Odhajam z njimi, sam. 
Pribit na okvire vrat kričim 
nošeno pesem spotikajoče 
Sveče zaplapolajo pred tvojimi nogami, 
venci padejo na moj obraz, 
nekje daleč žene zapojejo. 
In ti splavaš na gladino 
moje dlani in me odeneš v jutro. 
Utrinek 
V krošnjo si položila svoje telo 
in pesem rojstva. Spredaj zakrita okna, 
zadaj zasanjano polje in preteča strast 
in daljava. V meni tvoj zabrisani obraz. 
Tista dan je vršalo. 
Ugovarjale so besede 
in pesem se je spustila k tlom. 
Preludij 
Vsi zaprejo oči pred nebom, 
tisti nikdar poklicani 
in tisti 
nikdar poslani, pozabljeni. 
Nehotna opazovalka si, žena 
tisočerih ljubezni. 
V sobi luč gori, ven čez pot sveti, 
žarko sveti. S tvojega telesa 
se na steni senca zgane. In upanje. 
Sanjam... čez rob okna mi roka visi. 
Veter pa po polju polega, 
obraze beli. 
Na postelji ležim 
razklan v svetlobi. Sanjam .. . 
Strah se izliva v reko, 
s cvetjem iz tvojih rok nabranih. 
319