7. štev
V Ljubljani, sreda 8. januvarja 1919.
11. leto.
Vetja v Ljubljani:
celo let« . . K 561— pol leto . . . » 28— <tetrt leto ... » 14*-«n mesec .... 4-7*
Na pismene naročbe brez pošitjatve denarja se ne moremo ozirati.
Naročniki naj pošljejo naročnino PRT po nakaznici. 'VB
Velja po pošti:
*a celo leto naprej	K	60—
za pol leto «	.	30-—
*a četrt leto .	.	15*—
U en mesec .	.	5'—
Oglasi se računajo po porabljenem prostoru in sicer 1 mm visok ter 63 mm širok prostor za enkrat 25 vin., za večkrat popust.
MT Uredništvo je na Starem trgu štev, 19. Cpravnistvo je na Marijinem trgu štev. 8. — £======= Telefon štev. 360.	 "
Izhaja vsak dan zjutraj.
Posamezna Številka velja 80 vinarjev.
Vprašanjem glede inseratov i. dr. se naj priloži za odgovor dopisnica ali znamka. — Dopisi naj se frankirajo. — Rokopisi se ne vračajo.
Pod italijanskim jarmom.
Italijani se boje svojih zaveznikov.
Ljubljana, dne 7. januvarja. Izza demarkacijske črte poročajo: Raz hišo italijanskega poveljništva v Rakitniku plapola velika italijanska trikolora na velikanskem drogu. Italijani pa vselej, ko dobe poprej telefonsko obvestilo, da pride kak avtomobil francoskih, angleških ali amerikanskih oficirjev, to zastavo takoj snamejo in skrijejo.
Značajni Notranjci. — Ponesrečena
italijanska propaganda.
Ljubljana, 7. januvarja. Izza de-markacijske črte nam poročajo: V Postojni so poskušali Italijani na vse načine dobiti stike s slovenskimi inteligentnimi krogi in prebivalstvom. Za narodni praznik, dne 15. grudna, so ponudili Postojnčanom svojo godbo. Zavrnili so jih, da slovenska Postojna bo praznovala narodni praznik, ko bo svobodna. — Italijani so izvedeli, da v Postojni eksistira dramatičnodru-štvo. Zopet so jim laskavo ponudili, da prevzemo vse režijske stroške, samo naj društvo prireja predstave, ki bi jih lahko posečali tudi italijanski oficirji. Odklonjeno. — Italijani so pričeli sami prirejati predstave. Da bi ljudstvo pridobili, so vabili vse tržane. Zaman. Prve predstave sta se udeležila dva poštna uradnika — tržaška renegata kot zastopnika ljudstva; na drugo pa je prišel samo eden edin...
Ker so Italijani uvideli, da ne morejo privabiti slovenskega ljudstva k svojim predstavam, je vprašal poveljnik zglaševalnega urada nekega domačina:
Zakaj ne hodite na naše prireditve?
To bi bilo proti našemu prepričanju 1
Da, sedaj uvidevam, da je ponesrečena naša propaganda, da je napačna in da smo se v narodu zmotili. Sicer je pa vseeno, kako smo propagirali, ker v 4 ali 5 tednih se moramo umakniti.
Italijanski dopustniki se ne vračajo na svoje mesto. Prakticirajo isto
V. Vodnik—Jugoslovan.
*	3.februvarja 1756 — f 8. januvarja 1819.
Ko so se pred sto leti vračali prijatelji Vodnikovi s pogreba pri sv. Krištofu, kjer je domača zemlja sprejela v svoje naročje prvega slovenskega Pesnika — jih niso rrogle navdajati vesele misli na bodočnost. Saj med njimi ni bilo mož velike vere: zdi se nam, da je Vodnik sploh preživel ?®dnja leta brez pravih prijateljev, saj je bil med „zaznamovanimi“ in kdo bi se spuščal v nevarnost, da bi morebiti vsled takega prijateljstva sam dobil črno piko. Posebno v oni debi je bilo nevarno. Zato razumemo Vodnikovo osamelost in zapuščenost. Avstrijska policija na Dunaju je zahtevala vsak teden iz Ljubljane poročilo, kaj dela Vodnik. Celo o smrti se je moralo na dolgo poročati. Ali razumemo po tem, kaj so občutili oni, ki so imeli v srcu Še troho Ijnbezni do svojega na-r°da? Ali so mogli upati boljših časov? Ali so verovali, da bo nekoč prišel veliki dan svobode? Morebiti ni bilo niti enega med onimi, ki so stali ob grobu, ki bi bil verjel na našo veliko bodočnost. Oni, ki je verjel, je ležal
kot naši vojaki pred avstrijskim polomom.
Knez Windischgraetz.
Ljubljana, dne 7. januvarja. Izza demarkacijske črte nam poročajo:
Knez Windischgraetz vživa pri Italijanih velikansko protekcijo. Italijani stražijo vestno in skrbno njegove gozdove okoli Planine. Slovenskemu kmetu niti ne dovolijo, da bi šel po drva v svoj lasten gozd. Ljudstvo je v tem oziru sila vznemirjeno, ker ni preskrbljeno z dr v ji mi in mora žgati sadno drevje. Nemški mogotec pa lahko neovirano gospodari. Slovenski kmet, pomni, če prideš pod italijanski jarem, da ne boš nikdar vžival teh lepih notranjskih gozdov sam, ampak ti jih bo vzel lakomni Italijan. — Nasprotno nam je za novo leto svečano obljubil regent Aleksander, da bodi zemlja božja in kmetova, toraj Notranjci lahko goje lepe nade, da pridejo razni lepi gozdi nemških pijavk v njih last in posest.
Graščina tega nemškega kneza pa ima še druge udobnosti. Dvakrat ali še večkrat na teden svobodno pasira avto demarkacijsko črto na Rakeku v Cirknico. Tu nalože raznopošto in še druge važne tajnosti.
Na to opozarjamo Narodno vlado, da ukrene potrebne korake. Nikakor noče trpeti ljudstvo teh manipulacij!
Dvoživka,
Na Rakeku je lesni industrijalec, Lavrič po imenu. Obogatel je iz žuljev slovenskega kmeta. Ko je zaplopolala misel svobodne Jugoslavije, je ta človek dne 29. oktobra 1918 razobešal zastavo Jugoslavije. Na Silvestrovo pa je bila njegova hiša okinčana s samimi izzivalnimi italijanskimi trikolorami. Povabljeni so bili italijanski oficirji. In v tej hiši se je zabavljalo ta večer čez Jugoslovane, zlasti pa čez »slovenske
V nekem notranjskem selu takoj za demarkacijsko črto . . . Kmečka starka 70 letna, osivela varuje dom s svojimi vnuki... V hiši stanuje italijanski »tenente". Starki se skuša po-
v grobu. To je bil Vodnik sam. In v tem se najn zdi velik ta mož, da nam je prinesel veliko vero v našo silo in našo bodočnost.
Slovenci takrat nismo poznali niti svojega naravnega, niti duševnega bogastva. Naše njive so bile nerazorane: a na naših poljih je rastlo dobro, zdravo narodno pleme. Naši rudniki so bili nerazkopani: a naša zemlja je skrivala v sebi neštete zaklade, ki so čakali novih časov. Nad slovensko zemljo so se vlekle težke megle od severa čez gore in ravnine vse tja do sinjega morja. Ves ta krasni svet v podnožju južnih Alp je mogel razodeti svoje krasote šele pod novim solncem. In to se je takrat zgodilo na čudežen način: Napoleon je kakor soince svobode zagnal svoj vihar od juga v kraljestvo teme in nad slovensko zemljo se je zjasnilo. Zasijala je slovenska zemlja v podobi »Ilirije" in bila je lepa, bogata in mogočna.	s
Vse Vodnikovo življenje pred Ilirijo se nam zdi kakor priprava na to veliko dobo. On je bil poklican in izvoljen, da postane vodnik svojega ilirskega rodu. Narava ga je obdarila z vsemi pravimi lastnostmi, da je mogel svojemu narodu dati vse, kar je v tistem
ročnik prikupiti in ji naroči prinesti skodelico finega čaja.
Starka vpraša svojce:
»Kdo je dal?"
Prime molče skodelico in pljusne čaj po tleh. To vidi italijanski poroč-nik in vpraša:
»Čemu je storila to?“ »italijanskega čaja ne pijem!“ mu je bil odgovor Nakar ponosno užaljen odvrne poročnik:
»Pa še rada! Saj bodete Italijanka!" »Nikdar! Tu imate moja prsa in me ustrelite! Italijanka jaz nikdar!"
Starka se je vzravnala in ponudila prsa proti poročniku.
*
*	*
Kmet na Goriškem . . .
K njemu pridejo italijanski vojaki ter mu odženo kravo iz hleva. Začne jjh prositi. Italijani:
»Kliči, Evviva Italia! In krava je zopet tvoja!"
»Ne, ne! Le peljite jo naprej!"
Dr. JANKO LESKOVEC:
Austriacanti?
Z velikim veseljem uporablja Italija proti nam trditev: Vi Slovenci ste z dušo in telesom Avstrijci. Saj ste se z navdušenjem bili ne le proti nam, temveč tudi proti Srbiji. Ali morete zatajiti shod v »Unionu", ali ni bilo geslo najmočnejše stranke: Vse za vero, dom, cesarja, mile Avstrije vladarja? Sedaj seveda, ko se je vojna sreča obrnila, hočete biti naenkrat prijatelji antante. Poskušate zasukati plašč po vetru, kakor to delajo spreobrnjeni Madžari, bulgari in celo Nemci. Pa vsem skupaj hinavščina ne bo nič pomagala.
Nasproti takemu škodljivemu pisanju je naše stališče zelo težavno. Bridko se maščuje nad nami Šuster-šičeva politika. On in njegovi pristaši — še dosti jih je med nami — so v najizdatnejši meri sokrivi, da nam preti izguba Notranjske in Primorja. Najskrajnejši čas je, da dokažemo z dejstvi, da vendar nismo bili taki av-strofili, kakoršne nas hočejo svetu pre-dočiti Italijani.
času potreboval: pesem, knjigo in vzgojo. Pesnik, vzgojitelj in učenjak so se skrivali pod ono priprosto meniško kuto in kakorkoli je njegov značaj skozi in skozi slovenski, tako vidimo v njem pristnega Jugoslovana, ki se od svojega začetka zaveda naše jezikovne skupnosti.
Jugoslovanska misel, ki je za časa reformacije združila naše kulturne delavce je za časa protireformacije popolnoma zamrla in šele jožefinske ger-manizatorične naredbe so vzbudile nove
misli in nove nazore o slovanstvu. Od
vseh strani se v tem času oglašajo zagovornikislovanskih narodnih jezikov, ki naj se v njih vzgaja mladina. Učenjaki in zgodovinarji brskajo po starih analih, dokazujejo razširjenost slovanskega jezika, in sorodnost slovanskih narečij. Med Slovenci moremo imenovati Blaža Kumerdeja, ki je sodeloval pri reformi ljudske šole za časa Mar. Terezije in je podal obširen načrt kako naj se v naše šole na jugu uvede naš narodni jezik in kako naj se vse slo-vanske šole v Avstriji urede tako, da se bodo Slovani med seboj razumeli.
Vodnik je bil ob času, ko je Kumerdej podal svoj predlog (ki se pa seve ni nikoli izvršil) že izven šole.
Jedva je bila s pridobitvijo ustave mogoča malo svobodnejša beseda, je že n«tar Svetec označil svoje dvome o naši srečni bodočnosti pod Habsburžani. (Spomini Dr. Jos. Vošnjdca.) Jos. Jurčič, je kot urednik »Sl. Naroda" ponovno najradikalneje pisal proti monarhiji; njegov roman Ivan Erazem Tatenbach je poveličevanje uporništva proti Habsburgom in navdušeno priznanje k jugoslovanski ideji.
Kakor povsod,. je bilo tudi pri nas dijaštvo nositelj radikalnih idej. In to že gimnazijsko. Čem bolj tlačeno je bilo, tem bolj je vrel v njem srd. In to ni bilo samo trenutno stanje, temveč tako globoko v dušo vcepljeno protiavstrijsko mišljenje, da se ni nikdar več dalo izbrisati.
Posebno hudo se je godilo dijakom v obmejnih pokrajinah, predvsem na Koroškem. Koliko pa je bilo v Beljaku v višji gimnaziji Slovencev? 8— 14. Psovani od fanatičnega meščanstva, trikrat v enem letu napadeni v »Vil-lacher Zeitung", bojkotirani od nemških kolegov, smo se tem tesneje združili. V težkih urah nhs je bodril pevski in tamburaški zbor, navduševale govorniške vaje, izleti v gledišče v Ljubljano, k nar. požrtvovalnosti nas vnemala lastna C. M. podružnica itd. Da, celo reševali smo že Nemcem prodane duše slov. gimnazijcev in prizadevanju prezgodaj umrlega I. MOrtla se je posrečilo ustanoviti na Brnci tamburaški zbor.
Bili so tedaj težki, težki časi. Na Koroškem politika nesrečnega Podgorca, ki je bil zadovoljen, da se Slovenci ponemčijo, če le ohranijo krščanstvo. V Ljubljani ostuden boj med strankama, na Hrvaškem Khuen-Heder-vary, na Dunaju obstrukcija. Vse temno, kamor se obrneš.
Prepričani smo bili, da v Avstriji in pod Habsburžani ni mesta za nas. O tem smo črpali nauk iz češke in hrvatske zgodovine. Toda kam se obrniti? Kakor vsa iredentska inteligenca zrli smo i mi z zaupanjem v Rusijo. A ta je pokazala toliko napak v vojski z Japonsko, da nas je popolnoma razočarala. Cel obup!
Kakor soince je posijala v strte
Vzgajal se je še v stari jezuitski šoli. ki je bila nasprotnica narodnih jezikov: toda pri patru Marku se je Vodnik vadil v slovenščini. To pa bi bila zanj slaba šola, ko bi ne bil zagledal druge edino prave šole, kjer se je mogel naučiti pravega narodovega jezika: šel je med priprosto ljudstvo. Pa tudi tu je zapazil, da imamo sicer za vsako stvar svojo domačo besedo, da pa se je nabralo tudi mnogo grdih tujk, ki jih je treba odpraviti in nadomestiti z dobrimi domačimi, ali sploh slovanskimi izrazi. Tako je našel Vodnik ono pot, ki je bila edino prava, da je nam podal lep slovenski književni jezik, brez Pohllnovih spak pa tudi brez nepotrebnih tujk. Njegovo jezikovno znanje ni bilo sicer temeljito, a precej obsežno. »Kranjsko me je mati učila," pravi, »nemško in latinsko šole, lastno veselje pa laško, francosko in sploh slovensko." To »sploh slovensko" so slovanski jeziki. Poznal je češki, ruski in srbohrvatski jezik: posebno ruščino, je visoko cenil, ker se mu zdi najčistejša in naj bogatejša — pa tudi slovenščini najbližja. Toda vse to znanje ga ni zvabilo, da bi bil rabil druge izraze namesto dobre domače besede. In mislimo, da mu gre pred vsem hvala, da
naše duše prerojena podoba Srbije. Otvoritev I. jug. umet. razstave, živahno zanimanje Srbov za nas in našo usodo, govori, ki so se vBelemgradu govorili — vse nas je navdalo z instik-tivno mislijo, da Srbija pomeni za nas več, nego mislimo, da je usoda male a svobodne državice v bodoče ozko zvezana s prihodnostjo celega slovanskega juga. In tej misli smo dali izraza v svojem dijaškem listu.
Naši „Dijaški odmevi* niso bili navadno dijaško glasilo, enostranska zbirka zaljubljenih pesmi in slabih novelic. Prinašali so resne stvari in urednik si je stavil drzno nalogo v obširnem spisu: „Naš položaj" predočiti ves naš zgodovinski razvoj in gospodarski položaj. Dosti vredno ni bilo, a karakteristično za naše duševno razpoloženje, ker diha iz njega brezmejni srd proti Avstriji in Habsburžanom, ki so nam ponovno preprečili ustanovitev samostojne države. V 11. št. je pa izšla pesem na prerojeno Srbijo pod naslovom »Slovanskemu Piemontu". Zadnja kitica se glasi:
Nalog veliko, Srbija, te čaka nazivamo te Piemont slovanski, v tebe gleda verno dušsi vsaka, v tebe upa vsak Slovan balkanski.
Nov kralj ti je podan v novi moči, v. njim nove zarje dan ti skor’ napoči. Tam od Celovca pa do Carigrada se razprostreti mora srbska vlada.
Slabi verzi, a skoro uresničena vizija. — S pesnijo se dijaki niso zadovoljili. Pri govorniških vajah se je enoglasno sprejela velika jugoslovanska ideja pod vodstvom Srbije in tovariši so dobili naročilo za stvar pridobiti svoje prijatelje in znance. Tov. V. M., ki pase nekje na Koroškem duše, je moral kot Ziljan navdušiti
E osi. Grafenauerja za našo idejo. In glej! »ični koroški rodoljub se ni smejal, ampak resno odgovoril, da dobro ve, da je Avstrija identična z nemštvom. Ni treba boljšega dokaza za dejstvo, da so tudi navidezno najkonservativ-nejši elementi že tedaj izrekli sodbo nad Avstrijo in da le niso vedeli, kam naj se obrnejo. Urednik sam je skušal pridobiti med drugimi za Srbijo sedanjega župnika pri St. Petru v Ljubljani. Morda se g. Petrič na to še spominja. Tovariši, ki so šli v seminar v Celovec, so prevzeli dolžnost pridobivati pristaše med slov. kolegi itd.	(Konec	prih.)
Zahtevajte „ Jugoslavijo" po vseh gostilnah, kavarnah in brivnicah/ Pridobivajte novih naročnikov!
je izkopat iz zdravih narodnih tal naš domači jezik iti o njem zapel narodu prvo pravo umetno pesem. V tem vprašanju je torej stal na stališču, da izčistimo svoj jezik* poiščimo prave domače izraze med narodom — a spoznavajmo tudi sorodne slovanske jezike- Drugo pa je bilo politično vprašanje. Ko so padle stare trhle avstrijske meje in je ob Adriji do alpskih gor nastala ^Ilirija", je naš pesnik kmalu zapazil veliki pomen te izpre-membe. Ze prej je v pesmi na svoje rojake pel:
Slovenc tvoja zemlja je zdrava, za pridne nje lega najprava! V dogodkih, ki so se takrat vršili, se je pokazala važnost lege naših dežel. Treba je bilo sto let pozabljivosti in zopet velikih svetovnih dogodkov, da smo spoznali, na kako važnem mestu leži naša domovina. Ako je Vodnik že prej, kot »Kranjec* spoznal to veliko važnost, kako se je to izkazalo šele potem, ko je postal „llirec“.
Naravnost ponosno govori „llirija“ Od prvega tukaj stanuje moj rod, če ve kdo za druzga, pove naj od kod.
Dobro se zaveda, da stanuje tu en narod, ki ima več imen:
Ilirsko me kliče Latinec in Grek,
Slovensko me pravdo domači vsi vprek.
Dobrovčan, Kotoran,
Primorec, Gorenje Pokopijan p® starem se zove Sloven'c.
Naša fronta na Koroškem.
Boji na Koroškem.
Ljubljanski korespondenčni urad poroča z dne 7. januvarja ob pol 7. zvečer iz uradnega vira: Danes so Nemci zopet napadli naše postojanke pri Podrožčici. Bili so odbiti. Boj je trajal od osmih do enajstih dopoldne in potem ponehal. Predor je v naših rokah. —• Situacija pri Velikovcu in na Spod. Štajerskem je neizpremenjena.
Boji za Podrožčico. — Vsi nemški napadi odbiti.
Ljubljanski korespondenčni urad proroča, dne 7. januvarja ob pol 9. uri zvečer iz uradnega vira: V Podrožčici so Nemci ob 8. uri zjutraj začeli streljati z artiljerijo na naše postojanke. Ob pol 11. uri dopoldne so napadli naše postojanke od vseh strani. Po enournem boju so bili odbiti. Iz-gnbe sovražnika so bile velike, pri nas smo imeli enega težko ranjenega. Ob pol 12. uri dopoldne so pričeli Nemci obstreljevati s težko artiljerijo vhod v železniški predor. Ob 1. uri popoldne so Nemci napadli zopet naše postojanke na levem krilu. Po polurnem boju so bili zopet odbiti z velikimi izgubami. Streljanje je na obeh straneh trajalo do 2. ure popoldne. Od 2. ure naprej je mirno. Našo posadko, ki je že več kot tri dni v boju, vodi stotnik Martinčič.
*
Odhod »Slovenske legije" na fronto. Sinoči se je odpeljal prvi oddelek slovenske legije na fronto. Pred odhodom iz belgijske vojašnice je zbrane čete nagovoril poverjenik za narodno brambo, poudarjajoč, da so celi Sloveniji z dejanjem pokazali svojo ljubezen do domovine, v kateri hočemo živeti le kot svobodni državljani, nočemo pa biti sužnji. S svojo odločno ; voljo, osvoboditi svoje obmejne brate, ki še danes ječe pod suženjskim jarmom nemštva, so dali naši legijonarji lep zgled vsem onim, ki se še pomišljajo in se strahopetno skrivajo doma.
Ko so legijonarji zapeli Lepo našo domovino, so prisegli in odkorakali na kolodvor. Med potjo na kolodvor je bila slišati marsikaka pikra zabavljica na tiste, ki dremljejo za pečjo. Na kolodvor jih je prišel pozdravit general Smiljanič, ki je nagovoril slovenske legijonarje sledeče:
„Ko je leta 1914 napočila krvava svetovna vojna, ki nam je hotela vzeti svobodo in nas za večne čase pahniti v sužnost, tedaj so se dvignili vsi Jugoslovani kakor en mož, - da si izvo-
Ilirija je torej tuje ime: vsi ti, ki so v Iliriji združeni od Beljaka do Ko-tora, se zovejo Slovenci, Jugoslovani.
Ni bilo lahko takrat spoznati to veliko resnico, kajti Dalmacija in primorske dežele so bile na zunaj pokrite z italijansko kulturo prav tako, kakor so bile naše pokrajine na zunaj nemške. Vodnik je odgrnil tuje zagrinjalo in je pokazal pod njim zdravo domače jugoslovansko pleme. S Hrvati smo imeli takrat ozke kupčijske zveze, dasi smo bili kulturno in politično ločeni. Srbija in Balkan pa sta bila takrat še pod turškim robstvom. Kam bi bilo dospelo naše prebujenje, ako bi se bilo razvijalo naprej s stališča Ilirije . . .
Toda vse to je bil prvi jutranji svit, ki ga je pokrila gosta avstrijska tema. In vendar: jutro je bilo blizu, bližal se je preporod jugoslovanskega življenja ...
Danes stojimo na vrhuncu svojega pohoda navzgor. Pozdravimo s te višave našega Vodnika v prve jutranje daljave. Prečrtajmo z ljubeznijo njegove priproste besede, tako iz srca izgovorjene. »Zvezna tiskarna" je izdala zbirko njegovih pesmi in spisov. V teh težkih dneh razburjenja in odpora proslavimo njegov spomin vsaj s tem, da obnovimo njegovo življensko delo med seboj. Pokažimo ga jugoslovanskemu svetu, s ponosom in radostjo: on naš vodnik je šel pred nami — in mi smo šli za njim.
Dr. I. L.
jujemo zmago in da osvobodimo vse brate, ki so ječali v suženjstvu. Težek in krvav je bil ta boj. Pa ta boj še ni končan, ker niso še osvobojeni vsi naši bratje. Tam na Koroškem so še sužnji, ki Vas kličejo na pomoč. Junaki — vi lepi sokoli in orli naši, dvignite se, da jih zaščitite in rešite suženjstva. Živeli, moji junaki!"
Gospod general se je potem o-sebno razgovarjal s posameznimi prostovoljci, med katerimi sta bila tudi dva duhovnika kot navadna vojaka. Spraševal jih je odkod da so, ako so dobro preskrbljeni z vsem potrebnim in ako gredo radi v boj. »Radi gremo. Kako bi ne šli, saj smo še poprej šli, ko nismo vedeli zakaj naj bi se bojevali, sedaj pa dobro vemo, da se borimo za svojo svobodo". Te besede preprostega vojaka so napravile vidno globok vtis na gospoda generala, ki je vzkliknil: Otroci moji, jaz sem ponosen na vas.
Odhod prve naše koroške legije. Da ste videli te naše vrle junaške dečke, kako so korakali ponosno v svojih jugoslovanskih krojih. Lepa zastava z grbom SHS je plapolala med njimi, bela, vesela, kakor njih srca. Šli so po mestu kot živ vzgled in opomin vsem, ki ste ne zavedajo svojih dolžnosti. Srce nam je drhtelo od radosti. Videli smo cvet naše mladine: naše dijaštvo je pokazalo svojo resno voljo služiti domovini v tem težkem času. Z njim so šli naši preprosti fantje, vse brat pri bratu. Na kolodvoru jih je pozdravil srbski general, ki je v krepkih besedah povedal zakaj gre. Z navdušenim »živio < je stopila četa v vagone. Gosposvetsko polje — ki je odmevalo v naših srcih, ima svojo prvo četo. Kje so druge? Kdor je videl te mlade dečke, ali se ne bo sramoval ostati doma! Naprej četa gosposvetska.
Onim dijakom, ki se vpišejo kot prostovoljci v legijo, naznanjamo, da ne bodo v svojih študijah nič izgubili, zato se bo skrbelo. — Poveljstvo slovenske legije.
Vsi prostovoljci iz dežele, naj po možnosti skupno pridejo v Ljubljano, v belgijsko vojašnico, kjer dobe opremo in orožje. Vsi tisti, ki imajo orožje, naj ga prineso s seboj. Županstva jim izdajo potrdilo, da so prostovoljci slovenske legije, na podlagi tega potrdila dobe prosto vožnjo do Ljubljane. — Poveljstvo slovenske legije.
Jugoslavija.
Lista konfidentov vojaških poveljstev sestavljena.
Zagreb, 7. prosinca. (Lj. k. u.) Jugoslov. dop. urad poroča: Novinarski odsek je izvedel na verodostojnem mestu, da je lista konfidentov bivših vojaških poveljstev že izgotovljena in bo v najkrajšem času obelodanjena. Poleg te liste obstojata še dve drugi; ena obsega konfidente bivšega domobranskega poveljstva, druga konfidente vladnega vohunskega odseka. Tudi te dve listi bosta v kratkem objavljeni.
Obsodba zagrebških upornikov.
Zagreb, 7. januvarja. (Lj. k. u.) Včeraj se je izrekla obsodba v procesu proti vojakom, ki so pregrešili izgrede v Zagrebu dne 5. decembra. Nadporočnik Jarouš je bil zaradi zločina omalovaževanja službenih predpisov obsojen na štiri mesece ječe in odpust iz armade. Drugi obtoženci so bili spoznani krivimi vojaškega upora in obsojeni na ječo od dveh do sedem let. Podčastnike so poleg tega degradirali.
Italijani povsod enaki.
Split, 7. januvarja. (Lj. k. u.) Včeraj se je zopet pričel promet na železniški progi Split—Knin—Šibenik. Iz Splita vozijo vlaki do Perkoviča, kjer morajo potniki na Knin in Šibenik prestopiti na italijanski vlak. Italijanske oblasti delajo potnikom s slovanskega ozemlja velike ovire.
Angleška križarka v Splitu.
Split, 7. januvarja. (Lj. k. u.) Davi je iz Reke v splitsko luko prispela velika angleška križarka Lovvestoff. Na
ladji je angleški vojni ataše pri srbski vladi v Belgradu Temperley in angleški pomorski poveljnik M. W. Celly. Člani dalmatinske narodne vlade so posetili poveljnika na ladji in razpravljali z njim o obnovitvi rednega pomorskega prometa. Izročili so mu tudi protest proti italijanski okupaciji. Popoldne je poveljnik vrnil obisk in posetil tudi mestnega poveljnika.
Proti italijanskim nasilstvom.
Bakar, 7. prosinca. (Lj. k. u.) Občine hrvatskega Primorja so sestavile skupno protestno poslanico proti italijanskim nasilstvom in proti njih imperijalizmu. Adresa je naslovljena na predsednika Wilsona ter na ministrska predsednika Clemenceaua in Lloyd Georga. Odposlana je bila tudi regentu Aleksandru in jugoslovanskemu ministru za zunanje stvari dr. Trumbiču. Posebna deputacija je izročila adreso tudi francoskemu, ameriškemu in angleškemu admiralu na Reki. Ententni poveljniki so si dali o razmerah natančno poročati in so deputaciji obljubili svojo pomoč pri stremljenju za uresničenje jugoslovanskih teženj.
Impozantne protiitalijanske demonstracije v Zagrebu.
Zagreb, 6. januvarja. (Izv. por.) Dodatno h kratkemu telefonskemu poročilu še naslednje podrobnosti o velikanskih protiitalijanskih demonstracijah v Zagrebu, ki so se vršile dne 5. in 6. t. m.
Na poziv zagrebškega župana dr. Srkulja se je v nedeljo dopoldne vršila velikanska narodna skupščina v znak protesta proti italijanskim nasilnostim v zasedem jugoslovanskem ozemlju in proti težnjam italijanskih inperijalistov.
Skupščini, katere se je udeležilo nad 30 000 ljudi, je predsedoval ban M i h a 1 o v i č. Med viharnim in navdušenim odobravanjem je izrazil v svojem slovesnem govoru:
»Italijani naj dobro premislijo, kaj delajo. Tudi, ako jim mirovna konfenca v nepoznanju faktičnih razmer prizna sedaj zasedeno ozemlje, se mi temu ne bomo mogli ukloniti. Ako bodo Italijani hoteli pograbiti, kar je našega, govori naj zopet meč!"
Tudi nadaljnji govorniki, poverjeniki Narcdne vlade: dr. Drinkovič, Bukšeg in dr. Angjelinovič, ter bivši istrki državni poslanec Spinčič so poudarjali, da Jugoslovani ne morejo pod nobenim pogojem pristati na to, da bi prišli najvažnejši deli njih domovine pod tujo oblast.
Med živahtnim odobravanjem je bila sprejeta resolucija, ki v ostri obliki protestira proti okupaciji jugoslovanskega ozemlja po italijasnkih četah, proti postopanju italijanske uprave, proti zapiranju jugoslovanskih šol in interniranju jugoslovanskih voditeljev. Dalje resolucija izjavlja, da jugoslovanski narod ne bo nikoli privolil v podjarmljenje naših bratov ter zahteva popolno ujedinjenje Jugoslovanov v okviru etnografičnih mej.
Po skupščini se je razvil po zagrebških ulicah veličasten obhod. Na čelu je korakal ban Mihalovič v spremstvu polk. Milana Pribičevič-a in župana dr. Srkulja. Narod jih je viharno nazdravljal. Manifestirali in vzklikali so v viharnem navdušenju: »Živela jugoslovanska Adrija!“ Ulice so dalje odmevale klicev: „Doll z Italijo! Doli z Emanuelom! Pfuj Sorininol“
Demonstracije proti Italiji so bile povsem mirne in dostojne. Nikjer ni bilo izgredov.
Danes na pravoslavni sveti večer, (badnjak) so se demonstracije ponovile.
Dopisi.
Iz Škofje Loke. Naravnost nesramno je, da se nahajajo v našem mestu še vedno »frajle«, ki nosijo celo slovenske trobojnice, sramujejo se pa govoriti v našem jeziku. Minuli so časi, ko smo mogli vse to mirno prenašati!
V	slučaju, da se bo še naprej nem-
škutarilo po trgu, bomo tudi mi pričeli tako postopati s takimi, kakor postopajo na Koroškem Nemci z našimi! fifj Iz Celja. Pod naslovom »Ali je tega treba« je izšla v eni zadnjih številk Celjskega glasnika prav umestna notica, tičoča se narodnostnih razmer v podčastniškem zboru Celjskega pešpolka. Pribijemo, da še danes »službuje« pri tem polku okoli 15 nemškutarskih podčastnikov, med temi nekaj tako zrelih, da se človek mora že obupano vprašati, ali smo v Jugoslaviji ali smo ^ v Avstriji. Ali nam je Jugoslavija da razsajamo po nemški kavarni *n nosimo odpadniku šlovenski denar ter izvojujemo zmage nad »nemškim« kavarnarjem Kossom s tem, da ga prisilimo do izjave v listih in sramotne odkupnine, da sedaj zopet smemo čez prag te Kossove kavarne, pa smo pri tem vendarle vneti Jugoslovani? Ali celjski Slovenci kavarniškega vprašanja ne moremo rešiti drugače, in če ne gre momentano, ali zares nimamo nobene volje in možatosti več? Ali si v teh časih, ko še stotisoči naših bratov in sester ječijo pod laškim jarmom in ravnotako stotisoči v osvobojeni zemlji trpijo najhujše pomanjkanje in mraz, ne moremo odreči nobeni udobnosti? In če že grešimo, ne oznanjajmo za božjo voljo širokemu svetu svoje sramote s podobnimi izjavami. Mnogo agitačnega, prepričevalnega dela nam treba, pa'vrši se naj kje drugje, a ne v nemških kavarnah. — Te dni je odhajal oddelek Celjskega pešpolka nekam na mejo, na Koroško. Iz vlaka v Celju in skozi po Savinjski dolini so vojaki streljali kot da smo na fronti, v Petrovčah so morali že izvagonirati jednega ranjenega vojaka. Na naslov poveljstva Celjskega pešpolka stavimo samo kratko vprašanje, kake razmere so to; dajati nauke, kako se naj taki transporti izvedejo, nočemo! Kdo odreka, kdo ne vrši polno svoje naloge, kje je službena resnost? Skrajni čas je že, da se plevel iztrebi iz vojaških vrst. Upamo da je ona krepka roka, ki to izvede, že na delu.
Dnevne vesti.
Zanimivo razkritje. »Slovenec« nam je povedal, da so gotovi višji gospodje dobivali iz deželne mesnice neomejeno množino vsakovrstnega mesa po nižjih cenah, nego se je moglo dobiti pri mesarjih. V »Slov. Narodu« smo potem čitali nekako pojasnilo v tej zadevi. Stvar je bila vendar povsem nedolžna in v razmerah utemeljena. Bivša deželna komisija za promet s klavno živino (to komisijo so namreč predstavljali v »Slovenčevi« notici navedeni gospodje) je določila svojčas za vsak navaden človeški želodec po 30 dkg mesa na teden. (Kakor znano, je občinstvo prejemalo le po 15 do 20 dkg). Sebi, to se pravi, svojim članom in nekaterim drugim boljšim ljudem pa je ta komisija priznala pravico tlo neomejene količine mesa, to pa kot nekako malenkostno rekompen-zacijo za svoje precej naporno delovanje. Stara Avstrija nam je res dala premnogo aprovizačnih organov, ki so praktično vporabljali geslo osrednjih sil: »Durchhalten!« Zato le hitro proč z vsemi centralami in vnov-^evalnicami! V naši svobodni mladi domovini za te vrste kupčijskih podjetij 116 sme biti prostora.
. Izzivajoči nemškutarji. Po naši j *i Ljnbljani se sliši še vedno dan na mnogo nemškutarjenja. Ako naš domačin naleti na svojega znanca, ki Je Nemec ali nemškutar, kje na cesti, dieni, da je vsled svoje proklete germansko tendenčne vzgoje v bivši Avstriji dolžan, da mora v svoji zaslepljenosti nemško govoriti. To mora kon-ati! Vsak Nemec, ki hoče še med nami živeti, mora obvladati jugoslovanski jezik! Poturice morajo pa nemudoma s površja zginiti. Ako opazu-(f™« naŠC kuPui°de občinstvo, opazimo, ta, . vedno enako kupuje svoje potrebščine pri raznih nemčurjih, Schmittih, . ° u11 *n ^°denmullerjih. Mislili smo, a bo z Jugoslavijo vsa nemška in emškutarska družba čimpreje izginila r našega ozemlja. Toda temu ni tako. . 0t-eJO še v bodoče uganjati v naši omovini vsenemško propagando! Bo-
jimo se, da slovensko občinstvo še ni zrelo, da bi podrlo razne take nemške stebre, ne z brahijalno silo, temveč z ignoriranjem njihovih trgovin. Potem šele bodo šli tja, kamor po svojem mišljenju spadajo in kamor jih vsenemško srce kliče. Zadnji čas je, da tudi aprovizacija vsem takim trgovcem odvzame prodajo raznih živil, da si ne bodo še nadalje polnili svojih žepov s slovenskim denarjem. Prav neprijetno dirne vsakega narodno čutečega Slovenca, ako sliši, kako oblastno, da, izzivalno, taki trgovci še vedno v našem središču javno nemškutarijo.
Habsburška propaganda? Vemo, da je „Družba sv. Mohorja" iz tehničnih ozirov tudi v normalnih časih primorana tiskati svoj koledar že dolgo naprej in se zategadel ne more ogniti izvestne zastarelosti vsebine. Ali ustanovitev svobodne Jugoslavije, naša o-svoboditev izpod habsburškega jarma je vendar dogodek, elementaren in iz-jemem dovolj, da bi se družba lahko o-zirala nanj in ne bi razpošiljala letošnjega koledarja s tistimi suženjskimi slavospevi Karlu in Žiti, ki je že sam po sebi dokument naše sramote, ne glede na to, da lahko služi kot sredstvo zločinske, veleizdajniške, državi nevarne propagande! Kakor slišimo, ga temni elementi že izrabljajo v take namene. Kje je SHS cenzura? In kdaj misli g. poverjenik za notranje zadeve ukazati zaplembo raznih smradljih av-strijsko-patriotičnih knjig in brošur & la „Naš cesar", ^Avstrijski junaki" itd., ki se še vedno dobivajo pri raznih podjetnih založništvih ?
Doli z vojnimi dobičkarji! So-cijalni demokratje priredijo danes ob pol 7. uri zvečer v Mestnem domu shod. Na programu je vprašanje znižanje cen. Neke manufakturne trgovine prodajajo blago za nezaslišane cene (meter svile 160 K!!) z izgovorom, da so same morale blago drago plačati. Ta izgovor ne velja. Saj so med vojsko pridrli in si nakupičili milijone, — kaj za to, ako zdaj pri blagu kaj izgubijo! Za siročad padajo — pet kron! Sva- j rimo vlado, da bi jih branila. Ven z ; maksimalnimi cenami ali pa z nasilno rekvizicijo v prid ljudstvu! Če ne si bo ono samo pomagalo.
Pri odhodu legijonarjev je bil na kolodvoru tudi poverjenik dr. L. Pogačnik. Pa ni nič govoril. Ali se je mogoče spomnil neke obljube? Ako se obljube ne mislijo držati, je boljše, da | se ne delajo. Sicer pa bodo naši fantje tudi brez njega dobro opravili.
Malo spomina. Ko so včasih odhajali naši »Janezi« v avstrijsko klavnico, jih je spremljala cela Ljubljana, in gotovi ljudje so nosili pred njimi obraz avstr, cesarja, zastave črno-ru-mene in turške itd. Včeraj pa je Šla naša četa legijonarjev in kje so bili oni, ki so hodili nekdaj na kolodvor? Pa dobro — naše fante so spremili njih prijatelji, ki ne morejo z njimi, in oni, ki pojdejo. Drugi so se menda skrili. Bilo je prisrčno slovo. Naše narodne dame so imele včasih toliko darov za avstr, vojake, na naše legijonarje se pa ni nobena spomnila, da bi bila prinesla par cigaret. Nič ne de: najmlajši so dali nam vzgled — sramota za one, ki jim ne bodo sledili. Na svidenje vrli dečki!
V	prostovoljsko legijo za Koroško je vstopil član našega uredništva Ivan Debevec. G. Debevec je že sinoči odšel na koroško fronto.
To je slovensko dekle. Slovensko-dekle z Dolenjskega nam piše: Kje je ono jugoslovansko ženstvo, ki je podpisovalo deklaracijo? Ali ni prišel zdaj čas, ko je treba z dejanjem pokazati, kar smo takrat podpisale? Ali nas ni sram, da sede naši fantje doma, ko je domovina y hevarnosti? Le poglejte, kako so se izkazale zadnjič naše sestre v št. Petru na Notranjskem. Niso se udale italijanskemu nasilju, branile so našo trobojnico. Me pa mirno gledamo naše »zapečarje«; ki sede doma in postavajo, ko tužna Koroška kliče po pomoči. Dolžnost vsake zavedne Slovenke je, da pove svojemu fantu v , obraz, da je figar, ako prostovoljno ne vstopi v legijo. Le poglejte na Koroško: tam se celo ženske bojujejo, me pa dajemo fantom potuho, da sede doma. Kdo naj ljubi takega zapečnega junaka,
ki nima nikakega slovenskega ponosa! Me bi morale zaničevati vsakega takega bojazljivca. Zato, dekleta, ako se fantje tega ne zavedajo, spolnimo me svojo dolžnost. V par tednih bo stvar na Koroškem urejena, ako gredo vsi. Kdor ne gre, ga prezirajmo, ker drugega ne zasluži.
V Mekinjah je samostanski internat, kjer se še danes moli za avstrijskega cesarja. V tem zavodu imajo svoje hčere tudi zavedni Jugoslovani: Treba bo nekoliko pogledati, kaj se godi za samostanskimi zidovi.
Ing. Chmelaf — aretiran v Postojni. K naši včerajšni tozadevni notici se nam poroča: Imenovani gospod nikakor ni državljan čehoslovaške republike. Pristojen je na Dunaj in je tudi tam redno bival, je tedaj državljan Nemške Avstrije. Po krahu se je sicer potegoval za češko državljanstvo, toda Čehi so ga iz umljivih razlogov hvaležno odklonili. Ta gospod tudi ni ni-kak inženir. Njegova preteklost je sploh temna. Iz polpretekle dobe vemo le to, da je kot Boroevicev sluga z brezobzirnimi rekvizicijami neusmiljeno drl in uničeval našega notranjskega kmeta in da je ob najnezdatnejši nemški zmagici prikipeval veselja in da ni mogel dočakati trenotka, ko bodo .Prusi zasedli zlato Prago. S tem pa nikakor nočemo opravičevati postopanja Italijanov. Ampak treba ni, da bi se v naši javnosti vzbujale simpatije za človeka, ki je bil in je naš nasprotnik.
Državna posredovalnica za delo. Te dni je začela poslovati v Ljubljani (Stritarjeva ul. 3) velevažna socijalno politična institucija, ki smo jo že tako dolgo pogrešali, to je »Državna posredovalnica za delo«. Njen namen je dobiti vsaki brezposelni osebi ženskega ali moškega spola čim preje primerno delo pod najugodnejšimi pogoji, na drugi strani pa preskrbeti vsem delodajalcem | najhitreje primerne delavce, posle, razno i pisarniško osobje itd. Na ta način bodo delojemalci in delodajalci obvarovani izrabljanja raznih agentov in zakotnih posredovalnic. Za enkrat posluje že »Centralni urad«, ki bo stal v zvezi s tozadevnimi faktotji po vsej Jugoslaviji in pa »Podružnica za Ljubljano in okolico«, kjer se imajo do osnovanja na-daljnih podružnic zglaševati stranke iz vsega ozemlja Slovenije. Opozarjamo vse prizadete, da se v vsakem slučaju poslužujejo tega novo ustanovljenega zavoda, ki bo s svojo obsežno zasnovano organizacijo lahko čim preje ustregel in zadovoljil vse stranke. Že sedaj razpolaga posredovalnica z velikim številom dobro kvalificiranih pisarniških moči, zato se prosi vse urade in pisarne, da se obrnejo za potrebno pisarniško osobje takoj na »Državno posredovalnico za delo« v Ljubljani, Stritarjeva ulica 3. Posredovanje je zaenkrat še brezplačno.
Služba božja v češkem jeziku se bo vršila v nedeljo dne 12. t. m. ob 3. uri popoldne v tukajšnji evangelijski cerkvi na Marije Terezije cesti. Vstop vsakomur prost.
Poštne razmere na Štajerskem. S poštnega ravnateljstva nam poročajo, da se je napravil red pri poštah na Štajerskem. Odpustilo se je vse hujskače — nemškutarje in za aspirante v Mariboru se je poskrbelo tudi za hrano in stanovanje.
Razsvetljava v Sp. Šiški. Meščani iz šišenskega dela mesta, prosimo mestno upravo, da nam preskrbi nekoliko svetilk po ulicah, da se vsi ne pobijemo v tej grozni temi. V Šiški je velika vojaška tovarna za vozove z velikim in močnim električnim motorjem, prej se je delalo s tem električnim obratom^ v tovarni noč in dan, sedaj pa skoro nič. Električni motor je pa v teku vse noči, menda samo zato, da so lahko privatna stanovanja naših najhujših narodnih | sovražnikov kakor Orossi in drugih, knežje razsvetljena, za ulice in javno varnost se pa živ krst ne zmeni. Gosp. Ingenir Hess ima samo v spalnici, raz-ven drugih soban, svetilko za 120 sveč. Prosimo toraj javne oblasti, da se tudi za ta del mesta nekoliko pobrigajo.
Šiškarji.
Jugoslovani in Jugoslovanke! Ne zabite srbske bedne dece 1
Zadnje vesti.
Protiitalijanske demonstracije na Hrvatskem.
Zagreb, 7. jan. (Izv. por.) Včeraj so se vršile po vseh večjih krajih protiitalijanske demonstracije. Posebno sijajne so bile manifestacije v Osjeku, Zemunu, Petrovardinu, Varaždinu, Mitroviči, Karlovcu in Petrinju. Govorniki so na vseh skupščinah z ogromnim odobravanjem pričujočega ljudstva po-vdarjali, da smo Jugoslovani pripravljeni braniti našo rodno grudo, če treba, tudi z mečem v roki.
Protiitalijanska skupščina v Splitu.
_ Zagreb, 7. jan. (Izv. por.) V Splitu se je vršila velika protiitalijanska skupščina.
Celokupna Jugoslavija proti Italijanom.
Zagreb, 7. jan. (Izv. por.) V nedeljo je naša celokupna domovina ostro protestirala proti italijanskemu imperi-jalizmu in manifestirala za neločljivost našega morja in našega ozemlja.
Stališče Starčevičeve stanke prava.
Zagreb, 7. januvarja. (Izv. por.) Glavno glasilo Starčevičeve stranke prava „Hrvat“ povzdiguje demokrat-sko-socijalno regentovo proklamacijo. Glasilo zahteva, da mora skupna vlada svoje obljube uresničiti tudi v dejanjih. Pokaže naj, da je prišla res nova doba, da nemudoma odstrani vlade (ljudi), ki so kompromitrirane pod starim režinom. Na njihova mesta naj pridejo bivši revolucijonarji.
Italija pride v konflikt z Wilsonom.
Rauen, 6. januvarja. (Lj. k. u.) (Brezžično.) Švicarski listi povdarjajo, da bo prišla Italija v oster konflikt s predsednikom \Vilsonom in z modernimi državami, ako bo vstrajala na imperialističnem londonskem paktu.
Mirovna konferenca 4 velesil dne 14. januvarja.
Ženeva, 6. decembra. (Lj. k. u.) Dun. k. u. poroča: Dne 14. t. m. bo v Parizu konferenca 4 zavezniških velesil, kjer bodo določili podlago pred-hodnjemu miru.
Pravoslavni Božič v Zagrebu.
Zagreb, 7. prosinca. (Izv. por.) Današnji srbski Božič praznuje ves Zagreb na slovesen način. Zaprte so vse trgovine, kakor ob naivečjih katoliških praznikih.
Opustitev srbskega koledarja.
Belgrad, 7. prosinca. (Izv. por.) Opustitev srbskega koledarja in uvedba zapadnega (gregorijanskega) koledarja v srbskem javnem življenju je gotova stvar. Zadnji dan srbskega štetja bo 14 januvarja (po naše 27. januvarja). Od 28. januvarja naprej bomo imeli Jugoslovani enoten koledar.
Roosevelt umrl.
Newyork, 5. januvarja. (Ljub. k. u. - Dun. k. u.) Reuter poroča: Bivši predsednik Roosevelt je na posledicah revmatične bolezni umrl v nedeljo zjutraj.
Nemški general Mackensen — interniran.
Berlin, 5. januvarja. (Lj. k. u.) Dun. kor. urad poroča: Kakor beležijo listi, je včeraj popoldne v ka-stel, kjer je bil interniran generalfeld-« maršal Mackensen, prišel višji francoski častnik in Mackensenu naznanil, da je sklenjeno, prepeljati ga v Solun. Mackensen je odgovoril, da se ukloni sili. Zvečer so Mackensena pod varstvom francoskih kolonijainih čet v avtomobilu spravili v GbdOllč in od tam v posebnem, vi uku preko Budimpešte iu Sobotice v Solun.
Aprovizacija.
Meso na rdeče izkaznice B. Stranke z rdečimi izkaznicami B dobe meso v sredo, dne S. t. m. in v četrtek, dne 9. t. m. v cerkvi sv. Jožefa v naslednjem redu: v sredo, dne
8.	t. m. od 1 do pol 2 štev. l do 200, od pol 2 do 2 štev. 201 do 400 od > do pol 3 štev. 411 do 600, od pol 3 do 3 štev. 601 do 800, od 3 do pol 4 štev. 801 do 10J0, od pol 4 do 4 štev. 1001 do 1200, od 4 do pol 5 štev. 1201 do 1400, od pol 5 do 5 štev. 1401 do 1600, v četrtek, dne 9. t. m.
dopoldne od pol 8 do 8 štev. 1801 do 2000, •d 8 do pol 9 šter. 2001 do 2200, od pol 9 do 9 štev. 2201 do 2400, od 9 do pol 10 štev. 401 do konca.
Krompir za VII. okraj. Stranke VII. o-kraja prejmejo krompir v sredo, dne 8. t. m. pri Muhleisnu na Dunajski cesti po naslednjem redu: od 8 do 9 štev. 1 do 150, od 9 do 10 štev. 151 do 300, od 10 do 11 št. 301 do 450, popoldne od 2 do 3 štev. 451 do GOO, od 3 do 4 štev. 601 do 750 od 4 do 5 štev. 751 do konca. Stranka dobi za vsako •sebo 10 kg krompirja, kg stane 80 vin.
Krompir za Vlil. In IX. okraj. Stranke Vlil. in IX. okraja dobe krompir v sredo, dne 8. t. m. pri Muhleisnu po naslednjem redu: VIII. okraj: od 8 do 9 štev. 1 do 150, od 9 do	10	štev. 151 do 300,	od 10 do	11
štev. 301	do	450,	popoldne od	2 do 3 štev.
451 do konca. IX. okraj: od 3 do 4 štev. 1 do 180, od 4 do 5 štev. 181 do konca. Stranka dobi za vsako osebo 10 kg krompirja, kg stane 80 vin.
Jabolka za I. okraj bo oddajala mestna aprovizacija v sredo, dne 8. t. m. pri Muhleisnu na Dunajski cesti. Delila se bodo na zelene izkaznice za krompir po naslednjem redu: od	8 do 9	štev. 1 do 200, od 9 do	10
šter. 201	do	400,	od 10 do 11	štev. 401	do
600, popoldne od 2 do 3 štev. 601 do 800, od 3 do 4 štev. 801 do 1000, od 4 do 5 štev. 1001 do konca. Stranka dobi za vsako osebo 1 kg jabolk, kg stane 3 :0 K.
Peka Trček in Zalaznik bodeta pekla za stranke zopet vojni kruh od 9 t. m. naprej. Kruh pri Trčku dobijo stranke, ki imajo močne izkaznice s številko 14, pri Zalazniku pa stranke, ki imajo močne izkaznice s številko 5. Stranke morajo predložiti tema pekoma poleg močnih izkaznic tudi rodbinske legitimacije, na katere dobivajo sedaj kruh v vojni prodajalni na Bregu oziroma na Starem trgu.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Anton Pesek.
Tiska »Zvezna tiskarna" v Ljubljani.
Poslano/
Z otirom na članek „Poslano“ v Vašem cenjenem listu z dne 5. januvarja 1919 prosim, da blagovolite objaviti sledeče:
Po osmih dneh je prišel gos. I. Keber vendar do tega, da je odgovoril potom svojega zastopnika na moj članek z dne 28. decembra 1918.
Glede govorjenja slovenskega jezika v slovenski Ljubljani sem mnenja, da živimo v demokratični in ne imperialistični državi, v Jugoslaviji in da mora biti dovoljeno govoriti, ako je to potrebno tudi v drugih jezikih.
Veseli me, da je gosp. I. Keber res tak narodnjak in da je čutil potrebo, da to okolnost pribije javno v listu ter da je pripisati njegov nastop le tej okolnosti, kakor on pravi.
Glede na baje od mene rabljen izraz „ščavi“, o katerem pa do sedaj ni bilo govora,, bo pač vsak razsoden človek lahko sklepal, ako pozna mojo politično preteklost in ve, da sem Hrvat, ud političnega društva »Edinost" v Trstu, da živim tukaj kot begunec, ravno radi tega, ker me je kot Hrvata zasledovala italijanska stranka prej v Zadru potom lista „11 Dalmato" in pozneje v Trstu.
Sicer pa razjasni zadevo gotovo sodna obravnava in ne čutim potrebo, da bi še nadalje kratil narodnim listom prostora za osebnosti, ko ga nujno rabijo v narodno korist.
I. Parčina, /
 	ud pol. društva „Edinost“.
*	Uredništvo ne prevzame za razna „Po-slana“ nobene odgovornosti.
po novih ceiah v vseh , oblikah in velikostih zopet razpošilja »Čevljarska zadruga" Miren, začasno Vrbovec, p. Mozirje. Zahtevajte cenik.
K lini QP več 0Pravnih garnitur za izložbena l\U|Ji Ou okna, event. tudi posamezne. Cenj. ponudbe na tvrdko Al. Matelič, Ljubljana, Kongresni trg 3/1.	_____
Vsem ženinom In nevestam st,™4;™
nakupu pohištva oglasite v zalogi pohištva, Vido Bratovž v Ljubljani, Marije Terezije cesta 13 (Kolizej) in Stari trg 4. _____________
Ifnfrijrf spreten in trezen se sprejme k ftUulJClLj finim konjem v Ljubljani. Naslov v upr. »Jugoslavije".  ________________________
^rncl/i nfinir traž* Učitelja iii učiteljicu
01	|JoM Ullull za slovenački jezik po 1 čas po podne. Obratiti se hotel »Union" št. 15.
Ahcnluont Slovenske trgovske šole, išče HUoUlloili službe kot knjigovodja, kontorist ali kot korespondent. Prijazne ponudbe pod Absolvent, na upr. »Jugoslavije".
Rncnndipm vešča slovenskega in itali-UUopUUllilIfl) jan^kega deloma nemškega in hrvaškega jezika z večletno trgovsko prakso izurjena v kjigovodstvu in vseh pisarniških strokah išče službe pri večjem trgovskem podjetju v Ljubljani ali v Zagrebu. Ponudbe na upr. »Jugoslavije" pod ^Marljiva".
Zveza bolniških blagajn na slovenskem ozemlju, s sedežem v Ljubljani.
Vabilo
na
ustanovni občni zbor
Zveze bolniških blagajen na slovenskem ozemlju, s sedežem v Ljubljani,
ki se bo vršil
v nedeljo 2., in eventuelno v ponedeljek 3. februarja 1919 v zboroval-nlvi in posvetovalnici mostnega magistrata r Ljubljani.
Začetek obakrat ob 9. dopoldne.
. DNEVNI RED:
1. Otvoritev in nagovor predsednika pripravljalnega odbora.
2. Določitev poslovnika zboru.
3. Volitev predsedstva zboru: 1 predsednika,
2	namestnikov in 2 zapisnikarjev.
4. Volitev dveh komisij za predlaganje kandidatov v načelstvo, nadzorstvo in razsodišče.
5. Poročilo o pripravljalnih delih in o stanju blagajne.
6. Razlaga Zvezinlh pravil in sklepanje o njih.
7. Sklepanje o poslovniku Zveze.
8. Sklepanje o rednih in enkratnem izrednem prispevku za Zvezo.
9. Sklepanje v smislu zadnjih dveh odstavkov § 2. Zvezinih pravil.
10. Predlogi in nasveti.
11. Volitev v načelstvo, nadzorstvo in razsodišče.
12. Delavsko nezgodno in bolniško zavarovanje v novi državi.
Število odposlancev, ki jih smejo odposlati posamezne bolniške blagajne (bratovske skladnice), določajo Zvezina pravila. — Dostop na zbor imajo le odposlanci že včlanjenih blagajen (bratovskih skladnic). Pristopijo lahko vse okrajne, obratne, stavbne, zadružne in društvene bolniške blagajne in bratovske skladnice v območju Narodne vlade SHS v Ljubljani. Podrobnejša pojasnila daje ustno ali pismeno Okrajna bolniška blagajna v Ljubljani, Turjaški trg štev. 4, prvo nadstropje, ki razpošilja tudi pravila in potrebne tiskovine.
Ljubljana, 31. decembra 1918.
Za načelstvo Okrajne bolniške blagajne v Ljubljani
kot proponenta:
M. Rožanc, s. r., J. Kocmur, s. r.,
načelnik.	tajnik.
Žalostnim srcem naznajamo pretužno vest, da je naš nepozabni, ljubljeni sinko
I VKO
po kratki, mučni bolezni danes ob osmih izdihnil svojo blago dušo v mladostni dobi 14 let.
Pogreb se vrši v sredo 8. januvarja ob pol 4. popoldne iz hiše žalosti Sv. Petra cesta št. 30 na pokopališče k Sv. Križu.
V Ljubljani, dne 6. januvarja 1919.
Žalujoča rodbina Marchiotti.
V Ritnice	Ppr°PŽih Zvezna tiskarna
v LjubljaniStari trg štev. 19.
Toaletno milo
„Schicht“, pravo, brez primesi, 10G gramov čiste teže, razpošilja kos po 4 K po povzetju.
A. JELENC, Tržič
na Gorenjskem.
Podplati, usnje
najboljše kakovosti, se dobe v večjih množinah po nizki ceni. Naslov se izve v upravništvu.
Vlagateljice
izurjene, išče
»Zvezna tiskarna"
v Ljubljani, Stari trg 19.
Oddaja
konjskega gnoja.
Državna žrebearna na Selu pri Ljubljani bo dne 12. prosinca 1919 ob 9. uri dopoldne v pisarni imenovane žrebČarne i oddala dražbenim potom konj-skl gnOj Iz tukajšnjih hlevov.
| Državna žrebčarna na Selu pri Ljubljani.
msss
»Narodna knjižnica11.
Snopič 1.
Ualentina Hodnika izbrani spisi.
Cena 1 K, po pošti 1 K 20 vin.
Natisnila in založila Zvezna tiskarna v Ljubljani*
Proslavimo spomin Valentina Vodnika s tem, da ga spoznamo!
Naročite takoj!
m
Industrija
za razsvetljavo
društvo z omejeno zavezo
Maribor ob Dravi,
Gosposka ulica št. 5.
Električne naprave za razsvetljavo za mline, žage in druge kraje. Električni motorji, električni gla-dilniki, električne žepne svetilke.
48-3-2
Priporoča se tvrdka:
JOS. PETELINC
Zaloga šivalnih strojev ln njih posameznih delov, igel in olja, ter drugega galanterijskega blaga.
, ,	,	Istotam se proda: Steklo za izložbene
Ljubljana, Sv. Petra nasip št,7 gg? >“«0) S*?
Ob Ljubljanici.	20	59X184	in	eno	rabljeno	90X162.	l
Damski papir najfinejše vrste
priporoča
Marija Tičar, Ljubljana
Na j več ja izbira umetniških razglednic
”^JL| i—	”	rten
«Mast, slaninu, suho meso « i salamu (Braunšvajger)
razašiljem u sve krajeve Jugoslavije u poštanskim pa-ketima od 20 kg uz dolje naznačene cijene: Mast. . . po 24 K po kg Suhe šunke . po 22 K po kg Slaninu . . po 28 K po kg Salama (Braiinšv.) po 20 K po kg la kavin nadomjestak nepakovan K 5.50 po kg.
Ia kavin nadomjestak u paketima V^g po K 650 po kg. Novac unapried ili 50% kapare, ostatak uz pouzeče. Pakovanje (Sanduk) računam K 9.—, a poštarinu K 4-20. Kupci, koji lično dogju, mogu slobodno iz mjesta kao i preko granice Hrvatske svaku količino sa sobom poneti.	46	20—13
I	j *y. ^	.	j	A, tvomlca suhomesnate robe 1 masti
• v-J i&vJ V * j Nova Gradiška, Slavonija.
k
j.