Insertti »e sprejemajo in vel j 4 trislopna vrBta: 8 kr., če se tiska 1krat, 1« „ ,, .. o : •< 16 „ „ >i it A '» Pri večkratnem tiskanji se oena primerno zmanjša. Rokopisi «e ne vračajo, nefrankovana pisma se ne Bprujemajo. Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija ua Starem trgu h. št. 16. SLOVENEC. Političen lisi u slovenski aarod. Po pošti prejemali velja: Za celo leto . . ]fl gl. |(r. ■«h pol leta . . b _ * .* u i.u četrt, leta . . H „ ft.» V administraciji velja: Za celo leto . . K gl. 40 k/ za pol leta . . 4 ,, za četrt leta . . „ $ ' ■ •. . iN V Ljubljani na dom [.ipiljnu velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je na Stolnem •'tiKt&U hiš. št. "JM4. Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto. Postave in c. k. uradniki. Amerikanski časopisi priobčujejo neko do-godbo, ki se je pri nas ua Kranjskem godila in ktero je amerikanski poslanec na Dunaji, g. V. Jav, svoji vladi v Vašington sporočil, od koder je potem prišla v časopise. Dogodba je naslednja: J. D., doma iz P. na Dolenjskem, je dobil 1854 1. od c. k. kantonskega glavarstva v Č. popotni list (pos), s kterim je smel iti po svetu in po hišah tržiti. Ker je imel v Ameriki več znancev, so ga vabili tje priti. B. se poda, še le 18 let star, v Ameriko, kjer ima iz začetka veliko težav prestajati in pretrpeti. Dela vajen išče ga in dobi, ter koplje rudo. Ko si nekoliko soldov prihrani, začne kupčevati in njegov stan se mu boljša. Amerika se mu priljubi, postane mu druga domovina in dobi državljanstvo v zedinjenih državah severne Amerike. Oče, občespoštovan mož in mlinar, mu umrje okoli 1807.1.; mati, stara in bolehna ženica, mu vedno pisari, da naj bi sin prišel rojstni kraj pogledat, ker nima ua svetu druge želje, nego videti čez toliko let pred svojo smrtjo svojega ljubega sina. Pisma iz materne roke ne ostanejo brez vspelia; sin, v okolici Čikage bivajoč, sklene dolgo pot storiti in ljubljeni materi željo spolniti. 21. dan meseca julija 1874. 1. pride v svoj rojstni kraj, najde mater na smrtni postelji, jo objame, se pogovarja in potem gre v krčmo nekega va-ščana, ki je tudi pred več leti iz Amerike prišel. Komaj se malo okrepča, kar pride v krčmo k županu c. k. žaudarm in župan mu pove, da je mož — zdaj 38 let star — iz Amerike došel, ki je pred 20 leti tje odpotoval. C. k. žandarm ga prime, in nobeno poroštvo ne pomaga nič, še k materi ga ne pusti, ampak tira ga naravnost v C., kjer ga med tatove zaprö. Drugi dan okoli 1 — 5. ure popoldne ga peljejo pred nekega c. k. uradnika, ki mu pove, da je vojaški begunec; ker je pa 2 leti prestar, da bi ga k vojakom potisnili, ga obsodi v kazen 50 gold. ali na 10 dni zapora. B potegne listnico, plača 50 gl. proti potrjilu ter gre vesele se, da mu ni treba lačnih bolh pasti in zaduhlega zraka dihati. Posvetuje se potem s pravoznanci in napiše do c. k. vlade v Ljubljani pritožbo, da je c. k. kantonsko glavarstvo v Č. z njim krivično ravnalo, da ima na svoji strani državljansko pogodbo, ktero sta svitli cesar Franc Jožef I. in predsednik zedinjenih amerikanskih držav sklenila 20. sept. 1. 1870, državni zakonik št. XXXI. razposlan 30. jul. 1871. 1.; toži c. k. kantonsko glavarstvo, da ali te postave nepozna(!), ali je noče spolnovati. Vsled te medsebojne pogodbe med našim cesarjem in ainerikanskim predsednikom je po členih L in II. prost, iu po členu IV. tirja v zadostenje, da se mu globa plačanih 50 gold. povrne, da se mu stroški za koleke, poštnino, pisnino in čas poplačajo, in za ječo mu naj c. k. vlada dostojno odškodovanje izreče ali pa, kar mu je ljubše, žaljeno čast očitno popravi. To tirja in zahteva od c. k. deželne vlade, in če pri nji ne doseže svoje pravice, bode se obrnil do amerikanskega poslanca na Dunaji, ki mu je kot prostemu in pravemu državljanu zedinjenih držav varstvo dati dolžan. Čez dva meseca dobi B. po kan-tonskem glavarstvu od c. k. vlade odgovor, da se na njegovo pritožbo no more ozirati, ker ni jasno, ali je B. amerikanski državljan ali ne, da mora imeti to potrjenje od amerikanskega poslanca ali kterega konsula. B. ne len, pošlje vso ropotijo amerikanskemu poslancu na Dunaj, in v par dneh dobi odgovor, da ga spozna na podlagi dotičnih pisem za svojega državljana, in ga zagotovi svojega varstva, in da bo za to skrbel, da mu „izsiljeni denar' in drugo povrnejo. Amerikanski poslanec V. Jay gre k ministru vnanjih zadev Andrassy-u; Andrassy odda reč ministru notranjih zadev Lasser-ju, Lasser jo pošlje c. k. deželni vladi v Ljubljano in c. k. vlada pošlje vso reč zopet c. k. kan-tonskemu glavarstvu v Č., ktero B. pokliče ter se ve, mu očitaje, da je 011 tega kriv, denar izplača; povrnjenja drugih stroškov B., miren in pohleven človek, ne zahteva, ko je vendar za koleke, poštnino in druge reči okoli 5 gld. gotovih stroškov imel, dvakrat tri ure daleč šel, i dan zaprt bil. Na posredovanje amerikanskega poslanca je bila vsa reč v 14 dneh rešena. Kdo je te čudne dogodbe v cvetju ustavoverstva kriv? Kdo prizadeva nepotrebnih potov, stroškov, pisanj? Kdo postavo tepta! Je mogoče misliti, da c. k. kantonsko glavarstvo v Č. te državljanske pogodbe ni poznalo? Gotovo je ni poznalo, ker amerikanski poslanec je pisal, da so ga za 1 iztis dotične pogodbe prosili! ki gotovo v kantonskem arhivu trohnf. C k. žandarm je nevedoč ravnal, on je opravičen ; in je tudi nekemu potem dejal na vprašanje: zakaj ga ni proti poroštvu pustil prostega, da bi drugače 4 gld. ne dobil, ktere prejme vsak, ki kakega begunca pripelje. Ali je človek begunec, ki pride očitno po dnevu v rojstni kraj, ki pride iz ljubezni do matere (ki je 14 dni potem tudi umrla)? Gotovo se ne boji vojaštva, kdor se upa domu priti. In če so ga že zaprli, zakaj ga pa gosposka še le čez 17'/„ ure zapora pred-se pokliče, popoldne po 4. uri, ko ima do doma 3 ure daleč! Tako pišejo amerikanski časopisi po sporočilu njihovega dunajskega poslanca do amerikanskega predsednika. Ker je veliko Kranjcev v Ameriki, ki so Geschichte Krains von der ältesten Zeit Iiis auf das Jahr 1813. Von August Dimitz. Laibach 187-4. Druck und Verlag v. Kleinmayr <£• Bamberg. Odkar so začeli Slovenci nekaj časa sem jako zapuščeno slovensko književno polje mar-Ijivše obdelovati, nemška literatura vidno zgublja tla pod seboj in treba je dandanes precejšnje poguninosti, če se upa veča nemško pisana knjiga pri nas na dan. Tako sem si mislil, ko je gosp. Avg. Dimitz razglasil, da nakani na svitlo dati na čelu tega članka imenovano knjigo. Boječ, da jej preti ista osoda, ktera je zatrla Iiadieevo kranjsko povestnico, čakal sem radoveden, je li bode rumeno solnce ugledal vsaj prvi del obetane knjige. G. Dimčevemu trudu sije boljša zarija in res imamo pred seboj prvi oddelek kranjske zgodovine od prvih časov do smrti ces. Friderika IV. 1. 1493 in sicer v vrlo lični obliki, ktero priporočamo slov. založnikom v posnemanje. Povestnico naše dežele pisati, ni kar si bodi, zakaj vse premalo so še pregledani arhivi domači, zlasti deželni v Ljubljani, ki hrani po svedočbi dr. Luschiua (Beiträge z. K. steierm. Oeschichtsiiuellen XI. str. 24) ogromno ne še porabljenega gradiva, in vnanji, posebno dunajski državni, kamor so v poprejšnjem stoletju zanesli mnogo dragocenih listin iz zatrtih samostanov. Tu govorilno o kritično sestavljeni zgodovini, kukoršno tirja današnja vednost. Scliün-leben, Valvazor, Linhart, Vodnik in Trdina so tudi spisali tako zvane povestnice kranjske dežele; ker se pa niso naslanjale ua vseskozi verjetne pisane vire, zastarele so in ne zadostujejo sedanjim zahtevam. Iz navedenega je jasno, da izdanje zgo- dovine kranjske je važen čin, vreden, da si novo delo ogledamo nekoliko natančnejše. V vabilu k naročbi obetata gg. založnika, da bode knjiga prinesla „die eingehende Behandlung der Literaturgeschichte beider Sprachen". Ako pregledamo imena knjig in izvirnikov, ktere navaja g. pisatelj, hipoma zapazimo, da je zidal poslopje naše zgodovine skoraj izključljivo samo na temelju nemških zgodovinarjev ali nemško pisanih sestavkov naših domačinov. Da je tedaj vsa zgradba po germanskem slogu sestavljena, po teh premisah ni dvomiti. Bodi si, da g. pisatelju niso znane slovenske razprave naših pisateljev, bodi si, da jih je odstranil kot blago pregleda nevredno, vsakako ne moremo pričakovati obetane natančne obravnave o književnosti tudi slov. jezika, saj g. pisatelj ne pozna ali noče poznati še tistih spisov, ki spadajo prav v njegov predmet. Pri opisu prazgodovine naše dežele se g. Dimitz ni oziral na preiskovanja slov. učenjakov. To so že obžalovaje povdarjali naši šli pred vojaškimi leti tje, naj povem njim, ki bi hoteli vruiti se na Kranjsko, pa se boje, kaj dotična pogodba pravi: Ako biva kteri c. k. avstrijski podložnik, ki ni bil še potrjen za vojaka, tudi ne k vojaštvu poklican, pa tudi ni odšel zavolj kakega hudodelstva, v Ameriki, kjer si je pridobil amerikansko državljanstvo in se vrne v Avstrijo, je prost, in ne sme se niti kaznovati niti k vojakom vzeti. — Vpravda. Politični pregled. V Ljubljani. 8. marcija. Avstrijske dežele. (/'ešili* bodo po veliki noči s ccsarjevi-čem Rudolfom obiskali Dalmatinsko. Nekteri j listi so poročali, da se bodo pri tej priliki prepeljali čez jadransko morje ter v laškem mestu Brindisi sošli se z laškim kraljem; pa v merodajuih krogih o tem nič ne vedo. Slišati je tudi bilo, da se bodo memogrede en dan mudili v Ljubljani. Se bo li to res zgodilo ali ne, tega ue vemo; a če pomislimo, da cesarjevič Itudolt je lansko leto obiskal Štirsko in Koroške, zdi se nam skoro verjetno, da pri tej priliki obiše tudi Slovensko. Liberalci so nas sicer strašno počrnili pred vslavover-nim svetom, a nikakor ne moremo misliti, da cesar in cesarjevič obiskavši vse narode avstrijske bi le vsikdar zvestim in za cesarsko rodovino vnetim Slovencem odrekli to srečo. Če se potovaje v Dalmacijo res ustavita v Ljubljani, bodo gotovo Slovenci iz vseh krajev vreli skupaj, da vidijo iu pozdravijo svojega presvit-lega vladarja, in pri tej priliki zopet pokazal', da vedno resnične ostanejo besed pesnikove: „Hrib se omaja in hrast, zvestoba Slovenca ne gane". Držiivni zbor obravnava postavo o vredbi hišnega davka, iu razni poslanci uasve-tujejo toliko pristavkov in prememb, da postava konečno gotovo ne bo sprejeta. I'red veliko nočjo bode državni zbor sklenjen, 0. aprila pa se prično deželui zbori, zarad kterih so bili deželni glavarji te dni poklicani na Dunaj. Maročdii so objavili kandidate svoje za deželne volitve 15. in 18. t. m. ter izdali prav krepek oklic, v kterem med drugim reko: „Že štirnajst let brani naš narod tisučletuo trdnjavo svojega samo- in državno-pravnega obstanka, neprecenljivo od pradedov podedovano pravico svobodne sumo-uprave; že štirnajst let se bojuje za ravno pravo pri narod- nosti in volilnem redu ... Pa kar je bilo dosedaj vselej podrto po očitnem in tajnem prizadevanju neprijatlov naših, kar pa je nam zagotovljeno po najvišem reskriptu, ne more biti potrto za vselej. Avstrija ne more za vselej zavreči, kar veleva njen lastni prospeh. Zato je narod češki prepričan, da njegovo dobro pravo, če bode le nevpogujeu pri njem ostal, vkljub vsem opoviram dojde k pripoznanju in bode Avstriji najlepši škit proti njenim sti-skavcem. Dinastija avstrijska in narod češki se bosta najdla, ker sta drug drugega potrebna . . ." „Narod naš vidi, kako naši neprijatli hvalijo in s podpihovanjem strasti in stran-karstva podpirajo razkol. Oni razumejo, da le takrat ue bodo mogli razbiti vojnega klina narodnega, če bodemo vsi šli po poti, ktero je večina za to pooblaščenih poslancev njegovih za pravo spoznala. Tudi tak poslanec je narodu škodljiv, ki nima duha sprave. Nekoliko malo mož more z razrušenjem narodne organizacije več škode napraviti narodu kakor največe prizadevanje vsih je odvrniti." Na Offerskem je Tisza duša mini-sterstva Wcnkheimovega, kakor je pri nas Lasser Auerspergovega. Stranka Tiszova pa levičarji so v zboru veselo sprejeli vladini program. Deakovci so se držali precej hladno, Sennyev in Lonyay pa sta kar naravnost rekla, da bosta nasprotovala. Pa nam je vse eno, kako se Madjari med seboj ravsajo in kavsajo, in imenitno za nas je samo to, da s Tiszom jenja dosedanje prijateljstvo med ustavoverno stranko našo in ogersko stranko vladino, ktera jim je vedno potuho dajala. Vnauje države. S'rtiNka cerkvena borba prihaja čedalje huja, in „Nordd. allg. Ztg." že piše, da boje se utegne zopet vpeljati „Placetum re-;ium" za občenje škofov s papežem, od vrad-nikov pa zahtevati najvišja državna prisega (Suprematie-Eid). — Na Poznanskem še vedno iščejo papeževega pooblaščenca, in so zaprli že 24 dekanov, ki o njem ue morejo nič povedati, ker ga nikjer ni. — Ker je bilo slišati, da Francoska hoče na Nemškem za svojo vojno nakupiti 10000 konj, je Pruska izvaževanje konj prepovedala. Angleži so neki vse indijske regimente sklicali v vojno službo. Ker se tudi francoski vojaki iz Japonskega vračajo domov, angleški pa v južno Afriko, nekteri sodi jo, da žuga nastati vojska, pa ne v Evropi ali Afriki, ampak v Afganistanu, kjer je neki z ruskim denar- časniki. Prepuščajc prva tri poglavja g. Dim-čevega dela gospodom, ki se pečajo s preiska-vanjem prazgodovine slovenske, hočemo si ogledati ostali dve. Da pa ne postanemo preobširni, hočemo tudi iz teh izbrati le nektere reči, ki se ne strinjajo z našimi mislimi. Ako str. 144 g. pisatelj iz nekterih nemških imen sklepa na „deutsche Kultur und Gesittung", zdi se nam, da čitamo v kakem ustavovernem listu: „vom Durchbruch des Verfassungsgedankens in Krain", ker so te dni nemškutarji zmagali pri kupčijskih volitvah. Kako V Vedo sami. Besede na str. 151 ,,unter all dem Waftenlürm ging still die Eroberung deutscher Arbeit ihren Weg", glase se v novi ustavoverski nemščini: „Dank dem korrekten Vorgang der Regierung". Beseda: „Eroberung" je zavoljo lepšega, pravi izraz je: „Gcrmani-sirung", ponrmčevanje, ki se pa menda ni vseskozi vršilo tako mirno, kakor g. Dimitz piše. Prav večiua po frižinskih škofih naseljenih vasi je imela že poprej slovenska imena, dokaz, da so bili ondi že stanovalci, ktere so pa z nemškimi naselniki pomešali in lepa starodavna imena slovenska popačili, da je groza. In to pačevanje je rastlo s časom hujše in hujše, da nam slednjič niso pustili niti brda niti najmanjšega studenca, da bi ga ne bili pozaznamovali po svoje ter mu ponemčili ime. Kjer se to vendar ni zgodilo, razlog najdemo v tem, da imena niso mogli germauizirati, ker je bilo njih znanje o slovenščini pri kraju. Iz tega je razvidno, koliko je vreduo trjenje na str. 155, da nemške listine slov. kraj na imena navajajo natanko „mit aller Treue" 1 Str. IGO nam pripoveduje novico, da si je nemški na-selnik v Loškem okraju do Kranja s sekiro in dvevesom mirno osvojil zemljo in na Dolenjskem zasadil prvo trto. Lepo pisano 1 A prijatelj, kje so dokazi, dokazi, da je Nemec Slovenca učil orati in trte saditi? Str. 1G2 navaja Valvazorja, ki izpeljuje besedo „Oster-berg" iz slov. ojster in vrh = berg. Kako naivno! Ali g. pisatelj, ki obeta spisati slo- jem podpiran upornik premagal z Angleži zavezanega emira Šir-Alia. Tudi Angleži na-tolcujejo, da Perzija po ruskem vetru svoj plašč obrača. Izvirni dopisi. IVBarife — B&ekc. 25.svečana. „Zgod. Danica" prinaša v 8. 1. svojim bralcem vest: da nek liberalen list pod napisom: „Šolstvo veselo napreduje na Slovenskem" kaj radostno izvestuje, kako na Štajarskem nove šole zidajo, stare razširjajo — in, kakor bi jim sam dosti ne zaupal, previdno pristavi: ako te šole ne bodo ponemčevalnice? (česar se je po pravici — in še kaj hujšega bati), nadjati se je mnogo veče omike pri naših potomcih, nego pri sedanjem zarodu" -— pa tudi toliko veče spridenosti mladine v verskem, nravnem in socijalnem oziru. Preteklo je komaj G let, kar so novodobne šole po modernih načelih liberalizma osnovane, pa že v tej kratki dobi prikazal se je pri šolski mladini ua Nemškem tako strahovit sad spridenosti in razposajenosti, da bi tam pa tam že radi spet odpravljeno šibo v šole nazaj vpeljali; drugje so v nekem zboru nemški učitelji in nadzorniki primorani bili iskati drugih pomočkov in sredstev zoper toliko nerednost razuzdane mladine in — najdejo — po liberalnih mislih — pomoček, pa ne v povrnenji h kršanskim načelom nazaj, ktere so v sko-vanji brezverskih postav popustili, ampak — čujte! v zidanji novih kaznovalnic — hiš, v kterih naj bi se mladi nepoboljšljivi spridenci pokorili. In koliko bi zidanje takih kaznovalnic kot pridjavek k vsim novim šolam cele dežele še povrh stalo? In kaj bi vsetozdalo? Kaj zdajo vse prepolnjene ječe po mestih? Je li manj krivice, tatvin, hudodelstev po sveti? Žali Bog, da se vse povsod le še huje kopičijo! — Glej, sleparski pratikar iz Kleinmayrove založbe v Ljubljani, kako ti verno slovensko ljudstvo s svojo kalno mlakužo begaš, ker takim postavam hvalo poješ, ki so že do sedaj toliko hudega na dan spravile. In kaj še bo? zakaj, kolikor pratik si med ljudstvo spečal, toliko novih sleparjev v veri si po sveti razposlal „kot lažnjive preroke v ovčjem oblačilu." Ravno te dni sem moral nekemu „rna-začu" usta zamašiti in ga čeloma odpraviti, ker se je predrznil katoliške ustave, misijone itd. grajati. Kmalu spoznam, kje se je tega strupa nasrkal, ker privleče imenovano pratiko iz žepa. „Varujte se lažnjivih prerokov"! Se bo li ta novi pratikar v sredi take zale družbe venske literature zgodovino, ni sam vedel te izpeljave, znane skoraj vsakemu količkaj bistremu šolarčku, ali se je pa nemško čutje v njem protivilo Slovencem dati še tako malenkostno koncesijo? Dobri Valvazor nam je bil pravičniši memo modernih naših vitezov. In zopet str. 1G3 „der deutsche Adel Krains", kakor da so bili vsi kranjski plemiči, ki so se germanizirali ali ki so svoja domača imena prekrojili po tevtonsko, kakor g. pisatelj sam slov. ime Dimec obrača v Dimitz, kar ni ne šiš ne miš, že zarad tega trdi Nemci! Narodna ideja takrat ni bila tako splošna, kakor dandanes, šlo je bolj za množenje posestva in vtrjenje materijalne moči, in marsikteremu tačasnih vitezov, ki ga g. Dimitz po imenu sodeč vvrstuje med stebre germanstva, bilo je menda srce gorkejše za domovino, kakor našim kruhoborccm, ki se vedno uklanjajo onemu, ki ima tisti trenutek večo moč. (Dalje prih.) kuj sramoval, ko je s takim početjem in posebno s tolikim bvalisanjem novoerne Italije samega sebe tako z blatom ometal, če brati ali slišati mora, kako blažena da je sedanja Italija, da ondi hudobija svojo glavo tako ošabno povzdiguje, da je še v 81 ječ vgnati ne morejo? Pač strašno — za vsakega papeža vlade neslišano število toliko hvaljene nove Italije!! In vendar jih je toliko tudi takih, kojim predstojniška dolžuost veleva, za pravi blagor narodom ali posameznim srenjam skrbeti, njih pravice braniti, — pa ne prevdarijo, kaj bi bolje bilo, in tako nehote potrdijo večno Resnico: ,,Imajo oči, pa ne vidijo; imajo ušesa, pa ne slišijo;" ker nečejo pravih potreb ljudstev videti, ne resnice slišati; zato pa tudi blagostanju ljudstev navskriž delajo, njih pravice z nogami teptajo. K vsemu temu en dejanski prizor, evo! Zarad zidanja nove šole prikorači na sv. Matija dan s štirimi pomagači, kterim se je pozneje še mlad zaverač pridružil, naš župan od šeutpavelske strani gori na Reko, ravno ko je tukaj ob 8. uri k sv. maši odzvonilo. Drugi gredo vsi v cerkev, mogočni župan pa v mežnariji obsedi, ker se mu služba božja kot mnogim takim najbrž več potrebna ne zdi, iu skrbljivo tuhta, kako bi vse druge fa-rane na liberalno kopito spravil in za svojo stranko preustrojil; ali pa se je pri izpeljavi svoje moderne namere od težavnega pota pre-vtrujen le z blago mislijo boril: kako bodo ubogi mali otroci tukaj tudi v zimi po takih težavnih bregovih novošegno šolo obiskovali in, če mnogim ali celo vsim zavoljo velikega snega, mraza, žametov ali pomanjkanja obleke po hudih bregovih ue bi mogoče bilo k šoli priti, kaj bo meni kot županu storiti? Ali bom vse od kraja, stariše in otroke kaznoval, jih rubil, kakor novu šolska postava veleva? Taka blaga misel, tako žlahtno čutilo bi mu bilo pač bližej stalo in bi kršanskega moža blaž.lo; toda poznati je bilo, da ni za take blage misli in čutila zmožen, kajti čujte! — Ko se po sv. maši v mežnariji zarad šole posvetovat snidejo, jim jame razlagati: daje tukaj nove šole potreba, da jo bodo morali kar zidati, saj jim je 1000 gld. iz šolske blagajnice v podporo gotovih itd. Ko pa mora slišati, da mu razen njegovih privržencev od kraja vsi oporekajo: „Saj imamo šolo že od nekdaj v farovžu, kaj nam je treba nove — in novih stroškov, ko že davke tako težko odrajtujemo; k temu bi bilo treba še zemljišča za šolo in vrt kupiti, kam se potem obrnemo samo s tisuč gld.? Sami si pa nič izpeljati ne upamo, nekaj tudi zavolj nepotrebe in pretežnosti tega goratega okraja, ki otrokom vso zimo v šolo brani;1' komora grenke slišati: „ali te nismo zato izvolili, da bi za nas in naše otroke skrbel, nas pa vse skupaj sovražnikom izdajaš...?" ko vidi, da ga pomagač nekaj od blata kvasaje popusti in, ko se še nek mladi njegove stranke oglasi misle, kako dobro bo zavrl, pa mu je z zavruico vred spodletelo, kar se tudi na tihem zmuzne: župan se še enkrat narepenči jim prav s prusaško strogostjo žugaje; „da bodo z globami kaznovani, šola jim bo pa vsiljena, — morali jo bodo zidati!" Na to popustijo farani župana in tri njegove strankarje in se k g. župniku podajo, jih prosit: „da bi njih otroke kakor dosihuial v farovžu učili in, če za njih trud ne bo nič dobiti iz šolske blagajnice, v ktero vsi prilagamo, bomo pa sami skrbeli, da ne bodo zastonj učili..." Župnik, ki se v načelu šoli nikakor ue ustavlja, da bi le oko-lišine za njo ugodniše bile, taki prošnji furmanov tudi rad privoli... Vi župan pa in vsi njegovi strankarji dobro premislite, kam s svojim početjem zabredete in kam tudi druge seboj vlečete: zdi se nam, da v novošegnem učitelji novega zveličarja pričakujete, ker že pravemu tako rekoč hrbet obračate: „zdi se nam" po sklepu Danice „da samo v zidauji novih šol je še krvavo malo veselega napredovanja." 'Mi llmm.jii 4. marcija. (Nekoliko o katoliškem gibanji) Mesenosti je na Dunaju veliko, brezverstvo ali vsaj verska malomarnost se mogočno širi, na vsakem oglu se ti prodaja. Značajev, pravih, določnih nahajaš zmiraj manj, a tim bolj raste in se šopiri raz-jedua sebičnost polneča svoje žepe v veliko škodo sodržavljauom. Mrači se na Dunaju. Toda duh Božji veje, kjer hoče, v njegovih rokah so srca človeška; on je vivifacator, oživljeva-ec, in res v splošnem razdoru pričenja se novo življenje; že kale mogočne ideje zasejane v človeška srca, ktere materijalizem udušuje in jih je res nekako omamil in omotil. Materijalizem ne pozna razun tvarine, zemskega, sedanjega nič nadzemskega, stalnega, večnega; a slednje ideje je Stvariteljeva roka zarisala v naša srca; morejo se nekoliko uuiazati, ali zamazati, utegne jih začasno plevel mate-rijalizma in indiffereutizma prerasti, toda nazadnje se vendar le prebudi s pomočjo rose od zgoraj naturna moč — ideje začnejo rasti, krepiti se in zopet kazati v javnem življenju od dne do dne mogočneje. Tako novo življenje, na podlagi večno resničnih idejah katoliČanstva se vzbuja po Dunaju. Mladi možje, tudi iz najvišjih rodovin, iz odvetniške, zdravniške etc. strani se zbirajo okoli starih, trdnih značajev katoliških, izmed kterih omenim le grofa Leona T h u n a. Trudijo se razviti društveno življenje, da se tam zediujajo, oživljajo, navdušujejo za sveti boj v rešitev ubozega človeštva, ktero tiči skoro do grla v blatu, kamor so ga za-vozili nesrečni materijalisti in iz njih izrasli politikarji. Tu imamo društva: Besednica, kat. patriotično društvo za nižjo Avstrijo, društvo sv. Miliela itd. Duša gibanja je mladi grof Pergen, mož železnega značaja, kauicnite volje. Znamenito je posebno Mihaelovo društvo v obrambo pravic vojskovalne cerkve, rimskega prestola. Jedro katoliških mož se tu združuje, zmiraj novi dohajajo, ne bo manjkalo bojeval-cev, kadar bo v Avstriji zapela bojna tromba zoper samovoljno gospodstvo liberalcev. Tudi v Avstriji se mora cerkev očistiti, postaviti se na lastne noge. Kako skrbno in ljubeznjivo se dajejo cerkvi postave, kako očetovsko se za njo skrbi, ter na vsak njen korak pazijo, kakor bi bila še revno v plenice povito dete, a ne stara skoro dve tisuč let; 14letuim po-balinom se pa dodeli prostost voliti si vero po volji. Ali ni to smešno ? A, ko bo prikipela sila do vrha, zapela bo vesela bojna tromba, kakor sedaj poje po Nemčiji in vojaki bodo že pripravljeni. Kdor se bojuje za katoličanstvo, bojuje se za zdravo pamet zoper logične kozle in sofistiko kterih koli drugih sistem. Mihaelova družba napravi v nedeljo, 7. marca, občni shod. Kakor se čuje, vdeležili se ga bodo imenitni možje. Govoril bo grof Leon Thun. O tem bom že natančneje poročal. Da se pridobi veča edinost, napravila si bodo društva lastno poslopje, da bodo pod eno streho prebivala. Ze imajo nabranih 110 tisuč gld. Pridružile se jiui bodo druge dobrodelne družbe: Severinova, Vincencijeva, Marijna, Kristusovega detinstva, Jožefa Ariraa-tejca itd. itd. Ako bo mogoče, vstanovil se bo tudi velik katolišk list, ki bi naj bil v pravnem in cerkvenem oziru to, kar je „die neue freie Presse" v nasprotnem. Vidite toraj, da se pričenja veselo gibanje. Pa še drugo veselo zuamenje naj oznanim-Po veliki noči, ravno kedaj ne vem, pojde v Rim poklonit se sv. Očetu okoli sto najod-ličnejših mož našega cesarstva; med njimi grof Pergen, štirje grofi iz|slavne rodovine Lichten-steiu, I.obkowitz, Thun itd. itd. Ne, ni še zamrla katoliška zavest v Avstriji! še tli in žari, mrakovi se bodo odgnali in pričelo se bo uovo gibanje v političnem, društvenem in vednostnem življenju. Morda bo treba prej trpeti, panične de, kolikor gren-nta 7G.—. — lSfiOletno dižavno posojilo 11.1.75 — Banlrfnc akcije 961. — Kreditne akcije'229 75 London 111.30 — Srebro 105,—. — Ces. ki-, cekini 5.21. — 20Napolcon 8.90. t Jakob Alešovec, vrednik. tuge potrtega srca naznanja svojim vsim znancem in prijateljem, da so mu neprecenljivi oče Jurij Alešovec, G. t. m. na S k ar uči ni po daljem trpljenji na mirnejši svet se preselili. Pogreb je bil 8. t. m. pri farni cerkvi v Vodicah. (22—1) { Pri Soitz-ii v Gorici so prišle lani — pa prepozno — na svetlo bukve: SVETI VELIKI TEDEN VKLIKA NOČ, ali cerkvena opravila tega svetega časa v latinskem in slovenskem jeziku s pravili za duhovne in pojasnili za ljudstvo. Sestavil Andrej Marušič, učitelj verstva na c. k. gimnaziji v Gorici. Naprodaj so pri založniku Seitz-u v Gorici; — pri M. Gerber-ji, Giontini-u, Kleinmeyer-ji & Bamberg-u, Lercher-ji in Ničman-u v Ljubljani; — pri C. Tand-ler-ji v Novem mestu; — pri Leyrer-ji v Mariboru; — pri T. Dre.xel-nu in Geigerji v Celji; — pri Bertschinger-ji & Klein-u, in pri Kleinmayer-ji v Celovcu; — pri 11. Krišper-ji v Kranji. — Naročujejo se lahko tudi pri vseh drugih bukvarjih ali pa naravnost pri založniku Edv. Seitz-u v Goriai za poštno povzetje (Postnachnahme). Cena pa jim je mehko vezanim S gld. o« kraje.; trdo vezanih cena se ravna po tem, kakor so lepše in draže ali manj lepo vezane. (17—2) Eateel Piccoli, (32-28) Mar jri a®!" v Ljubljani, QuuajsXa cesta, prip raca slav. p. 11. občinstvu sledeče uže občno znane Z(ll'il Vlliško tll'0g0 : Ncšic-cva c. k. izklj. privilegirana turška turška grška grška obrazna pomnila za ženske, najbolj nedollno sredstvo za ženske, posebno se priporoča za gulie. pene, nin/.olje, hrupov« kožo in d a obrazu zelo gladko kožo in nježno barvo. Reči, i* kterih je narejena, je avstrijsko-ogerski urad progledal in za izvrstne pripomočke spoznal. Pohvalna pisma se ne razglašajo, Cenn pomnite 1 gld. 511 kr. Vsako naročilo se točno izvrši (štempeljni) vseh dežel se jemlj6 namesto (15-8)' Nešič-cvo c. k. izklj. privilegirano grško milo (žajfa) grško milo (žajfa) za rodovine. Ncsič-eva c. k. izklj. privilegirana za rodovine. turška turška arabska §j|j!§ arabska tinktura za barvanje las in brade, dozdaj neprekošena v svoji lastnosti, ker je ne le popolnoma neškodljiva, ampak tudi rast las zelo pospešuje in lase koj črno. te inno-rii javo, rmiieii-Kasto-riijavo itd. pobarva, da je treba le takrat vnovič, barvati laso, ko so že vnovič zrastli. Dokaz izvrstnosti je ta. da imam med stalnimi p.n.naroče-valci najviše kapacitete, gospodo, doktorje, častnike itd. 1 »teklenlen s podukom o rabi vred 2 gl. 20 kr. proti poštnemu povzetju ali če se znesek naprej posije. — Pisemske marke in koleki lenarja. — Prodajalci clobd primerne odstotke. Napis: J. B. Bcšlin, Wieu, Ippenplfttz 1. Vzhodno loilctuo milo za zdravje in olepšauje, lepo dišeče, prekosi glede dobrote in vrednosti res najboljše milo, odpravi gotovo vse nečistosti na koži, kakor izpustke. iliii/.ol.jeke itd. in cM koži njež-nost in gladkost, kakoršne nobeno drugo toiletno sredstvo ne. Pohvalna pisma najviše gospode, pa tudi meščanskega stanu ie vsakemu videti dovoljeno. Cenn l kosa 30 kr , dvojnega kosa 50 kr. Anatherinova ustna voda in zobni prah. S^TS^STJ:^^ ljenje moje ustne vode in mojega zobnega pralni kajti ta dva produkta služita osobito za to, da se ojači zobno meso , da se odpravi gobasto zobno meso, da se hrani zdravi duh sape in naravna barva zob, da se zavarujejo pied kostnim jedenjeni. pre.1 zobnim kamei om, ki je zobni glazuri t.nko nevaren. Cena llaše listne vode GO kr., škatl.ju zobnega pralni 40 kr. IvIpepL I'/ rilinp it) (1n|/p Najboljši dozdaj znani želodčni lil.£r; p.spe"! cirkulacijo, lAICI^LlV l/j 111 i lil v Ul\ L*. olt.jša prebavljivost, in poda lazliči.im organom in členom novo moč in novo življenje. Cena llaše 80 kr. Nezmotljivo sredstvo proti mrzlici, je pa izkušena istina, in vsak bolnik, ki bo sam na sebi to zdravilo poskusil, se bode vesel prepričal, da ie najkrepkejše in nk j goto vej še sredstvo zoper mrzlico med vsemi dozdaj znanimi. I la*ii velja SO kr. Pravo norveško dorševo jetrno olje, S:1^::^! ševo olje proti revmatičnim bolečinam, protinu, pred vsem pa proti škrofeljnom proti sušic.i, kroničnim izpuščajem na koži in nervoznim bolečinam. Cena originalni' llaše HO kr. Pravi Seidiitzev prall, i tucat Skatljle 7 gold, posamne 80 kr. Pravo borovniško žganje s soljo, t fla5a 60 kr. Inneictprclfp liliin 0-&ncaster's Lily-Water.) Ta voda d ti hr.ži nenadojano belos1 » »Jtl