123
TU V TEJ SAMOTI
MatejBor
Tu v iej samoti, nežni in ubogi, nazaj se vračam po sledeh stopinj, katere sva pustila na preproigi ljubezni, ki jo je pretkal spoimiin, da je še lepša ko nekdanje čase, ko sva po nji šla v tisti sanjskii grad, kjer še tak siromak, če ves preda se ljubezni, je nenadoima bogat. In neha biti, če ga tista sila, ki daje mu bogastvo, zapusti. Ne, naju ni — nocoj bova stopila v kristalni grad sred mesečne noči.