Ahtjz Žužek: »Ob treh vsta-jamp, da je mleko ob petih že pri cesti.«
Milka Žužek: »Darja in Boštjan prideta vsak dan na obisk. Rada povesta, kaj sta dobila ali doživela novega. Darjo sem naučila štrikati. Rada ju imam, kot svoje otroke, katerim sem zapolnila žirljenje tudi z najrazličnejšimi znanji. Alojz igra harmoni-ko, Metod je odtičen športnik.«
Stane Prijatelj: »Že vse popoldne sant kuham žganje. Včasih smo se zbratt moški, rekli mnogo klenih besed o tem in onem in pokušali vražjo tekočino. Lepo je bilo.«
Soseda sta Anton Petrič in Franc Debeljak. Anton izdehšje metrske kuhabuce s stroji v delavniri, Fraoc pa se rad usede na priročen prijemalec v
hlev in z rezilnikom in strgom obiikuje kuhabike. Pravi, da je v hlevu toph in da je prijetno debiti med zajd in živino.
Ana Prijatelj: »Mladi Ijudje se morajo izudti poklica. S/a ktne-tiji bo verjetno ostal sin. Tudi on bo kombiiural med delom mehanika in kmeta. Zato, da bo kmetlja lahko ndriala.«
OD PODKRAJA DO VELIKE SLEVICE
Lep dan se med iskrenimi ljudmi doživi
Prepira? Ne, ne, le po žensko hoče imeti, pravo besedo na pravem mestu. Da ne bi kmetija in družina zastala. In o sinu Alojzvi,. ki živi na mamini domačiji, z otroki najbližje staršem. Tudi o Metodu, Cirilovem dvojčku, sodniku v Novem mestu smo spregovorili marsikatero besedo. Predvsem zaradi njego-vih izjemnih atletskih dosežkov. A, največ-krat smo omenjali Cirila. Delavca v obratu IGO v Velikih Laščah. Popoldne pa kmeta in zvečer zidarja, tesarja, mizarja..., pa kaj bi našteval. Za karkoli se odloči, da bo naredil, vse mu uspe.
Pri Žužkovih so pričeli lani na pomlad graditi hlev.
»Midva ga ne rabiva, saj že sedaj težko streževa kmetiji, sem mu dejal,« se spomi-nja oče Alojz izrečene besede in doda,« vzemi grunt in nosi sam vsa bremena.«
Oče ni pomišljal. Hitro je prepisal pose-stvo sinu. Hlev je bil iz dneva v dan popol-nejši.
»Vse je ometal sam. Vrata je naredil sam. Ko greva midva spat, gre on delat v hlev. Do polnoči, dveh ponoči,« pristavi mama in pri-da: »Vsi si želimo, da bi januarja vanj posta-vili živino in mlajše pitance. Veliko denarja smo vložili v hlev. Radi bi, da bi se čimprej obrnil.«
Pri Žužkovih je delo potreba in veselje, Na polju, v hlevu, na vrtu med rožami. Vsak dan namenita oče in mati obilo toplih besed in potez sosedovima: Darji in Boštjanu. Med njune besede, misli in kretnje pa se vse krepkeje vriva najtoplejša želja za leto 1983: »Vnuček ali vnukinja. Cirilov.«
Ko sem se prebujal, sem si govorii: »Oh, Stane, Stane, zakaj si se odločil, da v tem hladnem in sneženem jutru odhajaš na najbolj oddaljeni in hribovi-ti del občine. Zakaj se nisi dogovoril o obisku petih blokov, ali dveh stolpnic v središču mestne krajevne skupnosti? ffilro bi opravil delo, pa še zeblo te ne bL«
Ko sem se prebujal.
Povsem drugačnih tnisli sem bil, ki sem se vrnil domov. Preberite reportažo, novoletno reportažo, pa boste izvedeli, kakšnih.
Ljubljana je ponujala snežene krpe po strehah in ob cesti. Z vsakim kilometrom poti proti Velikim Laščam in njegovim zale-
dnim vasem, pa so se ponujale novoletno -razgledničhe podobe v naravi. Sneg. Bel, čist, neopisno lep in mikaven.
Prav gotovo ni bil tak preteklo ponedelj-kovo jutro za šolarje in delavce, ki so hiteli po sobotnem in nedeljskem počitku iz Pod-kraja, Dvorske vasi, Male in Vetike Slevice v šolo in na delo v Velike Lašče in Ljub-Ijano.
Morda pa so si le dejali: »Če se je že pokazal, naj ga saj krepko nasuje. Da bo opravičil svoje ime in slavo med sankači in smučarji.«
Ciril na delu, pogovor o Cirilu
Pospeševalec KZ Velike Lašče Janez Centa me je najprej napotil k Žužkovim v
Podkraj 3.
Podkraj je kot ščepec iz štirih domačij. Za točno 640 metrov je oddaljen od ceste, ki vodi v Dvorsko vas. Razdalja ni velika, a vseeno kmetom s traktorji in priključki pov-zroči marsikatero nevšečnost. Zaradi klan-cev, ozkosti in preredkega posipanja z gra-mozom. Ko bo urejena ta cesta in potegnje-na čez bližnji hrib, bo rešen osrednji vaški problem.
Celo mlekar bo lahko prišel s cisterno v zaselek.
O Žužkovih bomo torej zapisali nekaj stavkov. O 68 letnem očetu Alojzu, ki bi za svoje ravnanje jnorda zaslužil pomembno zadružno priznanje, pa o mami Cilki, ki se bojda že 35 let uspešno prepira z možem.
S pionirji na morje
Nekajkrat se upogne makadamska cesta v levi ali desni zavoj in že smo v Dvorski vasi. Značilni gručasti vasi, v kateri so bite nekdaj gostilna, šola, cerkev. Malo je novih hiš, a obilo neometanih. Petričeva hiša je po obliki - kvadrat - tujek. V njej ob slabotnem očetu in mami živi Anton. Kmet, izdelovalec suhe robe, gasilec, skrbnik vaškega vodovo-da, član odborov in komisij. O življenju ne sanjari, atnpak prime za vsako delo. Doma, v vasi in zadrugi.
»Živinoreja in suha roba sta značilni za naš kraj. 42 hišnih številk ima vas in okrog 160 ljudi prebiva v njej. Turkova teta je z 92 leti najstarejša, Peterlinov oča pa s 87 leti šteje največ let.
Če se ne motim, je Mihetov Miha naj-mlajši v vasi.
Mladih med tednom ni veliko v vasi. Po šolah in v službi so. Nekateri se vozijo od 1. septembra, ko je stekel skozi vas avtobus,, tudi domov.
Ovinke smo morali razširiti, da so pristali vozniki avtobusov, da bodo sedemkrat na dan zapeljali skozi vas. Cesto botno še razši-rili. Tako bo tudi njihovo delo lažje.
Tudi o novi kanalizaciji, pa o asfaltu na cesti in telefonskih priključkih smo govorili. Nekaj smo že prispfevali za telefon,« je zak-ljučil podatke o vasi in vaščanih Anton. Pa smo ga povprašali o njegovem življenju.
»Zakaj sem živinorejec in kmet? Navezan sem na zemljo in staršev ne morem pustiti samih.
Nisem vedno dobre volje. Kmetovo delo je še vedno premalo cenjeno. Zato tudi de-kleta tako nerada prihajajo na kmetije. Nekdaj je bilo na kmetijah po osem, deset, dvanajst otrok. Danes nas je na kmetijah vse preveč fantov, ki smo že dopolnili tride-set in več let.«
Pozimi delate suho robo.    "*      -    ¦¦¦.-¦
»Brez suhe robe ne bi imeli strojev. Zem-lja da premalo. Tudi to delo smo posodobili in se prilagodili tržišču. Včasih je bil naš kraj znan po škafih in čebrih, danes prevladuje izdelava lesenih žlic, palet in gajb.«
Prejeli ste priznanje za dolgoletno delo pri gasilcih.
»Sem. To pa ne pomeni, da z gasilci in pri gasilcih ne bom več delal. V društvu sem šofer in strojnik. Zato, ker sem doma in takoj lahko priskočim na pomoč. Društvo bo prihodnje leto dopolnilo 60 let. 85 članov • ima, za desetino operativcev, pa pionirjev in članic. Oprema je dobra, le dom je premaj-hen.«
Brez vode si ne moremo zamišljati gaše-nja. Ste zato skrbnik vodovoda, ki sega v devet vasi?
»Ko srho ga pred desetimi leti gradili, sem bil v odboru. Pa sem postal njegov skrb.nik. Dela je precej. Najbolj nerodno je to, leer vodovod ni dokončan. To nam je med letoš-njo sušo delalo precej preglavic. Upam, da bomo drugo Ieto uredili tudi drugo zajetje in si tako zagotovili dovolj vode.« "
Ste tudi v vaškem odboru.
»Odbor je delaven in lahko rečem, da sedaj hitreje rešujemo krajevne probleme.«
Kulturnega društva pa nimate.
»Ne. Dvorana bi bila še primerna, nima-mo pa organizatorja. Nekdaj je to delal Anton Virant.«
Žužkov oče in mama iz Podgrada še nista bila na morju. Pa vi?
»Vsako leto peljem za en dan v Crikveni-co gasilce pionirje. To je moje morje.«
Uspešno leto Prijateljevih
Najprej omenijo Turke, Stritarja, bič in kopito. Bojda je Velika Slevica, točneje nje-
na romanska cerkev, po tem najbolj znana po Slovei\iji. Nismo prišli preverjati zgodo-vine, ampak smo želeli ujeti utrip sedanjosti.
Pri Prijateljevih smo se ustavili. V pogo-vor se je vključila mama Ana. Oče Stane je še naprej kuhal žganje. Najmlajša Nuša je kdaj pa kdaj pogledala v hišo, Tatjana in Stanko sta bila v šoli.
Kar nerodno mi je bilo stopiti po novem in  sveže prebarvanem ladijskem podu v
»hiši«.
»Par let smo se pripravljali in letos smo končno obnovili in povečali hišo. Tudi na kmetih, na vasi moramo izboljšati stano-vanjske pogoje. Mladi ne bodo ostajali v starih, vlažnih, temačnih hišah. Pa tudi ne-prijetno je priti mlademu človeku v mesto neurejen. Mesto ne vpraša, v kakšnih pogo-jih živiš, ampak priznava le mestni standard.
Zato še vedno trdim, da je razvoj spregle-dal kmeta. Res dobivamo pomoč pri gradnji hlevov in nakupu strojev ter živine, a za stanovanje in njegovo opremo moraš sam zbrati denar. Pa ni lahko, verjemite mi. Za posodobitev kmetije je danes potrebnih že po več milijonov dinarjev in sredstva se ne pričnejo takoj vračati. Tudi denar je vse dražji, saj so krepko porasle obresti.
• In, če ima gospodar še nekako urejen položaj, je kmetica še vedno močno zapo-stavljena. Sicet pa je to Znano, a vseeno moram spomniti na razmere na kmetih, da. bi jih prihodnje leto uspešneje reševali.«
Uredili ste hišo. Česa ste se še .av.veselili v Veliki Slevici?
»Ceste. Povezala nas je z glavno cesto Velike Lašče-Bloke. Zapi.šite, da- je tokrat občina vredna vse pohvale, Obljubljeno so> izpolnili.«
Sneg je pobelil vašo vas. Silvestrovo bosta z možem preživela doma z Nušo, Tatjana in Stanko bosta šla v disco. Je to podoba dru-žabnosti v današnji vasi?
»Je in ni. V vasi se dobro razumemo. A, vseeno se ne zbiramo več na ličkanju, pri kuhi žganja in drugih opravilih. Mnogi se bodo veselo zavrteli v okrepčevalnici v Mali Slevici. Mi pa smo se odločili, da damo prosto večjima otrokoma in preživimo prije-ten večer doma.«
Če bo ta večer med najživahnejšimi v letu, kdaj pa so najlepša jutra?
»Aprila in maja. Vas je v cvetju, ozračje polni petje neštetih ptičev. Takrat rada vsta-nem pred drugimi vaščani in uživam v pre-bujanju dneva.«                               v
Morda je biia za nekaj stavkov predloga ta reportaža o ljudeh iz najbolj južnega dela naše občine. In, če ste pozorno brali, ste tudi zasledili, da se nihče ni pritoževal nad odda-ljenostjo, zapostavljenostjo, pozabljenostjo, o kateri tako radi govorijo tisti, ki so veliko bližje občinskemu središču.
Morda pa je prav to vrednota, zaradi ka-terega mi ni bifo žal poti v te kraje.
STANE JESENOVEC