Litija. Leop. Podlogar: ^rL sam šteje do 700 prebivalcev, občina Litija pa, h kateri spa- dajo še vasi Breg, Gradišče, Jablanica z Bukovico, Sv. Jurij, Laze in Iz zgodovine kranjskih trgov Tenetišče, okrog 1700 prebivalcev. Za trgom najvedja vas je Jablanica z z Bukovico. n Tjfijo Litijska cerkev sv. Nikolaja, ki ga časti krščanski svet kot patrona brodarjev in čolnarjev, spada kot podružnica v Šmartin pri Litiji. Župnija je obsežna; šteje okrog 5000 duš; oskrbuje jo župnik-dekan z dvema leži na desnem. bregu Save med Ljubljano in Zidanim duhovnima pomočnikoma. Šraartinska župnija se je leta 1395. izločila iz mostom. Savska dolina se od Ziloga naprej vedno zožuje, in od . župnije Št. Vid na Dolenjskem, ki se omenja že leta 1132. Šola v trgu železniške postajc Sava si je reka Sava vre^ala v živo skalo ozko in * Litija je štirirazredna. globoko strugo. Pred to sotesko se razprostira prijazna litijska Pred gradnjo Južne železnice (od Dunaja do Ljubljane, otvorjena dolina, ki prehaja na jugu v 450 tnetrov visoki Sitar}evec, kjer kopljejo vpričo avstrijskega nadvojvode Albrehta 16. septembra 1849) , je bila svinčeni sijajnik in živo srebro. Ob vznožju tcga hriba, kjer so baje že Litija važno pristanišče za savsko brodarstvo. Tu so izdelovali največ Rimljani kopali rudo, stoji lepi dolenjski trg Litija. savskih ladij in v treh vrvarskih delavnicah tudi velike in močae vrvi iz Litija je sedež okrajnega glavarstva za oba sodna okraja: Litija in laške konoplje za vlačenje ladij. Po šestdeset metrov so bile te vrvi dolge, Višnja gora. Glavarstvo šteje blizu do 37.000 prebivalcev; od tch odpade po pet centimetrov pa debele. — Pri Litiji je topilnica za svinčeno in na.litijski sodni okraj približno 24.000, na višnjegorski 13.000. živosrebrno rudo in velika predilnica. Pol ure pod Litijo je vas Šmartin, z lepo in prostorno novo gotsko župno cerkvijo. Južnovzhodno od te vasi je grad Wagensberg, nekdanja lastnina Ivana Vajkarta Valvasorja. Kakor drugi trgi se tudi Litija ne more ponašati s starimi privilegiji ali svoboščinskimi pismi. Iz leta 1778. se hrani privilegij kočevskega vojvode Hcnrika Turjaškega, katerega last je bil trg. S tem pismom oprošča voj-voda tržane tlake, robote, in podeljuje pravico, da smejo tržani svobodno prodajati in voliti svojo lastnino. Drugo pismo je izdal tržanom avstrijski cesar Franc I. (1792—1835) 26. marca leta 1833, s katerim je potrdil trgu pravico do petih sejmov, Lilija je bila nekdaj, kakor vsa Dolenjska, last oglejskih očakov. Leta 1140. je podelil očak Peregrin I. (1132—1161) stiškemu samostanu svojo velekmetijo v Litiji (villam Littae). i Leta 1256. se je mudil v Litiji koroški vojvoda Ulrik 111.(1 256—1269) in obdaroval stiški samostan z zemljišči.2 Trg Litija se je razvil okrog gradu, ki se je imenbval Litijski turn. Bil je last gospodov Wagen. Leta 1587, ga je zamenjal Franc Wagen z Balta-zarjem Werneck za grad Poganik. Wernecki so ga imeli do 1. lr 13,, ko ga je kupil Ljubljančan Jožef Mohorčič. Ta ga je odstopil še isto leto svojim sorodnikom pl. Wagen. Ti so ga prodali sorodnikom Pelzhoferjem, od katerih je kupil graščino Lenart Merharič. Leta 1627. pa ga je prodal spet Werneckom, ti pa že čez tri leta gospodu Bosio. Leta 1633. je zamenjal Bosio litijski grad z Miinchenbergerji za Lanšpreš (Landpreis) v župniji Mirna. V Valvasorjevem času (1689) so imeli v trgu Litiji dvorec Apfal-terji.3 Bivali so pa v Litiji že veliko prej. Leta 1474. je ustanovil Andrej Apfalter na Vačah kapelanijo.4 Leta 1636., 11. aprila, je nastal v hiši Adama Plevnika, ki je stala prav zraven gradu, ogenj. Požar je v kratkem uničil ves trg, le cerkev sv. Nikolaja je ostala. Trg Litija je bil v 16. stoletju last Wagenspergov, pozneje pa last Turjačanov, ki so bili obenem lastniki višnjegorske grajščine.5 Litija je uživala v Valvazorjevem času poleg drugih svoboščin tudi pravico do štirih sejmov.6 Stara grška pripovedka o Argonavtih, ki jih je pripeljal okoli leta 1250. pred Kr. tesalski (Tesalija) kraljevič Jazon z ladjo »Argo« iz Kolhide ob Čfnem morju po Donavi, Savi in Ljubljanici do sedanje Vrhnike, nam priča, da so že zgodaj v prazgodovinski dobi plavale ladje mimo Litije. Da je bila Litija pozneje Rimljanom važna ladjestaja, nam priča ime »Litija« 1 Schumi, U. u. R. B.!. 92. 2 Schumi, U. u. R. B. 179. 3 Valv. XI. 344. * Jllyr. BI. 1840. 97. 5 Hoff. G. v. H. Kr. II. 112. 6 Valv. XI. 343. ^R samo. Izvajajo ga od latinske besede »litus«, ki pomeni breg, pristanišče Hk in ladjestajo. Tako vsaj je razložil to ime že Valvasor (XI. 342), čemur se ni B posebno oporekalo, četudi je vcčina niegovih razlag o naših krajevnih B imenih pogrešna, včasih kar preveč naivna in smešna. B- Do leta 1849., ko je stekla železnica od Zidanega mosta do Ljubljane B in popihala s Save ladje in kričeče poganjače ob nje obrežju, je bila B videti Litija kakor neka naselbina savskih brodnikov. Vsa Litija je živela Bj- ondaj skoraj samo ob brodarstvu. Če ni plaval po Savi led, ali če ni bila B voda prevelika, se je pripeljalo mimo Litije vsak dan po 10 do 15 K ladij, ki so bile večiaoma last litijskih brodnikov. Največje izraed njih so BJ bile po 52 m dolge, 5 m široke in 4 m globoke. Taka ladja je bila brez B krova ali strehe ; imela pa je spredaj in zadai visoka rilca. Rekli so taki B iadji »tombas« ; nosila je po 1000 do 1200 centov. Na vsaki faki ladji je B bilo navadno po 17 brodarskih hlapcev. * B Komaj je pa stekla železnica, je postalo po hrumeči in prej tako B" živi Savski doliai tiho, kakor bi bila prišla v njo kugd. Mnogobrojae B gostilne v Litiji so se hiti o praznile, in trava je začela rasti pred hišamir B kjer se je trlo še malo let prei oblastnih in zapravliivih brodnikov, B tovorhikov, voznikov in popotnih ljudi. Tudi popotnih ljudi se namreč nl B manjkalo, pritoževali so se pa, da so jih brodniki sicer sprejemali na B Iadje; pa ne kot popotnike, ampak kakor blago. Treba je bilo vzeti B vsakemu s seboj — tako so tožili vsi, ki so morali z ladjo naprej — B precejšnjo mero potrpežljivosti, da so dočakali čas, ko se je brodarjem B zljubilo, da so zopet zapustili v Litiji krčme in odrinili naprej. ^m Danes pa slove Litija le še p,o svinčenih in živosrebrnih rudnikih. Bj > Costa, Reiseerinnerungen 1848. 92 (Konec.) U