INTERVJU Kajetan Kovič Edina pot k bralcu je pot k sebi 34 LITERATURA Edina pot k bralcu je pot k sebi Kajetan Kovič se je rodil 21. oktobra 1931 v Mariboru. Odraščal je v Poljčanah in v vasi Hrastje Mota v Pomurju. Diplomiral je na oddelku za svetovno književnost in literarno teorijo. Krajši čas je bil novinar, nato urednik za leposlovje in do upokojitve glavni urednik pri Državni založbi Slovenije. Piše poezijo, prozo in otroško literaturo ter prevaja. Poezija: Pesmi štirih (1953), Prezgodnji dan (1956), Korenine vetra (1961), Ogenjvoda (1965), Vetrnice (1970), Pesmi (1973), Mala (itanka (1973), Pesmi /Kovič, Zaje, Strniša/ (1976), Labrador (1976), Pesmi (1981), Dežele (1988), Poletje (1990), Letni časi (1992), Sibirski ciklus (1992). Proza: Ne bog ne žival (roman, 1965), Tekma ali kako je arhitekt Nikolaj preživel konec tedna (roman, 1970), Iskanje Katarine (novele, 1987). Literatura: Gospod Kovič, v Zgodnjih zgodbah sle zapisali, da ste kot otrok prebirali Kitajske pravljice, zlasti blizu so vam bile tiste, ki govorijo o tem, kako težko je doseči nesmrtnost. Ta podatek mi daje ključ za razumevanje vaše poezije kot osebne drame, ki poteka od tihe resignacije prek preverjanja različnih možnosti bivanja, tudi dejavnega, do zrelega, treznega pristanka na to, da se vsaka pot konča s smrtjo. Mogoče pretiravam, če v iskanju nesmrtnosti vidim rdečo nit vašega ust\'arjanja? Kovič: Moram reči, da me tega še nihče ni vprašal, da ste tukaj načeli zelo zanimivo temo. Kitajske pravljice so ena ključnih knjig, ki se me je zelo zgodaj dotaknila - približno tako, kot sem skušal opisati v Zgodnjih zgodbah in deloma v noveli Tihožitje s knjigami. Vprašanje življenja in smrti me je kot otroka zelo zaposlovalo. Ne bi znal razložiti, zakaj. Lahko rečem, da sem hrib za hišo, v kateri smo stanovali v Poljčanah pred drugo vojno, naselil z osebami iz Kitajskih pravljic, zlasti z lisico-nesmrtnico, ki se pozneje neštetokrat pojavi v mojih pesmih. Vse skupaj je bilo zelo iracionalno in zelo občuteno; bral sem prizadeto in se z osebami istovetil. Zmeraj mi je bilo žal, da si berač, ki nastopa v eni izmed zgodb, ni upal skočiti v prepad za nesmrtniki in tako postati nesmrten. Dvomil je, ali bi ga to tveganje, ta skok v neznano, pripeljalo do cilja. Moral bi brezpogojno verjeti. A bilo je zelo človeško, da je dvomil. To pa bi lahko pomenilo, da je nesmrtnost človeku nedosegljiva. Je bil to nauk tiste pravljice? Ne vem. Bilo je več vprašanj kot odgovorov. Literatura: Pesmi štirih, v okviru katerih ste izdali svojo prvo pesniško zbirko, je literarna zgodovina različno ocenjevala. Prepričanje, da gre za prelomen dogodek v slovenski poeziji, je zbledelo ob upoštevanju drugih del, ki v času svojega nastanka niso naletela na tako močan odziv. Zanima me, kako gledate na to razliko v recepciji zbirke? Kovič. Zbirka je imela velik odmev zato, ker je šlo za skupinski nastop - če ne cele generacije, pa vsaj velikega dela tiste generacije, ki se je odrekla uradnemu socialističnemu realizmu. Najbrž veste, da smo si knjigo sprva zamislili nekoliko širše, kot almanah tedanjih mladih pesnikov, od katerih smo v končni fazi ostali štirje. Seveda so izhajale v približno istem času tudi druge knjige, ki so bile naravnane v isto smer, recimo Ivan Minatti, Ada Škerlova... A to so bile posamezne lastovke, skupinska knjiga pa je bila v določenem smislu manifest in je imela v svojem času tudi zato velik odmev. Literarna zgodovina seveda lahko gleda nanjo v različnih dobah različno. Verjetno tudi vsak izmed nas, ki smo pri njej sodelovali, gleda na njeno pot skoz čas drugače, dejstvo pa je, da danes, ko mineva štirideset let od njenega izida, knjiga še vedno funkcionira in je prišla na trg njena tretja izdaja. Za svoj delež lahko rečem, da je to začetek neke poti, učna doba, ko še ne obvladaš izraznih sredstev tako, kot bi si želel, je pa v njej hkrati svežina zgodnjega časa. Literatura: Zanimive so kratke, načelne izjave o poeziji, ki stojijo na začetku vsakega razdelka. Pri vas je ostal odgovor na vprašanje, kaj je poezija, neizrečen. Kovic: Na univerzi sem pri profesorju Ocvirku študiral literarno teorijo, vendar sem do vsakršne teorije vedno imel rezervo. Zanimivo je bilo to, da so mi nekateri kolegi v seminarju, ki so šli kasneje po znanstvenih poteh, govorili: "Zate bi bilo bolje, da ne hodiš na teoretična predavanja," češ "če boš vedel, kako se stvari delajo, boš izgubil spontanost." Mislim, da ni bilo tako in da sem se marsikaj za svojo pesniško obrt uporabnega naučil tudi iz literarne teorije, ki sem jo poslušal pri Ocvirku. Vendar pa je razlaga lastne poezije ali to, da poskušaš definirati lastno poetiko, nekaj, kar se lahko zgodi šele post festum. Pri ustvarjalcu je na prvem mestu delo, teorija je za njim. Če bi bila teorija pred delom, potem bi težko naredil kaj novega - ker teorija govori o tem, kar je bilo narejeno, črpa iz gradiva, ki ga ima na razpolago v preteklosti. Ustvarjalec mora iti prek tega v neznano, v še neodkrito, v iracionalno. V tem smislu je treba razumeti mojo zgodnjo izjavo, ki bi jo tudi danes še potrdil. Če bi znal do kraja razložiti, kaj poezija je, potem je ne bi več pisal. V tem pogledu so imeli kolegi na univerzi prav, le da so precenjevali pomen teorije. Tudi ob najbriljantnejši analizi ohrani pesem svoje nerazložljivo, iracionalno jedro. In to je to. Literatura: Na začetku svoje pesniške poti, v Beli pravljici, pravite: "Vsak korak je večno nov." Mislim, da je težnja po tem, da bi bil vsak korak nov, močno prisotna v vašem delu. Zanima me, ali je metafora poti tudi metafora napredovanja, osebne rasti? Kovic: Odmevi, ki jih doživlja zadnja zbirka, Sibirski ciklus, na vaše vprašanje odgovarjajo pritrdilno. Sam o tem raje ne bi sodil. Rečem lahko le to, da sem si zmeraj postavljal stroge zahteve in nisem izbiral lažjih poti. Nikoli nisem bil pretirano skrajen, ne v enem ne v drugem pogledu: nisem se, kot nekateri kolegi, tradicije držal načelno, niti nisem hlastal po aktualnih modernističnih rešitvah, ampak sem skušal delati majhne korake, take, za katere sem bil prepričan, da sem jih res, ne samo na zunaj, ampak tudi v sebi prehodil. Mogoče je to nasledek zgodnje izkušnje. Prva povojna leta, pred zbirko Pesmi štirih, ko smo začenjali pri Mladinski reviji, je uradna ideologija propagirala socialistični realizem, zlasti mlade so načrtno vzgajali v tej smeri, silili so nas in sami smo se silili s tako imenovano "kramparsko poezijo", s temami z mladinske proge, z avtoceste itd. Tudi sam sem napisal nekaj teh stvari, ampak čutil sem nesoglasje med tem, kar naj bi pesem bila, in tem, kar je ob takem pisanju nastalo. To ni bilo nekaj, kar sem sam preživel, ampak je bilo prinešeno od zunaj. In tako se je v meni polagoma utrdilo prepričanje, da mora vsaka tema iti skoz mene in mora biti v meni preverjena. Potem lahko narediš kakrkoli - samo da si to res od znotraj doživel in prehodil. No, pri tem sem uporabljal tudi preizkušene formule, kot sem zapisal v nekem drugem verzu iz Bele pravljice - "Vse poti so večno stare." Vendar sem skušal to narediti tako, da znanih oblik ne bi preprosto ponavljal, ampak da bi poiskal v njih tisto, kar je drugačno, res moje. Zdi se mi, da se mi je to z leti vsaj deloma tudi posrečilo. Čutim, da so bile pesmi spočetka "redkejše" in da so zdaj bolj zgoščene. Meni je to v zadoščenje, ne pa zmeraj bralcem, zlasti ne širšemu krogu. Še zmerom mi kdo reče, da so mu bile zgodnje pesmi bolj všeč, ker so dostopnejše. Literatura: Je pesnikova želja po izpovedi povezana z željo po tem, da bi ga drugi razumeli? Kovič: Želja po izpovedi je na začetku precej nejasna, je bolj neki gon, ki ga najbrž čuti marsikdo, ko je mlad. Za pisanje je potreben talent, treba pa je tudi veliko delati. To seveda ni absolutno pravilo, tak je pač moj način. Sam dosti delam na tekstih in mislim, da se zato prvotni navdih čisto nič ne zgubi. Včasih se mi zdi, da je pesem že narejena, da je mogoče eksistirala pred mano in da moram zgolj poiskati prave besede, ki vanjo spadajo. Čim več jih najdem, tem boljša je pesem. Seveda, radar imaš v sebi, z njim iščeš, kar se ti zdi najbolj avtentično. Zato sem prepričan, da pesnik piše zase, absolutno zase. Ne moreš pisati za nikogar drugega, ker si ti edini, ki veš, kaj hočeš povedati. Ko nekdo drug besedilo prebere, se v njegovi predstavi zbudijo drugačne podobe, ker besede, ki meni nekaj pomenijo, sprožajo v njem drugačne asociacije. Jaz vidim, recimo, pokrajine iz svojega otroštva, bodisi iz zelo zgodnjega obdobja, ko smo živeli v Poljčanah in sem sedel na stopnicah in gledal pred sabo goro, bodisi iz naslednjega, ko smo se preselili in se je pokrajina iz vertikalne spremenila v horizontalno, in je goro zamenjala reka, se pravi Mura. Obe pokrajini, drugo bolj kakor prvo, nosim s sabo in ponavljam še zdaj. Večino prispodob iz narave jemljem iz teh pokrajin, nekdo, ki je odraščal recimo ob Soči ali ob Donavi ali kje drugje, bo imel ob njih docela drugačne predstave. Zato pravim, da ni mogoče pisati za drugega. Edina pot k bralcu je, da greš k sebi. Bolj ko se približaš temu, kar sam čutiš, tem več ima bralec od pesmi. Literatura: Ko nastaja pesem, se to dogaja skoz veliko različic? Kovič: Ja, zelo dosti... Včasih sem to zbiral, zdaj ne več, dosti sem zažgal... Na roko sem pisal bolj v zgodnjih časih, pozneje sem šel na pisalni stroj, zdaj deloma uporabljam tudi računalnik. Obseden od čistopisa sem porabil ogromno papirja. Če sem tipkal recimo pesem s tremi kiticami in sem ugotovil, da je treba spremeniti eno samo besedo, sem vse pretipkal na novo tudi po desetkrat. Vedno sem hotel imeti čistopis. To je bilo v meni, ta lepa zunanja forma. Mogoče tudi zato, ker sem bil v takšni službi. V založbi sem pogosto dobival rokopise, ki so bili za urednika zelo utrudljivi... Delal sem ogromno variant, prepričan sem namreč, da končni rezultat ne sme kazati truda, ki stoji za njim. Vse mora biti tako tekoče, da bralec ne vidi, da si ti premišljal o desetih variantah enega verza ali enega stavka. Bralec ima pravico, da bere končni rezultat, delo in muka morata biti avtorjeva. Literatura 37 Literatura: Kakšen pa je postopek združevanja posameznih pesmi v cikel? Ali tudi v tem primeru velja, da je treba poiskati tisto "pravo", ki bo zapolnila svoje mesto? Kovic: Ciklično pisanje, kakor ga pojmujem zdaj, se začenja v Koreninah vetra. Tako imenovane "barvne pesmi" so zametek cikla, kakršne sem pisal pozneje. Zanimivo je, da so prišle na koncu, ko sem zbirko končeval. Imel sem občutek, da sem storil korak naprej, da sem dosegel nekaj, kar sem dolgo iskal. Stvar cikla je namreč v tem, da iščeš sklepno pesem, nekakšen prototip izbrane oblike. Oglejva si dva primera. Med pesmima Hiša in Predniki, ki sta prvič izšli v zbirki Vetrnice, je bila še vrsta motivov iz tega kroga, ki pa je odpadla, ker sem se preveč koncentriral na zadnjo, na Prednike. Ko je bila po potrpežljivih letih narejena, cikel ni bil več mogoč, ker je sklepna pesem vse druge "požrla". Drug primer so Pastorale. Tam se mi je najprej pojavil osnovni verz, osnovni trohejski ritem. Nekateri mislijo, da je iz Jenka, ampak ni, ta je od popolnoma drugod. Ko sem nekoč pozneje pisal o Jenku v Naših razgledih, sem pokazal, kako bi se v resnici dalo pisati v Jenkovem ritmu in slogu. Obrazi na primer vsebujejo formulo, na osnovi katere se da narediti zelo podobne pesmi. To me je mikalo, čeprav ne v tolikšni meri, da bi se s tem resno ukvarjal. Vem, da bi bilo mogoče napisati sonet, ki bi bil po slogu zelo podoben ali vsaj približan Prešernovemu. To sem videl, ko sem prevajal Prešerna iz nemščine. Marsikaj iz preteklega časa bi se dalo ponoviti ali "ponarediti". Poznam takšne primere iz tujih literatur. Moj dobri znanec in prijatelj, žal že pokojni madžarski pesnik Sandor Weores, ki je imel izjemen oblikovalni dar, je na primer izdal pesniško zbirko, kakor da bi jo napisala neznana madžarska pesnica konec 18. stoletja. Popolnoma se je vživel v tisto dobo. To je seveda drugače kot v romantiki, ko je Hanka ponaredil "Kraljedvorski rokopis" iz nacionalno prestižnih razlogov... tu gre prej za igro, za spretnosti, ki jih je zmožen sodoben pesnik. Mene zgledi tako daleč niso zvabili, čeprav sem se pri Jenku malo poskusil... A vrniva se k osnovnemu vprašanju, k ciklu: prva pesem je po navadi samostojna, a je hkrati oblikovni izziv, ki privabi drugo in tretjo pesem in potem nenadoma zagledaš lok, ki se zdi mogoč, še zdaleč pa ne veš, kaj vse bo na njem viselo. Boriš se z vsako pesmijo posebej. Kljub temu da si prvo naredil, da si drugo in tretjo naredil, pa četrte še zmeraj ne znaš, pa pete še zmeraj ne znaš, boriš se in tvegaš, po labirintih iščeš prave besede, ne sestavijo se, traja dneve, traja tedne, da prideš naprej. Pri Pastoralah je to trajalo dva, tri mesece, mogoče celo več. Spomnim se, da sem jih hotel narediti dvanajst. In potem pride deveta, ki se sestavi tako rekoč sama. Popolnoma sama. Brez truda. Vse je bilo naenkrat tu. "Ah", sem rekel, "zdaj je pa konec, zdaj pa znam." Brž ko namreč znaš, moraš nehati, ker... Literatura: - se začne ponavljanje? Kovič: Ja, potem samo nastaviš kalup in štancaš. In to ni več zanimivo... No, kakor /a koga, zame vsekakor ne. Zato grem na drugo p