Listek.
379
klavec piše namreč: ,,zoperstaviti se", „zoperstati čemu", „znabiti" (nam. morebiti" -= es kann sein; v navadnem govoru čujemo cesto: ,,ti znaš priti" = du kannst kommen; pravilno slovenski je: lehko prideš, moreš priti), ,,podati se", ,,duhoven" (nam. duhovnik), ,,dopadati se", ,,izgledati", ,,obdati", ,,obstajati" (bestehen). Od vseh teh izrazov bodi svobodna vsaka slovenska knjižica, vsak slovenski spis.
Oglejmo si še nekatere stavke, da se do dobra uverimo, kako šepava je skladnja pisateljeva. Ti stavki bodo nas najjasneje poučili, da pisatelj ni prelagal slovanskih spisov iz izvornika,  a nemške da je prelagal (ali kakor sam pravi),  ,,prirejal"  po nemški skladnji.
Stavke zaznamenujemo s številkami, i.) ,,Tako se pojde iz tega sveta." 2.) ,,Ljudje, katere je s prosjačenjem nadlegoval . . ." Prav: ,,prosjačeč". 3.) ,,Razjoka se kralj čez svojo osodo." Prav: ,,radi svoje usode." 4.) ,,Čuditi se čez to." Prav: ,,čuditi se če"mu." 5.) „Povsem ni bil takšen, kot drugi otroci, bil je bolj podoben njegovim goslim, ki so komaj škripale. Naposled je tudi umiral od gladu, kajti živil se je največ z svežim ovočjem in od težnje posedanja gosli." To je gola nemščina Pisatelj bi bil moral zapisati: ,,svojim goslim" (seiner Geige), ,,živilo ga je sveže ovočje in težnja imeti gosli", kajti ,,posedati" ne znači ,,besitzen" (hrv. posjedovati), ampak zdaj tu, zdaj tam sedeVati, v obče pa je nemogoče jezika količkaj vzmožnemu Slovencu pisati: ,,težnjo posedanja gosli." 6.) ,,Imeti usmiljenja nad otroci (prav bi le bilo: otrobi). Prav: ,,z otroki", ali pa: ,,usmiljen biti komu." 7.) ,,Položaj bil je istinito brez izhodišča." 8.) „Ob življenje pripraviti." 9.) ,,Mislim tudi, da pedagogika bolje izpolnuje (izpolnjuje) svojo zadačo, ako se čuti otrok sprovajan od nje nežno ..." — popolnoma nemški. 10.) ,,In fantu stopile so solze v oči, in jaz, namesto ga zadrževati, bežal sem ..." 11.) ,, . . . jezik, katerega ni za-dostovalno ovladal" = die Sprache, die er nicht hinreichend beherrschte. Prav: ,,v oblasti imeti kaj." 12.) ,,Bog se usmili nad menoj." 13.) ,,Na moj ugovor so odgovarjali Nemci trditev, da . . ." Čudna sddrga ! 14.) ,,Prišel je do prepričanja." Prav: ,,uveril se je." 15.) ,,Oh koliko trap jaz narejam materi." 16.) ,,Ubraniti koga pred čim." Prav: ,,ubraniti česa — torej brez predloga. 17.) ,,A pri razoblekanju sem se sočutjem gledal na njegova shujšan*? kolena." Prav bi bilo: ,,A ko se je razoblačil (ali slačil), gledal sem sočutno na njegova shujšana kolena." 18.) ,,In vsa duša ji je vnišla v nje v mene vprte oči." (!) 19.) ,,S težavo zreti v nad njim sklonjeno lice." 20.) ,,Roke bile so brez vlade." (!) 21.) ,,Druzega dne se je prikrila truga (t. j. rakev, krsta) s pokrovom, pritrdila z žeblji in bila odneiena na pokopališče." Prav: tvorno. 22) ,,Te nade v to se niso dozdevale biti prazne."   Da preveč ne utrudimo  potrpežljivega čitatelja, zato završujemo.
Ze ti vzgledi kaž<5 tehtovito, kako nejasno, neslovenski piše pisatelj. In to nikakor niso vsi vzgledi! Zdaj pa čitaj takšno po nevednosti ali zanikarnosti spakudrdno slovenščino v hasek svoj, mladina slovenska! Ali je potem smeti pričakovati kakega napredka? Pisatelj piše tudi: ,,najboljš/ vreme", ,,vse je bilo primrz«^«^" (primrz/^), ,,raz pleč" (nam. ,,raz pleča"), ,,raz njegovega obraza." V obče je v knjižici mnogo in premnogo sintaktiških hib, katerih ne moremo naštevati vseh, ker jih je premnogo. Takisto ne govorimo nI o stilistiki njegovi, katere uprav ni zapazili nismo. Toda upajmo, da bode pisatelj  sam vedel, kaj mu je storiti, in ako pogodi pravo on,   pravo   bode i nam.
A. Trstenjak.
»Beatin dnevnik.« Roman. Spisala Lujiza Pesjakova. Že predzadnjič smo naznanili ta roman, ki je izšel v Krajčevi ,,Narodni biblioteki"; a zdi se nam potrebno izpregovoriti o tem delu nekoliko obširneje, in to ne le~ z ozirom na dobro znano ime slovenske pisateljice — najrodovitnejše, kar jih imamo — nego tudi zaradi tega, ker je s tem romanom po mnenji našem prišlo v slovensko slovstvo nekaj novega, česar sicer do sedaj  — nismo pogrešali,  a tudi ne posebno iskali.
38o
Listek.
Kdo v nas nemščini veščih Slovencih, zlasti med izobraženimi zastopnicami krasnega spola ne pozna imena „E. Marlitt", pred letom umrše pisateljice v vseh delih sveta, koderkoli zvem' „die deutsche Zunge", znane pisateljice še bolj znanih ,,Gartenlaube-romanov"? Uspehi, ki so jih doživeli njeni spisi in ž njimi vred Keilov list ,,Gartenlaube", ki jih je prvi prinašal, bili so v materijalnem ozira velikanski: — nad 200.000 izvodov je romalo vsake številke na vse štiri strani svetd, in ni je bilo morda izobražene nemške rodbine, kjer bi ne bili nevstrpno pričakovali nadaljevanja in zopet nadaljevanja povesti, ki so nosile firmo ,,E. Marlitt". Umevno, da se ji je rodilo brez števila epigonov, po-snemalcev — dobrih, srednjih in slabih! Se dandanes je čutiti nje vpliv v večini peri-jodičnih leposlovnih listov v Nemcih, akoprem Marlittovkina dela že skoro zapadajo usodi marsikaterih genijalnejših spisov, da bodo v kratkem stala zaprašena in pozabljena po predalih knjižnih starfnarjev in posojilnih knjižnic.
Nemška leposlovna kritika se navzlic oduševljenemu občinstvu ni nikdar sprijaznila ž njimi. Dejalo se je sicer, da so to povesti, katere sme vsak svoji hčeri dati v roke, spisi ,,fiir die hohere Tochter"; pripoznavalo se je, kako skrbno, morda celo z nekako pri-derijo se varuje pisateljica nedostojuosti, nenravnosti, pohujšanja. Toda s tem še ni zadoščeno terjatvam, ki jih zahtevamo od umotvorov! Značaji, ki se nam tu predstavljajo, zvečine so problematični; mnogokrat ne vemo, ni kaj pomenijo, ni kam bi jih deli; — konečno seveda se pokažejo skoro brez izjeme kot gole — blage duše. Zlasti moški so vsi nekako nerazumljivi: goste temno-rjave brade imajo, visoke rasti so, jahati, plavati, slikati, gosti znajo, da nobeden tako, ali pa so učenjaki, da jim ni nihče kos; a nad vsemi visi nekaj temnega, neumevnega, kar jih morda v domišljiji sedemnajstletne deklice dela še idejalnejše, vzorne, vzvišene, v tem ko zrel mož polaga smehljaje knjigo iz rok, češ — taki nismo, taki nismo bili in takšni nikdar ne bomo ! Kar se tiče ženskih značajev, bila je pisateljica nekoliko srečnejša; opazovala in risala je ostreje in videti je, da je stvarjala mnogo na realnih tleh, iz svoje izkušnje ali vsaj iz svojega srca. Dobila pa sta se vselej in v vsaki Marlittovkini povesti — namreč on in ona ! Da je še toliko zaprek — poroka je gotova, in to je tudi nekaj! Omenjati nam je še, da je E. Marlittovka vedela vselej vplesti v povesti svoje kako aktuelno dnevno ali socijalno, časih politično vprašanje, bodisi protestantovski ,,muckertum" ali kakega jezuvita, bodisi aristokratsko samozavest ali oholost denarnega parvenu-ja — in to ni bilo ravno uajrnenj vzrok, da je vse tako hlastno sezalo po njenih knjigah: tendenca, ta daje v očeh množice pravo barvo — a pravi kritik jo sovraži'
Toda zakaj smo toli obširni o Marlittovkinih delih, ki jih bodo Nemci skoro pozabili? Ker se nam vidi, da imamo v „Beatinem dnevniku" nekaj sličnega pred seboj, kar so  v preobili meri sadili v  Nemcih Marlittovkini epigoni.
Guvernanta — sicer tudi Marlittovki et cons. jako priljubljena junakinja — guvernanta Beata pride v graščino S. h grofici — imena zadnje sicer ne zvemo, kar je pa vse jedno, — da vzgaja njeni dve hčerki. Tu prične pisati svoj dnevnik, iz katerega pozvemo vse, kar nas more zanimati, a tudi ne ¦— vsega. Jasno nam je pred vsem to-le: grofica je vdova, izobražena gospa, mehkega značaja, ki sedeva zvečer pred salonsko levo (kamin) in posluša Beato, ki ji čita Bvronovega ,,Manfreda". Mimogrede zvemo, da je v obližji gradu podrt mlin, kjer stanuje blazna starka, ki vedno kriči po svoji Anici, katera se je utopila, ko se je neki gospod iz grada oženil — ne vemo pa, je li bil to ranjki grof, niti ne, če se je to zgodilo o prvi ali o drugi ženitvi njegovi, kajti pokojnik je bil dvakrat oženjen, in otrok prvega zakona je omožena baronica Dora, katero s teto kneginjo Pavlovno pričakujejo na posete. Obe prideta z gospodično Zoe de Latour, spremljevalko stare kne"
Listek,                                                                 381
ginje. "V grad pa prihaja tudi mlad, bogat, izobražen posestnik Rihard iz obližja, in iz izpo-vedeb stare pestunje Ivane, vestno zabeleženih v dnevniku, pozvemo, da sta se Rihard in Dora ljubila, da je le stroga beseda pokojnega grofa pretrgala to vez, in da se je Dora omožila z baronom Fedorjem, katerega pa nikdar ni izza kulis. Rihard je bil prej rejenec starega bivšega grajskega učitelja, ki je bil hipno podedoval veliko imetje, katero je ostavil Rihardu. Ko so oni gostje v gradu, oglasi se tudi Rihard, in nekega večera se poslavljata Dora in Rihard v navzočnosti guvernante Beate — novic za vse življenje. ,Jutri, Beata, vsprejmete dokaz zaupanja mojega!'' reče nesrečna Dora po tem kočljivem sestanku. A druzega večera zvemo samo to, da Dora podd Beati pisemce za Riharda, katero mu mora Ona izročiti, ako bi Dora — umrla. Čuti, da se bliža ura, ko bode dala življenje novemu bitju. In to se vse že tisto noč zgodi! Dora ;n njen otrok umreta in dan pozneje poda Beata Rihardu pismo; on pa dobi vročnico in Beata mu streže. Sedaj stoprav naletimo v skromnem kotiči na besedice, katere v svojih blodnjah govori v jedno-mer Rihard: ,,Mir najinemu očetu!" Tu šele se odpre paznemu čitatelju — toda le paznemu ¦— pogled v konflikt, katerega smo po prejšnjih 123 straneh iskali zaman. Povpraševali smo se, zakaj se je grof — sicer menda jako plemenit mož — protivil tej ljubezni, ko je vender očetovsko skrbel za Riharda, učiteljevega rejenca; zakaj se je Dora kar tako meni nič tebi nič , po kratkem razgovoru z očetom, o katerem zvemo le, da se je vršil, a ne — kako se je vršil — odpovedala Rihardu? In zakaj je vzela Fedorja, tega kvartopirca, ko je vender nihče ni silil v to. Samica bi bila lehko ostala, ali pa šla v — samostan, kajti vse bi bilo naravneje, nego ta možitev. Vse nam je tu uganka. In celo sedaj bi nam ostalo vse uganka, ko bi ne bili tako silno pazno čitali tega romana! Iz teh skromnih besedic: „Mir najinemu očetu", katere bi sicer dali kar na rovaš vročinske bolezni, ako bi se jih ne oklenili, kakor utapljajoči se človek slamnate bilke, iz teh besedic moremo potem dalje ugibati in morda ugeniti: da je ranjki grof zapeljal mlmaričino hčer Anico, da je Rihard njiju otrok, da se je Anica utopila, ko se je grof drugič oženil — stojte! To se pa kar nehote povprašamo — koliko let li ima Rihard, koliko Dora? Radoveden čitatelj hoče vedeti vse — in tu ne vemo, kdaj se je Anica utopila, o prvi ali o drugi ženitvi grofovi? To je važno, da vemo razliko v letih med Rihardom in Doro. Uganemo seveda, pa važna dejanja, važne razmere prepuščati čitatelju, da jih ugiba — to ne gre! Tu je vse tako temno, kakor bi bil grad opasan s kitajskim zidom, cel6 stara Ivana — o kateri časih mislimo, da bo kaj razodela — ne ve" ničesa o vseh teh skrivnostih, teh tragedijah; — ,,vsaka hiša ima svoj strah" in stari posli vedo vse, a tu ne ve" nihče ničesar. Le dne tri besedice razodenejo — smelo trdimo — jednemu izmed desetih čitateljev — ves konflikt in — kar je tudi tehnična napaka — ta konflikt zajedno tudi poravnajo. ,,The rest is silence" -—¦ Rihard vzame guvernanto Beato.
Kaj bi rekli na kratko o vsem tem dejanji ? Pravi roman, prava tragedija, vse dno, kar budi strasti, vsi duševni boji, vse grozne muke in bolesti, ki so naklonjene človeškemu srcu, ubogemu in bogatemu zemljanu v leseni koči in v mogočnem gradu — vse tisto je v tem romanu že — bilo; vse je minilo. Tu čujemo le temne, liezvoke, nerazumne odmeve nekdanjih dramatičnih dogodkov, katere moremo in moramo le slutiti; nekaj mehkega, nemoškega, resigniranega, časih celo osladnegi je leglo na to družbo, katera nam je poleg vsega tega, da so to dobri, izobraženi, po nekoliko nesrečni ljudje, ne more izvabiti pravih simpatij. Ko bi bil ta roman le zadnji oddelek romana, ki bi se moral pričeti ,,im stillen Grunde" z mlinarjevo Anico, in ko bi bili prvi oddelki — snovi primerno pisani s krepko besedo, ki nmčje dati duška strastim in krvi, potem bi morali mi drugače govoriti  in  soditi,
382
Listek.
In zakaj smo gori omenjali E. Marlittovko? Zato ker v tem delci sledimo korak za korakom njeno epigonstvo. Celd osebe so ram znane: kneginja Pavlovna — sicer jako srečno in z duhovito satiro risana, nahaja se mutatis mutandis ,,Im Hause des Kommerzienraths" — guvernanta Beata — koliko jih je v ,,Gartenlaube romanih" in Rihard ? Vsak junak Marlittovkin mu je sličen. Tu pogrešamo le dnih genijalnih darov, ki značijo Marlittovkina dela, namreč: tehnike, zamotanega dejanja in — moči, moči in strasti!  Brez teh Marlittovka ni bila, a epigonov jih nima nobeden in nobena v njeni meri.
Pripoznati pa moramo, da ima delo mnogo dobrega, in da je v Slovencih mnogo slabejših povestij, nego je ta. To je knjiga za izobraženo ženstvo, in ker je ravno v kočljivih nje delih tako temna, kakor smo gori omenjali, smeti nam jo je dati v rdke tudi odrasli svoji hčeri — brez pomisleka. Dijalog je časih jako duhovit, škoda, da je tdli francoščine in angleščine v njem. Najboljša oseba, kolikor toli originalna, je Francozinja Zoe de Latour. Tu se je karakteristika pisateljici jako posrečila in je ostala povsem dosledna; ne moremo si kaj, a ta ,,pauvre francaise" nas zanima od konca do kraja, in zakaj ? Zato ker je skoro jedina popolnoma realno risana. A še nekaj! Kmetica — pestunja Ivana je jako dobra poštena žena, kateri radi vse varujemo, samo tega ne, da je katerikrat v svojem življenji dejala: ,,Rihardu je razven Dore takoj minila — vesoljnost !" Tega, te fraze ne moremo prav umeti,   še menj pa verjeti,  da jo je zagrešila — pestunja
—   kmetica! Takega govorjenja nahajamo mnogo — a v tem čestita pisateljica ni osamljena v našem slovstvu; malo jih je, ki se veseli onega božjega dani, ki jim veleva in omogoča tako pisati, kakor ljudje v istini govore". Jako ljubezniva, simpatičua, in recimo kar odkrito — nedosežna v nas Slovencih pa je pisateljica v prizorih, kjer nam predstavlja in riše mladi dvojki, dekletci Rožo in Vijolo. Ostro in dobrohotno opazovanje otročjega življenja in dno blago čustvo, ki mu pravimo: mdterina ljubezen — le ta dva moreta roditi in primerno slikati tako nežne, ljubeznive prizore, kakor jih nahajamo v tej knjigi, koderkoli nastopata imenovana dva otroka. Te umetnosti pa — E. Marlittovka ni umela, saj ni bila nikdar — mati.
Krivično bi ravnali,  ko bi  tej  povesti ne želeli dobrega uspeha.                       B.
Levstikova literarna ostalina. Pokojni Levstik je ostavil te spise: Aj Slovarsko gradivo: i.) Izpiski iz slovarskih del (slovanskih, nemških, italijanskih) s primerjanjem in razlaganjem slovenskih in zlasti tujih v slovenščini se nahajajočih besed. Gradivo je nabrano iz naslednjih del: Miklosich, lexicon paleoslovenico - graeco - latinum (na majhnih listkih); Kurelac, Vlaške reči u jeziku našem (Rad jug. ak. XX.) (2 poli); — Matzenauer, Cizi slova (5 pol); — Schmeller, Baverisches VVorterbuch (161 pol); — Schmeller, Cimbrisches VVorterbuch, Sitzgsber. XV. (15 pol); — Stalder, Schvveizerisches Idiotikon (31  pol); — Castelli, VVorterbuch der Mundart in Oesterreich u. d. Enns (6 pol);
—  VVeinhold,  Beitrage zu einem  schlesischen VVorterbuche,  Sitzgsber. XIV., XVI.   (5 pol).'
—  Elze, Gottscheerisch (31/, pole): — Graff, Althochdeutscher Sprachschatz (2 poli); — Bennecke , Mittelhochdeutsches Worterbuch (24 pol); — Schopf, Tirolisches VVorterbuch (12 pol); —Boerio, Dizionario del dialetto veneziano (134 listov vel. osm.); — Mussafia, Beitrag zur Kunde der norditalischen Mundarten im 15. Jahrh. Denkschr. XXII.; Monu-menti antichi di dialetti italian. Sitzgsber. XLVI. (9 pol); — Flaminio da Šale, Lingua retica o griggiona (50 pol); — Hahn, Albanesisch-deutsches Lexicon (v. »Alb. Studien«) (7 pol).
2.)  Izpiski  iz naslednjih slovenskih knjig:
Recelj, Gorne bukve (na majhnih listkih); — Evaugelij, rokopis ljubljanske lic. biblijoteke ,   morda   iz  16.   stoletja   (51  pol);  —  Kuzmič,   Novi   Zakon   in   Evangeliom