Štev. 46.
V Mariboru 9. novembra 1S76.
Tečaj X.
Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v škofijsk. poslopju (Bischofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Čujte, čujte, dače bodo znižane?
Finančni minister, baron Depretis, je nedavno izpovedal, da potrebuje za drugo leto veliko, veliko denarjev, celih 405 milijonov, ako hoče, da vse državne stroške pokrije. Pri istej priliki je tudi govoril o prenarejanju tega, kakor se sedaj dače na razne davkoplačilce razdelivajo, ali o reguliranju, uredvanju davkov. Vsak pameten človek bo ministru prav dal in mu pritrdil, da je pravič-niša razdelitev dač že neizmerno potrebna. Vsa teža davkov sloui iii teži ua posestnikih zemljišč in hiš, med tem, ko na milijone ljudi ničesar ali primeroma jako malo donaša za javne, za državne potrebe. Tem bolj se je čuditi sedanjim liberalnim poslancem, da v tej reči nič ali malo storijo in še to, kar minister dobrega nasvetuje, čestokrat zavlečejo ali zavržejo. Skoro vselej so dotične ministrove nasvete zavrgli, na mesto njih pa nič boljšega poskrbeli, pač pa dragi čas tratili s verskimi, cerkvenimi postavami, s razpravami o kon-kordatu, civilnem zakonu in drugih jednako nepotrebnih rečeh, s katerimi je kmetovalcem jako malo pomagano. Nova in pravičniša razdelitev zlasti gruutnega davka se je začela že pred 7 leti in stane vsako leto več milijonov goldinarjev. Ali treba bo vendar še več let čakati, preden bo dognana. Potem pride na vrsto nova razdelitev davka od hiš, od pridobnin, od kapitalov, naloženih v državnih dolžnih pismih, in od dohodnin. Se le, ko bo vse to izvršeno, potem še se bodo začeli davki pobirati po novem in bolj pravičnem načinu.
Ali krivice in sitnobe, ki vsled sedanjega načina pri naračunjevanju davkov zadevajo zlasti posestnike, so finančnega ministra naklonile v začasno polajšanje državnemu zboru predložiti 6 novih dačnih postav. Minister meri z novimi postavami na to, da bi posestnikom davke za nekoliko znižal in jih preložil na rame tistih državljanov, ki so do sedaj le malo ali čisto nič davka plačevali.
Do sedaj seje gruntna dača jemala od zneska čistih dohodkov, ki je bil katasterskej knjigi vpi-
san; računilo seje od njega 262/3%. To hoče minister predrugačiti; za naprej bi se naj jemalo samo 24 o/ 0, kar bi gruntni davek znižalo za 10 °/0, t. j. posestnik bi pri 100 fl. imel samo plačati 90 fl. Jednako znižanje od 26 a/3 na 24 % je namenjeno davku od hišne najemščine (Hauszinssteuer), kar bi zopet pri 100 goldinarjih dalo 10 fl. polajžbe. Tudi pri hišni razredni dači (Hausklassensteuer^ se bo za nekoliko polajšalo, vsaj pri ubožniših prebivalcih. Glede pridobnine (Erwerbsteuer) se bodo sedanji zneski tudi znižali in sicer za 10 °/o> 'er 8e skozi 3 leta ne bodo smeli zvišati. Iz tega je razvidno, da je finančni minister vendar enkrat začel resno misliti na polajšanje silnih dačnih bremen, zlasti pri posestnikih.
Ker pa državna kasa zarad tega ne sme kvara ali škode trpeti, zato je finančni minister izumil novo dačo ali dohodnino (Einkommensteuer), ki bo po njegovih mislih več denarjev vrgla, kakor bo dovoljena polajžba pomanjkljeja dala. Novi dohodninski davek bo moral plačevati vsak državljan, ki ima na leto 600 fl. in še več dohodkov. V ta namen bo moral napovedati, koliko dohodkov ima na leto od zemljišč, hiš, obrtnije, službe, kapitalov itd. Ako dohodki ne snašajo 600 fl. je prost od plačevanja dohodnine. Toda brž, ko dosegajo 600 fl. bo moral plačevati po 2, 3, 4, 5 itd. goldinarjev, od vsake stotine dohodkov, tedaj n. pr. od 600 fl. po 12, 18, 24 ali 30 fl. na leto. Ako državni zbor nasvetovane postave sprejme in jih svitli cesar potrdijo, potem bodemo že 1. 1878 začeli davke plačevati po tem novem in začasnem načinu, t. j. dokler ne bo vse reguliranje davkov dognano.
Cerkvene zadeve.
Šolske sestre na Štajerskem.
IV. Razširjanje in sedanji stan šol. sester. 2. Preselitev v Algersdorf. V glavnem mestu Gradcu, v svoji prvotni hiši so delovale blage „šolske sestre" iz ljubezni do Boga in
do nedolžnih otrok nevtrudljivo do 1. 1855. Borile so se mnogokrati z pomanjkanjem tudi v najpotrebnejših rečeh, vendar vselej trdno zaupajoče v dobrotljivega Boga, ki svojih nikdar ne zapusti. Vrh tega je še mnogo sester zbolelo in umrlo, posebno med 1844—1846, kar je bilo za novo društvo tem večja zguba, ker je mnogo truda in skrbi stalo, preden je zamogla ktera „sestra" učiteljica postati.
Nevtrudljivo skrbni višji pastir škofZ&ngerle si prizadevajo tudi tu pomagati. Kaj je bil uzrok tako močni umrlosti ? Po preiskovanju zdravnikov se je izvedelo, da imajo „sestre", kterih trud je bil silno velik, premalo čistega zraka, oster prepih, in zraven tega pa malo prostora za sprehajanje. Niti „sestre", niti otroci v konviktu stanujoči se niso zamogli potrebno sprehoditi, kar je v mestih močno potrebno. Bile so prisiljene z deklicami po mestnih ulicah, ali zunaj mesta na sprehod hoditi, kar ima za osebe v dubovskem društvu živeče zopet svoje sitnobe. Pa tistim, ki Boga ljubijo, služi vse k dobremu. Ravno ta nezgoda njih je pripeljala na misel zunaj mesta priličen kraj iskati za učilnico in stanovanje. V Algers-dorfu, v vesi, kako malo urico oddaljeni od Graškega mesta, blizu grada Eggenberga, je imel nek g. J. Braininger posestvo na prodaj. V spomladi leta 1844 kupijo „sestre" toto posestvo za 23.000 gold. Za uboge učiteljice je bil ta znesek velikansk. Da so zamogle (le nekoliko v začetku) to avoto skupaj spraviti, so jim zopet velikodušni darovniki k pomoči prišli, med kteiimi se hvaležno imenujejo cesarica Karolina Avgusta, škof Z&ngerle, Mihael Schwarzl, dekan in nadžupnik Hartberški in v. dr. — Celo posestvo je skupaj merilo okoli 20 plugov. — Sem so hodile ,sestre" za naprej mnogokrati z otroci na sprehod; tu osnovajo tudi malo učilnico za otroke v okolici živeče, ali tako imenovano „filijalo" — podružnico. — Šolo je kmalu obiskovalo okoli 70 otrok; stariši in otroci so ljubili prijazne učiteljice, ki so s toliko skrbjo vnete bile za mladino.
Sedem let je prva „mati prednica" Frančiška Lampl vodila mlado društvo „šol. sester." Po njenem odstopu je bila za „II. mater" izvoljena Neža Pfund rojena na Tirolskem 1. 1820. Mnogi dolgovi, koje so si „sestre" naložile s nakupom posestva v Algersdorfu, so jih močno stiskali. Pridno so obdelovale za tega voljo novo zemljišče, da so shajati zamogle. Pa pot v Eggenberg je bila predolga, in hod tje je mnogo dragega časa potratil. Večkrati jih je tje in domov gredoče slabo vreme zasačilo, bili so res to dnevi ostre poskušnje za novo društvo. Zarad tega je več „sester" željo izreklo, naj se „šol. sestre" popolnem preselijo v Algersdorf, t. j. naj se matiška hiša prestavi tje, in v mestu Gradcu naj bode le podružnica. Toto misel še je med drugim posebno to podpiralo, ker je hiša v mestu silne poprave potrebna postala. Misli in želje slednjič dozorijo do sklepa, da se glavni sedež „šol. sester" v Algersdorf prestavi, ter da
se tam sozida hram, ki bode vsem potrebam ustrezal. V letu 1854 pod prednico Nežo Pfund se je-stavba hiše začela. Leta 1855 je bil hram dokončan in na den sv. Frančiška serafimskega bil je sedež slovesno iz Graškega mesta v Algersdorf prenešen. Kdor velikanski hram „šol. sester" v Algersdorfu pogleda, prostorne in pripravne sobe, pohišje, hleve — mora pripoznati: glej! tu se zopet lahko vidi radodarna božja roka, ki je tistim, kteri Bogu služijo vsikdar k pomoči. Veličastno poslopje je stalo nad 100.000 goldinarjev.
Da so bile „sestre" v stanu le najpotrebniši denar spraviti, so poprosile višjo oblast za dovoljenje milodare pobirati, kar jim je tudi pripuščeno bilo. Z velikanskim trudom so za pobiranje odločene „sestre" obhodile daljne in bližnje dežele našega cesarstva, da, celó po nekterih krajih ruske države, ter so prosile za dobrovoljne dare pri prijateljih in sovražnikih mladine. *) Ko je 8. avgusta leta 1858 „prednica mati" Frančiška Pfund umrla, je bil ves dolg poplačan. Dendenešnji je hiša v v Algersdorfu kinč graške okolice, blagoslov in dobrota za dekliško mladino. Od leta 1858— 1864 je bila III. „mati" „šol. sester" Benedikta Schweinegger, pod ktere vodstvom se je društvo vedno bolj in bolj pomnožilo **) in matiška hiša v Algersdorfu pošilja svoje „hčerke" na vse strani lepe štajerske dežele, ki delajo in se trudijo za časno in večno srečo dekliško mladino.
(Dalje sledi).
Gospodarske stvari.
Plesniva krma je živalim silno škodljiva.
M. Škodljivi učinki plesnive krme so dostikrat večji nego si marsikteri kmetovavec domiš-ljuje. Plesniva krma pouzrokuje najprej pri živini koliko ali hudo ščipanje po črevih, želodec neha redno prebavljati, trebuh se jej napne in postane trd ko boben, od živali se izliva vodeno smrdeče blato, čreva se vnamejo, slednjič sledi črni prisad in konečno pogin. Zraven teh bolezui napadajo žival dostikrat krči in mrtoudi podobni tistim prikaznim, ktere se po povžitih močnih strupih večkrat opazujejo. Plesniva krma brejim živalim po-kladana je mnogokrat uzrok, da izvržejo. In vendar se pogosto godi, da kmetovavci svojej živini plesuivo krmo pokladajo ne porajtajč na imenovane nevarne nasledke. Dostikrat se poklada živini plesniva krma in gospodar o njeni plesnivosti še niti ne sanja ne. Plesnivec se pri mnogih kr-minah le v notranjih delih posameznih stebličev nahaja, kakor je to pri votlih in stebličastih rastlinah in pri slabo izprešani prgi najti. Plesniva prga je prežvekovavnej živini že v navadni meri
*) Sedanja rnati-prednica „šol. sester" v Mariboru M. P. ima pri tem pobiranju mnogo in mnogo zaslug.
**) Pri letošnji volitvi „Matere" je bilo zbranih okoli 80 „sester", ki imajo volilno pravico. —
pokladana škodljiva in mnogokrat pogubna. Primerilo se je, da so konji, ki so plesnivo seno ali plesniv kruh jedli, hitro poginili. Neobhodno potrebno je tedaj, da gospodar kolikor mogoče skrbi, da mu krma ne splesni. To se pa najbolje za-brani, ako se krma na suhem kraju hranuje, kjer je zraku pristop ali popolnoma zaprt ali popolnoma odprt. Prava napačnost je pa seno ali slamo za krmo na slabo pokritih podstrešjih nad hlevi hranjevati. Tukaj po soparjih, iz hleva se razširjajoči!), krma le prelahko splesni ali celo zgnjije.
Zimska jabelka.
5. Zlati Noble (Lukas XV. 1 b). Golden Noble, tudi rumeni žlahtnik imenovan, je lepo, veliko in žlahtno jabelko plošinate ali kroglaste podobe. Barva jako lepe, gladke, nježne lupine je na drevesu zelenkasto-rumena, pozneje celó rumena z nekterimi sivimi in rudeče-rujavimi pikami na- ! slikana. Belo, žoltkasto meso ima prijeten, sladko vinsko-kiselnat, majhno rožno dišaven okus. Zori meseca oktobra, in trpi do januarja in do februarja. Ako tudi za namizni sad druge vrste, je vendar zlati Noble zavoljo lepote in velikosti izvrsten kinč za mizo, za gospodarstvo in trženje pa jako cenljiv sad. Drevo raste krepko in se odlikuje po ranem in obilnem donesku. Ker temu drevesu mrzla lega ne škoduje, se lehko priporo- ! čuje za splošno sajenje. 6. Voltmanova rajneta (Lukas X. 2 a). Woltmaun's Reinctto. Volik, na vadno ploščasto-okrogel, mnogokrat keglji podoben sad. Pri trganju iz drevesa je barva na lupini rumeno-zelena; ter se na ležišču spremeni v svitlo-rumeno z zelenimi progami. Prisolčna stran je bledo-rudeče pobarvana, in je pri nekaterih ja-belkah s karmezin-rudečimi traki prevlečena. Meso je čisto belo, mehko in ima zelo žlahten, dišaven vinsko-sladkorni okus. Zori konec oktobra ali novembra in sad trpi dobro shranjen celó do spomladi. Je kot zanamizen in gospodarstven sad cenljiv. Drevo vzraate do srednje velikosti, vendar krepko in zdravo; cvefi pozno ter mu ponočni mraz ali slana malokedaj škoduje. Rodi v vsakej zemlji, tudi v redki peščeni, redno in obilno. Se priporočuje za severne, mrzle kraje.
Kako ravnati z mešanim gnojem ali kompostom. Čedalje bolj spoznavajo naši kmetovje — vsaj okoli Maribora vidimo že pogosto kompostne kupe — veliko korist mešanega gnoja ali komposta. Gledé ravnanja ž njim pa ni vse jedno kako se postopa. Prvo, na kar se ima gledati, je njegova popolna godnost, t. j. kompost mora biti dobro zavret, strohnjen in preprhnjen, preden se ž njim gnoji. Do ove popolne godnosti pa je treba več Časa čakati in se mora nanošenim kupom potrebni čas privoščiti. Zato ne kaže jeseni gnojiti s takim kompostom, ki se je še le poleti bil skup nametal. Najmanje 3/i leta mora kompost zložen ležati, ako hočemo res dobiti mešan
gnoj, a ne zgrnjene in nastrgane blatne sodrge, ki niti ne zasluži imena gnoj. Dobro stori, kdor si priskrbi 3 kompostne kupe. Prvi se še le zlaga, drugi prekapa, tretji pa na njivo, vrt ali vinograd spravlja. Dokler kompost vreje, ga je dobro z gnojnico zalivati; potrebno pa je vsaki šesti teden jedenkrat ga prekopati od konca do kraja. Na kompostni kup za narejanje mešanega gnoja se mečejo: prst iz jarkov in mej, smeti iz hiš, dvorišča, drvarnic itd., plevel posebno pirika, odpadki kuhinjski, pominje, ki ni za drugo rabo, plevelno seme pometeno iz škednjev, parm, senjakov, gnoj iz stranišč, gnojnica, katera se ne porabi za zma-kanje hlevnega gnoja, ožgano apno, pepel, šota, vresje, žaginje, koščena moka itd.
Sejmovi na Štajerskem. 11. novembra v Or-mužu; 15. nov. v Središču in v Radgoni.
Sejmovi na Koroškem. 13. nov. v Althofenu, v Bleiburgu, v Spitalu in v Sokovem; 25. nov. v Greifenburgu, v Gmllndu, in v Glodnici; 27. nov. v Africi; 30. nov. pri sv. Andražu.
Dopisi.
Iz Gornjegagrada. (f Č. g. Jožef Flori jan-čič) naš dekan so 2. t. m. umrli. Kdor jih je poznal, mora priznavati, da so bili srčno vneti za blagor ev. Cerkve in za pravo omiko Slovencev, ter resnično „mož po volji božji", vedno veseli, z malim zadovoljni, pa vsestransko vostni, skrbni dušni pastir. Bili so pri nas v Gornjemgradu 18 let župnik, kder so bolj slabe dohodke imeli, pa vendar ravno njih gostoljubnost je bila daleč znana. — S pomočjo farmanov, ki so jih vsi ljubili in vse po njih volji radi storili, so pripravili našej prekrasnej cerkvi lepo vbrane 4 nove zvonove, 3 nove altarje, druge altarje pa so ozaljšali. Pozidali so novo podružnico na pokopališču, cerkvico s v. Magdalene, kder so vedno djali, da bodo počivali; toda Bog je drugače sklenil. Ko jih je pred 4 leti mrtvud zadel — ravno po končani službi božji — je po vsej cerkvi glasen jok nastal, ko so jih spred altarja nesti morali. — Od tega časa niso mogli več prav redno, kakor so želeli, svoje težavne službe opravljati. Iskali so zdravja, kder so vedeli i znali. Ker pa le ni bila božja volja, da bi popolnem ozdravili, so se v pokoj podali, da bi, kakor so sami večkrat djali, pri sv. Frančišku: na tihem se na srečno smrt pripravljali. — Veselilo nas je farmane, ko smo videli, kako so jih naši nekdanji gg. kaplani črez več let še od daleč obiskovali in gospodje naše deka-nije tako radi k njim zahajali; zato je tudi k pogrebu prišlo 18 duhovnov, akoravno je bil pogreb v saboto.
Naj bi Gornjegračani njih lepih naukov nikdar ne pozabili, duhovni prijatelji pa, kojih so mnogo imeli, naj bi se njih spominjali pri sv.
meši! Bog jim daj za njih trud, ki so ga imeli z nami, večni mir in pokoj!
Iz Podjunske doline. 21. nedelja po binko-Stih je bil dan veselja za st. Kocijansko faro in celo Podjunsko dolino. Pripeljali so se namreč Krški knezoškof blagoslovit 6 novih zvonov in delit zakrament sv. birme. Od vseh krajev so vreli ljudje skupaj v tako obilnem številu, da stari možje pravijo: odkar ljudje pomnijo, ni bilo nikoli toliko ljudi v št. Kocijanu. Od kolodvora v Sinče-vesi do št. Kocijana je nepretrgana procesija vozov in ljudi spremljala ljubega knezoškofa. Pred vasjo pri umetno napravljenih in izvrstno okin-čanih vratih so belo oblečene in venčane device in 18 duhovnov pozdravili visokega pastirja, ter ga spremili v farovž in potem v okinčano cerkev. Po dokončani ^škofovi meši so č. g. Jož. Peterman, fanjmošter iz St. Vida, pridigali in prav po domače pokazali, kako da lepo vbrano zvonenje farmane živo opominja: naj ostanejo edini in složni v veri; ter so pridne farmane, ki so v kratkih letih blizu 30.000 gld. žrtvovali za zidanje cerkve, pokopališča, farovža, za nove orgle, in druge reči, prav po zasluženju pohvalili. Potem so knezoškof zvone blagoslovili in 593 otrokom zakrament sv. birme delili. Pri obedu v farovžu, pri kterem sta bila tudi vladni svetovalec gosp. Webenau in okrajni sodnik gosp. L. Benedikter pričujoča, so knezoškof posebno pohvalili red in pobožnost, s ktero so se otroci in tudi odraščeni pri delitvi sv. birme obnašali. Ko so se knezoškof na večer zopet odpeljali, so se novi zvonovi prvokrat oglasili, ter s svojim lepim in harmoničnim petjem zvonarju občno zadovoljnost in zaupanje donesli. Naj tedaj tukaj še nekaj o novih zvonih dostavim. Ovih 6 zvonov, ki tehtajo skupaj 76 centov, je vlil gosp. J. Dencel, zvonar v Mariboru. Gosp. Dencel ni samo v svojem delu tehnično izurjen, ampak — kar veliko pomeni, on sam in njegovi sinovi pri vlivanju zvonov praktiSno kažejo svojo umetnost, in s svojimi hlapci vred marljivo delajo. — Zvonovi so po zunanji obliki prav lepe podobe in napisi na njih z veliko skrbjo in lepoto narejeni; na zvonih ni videti nikjer kake žile, kakorŠne se pogostoma vidijo na drugih zvonih, (znamenje, da so dobro in močno vliti); tudi se dajo lehko zasukati na eno ali drugo stran, kolikobarti je treba. Glas zvonov je izvrsten in slovesen, kakor se za cerkveno rabo spodobi, zraven pa se glasovi med seboj lepo vjemajo in harmonično vežejo. Da kratko povem: tukaj vsakdo g. Dencelna hvali.
Iz Podplata pri Kostrivnici. (List o noš a in s r en j s ki berič.) Sem doli v Podplat smo zvedeli, da je nekdanji vojaški „gmajner" in zdajni kostrivniški berič našega listonošo hudo skregal, ker nam kmetom „Gospodarja" nosi. Berič bo res od same jeze obuorel ali pa se mu bo žolč razlil. Kaj more listonoša za to, ako mu na pošti „Gosp." v torbo dajo? Prinesti nam ga mora, za to ga plačujemo in dajemo listonoši „Trinkgeld".
Listonoša in Gospodar sta nedolžna in bolj pošteni stvari, kakor berič, ki se rad pretepa. Zategadelj bomo še zanaprej radi za „Gosp." kak krajcar dali in ga prebirali, v tem ko za bariča že zdav-nej ne maramo, ker menda misli, da smo mi kmetje njegovi — psi. Namesto pa, da se berič nad našim poštenim listonoscem krega, naj se pride rajši sem doli v Podplat nad tujimi „faloti" kregat. Tistih se k nam neizmerno veliko priklati, ker smo čisto blizu velike ceste.
Iz Zagrada pri Sevnici. Pri nas je letina slaba, da se Bogu usmili. Vsakega pridelka smo polovico menje dobili, kakor navadno, edini oves je dobro obrodil, da že dolgo ne tako. Krompir pa, kar ga nI v zemlji segnjilo, to se sedaj po shrambah kazi. Se bolj slabo je bilo po vinogradih. Dopisnik je lani dobil vina 10 štrtinjakov letos pa komaj 6 veder. Za ceno novemu vinu tukaj neverno, ker nihče po njem ne poprašuje in tudi bi prišel zastonj popraševat, ker ga itak ni veliko. Posebna težava za kmeta je sedanja slaba družina, prosimo si za novo leto 1877 hlapcev in dekel pa ni jih dobiti. Vsak se izgovarja: jaz se bom ženil, hočem sam svoj biti. Ali kako "se ženi in na kaj ? No, na žakelj. Pogosto se vzameta dva, ki še toliko ne gleštata, da bi g. župniku poroko plačala. Zato pa morata že za prvo ko-silce v vas poslati po moko, po sol. Iz prva še se jima vda, dokler sta zdrava in sama. Kedar pa zbolita in sta brez vse pomoči, kam pošljeta ? K občini, češ, ta njima mora pomagati, ta za nju skrbeti. Dalje, sedaj pridejo otroci. Mlada mati, mladi oče ni ničesar pripravil, ni kaj v roke vzeti. Kdo naj pomaga v sili? Zopet občina. Otroci nimajo obleke za šolo, stradajo kruha, kdo naj pomaga? No, občina! Oče in mati se postarata, onemoreta, nista za nobeno delo več? živa pa tudi ne moreta v zemljo, kdo naj pride v pomoč? Zopet občina, ona je dolžna nju spravljati od hiše do hiše in za nju skrbeti. Človek bi rad storil zavolj Boga, ali po mojih mislih Bog ni dal postave, da bi se moral vsak ženiti tudi na očitno škodo cele srenje tako, da se srenja tolikim stroškom niti vbran postaviti ne more. To je delo liberalcev in liberalnih poslancev, ki so nam takih postav naložili in neizmernim revšinam vrata na stežaj odprli s tem, da se sme vsak capin ženiti brez dovoljenja od strani srenj. To nam kmetom nikakor vglavo ne gre! Po našem mnenju bi morale srenje imeti pri ženitvi popolnem ubožanih ljudi tudi kaj reči, ako se njim poznej skrb za otroke in stariše nalaga.
Politični ogled.
Turška vojska je ustavljena — do novega leta. Ruski car se je turškemu sultanu pogrozil, da v 48 urah privoli v dvamesečno premirje ali pa dobi takoj boj z Rusi. Turk se je tega ustrašil in je svojim generalom povsod ukazal mirovati.
Toliko premore sama beseda ruskega cara. Bil pa je že slednji čas, da je car možato spregovoril, ker osamljeni Srbi od neizmerne množine Turkov napadjeni bi naposled vendarle onemogli zlasti, ker so v nesrečni bitki 29. okt. morali zapustiti i Djunis in Aleksinac in se pomeknoti nazaj proti Kruševacu, Paračinu in Čupriji. Vendar do tolikega uspeha so Turki prišli še le po 13dnevnem strahovitem klanju; Srbi in ruski prostovoljci so kakor levi branili vsak pedenj slavjanske zemlje. Ako nebi Turki imeli toliko vojakov, potem toliko angleških, francoskih, magjarskih in poljskih oficirjev, bili bi neizmerno tepeni. Ker dnes za več časa ta oddelek sklenemo, čemo še kratko svojim bralcem povedati, kako se je na bojišču slednji čas godilo. Ko so 24. sept. Turki pred Aleksi-nacem bili tepeni, so se prestavili na južno stran vode Morave in začeli svoje vojake in kanone močno pomnoževati, ob enem pa so skušali od Zajčara, od Novega-pazara, od Sjenice in črez Drino vdreti v Srbijo. Vsled tega je moral Cr-najev od svoje vojne pomoči odpošiljati, da obrani deželo pred požiganjem in pustošenjem. Sredi oktobra je Kerim-paša spoznal, da je zadosti močen premagati Črnajeva. Začel je tedaj 19. oktobra krvavi odločilni boj. Zgrabil je obrista Horvato-viča, ki je bil zašancan na južnih hribih pri Djunisu in na izhodni strani vode Djunice. Po 12 ur trajajočem borenju je Srbom vzel 13 šanc. Število mrtvih bilo je na obeh straneh strahovito. Drugi den 20. okt. je sam Črnajev došel v Djunis in Turke odbijal, da niso niti za stopinjo naprej prodirati zamogli; ali med tem so na nasprotni strani iz Kruppovih kanonov v Bujmir in Aleksinac sipali pravo točo krogelj in granatov. Srbi so zapustili Bujmir, ki je pogorel. Tretji den 21. okt. pa so z velikim pogumom sami napali Turke, jim vzeli vseh poprej zgubljenih 13 Šanc in zapodili za Viljegovac nazaj. Ali proti večeru je taka množina turških vojakov pritisnola na Srbe, da so se ti morali zopet v Djunis pomeknoti; 22. okt. se je bojevalo samo s kanoni; 23. okt. pa so Turki hotli z naskokom vzeti Djunis, a ni se jim posrečilo, Srbi so odbili vse srdite napade; 24., 25., 26., 27., 28. okt. bil je zopet boj samo s kanoni toda Turkom bolj na srečo, kakor pa Srbom, ki so morali zapustiti Bobovište in vsi 3 mosti pri Trubarovem črez Moravo v Deligrad so polagoma prišli tako pod turške krogle, da se ni moglo več iz ene strani na drugo prehajati in tako je bila zveza med Deligradom in Djunisom že v nevarnosti. Sedaj je prišlo 29. okt. do najbolj krvave odločilne in za Srbe čeravno slavne, vendar nesrečne bitke pri Djunisu; Turki so silno prodirali naprej, vse junaštvo Srbov, vse streljanje ni zdalo nič; zastonj je palo 10.000 Turkov; črez mrtvece 8o lomastili drugi naprej, vzeli Djunis in šance ter srbsko vojno predrli in jo tišali narazen. Da nebi Srbi zgubili preveč kanonov, so se ruski prostovoljci postavili pred Turke in jih držali nazaj;
kanoni so bili odpeljani ; ali 2500 Rusov je obležalo mrtvih tam kder so stali. To je rešilo srbsko vojno, da ni bila popolnem razbita, 30. okt so Turki močno oslabljeni na bojišču mirovali, le Črkesi so požigali deželo do Deligrada; 31. so Srbi zapustili Aleksinac in proti večeru so ga zasedli Turki; 1. nov. so hotli Turki od Djunisa prodreti v Kruševac, toda Horvatovič je še bil vendar tako močen, da jih je pri Glogovacu ustavil po srditem boju. To je pa bila tudi zadnja bitka v tej turškej vojski. Proti večeru je došlo iz Beligrada in Carigrada povelje, da se z orožjem miruje do novega leta.
Avstrijske dežele. V državnem zboru so nemški ustavoverci začeli razpravo zastran odgovora, katerega so od ministerstva dobili gledč vojske in vstaje na Turškem, in z katerim niso bili zadovoljni. Toda sedaj jim je žal, da niso tiho djali. Kajti njihovi najboljši govorniki so se «kazali v politiki prave reve in neizmerno puhle glave, ob enem so svetu razodeli, kako sovražijo Slavjane in kako srda in jeze klepečejo pred Rusom. Vsi pa so udrihali po ministrih zlasti po Andrassy-ju, zakaj ni bil bolj previden, zakaj ni vstaje kristijanov na Turškem takoj zadušil itd. Kaj pametnega ni vedel nobeden svetovati — eden je rekel, naj se Turčija obrani, kakoršna je, drugi, naj ostane Avstrija popolnem mirna, naj delajo tam doli za Savo ljudje, kar hočejo, tretji je klical Bismarka, četrti je svaril pred zasedenjem Bosnije in Hercegovine, peti je zahteval boj zoper Ruse .... sploh ministerstvo je dobilo poln koš nasvetov, kojih je drug slabši od drugega. Naj-veči vtis je storil govor grofa Hobenwarth-a, ki je rekel: v Avstriji mora vnanja in notranja politika biti, ne kakor Nemec želi, ne kakor Magjar zahteva, ne kakor si Italijan domišljuje, ampak kakor je celej Avstriji na korist in čast ter vsem njenim prebivalcem: Nemcem, Magjarom, Italijanom in tudi Slavjanom prav ! Nasproti nemškim turkolju-bom in slavjanožrecem sta dr. Vošnjak in dr. Fan-derlik zgovorno se potegovala za turške Slavjane; prvi je rekel: Avstrija bila bi imela kmalu v začetku, ko je bosenska in bercegovinska vstaja poknila, v zvezi z Rusi iti nad Turke in vse bi bilo sedaj v redu; drugi pa je turkoljubom strahovito zazvonil rekši: da avstrijski Slavjani želijo svojim junaškim pa nesrečnim bratom na Turškem srečo, svobodo in neodvisnost od Turkov in da nimajo nobenih želj zarad divjih Turkov vojsko začeti proti Rusom. Naposled je Greuter, Nemec in Ti-rolec, govoril za turške kristijane in nasvetoval, naj Avstrija vzeme Bosnijo in Hercegovino. Njemu nasproti pa je Nemec, liberalec in ustavoverski glavač, dr. Herbst, branil Turka in rekel, da Avstrija ne sme nobene turške dežele zasesti. Ta gospod je pač pozabil, kar so naši predstariši od Turkov trpeli. Samo 1. 1683, ko so Dunaj napadali, so Turki seboj odgnali v sužanstvo 6000 možkih, 11.215 žen, 13.888 deklet, 56.093 otrok
■
in 204 plemenitaških devic! In Avstrija nebi smela ničesar Turkom vzeti, ali bi jih še celo z vojsko naj šla branit in za nje kri prelivat!? To je ravno tako nekrščansko, protiavstrijansko in prismuknjeno, kakor je sploh vso nemško-magjarsko prvaštvo.
Vnanje države. Na zabtevanje ruskega cara so Turki z vojsko prenehali do novega leta. Da bo do tega časa mir sklenjen, to je popolnem neverjetno. Verjetniše celó je, da bo vojska se raztegnila na Rusijo, Anglijo, mogoče tudi na Avstrijo in na celi svet. Kajti Rus in Anglež se močno pisano gledata in pripravljata na boj. Rusi utvrdujejo vsa svoja mesta ob Črnem morju, v Odesi je nasipe za kanone nadelavalo 15000 ljudi. Po železnieah se prevažajo vojaki in vojna sprava na turško mejo; izvažanje konjev v Avstrijo je prepovedano, 90 regimentov kozakov se napravlja na pot proti Turčiji. — Avstrijski minister Andrassy je poprašal in se pritožil, zakaj se je ruski car Turkom pogrozil za njegovim hrbtom. Tako pra-šanje je nevarno in navadno znamenje bližnje vojske. — Prusko-nemški cesar drži gotovo z Rusi, in se hoče tem zahvaliti za dobrohotno podporo v pruski vojski zoper Avstrijo 1. 1866 in zoper Francoze 1. 1870. Mogoče je celó, da Prusi pre-mejo nas, ako Rusom vojsko napovemo. Italijanskemu kralju je ruski car poslal lastnoročno pismo in Lahi sedaj pravijo, da se bo gotovo vojska unela med Angleži in Rusi zarad Turkov. — Francozi so sklenoli tiho djafi in se Čisto nič mešati v turške zadeve. Angieži pa podpirajo Turke in se pripravljajo za nje na boj. Ravno sedaj so njim poslali ladjo z 10 milijoni patronov za puške. Grkom pa, ki hočejo pomagati svojim rojakom, kateri še vedno trpijo pod turškim jarmom, so se pogrozili, da jim postrelajo in raznesejo vsa mesta ob morju. Ali Grki se tega ne plašijo in zbirajo 60.000 vojakov. Tudi pošiljajo skrivoma orožje v turške dežele Tesalijo, Epir in Albanijo. — Turki zbirajo v Drinopolji 200.000 novih vojakov, iz Arabije jih je ravno sedaj došlo 30.0U0 mož, ki marširajo v Srbijo, da pomnožijo vojsko Kerim-paševo, ki je zadnji čas veliko ljudi zgubila. Sploh vse kaže na strahovito krvi prelivanje, niS pa na pravi mir!
Za poduk in kratek čas.
Freimavrerji, sedanji antikristi.
+ V. Kako se moramo mi obnašati nasproti freimavrerjem? Proti freimavrer-jem se moramo sploh tako obnašati, kakor proti vsem nasprotnikom Kristusovim. Obnašanje proti tem pa nas uči ljubljenec Jezusov sv. Janez takole: „Kdor koli odstopi, in ne ostane v Kristusovem nauku, nima Boga (za očeta); kdor ostane v nauku, on ima Očeta in Sina. Ako kdo k vam pride, in ne prinese tega nauka, nikar ga ne sprejmite v hišo in ga nikar ne pozdravljajte.
Zakaj, kdor ga pozdravi, se njegovih hudobnih del deležnega stori." Freimavrerji niso ostali v nauku Kristusovem, ampak čisto so ga zavrgli sami, ter ga še pri unih, ki se ga držijo, pačijo in tlačijo, kolikor morejo. Naša dolžnost torej je, da se njihovih hudobnih del deležni ne storimo. To mora biti nam toliko večja dolžnost, ker je naša vselej skrbna mati, katoliška Cerkva po izgledu sv. Janeza sedanje antikriste že mnogokrat obsodila ter najostrejše kazni izrekla črez one, ki bi se drznoli taka društva ustanovljati ali njihovih zborov se vdeleževati.
Komaj je freimavrerstvo 20 let obstajalo, povzdignil je proti njemu svoj glas spoznavši njegov namen takratni glavar katoliške Cerkve papež Klement XII., ter ga je slovesno obsodil v kon-stituciji In eminenti ddo. 27. Aprilis 1738. On veli ondi: „ker vidimo, kako so tajna društva nevarna za mir držav in za izveličanje duš, posvetovali smo se s svojimi Častitimi brati, kardinali, ter nalagamo in določujemo, da so društva freimavrerjev ali kakor koli se imenujejo, prepovedana in obsojena, kakor jih mi z ovo konstitucijo prepovedujemo in obsojamo. In zato prepovedujemo mi vsem vernim krščenikom in vsakemu posebej, bodi kterega koli stana, dostojanstva ali položaja, omenjena društva freimavrerjev ustanovljati, širiti, pospeševati, v svoje stanovanje jemati, k njim pristopati, njihovih zborov se vdeleževati, pod kaznijo eksko-munikaeije ipso facto (izobčenje od samega sebe), od ktere ne more izvzemši smrtne nevarnosti nihče odvezati razun nas". Za Časa papeža Benedikta XIV. so nekteri mislili, da konstitucija Klementa XII. nima več veljave, da torej ne zapadejo v izobčenje, ki k freimavrerjem pristopijo. Da to krivo misel ovrže, je papež Benedikt XIV. osvedo-Čivši se, kako je to društvo Cerkvi in državi nevarno, ponovil konstitucijo svojega prednika s pismom Providas ddo. 10. Mai 1751 rekši: „da nam nihče ne očita, da nismo svoje dolžnosti vestno izpolnili, zato smo se odloČili konstitucijo svojega prednika ponoviti ter jo od besede do besede v to naše pismo sprejeti. In tako jo mi po svoji apostolski polnomoČi ponavljamo, potrjujemo ter hočemo in zapovedamo, da zdaj velja, kakor bi bila prvič izdana. Kazen izobčenja je dalje odločil papež Pij VIL za karbonare, neko posebno vrsto freimavrerjev na Italijanskem, v konstituciji Ecclesiam a Jesu Christo ddo. 13. septembri» 1821., v kteri je dokazal, da so karbonari v ozki zvezi z freimavrerji, od kterih preti velika nevarnost veri in krščanskemu društvu. Komaj so 4 leta minola in spet je bil prisiljen proti freimavrerjem svoj glas povzdignoti papež Leon XII. v konstituciji Quo graviora ddo. 13. Martii 1825. V njej toži, kako velika nevarnost preti od tega društva državi in Cerkvi; kako se v njem uči in širi verska malomarnost; kako se v njem hrani in goji mržnja proti vsakej avtoriteti; kako si svoji pravico črez življenje in smrt onih udov, ki bi izdali
družbine tajnosti ali nebi naloženih jim nalog vestno izvršili. Na to izreče kazen izobčenja črez vse kristijane, ki bi se pod kakim koli naslovom dali vpisati v ktero tajno društvo, zlasti v društvo freimavrerjev.
Naposled je zdaj slavno vladajoči poglavar katoliške Cerkve Pij IX. potrdil konstitucije svojih prednikov od Klementa XII. do Leona XII. v svojem nagovoru dne 25. septembra 1865., v kte-rem toži črez zlo, ki ga delajo tajna društva, zlasti freimavrerska, katoliški veri in krščanski civilizaciji. Potem ponavlja kazen izobčenja proti vsem, ki k takim društvom pristopajo ali jih kako koli podpirajo.
Razun rimskih papežev so opominjali verne pred tajnimi društvi freimavrerjev tudi škofje različnih dežel; irski škofje 1. 1861, belgijski 1. 1867, francoski pa večkrat. Učena škofa Dupanloup in Ketteler sta tudi obširne knjige napisala, v kterih sta pobijala kriva načela freimavrerjev ter verne svarila pred njimi. Škof Ketteler svojo knjigo sklepa z besedami: „Pravo razmerje med katoliško Cerkvijo in sedanjim freimavrerstvom je to: una je delo božje, delo Kristusovo in vseh ki na Kristusa verujejo, to pa je delo ljudi, ki Boga in Kristusa ali celo tajijo, ali vsaj vero na Boga in Kristusa za nepotrebno smatrajo. Katoličan, ki postane freimavrer, zapusti živi tempelj božji, da postane hlapec v teinpeljnu malikov, kder mesto Boga človeka na altar stavijo."
Več pač katoliška Cerkev proti sedanjim antikristom ne more storiti. Več bi lebko proti njim storili posvetni vladarji, kterim ravno taka, ali še večja nevarnost preti, kakor katoliški Cerkvi.
, (Konec prih.)
Slovstvo. 1. Mož-beseda. Izviren igrokaz v 5 dejanjih. Spisal Mirko Sotlan. V založbi in na prodaj pri Jurj u Lerh erj u v Ljubljani. Cena 40 kr. — V tej knjižici nam spretni pisatelj predstavlja in opisuje deloma v vezani, deloma nevezani besedi poldrugi den slovenskega domačega življenja, ki se vrši tako, da nam pred oči stavi nauk: poštenost velja, kar Slovenec prilično izrazi z mož-beseda. Dejanje se vrši v Celju, v Savinjski dolini blizu kranjske meje in v Ljubljani. V slovstveni naši zgodovini bo ta igra med igrokazi gotovo to, kar je med dramami Tugomer. Zavolj tega priporočamo vsem izobraženim Slovencem to knjigo; z obilnim kupovanjem bomo pripomogli, da bo pisatelj zamogel kmalu še svoje druge že izdelane in osnovane igre priobčiti. Od dramatičnega društva pa pričakujemo, da nam to igro kmalu na oder spravi. Po zgorej omenjeni ceni se knjižica dobiva tudi v Mariboru pri Eduardu Ferlincu, v Celju pri J. Geigerju, v Ptuju pri W. Blankeju.
2. Nesreča čez nesrečo ali mrtvaška glava. Knjižica trpečim in nesrečnim ljudem v tolažbo po nemškem izvirniku poslovenil Lj. T. V založbi in na prodaj pri Klein in Kovaču (nekdaj
Egerjeva tiskarna) v Ljubljani. Mična in poduč-Ijiva povest v tej knjižici se priporoča tistim, ki o zimskih večerih radi kaj čitajo. Pisatelj pravi, naj si vsak iz te povesti posname nauk, da brez trpljenja, tuge in grenkih britkosti na tem svetu ni nobenega življenja. Cena knjižice je 25 kr.
Smešničar 46. V Lembergu je nedavno nekdo v večji družbi pripovedoval, da je v Celju umrla gospa 101 leto stara. Vsi so se temu čudili, samo neka stara gospa je rekla, da se ni treba temu toliko čuditi. „Moja mati", pravi „ko bi še živeli, bili bi "zdaj že 110 let stari."
Razne stvari.
(j- Kardinal Antonelli) mnogoletni svetovalec sv. Očeta je umrl, kardinal Patrizzi umira.
(Petindvajsetletnih) samostalnega pastirovanja so 6. t, m. obhajali č. g. Juri Tutek, kanonik, dekan in župnik pri sv. Lenartu v slov. gor. Trg je razsvetil in z baklado počastil mnogozaslužnega gospoda.
(Javna eahvala) gre in jo zasluži g. Franc Škr-lec pri sv. Tomažu pri Velikinedelji za njegov trud in delovanje zavolj dveh novih živinskih sejmov!
Več sosedov sv. Tomaške fare.
(Obesil) se je Miklauž Jurša, viničar na Dre-novemgrmu v Cerovcu pri Ljutomeru.
(Slika) srbskih vojskovodjev se dobi za 1 fl. 20 kr. proti poštnemu podvzetju: P. Jankovič, Wien, VIII., Piaristengasse Nr. 49. Naslikani so knez Milan, knez Nikola, Črnajev, Alimpič, Cah, Protič, Vukotič, Petrovič, Plamenac, Vrbica, Hor-! vatovič, Oreškovič, Antič, Nikolič, Beker, Lešjauin, Grujič, Vlajkovič, Bučevič, Miškovič, Putnik in arbimandrit Dučič, Slika je 53 centimetrov visoka in 90 cent. široka in po zvestih fotografijah nareta.
(Za bosenske in hercegovinske reve) sta darovala gg. župnik Fr. Belšak 2 fl. in kaplan Vau-potič 1 fl. Prenesek 10 fl. 60 kr. ,Skup 13 fl. 60 kr.
(Zlatnine ukradli) so nepoznani tatovi gospej Berti Tabernikovej v Ptuju za 280 fl. vrednosti.
(Polne ječe) imajo v Celji, kder je sedaj 317 ljudi zaprtih, navadno jih je bilo kakih 180.
(Za mladeniško semenišče) se je blizu mariborskega drevoreda (Stadtpark) za 7000 fl. kupil prostor s 1350Q0 za stavljenje nove hiše in za vrt.
(Spremembe v Lavantinski Škofiji.) Za faro sv. Judoka na Kozjaku je imenovan č. g. Martin Lapuh; — in za faro sv. IIa pri Šostanji je pre-zentiran č. g. Franc Trafenik. — Umrl je č. g. Jožef Florijančič, kn. šk. duh. svetovalec in do-služeni dekan in župnik Gornjegraški, star 70 let,
(Za družbo duhovnikov) so vplačali čč. gg.: Kolenko 22 fl.; Kolar, Kari Gajšek, Arzenšek,
Hribovšek, Plešnik po 11 fl.; Feuš, Napotnik iu Obran po 1 fl.
(Dražbe). V tretjič 10. nov. Fr. Gračner v Zagorju 1580 fl. Marija Damiš pri sv. Lenartu v slov. gor. 2905 fl. 17. nov. Anton Žolger v Šmar ji, Janez Jagodič v Kačjemdolu; 20. nov. Anton Plev-nik pri sv. Vidu.
Listič opravniitva. Vse tiste naročnike in deležnike, ki še so za letos Slov. Gospodarju kaj dolžni, zopet prosimo, naj kmalu poravnajo svoj dolg, ker list po tej izvanredni nizki ceni brez škode more le izhajati, če vsak naročnik na tenko svojo naročnino odrajta. Da drugo leto ne bo treba toliko drezanja, bomo si dobro premislili, komu še list na vero pošiljamo. Letos smo se prepričali, da se ne sme več toliko na mož — besedo zanašati. G. J. Potnik za letos. G. Rijavec, prejšnjih listov ni več. G. Zalokar nič dolžni.
Tržna cena
preteklega tedna po hektolitrih.
(1 Hi. = l"/,»o vag.)
Trgovsk comiis doni)
z najboljšim spričevalom, dobro izurjen v mešani trgovini, umi dobro kupčijo z pridelki ali produkti in se priporočuje trgovcem štajerskim na deželi. Adresa njegova se izvč pri opravništvu „Sloven. Gospod." v Mariboru.	i_3
Ucenec
2—3
			rt				a			j	i«				
Mesta		"a <0 >ao PH		M		a >o © 1-5		Oves		>5 C s		o 10 o ju dn		Ajda	
		fl	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.
Maribor .	...	8	—	6	10	5	50	3	50	5	40	5	—	5	30
Ptuj . .	.	8	40	6	52	5	20	4	30	4	85	4	80	4	90
Ormuž ,		7	32	6	17	5	70	2	92	4	80	7	80	4	88
Gradec .		9	—	6	50	4	88	3	46	5	42	—	—	5	30
Celovec .	,!	9	—	7	14	4	76	3	17	4	75	4	46	6	—
Ljubljana		9	39	6	50	4	57	3 ¡ 59		6	18	4	70	6	50
Varaidin		8		6	80	5	80	3	60	5	20	5	50	4	40
Zagreb	M	10	80	8	—	6	—	3		6	80	—	—	—	—
Dunaj		11	90	9	75	'8	60	7	50	7	30	—	—	—	—
Pešt	%	10	88	8	72	7	25	n l	30	6	42	5	—	--	—
V Mariboru. Krompir 2 fl. 10 kr. HI. — fažol 14. leča 30, grah 28 kr. Kg. — Pšeno 10 kr. liter. — Pšenično gres 26, prodnja moka 21, srednja 16, polentna moka 12 kr. Kg. — Kravje maslo 1 fl. 20 kr, svinjsko maslo 90, slanina frišna 64, slanina prevojena 90 kr., puter 1 fl. — kr. Kg. — Jajce 3 kr. vsako. — Govedina 44, teletina 54, svinjetina mlada 55 kr. Kg. — Micko frišno 12, posneto 10 kr. liter. — Drva trda fl. 3 — mehka, fl. 2 80 Kbmt. — Ogelje trdo fl 1'—, mehko 60 kr. HI. — Seno 2 fl. 70 kr. slama 2 fl. 60 kr., stelja 2 fl. 10 kr. za 100 Kg.
Najnovejši kurzi nn iluiinjii.
Papirna renta 63— — Srebrna renta 67.-- 1860-
letno državno posojila 111'--Akcije narodne banke 836 —
Kreditne akcije 148'--Napoleon 9-63 — Ces. kr. cekini 5-91 — Srebro 105-75	'
l.uterljn« številke:
V	Trstu 4. novembra 1876: 29 3 57 35 62.
V	Lincu „	„ 49 70 28 10 45.
Prihodnje srečkanje: 18. novembra 1876.
se sprejme pri gospodu Ivanu Kautzhammer-ju, trgovcu z železom in dragocenostmi v Ormužu. Učenec mora biti zmožen slovenskega in nemškega jezika in dobra spričevala imeti.
Prodaja cerkvenega vina.
V pondeljek po Martinovem, t. j. 13 novembra t. 1. predpoldnem se bode pri sv. Barbari blizu Vurmberg-a
lO štrtinjakov
letošnjega Št. Barbarskega in Št. Martinskega
cerkvenega vina po licitaciji prodajalo.
Cerkveno uredstojništro.
V tiskarni družbe sv. Mohora v Celovcu
so ravnokar na svitlo prišle:
Slomšekove pesmi.
Zbral, uredil in izdal >Iili. Lendovfeek.
Slomšekovih zbranih spisov prva knjiga.
Srednje osmerke str. I.—XVI in 256.
Prodaja Juri Lercher v Ljubljani trdo-vezan iztis po 1 gld. broširan po 90 kr. — Dobivajo se po isti ceni tudi: v Celju pri Drekslerju, v Celovcu pri Lieglu in pri Leonu, v Gorici pri Dase-ju, v Gradcu pri M. Moser ju, v Trstu pri Šimpfu, v Zagrebu pri Sup-panu, iu pri uredniku „Slov. Gospodarja".
Kdor pa pošlje izdatelju v Ptuj (Pettau) po nakaznici 1 gld., oziroma 90 kr., dobi knjigo takoj franko na dom poslano.
Opozorujemo še posebej čč. gg. kate-hete in učitelje na to, da zdaj ob koncu šolskega leta ni lehko dobiti lepšega darila za šolsko mladež, kakor so te Slomšekove pesmi.	5—6
I
I
I
i I
i
l I
I
i f