Cerkvene zadeve. Zagrebški nadškof. Tri leta so minola, odkar je nmrl kardinal in nadškol Zagrebški Mihalovič. Še le zdaj je dobil naslednika v Senjskem škofu Posiloviču, kakor je to »Slov. Gosp.« v političnem ogledu zadnjič kratko omenil. Nehote se vprašamo, kdo je kriv, da je tolivažna prestolica nadškofijska ostala tri leta brez višjega pastirja? Krivi so Madjari. Nadškola Zagrebškega imenuje s sporazumljenjem papeževim naš svetli cesar. To čast je prejel habsburški vladar od papežev kot osebno pravo. Ogersko ministerstvo je pa z vso silo oviralo cesarja v tem njegovem osebnem pravu. In udano zloglasnemu načelu: cerkev mora biti pokorna državi, protivilo je možem, katere sta želela papež in cesar, ter hotelo nadškofijsko palico izročiti duhovniku, ki bi bil ogerski vladi po volji, kar je toliko, kakor po volji ogerskim Judom in kalvincem. Predlagali so torej cesarju le take može, ki so zagriznjeni madjaroni in sovražniki hrvatskega ljudstva. NadSkol Zagrebški naj bi ogerski vladi le pete lizal in du^ hovnike vzrejeval za madjaronsko gardo po vzgledu prednika Mihaloviča. Zato mu pa ni treba niti kake pobožnosti, niti drugih dobrih lastnostij, katere naj dičijo katoliškega škola! Dober je celo duhovnik Iramason. In res so tudi takega duhovnika vsiljevali cesarju, naj ga imenuje nadškofom Zagrebškim. \ Skoraj tri leta se je ogersko-judovska vlada smelo in predrzno potegovala za bodočega katoliškega nadškofa Zagrebškega. Toda po slavnoznanem škofu Strossraayerju je bil Rim dobro podučen o teh razmerah ter je vrlo odbijal vse nakane ogersko-framasonske vlade. Obv^ljalo je načelo slavnovladajočega papeža Leona XIII., rajši nobenega Skofa, kakor slabega škofa. In Zagreb je je res moral dolgo čakati; naposled pa je dobil pobožnega in učenega nadškofa .1. Posiloviča. Dr. Juraj Posilovič je bil rojen v belovarski županiji 1834. kot sin revnih rokodelskih starišev. Leta 1858 je bil v mašnika posvečen ter se je napotil na Dunaj v Augustinej, kjer je postal doktor bogoslovja. Po dovršenih študijah se je povrnil v Zagreb kot prelekt in učitelj cerkvenega prava v duhovšnici. Na novem Zagrebškem vseučilišču je postal profesor svetopisemskih ved. Dalje časa je bil urednik »Katoliškega lLsta« ter je pomagal ustanavljati naši Mohorjevi družbi podobno društvo sv. Jeronima, za katero je spisal več knjig. Leta 1876 je bil imenovan za škofa v Senju in letos 17. marcija za nadškofa v Zagrebu, kamor pride prve dni meseca maja. Škof Posilovič je dobro znan marsikateremu Slovencu, ker pogosto zahaja, kakor prijatelj njegov vladika Strossmaver, v zdravišče slatinsko. Dal Bog, da bi mogel mnogo let vstrajno delovati v svoji visoki, pa težavni službi za dušni in telesni prid naroda hrvaškega! Letošnji novoraašniki. V mašnike bode letos posvečenih teh-le 16 gospodov bogoslovcev: iz IV. leta: Janez Čemažar iz Selc na Kranjskem, Jožef Janžekovič s Polenšaka, Fortunat Končan iz Zalca, Franc Kovačič iz Veržeja, Martin Pirtovšek od Sv. Martina na Paki, Karol Preskar s Polja pri Kozjem, Alojzij Rožman iz Ljutomera, Alojzij Šijanec od Sv. Križa na Murskem polju, Miha Šket od Šv. Križa pri Slatini, Lovro Šlamberger od Hajdinja, Ernest Trstenjak iz Ljutomeru in Gašpar Zernko od Sv. Križa nad Mariborom. Iz III. leta: Jožef Gede iz Griž, Rudolf Janežič od Sv. Miklavža pri Ljutomeru, Anton Novak iz Šoštanja, Jakob Palir iz Zibike.