GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE XLII. letnik št. 10 januar 1960 Lovsko planiranje Miloš Kelih Ob zaključku lovne sezone je dolžnost vsakega lovca, da si izpraša vest, koliko je bil pri izvrševanju lova lovsko pravičen. Pregledati moramo našo blagajno, kako smo gospodarili in kaj vse moramo še storiti za skrb naše plemenite divjadi. Pregledamo krmišča, če so strokovno zgrajena in če so preskrbljena s potrebno hrano. Posebno skrb je posvetiti jerebicam in fazanom. Jerebice v mili zimi še nekako prezimijo, medtem ko fazani tudi v mili zimi brez hrane in potrebne nege propadejo. Lovišča nič manj ne obiskujmo kot za časa glavne lovne sezone. Tedaj je čas, da se temeljito posvetimo uničevanju ujed in roparic. Ta čas je tudi najbolj prikladen za ugotavljanje staleža naše plemenite divjadi, ko se zadržuje ob krmiščih. Tudi večkratna novina snega nam pomaga ugotavljati stalež. Ob tej priložnosti ugotavljamo tudi kakovost divjadi. Te podatke bomo rabili pri sestavljanju odstrelnega plana in za vodenje evidence o staležu. Res je, da je stalež lovne divjadi v zadnjih letih močno porastel, kar je vsekakor zasluga lovcev. Kljub temu pa se opažajo velike pomanjkljivosti pri planiranju naše plemenite divjadi in njene evidence na splošno. Plani odstrela so pri posameznih lovskih družinah zelo nestrokovno sestavljeni in nestvarni. V največ primerih je stalež (posebno pri srnjadi) podan previsoko, kar dokazuje že dejstvo, da planirani in odobreni odstrel ni dosežen. N. pr. je lovska družina izkazala 110 srnjadi na 1000 ha. Po strokovni liniji in resnici na ljubo je to težko ver-jeto. Na drugi strani pa se je pokazalo, da je ta družina odstrelila le 60 % že reduciranega odobrenega plana srnjadi, kar dokazuje, da planirani stalež ni bil strokovno ugotovljen. Takih in podobnih primerov je več, ki pa se bodo morali prej ali slej popraviti in prilagoditi stvarnosti. Pri takšni situaciji je tedaj tudi nemogoče voditi točno evidenco o staležu divjadi, ki je in bo strogo obvezna za vse družine. Tembolj, ker se približuje rok za izdelavo katastra za naša lovišča in bonitiranje teh. Kot rečeno, potrebno bo v bližnji bodočnosti začeti z izdelavo lovskega katastra. Da bo ta čimbolj strokovno sestavljen, bo treba iti smiselno na delo. V resnici pa delo za kataster ni nič drugega, kot dobro poznanje lovišča, da ga razdelimo na obstoječe kulture, ki so za vsako lovišče različne. Površino razdelimo v pašnike, vrtove, njive, travnike in izločimo nelovno površino. Ta razdelitev nam bo služila oziroma pokazala, katero divjad in koliko jo bomo redili, upoštevajoč površino in zmogljivosti posameznega lovišča. Ko bo izdelan kataster, bo treba takoj začeti z določanjem bonitetnih razredov. To se pravi, da bomo posamezna lovišča razdelili v vrednostne razrede, ki naj bi vsebovali od I do V bonitetnih razredov. Zaradi enotnega zajemanja in ugotavljanja razredov in zaradi enotnega postopka bo treba izdelati pravilnik za bonitiranje lovišč. Ta naj bi predpisoval, koliko posamezne divjadi naj bi tolerirali za posamezne bonitetne razrede, upoštevajoč zmogljivost in sposobnost lovišča. Ta pravilnik bo izdelala LZ Slovenije s sodelovanjem lovskih zvez tako, da bo čimbolj strokovno izdelan. Da bo šlo to delo lažje in hitreje od rok, naj vse lovske družine pripravijo potrebne karte po možnosti v merilu 1 : 50 000, v katere naj bodo natančno vrisane meje lovišča. Vsako lovišče bo, po mojem, razdeljeno na okrožja, ki bodo prikazovala gorska, hribska in nižinska lovišča z razdelitvijo po bonitetnih razredih z označbo, ki bo s pravilnikom določena. Če ostanemo pri srnjadi, ki je v naših krajih najbolj zastopana, si moramo biti še pred bo-nitiranjem na jasnem, kakšen stalež bomo predpisali za naša lovišča, oziroma, da si bomo znali predstavljati, kakšen naj bo zmogljivi stalež za posamezna lovišča. Strokovno je ugotovljeno, da je zmogljivost lovišč za gojitev srnjadi od 30 do 70 kosov na 1000 ha. Največ naših lovišč je, ki zmorejo brez večje škode preživeti 30 do 40 srnjadi na 1000 ha. Če na podlagi tega sprejmemo in potrdimo pravilno naseljenost srnjadi v posameznem lovišču, je tedaj tudi važno, da uredimo spolno razmerje. Gojitveni odstrel pa vršimo vse dotlej, da vzgojimo kakovostno divjad, pa tudi še potem. Spolno razmerje pri srnjadi kot pravilno, bi moralo biti naslednje: Srnjaki: lovni (stari) la in Ib 15% Srnjaki: šibki (mladi) II a in II b 25% Sme in srnice 40 % Prirastek, smjački in srnice 20 % če ugotovimo, da je spolno razmerje drugačno, je treba gledati, da ga približamo pravilnemu razmerju. To reguliramo s puško, po navadi z odstrelom srn. Pri tem pa moramo biti zelo previdni. Odstrel srn je prav kočljiva zadeva in ravno pri tem delamo najbolj grobe napake. Srne so za pleme sposobne do skrajne starosti in so zelo redke, ki bi bile po naravi jalovke. Strokovno je ugotovljeno, da v splošnem pogine več srn kot srnjakov. Posebno veliko srn * ts Ži i 21 a’ v - . Srnjad Srnjaki Srne in srnice Mla- diči Skupaj Opomba lovni šibki Pomladanski stalež 6 11 19 11 47 Spremembe po prehodu v druge razrede 3 - 3 + 4 7 11 Po prirastku 15 Poletni stalež 9 12 26 15 62 Odstrel 1 3 6 2 12 propade v času brejosti in pri obrambi mladičev. Pa tudi drugače so manj odporne kot srnjaki. Ko reguliramo spolno razmerje s puško, je bolje, da namesto odraslih srn odstrelimo slabe in šibke srnice, od katerih ni pričakovati dobrih plemenk. Spolno razmerje reguliramo tudi na ta način, da pri mladičih odstrelimo srnice. Če vodi slaba srna dva mladiča, odsrelimo enega in to srnico, če vodi tri pa slabšo srnico. Podani ključ naj bo pripomoček merila pri planiranju, ugotavljanju staleža in spolnega razmerja, gojitve in odstrela divjadi. Odbivši nastalo naravno selekcijo, ki je za posamezne kraje in razmere vsako leto drugačna, predpostavlj amo: 1. da so smjački in srnice hkrati poleženi, 2. da se 25 °/o šibkih (mladih) srnjakov uvrsti med lovne, 3. da prirastek znaša 20 %> od števila vseh srn in 4. da stalež ustreza dopustni naseljenosti; zato je odstrel približno enak prirastku. O odstrelu in prirastku vodimo evidenco za vsako divjad na posebni kartici, ki je spodaj podana ali pa si jo vsak po svoji presoji in po svoje uredi. Višek oziroma sigurni prirastek pri normalnem staležu planiramo za odstrel za naslednje leto po predpisanem obrazcu. V rubriki pomladanski stalež bi bilo dovolj, da vpišemo število lovnih in število mladih (šibkih) srnjakov. Če je ta ugotovitev vsaj 90 % sigurna, tedaj lahko trdimo, da je stalež strokovno ugotovljen. Nesmiselno bi bilo trditi, da imamo natančno ugotovljeno število kosov in kakovostne razrede srnjakov v prosti naravi. Saj vendar vemo, koliko imamo opravka pri ocenjevanju trofej s priloženo čeljustjo, da ugotovimo, v katero kategorijo uvrstimo trofejo, ki je potem zabeležena Obrazec 11. STALEZ IN ODSTRELNI PLAN ZA LETO Lovska družina Jelenjad Srnjad Gamsi Jeleni | ° | košute delni plašč 26 12,7 801 672 415 292 3,300 8 X 57 IS Domač izdelek 3,19 Nc delni plašč 26 12,7 756 640 371 266 2,800 Opomba: Podatke za Vioo in Eioo za naboj domače izdelave je po podatkih DWM preračunal dr. F. Avčin. Slika 4 Vojaška in lovska krogla 8 X 57 IS domače izdelave in deli lovske krogle, najdeni v divjadi, a) del plašča krogle iz jelena, b) svinčeni zadnji del krogle iz košute krogle pa je razpadel v majhne delce, ki jih ni bilo mogoče v telesu najti. Iz tega vidimo, da jelenjad kakor znano, ne smemo streljati naravnost v lopatico, ampak kaka dva prsta za njo. Močna kost lopatice predstavlja namreč za kroglo precejšnjo oviro in se krogla lahko, zlasti če streljamo na večjo razdaljo, na lopatici ustavi in napravi le plitvo poškodbo. Predvsem bi si morali zapomniti to lovci, ki streljajo na jelenjad s kroglo manjšega kalibra. Vem za nekaj žalostnih primerov, da so se pripetili lovcu, ki je streljal jelenjad v lopatico s kroglo 6,5 X 54 M. Sch. Jelena sem streljal, ko je tekel v drncu preko jase na razdaljo kakih 90 m. Po strelu se je jelen sunkovito vzpel na zadnje noge, tako da sem mislil, da bo padel vznak, nato pa je v diru zginil v gozd. Ko sva z lovcem prišla na nastrel, sva našla travo oškropljeno s temno--rdečo krvjo, nekaj korakov od nastrela pa poleg kapelj krvi tudi košček kosti. Ker jelena po nekaj 10 metrov iskanja od nastrela nisva našla, sva iskanje opustila, da ranjenega jelena ne bi dvignila. Čez dve uri sva se vrnila na nastrel s psom. Pes je jelena našel po 200 metrih iskanja. Jelen je bil zadet tri prste za lopatico v višini sredine reber. Vstrel je bil enako kot pri košuti v velikosti kalibra z gladko odrezanimi robovi. Ko smo jelena odprli, smo ugotovili, da je strel prebil rebro in se nato na drugi strani reber popolnoma razbil, tako da so drobci dobesedno razrezali pljuča, medtem ko srce ni bilo poškodovano. Zadnji del bakrenega. plašča krogle smo našli v želodcu (glej sliko 4!), medtem ko ostalih drobcev nismo našli. Jelen je izčiščen in brez glave tehtal 208 kg. Z enakim nabojem sem streljal v Karavankah šibkega Šilarja, za gojitveni odstrel. Stal je na pobočju, medtem ko sem bil sam pod njim kakih 70 m. Po strelu, ki sem ga moral oddati zelo hitro, se je Šilar zgrbil, obrnil in zdirjal. Toda že po 30 metrih je padel in se strkljal po pobočju. Strel ga je zadel nizko v zadnja rebra in nato skozi jetra izstopil na drugi strani. Vstrelna odprtina je bila zopet v velikosti kalibra, medtem ko je bila na drugi strani precej velika izstrelna rana. Krvni sled je bil zelo obilen. S prav takim nabojem sem streljal v Karavankah tudi gamsa. Krogla pa je morala zadeti ob travo, kar je spremenilo smer njenega leta, tako da gamsa nisem zadel v pleča, kamor sem meril, temveč v uho. Streljal sem namreč s puško, naslonjeno na nahrbtnik, ki je ležal na tleh, na gamsa, ki je stal kakih 150 m dalje v isti višini na pobočju. Ni treba posebej praviti, da je gams na mestu padel. Vstrelna rana je bila tudi pri njem majhna, medtem ko mu je na drugi strani popolnoma odprlo lobanjo in odneslo drugo uho. K sreči trofeja ni bila pokvarjena, čeprav ji manjka del lobanje tik za roglji. Drugega gamsa sem streljal na 90 m. Po strelu je stekel naprej kakih 10 m, se obrnil, napravil nekaj skokov in padel. Zadet je bil tik nad srcem. Vstrel je bil v velikosti kalibra, izstrel pa kakih 6 cm v premeru. Krvni sled je bil obilen. Iz teh skušenj ne moremo prav dosti sklepati, ker jih je malo, vendar pa vidimo, da naš naboj da pri lažji divjadi skoraj vedno izstrel, medtem ko težje divjadi ne prebije, kljub temu da sem vedno streljal na razdalje največ 100 m. Mnenje o tem ali je bolje, da krogla divjad prestreli in napravi veliko izstrelno rano, ki da dober krvni sled ali pa, da je bolje, če se krogla v divjadi razleti in v njej porabi vso svojo živo silo, so med lovci deljena. Mislim pa, da mora krogla, ki ne da izstrela, učinkovati s svojo energijo takoj smrtno, ker je sicer žival težko najti. V prvih dveh primerih, ki sem ju opisal, je videti, da krogla našega naboja nima take moči, da bi žival takoj usmrtila in bi bilo morda zato bolje, da bi bila krogla nekoliko trša in bi dala velik izstrel, ki bi omogočal dobro sledenje živali po krvnem sledu. Kljub temu pa lahko trdim, da je naš naboj 8 X 57 IS na vsak način mnogo boljši od vsake vojaške municije, čeprav ga je potrebno še izboljšati. Na vsak način bi bila njegova uporaba pri lovu velike divjadi bolj upravičena kot uporaba vojaške municije. Skrajni čas je, da prepovemo uporabo vojaških nabojev za streljanje na veliko divjad. Vsak lovec, ki ima nekaj čuta za divjad, se bo zlahka odločil za prikrojitev svoje puške za ta naboj, kakor tudi za njegovo nekaj višjo ceno. Naboj stane 50 din, kar po mojem mnenju ni pretirano. Sedaj, ko imamo domač naboj zadovoljive kakovosti tudi za predelane vojaške mauzerje po dostopni ceni, res ni več razloga za uporabo vojaških nabojev, ki lovskim namenom prav gotovo niso primerni. ČRNUHI Rajko Jenko Že od začetka mojega lovskega udejstvovanja sem se z največjim veseljem udeleževal pogonov na divje prašiče ali »črnuhe«, kakor jih je imenoval Maks Pintar, s katerim sem prva leta precej šarila po gozdu. Tudi sam sem jih pozimi rad zalezoval. Dokler pa še nisem spoznal njihovih navad in bivališč, sem se raje pridružil izkušenim lovcem. Primerilo se mi je, kar se verjetno primeri le redko kateremu lovcu, namreč da sem že na prvem pogonu ustrelil prašiča. A ni šlo vedno tako gladko. Koliko noči som prečakal zaman. Preden sem prišel do druge trofeje, je minilo več ko leto, pri skoraj vsakodnevnem jesenskem čakanju. Tudi zima ni bila naklonjena. Nekega dne me vpraša Lado, če vem, kje hodijo prašiči v njive. Škoda je bila to leto velika, posebno na posevkih pšenice. Ker mi je bil teren poznan, sva napravila prežo po temeljitem ogledu okolice. Jaz sem do tedaj čakal tik ob njivah, prašiči pa so vedno hodili v njive, kamor jih s strelom nisem dosegel. Če sem si drugi večer zbral to mesto, so se oni gostili drugod. Nikakor se z njimi nisem mogel srečati. Domenjeno popoldne sva zasedla vsak svojo prežo še podnevi. Obetala se je krasna mesečna noč. Srnjad je brezskrbno izstopala na deteljišča. Dnevna svetloba se je počasi umaknila in v mesečini bi lahko nemoteno čital. Vladala je popolna tišina. Kazalec na uri se je bližal 21. uri. Do polnoči sva bila domenjena, da bova čakala. Z daljnogledom sem tu in tam otipal kos srnjadi. Tudi Lada sem si večkrat ogledal, ker me je začelo moriti, če se bo morda naveličal. Danes jih ne bo več, si mislim, morebiti so zavili kam drugam. Po navadi so okrog devete že v njivah. Od roba gozda sva bila kakih 150 m, drugače pa na vse strani odprt svet. V gozdu zaboka srnjak. Trenutek tihota, čujem še pok suhe vejice in nič več. Kake pol ure vlada popolna tišina, le kaplje padajo z drevja; nekje oddaljeno se oglaša čuk, v daljavi pa se čuje še nekaj srnjakov. Zopet naperim daljnogled v Lada. Dolg plamen šine z borovca, od gora pa odmeva strel, ki se počasi tiša. Čez dobre črtrt ure se oglasi »čuk« z borovca, odgovorim mu. Kar s preže me napoti na nastrel. Ugotovila sva nekaj znakov zadetka: nekaj ščetin, a nič krvi na nastrelu. Treba bo iskati zgodaj zjutraj. Streljal je na prašiča skozi daljnogled čez 100 m daleč. Zjutraj grem na nastrel, kmalu ugotovim kri, ki prehaja v cel plaz. Sled me vodi preko podrtega debla, ki je močno okrvavljeno. Prašič ga je še preskočil, a na drugi strani omagal. Dobrih 50 m od nastrela je ležal preko 100 kg težak prašič. Grajševega Lijana ne bo pozabil, kdor je kdaj bil z njim na lovu na prašiča. Bil je dolgodlak pes, črn, le konec repa in prsi je imel bele. Kadar smo šli na zajčke, jih je neumorno gonil s tankim zvenečim glasom. Isto je bilo s prašičem, le da je te od časa do časa tudi oblajal, kadar so se obotavljali. Že po lovcih je menda spoznal, kdaj je treba pustiti zajčka pri miru, ki ga sploh ni gonil, če smo šli na prašiče. Ne pomnim, da bi se kdaj zgodilo, da prašičev ne bi dvignil. Ko bi bil ta pes pasemski, bi bila enkratna odlična ocena zanj premalo. Z Grajšem sta bila neločljiva prijatelja. Neke zime se nas je zbralo pet lovcev. Prehodili smo že ogromne komplekse, a nikjer prašičjih sledov. Šele popoldne smo naleteli na precejšnje odtise samotarja, ki pa niso bili prav sveži. Vodstvo lova je prevzel Dolar, ki je zavit v belo haljo, bil v snegu skoraj neviden, glava, kot po navadi gola, s kratko pristriženimi lasmi. Grmovje se je šibilo pod težo snega. Ker strelcev ni bilo mnogo, jih je kmalu razpostavil; zadnji sem bil jaz. Ostal sem na prašičjem sledu, ki je vodil po poti. Vsepovsod je bilo gosto grmovje; tudi na pot se je nagibalo, s snegom obloženo. Vidljivost je bila le pičlih 50 m. Dolar mi pokaže sled in pravi: »Ta bo pa tvoj!« Verjetno je tudi on prav tako mislil na uspeh kakor jaz in ostali. Grajš se je ločil od nas: »No Lijanček, pa poj!«, ga prijazno nagovori in se pomika v bližnji hrib. Čez dobre četrt ure se v sredi hriba oglasi hitri zaporedni: »jav, jav, jav, jav.« Torej je dvignil divjad. Najbrž bo zajec, ker se nekam hitro pomika v breg in gonja izgine preko hriba. Le od časa do časa se čuje bolj kot odmev Lija-nov glas. Toda to traja že predolgo; zdela se mi je že cela večnost. Dolar pride mimo mene in mi na moje dvomljivo vprašanje odgovori: »Seveda je prašič, a goni ga res kot zajca, kar počakaj še!« Ne mislim več ničesar, zaradi mraza se sprehajam po poti; napravil sem si že celo gaz. In glej, ko sem že davno mislil, da se je pes zgubil, zopet zaslišim slabotno gonjo v daljavi. Vedno bolj se bliža. Že je v sredini hriba, nekje tam, kjer je žival dvignil. Lajež na mestu. Torej je le res prašič; zdi se mi skoraj nemogoče, čakam, da bo padel strel, ker se je tam nekje oglasil Grajš, ko je vladala popolna tišina in nas bodril da ostanemo na mestih. Toda nič; zadeva se po- mika vse bliže, nekoliko desno od mene. Tam mora biti Dolar. Zakaj ne strelja? Puško imam seveda na rami, časa bo dovolj, da jo snamem, če bo treba, saj vidim dobrih 50 m pred sabo. Vse bliže in bliže prihaja gonja proti meni, že zrem na pot, tudi puška je pri licu. Kar zagledam Lijanov visoko dvignjen rep, pred njim pa ničesar. Mislil sem, da se je psu zmešalo in goni po svojem sledu. 2e hočem vreči puško na rame, najraje pa bi streljal na psa, kar zagledam rilec na dobrih 30 m. Sneg je bil namreč globok in prašiču se je vdiralo, medtem, ko je psa le držal sneg. Bil je skrajni Čas, da streljam. Prašič je bil precej zdelan, a Lijan mu ni dal počitka. Glavo je nosil zelo nizko. Za hip pa je obstal, nekaj mu je postalo sumljivo. Dvigne glavo in že poči. Niti koraka ne napravi več, ker je dobil kroglo v vrat. Že je bil Lijan na njem in ga vlekel za ščetine. Kmalu so se zbrali vsi pri plenu. Krvavo delo je Dolar hitro opravil. Malo se je pošalil, Češ: »Saj tega nisi streljal, ampak zaklal.« Res ne vem, kam naj bi pomeril, da ni za hip dvignil glave. Da pa strel ni bil tak, bi tudi jaz najbrže nekoliko ril po snegu. Več črnuhov imam že na vesti in lepi spomini me vežejo nanje. Vendar mi bo naj dražji spomin na močnega merjasca, katerega čekane z veseljem pogledam. Zima je bila zelo huda, pujsi so od lakote ginili. Imel sem odstrel prašiča. Treba bo poiskati kaj »pametnega«. Že teden dni sem lazil okrog, a nikjer poštene stopinje, le sam drobiž vsepovsod. Pa se nekega dne le odločim, da bom zasledoval to mladino, morda me ti sledovi pripeljejo do kakih večjih. Že ves dopoldan sem na smučeh, kajti snega je bilo čez koleno. Smuči sem pozneje zamenjal zaradi goščave in odjuge s krpi jami in smuči pustil kar v gozdu. Se bom že vrnil ponje. Ura je bila okrog dveh popoldan, okrog četrte pa je že tema, jaz pa še vedno globoko v gozdu, moker od znoja, moker od snega, ki se mi je često usipal za vrat. Kdor je lazil za prašiči, ve, da je tu nemalokrat treba kar po vseh štirih in da večkrat zmrzuje tudi ovratnik na srajci. Pridem skozi redko bukovje v majhen brezov sestoj, kjer je tudi nekaj praproti. Sneg je počrnel od zemlje. Celi kupi snega so nametani kot bi nekdo več dni pridno uporabljal lopato. Tudi krpi j e so mi bile že pretežke, zaradi odjuge se je nanje kopičil sneg. Pustim jih in ogledujem ritine z daljnogledom. Nič se ne gane. Počasi se bližam. Posebno pod osamljenim borovcem je bil dober orač. To sem že na daljavo opazil. Na ritinah ugotovim, da so mladiči pobirali le ostanke in zopet šli svojo pot. Tu pa je bil precejšen sled samotarja. Takoj sem ga spoznal po okrneli sprednji desni nogi, s katero je hodil skoraj po kolenu, ker je bil pred leti ranjen. Srečal sem se že z njim, a sem ga zaradi zavaljenosti v goščavi zamenjal z medvedom. Ko pa sem prišel do spoznanja, je bilo za strel že prepozno. Tudi zalezoval sem ga že večkrat brez uspeha. Ko bi ga mogel zalezti. Morda pa ni več daleč, sledovi so popoloma sveži. Počasi dvigem noge in jih potiskam v sneg. Preizkušam, če je stopinja že dovolj trdna, da lahko dvignem drugo nogo in tako se skoraj neslišno pomikam naprej še kakih 200 m. Pridem na vrh bukovja, kjer je redek sestoj in vidljivost dobra. V začetku sklonjen, se počasi zravnam in pogledam v dolino na nasprotni strani grebena. Že sem zopet sklonjen. Le hip je zadostoval. Srce mi nemirno utripa. Pomaknem se nekoliko levo, da bo strel boljši in se počasi dvignem. Obdan z naritim snegom, ki je od bukovega listja in zemlje počrnel, vidim le greben in ušesa. Moj znanec je na delu in se za okolico ne briga. Se nekaj časa uživam ta krasen prizor. Skoda, da ga človek ne more posneti na filmski trak. Potem dvignem puško in čakam na ugodno priliko za strel. Res se mi pokaže del plečeta. Strel... Nekaj vidnih korakov in že je v pasu smrečja, prepletenega s srobotom. Ta ima dalje zvezo z neprehodno goščavo v zimskem času. Že mislim, da je zame izgubljen. Toda ne. Na robu smrečja se ustavi in piha. Tudi puh podivjanega bika ni strašnejši. čas mi ne dopušča mnogo premišljevanja. Že sem na nastrelu s pripravljeno puško. Od prašiča me loči nekaj leščevja, ki ga že opleta srobot. Na nastrelu ne ugotovim nikakih znakov, morda jih je zasula narahljana zemlja. Skoki so oddaljeni po kakšne tri metre. Na prvem in drugem nikakih znakov. Merjasec še vedno sopiha na mestu, a ga ne vidim. Pridem na tretji skok... Pod mano se zamaje grmovje. Črna gmota rine skozenj. Puška je pri licu: »cek«. Naboj mi je odpovedal. Gmota se mi bliža. Roka dela nagonsko, sreča, da imam karabin. Že odjekne približno pomerjeni strel. Gmota se pomika pravokotno od mene v desno. Je že na čistini. Še en strel in že frči sneg izpod otepajočih parkljev. Kmalu ga iztrebim. Pozabljen je ves tedenski napor. Tudi trudnost tega dne je izginila, ves sem prerojen. Čeprav ni časa in me bo noč ujela še preden bom s konjem tu, si ogledam mesto, kjer je stal in puhal. Kepa strnjene krvi in droben kot megla, krvavi poprh okrog. Torej je le že prvi strel bil smrtonosen in bi me počakal na tem mestu, če bi ga prehitro ne motil. Lahko bi se mi zgodilo kot že nekateremu neprevidnemu lovcu. Zahvaliti se imam sreči in pa karabinki, da imam jaz trofejo in ne merjasec moje. MOJI GAMSI Rado Cencič (Nadaljevanje in konec) Na Dražgoški gori Z ukinitvijo nekaterih lovskih družin se je LD Selca na Gorenjskem zelo povečala. Njena lovišča so segala na obeh straneh Sore od Ratitovca do Lubnika pri Škofji Loki. Tako veliko lovišče ni bilo mogoče obvladati, zato se je že govorilo, da bi bilo dobro gornji konec doline ločiti in napraviti posebno lovsko družino. Prska je bilo konec in starejši kozli so se spet potaknili v odročne kotanje in težko dostopne čeri Dražgoške gore. »Prišleki« pa so se vrnili v Kosmati vrh, ali pa še dalje preko Gladkega vrha. Bela snežna odeja je pokrivala gozdove in planine, sneg se je usipal s smrek. Nekaj dni dopusta mi je še ostalo, ki sem ga nameraval izkoristiti do novega leta, in to doma v Selcih. Mama mi je naložila nahrbtnik in že sem se znašel na poti proti Dražgošam. Sonce in gamsi še niso dobro vstali, ko sem že gazil rahel pršič na vrhu Dražgoške gore. Čez dva dni bo novo leto 1954. In res je bila narava že pripravljena za to slavje. Smreke do tal zasnežene, nebo jasno, bližnji hribi so se lesketali v luči sonca. Sto in sto biserov je pokrivalo Dražgoško goro, pod katero so čepele obnovljene Dražgoše. Iz hiš se je dvigal navpičen dim, znanilec toplote kmečkih hiš, znanilec pečenke in potic. Pregledoval sem drče pod seboj in robe, lezel navzgor in se spuščal na izpostavljeno skalovje, kjer sem imel razgled. Trop šestnajstih glav kozarije se je pasel pod menoj. Mladina, črna kot vrag, je zganjala vsakovrstne vragolije. Lepo jih je bilo gledati. Toda treba je bilo iti naprej, če sem hotel dobiti kozla. Spet sem bil na vrhu in gazil sneg pod mogočnimi jelovškimi smrekami. Pod menoj je bil rob, kakih dve sto petdeset metrov strmo navzdol se je malo ukrivil in tam je bilo nekaj metrov ravnice, na kateri so rasle tri majhne smreke. Za njimi je ležalo nekaj črnega. Gams! Gledam skozi daljnogled in ne morem ugotoviti, kaj je. Smrekove veje zakrivajo roglje. Po daljšem času le ugotovim močno zakrivljen rogelj. Torej kozel! V bližini nobene kozarije, sam je! Po svatovanju se je umaknil v te čeri in sedaj lenari in živi od letošnjih ljubavnih spominov. Daleč je bilo za strel in ležečega je bilo nemogoče streljati, ker se je skrival med smrekovimi vejami. Počakati bo treba, da vstane. In čakal sem, da gospodar vstane, toda njemu se ni tako mudilo kot meni. Leno je od časa do časa malo obrnil glavo, toliko, da se mi je še nekajkrat posrečilo ugotoviti močno zakrivljeni rogelj. Ura pa je tekla in veter je bil usmiljen z menoj. »Dosti je tega, eno in pol ure te čakam, sedaj te bom pa dvignil!« Veliko truda me je stalo, da sem iz mehkega snega naredil kepo in jo vrgel globoko na rob, kjer je ležal. Kepa je letela v lepem loku in še ni bila na polovici pota, ko sem že imel puško pri licu in kozla v križu. Samo vstal naj bi in jaz bi stisnil. Kepa se je razpršila nekaj metrov pred njim, toda še zmenil se ni. Tako sem kozla kepal gotovo eno uro. V roke me je zeblo, pa sem si jih ogrel, delal kepe, jih metal na kozla, zgrabil puško in ležečega lovil v križ. Kepe so pristajale enkrat bliže, drugič dlje od njega, toda on še z očesom ni trenil. Če bi bil pokojni lovec Veber oziroma »voča« kot smo mu rekli, z menoj, bi mi gotovo rekel: »K’ pod vamp mu jo dej!« Spet je letela kepa, sonce pa se je že nagibalo k zatonu. Samo puško sem prijel, v križ pa kozla nisem več lovil. Toda kepa je priletela točno na njega. Oba sva bila tako presenečena, da sem jaz samo gledal, on pa je vstal in debelo buljil. Če ne bi bil od kepanja in čakanja že tako izmučen, če ne bi bil presenečen, da sem ga s kepo zadel, bi imel najlepšo priložnost, da bi ga položil na dlako. Preden sem se zavedel, je že izginil za robom v šop smrekovega gozdička. Ne vem, kako sem zaklel, toda zaklel sem, naredil še eno kepo in jo zalučal daleč v smer kov gozdiček. Mišica na nadlahti me je že pošteno bolela. Kepa je priletela nizko v šop smrek in vrgla gamsa nazaj na rob, kjer je postal. Zamudil sem ga, že ga je vzela dolina. Po enoinpolumem čakanju, po enournem kepanju, sem ga »zapacal« samo zaradi nepotr-pežljivosti. Moj prvi kozel danes! Vračal sem se po robu Dražgoške gore in nisem še naredil petdeset korakov, ko sem ga zapazil sredi drče, globoko, skoraj navpično pod seboj. Stal je obrnjen navzdol in gledal v smer, od koder je prišel. Gotovo se je hotel še kepati. Razdalja dve sto petdeset metrov, skoraj navpičen strel, možgani so mi bliskovito delovali. Na tanko suho vejico, za roko debele smrečice naslonim levo roko. Nanjo puško in že sem ga imel v križu. Natanko med podkolena zadnjih nog sem mu pomeril in ustrelil. Samo vsedel se je in zginil v snegu. Odmev strela pa je še bučal tja prek Dražgoš in Ratitovca. Kar podrsal sem se po zadnji plati do njega. Strel točno v hrbtenico nad prsnhn košem. Ponovno se mi je potrdilo pravilo: Meri nizko, če je cilj strmo navzdol! Izkopal sem ga iz mehkega snega. Samo en rogelj je imel, drugi pa je bil odbit štiri centimetre visoko in štrcelj že zalit s smolo. Čopa je imel malo, kar me je zelo presenetilo. Ko pa sem ga hotel odpreti, sem šele ugotovil, da je koza. Moj drugi kozel danes! V glavo je bila popolnoma siva, brez zob, na eno oko slepa, stara osemnajst let. V trebuhu pa je i,mela za pest debelo trdo bulo. »Skoda te ni bilo, tetka, vendar si me dobro vlekla za nos!« Edini rogelj je bil tipično kozlovski in od starosti že ves nazaj zakrivljen, tako da je bila zgornja krivina popolnoma enaka kozlovi. S kozo na hrbtu in nahrbtnikom na njej sem se vračal skozi Dražgoše. »Kaj si ustrelil, Rado,« so me vpraševali lovci — domačini, ki sem jih srečaval. »Poglejte!« »O glej ga, to je pa tisti kozel z enim rogom. 2e štirje so ga streljali, pa so imeli krive cevi.« Res sem se jim smejal. No, če je tetka za nos vlekla njih, ki so doma med gamsi, ni sramota, če je tudi mene potegnila. Vsakdo bi mislil, da je moje zgodbe konec in da sem 29. decembra 1953 že dosti kozlov ustrelil. Toda kapitalni šele pride. Drugi dan so se začele težave. Družina ni imela več lovišča od Ratitovca do Lubnika, ampak samo od Slemena navzdol in Dražgoška gora je bila že v novo ustanovljenem lovišču LD Železniki. In to že nekaj mesecev, kar pa jaz nisem vedel. Tako sem ustrelil najkapitalnejšega Srnjačji prsk 1959 Srnjačji prsk je bil letos v tem lovišču prav živahen. Ze prve dni julija so posamezni srnjaki pričeli zasledovati srne, od 20. julija do približno 20. avgusta pa je bil dejanski prsk z viškom med 27. julijem in 12. avgustom. Prsk je bil razpotegnjen na daljšo dobo, srnjaki so bili na moč bojeviti in so delali daljše paritveno pohode kakor navadno. Letošnje rogovje je bilo na splošno krepko in lepo barvano tudi pri telesno šibkejših srnjakih. Lansko jesen je hrast obrodil kot že dolgo ne. Zima je bila blaga, skoraj brez snega in srnjad je imela vso zimo želoda na izbiro. Nekaj lastnih opažanj iz letošnjega srnjačjega prska: V ranem jutru 8. julija sem videl srnjaka šeste-raka, ki je že kar živahno gonil srno. Od 12. julija kozla v svoji lovski karieri. Lovil sem brez dovoljenja v lovišču sosednje družine. Tako so se mi zaprla vrata v Dražgoško goro, ki je lepša od vseh planin. Nanjo in na vse moje kozle pa me spominja trofeja stare tetke. ☆ Police v skalovju bodo zaledenele in ruš j e bodo zametli sneženi viharji. Plazovi bodo grmeli v dolino, toda viharnik bo kljuboval vsem neurjem. On bo pa stal nad prepadom in sunki vetra mu bodo mršili dolgo s srebrnim cvetom posejano dlako. Toda spet bo prišel čas, ko jih bo nagon vodil na oglede, ko bo svarilni pisk pognal cel trop čez greben. Kamenje se bo rušilo s sten in zdrobljeno padalo v melišča. Preden gremo v večna lovišča, naj nam bo še dano stopati po njegovih stopinjah in v njegovem kraljestvu pozabljati na dnevne tegobe. Takrat nam pa prizanesi Diana, da ne bomo streljali samih »kozlov«. naprej so postajale gonje stalnejše. Večkrat sem opazil, kako so se srnjaki silovito preganjali. Ob peti uri zjutraj 17. julija sem videl prvi letošnji zaskok po močnem šesteraku. Dan za dnem je bilo po lovišču živahnejše. Pozno popoldan 24. julija je pričelo rahlo rositi iz tanke megle. Ko grem ob potoku Pšata, zapazim, da prihaja iz sosednjega lovišča prek mostu srnjak s čudno vezano hojo, kot bi imel noge omrtvičene. Povzpel sem se na prežo in kmalu sem opazil srno z mladičem in za njo omenjenega srnjaka. Srna ga je pričakovala, a se vedno tudi odmikala ter končno stekla stran. Srnjak ji je sledil. Tiho sem zapivkal in srnjak se je obrnil proti preži in vohljal z dvignjeno glavo. Ko še enkrat narahlo zapivkam, se mi počasi približa in obstane pred prežo. Zaradi sumljivega obnašanja' sem ga ustrelil. v lovišču Komenda Ker je bil že mrak, sem ga drugo jutro poiskal in ugotovil poleg mojega strela v pleče dve suhi, delno še rdeči krasti na obeh straneh hrbtenice, ki sta pričali, da je bil srnjak nedavno prestreljen in da mu je previsok strel delno okvaril kosti hrbtenice in s tem ohromil pravilno gibanje. Dopoldne 27. julija sem s preže opazoval, kako sta delala kolobar srna in močan srnjak. Nenadoma se pojavi na robu travnika visok, slok srnjak vilar in se približa kolobarju na kakih 70 m. Ko ga je opazil goneči srnjak, se je v hitrih skokih pognal proti vsiljivcu. Vilar je ostal na mestu, upognil je vrat in celo krepko zamahnil s svojim rogovjem. Ko pa napadalec pridrvi že blizu njega, se je vilar sunkovito pognal v beg in dirka se je pričela. Srna, zmotena pri igri, je nekaj časa začudeno gledala za srnjakom, nato tiho zapivkala, odšla na rob gozda ter se vlegla v senco košate bukve. Pod večer istega dne sem opazoval kolobarjenje istega para in videl tudi zaskok. V popoldanskih urah na dan 1. avgusta sem zasedel prežo ob robu gozda, ki meji na velik travnik. V oddaljenosti kakšnih 500 m opazim srno z dvema mladičema. Izbirčno so trgali bilke v visoki otavi. Ni trajalo dolgo in že je izstopila druga srna, tudi z dvema mladičema. Materi sta se neprestano pasli, mladina pa se med pašo podila po travniku. Opazil sem, da se družinici nikdar nista druga drugi približali na manj kot 150 m. Med tem sem čul za hrbtom v gozdu topot, pokanje suhljadi in piskajoče dihanje. Ko je sonce zašlo, je izstopila iz oddaljenosti 150 m še ena srna z mladičem, ki jima je sledil srednjevelik, temnordeč srnjak s krepkim črnim rogovjem. Bil je tik za njo in kmalu so vsi trije odšli v gozd. Iz radovednosti narahlo dvakrat zapivkam. Kmalu zašumi za' menoj in tik obršnjaka izstopi srednje močan srnjak vilar. Nestrpno je stopical po travniku pod prežo, ovohaval tla, od časa do časa postal in se zazrl v oni del gozdnega roba, kjer so izginili srna z mladičem in srnjak. Neprestano je vohljal po tleh in od časa do časa se je zdrznil, kakor da bi ga kdo elektriziral. Med 2. in 11. avgustom sem bil med drugim priča dveh trdih bojev med najstarejšimi srnjaki, od katerih sem enega v neposredni bližini samo slišal, drugega pa med vejami drevja tudi opazoval. Hrumelo, hroplo in pokalo je, kot bi se obdelovala dva podeželska fanta z lesenimi vilami. Pod večer 12. avgusta sem sedel na preži, ki je oddaljena le nekaj minut od mojega doma. Čudil sem se, da ni bilo videti nobene srnjadi na travniku. Po zatonu sonca izstopi starejši srnjak in se prične pasti v visoki travi. Kmalu jame — v razdalji ca 60 m od preže — skrbno ovohavati tla, nato se spusti na kolena in leže v travo. Čez kako minuto mu priče glava lezti proti tlom. Iz radovednosti rahlo zapivkam. Srnjak počasi dvigne glavo in jo obrne proti meni. Imel sem občutek, da gleda na prežo, točno v mene. Kmalu mu glava zopet prične lezti proti zemlji. Ko jo je imel že skrito med rožami, zopet tiho zapivkam. Glava se zopet dvigne in ponovno sem začutil, da srnjak gleda nepremično v mene. Ko mu glava v tretjič zgine med travo, sem ga pustil počivati. Nočilo se je. Nepričakovano izstopi iz nasproti ležečega, dobrih 200 m oddaljenega gozdiča, srnjak in se prične pasti proti meni in proti počivajočemu srnjaku. S pomočjo daljnogleda sem ga prepoznal kot mlajšega šesteraka, s katerim je počivajoči srnjak letos že nekajkrat obračunaval. Ko se je mlajši srnjak bližal počivajočemu na kakih 50 m, se nenadoma pokaže glava z rogovjem iz trave in hip nato že stoji stari srnjak in gleda nepremično v prišleca, ki se še vedno pase. Sunkoma pa obstane tudi mlajši srnjak in ostrmi. Le za hip sta se pogledala in že se je mlajši pognal v beg, starejši pa za njim. V bliskovitem teku dohiti begunca in mu med dirom zada krepak sunek v desno stegno, da je bežečega močno zaneslo in bi bil skoraj padel. Ko jih je zakrilo jelševje, sem previdno zapustil obršnjak, da bi me ne opazila srna z dvema mladičema, ki se je pojavila na travniku. V ranem jutru 14. avgusta sem videl s preže še tretji zaskok v letošnjem prsku. Počasi je začel prsk slabeti, vendar sem še 21. avgusta ob 19. uri videl srnjaka, ki je v drncu mrzlično vijugal po travniku in iskal srno. Po 25. avgustu sem pa le redko videval srnjake pri dnevni svetlobi. Poiskali so si varna zatišja, kjer so se odpočivali. Zvečer so izstopili le še v trdem mraku. Ivan Peterlin Lovski krst nad Savico Dr. Fran Brumen Mnogo je bilo truda, preden je dobil dovoljenje za zlatorogovo kraljestvo. Duhovne in materialne priprave so bile velike. Kako ne. Saj mu je celo leto rojilo po glavi, da bi mu že skoraj med sivimi lasmi pognali rožički — prav taki, o kakršnih je toliko sanjal. Oba koledarja, oni v uradu in tisti doma na visoki omari v kuhinji, sta bila počečkana z najrazličnejšimi načrtnimi oznakami. Kakor nekoč v bataljonskem štabu, tako do podrobnosti je bil načrt izdelan. Nič ne sme ostati nepremišljeno. Končno se je zgodilo. Nekaj dni pred določenim dnem je bilo dovoljenje napisano. Oddahnil si je. Sedaj sta preostali samo še dve skrbi, da bi bil zdrav in, da bi Jože dobil mulo, ki mu bo pomagala navkreber. Bil je namreč že priletnejši, vojne vihre in gestapovski izrodki so mu zrahljali živce; tudi s srcem ni bilo vse v redu. Napisal je pismo v Staro Fužino. Tam nekje pod Studorjem čepi prijazna bajtica Jožetove tašče. Tam se ob takih prilikah oddahne. Tudi letos bo treba prenočiti, če bo muhasto bohinjsko vreme kaj ponagajalo. Nezaželeno odpovedno pismo ni prišlo. Jutri torej odpotujejo. Pri sosedovih si je izposodil še eno budilko, tako da sta bili naravnani dve. Pa ne bi bilo potrebno, saj ni mogel spati. V polsnu so se prikazovale vse mogoče pošasti in med njimi na strmem pobočju nad Trtovo dolino mogočen gams. Cim bolj je naraščala odločitev za strel, tembolj se je rogač odmikal, da je bil še komaj s pogledom dosegljiv. Brž ko se je cev povesila, se je zopet prikazal lepo stoječ in ves bleščeč v jutranji zarji na skali. To se je ponavljalo. Trpljenje je bilo veliko. Začelo se je plazeče vzpenjanje. Nikjer nobenega zaklona, nikjer nobenega naslona. Že je omagoval. Naenkrat je zrasel pred njim odrešilni grmiček, lepo zelen in košat in še močna vodoravna rogovila, dobra za naslon Naslonil je. Križec v dajnogledu je plesal okoli gamsa, ki je postajal čedalje bolj nejasen, dokler končno ni izginil. Prebudil se je. Srce mu je loputalo, sopel je in resnično bil znojen. Vse, kot na pravcatem zalazu. No, prvo dejanje je končano, si je mislil, si obrisal znoj, se obrnil in skušal zopet zadremati. Nič. Misli se nezadržno zapletajo: prejšnja leta je bilo že večkrat brez uspeha, sedaj se pa niti v sanjah, noče več posrečiti. Huda bo. Neizprosno je prilezla prva budilka na naravnani kazalec in pozvonila tako močno, da so zabolela ušesa. Žena sicer ni godrnjala, zadovoljna pa vendar ni bila. Tudi on je najbrže malce zadremal, ker nič točnega ni vedel o zadnjih minutah. Pozvonila je še druga ura. »Kaj ropotaš, saj vendar čuješ, da lije kot iz škafa, je resno pripomnila dobra polovica. Stopil je k oknu, pogledal v temačno nebo, dež je lil. Na blatni ulici so se lesketale luže v prebujajočem se dnevu. Težko se je odločiti. Doma je vse pripravljeno, tam je vse pripravljeno, Jože čaka. Pa kaj Jože, on bo že počakal. Mula je pripravljena z goničem. Koliko komplikacij. In še neprespana noč. Če preloži, bo vse isto, toda brez mule verjetno in še ena neprespana noč povrhu. — »To je pokrajinsko deževje, ki sega gotovo daleč prek slovenskih meja; ne veš, koliko dni bo trajalo, odnehaj, pošlji telegram, da si preložil za nedoločen čas,« je svetovala predobra polovica. Zvrnil se je na postelj in sladko zadremal. Končna in trdna odločitev je prijetnejša, kot pa negotovo pričakovanje brez upa zmage, je najboljša meja med prestalo skrbjo in bodočnostjo. Kljub temu ni spal niti eno celo uro. Vstal je, pohitel na pošto in odposlal telegram: »Pridem jutri z istim vlakom«. Drugo noč se je ponovilo domala vse z neznatnimi spremembami. Prvi neprespani noči se je pridružila še druga. »Ali morate odnehati, ali pa oditi, da bo zopet mir v hiši!« se je zglasil svetovalec, ko sta drugo jutro zabrneli obe uri. Lilo je še bolj kot včeraj. Odpravili so se hitro. Trije možaki, dva velika nahrbtnika, ena puška in trije dežniki so se pomikali proti postaji. V tistem času so imeli na obisku prjatelja Fraser-ja iz Škotske. Bil je prijeten suhljat možiček, dolgega obraza, vitkega telesa, sinjih oči in je imel velik star vojaški nahrbtnik z železnim okovjem, da je bil skoraj sam težji od vse naložene Foto R. Marenčič prtljage. »Spomin na British Army«, je pojasnil. Profesor je bil po poklicu in mu je bilo vse prav. Odpeljali so se z motornim vlakom, da je šlo bolj naglo. Postaje so brzele mimo oken in motoma pesem kolesja je kmalu uspavala sivega junaka, ki se je prebudil šele nekaj pred Ljubljano. »Kaj, ali še vedno lije?« je s krmežljavimi očmi pobaral. Prebasali so Se na gorenj ca. Kmalu po tretji postaji je zasijalo sonce, ki se je le tu in tam nekako sramežljivo skrilo za koprenaste oblake. Vožnja je bila običajna. Na Nomenjski postaji je pripekalo toplo avgustovo sonce in ljudje niso vedeli nič o dežju. Oprtali so si nahrbtnike in kmalu se je avtobus ustavil ob Jezeru, tam, kjer je nekoč svetil Sv. Janez. Jože je čakal sam, namesto z mulo pri Zlatorogu. »Včeraj je bilo vse pripravljeno, telegram sem dobil šele zvečer, ko sem se vrnil domov. Mulo in vse boste plačali, danes gremo peš.« Pridružil se je še en velik nahrbtnik in vreča s prepečencem. Dragoletni taksi jih je potegnil do blizu slapa Savice, od koder so napravili novo, položnejšo pot do koče pod Podrto goro. Vsi trije spremljevalci so bili kavalirji, vsak si je naprtil nahrbtnik, sin še povrhu puško in so jo sedaj že veselo mahnili navkreber. Po dve in pol urni hoji so prispeli do znane prijazne koče, ki čepi na majhni glavi pod Plešami in Podrto goro. V zahajajočem soncu obžarjena je bila sedaj še lepša kakor v sanjah. Posamezni macesni in bolj košate smreke so v lahnem vetru prikimavali v pozdrav. Izmučeni obraz se mu je zjasnil, sivi lasje so nekam lepše legli čez teme. Z ostrimi daljnogledi so oblizali vsa pobočja in previse: nekaj kozarije v Trto vi dolinci, Pleše so prazne. Skromno so povečerjali, polegli in zaspali. Doseženi cilj, blaženi mir in angelski zrak sta nudila dober počitek na čistih slama-ricah. Ob pol štirih je zazvonila žepna budilka in že so koračili v nočni rosi po rahlem vzponu proti Trtovi dolini. Tam, kjer v navpično steno vsekana pot zavije okrog skalnate glave, mu je letos že bolj sproščeno polzela roka ob napeti žici. Ni bilo več toliko strahu. Pri dveh bukvah je zadnja točka, odkoder je treba pregledati teren, da ne bi kako prezrto kozle prezgodaj začelo piskati. Vodnik se je previdno stopajoč spustil po golem pobočju naprej. Brez besedi so mu sledili. V planinah, kjer vlada tisti spoštljivi pramir, kjer je še danes vse tako, kot je bilo pred tisočletji, prevzame človeka neko posebno razpoloženje, ki je morda še najbolj podobno nekaki pobožnosti. Vse, način govora, odnos do sočloveka, hoja, vse je nekam svojevrstno in smotrno uravnano. Zdi se, da noben pomenek ni potreben, okolje samo daje tiha navodila in posnemanje tistega, ki je priznan kot vodnik, je povsem spontano. Dospeli so do macesna. Spoštljiva točka ob ne preveč mogočnem drevesu z malo grmičaste podrasti za zaklon. Uravnano je primerno sedišče, za naslon je poskrbljeno. Od tod je bil v teku vekov obsojen že neštet krivorogač. — Tiho so presedeli cele ure. Sredi pregledne goličave so se že prvo jutro predstavile mnoge mamice z enim ali celo z dvema mladičema, letošnjim in lanskim. Na levi, visoko nad njimi se je pojavil starejši kozel, ki pa je bil mnogo predaleč. Kmalu nato se je pojavil drug samotar, tik nad ruševjem, na poti proti solnici. Tudi ta je bil predaleč. Sonce je že močno pripekalo, rogači so se počasi pomikali v senco. Prva sta izginila oba starejša možaka... Globoko pod prežo je ležala nad Bohinjskim jezerom krasna sinja preproga, ki je bila videti finejša, kot najžlahtnejši baržun. Na robovih se je počasi zapogibala in neslišno polzela navzgor po pobočjih, kot da bi jih božala. Lovska zamaknjenost je jela ponehavati in prebujala se je človeška narava, ki misli tudi nase. Odšli so počasi proti koči. Ker je vodič vztrajal pri Trtovi dolinici, se je popoldne vse še enkrat ponovilo. Drugo jutro je bila na ogled sama kozarija, samotarja se nista več prikazala. Po popoldanskem počitku je nastopilo usodno četrtkovo popoldne. Zopet Trtova dolinica. Odločili so se za majhno spremembo. Razdelili so se v dve skupini. Sin in profesor sta ostala na stari preži pri macesnu, sama sta se pomaknila nekaj niže in v vmesnem grmičevju napravila novo postojanko. Posekala sta tudi veje, za razgled na oddaljeno pobočje pod Migovcem. Že sta potekli dve prazni uri, ko je ob petih pokazal Jože v Jeziku, na obeh goličavah pod stenami Migovca, po enega samotarja: »To sta starejša kozla, brez spremstva.« Celo uro ga je nagovarjal, da bi jo mahnila preko doline na nasprotno stran. Ob šestih se je vdal. Tokrat je šlo hitro. Nista smela zamuditi. Iztrošeno srce mu je nabijalo, sapa je bila težka, znoj je lil z vsakega lasu, volja pa je bila trdna. Jože je bil stalno toliko pred njim, da se nista zgrešila. Kmalu je dobil znamenje, stoj. Jože je splezal na glavičasto vzpetino, opazoval in precenjeval. Vrnil se je in stisnila sta se za kriven-často bukev, ki je stala na takem mestu, da je bil gams delno viden skozi listnato streho. Tudi za naslon nekako bo. Minevali so dolgi trenutki. Jože je molčal, dokler Franjo ni pripomnil, da verjetnost presega zgolj možnost za poskusni strel. Jože zopet dolgo ni odgovoril, ker ni mogel razčleniti zavozlanega stavka. Lov na gamse je pač disciplina, kjer ni nobene akcije brez povelja, kaj šele strela. »Streljajte!« je kratko, toda bolj priporočljivo zaukazal Jože. Srce je jelo zopet nabijati in poganjalo je kri v glavo, da se je pogled meglil. Križ v daljnogledu je plesal okoli gamsa. Oddahnil se je in na novo zajel sapo. Križ se je počasi umiril na levem pleču. Kazalec se je premišljeno in počasi krivil. Razleglo se je med stenami gorskih velikanov, kakor rezek grom. Praprebivalec skalnatih višav se je opotekel nekaj skokov v levo nizdol in omahnil na prod tako, da mu je lepa glava obležala na zelenem obrastku. Ko sta nemo stala ob mrtvem črnem svatu, ki je s srepim, ugaslim pogledom skozi že za-megleno roženico zrl v sinje nebo, je ura kazala četrt na osem zvečer. Franjo je bil vidno ganjen ob pogledu na nedolžno žival. Jože je brez besed pomočil ruševo vejico v rdeče solze in s pogrebnim glasom izrekel čestitko. Še isti večer so proslavili lovski krst nad Savico, po starem običaju. Drugo jutro, ko so se lovci poslavljali od planin, je stal na skalnatih pobočjih Pleše velik trop pogrebcev v črnih suknjičih. Očitajoče in nemo so zrli za mrtvim tovarišem. Jože še nikoli ni videl toliko gamsov v teh stenah... Bili smo v gosteh Kakor že več let sem, so nas tudi letos za Dan republike povabili člani LD Videm na svoj elitni lov, na lepo in ravno polje pod Libno in v Vrbino. Hladno jutro in oblačno nebo, zastrto s temnimi oblaki nista obetala kakih posebnih užitkov. Sicer je pa vreme izpremenljivo. Zavihal sem si zato krajce moje »nepremočljive bunde« in jo veselo mahal na postajo. Tovariš Miha me je že čakal. V nabito polnem vlaku smo komaj še našli prostora. Vlak je imel skoro uro zamude. Zdržala sva, saj lovci moramo biti s potrpežljivostjo čez in čez namazani. Vlak je končno le ganil. Na prvi postaji, glej naše »sotrpine«. V Vidmu-Krškem smo že od daleč videli gručo ljudi v zelenih oblekah in s svetlikajočimi se belimi znaki za klobukom. Stisk rok in pozdravi so dokazovali iskreno lovsko srečanje s starimi znanci. Iz oči je vsem sijala želja, da doživimo lep dan, mnogo lovskih užitkov. Ura je kazala blizu devet, ko nas je starešina domače družine ponovno pozdravil. Nakazal je smer pogona, opozoril na previdnost, pojasnil, kaj lahko streljamo in za kaj bomo morali plačati kazen, pojasnil način lova, določil krajne lovce ter nam želel dober pogled. Šestdeset ljudi se je premaknilo v levo in desno. Sredina je morala dolgo čakati, da so naše ogromne škarje segle od Stare vasi nazaj do tovarne in zopet naprej dol do Save. Ze po prvih sto korakih je pričel neenak boj med nami, mrkimi in oboroženimi ljudmi in divjadjo, ki nima drugega kot svoje majceno življenje. Dolgouhci so se dvigali zdaj tu zdaj tam in bežali na vse strani, največkrat naprej. Streli so padali kot v »turških časih«. Zanimivo je bilo gledati, kako se je iz teh naših pihalnikov najprej pokadilo, nato se je zajček prevalil in končno smo čuli strel. Tu in tam so se dvigale kite jerebic in fazani, povečini le samice. Mi lovci smo pazili le na zvezo naprej in nazaj ter na prostor pred nami, če se bo tam kaj zganilo. Včasih smo obstali, prenesli kako povelje od ust do ust in zopet krenili. Vreme je bilo zelo ugodno, čeprav se je enkrat ponujal rahel snežec. Spomnil sem se na lanski 29. november, ko nas je na Krškem polju mrzla burja neusmiljeno prepihala do kosti, da so nam kar šklepetale. Letos je bilo zelo prijetno. Srca so nam kar drhtela ob stalnih klicih »tiro« in «varda«, zdaj levo, zdaj desno. Smrt je grabila bedne zajčke, ki so se zvijali in prekopicovali, da so kazali svojo srebrno barvo. Včasih pa je kateri srečno odnesel pete. Prebil je »fronto« lovcev, čeprav je padlo »mimo« siromaka dosti šiber. Bežeče smo z veseljem opazovali, se šalili iz njih in jim dajali korajžo. Spremljali smo jih, dokler niso prišli na varno. Prenekateri pa je na tej poti v prostost opešal, se obrnil na hrbet, malo pobrcal ter »počakal«. Ob koncu prvega pogona smo strnili škarje; zaprli krog in s tem vsak izhod. Streljali smo le še navzven in pregnali vse, kar je teklo ali letelo. Kar sredi travnikov smo se zbrali k odmoru, posedli in s tekom pridno segli v svoje brašno. Tovariši iz okoliških goric smo imeli s seboj nekaj zelenk letošnje odlične kapljice, ki »oživlja žile« in kaj bi se branili, romale so iz rok v roke. Gospodar je štel uplenjeno divjad, ki je ležala v vrsti, blagajnik pa je zbiral po 10.— dinarjev za vsak zgrešeni strel. Ni povedal, koliko je bilo črnih pik, videti pa je bilo, da je imel obilo dela. Tudi šale ni manjkalo. »štab« je medtem izdelal načrt nadaljnjega lova. Krenili smo nekateri ob Savi do meje, nato smo gnali nazaj od meje in v desno tja pod Libno ter ob progi proti Stari vasi. Po šestih urah pogona smo lov končali in se zbrali. Starešina nas je pohvalil. Rezultati so pokazali, da je ob »uničujočem« ognju, vsem prizadevanju in trudu padlo 60 zajčkov, nekaj fazanov in jerebic. Všteti so bili še zajci, ki so že opoldne romali s kurirjem na Videm v hotel »Semič«, da nam jih pripravijo za večerjo. Starešina nas je pozval, da smo izkazali poslednjo čast skromnim nedolžnim bitjem, ki so ležala tam pred nami. Prosili smo mater Naravo za oproščen j e, v naših srcih ni bilo sovraštva. Oton Mikulič Foto L. Briški Zajec ima rad mir, zlasti pozimi Veliko govorimo in se pogovarjamo na' sestankih in na pogonih, da je v naših loviščih premalo zajcev in kje je vzrok. Po dolgoletni praksi menim, da nam je naš dogouhec za primerno nego zelo hvaležen in da ne bo nikdar zapustil lovišča, če skrbimo v revirju za mir in red. Zajec namreč zelo ljubi mir! Večkratno vznemirjanje in preganjanje s psi ga najbolj odtuji stalnemu bivališču. Zato je nujno, da skrbimo v lovišču, da pokončamo in zatremo klateče se in bevskajoče potepuške pse po poljih in gozdovih. Ti namreč v glavnem prepode zajca iz rednega bivališča! Ko gremo ob prvem snegu v lovišče, namečimo sredi polja in po možnosti na gozdnih obronkih vejice mehkega lesovja, vmes pa odpadke in odrezke sadnega drevja. Če bomo tako uredili lovišče za našega dolgouhca, bo rad ostal med nami v naših loviščih in nam bo potem v jeseni nudil zabavo in lovski užitek. Ravno tako je pa treba ravnati s krmišči za fazane in jerebice, da jih dobro prezimimo in obdržimo v lovišču. Skrbimo zato, da bodo ta krmišča že precej pred ostro zimo postavljena, da se perjad na nje že prej navadi. Tone Korošec Usoden dvoboj Predzadnjo nedeljo v avgustu 1959 sem se odpravil v Rovte, kjer sem obiskal starega lovskega tovariša, Markčevega očeta. Seveda sva si imela mnogokaj povedati. Nato je naročil pastirju, naj me pelje dol v Plaze, v dolinico med Rovtami in Poljšico, kjer da bom nekaj videl. Ljubkost pokrajine in pa lepo vreme sta me spravila v dobro razpoloženje. To pa mi je, kot bi odrezal, prešlo, ko sem se znašel na dnu dolinice. Lastnim očem nisem mogel verjeti, da sem sko- raj pohodil na stezici ob potočku dvoje srnjačjih okostij. Hrbtenici sta bili še celi, ležali sta v isti črti, med njima pa je bilo le toliko praznine, da bi jo mogli izpolniti glavi z vratovoma. Kakor dva ogromna bela črva, ki se pripravljata na spopad, sta se mi zdeli ti dve hrbtenici, ta borna ostanka nekdanje lepote in moči! Med tem, ko so bile nožne kosti v glavnem še skupaj, so bile manjše razmetane naokoli. Markčev pastir, ki me je bil pripeljal na kraj, mi je povedal, da je našel lobanjo z rogovjem in mi jo je, ko sva se vrnila, pokazal. Po rogovju je bil lep plemenjak. Med tem ko je bila prva lobanja blizu okostja, pa doslej druge lobanje kljub ponovnemu iskanju ni bilo mogoče najti. Verjetno jo je odnesla lisica. Da je prišlo do tako tragičnega konca obeh srnjakov, je po mojem mnenju vzrok borba v prsku. Zelo verjetno sta se zapletla z rogovjem in se nista mogla razkleniti. Za to domnevo govori tudi dejstvo, da ležita hrbtenici približno dva metra od grma, kjer je steptana zemlja na gosto pokrita s kosmi odgnite dlake, na mestu pa, kjer hrbtenici sedaj ležita, dlake ni! Zato je morala že razpadajoča kadavra, ko je bilo drobovje že povsem izžrto, potegniti v sedanjo lego kaka močnejša žival. Vsekakor velja najti še drugo lobanjo, da bi se mogla dognati oblika rogovja, kar bi nedvomno prispevalo k dokončni osvetlitvi tega dogodka. Stanko Lapuh »Krmne« živali ščitijo divjad Splošno je znano, da se gu-gutka ali turška grlica že okoli dvajset let množično seli z vzhoda proti zahodu. Ker predstavlja ta vrsta grlic, ki izvira iz Indije, obogatitev evropskih vrst leteče divjadi, so jo v nekaterih evropskih deželah zaenkrat zaščitili, da ji olajšalo nemoteno naselitev. Gugutka je že vsa povojna leta stalna divjad po Jugoslaviji. V zadnjih letih so lovci opazili, da so gugutke često plen ujed, zlasti kragulja in skobca. S tem ta grlica posredno ohranja stalež fazanov, jerebic in prepelic, ki jih ujede težje uplenijo kot na pol krotko grlico. S to ugotovitvijo so lovci načeli vprašanje, ki so ga ribiči že zdavnaj rešili: problem krmne živali. Ugotovljeno je, da orel tam, kjer najde dovolj svizcev, ne preganja v toliki meri planinskih zajcev in gozdnih kur kakor v področjih, kjer svizcev ni. Dokazano je tudi, da je v letih, kadar bukev, hrast in lešnik dobro obrede, veliko polhov in jerebov. Polh je »vsakdanja hrana« kun in sov. Če je teh gledalcev dovolj, imajo jerebi mir. V »mišjih« letih ropajo lisice veliko manj domačo in poljsko perjad, ker imajo dovolj miši. ASP Fazani pod domačo kokljo LD Predgrad je v letu 1959 nabavila iz Vurberga 60 fazanjih jajc. Poslana so bila po pošti v dobro pakiranem košu in smo jih prejeli 8. maja. Od prejetih 60 jajc je bilo 7 strtih; ostalih 53 jajc smo 18. maja nasadili trem kokljam in sicer dvema po 18, eni 17. Dve koklji je imel v oskrbi Jože Rade, Predgrad, in sta izvalili 12 keb-čkov in sicer ena 5, druga 7, točno na 21. dan. Koklja, ki jo je imel v oskrbi Matija Kuzma, je izvalila le 3 kebčke in je vse tri pogazila. Vsa ostala jajca, to je 38, so bila neplodna, kar se je dalo ugotoviti po končanem valjenju in pregledu. Kljub dobri oskrbi in negi so kebčki, ki so bili stari po 20 dni, začeli bolehati tako, da so se jim oči zapirale in peruti vlekle po tleh.* Od 11 bolnih' je poginilo 5 kebčkov; za vzrok ne vem. Prosim pojasnila. — Hrana kebčkov so bile v glavnem mravljinčne bube, črvi, kruh in v trdo kuhana kokošja jajca. Kebčki so zelo radi jedli drobtine kruha in kokošja kuhana jajca1. Kruh je bil namočen v kuhano kravje mleko. Fazani, stari 14 dni, so bili po ' 7,5 dkg ter so se prav lepo obarvali. Od teh 7 živečih so se 4 kebčki, prebarvani, že v začetku septembra odtujili in se potikajo po polju. Trije kebčki so že tudi obarvani, odleteli po 1 km daleč, a pridejo dnevno po hrano zjutraj, opoldne in zvečer. Eden bolnih je ozdravel, ima pa nogo pokvarjeno in se ni prebarval. Je bel in črno pikast ter nekoliko manjši od ostalih; mislimo, da je samica. LD stremi za tem, da na vsak način zaredi fazane. Sedaj se fazani drže v glavnem v sadnem vrtu, ki je lisici nedostopen, tako da smo sigurni, da bodo prebili zimo. Jože Rade, Predgrad, Stari trg ob Kolpi Divji lovci na delu S temi vrsticami nimam namena kritizirati stanja v lovišču, v katerem se je to zgodilo. Saj je pri nas podobno, le rad bi povedal, da v mnogih naših loviščih še nismo stopili dovolj trdo na prste divjemu lovu, ki nam povzroča veliko škodo. Že dalj časa sem imel željo, da grem nad srnjaka v Krakovski gozd. Letos se mi je želja izpolnila. Ko sva neko soboto julija šla z gospodarjem družine skozi lovišče, je pred nama na stezi odskočil srnjak, naju v velikem loku obkrožil in se nama hitro bližal z druge strani. Čudno obnašanje srnjaka! Ko se je približal na siguren strel, sem sprožil in po nekaj skokih je srnjak obležal. Ko sva prišla do njega in ogledovala trofejo, sem opazil, da je srnjaku desno oko izteklo in da ima skozi desno uho tri luknjice velikosti šibre št. 4. Pri čiščenju glave sem našel še tri šibre sploščene na čelu, ki niso prebile lobanje. Ker sem srnjaka oddal, ne vem ali je imel šibre tudi v telesu ali ne. Toda to, kar sem videl, mi je bilo dovolj, da sem razumel, zakaj je precej velik srnjak tehtal samo 17 kg. Res je, da mi lovci odkrijemo sorazmerno malo divjih lovcev (nekateri se jih celo boje), res pa je tudi, da so bile kazni, vsaj dosedaj sorazmerno nizke in blage, ali pa se je kaznovanje odlagalo. Tak primer je pri nas. Se jeseni, za časa lova na zajce, je prijavljen zankar, ker je ujel v zanko mlado srnico, a še do danes, kolikor mi je znano, kazen ni izrečena. Nujno je, da se zavzame ostrejše stališče nasproti divjemu * * Po znakih bi bila to avitaminoza (pomanjkanje vitaminov). Kruh za kebčke ni primeren. — Ur. lovu, saj je divjad vendar ljudsko premoženje. Ne moremo dovoliti, da si to premoženje kdorkoli prisvaja zase na nezakonit način in z nezakonitimi sredstvi. P. M. Volkovi na Kočevskem Leta 1957 se je klatilo po naših gojitvenih in družinskih loviščih še 16 volkov. Lansko leto jih je bilo 9 in letos, 1959. 5. Od teh petih je padel na strup, položen po nadlovcu Lojzetu Kovačiču v Kočah dne 22. januarja, en volk samec, star 4 leta in težak 41 kg. Tega volka je Lojze podaril Lovskemu muzeju v Bistri. Računamo, da bo tudi volk, ki ga je streljal lovec Mladen, poginil. S tem bodo na Kočevskem le še trije volkovi. Domnevamo, da je med temi tremi volkovi ena volkulja, vendar tega dosedaj nismo mogli ugotoviti, pa tudi o kakem skotu v letošnjem letu ni bilo slišati. To je uspeh neumornega in požrtvovalnega čakanja na volkove ob vsakem vremenu, ko so streljali nanje, niso jih pa pobrali. Res je, da je več lovcev poročalo, da so streljali na volka in ga ranili, res je pa tudi, da več lovcev, ki so streljali na volkove, a jih niso pobrali, molče in to ohranijo zase, ker se niso mogli postaviti z uplenjenim volkom. Streljani volkovi so bili v največ primerih zadeti, ranjeni in so nekje poginili. Zato se je stalež volkov na Kočevskem zmanjšal in lovci imajo zadoščenje, čeprav nagrade niso dobili. Od 1945. leta do danes je bilo na Kočevskem dejansko uplenjenih 126 volkov: 61 samcev, 39 volkulj in 25 mladičev. Od teh so člani lovskih družin uplenili 37 kosov, lovci gojitvenih lovišč ROG pa 89. V pokončevanju volkov nedvomno prednjači nadvse požrtvovalni nadlovec gojitvenega lovišča ROG Ivan Grajš, ki je uplenil 12 volkov. Pokojni lovec Ivan Cimprič jih je uplenil 10, lovec Jakob Turk 7, nadlovec Avgust Zamida 5, upravnik Lado Švigelj 4, bivši upravnik Ivan Dolar 4, lovec J. Pajenk 4, lovec Jože Ivančič 4, nadlovec Alojz Kovačič 3 itd. — Od članov lovskih družin so uplenili Anton Križman 3, Jože Pintar 3, France Čebin st. 3, Joško Perenič 3, Maks Pintar 3 itd. Kočevski lovci so prepričani, da bodo tudi še te preostale volkove pokončali in če se ne bo kateri priklatil iz sosednje Hrvat-ske ali s Snežnika, se bo vrnil v naša lovišča mir, ki je potreben za nemoteno gojitev divjadi. Za ta uspeh in požrtvovalnost gre kočevskim lovcem vse priznanje, tembolj, ker smo se s tem tudi v ostalih loviščih Slovenije domala rešili volčje nadloge. Drago Bižal Žena — gonjač Bil je pravi zimki dan, kakor jih zna biti dosti v Ribniški dolini — precej snega, mraz in oblačno skoraj do tal. Staremu in sedaj že pokojnemu lovcu Grmeku se je zdelo, da je vreme kot nalašč za na prašiče v Vrtačah. Izza vrat je potegnil svojo kot gad strupeno puško, kakor je vedno trdil, in stopil do Štefanovega Franceta, ki je bil, čeprav še iz prve svetovne vojne, vedno pripravljen stopiti v gozd, posebno v Vrtače. Gazeč ponoči zapadli sneg, sta zavoljo sigurnejšega uspeha stopila še do kovača Toneta. Ta jima je med kosilom povedal, da je dopoldne obsledil velikega divjega prašiča. Bojni načrt je bil brž gotov. Vsi trije strelci se bodo postavili na najbolj verjetne prašičje ste- čine, eden pa bo šel po sledu. Tu se je prvič zataknilo. Kdo naj bo tisti eden, ki ga kot četrtega ni bilo. Vedeli so, da se niti eden sosedov ne bo upal iti po sledu za divjim prašičem, zlasti ne brez puške in v takem vremenu. Iz zadrege jih je rešila Tonetova žena, ki se je ponudila, da bo ona šla pognat prašiča. Ženo so postavili na globok prašičev sled in ji dali napotke, kako naj ravna in kdaj naj krene, oni pa so šli na stojišča. Kmalu je megla pritisnila do tal in Tonetovo ženo je jela zapuščati korajža tem bolj, ker se ji je zdelo, da že malo predolgo gre po sledu. Ko je prišla do gostega, od snega do tal povitega grmovja, je bila’ prepričana, da se je zgubila. In skozi gozd in meglo se je razlegel zategel »Toooneee«. Tone je seveda molčal, ker je bil prepričan, da pride prašič ravno pred njegovo puško. Ker Tone ni odgovoril, je bila žena še bolj prepričana', da se je zgubila in »Toooneee, Toooneee, zgubila sem se,« se je ponavljalo kar naprej. A z mesta se ni več premaknila, ne naprej, ne nazaj, da se ne bi še globlje zgubila.« Lovci so stali in čakali, prašič tudi, ker je menda opazil, da mu tak gonjač, ki vpije na pomoč ni prav nič nevaren. Toneta je nazadnje le ganilo milo klicanje njegove požrtovalne družice in se je tiho zmuznil s stojišča in obšel dolino, da potolaži ženo. Ko jo je nekako prepričal, da se ni zgubila in da naj le gre skozi goščavo, se je vrnil na svoje stojišče. Tam pa, glej ga vraga! Ravno mimo štora, na katerem je malo prej stal, je vodil iz doline globok prašičev sled. Zaklel je, da se je kar sneg usul s smrek, celo pot proti domu pa se je pridušal, »da gonjača v krilu nikdar več.« P. M., Brežice Zankarji Med prvo in drugo svetovno vojno sem bil povabljen od neke, že takrat obstoječe lovske družine v gornji Savinjski dolini, na bra-kado. Ko smo šli na stojišče, sem spotoma opazoval teren lovišča. Obširni igličasti dorasli gozdovi, vmes večje goščave in mestoma tudi skalovit teren je dal slutiti na dober lov. Upal sem, da bo poleg zajcev in srnjadi — takrat je bilo še dovoljeno srnjad streljati na brakadi — tudi lisica v pogonu. Zato sem omenil lovcu, ki je postavljal lovce na stojišča, naj mi po možnosti dodeli lisičje stojišče, ker mi ni za streljanje srnjadi na brakadi. Zelo sem se začudil njegovemu odgovoru češ, da v njihovem revirju ni lisic. Dobil sem najvišje ležeče stojišče. Lovec mi da običajna navodila in že sem sam, vsaj za 2 do 3 ure. Hitro se pripravim, postavim stolček, nabašem puško, odrežem nekaj vejic, ki mi zastirajo pogled, in si ogledam okolico. Stojim na meji visokega igličastega gozda in frate, zaraščene z gostim grmičevjem in travo. V strelni daljavi, to je ca 45 korakov, si zapomnim posamezne predmete, to je štore, drevesa, skale in podobno. To delam vedno, zlasti pa na stojiščih, na katerih stojim prvič, da mi ni treba, ko pride divjad, šele ocenjevati razdaljo. Nato se predam naj lepšemu užitku, čakajoč doživljajev. Ni trajalo dolgo in že mi lovski rog naznani, da se je pogon začel. Čeprav z ozirom na izjavo lovca nisem pričakoval lisice, sem kljub temu bil od vsega začetka pozoren. Nenadoma zagledam lisico, ki jo v drncu briše proti meni. Po strelu obleži lisica na mestu. Hitim jo pobirat. Ker so začeli psi goniti od nasprotne strani, položim lisico na tla in oprezujem; toda gonja se obrne od mene. Zdaj si šele ogledam plen, bila je stara lisica. Okoli trebuha se ji je na begu skozi goščavo ovila neka rastlina. Hočem jo odstraniti in tedaj šele opazim, da je to zanka iz ca 1 mm debele bakrene žice. Bila' je tako močno zadrgnjena in zajedena v meso, da bi na tem mestu lisico s kazalcem in palcem skoraj objel. Rana je bila vsa gnojna in razširjala je strašen smrad. Koliko je morala uboga žival trpeti, preden se ji je posrečilo odtrgati zanko in kako je sploh mogla živeti in prebavljati s tako stisnjenimi prebavili. Vesel sem bil, da sem rešil ubogo žival bednega življenja. Ta grda rana me je tako presunila, da nisem mogel lisice več ogledovati. Šele na zbirališču smo ugotovili, da je tudi brez leve sprednje noge, torej invalid. Ta lisica je bila res menda zadnja v tem lovišču. Še tri leta sem lovil v tej okolici, toda lisica ni padla' nobena več, niti je ni bilo v pogonu. Tudi mi je postalo jasno, zakaj jih ni bilo. Takrat so imeli kožuhi visoko ceno. Lisičja koža je bila več vredna kakor danes kožuh kune belice. Za lepo lisičjo kožo si dobil 800 din in več, za ta denar pa se je dobila že lepa obleka. Zato so se divji lovci z vsemi sredstvi vrgli na lov za kožuharji. Posluževali so se vseh sredstev, tudi najgršega in nečloveškega, to je zankarstva. V pretekli lovski sezoni je padlo v tem lovišču 49 lisic. Al. Kovač — Celje Nenavadno srečanje z jelenom Konec avgusta 1959 sem opazil nenavadne stopinje v našem nižinskem lovišču, v predelu Gradišče. Stopinje so bile najbolj vidne po gozdnih cestah in poteh. Ker sem mislil, da je vodil nekdo tod kako 8—10 mesecev staro tele, nisem polagal več toliko pozornosti, pač pa se mi je sumljivo zdelo, ker ni bilo zraven nobenega sledu vodnika. Ko sem se 6. oktobra t. 1. nahajal v predelu lovišča Okonina s psom Bobijem, mi ga je iznenada zmanjkalo. Klicati ga nisem hotel misleč, da mi lahko prižene lisico, katerih letos nikjer ne manjka. Kakih 100 metrov pod menoj pa kmalu začujem lajež, kakor po navadi laja' doma na kakšnega prišleca. Ker le ni prenehal, stopim bliže. Na 10 metrov od mene je pred psom stal jelen deseterak. Bila sta oddaljena samo tri metre, z glavami obrnjena drug proti drugemu. Pes ga je še kar naprej držal pred seboj z lajanjem. Jelen si pa ni pustil, da bi mu pes prišel za hrbet. Ko pa je Bobi opazil moj prihod, je hotel priti k meni. Tedaj se je jelen zapodil za njim ter se šele komaj tri metre pred menoj ustavil, medtem ko se je pes skril za mene. Pogledal me je po dolgem in širokem, zapihal ter počasi odšel na prejšnje mesto in se tam ustavil. Bobi se je zopet ojunačil, skočil za njim in tam sta manevrirala’ eden naprej, drugi nazaj in obratno, dokler se nisem jaz naveličal gledati. Nikakor pa jelen ni dopustil, da bi mu Bobi prišel od zad. Po tem prekrasnem prizoru sem se usedel na rob ceste in razmišljal o tem edinstvenem doživetju. Uganka mi je le to, odkod je jelen prišel in ali bo ostal tukaj. Osvald Ceh Lovski čuvaj, L D Velenje Koristne sove Lovci se bolj redko srečamo s sovami, ki so živali mraka in noči. Če nas v mraku neslišno preletijo, jim navadno prizanesemo kljub temu, da preganjajo ptice pevke pri spanju. Ugotoviti pa je treba, da je glavna hrana sovjega rodu — miš. Nekdo je dobil v dar mladega čuka in ga obilno krmil. Kaj je mladi čuk pospravil v kratkem času: 47 poljskih miši, 8 hišnih miši, 15 polhov, 12 mladih, še slepih kuncev, 4 slepe mačice, 14 vrabcev. Kdor je gojil bele miši, ve, da jih je polovica ženskega spola, odtod tako silno razmnoževanje. Hišna miš ima na leto 480 potomcev, poljska miš 360, podgana pa celo 860. Tako je čuk pospravil oziroma preprečil razmnoževanje tisočev škodljivih glodavcev. Ti bi uničili nekaj ton uporabnih živil. -C Lisica premagala jazbeca V Lipju, ne daleč od polja je jama, kamor se pogosto zatekajo jazbeci, pa tudi lisice. Tako sem tudi letos večkrat opazil sled v jamo pod steno od lisice in jazbeca. Ko sem nekega dne, ko je zapadel nov sneg, spet opazil stopinje obeh navedenih, je bilo tudi vidno, kako sta se med seboj prepirala in grizla. Prav dobro je bilo poznati medsebojno borbo in pričakoval sem, da bo tu plen. Nastavim pasti in pridem čez nekaj dni pogledat. Opazim, da se je ujel jazbec, ki je bil že na pol ogrizen in požrt od lisice, tako da je bil kožuh jazbeca uničen. Jazbec je bil še živ, ko ga je lisica napadla. Odstranil sem to in ponovno nastavil. Že tretji dan oziroma noč se je ujel lisjak. Čudno se mi pa zdi, da je šla lisica napadat jazbeca. Menda je šlo za stanovanje. Jože Rade Ali nas bo letos spet obiskal? Že nekaj let je na Pohorju medved. Največ se zadržuje v gojitvenem lovišču »Pohorje«. Lansko leto je obiskal tudi lovišče LD Zreče. Proti koncu septembra je slišal Pitrof, kmet visoko na Pohorju, da njegov pes na pragu hiše presunljivo cvili. Ker je pes ved- no bolj zavijal, je vstal in šel pogledat, kaj vznemirja psa. Ko je odprl vrata, je pes ves prestrašen smuknil v vežo. To se je Pitrofu zdelo sumljivo, saj je njegov Valči že starejši in pravi korenjak, tehta preko 50 kg. Stopil je preko dvorišča za skedenj pogledat, kaj bi neki moglo biti. Dvajset metrov pod skednjem raste tepka, pod katero je bilo polno že mednih hrušk, ki jih je medved z veliko vnemo pobiral in jedel. Bila je mesečna noč in Pitrof je ta redek prizor gledal nekaj minut. Potem se je veter prevr-gel, medved je kmeta dobil v nos, malo zabrundal in jadrno izginil v bližnjem gozdu. Drugi dan so v bližini, kjer se je medved gostil, našli izdatno njegovo »posetnico« — za spomin. Naslednje jutro je videl verjetno istega medveda, delavec dve uri od Pitrofa v smeri proti Rakovcu. Od takrat ga ni na konjiški strani Pohorja nihče več videl. Ali je samec ali samica? Kje je prezimil? Na Pohorju je namreč zaradi oblikovitosti tal in geološke zgradbe težko najti primeren brlog za prezimovanje. Ker je medved na Pohorju velika redkost in zanimivost, je Pitrof obljubil, če ga kosmatinec letos zopet obišče, mu bo natresel boljših hrušk, kakor so tepke. Vinko Trupej, Skomarje Piki in Bembi Pred leti, ko je bila huda zima, je mnogo srnjadi in druge divjadi poginilo. Zima se je včasih še podaljšala z novo zapadlim snegom. Prav takrat so zagledali luč sveta mnogi srnji mladički. Nekega dne prinese gozdni dela-lavec v naročju srnjačka, ki ga je našel v zaledeneli strugi. Star je bil približno en teden. Takoj smo ga nakrmili z mlekom in ga položili na listje v nekdanji čebelnjak, ki je v bodoče služil za zavetišče. Bile je popolnoma miren, ker je uvidel, da mu nudimo le pomoč. Tisti večer smo dobili še drugega, starega nekaj dni. Oba sta se prav dobro razumela. Ležala sta tik drug ob drugem. Krstili smo ju za Pikija in Bem-bija. Dnevi so potekali in srnjačka sta rastla kakor konoplja. Začeli so jima rasti rožički in začela sta se skušati, kdo je močnejši. Ko smo ju krmili, sta se včasih povzpela prav na rame. Nekoč pa jima je prostor postal premajhen, želela sta na prosto v gozd. Spustili smo ju, saj smo vedeli, da se bosta ob prvi napovedi želodca vrnila. In res, prvi dan ju ni bilo, drugi dan pa so na začudenje prišli trije. S sabo sta pripeljala srnico. Z mlekom v roki sem jih klicala v vrt. Polna steklenica je privabila, da sta v skokih stekla k meni. Šele čez čas je srnica vsa začudena odšla v gozd. Potem sta po svoji volji hodila domov spat. Postala sta že velika. Včasih sta se sprehajala kar po cesti, ali pa iznad ceste opazovala mimoidoče. Ko sta prišli mimo dve deklici, se je eden v skokih pognal proti zadnji, se parkrat zapodil vanjo in jo podrl v obcestni jarek. Od takrat je imel posebno piko nanjo in vedno jo je hodil čakat na tisti ovinek. Kadar je šla mimo, se mu je že na' daleč izognila. Ce pa se je kdo norčeval iz njiju, sta mu z obrestmi vrnila. Nekega dne sva s sosedom, ki je tudi lovec, napravljala drva blizu ceste. Srnjačka sta se ves čas pasla blizu naju. Ni bilo dolgo, ko je prišla mimo ženska in ju klicala na cesto. Klicu se je eden seveda takoj odzval. V dolgih skokih je pritekel k nji. Na žalost mu ni imela kaj dati, zato se je obrnil in se dvakrat prav pošteno zapodil ženski v zadnjico, potem pa prav počasi odšel k svojemu tovarišu, ki ga je s štora ponosno gledal. Največji pogum sta imela na ženske in otroke. Ker pa je tik hiše cesta, bi taka zabava postala lahko nevarna. Nekega dne so prišli ponju in ju odpeljali na Bled. Težko smo sc poslovili od njiju, jima podali še roko in želeli srečno pot. Tončka Trček, Jezersko Lov na lisice v januarju* Gani LD Juršinci so lani (1958) opazili, da imajo v svojem lovišču precej lisic in s tem v predelih, kjer se lisice zadržujejo, sorazmerno manjši stalež divjadi. * Objavili smo zato, da pokažemo kakšen ni lovski način jamarjenja. Ur. Ker v jeseni lovci zaradi preobilnega dela niso utegnili, so si jih prihranili za zimske mesece. Dne 16. januarja so se zbrali trije že starejši lovci, da si malo pobližje ogledajo lisičja skrivališča. V gozdu nedaleč od glavne ceste Juršinci—Ptuj so našli pravo lisičje naselje. Našteli so okrog trideset lisičjih jam, ki so bile deloma uglajene in povezane med seboj. Lasje so jim vstajali, pred očmi pa so jim že skakale lisice in vsak zase se je veselil privlačnega a težavnega lova. Da so bile v tem gozdu lisičine, so sicer vedeli, da pa so se tako razširile, jim niti na misel ni prišlo. Drugo jutro so se sešli že navsezgodaj z motiko ali krampom. Okrog njih je venomer skakal in se jim dobrikal izkušeni jazbečar Lord. Spustili so ga v prvo jamo. Ta je bila prazna. Pred drugo jamo je že kar zunaj zalajal in se pognal vanjo. Iz jame se je zaslišalo renčanje in ropot. V daljših presledkih je Lord tudi zalajal. Borba v jami je bila huda in nasprotnika nikakor nista mogla drug drugemu do živega. Lord je najbrž sprevidel, da je trud zastonj in je prisopel iz jame, češ: »Kaj stojite, pomagajte raje.« Ker je bila zemlja zmrznjena in bi bilo kopanje težavno, so natlačili v jamo starih cunj in nekaj kosov žveplenega zaklada, ki se rabi za žveplanje sodov. Ko so vse to užgali, so jamo zadelali z zemljo in kamenjem. Zdaj so šli preiskovat še druge jame, toda v nobeni ni mogel Lord najti lisice. Ker je bilo že tri popoldne, so se nameravali vrniti domov. Jamo, ki so jo zadimili, so nameravali odkopati šele drugo jutro. Lord je med tem časom hodil iz jame v jamo. Kar nenadoma so začuli njegovo lajanje globoko v jami, pa so ugibali, če morda ni to tista lisica, ki so ji že prej zapečatili usodo, pa je morda le še našla izhod, da se reši strupenega dima. Lord je napadal vedno močneje. Ker so domnevali, da ima jama izhod, so naredil tako kot s prejšnjo. Prepričani v uspeh, so se zadovoljno vračali proti domu. Veliko zadovoljstva je bilo dugo jutro, ko jim je pes privlekel iz vsake jame lisico, še z večjo vnemo so se lotili preiskovanja lisičin, ki so bile v okolici. Največ dela je imel seveda Lord. Tudi ta dan so zakurili v eno jamo, ki jo je Lord prepoznal, da je naseljena. Zelo pa' so bili presenečeni, ko jim je Lord naslednji dan privlekel iz nje velikega jazbeca. Njegova koža je bila žal brez vrednosti, ker je bila na več krajih ožgana do mesa. Jazbec je pač v sili iskal rešitve tudi v ognju. Naslednji večer je šel M. Roušl čakat lisico k luknjam. Splezal je na drevo. Toda to noč ni imel uspeha, drugi večer pa je podrl lepega starega lisjaka. Jože Slodnjak, Bodkovcl p. Juršinci Dva roparja namesto petelina S tovarišem F. S. iz lovske družine Griže sva odšla 4. maja t. 1. zvečer na Gozdnik z namenom, da drugi dan poskusiva na divjega petelina. Že zjutraj ob drugi uri sva jo mahnila iz lovske koče proti Gozdniku in sva po slabi uri prilezla do starega bukovja z redkimi smrekami, kjer je dom divjega petelina. Ker je bilo še zgodaj, sva se vsedla na podrto smreko, čakala in poslušala1. Nič se ni zganilo, le taščica se je oglašala. Tiho sva lezla naprej vse do Malega vrha, kjer naju je pozdravil s svojim bokanjem srnjak. Lezla sva naprej proti Velikemu vrhu. Po nekaj korakih sva že slišala pod vrhom klokanje divjega petelina in začela sva naskakovati. Po tretjem naskoku je petelin sunkovito obnemel. Presenečeno sva opazila, kako je prečkala težka srna1 med petelinom in nama. Videla sva, da je bila srna do kraja upehana, saj so ji moči že pojemale in iz gobčka ji je molel dolg jezik. Takoj za srno je čez rob pridrvel velik črn ovčarski pes. Strel je vrgel psa vznak, ki se je po drugem strelu potegnil v dolino. Takoj za prvim psom se je pokazal še drugi in tudi temu nisva prizanesla. Vendar jo je cvileč od-kuril naprej. Bila je prevelika razdalja. S tovarišem sva nekoliko počakala in nato odšla za cvilečim psom. Kakih 100 m od strela sva ga našla in tovariš F. mu je dal milostni strel. Vrnila sva se na sled prvega psa in ga našla v zadnjih vzdihljajih na dnu neke grape. Lastnikov psov nisva mogla ugotoviti kljub temu, da sva dobila v pomoč še pomožnega lovskega čuvaja iz Zgornje Rečice. Ko sva se vrnila v lovsko kočo, nama je žena gozdnega delavca K. povedala, da so že večkrat videli take pse in tudi našli ostanke dveh raztrganih srn. Konrad Pevec Redek plen Pri lovu z uharico, ali kako drugo večjo sovo, se nam nudi priložnost za množično pokonče-vanje pernatih škodljivcev v lo- višču. Ta način lova je pravi užitek in redko se vračamo domov praznih rok; zato je priporočljiv, seveda ne smemo biti pesimisti, če nam ne gre takoj »od rok«, Izbrati moramo le dober dan in pravi kraj. Naša družina beleži v tem letu izredno lepe uspehe pri po-končevanju roparic. Preko sto kanj in kraguljev ter veliko število drugih nezaželenih, lovu škodljivih ptic smo uničili. V glavnem po zaslugi uharice in ujete kozače, ki tudi kar zadovoljivo igra svojo vlogo. Kdo izmed članov se bo povzpel najviše na' lestvici uspehov pri pokončeva-nju. roparic, bomo ugotovili ob zaključku lovskega leta. Tu naj pripoveduje prizadevni član naše družine Božičev Tone: »Prepričan, da sem izbral dober dan, jo mahnem s sovo v lovišče. Najprej poskusim na mestu, kjer je že več lovcev imelo uspeh. Nisem se še skril v uto, ko zapivka kanja in se s stegnjenimi kremplji iz zraka približuje sovi. Pomerim in jo v letu zbijem. Komaj nabijem puško, že pomerim v drugo. Tudi ta pade. Nato nekaj minut nič. Opazujoč sovino izredno čudno obnašanje, razmišljam, kaj jo tako vznemirja. Lisica ne more biti, ker sem iz sovinega obnašanja sklepal, da je nevarnost nad nama. Tedaj močno završi, tako, da sem imel občutek, kot bi se zamajala uta. Iznenaden spremljam s puško pri licu to prikazen. Za strel je že predaleč. Tedaj se v ostrem loku zaobrne in njen žvižg mi razodeva, da sem zamudil še eno priložnost. Tudi tokrat se je izkazalo, da je bolje potrpljenje, kot pa strel v negotovo. Na moje veliko začudenje, se veliki ptič usede na vrh v bližini stoječega hrasta. Tedaj se uta res zamaje in po vejah pada s strto perutjo, toda še živ planinski orel.« Tisti dan je Tone uplenil še dva kragulja. Orel, ki pa je redkost v naših krajih, meri čez peruti 1.90 m. Vidič Janko. LD »Mala gora« Kočevje KINOLOŠKE VESTI ODLIKOVANJA Za zasluge na kinološkem polju so bili odlikovani: z zlatim znakom: dr. Lado LOVRENČIČ iz Postojne, s srebrnim znakom: Alojz Lavrenčič iz Cerknice, Jože Borštnik iz Cerknice, Ivan Hegler z Male gore pri Kočevju, Maks Pintar iz Kočevja, Ciril Jasenc iz Kočevja, Davorin Bizjak iz Ljubljane, Miloš Kelih z Bleda, Stanko Valand iz Poljčan, Jakob Orešič iz Slovenske Bistrice, Gabrijel Zupančič iz Ljubljane in Ivan Oprešnik iz Ljubljane. Kinološka zveza Slovenije Tekma Spanjelov v Žalcu Lovska zveza Celje je priredila 11. oktobra v lovišču Žalec preizkušnjo o lovskih zasnovah mladih Špan jelov. Prijavljenih je bilo šest koker Spanj elov in dva špringer špa-njela. Preizkušnje sta se udeležila dva špringer španjela in pet koker Spanj elov, od katerih eden izven konkurence. Vremenski pogoji so bili še dokaj ugodni; bilo je oblačno in zjutraj megleno vreme. V lovišču je bilo dovolj fazanov, nekaj jerebic, a sorazmerno malo zajcev, kar je neugodno vplivalo pri preizkušnji glasne gonje in sigurnosti po sledu, tako da nista mogla biti preizkušena v teh disciplinah dva koker španjela. Opazovalcev je bilo mnogo, znak, da je po prizadevanju Lovske zveze Celje, veliko zanimanje za malega španjela. Vodniki so bili zelo disciplinirani in dostopni za vsak nasvet. Zanimivost je bila starostna razlika naj mlajšega in najstarejšega vodnika, namreč 50 let. Tekmo je spretno vodil tajnik lovske družine Žalec, Ivan Rojc. Tekmo je sodil podpisani, v pomoč pa mu je bil marljivi sodniški pripravnik Slavko Lenarčič. Pravi lovski užitek so nudili z izredno živahnostjo in neumor-nostjo pri iskanju divjadi vsi španjeli in to od začetka do konca tekme. Rezultati tekme so bili naslednji: 1. Koker španjel Boj RMŠK 286, lastnik in vodnik Ivan Ferlež. Boj je izredno živahen pes in ima vodnik dosti posla, da ga drži v rokah. Pes ima odličen nos, je zelo vodoljuben in glasno javi najdeno divjad. Dosegel je 110 točk in s tem 1 b darilo. 2. Koker španjel Boj Hujanski RMSK 256, lastnik in vodnik Milan Klančnik. Pes ima prav dobre lovske zasnove, le pri vodnem delu je odpovedal, kar se bo dalo popraviti. Na glasno gonjo in sigurnost, po sledu ni bil preizkušen, ker ni prišel na dlakasto divjad. Pes je dosegel 64 točk, ni pa izpolnil pogoja glede vodo-ljubnosti. 3. Koker Fatima Soška RMŠK 231, lastnik lovska družina Vojnik, vodnik Bruno Tanjšek: Psica je dosegla v vseh disciplinah pozitivne rede, le v vodoljubnosti ni dovolj izvežbana. Pri doseženih 94 točkah je prejela II. darilo. 4. Koker Felicitas Soška RMŠK 232, lastnik lovska družina Vojnik, vodnik Konrad Prekovšek. Psica ima potrebne lovske zasnove, pomanjkljiva je njena vodo-ljubnost. Prišla pa ni na sled dlakaste divjadi, ker je bilo malo zajcev. Psica je dosegla 73 točk, a pogojev za glasno gonjo in sigurnost po sledu ni izpolnila. Prejela je tolažilno darilo, ne pa III. darila1. 5. Špringer španjelka Jutta Novogorska RMŠŠ 21, lastnik lovska družina Rečica pri Laškem, vodnik Leopold Poglajen. Psica je prejela skoraj v vseh disciplinah kar najboljše rede. Dosegla je 120 točk in s tem I a darilo. 6. Špringer španjel Alko RMŠŠ 13, lastnik lovska družina Laško, vodnik Leopold Maček. Alko ima potrebne lovske zasnove, toda zaradi uporabe na brakadah dela bolj kot gonič in ne kot šarivec. Dosegel je 73 točk, a zaradi ne-vodoljubnosti ni prejel darila. Lovska zveza Celje je dala lepa darila vsem vodnikom, ki so dosegli pogoje, ostalim vodnikom pa tolažilna darila v obliki knjige Naši psi. Da je španjel uporabnostni. pes v malem, je bilo že večkrat pisano v našem glasilu LOVEC. Začetek in konec pa je pri špa-njelu disciplina »dol«. Na dolg pisk mora španjel, če ga hočem' imeti res v rokah, pasti v lego »dol«, kakor, bi udarila vanj strela. Prav tako, če vodnik dvigne roko ali če dvigne puško k licu. Tudi na glasno povelje »dol« mora iti v to lego. Le na ta način bom imel psa v rokah in mi bo iskal v dosegu puške. Potrebna je seveda tudi primerna oprema. Ovratnik in jermen, da psa opr-čimo ter piščalka, da ga kličemo ali zadržimo v legi »dol«, če gre predaleč. Vsekakor je Lovska zveza Celje napravila lep korak naprej, da je lovce zainteresirala za pasmo šarivcev. Saj je španjel že po razmeroma skromnem' šolanju uporaben lovski pes. Mimo tega je majhen, ne rabi veliko prostora, je zelo inteligenten in ljubek spremljevalec lovca. Julij Koder Tekma Spanjelov na Ježici pri Ljubljani Za končno izpolnitev plana kinoloških prireditev je Lovska zveza Ljubljana priredila dne 24. in 25. oktobra 1959 tekmo mladih in starejših Spanjelov za ugotovitev lovske zasnove. Žal je bil odziv skromen in smo se sešli le z vodniki, ki se res zanimajo za malega uporabnostnega psa. Prijavljenih je bilo 5 koker španje-lov in 1 špringer španjel. Tekme so se udeležili 1 špringer španjel in 4 koker španjeli. Peti koker je izostal, ker je vodnik obolel. Lovišče Ljubljansko polje — Rožnik, ki ga upravlja Lovska zveza Ljubljana, je polno divjadi, zlasti fazanov ter jerebic in zajcev. Lovišče služi samo za šolanje lovskih psov in za tekme. Vreme je bilo še kar ugodno, deloma sončno in nekoliko vetrovno, a zemlja izsušena. Nekaj rose je delo psov v jutranjih urah olajšalo. Tekmo je vodil ing. Milovan Pleskovič in se sam izkazal tudi kot dober vodnik. Sodila sta Jože Škofič in podpisani. Kot sodniški pripravnik je sodeloval Slavko Lenarčič. Rezultati tekme so bili naslednji: 1. Koker španjelka Britta von Purschgang RMŠK 86 a, lastnik in vodnik dr. Bogdan Kurbus. Psica je v vseh disciplinah prav dobro izvežbana, lepo donaša perjad, glasno javi najdeno divjad in je sledoglasna na dlakasto divjad. Poleg tega je vodoljubna in jo ima vodnik v rokah. Dosegla je 118 točk in prejela I b darilo. 2. Koker španjelka Bariča Soška JRŠK 35 V, lastnik in vodnik ing. Milovan Pleskovič. Bariči ni nobena goščava pregosta, zlasti kadar začuti divjad v njej. Glasno naznači vse, kar ji pride v nos in kar spodi. Prav tako lepo do-naša pernato divjad, je vodoljub-na in seveda tudi poslušna. Dosegla je 120 točk in s tem I a darilo. 3. Springer španjel Don von Wolfstein JRŠŠ 65, lastnik in vodnik, Anton Cvenkel. Don je zelo vodoljuben in tudi v šarjenju je že dokaj izvežban. V splošnem pa pes še ne ve zakaj ima nos in kaj je njegova naloga. Utrditi mu je treba tudi korektno donašanje mrtve divjadi. Dosegel je 85 točk in II. darilo. 4. Koker španjel Robi JRŠK 248, lastnik in vodnik Marijan Tavčar. Robi je bil drugič na tekmi, a ni videti napredka. V vodo ne gre. Pes ima vse lovske zasnove in prav dober nos, toda ni dosledno izšolan v vseh disciplinah. 5. Koker španjelka Bistra RMŠK 209, lastnik Vlado Kozak, vodnica Dana Kozak. Bistra ni bila učena v lovišču, zato ji manjka sleherna praksa. Ima pa potrebne lovske zasnove. Dosegla je 55 točk, čeprav psica ni bila nikoli v lovišču in ni bila seznanjena z divjadjo. Lovska zveza Ljubljana je dala za vodnike lepa, praktična darila. Prireditev je skladno in disciplinirano potekala. Zal je med lovci tako malo zanimanja za delo tega malega uporabnostnega psa. Upajmo, da bo prihodnje leto v tem pogledu bolje. Julij Koder TEKMA GONIČEV V TRBOVLJAH Lovska zveza Trbovlje je priredila tekme goničev o naravnih zasnovah, meseca oktobra 1959 v lovišču »KIPE« v Trbovljah. Na to tekmovanje se je odzvalo kar lepo število vodnikov z goniči. Prednjačile so lovske družine iz oddaljenih krajev, slab pa je bil odziv naših bližnjih lovskih družin. Vreme za iskanje zajca je bilo zelo neugodno. Predvsem so suha tla in prah od tovarne cementa zahtevali od psa izredno dober nos, kajti po kratkem iskanju je imel pes poln smrček prahu in s tem je bil onesposobljen za nadaljnje delo. Delno je bil tudi vzrok, ker še niso bili psi v lovni kondiciji. Zato psi niso prišli na zajca in tako so izpadle ocene v gonji in glasu. Edini pes, ki je gonil zajca, je bil BRKAČ MKG ri 131 S, vodnik Rudi Mlakar, Trbovlje, 131 točk; sledil mu je ABI, vodnik Ivan Marn, Zagorje; nato TEKUN, vodnik Leopold Jurgel, Loka pri Zidanem mostu in pes VOHUN, vodnik Mirko Vrtačnik, Dole pri Litiji. Pri iskanju po krvnem sledu so se pokazale pomanjkljivosti in jasno se je videlo, da1 naši vodniki premalo vadijo goniče za tako potrebno delo. V bodoče bo treba več pažnje za šolanje goniča. Kako je uspešna dobra šola za krvni sled, nam je pokazala in nas prijetno presenetila komaj 5 mesecev stara psička DIVNA, last Dominika Kužnika. Njen vodnik je bil priznani zasavski dreser goničev Zdravko Jager. Zaradi nujne potrebe šolanja psov se bodo vršili tečaji za vodnike. Upamo, da bodo zasavske družine imele razumevanje in je želeti, da bi vsaka družina poslala po nekaj članov na ta koristni tečaj. Cas in kraj tečaja bo pravočasno objavljen v LOVCU. Lojze Brvar, okraj, kinolog LZ Trbovlje PRIJAVLJENE PARITVE Lovski psi: Nemški kratkodlaki ptičarji: El ga JRPki 3533 - Pik Smar-nogorski JRPki 1491, leglo je bilo 22. decembra 1959. Vzreditelj profesor dr. Stane Valentinčič, Ljubljana, Titova cesta št. 25. Braki jazbečarji: Mira JRBj 831 — Bor JRBj 877, leglo bo 14. januarja 1960. Vzreditelj Leopold Brezovšek, Borovnica, Breg 29. Cuka Poljčanska JRBj 548 — Bur-schl aus dem Kuppergrund JRBj 625, leglo je bilo 24. oktobra 1959. Vzreditelj Anton Kotar, zoboteh-nik, Poljčane. Lovske zveze ponovno opozarjamo na pravočasno predložitev plana — koledarja kinoloških prireditev za lovsko leto 1960/61, do 15. januarja 1960. Kinološka zveza Slovenije PO LOVSKEM SVETU Lisica premagala risa Februarskega jutra se je lovec Peter Kolomainen iz Karelske oblasti odpravil na lov. V gozdu je prišel na lisičjo sled. Kmalu se je sledu lisice pridružil večji sled risa. Oba sta vodila vzporedno vse do roba gozda, kjer sta se združila. Ko je lovec napravil še kakih dve sto korakov skozi močvirje, je zapazil na snegu nekaj temnega. Prišel je bliže in našel mrtvega risa. Žival je imela samo na vratu manjšo rano. Sneg naokrog je bil steptan in poškropljen s krvjo. Od tod naprej se je vlekel čez močvirje lisičji sled. Pri zasledovanju lisice je našel tu pa tam v sledu po kakšno kapljo krvi. Tako je hodil po sledu še kake štiri kilometre in končno opazil na polju lisico, ki je lovila miši. Ko ga je lisica opazila, je za trenutek obstala, potem pa skočila v gozd. Tako je lovec, ne da bi oddal strel, prišel domov z bogatim plenom. Iz »Ohota«, St. A. Gojitev plemenitih kožuharjev v Gornjem Altaju V ugodnih lovskih predelih Gornjega Altaja vzgajajo divjad plemenitega krzna: sobolje, vidre, norke, severne veverice, lisice in druge. Po večletni prepovedi lova na sobolja (Martes zibellina) in množičnih ukrepov za aklimatizacijo in reaklimatizacijo te živali, se je število soboljev v zadnjih letih izredno povečalo. Samo v pretekli lovski sezoni 1958/59 so pridobili in zbrali desetkrat več soboljih kožic, kot so jih dobili v zadnjih sedmih-osmih letih. Veliko pozornosti pa so lovci in nameščenci lovske uprave posvetili aklimatizaciji amerikanske močvirske vidre. Ta se je naselila skoraj v vseh za njo ugodnih predelih, tako da je Gornji Altaj postal svojevrsten rezervat, kjer se vsako leto polovi na stotine teh živali za naselitev v drugih oblastih Sovjetske zveze. Op. prevajalca. — Amerikanska močvirna vidra (Mustela vison) je v Ameriki znana pod imenom mink. Je manjša od navadne norke (Mustela lutreola) ali od sibirske norke (Lutreola sibirica). Navadno norko poznajo naši krznarji pod nemškim imenom Nerz. Minkovo krzno je pa bolj mehko in gosto ter izredno dragoceno. Tako stane n. pr. ženski plašč iz tega krzna nekaj milijonov din. Zadnje čase gojijo minka tudi v Skandinavskih deželah. Iz »Ohota«, St. A. Gonja na jelene in »Liga proti surovim športom« Kakor povsod v Evropi, se je tudi v Angliji pričela jesenska lovna sezona. V Angliji je še vedno zelo priljubljena' gonja na jelena. Angleška »Liga proti surovim športom-« se že vrsto let bori proti takemu načinu lova, pri katerem jelena goni trop psov goničev, do popolne izčrpanosti. Letos, je liga poklicala na pomoč znanost. Lastniki velikih fevdalnih lovišč v grofiji Devonshire so prejeli pisma z naslednjo vsebino: »Če boste še nadalje gonili jelene, vam bomo to preprečili. Razpolagamo s praškom, ki bo vaše pse motil pri iskanju in zasledovanju, ne da bi jim škodoval.« Pisma so močno razburila britanske fevdalne lovce, ki ne dopuščajo, da bi jim kdo kvaril stoletno tradicijo. Ko pa so nekega dne priredili tako gonjo, in so se lovci, gonjači in dolgonogi psi goniči že zbrali na lovišču, da na znak poiščejo in gonijo jelena, se je pojavila skupina ligašev obeh spolov v razni starosti. Zaščitniki jelenov so bili preskrbljeni z najavljenim praškom. Ko so gonjači spustili pse, le-ti niso iskali in sledili jelene, marveč so ostali pri ligaših in prijazno repka joč ovo- havali njihove žepe. Lovci tisti dan niso gonili nobenega jelena. Recept za izdelavo ominoznega praška drže ligaši v tajnosti. Kdaj bo konec lova na ptice pevke? Kulturna javnost vsega sveta je pričakovala, da bodo v Italiji vsaj omejili vsakoletni milijonski umor ptic pevk. Vendar se to ni zgodilo. Italijanska vlada je množično klanje ptic pevk celo sankcionirala. Lani je italijansko ministrstvo za kmetijstvo izdalo odredbo, po kateri je dovoljen lov ptic s stalnimi in tudi s prenosnimi mrežami, ki je bil že nekaj let prepovedan. Razlog je baje politične narave. Stranka, na katero se naslanja kmetijsko ministrstvo, je mnenja, da ne .bi kazalo odreči se volilnih glasov nad 800 000 volivcev-ptičelovcev, kolikor jih Italija premore. Kakor poroča organ švicarskih lovcev, »Diana«, cenijo število ptic pevk, ki jih ti »lovci« leto za letom pomore, na 80 do 100 milijonov. Moritev ptic pevk so v Italiji celo še dalje industrializirali in jo izpopolnili tako, da uporabljajo v novejšem času najsodobnejše naprave za vabljenje ptic. Take naprave so magnetofonski trakovi z zvočniki, ki posnemajo ptičje glasove. Postavljajo jih okoli mrež, v katere vabijo potujoče jate. ASP. Divji racak — osemnjastkrat ujet Redko smolo je imel neki racak v ZDA. V svojem življenju je bil natanko osemnajstkrat ujet. K sreči ni prišel niti enkrat pred lovčevo puško, marveč so ga vseh osemnajstkrat ujeli uslužbenci Zavoda za obročkanje ptic v državi Minnesoti. Prvič so ga ujeli leta 1949. Že takrat je bil popolnoma dorasel. Obročkali so ga in izpustili. V preteklih devetih letih so ga ujeli še sedemnajstkrat, ga obročkali z novim obročkom in zopet izpustili. Zadnjič so ga ujeli letos spomladi. Preverili so njegovo identiteto, mu pritrdili nov obroček in ga ponovno izpustili. Pri tolikih doživetjih z ljudmi je famozni racak postal kar krotek in se mrež in lovcev že skoraj nič več ne boji. A. S. P. Zaščita ptic v ZDA Končno so tudi v ZDA uvideli potrebo zaščite nekaterih ptic, in sicer koristnih in škodljivih. Tako so v državi New York, ki je najbolj naseljena1, izdali zakon, po katerem so odslej zaščitene štiri vrste ujed in sicer: velika uharica, kragulj, kanja in orel. Doslej so tak zakon sprejeli v osmih od 50 držav, kolikor jih imajo ZDA. A. S. P. Foto Stane Lenardič IZ LOVSKE ORGANIZACIJE Osma medpokrajinska konferenca deželne lovske organizacije Štajerske in Koroške, Pokrajinske lovske organizacije Trsta, Gorice in Vidma (Udine) ter Lovske zveze Slovenije, 14. novembra 1959 v Ljubljani. Od Štajerskega deželnolovske-ga združenja so se udeležili: Deželni lovski upravnik dr. Richard Kaan, namestnik deželnega lovskega upravnika Mr. Alfred Trou-sil; od Koroškega lovskega združenja: Deželni lovski upravnik dr. Werner Knaus, okrajni lovski upravnik iz Beljaka Franz Pinter; od Pokrajinske lovske zveze Trsta: Predsednik dr. Mario Doleni podpredsednik Egon Jensen; od Pokrajinske lovske zveze Gorice: Predsednik nadzorstvenega sveta dr. Guido Nibrant, član Gilberto Barnaba, August Ledri; od Pokrajinske lovske zveze Vidma: Predsednik Osvaldo Gentili, Vmberto Paravano; od Lovske zveze Slovenije: Predsednik dr. Jože Benigar, podpredsednik Ivan Ferlež-Milan, član nadzornega odbora dr. Milan Dular; od uprave gojitvenih lovišč LR Slovenije: direktor Zan Hrovat, namestnik direktorja Drago Grmek in upravniki lovskih gojitvenih področij Niko Fabjan, Franc Bezovšek, Lado Švigelj; od Lovske zveze Kranj: Miloš Kelih, Cene Beznik; od Lovske zveze Gorica: ing. Marijan Šebenik. Konferenci je predsedoval in vodil posvetovanje predsednik Lovske zveze Slovenije dr. Jože Benigar. Vsi zastopniki so podali izčrpna poročila o stanju lovstva in divjadi v njihovih deželah ter poudarili potrebo po takih sestankih za ohranitev divjadi, zlasti v obmejnih pasovih. Po poročilih je bil na pobudo deželnega lovskega upravnika dr. Richarda Kaana sprejet tale soglasen sklep: Lovske organizacije vseh udeleženih dežel morajo v bodoče med seboj pismeno izmenjevati vse važne podatke, med drugim lovsko statistiko, velikost in število revirjev, revirne sisteme, lastna lovišča, število lovskih upravičencev, to je lovcev, stalež divjadi po značaju posameznih lovišč, prehodno divjad, številke o odstrelu, število poklicnih lovcev in pomožnih lovcev, število članov posameznih lovišč, divje lovstvo in vse druge zanimive podatke, ki bi pripomogli k boljši orientaciji. Končno je deželni lovski upravnik za Štajersko postavil temeljna načela, Jci so neodvisno od oblik in meja držav danes dana za lovstvo in sicer: 1. Naloga sleherne kulturne države je, da skrbi na svojem področju za ohranitev staleža in gojitev divjadi ter na področjih, revnih z divjadjo, zaredi naravnim pogojem ustrezni stalež. 2. Te naloge more država prevzeti in izvršiti le, če načelno omogoči slehernemu dostojnemu in zdravemu državljanu izvrševanje lova, to je, da sprejme pravice in dolžnosti lovca. 3. Le tisti more postati in ostati lovec, ki je lovsko izobražen in izprašan in ki se v svoji lovski dejavnosti podreja ustreznemu nadzorstvu. 4. Le revirni sistem, v katerem je za določeno področje odgovorno določeno osebje, jamči za izpolnjevanje navedenih nalog, ob upoštevanju zakonskih in lovskih pravil. 5. Samoupravljanje po dolž-nostni zvezi, ki povezuje vse lovce dežele (pokrajine), je najustreznejša oblika za izvrševanje teh kulturnih nalog. To je tem bolje rešeno, čim več avtonomije da država tem zvezam lovcev. Dr. Milan Dular se je zavzel za to, da naj vse zadeve lovstva pripadejo avtonomiji lovskih organizacij. Tudi ta stremljenja je treba medsebojno izmenjavati. Konferenca je razpravljala tudi o lovskem turizmu in škodi na divjadi s povoženjem. Prihodnja konferenca bo v novembru 1960 na Koroškem. Upravni odbor LZS je imel 7. nov. 1959 svojo drugo sejo. Na tej je obravnaval med drugim osnutek za novelizacijo Zakona o lovu in stavil svoje izpreminje-valne predloge k tekstu. Odobril je program za 8. medpokrajinsko lovsko konferenco za 14. nov. v Ljubljani (glej poročilo o konferenci). Določil je odlikovanja članom za Dan republike — 29. november (Lovec št. 9), in potrdil sestavo komisij (Lovec št. 8). Imenoval je novi upravi za gojitveni lovišči Ljubljanski vrh — Vurberk in Žitna gora ter sklenil, da se tiskajo ustrezni propagandni lepaki za zaščito poljske perjadi za vso Slovenijo. Z letom 1960 je odpovedal v smislu sklepa zveznega občnega zbora, jamstveno zavarovanje pri DOZ, med tem ko kolektivno nezgodno zavarovanje članstva ostane. Formira se sklad za lovsko biblioteko za izdajanje lovske literature. Skupen lov lovske družine Ponikva in Šentjur je organizirala LD Šentjur dne 18. oktobra kot otvoritveni letošnji lov v loviščih obeh družin. Cilj tega lova je bil spoznavanje lovcev med seboj, spoznavanje načina lova v eni in drugi lovski družini, kvalitete psov goničev in politična manifestacija ob praznovanju 40. obletnice SKOJ-a in ZKJ. LD Vransko, ki je 1956 zgradila svoj lovski dom pod Menino in ga 1958 elektrificirala, je ob 60- letnici organiziranih slovenskih lovcev na Vranskem razvila 2. avg. 1959 svoj družinski prapor. Udeležba na lovu je bila 95 %>, torej vsega skupaj 37 članov obeh lovskih družin. Zaradi dobre organizacije je padlo toliko zajcev kot še nikoli. Po kratkem premoru se je lov nadaljeval na področju LD Ponikva. Uspeh je bil nekoliko slabši zaradi utrujenosti psov, ki so v tej sezoni prvič gonili. Vreme je bilo zelo suho in povrhu vsega še vetrovno. Ker je bil skupen lov posvečen obletnici Partije in SKOJ-a, je tovariš Kuntarič prikazal borbo partije od ustanovitve do danes, predvsem pa v težkih predvojnih letih in za časa NOB. Pravilno Je, da se tudi mi lovci spomnimo in počastimo to obletnico na pristen lovski način. Gigantska zmagovita borba 40-tih let je za nami. Zato se spominjajmo vseh padlih borcev in jih ob tej priliki počastimo. Imamo pa veliko nalogo in zato se v naših vrstah vzgajajo mladi lovci — naraščaj, ki bo dovršil delo na zgradbi našega lovstva. Gorjup Zvestoba lovskega psa Vreme je bilo deževno in bur-ja je brila čez Prokletije, skoraj gol planinski venec med Skadar-skim jezerom in Jadranom. Čeprav je kot domačin poznal nevarnosti v primeru nagle ohladitve zraka, se je lovec Vat Malja odpravil 14. januarja v planino, da bi uplenil kakšno kuno zlatico, ki v tem brezpotnem gorovju niso redke. S seboj je vzel samo svojega balkanskega goniča. Januar je najboljši čas za lov na kune, ker postane kasneje njihovo krzno manjvredno. Pred odhodom je Vat Malja doma povedal, da je njegov cilj Babino polje, kjer je lani uspešno lovil. Nenadno pa se je vreme sprevrglo. Naletaval je sneg in pokril gozd in skalo. To je bilo ugodno, ker so sledovi v snegu izdali nahajališča dragocenih kožuharjev. Kaj se je dalje godilo, je samo domneva. Vat Malja je verjetno močno utrujen dospel do izvirka na Miličini ravnini. Tu se je usedel, se okrepčal in odžejal in od težavne hoje izčrpan zaspal. Iz spanja se nikoli več ni zbudil. Vat Maljina družina je takoj drugi dan obvestila Ljudsko milico, ker je pogrešani obljubil, da se vrne še isti večer. Patrola je krenila na Babino polje in načrtno iskala pogrešanega lovca. Šele tretji dan so miličniki slišali cviljenje in slabotno lajanje psa. Stopili so tja in našli Malja zmrznjenega ob izvirku. Zvesti pes je polne tri dni čuval mrtvega gospodarja sredi zasnežene planine. Lovski tovariš Ivan Hafner umrl Zavratna bolezen nam je tako nepričakovano iztrgala iz lovskih vrst daleč okoli poznanega lovca in kinologa, Ivan-čka Hafnerja. Zapustiti nas je moral v najlepšem času zrelega moža, ko je s polno roko in blagim srcem delil med tovariše svoje veliko znanje in izkustva. Odlikovanja v lovstu in na kinološkem polju so priča njegovega nesebičnega in požrtvovalnega dela. Kot član upravnega odbora LZ Kranj, kot vzoren vzreditelj, vodnik in kinološki sodnik ima mnoge zasluge, da je lovstvo in kinologija na Gorenjskem in v Sloveniji na tako zavidljivi višini. Kljub veliki zaposlenosti je vsakodnevno našel čas, da je pohitel v gozd in na bližnje Sorško polje, kjer je učil svoje varovance — ptičarje. Kot strokovnjak pa ni nikdar odrekel potrebam lovskih družin, ki so ga stalno želele kot strokovnega predavatelja. S tovariško besedo, ki je temeljila na veliki praksi, je znal pridobiti simpatije vseh. Dovolj zgovorna priča temu je številno spremstvo lovcev na njegovi zadnji poti. Z njegovo izgubo je nastala v naših vrstah velika vrzel. Ne bomo pozabili in se bomo še dolgo spominjali vsi lovci, ki smo ga poznali, njegovih odkritih besed in nam bo ostal vsem kot svetel lik poštenega, pravičnega in vzornega lovca. . , __ . ’ ^ Lovska zveza Kranj UMRLI SO: Franc Rudolf, član LD Cajnarje, ustanovitelj in predsednik te lovske družine, je tragično preminul pri izvrševanju svoje službene dolžnosti. Ivan Hoja, član LD Jezersko in njen odbornik od ustanovitve, je bil preko 30 let organiziran lovec ter po svoji lovski pravičnosti in iskrenem tovarištvu znan po vsej Gorenjski. Anton Zupan, star 44 let, član in dolgoletni predsednik LD Dreta, predsednik OLO Mozirje in znani partizan Savinjske doline. Viktor Rudolf, rojen 1901, član LD Črni vrh, Avguštin Rupnik, rojen 1867, LD Črni vrh. Anton Poženel, rojen 1881, član LD Črni vrh. MALI OGLASI Prodam: lovsko puško kaliber 12, petelinko dobro ohranjeno; psico staro 7 mesecev B. J. v odličnem stanju, vzreditelj Jakob Orešič, Slov. Bistrica; dva posavska goniča, stara 5 let. Alojz Hrvatin, Starad 11 p. Podgrad. Prodam 2 ptičarja - mladiča, stara 7 mesecev, odličnih prednikov, cena po dogovoru. Ivo Drofenik, Šmarje pri Jelšah. Prodam 2 nova stroja za metanje glinastih golobov (sistem Greli), 1 stavo za lovljenje dihurjev in pod. roparic (sistem Tri-umpf). Avgust Smole, Kranj, Kidričeva 33. Prodam par zlatih fazanov, Konrad Pevec, Žalec 224. Prodam lovsko puško trocevko petelinko, kal. 16/8 v brezhibnem stanju. Anton Filipčič, Kostanjevica na Krki. LOVSKE LATINSKE IN ŠALJIVE sem se potikal od grma do grma, da bi kaj spodil. Pa ni bilo. Prilezel sem na vrh Stola, ne da bi kaj videl. Kar zagledam na skali pred sabo precej velikega ptiča. Gledava se in med previdnim dviganjem puške, spoznam papigo. Preden sem pomislil, kako je prišla sem gor, me je ogovorila: »Servus Toni, kaj dela pa Katra?« »Jasno, da se mi je puška povesila, ko sem se spomnil na rajno Katrico.« B DOBER DONAŠALEC »Slišal sem, da je tvoj ptičar poginil.« »Je, hvala bogu.« »Kako? Kolikor vem, je bil odličen donašalec« »To je ravno tisto. Ce sem- po zadnjem pogonu prišel pozno domov, je žena metala vame vse, kar je dosegla, moj pes pa je imel dovolj dela, da' je vse to apor-tiral.« »Kaj misliš Edi, je li lov gospodarska panoga ali je šport?« »Kakor je videti, G uštel j, je lov zate pridobitvena ustanova...« Pred nekaj desetletji je živel na Žagi Toni, ki je imel vse poklice in tako je bil tudi lovec. V družbi je rad povedal kako latinsko. Tako je pripovedoval: »Grem nekega jutra proti Stolu na lov. Psa nisem imel, tako da MAJHEN ZAJČEK »Kaj, 400 din za tako majhnega zajčka?« Mesar: »Že, že, ampak vaš ugled! Takega mladička vi gotovo ne bi streljali.« MESA DOVOLJ DOMA Žena spremlja moža lovca do vrat in mu ljubeznivo reče: »Janez, mesa imam za dva dni dovolj doma, glej da ustreliš kakšen kozarec kompota.« NA BRAKADI JE BIL PRVIČ TUDI LOVSKI NOVINEC Vodja lova je razporejal lovce na stojišča, kjer so mirno obstali. Le novinec je na stojišču nekaj mencal, nato pa plaho vprašal lovskega veterana: »Ali je treba na stojišču tudi tako vpiti, kakor gonjači?« Vinko Trupej BILO JE PRED TRIDESETIMI LETI V Slovenskih Konjicah so morali lovski čuvaji pred zaprisego opraviti lovski izpit. Med kandidati je bil tudi znani šaljivec in muzikant Hren, po domače Mav-har. Ko ga je srezki tajnik, kot predsednik komisije, vprašal, kdaj se lahko strelja zajca (misleč na lovni čas), je Mavhar strumno odgovoril: »Gospod tajnik, najlaže ga streljate, kadar pred Vami postavi možica.« In Mavhar je izpit napravil. Vinko Trupej