trdnejših struktur,
kar ponazarja shema 2. Baza za razvoj ne-
formalnih skupin in formalnih organizacij
je pri tem civilna družba v smislu organi-
zirane družbe, ki jo sestavljajo odgovorni
posamezniki.
Najbolj neformalne oblike, ki orga-
nizacijsko ni strukturirana (ni pravne
organiziranosti, ni zaposlenih ali drugih
pogodbenih obveznosti), so prijateljske,
sorodstvene, sosedske oblike druženja; to
so v socialnem okviru neformalne oblike
socialne preventive in prve socialne po-
moči. Te skupine tkejo neformalne mreže,
omogočajo socialno življenje in vzpostav-
ljajo socialno vključenost.
Nekoliko bolj organizirane, vendar še
vedno neformalne so skupine za pomoč in
samopomoč. Nastajajo spontano, na podla-
gi iniciativ posameznikov ali uporabnikov,
in niso stalne. Njihova dejavnost je usmer-
jena navznoter. Ramovš (1995) pravi, da so
sodobne skupine za samopomoč osebna
medčloveška povezava skupine ljudi, ki
poleg samoiniciativnosti temelji še na
težavi ali stiski. Gre za sodobno obliko ne-
krajevnega sosedstva in nekrvnega sorod-
stva in pogosto celo za nadomestek primar-
nih medsebojnih odnosov.
Skupine za samopomoč lahko prehajajo
v trdnejše, formalno pravne organizacijske
oblike — društva. Društva nastajajo tudi z
osamosvajanjem projektov, ki so sicer
potekali v okviru javnega sektorja, aH pa
nastajajo kot nove organizacije. Društvo te-
melji na prostovoljstviL Trdnejšo strukturo
imajo zavodi, in sicer zaradi višje stopnje
profesionalizacije v smislu zaposlovanja in
razvijanja dejavnosti. Ustanove kot posebne
oblike organiziranosti za upravljanje s
premoženjem so za socialno področje in
tovrstne nevladne organizacije izrednega
pomena, saj so neodvisen vir sredstev.
Zasebniške in podjetniške oblike organi-
ziranosti za izvajanje socialne dejavnosti
prehajajo na profitno področje, a meja ni
ostra.
Tudi samostojni programi in projekti, ki
nastajajo znotraj javnega sektorja ali za svo-
jo dejavnost pridobijo koncesijo oziroma
sredstva iz proračuna, so mejne oblike
organiziranosti. Zaradi relativno urejenega
financiranja države (neposredno ali prek
javne institucije) imenujemo take progra-
me in tovrstne organizacije provladne.
Predstavljene oblike nevladnih organi-
zacij se spreminjajo. Ne samo zaradi tran-
zicije, ki še ni končana, ampak tudi zaradi
fleksibilnega gibanja samih organizacij.
Največja nihanja gre pričakovati pri organi-
zacijah v odnosu do države in trga. Vrsta
organizacijske oblike je navsezadnje zlasti
odvisna od socialnega programa, ki se
izvaja, vendar pravilna izbira danih pravno
185
DANICA HROVATIČ
Shema 2: Organizacijske oblike neprofitnih nevladnih organizacij
na socialnem področju
186
NEPROFITNE NEVLADNE ORGANIZACIJE - NOV PROSTOR ZA SOCIALNO DELO
organizacijskih oblik določenemu progra-
mu omogoča razvoj.
VZPOSTAVLJANJE STRUKTURE
Neprofitne organizacije lahko tvorijo sek-
tor le, če poskrbijo za svojo lastno strukuiro.
C. Stanners (v: Žorga 1996) navaja, da je v
nevladnem sektorju le redko jasna struktu-
ra, še zlasti z vidika profesionalnega napre-
dovanja in kariere. Za te organizacije je zna-
čilno pomanjkanje izobraževalne politike
znotraj organizacije oziroma programa, po-
manjkanje jasnih ciljev, prioritet, ravni odlo-
čanja in prevzemanja odgovornosti, nejas-
nost hierarhične strukture, pomanjkanje
koncepta dela in razmejitve delovnih nalog.
Pri vzpostavljanju strukture nevladnih
organizacij smo poudarli tri ključne ele-
mente, ki hkrati predstavljajo strukturne ra-
zlike v odnosu do profitnih in javnili organi-
zacij in se med seboj povezujejo in dograju-
jejo: financiranje, kadrovanje, partnerstvo.
Financiranje neprofitnih organizacij je
bistveno drugačno od financiranja podjetij
oziroma profitnih organizacij. Financiranje
temelji na oblikovanju skladov; gre za zbi-
ranje sredstev iz različnih virov: države,
podjetij, posameznih donatorjev, fundacij
in podobno. Financiranje ni enostranski
proces, ampak je odnos dajanja in preje-
manja (Hrovatič 1996).
Kadrovska struktura v nevladnih organi-
zacijah naj bi temeljila na sorazmernem
deležu dela prostovoljcev in profesionalno
zaposlenih delavcev. Veliko organizacij pa
je, katerih delo temelji izključno na prosto-
voljcih, ti so preobremenjeni, in tako je
smoter prostovoljnega dela razvrednoten.
Prostovoljci često ne opravljajo (več) del,
zaradi katerih so se za prostovoljstvo odlo-
čili. Eden izmed razlogov, da se organizacija
ne odloči za zaposlovanje, so problemi s
financiranjem. Vendar načrtno pridobljena
in oblikovana finančna sredstva neprofitni
organizaciji omogočajo vzpostavitev sprot-
nega in stabilnejšega financiranja, kar omo-
goča vzpostavitev ravnotežja med delom
prostovoljcev in profesionalno zaposlenimi
delavci. Tako se lahko v strukturo neprofit-
nih organizacij vključijo elementi planira-
nja kadrov, zaposlovanja, napredovanja,
načrtovanja kariere.
Partnerstvo kot značilnost delovanja ne-
vladnih organizacij je dejavnost, ki temelji
na povezovanju z državo, trgom in nefor-
malnimi mrežami. Spodbujanje partnerstva
med profitnim sektorjem in neprofitnimi
organizacijami je izredno pomembno, saj
je eden izmed elementov, ki omogočajo raz-
vijanje donatorstva.
Donatorstvo se ne more razvijati zgolj
na osnovi krepitve odgovornosti podjetij do
družbe, pomembno je ustvarjanje pogojev
za tako ravnanje. Vloga donatorstva v siste-
mu blaginje je, da se obide posredna vloga
države pri razporejanju sredstev. Tako je
podjetjem in profitnim družbam dana mož-
nost, da direktno (po)skrbijo za potrebe
družbe. A da je tak proces mogoč, mora biti
tovrstno podjetje v večji meri oproščeno
plačila obveznosti države. Partnerstvo
nevladnih organizacij z državo omogoča
vzpostavitev komunikacijskega toka, pos-
tavljanje ustreznih pogojev dela, sofinan-
ciranje in druge oblike podpore.
ZA SKLEP
Vodenje in organiziranje dejavnosti v ne-
vladnih organizacijah zahteva poznavanje
principov managementa in veščin social-
nega marketinga, kar je bilo do nedavnega
za socialo nezanimivo in nedotakljivo pod-
ročje. Vendar socialni management upošte-
va socialne dejavnosti in omogoča vzposta-
vitev partnerstva med socialo in ekonomijo.
Nevladne organizacije na socialnem
področju za svojo dejavnost potrebujejo
sredstva, saj država ni edini vir za njihovo
zagotavljanje. Poleg nje so tu še ustanove
in razvijajoči se donatorski trg.
Finančna problematika je najpogosteje
tudi razlog za neuravnoteženost prosto-
voljskega in profesionalnega dela. Profesio-
nalizacija dela nevladnim organizacijam
zagotavlja potrebno strukturo in obenem
bogati prostovoljsko delo.
Neprofitne organizacije na podlagi raz-
vijanja partnerstva, kadrovanja in financi-
ranje omogočajo konstituiranje sektorja kot
enakovrednega v sistemu blaginje.
187
danica hrovatič
Literatura
A.	Andreasen, p. Kotler (1991), Strategie Marketing For Nonprofit Organizations. New Jersey:
Prentice Hall.
H. K. Anheier, W. Seibel (1990), The Third Sector: Comparative Studies of Nonprofit Organizations.
Berlin/NewYork: De Gruyter.
P. Beltram, M. Bitenc, M. Kamušič, Z. Kolarič, V. Rus, S. Piciga, N. Stropnik (1993), Privatizacija na
področju družbenih dejavnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
B.	Gidron, R. m. Kramer, L. M. Salamon (ur.) (1992), Government and the Third Sector. San Francisco:
Jossey-Bass Publishers.
D. Hrovatič (1996), Neprofitni sektor v sistemu blaginje in vpliv fundiranja na (ne)odvisnost:
Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
—	( 1997), Nove organzacijske oblike na socialnem področju: Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka
šola za sodino delo.
Z. Kolarič (1994), Neproiitno-volonterske organizacije v Sloveniji. Časopis za kritiko znanosti,
domišljijo in novo antropologijo XXII, 1б8-1б9: 107-120.
—	(1994), Vloga humanitarnih neprofìtno-volonterskih organizacij v slovenskem sistemu blaginje
v90-ih letih. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XXII, 168-169:143-
150.
S. KuHNLE, P. Selle (1992), Government and Voluntary Organizations. Avebury.
M. OvsENiK ( 1995), Management v socialnem delu. Skripta. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
J. Ramovš (1995), Slovenska sodala med včeraj in jutri Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.
—	Medantikomunizmom inpostsocializmom. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
M. L. Salamon (1989). The changing Partnership Between the Voluntary Sector and the Welfare
State. V: V. Hodgkinson (ur.), The Future of the Nonprof it Sector. San Francisco & London: Jossey-
Bass Publishers.
S. ŽoRGA (1996), Kaj lahko ponudimo prostovoljcem in zakaj. Socialno delo 35, 4: 275-282.
188