Vinko Cuderman 43 cuderman o IDEJI v UMETNOSTI (Nepretenciozno razmišljanje) Pobudo za ta zapis mi je dala glosa Petra Božiča „Štatenberškemu srečanju na rob", objavljena v Sodobnosti (11/71). Božič piše, da so na tem srečanju književniki „obsodili vsako literaturo, ki ni neposredno družbeno angažirana", češ da „so družbene razmere take, da je slehemi književnik, ki se neposredno pri svojem delu ne ukvarja s tem ali onim družbenim problemom (nacionalnim, socialnim itd.), na stranskem tiru" in torej „opr3vlja nekoristen posel". Božič se je zaradi takih zahtev upravičeno razburil, saj je vse prej kot normalno, da je treba na Slovenskem še vedno braniti ustvarjalno svobodo. Vendar se bojim, da je Božičev Kaplje protest v Sodobnosti enostranski: na Štaten-bergu niso bili le strastni zagcMomiki angažirane literature, ampak tudi njeni ostri nasprotniki, kar dokazuje že uvodni referat dr. Dušana Pirjevca. Ker tako tisti, ki zahtevajo angažirano umetnost, kot tisti, ki razglašajo, da je kakorkoli angažirana umetnost v našem času preživela, izhajajo lahko le iz jasne predstave o tem, kaj umetnost je in kakšna je njena vloga, se mi zdi njiho/o propagiranje take ali drugačne literature že samo zato vprašljivo, saj so jasne predstave, kadar gre za zapleter» vprašanja, ponavadi rezultat enostranskega in nepogiobljenega (se pmi površnega) razmišljanja. Kaplje Kaplje Kaplje Zagovorniki dru2bene angailrsne literature, o katerih, govori BožiC, so gotovo prepričani, da umetnost ljudi „popravl]a", iih vzgaja, dela v moralnem pogledu boljše Ipd., čeprav nam praitsa (zgodovina) za to ne daje nobenega otipljivega dokaza. (Partizanska pesem npr. je sicer pomagala ohranjati borbeno razpoloženje, toda ta pasem je lahko nastala Šele iz takega razpoloženja. NI partizanska literatura rodila NOB, pač pa obratno.) Iz vere v tak$no moč umetnosti lahko seveda sledi ie razočaranje. Jože Horvat npr. v svojem razmišljanju o moderni umetnosti (Sodobnost,7/70) piie: In kar je osupljivo: v tem ko se itevilo osveičenih nosivcev kultura nenehno veča, so prav vsi vsak trenutek pripravljeni začeti npr. novo vojno. Ali je potem kultura ie kaj zaresnega? Je mogoče vanjo verjeti? — Kultura je kvečjemu sleparija. ,,S studom zavrača smrad, ker smrdi sama; ker je njena palača, kot je na nekem sijajnem mestu zapisal Brecht, zgrajena iz pasjega dreka ... Vsa kultura po Auschmitzu je s svojimi nujnimi kritiliami vred smet." (Th, W. Adorno). Tudi Paul Valery je v svojih esejih o evropskem duhu in njegovi krizi zapisal, da je vera v evropsko kulturo, v njene duhovne in moralne kvalitete. Izginila, le da je Valerv čudežnih dejanj pričakoval od znanosti: „ Dokazano je, da spoznanje ne more nič, prav nič reiiti. Moralne pretenzije znanosti so smrtno zadete..." Nagirotniki angažirane umetnosti v njeno poboljievalno moč ne verjamejo, pa te jim zato taka umetnoit zdi nesmiselna, odveč. Reiiter in pisatelj Duian Jovanovič, ki se zavzema za potroiniSko umetnost, je v ntervjuju za Mladino (Z 11. 71) dejal: „Tartuffe ali Skopuh nimata nobene funkcije, razen estetske. Vsi se bodo zgražali, nihče pa svoje podobe zaradi tega ne bo spremenil . .. Angažirana umetnost je danss neustrezna, kajti generalni problem) od ekonomike, politike, komunalnih zadev itd. to dejansko problemi znanosti in določenih strokovnih služb." Kaplje Kaplje Kaplje Kaplje s tako „logiko" se na Slovenskem z enim zamahom reSujejo tudi najbolj zapletena vpraSanja. če je angažirana umetnost danes neustrezna le zato, ker so ..generalni problemi" stvar znanosti in strokovnih služb, je bila neustrezna tudi že včeraj in predvčerajšnjim, saj teh problemov ni nikoli reSevala. Reševanje takih problemov tudi ni bila in ni naloga umetnosti, kar pa še ne pomeni, da jih ne bi smela uporabljati kot „gradivo". Umetnost „posega" v življenje drugače, kot posega znanost (pa je ta ne bo mogla nikoli nadomestiti, kot ni v moči umetnosti, da bi nadomestila vero, v kar so nekateri naivno verovali ali Se verujejo). Znanost ja sužnja realnosti, registratorka njenih zakonitosti, umetnost pa je v odnosu do realnosti bolj ali manj avtonomna: uporablja jo za gradivo ter ga ureja po svojih zakonitostih, ki izhajajo iz človekovega (subjektivnega) sveta. Tem zakonitostim je v umetniškem delu podrejeno vse gradivo, tudi ideje, pri čemer doživlja to gradivo v odnosu na realnost večje ali rtianjše ..deformacije". Ideja v sklopu iimetniškega dela torej nI nujno v skladu z objektivno stvarnostjo: še kadar se naslanja na filozofijo, umetnik neredko filozofsko misel prilagodi ter jo „razvodeni". In — kar je zanimivo — dostikrat le tako uspe ustvariti resnično umetnino. Umetnost torej že po svoji naravi ni bila nikoli posebno primerno mesto za Idejo (čeprav je Engels mislil drugače), zato je nesprejemljiva trditev, da je Ideja v preteklosti (tudi) s pomočjo literature postajala ,.realna socialno zgodovinska sila In moč", danes pa te pomoči ne potrebuje, ker ,.ie že moč iz lastne moči", namreč ..sodobna znanost v eksploziji svojega tehnološkega in vseupravljavskega tj. kibernetskega bistva" (Pirjevec v uvodnem referatu na Štatenbergu, Dialogi, 11/71). V resnici je bila Ideja v umetnosti vedno le gradivo s tako ali drugačno funkcijo (npr. povezujočo) in ni jasno, zakaj ne bi mogla ostati to tudi danes. Pirjevčeva velika vera v vsemoč kibernetike je pa sploh ganljiva. Ob koncu referata je poslušavcem na Štatenbergu postregel s citatom Marshala M'Luhana o odvečnosti umetnosti v bližnji prihodnosti, ko bodo elektronski .možgani lahko zbrali vse informacije in na zahtevo vsakega po-samezriega bravca sestavljali dele v celoto,in zagotovil, da to ..niso nikakršne ne-huma-nlstične vizije okorelega tehnokrata". Toda umetnost ni zgolj skupek informacij in eksistira med drugim tudi iz potrebe po komunikaciji s soljudmi. Seveda ne moremo izključiti možnosti, da te slaboumne ideje res ne bi mogle že v bližnji prihodnosti postati resničnost Vse namreč kaže, da se človeštvo ni sposobno upreti iracionalnim težnjam po samouničenju, ukinitev umetnosti pa bi bila po „ukinitvi" vere le drugi korak v to smer. Vsepovsod pričujočemu Niču, ki se je pojavil v praznini, nastali z „odhodom" religije, bi se pridružila še ena praznina, ki bi imela za posledico vrnitev k prvotnemu, nagonskemu izživljanju (čemur smo priča že danes povsod tam, kjer se umetnost ukinja). Zato je upor zoper nasilje nad umetnostjo (zoper vsakršno omejevanje umetniškega ustvarjanja) potreben, pa četudi morda ne bo uspešen. Kaplje Vinko Cuderman cuderman ODPRTO PISMO DR. A. KORNHAUSERJEVI Moje ljudstvo je uničeno zaradi pomanjkanja znanja in ker ste vi zavrgli znanje, bom jaz zavrgel vas. (Talmud) 47 S poitovana dr. A. Komhauserjeva! tovariš i ca V Dnevniku (sobota^ 18L septembra 1971) je bil objavljen članek nepodpisanega novinarja z naslovom „Šola norega tipa in stara lagodnost", ki poroča o seji izvršnega odbora TIS Ljubljana, na kateri je tekla razprta o učni obveznosti učiteljev v petdnevnem tedniku. „V to debato je" — pije novinar — „kot z nožem zarezala univerzitetna učiteljica dr. A. Komhauserieva" — in citira vaiB (7 ) besede: „Mislirn, da bi se morali pogovarjati o 42-urni delovni obveznosti, ne o tem, ali sodi dopolnilni pouk med redno delovno obveznost ali ne. Mimogrede; zame je pri manj nadarjenih učencih dopolnilni pouk pomembnejši kot redni. Če smo odkriti, želimo šolo novega tipa, pa staro lagodnost. Poleti dva meseca počitnic, pozimi čim več prostih dni, pouk pa kopičimo in pri tem ne upoštevamo prihofizičnih sposobnosti otrok. Celo ljubljanski otroci imajo po 8 ur pouka na dan . .. Poleti sem bila v inozemstvu na dopolnilnem izobraževanju. Šest tednov je osem Nobelovih nagrajencev delalo od pol devetih do šestih zvečer s seminaristi. Pri nas je problem spraviti prosvetne delavce med počitnicami v tridnevni tečaj, še težje pa je dobiti predavatelje. Tipična naša indolenca. Čas bi bil, da se začnemo pogovarjati o 42-urnem delovnem tednu in obveznostih v tem času. Če kdo tega ne zmore, naj se poslovi od prosvete. To velja za otroške vrtce, kjer se svojih dolžnosti najbolj zavedajo, do univerze, kjer je stanjp najslabše." K temu dodaja novinar še svoj komentar: „Odločne besede, ki pa žal ne morejo čez noč spremeniti miselnosti ljudi." Prepričan sem, da je novinar to, kar ste govorili, prikrojil po svoje, saj težko verjamem, da bi lahko vi govorili tako 48 Kaplje zmedeno, vendar si drznem misliti, da bi bili dolžni zahtevati, naj časopis netočnosti v poročilu popravi. Vi ste že dalj časa ne le pedagoška, ampak tudi politična delavka in vam mora biti dobro znana miselnost ljudi, ki v pretežni meri odločajo o položaju vzgoje in izobraževanja v naši družbi (pa je ta tak, kakršen je), zato nikakor ne bi smeli dovoliti, da se vaše ime izrablja za podpiranje te miselnosti, miselnosti, ki je bila vsaki šoli — novega ali starega tipa — od nekdaj sovražna! Pred kratkim me je prosila mati nekega dijaka, naj bi njenemu sinu, ki ni uspel priti do mature po redni poti, tako ali drugače pomagal do zrelostnega spričevala. Za to bi bila pripravljena dobro plačati. Potem sem govoril še s sinom, ki mi je pripovedoval o „krivicah", ki so mu bile storjene v šoli, zaradi česar se mu je učenje popolnoma uprlo. Pravil mi je, kako je neki njegov znanec nekje na jugu prišel do maturitetnega spričevala s podkupovanjem in kako ni prav, da bi se ravno on, ki je ja dosti bolj nadarjen, moral gnjaviti z učenjem. Ker sem zagovornik „stare šole", sem tako mater kot sina s svojimi nasveti močno razočaral, prosvetni delavci pa smo (po moji krivdi) dobili dva nova sovražnika. Prošnja te matere me je prvi hip močno presenetila: nisem mogel razumeti, kako je lahko prišla na misel, da bi sinu priskrbela „izobrazbo' po taki poti. Bolj ko sem razmišljal o tem, bolj mi je njeno ravnanje postajalo razumljivo; saj smo vendar po osvoboditvi storili vse, da bi izobrazbo čim bolj razvrednotili. Najprej smo jo ljudem, zaslužnim v NOB, pričeli priznavati (kot da je izobrazba nel