Stanko Stanič: V mraku.
77
V mraku.
)X6.rak se v celico njegovo zgrinja, mrak objema ulice samotne. On pa tam pri oknu tiho moli, moli . . . »in ne vpelji nas v skušnjavo.«
Doli pod njegovim oknom tihim,
doli v ulicah samotnih, mirnih
tudi nekdo šepeta, oh, morda
moli . . . »in ne vpelji nas v skušnjavo.«
Pa pogleda pater, kdo šepeče,
pa pogleda skozi okno svoje,
pa se strese v duši in zaprosi:
»Reši nas, Gospod, skušnjave, reši!« —
Srci sta se našli v mraku tihem, in topita duši se v poljubih, ustnice šepečejo si srečo. On pa moli: »Reši ju skušnjave!«
Enkrat vendar bi še lahko gledal in pogledal tujki v lepo lice . . . Toda pater je močan: »Proč misli! Reši, Bog, oh, reši ju skušnjave!«
Toda, enkrat le poglej še, pater, enkrat le še, potlej pa nikdar več! . . Tiho odpre okno in pogleda pa pozabi: »Reši nas skušnjave!«
Tisti hip poljubita se zadnjič . . . Oh, poljub, poljub goreči, zadnji! Kaj li ne zveni svarilno patru: »Tebe reši naj Gospod skušnjave!«
Stanko Stanič.