© Za besedilo: Ivan Koncut, 2022 © Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru e-mail: volosov.hram@gmail.com spletna stran: VOLOSOV HRAM Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv na naslovnici Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 116997635 ISBN 978-961-7182-03-3 (ePUB) Ivan Koncut Štefanova dolga pot Vas Kobilje obkrožajo zeleni travniki in vzorno obdelana polja ter gozd. Na levem in desnem bregu potoka, ki teče po sredini dolinice, so pridne kmečke roke zgradile svoja bivališča, prelepe kmetije. V vas se pride in odide iz sosednjega Dobrovnika iz dveh strani, obakrat iz gozda. Cesta se nekje sredi kobiljskega gozda razcepi. Če nadaljuješ naravnost, te cesta pripelje najprej preko potočka Čebiš in nato še preko Kobiljskega potoka do križišča. Zavijemo na desno? Naj bo. Pridemo v Malo kobilje. Od Kobilja je oddaljeno kakšnih petsto metrov, v tej skupnosti je samo nekaj hiš, zato takšno, poudariti je treba, neuradno ime. Če se odločimo, da bomo križišče prečkali, bomo čez približno dva kilometra prišli do obmejne stražnice. Zdaj pa proti Kobilju. Na križišču zavijemo na levo. Takoj na desni strani je bilo božje znamenje. Jezus na križu. Vsak vaščan se je, ko je šel peš ali pa se je na vozu peljal mimo križa, prekrižal in zamomljal: hvaljen bodi Jezus Kristus. Moški, ki so nosili klobuk, in to so bili skoraj vsi, so se tudi odkrili. Nedaleč zagledamo prve hiše. Na desni strani njive, na levi travniki, ki jim domačini pravijo pašnjeki, z vsemi mogočimi travami in polni različih barv in metuljev, ki so dajali pokrajini dodaten čar. Se spomnite na razcep v gozdu? Sedaj bomo zavili levo. Nekaj časa se peljemo po cesti skozi gozd, ko se naenkrat cesta prevesi navzdol. Na levi strani se odpre pogled na Martinov breg, ki so mu domačini rekli Semarton, in ki je bil prekrit z vinogradi. Druga sorta grozdja tukaj ne uspeva, kot le šmarnica. Tako so zatrjevali domačini. In ta šmarnica je marsikomu zmešala povezave v možganih. Še nekaj korakov navzdol in pred nami se odpre prekrasen pogled na vas. Spustimo se na ravnico in zapeljemo mimo pokopališča, ki mu domačini pravijo cintor, v vas. Pri vhodu v vas, na levi strani, je lepa nova šola, kakšne tri hiše naprej se nahaja gostilna Pri Gašpariču, katere sosed je učiteljski blok. Nasproti bloka je majhna trgovina, nad katero je majhna dvoranica, zraven nje pa sprejemnica mleka. Še korak naprej in že smo pri vaški cerkvi, ki pa se nahaja tik ob potoku. Zavijemo desno in ko pridemo čez most, takoj na levo, da se obrnemo proti zgornjemu Kobilju. Če bi šli desno po vilici, po kobiljsko je to ulica, bi nas pot pripeljala med njive in čez kakšen kilometer do vinogradov, ki so nedaleč od madžarske meje. Da bi prišli do njiv, moramo mimo domačije, ki so ji rekli Pri Vilicovih. Če želimo priti do konca vasi, moramo mimo starega mlina, ki pa že nekaj časa ne melje. Kmalu pridemo do zadnje hiše in odpre se pogled na obdelana polja, tako na levi, kakor tudi na desni strani ceste. Tem njivam pravijo Turško pokopališče, kajti pri pohodu na Dunaj, je tukaj ostalo veliko število Turkov. Dolga makadamska cesta nas pripelje do sosednje vasi; to je vas Motvarjevci. Število hiš je bilo in je še kakšnih dvesto petdeset. V tej prelepi idilični vasici, tik ob madžarski meji, se je kljub temu da so bili precej oddaljeni od sosednjih vasi, dogajalo marsikaj. Skoraj na koncu vasi, proti jugovzhodu, na levem bregu potoka, proti Malemu Kobilju, je bila lepa kmetija. Tako kot na skoraj vsaki kmetiji v vasi, so imeli tudi na tej v hlevu najmanj dve kravi in vedno kakšnega telička. V sosednjem hlevčku pa tudi pujse in v kurniku kar nekaj kokoši, piščancev in seveda petelina. Na dvorišču, tik ob stanovanjskem delu hiše, ob trnacu, kot so tlakovani del ob hiši imenovali domačini, je bil globok studenec, ki je s kristalno čisto vodo oskrboval družino in napajal živino. Družina ni bila ne velika in ne majhna. Oče, mama in trije otroci. Dve sestri in brat. V vasi so bile družine z več otroki, tudi po sedem ali več jih je bilo. Zelo redke pa so bile družine s samo enim otrokom. Med tremi otroki v njihovi družini je bil najstarejši Štefan. Bil je bister fant. Vsi okrog njega so se strinjali, da je tudi precej nagajiv in svojeglav. Mama je sicer trdila, da je neubogljiv, soseda pa niti za ped ni odstopila od trditve, da je Štefan najbolj poreden fant v vasi, vsaj kar se tiče fantov njegove starosti. Tudi dve do tri leta starejši otroci mu niso segali do kolen. Njegov oče ga je imel rad, saj je njegov sin bil kar spreten in iznajdljiv fant, iz katerega, kot je rad rekel, še nekaj bo. Ko so ga vpisali v prvi razred osnovne šole, se je pričelo. Učitelji so bili obupani. Nič, prav nič ni ubogal. Nikakor ga niso mogli obvladati. Motil je pouk, odhajal je iz razreda in kar precej časa je presedel pri ravnatelju. Najbolj so bili učitelji veseli, pa naj se še tako grdo sliši, kadar je zbolel. Učitelji, ki so ga učili, so staršema, že proti koncu šolanja, v sedmem razredu, brez ovinkarjenja povedali, da komaj čakajo, da iz šole izgine. Ne da se poslovi, ampak da izgine. Po možnosti tudi iz vasi. Niso govorili tja v en dan, zelo dobro so vedeli, kaj jih čaka, saj so poznali njegovega očeta, ki je skupaj s svojim sinom poosebljal rek, ki pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Ampak njegov oče ni bil osamljen primer. Imel je še štiri brate. Hude. Prav takšne, kot je bil sam. Bili so strah in trepet vasi. Kar koli se je v vasi zgodilo, slabega namreč, je vsak brez pomisleka dejal; aha, že spet so bili na delu Ternarjevi. Ker je to zgodba o fantu, ki mu je bilo ime Štefan, a so ga vsi klicali Štef, bomo njegovemu očetu in njegovim bratom najprej namenili dve zgodbi, o katerih je govorila in verjetno še vedno govori vsa vas. Priprave na gostijo. Zgodba, da te kap. Poznali je niso samo na Kobilju, razširila se je tudi po okoliških vaseh in vse do Lendave. Preden opišemo, kaj je ušpičilo pet bratov Ternar, moramo povedati nekaj o gostijah, ki so bile v tistih časih popolnoma drugačne, kot so danes. Priprave na gostijo so bile dolge. Na gostijo so se morali starši, tako od mladoženca kot mladoženke, kot so mladi par imenovali v tej vasi, pripravljati kar nekaj časa. Najprej je bilo potrebno izbrati glavno kuharico. Lažje reči kot storiti, kajti včasih so lahko bili srečni, če je bila kakšna prosta, saj so bile dobre in sposobne glavne kuharice zelo zasedene. Ko so se te skrbi rešili, je šlo s pripravami na gostijo mnogo lažje. Vsi, ki so bili povabljeni, pa tudi tisti, ki to niso bili, so pred gostijo prinesli svoj, tako imenovani, dolg. V vsaki hiši v vasi so imele gospodinje majhen zvezek, v katerega so vestno zapisovale, kaj so na njihovo gostijo prinesli Lacijevi, kaj Ferencekovi, kaj prvi sosedje, in sosedje s konca vasi. Vse, kar so dobili, so morali takrat, ko je bila gostija tam, kjer so bili tudi sami, vrniti. Tudi to so gospodinje vpisale v zvežčič. Lahko da je bila to kura ali mak, maslo, orehi ter lešniki in še veliko dobrot, ki so jih porabili za kuho in peko. Zelo pomembno je bilo, da so kuharice dobile sestavine za peko peciva čim prej. Pecivo je moralo biti pripravljeno nekaj dni prej, kajti kuharice so se morale pripraviti na kuhanje bolj zaresnih jedi. Zaklati je bilo potrebno kure, jih očistiti in pripraviti za peko. Pripraviti je bilo potrebno svinjsko meso, hladne narezke in vse, kar je bilo potrebno za dobro kirêčo župo, kot so rekli kokošji juhi. Juha, ki so jo postavili na mizo zelo vročo, je bila prava poslastica in zelo radi so jo imeli otroci. Na gostiji niso na nič drugega čakali tako kot prav na juho. Vrnimo se malo nazaj, na peko peciva. Pecivo, domačini so mu rekli gostüvanjsko, je bilo pripravljeno tako, da je lahko nekaj dni stalo v shrambi in ni izgubilo nobene svežine, okusa ali mehkobe. Se pravi, da je shrambo najprej napolnila hrana, ki je bila najmanj pokvarljiva in šele na koncu, kakšen dan pred gostijo tista, ki je morala kot prva priromati na mizo. Tako so naredili tudi pri Bukovčevih. Vse, kar je bilo pripravljeno, je bilo v shrambi, ki je bila najhladnejši prostor v hiši. Čakalo je na naslednji dan, ko bodo prav to kot prvo jed na gostiji kuharice s prekrasno vezenimi predpasniki, širokim nasmehom in s pesmijo na ustih, v lepi koloni prinesle pred goste. Točno tako se je zgodilo na vsaki gostiji v vasi Kobilje, le pri Bukovčevih se je vmešala zla usoda. Pravzaprav so se vmešali Ternarjevi fantje. Ko so se lepega, jasnega večera, petek se je že prevešal v soboto, poslavljali iz gostilne gostilničarja in največjega kmeta v vasi, Janeza Gašpariča, se je Mirko, srednji brat, na sredi stopnic ustavil in dejal: »Bratje moji, dobro smo se nadelali.« Govoril je, kakor da bi mu ustnice otekle, klobuk mu je zaradi naglega giba zdrsnil na zatilje, roke, ki jih je želel dvigniti, kakor da bi želel z njimi nekaj povedati, pa so mu znova in znova zabingljale ob telesu. Tudi z ostalimi štirimi brati ni bilo nič bolje. Eden je sedel na prvi stopnici in si z rokami podpiral brado, klobuk mu je zdrsnil čisto na nos. Najstarejši se je s komolci naslanjal na ograjo in počasi drsel proti cesti, predvsem zato, ker se je na njegov hrbet naslonil najmlajši in ga počasi potiskal navzdol. Drugi po starosti je bil še najbolj pri sebi in je vse brate že čakal pod stopnicami, na cesti. »Res ste se dobro nadelali, zato bi bilo najbolje, da se odpravimo domov,« je dejal. »Niti slučajno!« je mahal Mirko in le stežka lovil ravnotežje, »Niti slučajno! Gremo nazaj v gostilno in nekaj pojejmo.« To je slišal gostilničar Janez, ki je še vedno stal za vrati samo zato, da bi, če bi pretila nevarnost, hitro obrnil ključ v kjučavnici. In nevarnost je obstajala, velika nevarnost. Enkrat ga je že izučilo in ni želel, da bi se ponovilo. Ko je bratom pred približno dvema mesecema dovolil, da se vrnejo, in jim seveda pripravil nekaj za pojesti, je to svojo odločitev zelo obžaloval. Bratje so se najedli, naročili nekaj litrov pijače, ki jim je hitro stekla po grlu in seveda, to bi pač Janez vendar moral predvideti, niso želeli domov. Janez si je, v nasprotju z njimi, zelo želel, da se odpravijo. Inventar je bil namreč še cel. »Fantje, lepo vas prosim, zapiramo.« »Ti kar zakleni, da ne bo nihče prišel noter,« je rekel Mirko, grdo pogledal izpod obrvi in narahlo zažugal s kazalcem. Janez ni ravnal modro. Seveda, če gledamo s tega stališča, da so bili v njegovi gostilni bratje Ternar. Z brati Ternar se ni upal bosti noben vaščan, predvsem če so bili v stanju velike neprištevnosti. Ta večer so prav gotovo bili. Ne, ne, Janez res ni ravnal modro. Še enkrat, tokrat bolj pogumno, kajti pogum je potreboval, je dejal: »Zdaj je zares dovolj, dvignite svoje riti in se odpravite domov, jutri moram zgodaj vstati in se nimam časa zajebavati z vami!« Tokrat je Mirko vstal, s težavo, vendar dovolj hitro, da se je stol, na katerem je sedel, zvrnil po tleh. Mirko ga je želel pobrati, vendar se ni mogel skloniti. Zaneslo ga je k sosednji mizi. Najprej je objel mizo in jo želel dvigniti, vendar ni šlo, zato je zgrabil stol, ga prijel za naslonjalo in ga dvignil. »Če se še enkrat oglasiš, Janezek, ti bom ta stol, ja, točno tega, razbil na tvoji lepi plešasti glavi. Potem ti nikoli več ne bo prišlo na pamet, če jo imaš kaj v tej butasti glavi, da bi nas pošiljal domov.« Stol je odložil na sredo gostilne. »Tukaj bo tako dolgo, dokler ne odidemo. Če se ga dotakneš, si mrtev! Si razumel?« Janez se je vdal v usodo. Boljše bo, če bo tiho, kajti bratje so zmožni marsičesa. Usedel se je v kot, se z eno roko naslonil na naslonjalo stola, ki se je že majčkeno majal, in čakal, da se bratje odpravijo domov. Najmlajši je že dremal. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo vsi zaspali. Pijača jim več ni tekla, pogovarjali so se bolj malo, kajti govoriti več skorajda niso mogli, le mahali so z rokami in vsake toliko časa je kateri od njih tako udaril po mizi, da so se nemudoma zbudili. Vendar je bila ta hitra streznitev zelo kratka. Ko je Janez videl, da so zares na koncu z močmi, je poskusil še tretjič. Tokrat z najmlajšim. Vstal je, se napotil do Petra, tako mu je bilo namreč ime ter ga, ker je spal z glavo čisto na robu mize, počasi dvignil, tako da ga je naslonil na stol. Peter se ni dal motiti in je spal naprej. Janez ga je stresel za rame. Peter je čisto narahlo odprl oči in vprašal: »Kdo si?« »Janez, oštarijaš. Me ne poznaš?« »No, če si oštarijaš, bi te lepo prosil za še en literček najboljše šmarnice na svetu.« »Domov bo treba, Peter. Še malo, pa bo jutro. Na vzhodu se že svetlika.« »Dobro jutro, oštarijaš, bodi tako prijazen, prinesi še en liter, ker moram takoj zjutraj na njivo. Če praviš, da se že svetlika. Pozneje ne bom imel časa.« Njun pogovor je naenkrat nič kaj prijazno prekinil Mirko. Naglo je vstal, pograbil Janeza za ovratnik, ga dvignil in ga posadil na šank. »Opozoril sem te, Janez. Opozoril. Lepo, prijazno, gosposko. In glej ga zlomka, nič ni pomagalo. Sem dal stol na sredino gostilne?« Prijel ga je za vrat. »Sem ga dal ali ga nisem? Odgovori prosim!« Še bolj ga je stisnil. »Aha, ne moreš govoriti. Potem pa pokimaj!« se je zadrl. Ker Janez, ne samo da ni mogel govoriti, niti dihati ni mogel, je poslušno pokimal. »To sva razčistila. Zdaj pa povej,« – izpustil je njegov vrat, da mu je Adamovo jabolko kar poskočilo –, »zakaj sem ga dal na sredino gostilne. Na glas, prosim, da bodo slišali vsi v gostilni.« »Ne vem,« je plaho odgovoril Janez. Mirko se je odmajal po stol. »Ne veš? Ti bom pa jaz povedal in to tako, da se ti bo začelo svetlikati v glavi in boš predčasno imel jutro.« Jezno je nadaljeval in ga znova prijel za vrat. »Zato sem ga dal na sredino gostilne, da ti ga bom zdaj, to sekundo, razbil na glavi. To naj ti bo v poduk. Kot prvo. Pustiti nas moraš, da v miru pojemo, kar smo naročili. V redu, to si storil, tu ne vem kakšne zamere ni. Kot drugo. Pustiti nas moraš, da v miru popijemo vse, kar smo naročili. Tukaj si zelo zajebal. Poglej na mizo. Dobro poglej. Je še kaj pijače?« Janez je pokimal. »Kot tretje,« je nadaljeval Mirko ter vedno bolj dvigoval glas, »mojega mlajšega brata ne bo nihče budil in ga pošiljal domov. Razumeš? Nihčeee!!! Niti župnik! Niti sončni žarki!« Mirko je bil od kričanja ves zaripel v obraz, iz ust mu je nekontrolirano tekla slina in komaj se je držal na nogah. Najstarejši brat, Franc, je vstal in ga prijel pod roko. Želel je, da se usede. Mirko ga je odrinil, prijel stol, ki je bil na sredini gostilne, in ga dvignil nad glavo. Zapodil se je proti Janezu. Ta je v strahu, misleč, da lahko Mirko uresniči grožnjo in mu stol razbije na glavi, skočil s šanka in se pognal proti kuhinji. Grožnja je grožnja. Mirko si sedaj več ni mogel privoščiti, da je ne bi uresničil. Zamahnil je in s stolom udaril šank tako močno, da so trske kar letele. Več ni bilo potrebno, vsak od bratov Ternar je prijel en stol. Najmlajši, Peter, ki se je pravkar predramil, je zagnal stol čez šank in s polic je popadala vsaj polovica žganih pijač. Franc je stol zagnal v Janeza, ki je kukal izza vrat kuhinje in se začel križati. Stol je Janeza zgrešil, ni pa zgrešil štedilnika, na katerem je bilo nekaj loncev, ki so kar zleteli po kuhinji. »Fantje, usmilite se, prosim vas, naslednji liter je moj. In jutri bo vse na moj račun,« je kričal Janez. Vendar ni nič pomagalo. Bilo je prepozno. Leteli so stoli, letele so mize, leteli so lestenci, leteli so kozarci in steklenice. Ko v gostilni ni bilo več ničesar, kar bi lahko letelo, so se fantje, ker se niso imeli kam usesti in iz ničesar piti, odpravili domov. Janez je za njimi kričal, krilil z rokami in klical na pomoč dobrega boga, naj poskrbi, da bratje Ternar ne bodo več nikoli prišli v njegovo gostilno. Bog mu želje seveda ni uresničil. Se ja pa zato končala njegova najhujša mora v vlogi gostilničarja. Zato je bil od tega dogodka naprej bolj previden. Tudi sedaj. Samo hrane jim ne daj, si je govoril. Ko je videl, da obstaja možnost vrnitve bratov Ternar v njegovo gostilno, je hitro obrnil ključ v vratih, odhitel v sosednji prostor in od tam skozi okno opazoval dogajanje. Mirko je še vedno imel voljo, da bi se vrnil, vendar so ga bratje pregovorili. »Lačen sem!« je kričal. »Zelo lačen!!!« Peter ga je skušal potolažiti. »Vem, kam moramo. K Bukovčevim. Tam bo gostija. Shramba je prav gotovo polna.« »Polna je, to ti verjamem. Vendar je zaklenjena in dobrote boš lahko vohal samo od zunaj,« mu je odgovoril Mirko in se začel majati proti domu. Peter, ki ga je tudi začela mučiti lakota, ga je skušal vseeno prepričati. »Obstaja možnost, da je okno na shrambi odprto. Vsaj malo, toliko da pride v shrambo malo svežega zraka in da se maček ne more prikrasti noter.« »Če ti misliš, mali, ki si med nami najpametnejši, da lahko pridemo do hrane, ti bom sledil. Kaj pravite, dečki?« »Gremo!« je rekel Franc. In so šli. Do Bukovčevih so morali prehoditi kakšnih petsto metrov in prečkati most, da so prišli na levi breg potoka. Cesta jih je bila polna, prerivali so se in skušali zapeti, ampak jim ni uspelo. Njihovo petje je bilo eno samo dretje. Tu in tam se je v kakšni hiši prižgala luč. Skozi okno so tu in tam kukali ljudje in ko so videli, kdo je na cesti, so šli še enkrat preverit, če so dobro zaklenili vrata. Mirko, ki je bil najbolj pijan, ni točno vedel, kje se nahajajo, še najmanj, kako daleč je še do Bukovčevih. Naenkrat se je Peter, ki je hodil spredaj, ustavil in dvignil desno roko. »Stojte! Psssssst! Ko pridemo čez most, gremo na levo. Tretja hiša na desni strani je Bukovčeva.« »Bumbar, se ti ne zdi, da smo že šli čez most?« se je razjezil Franc. »Ja, potem smo pa pred Bukovčevo hišo.« Prihulili so se. Eden drugemu so mahali, si polagali prst na ustnice, češ, bodite vendar tiho, lahko bi nas slišali. Šele takrat bo hudič. Približali so se vhodu, ki je peljal na dvorišče Bukovčeve hiše. »Kateri ve, kje imajo shrambo?« je vprašal Peter, ki je bil vedno bolj trezen. »Ja, kje vendar, nekje zadaj mora biti,« je rekel Franc. »Potem te lepo prosim, Franc, da se premakneš proti shrambi, če si prepričan, da veš, kje je,« je bil Mirko malo glasnejši. Franc se je malo obiral. »Se odi, san ti pravo!« je ukazal Mirko, kar je v njihovem jeziku pomenilo, da mora takoj priti k njemu. »Lepo bi bilo, če bi bil malo bolj tiho,« je rekel Peter, ki je že bil na dvorišču. Čez dvorišče so se pomikali po prstih in sklonjeno. Kakor pravi tatovi. Na njihovi strani je bilo tudi vreme, saj je bilo oblačno in tudi, če bi kdor koli pogledal skozi okno, jih ne bi videl. Bukovčevi so bili v vasi eni redkih, ki niso imeli psa. Tudi to je šlo na roko fantom. Počasi so se prikradli do shrambe in pogledali skozi okno. Tema. »Mirko, prižgi vžigalico, le toliko, da vidimo, kje je kaj,« je rekel Jože. Mirko je kresnil vžigalico in jo podržal k oknu. »Vau,« je rekel, »same dobrote, zdaj mi je zares začelo kruliti v želodcu.« Odpreti so morali okno, kar pa ni bilo težko, saj je bilo samo priprto. »Zlezi not, Peter, ti si najmanjši.« Peter si ni dal dvakrat reči. »Dvignite me, šel bom z nogami naprej.« Naredil se je trdega, dva sta ga prijela na desni, dva pa na levi strani. Dvignili so ga in ga kot hlod potisnili skozi okno. V popolni tišini. Peter je bil v trenutku v shrambi. Ko je bil na nogah, se je obrnil proti oknu in prosil za malo svetlobe. Mirko je ukresnil vžigalico. »Fantje, s čim vam lahko postrežem?« je Peter želel biti duhovit. »Tiho bodi in daj na okno vse po vrsti.« Jože je bil nestrpen. Tako so iz shrambe na prosto romali pečeni piščanci, krače, kruh in vse dobrote s pecivom vred. Peter je dobesedno izpraznil shrambo. Pokukal je skozi okno. »Tako, nekaj sem jim pustil, zdaj me, prosim, dvignite in me potegnite ven.« Dvignili so ga iz shrambe, sedaj z glavo naprej, posedli na stare opeke in se začeli basati s hrano. Pojedli so ogromno, kar pa je ostalo, so na poti domov odvrgli. V center Kobilja so se vračali po levi strani potoka, pri cerkvi zavili levo proti Gašparičevi gostilni, ki jih je pričakala v popolni temi in nadaljevali proti cintoru ter se kmalu izgubili v gozdu. Nekaj časa so čakali, se posvetovali in sklenili, da bodo šli domov vsak zase. Res je, da verjetno vsi v vasi že spijo, a nikoli ne veš. Bolje, da jih ne vidijo skupaj. Kaj se je dogajalo pri Bukovčevih, ko so naslednji dan videli, da je shramba skoraj prazna, si ni težko zamisliti. Poroka je bila, gostija pa bolj klavrna. Ternarjevi bratje so seveda bili doma in pridno ajčkali. Ko so se zbudili in šli po vasi, so prisluhnili govoricam. Da bi oni bili te barabe? Ni teorije in nobene šanse. Verjel jim seveda ni nihče. Še ena zgodba je krožila po vasi Kobilje in okoliških vaseh, kajti tudi Epingerjev Tonček je imel z njimi bližnje srečanje. Zelo neprijetno srečanje. Bratje Ternar so večkrat odšli na pokopališče, se ogrnili z belimi prti in strašili mimoidoče. Ni jih bilo dosti, ki so se pozno zvečer iz Lendave vračali domov, a nekaj so jih fantje vseeno prestrašili. Vaščani so za to vedeli in ni bilo več nobenega, ki bi se ustrašil. Razen Epingerjevega Tonča, ki z njihovimi podvigi ni bil najbolje seznanjen. Tako je Epingerjev Tonč, ki se je pozno ponoči peljal s kolesom od dekleta, v katero se je zaljubil v tovarni v Lendavi, začutil moč noči in teme. Ko so trije bratje skočili izza žive meje in začeli cviliti, tuliti in kričati, je bilo šale konec. Trije pa zato, da ne bi rekli, da so bili bratje Ternar, ki jih je bilo, kot že veste, pet. Eden od bratov mu je med žbice prvega kolesa porinil malo debelejšo palico in Tonči, ki se je dobesedno podelal, je padel čez volan, ah, kaj padel, poletel je s kolesa in pristal v bližnjem jarku z zlomljeno roko. Bratje so na vrat na nos zbežali, namesto da bi Tonču pomagali. Tudi sami so se prestrašili, čeprav je bila beseda strah pri njih prepovedana. Naslednji večer, ko se je z avtobusom vrnil iz bolnice, je srečal enega od bratov in ga seveda obdolžil za zlom roke. Vsi bratje smo to noč kartali, se je izgovarjal. Mi s tvojim zlomom nimamo nič. Vaščani in Epingerjev Tonč so seveda vedeli, da to ne drži. A dokazati niso mogli. Čas je mineval, fantje so postajali starejši in vedno bolj resni. Vendar ne zato, ker so si premislili, da več ne bodo strah in trepet vasi, ampak zato, ker so jih v roke vzele ženske. Da, da, tudi dekleta iz vasi Kobilje so bila posebne vrste. Pokorile so vsakega, še tako neukrotljivega in trmastega fanta, tudi brate Ternar. Najprej se je poročil Mirko, in sicer s Puhanovo Angelo, ki so jo vsi klicali Gela. Ostala sta na Ternarjevi kmetiji in zelo uspešno kmetovala. Kmalu zatem sta se na isti dan poročila najstarejša brata, ki sta oba delala v Lendavi, v tovarni. Najmlajši se je izučil za mizarja. Poročil se je z Gašparičevo Anico in odprl mizarsko delavnico. Še vedno je bil malo vihrav in njegovi izdelki niso bili najboljši. Ko je videl, da bo zaradi neresnosti izgubil kar nekaj naročil, je želel postati najboljši mizar v okolici. To mu je tudi uspelo in prepričani bodite, da je imela tudi tukaj precej besede njegova neizprosna Anica. Zadnji se je poročil četrti brat. Vzel je Ferencekovo Marijo, lepotico vasi. Preselil se je k njej. Živela sta skoraj na koncu vasi. Malo višje od mlina. Marijina mama je želela, da bi mladi par prevzel kmetijo, kajti ostala je brez moža, ki ga je konj, katerega je želel podkovati, tako brcnil v prsi, da je na kraju dogodka umrl. Zelo se je veselila, ko je Marija rekla, da se bo poročila. Naneslo pa je drugače. Njen zet, ki ga je imela zelo rada, se je odločil drugače. Ni želel kmetovati, odločil se je namreč, da bo tako kot njegova starejša brata delal v tovarni. Te odločitve ni nikoli obžaloval, kajti bil je eden od najboljših delavcev in njegova kariera se je zelo hitro vzpenjala. Kmalu je postal eden od vodilnih. Rekli so mu mali direktor. Vrnimo se torej k našemu junaku, potomcu enega od petih Ternarjev. Potomcu Mirka Ternarja, ki je bil poročen z Gelo Puhan. Tudi Gela je prihajala iz velike družine. Imela je tri brate in eno sestro. Ona je bila najstarejša, sestra Micka pa najmlajša. Mirko in Gela sta bila skrbna in dobra starša. Mirko je bil strog, vendar pošten oče, mama Gela, ki je skrbela za gospodinjstvo in za polovico kmetije, je svoji hčerki Katarino in Elizabeto vzgojila tako, kot se spodobi. Kar ji je uspevalo pri dekletih, ji nikakor ni pri sinu Štefanu, ki so ga vsi, po domače in na kratko, klicali Štef. Gela na roditeljske sestanke več ni želela. Ni več želela poslušati učiteljev; vaš sin je naredil to, ušpičil ono, užalil učiteljico, nagajal sošolcem, skakal skozi okno, v šolo je prinašal črve in žabe ter tu in tam kakšno belouško. Takrat je bil šele cirkus, kajti belouška, ki se je noben kmet ni bal, je bila popolnoma neškodljiva. Učiteljice, ki so večinoma prišle iz mesta, tega seveda niso vedele. Tudi, kadar so jih domačini prepričali v neškodljivost te lepe živali, so se tresle od strahu. So pa zato Ternarjeve na domu obiskovali učitelji in učiteljice. Gela je jokala, predvsem takrat, ko so prišle učiteljice. Mirko, ki je bil na sina neizmerno ponosen, ga je vedno branil, tudi tako, da sta se z učiteljem pošteno nadelala. »Je koga udaril?« je vedno spraševal. »Nikogar,« so odgovarjali učitelji. »Torej? Kaj je potem narobe?« »Pouk moti,« je rekel ravnatelj, ko je prišel k Mirku na liter šmarnice. »Ven ga pustite, potem boste imeli mir.« »Šolanja ne bo končal. Še zdaj mu kdaj pogledamo skozi prste, da lahko napreduje v naslednji razred,« je hotel biti prepričljiv ravnatelj. »Glej, Mlinarič,« je Mirko dvignil kozarec, »moj sin ni neki pametnjakovič, je pa bister fant in zna marsikaj, kar tisti, ki bodo šli naprej v šole, nikoli ne bodo vedeli. Dajva, popijva, da nama prinesem še eno litračo.« Mlinariču, ravnatelju, ni bilo treba dvakrat reči. Mirko se je s praznim litrom odpravil v sosednji prostor, ki so mu rekli klet, kar pa ni bila. V ilovnata tla je bila skopana jama, globoka kakšen meter. Mogoče je bila na dnu jame kakšna stopinja manj, a ne bi stavil. Vrnil se je in postavil liter na mizo. Gela je sedela na klopi ob štedilniku in krpala Štefove hlače. Ni treba omenjati, da so bile hlače krpa na krpi. »Veš kaj, Mirko, razmišljal sem,« je dejal ravnatelj, medtem ko mu je le-ta natakal vino. »Tvoj sin res ni biser in poreden je kot sto hudičev. Iz njega ne bo nič, to ti lahko zagotovim. Počakajmo, da konča še ta razred, potem naj šolanje konča. Imel bo pač sedem razredov in če bo delal na tvoji kmetiji, bo to za njega dovolj. Kaj praviš?« »Strinjam se,« je potrdil Mirko, medtem ko sta nazdravljala. »Fant je spreten in na kmetiji mi bo prišel še kako prav. Zatrdim lahko, da ima zlate roke. Vse, kar prime, popravi.« »Mogoče bi ga moral dati kam v uk. Bom v Lendavi povprašal kakšnega mojstra, če bi ga sprejel. Kaj praviš, Mirko?« Mirko je skomignil z rameni. »Potem bo s kmetijo konec.« Sedaj se je oglasila Gela. »Pusti ga, Mirko, naj gre v svet, bomo že kako. Sposoben je, dajmo mu priložnost.« Mlinarič je z dlanjo udaril po mizi, kakor da potrjuje to, kar je rekla Gela. Mirko se je vdal. Mogoče je temu botrovala tudi šmarnica. »Naj bo, vendar povej svojim učiteljicam, naj ga pustijo pri miru in ga rajši pošljejo k hišniku. Štef mu bo z veseljem pomagal. Na zdravje!« Tako je tudi bilo. Šolanje otrok Mirka in Gele se je končalo. Vsi trije, Katarina, Elizabeta in Štef, so bili doma in pomagali pri kmečkih opravilih. Štef je pasel krave, oral in branal je njive ter hodil po drva za kurjavo v gozd. Dekleti sta skrbeli za gospodinjstvo in okolico hiše. Seveda je bila tudi molža njuna zadolžitev. Kdo bo odnesel mleko v zbiralnico, se je vedelo. Vsi trije. Štef zato, da bi se srečal s prijatelji in mogoče zavil v gostilno. Dekleti sta se začeli ozirati za fanti, zato nobena ni želela ostati doma. Življenje je kakšno leto mirno, brez pretresov, razen kakšnega Štefovega izpada, teklo naprej. Njegovo zadnje izkazovanje poguma se je zgodilo takrat, ko njegove sestre Katarine več ni bilo doma. Še ne polnoletna je odšla s trebuhom za kruhom za tiste čase zelo daleč od doma. Sosedje, ki so bili tudi njeni daljni sorodniki in so delali v Logatcu, so bili pri Ternarjevih na obisku. »V tovarni, v kateri delava midva z Micko,« je rekel sosed Ciril, »rabijo mlade delavce. Dobro plačajo in delo ni težko. Okna in vrata izdelujemo.« »Premlada je, Ciril. Kaj praviš, Mirko?« je vprašala Gela. »Res je, premlada je. Le kaj bo sama v tako velikem mestu?« je dejal Mirko. Ciril je zamahnil z roko. »Mesto ni veliko, pravzaprav je malo večja vas. Katarina lahko stanuje pri nas tako dolgo, dokler se ne osamosvoji. Tudi naša Zinka bo vesela, če bo imela prijateljico. Katarina je samo leto dni starejša od nje.« Gela je vstala, odšla v sosednjo sobo in se vrnila s Katarino. »Katarina, stric Ciril bi te vzel s seboj v Logatec. Tam bi delala v tovarni. Bi šla? Tudi Zinka bi bila zelo vesela.« Katarina se je plaho prestopala. Ni si znala razlagati, kaj se dogaja. Ali starši res želijo, da bi šla? Le kaj naj reče? »No, Katarina,« jo je vzpodbujal oče. »Povej!« »Če vidva ne bi imela nič proti, bi šla,« je rekla in upirala pogled v tla. Dvignila je glavo in pogledala strica Cirila, ki je prikimal in se zasmejal. Tudi oče in mama sta se nasmejala. »Seveda nimava nič proti. Če želiš, pojdi. Obljubiti moraš le, da nas ne boš pozabila. Elizabeta bo malo žalostna, a bo prebolela. Čez nekaj let tudi njo pošljemo za teboj,« se je raznežil Mirko. Gela je sklonila glavo, se rahlo obrnila vstran in si, vsaj tako je mislila, skrivaj obrisala solze. »Ciril,« je Mirko dvignil kupico, »na to se nazdravi, kajneda?« »Na zdravje, Mirko.« Obrnil se je h Geli. »Na zdravje, Gela. Ne joči, ne gre na konec sveta.« »Kdaj odrinete?« je vprašal Mirko. »V nedeljo, torej čez tri dni. Dovolj časa boste imeli za poslavljanje.« Čez tri dni so se zgodaj zjutraj peš odpravili na avtobusno postajo v Dobrovnik. Prepešačiti je bilo potrebno šest kilometrov, in sicer po makadamu, kar ni bil mačji kašelj. Brez prtljage bi šlo mnogo lažje. Tako je torej odšel prvi otrok. Nič kaj romantično. Najnujnejše stvari zložiš v kovček, se na hitro posloviš, šest kilometrov do Dobrovnika dviguješ prah in hitiš, da boš hodil spredaj in si ne boš s prahom polnil pljuča. V avtobusu ne moreš sedeti, ker se je napolnil že v Lendavi, in do Murske Sobote loviš ravnotežje na eni nogi. V Soboti prestopiš na avtobus, ki pelje do Maribora, v Mariboru hitiš na avtobus, ki se bo do Ljubljane ustavil na vsaki božji postaji, ne glede na to, da v avtobus ne more vstopiti niti en človek več. Tisti, ki so bili v avtobusu, so imeli vsi kupljene karte do Ljubljane. V Ljubljani je bilo potrebno prestopiti na avtobus za Koper. Približno ob desetih zvečer si ves polomljen, utrujen in zaspan stopil iz avtobusa v Logatcu. Bolj romantično je od hiše odšla Elizabeta. Ne, ni odšla v Logatec kot njena starejša sestra. Ampak ... Nekega lepega sončnega dne se je iz Malega Kobilja proti Kobilju, da se je precej kadilo za njim, peljal avto francoske registracije, v katerem je sedel svetlolas mladenič, bolj bledičnega videza, vendar je bilo že skozi vetrobransko steklo opaziti, da je bil dokaj samozavesten. Glede na to, da je imel velik avto, ki je bil v tej vasi redkost, je bil malo važiča. To pa je značilnost vseh mladih, kar Francu, tako mu je bilo namreč ime, ni treba vzeti za zlo. Vsi so ga poznali kot zelo prijaznega fanta. Temu lepemu in prijaznemu fantu se je točno pred hišo Ternarjevih pripetila neljuba, pozneje je sicer trdil, da zelo prijetna, nesreča. Če nesrečam sploh lahko rečemo, da so prijetne. Ko se je torej tako, z dokaj veliko hitrostjo, brezskrbno, žvižgajoč svojo najljubšo pesem, peljal po prašnem makadamu, mu je kar naenkrat, nepredvideno, pot prekrižal velik, prelep, pisan petelin. Franc je začel zavirati. Res ga ni želel povoziti. Zato je še močneje pritisnil na stopalko za zavoro. Avto, bil je znamke Renault, je zaneslo in ga rahlo zavrtelo v levo. Franc se je ustrašil, da bo zaradi petelina zdrsnil v jarek, zato je takoj pritisnil na plin, zavrtel volan v desno in upal, da bo avto lahko poravnal. Še vedno je drsel proti jarku in ni mu preostalo drugega, kakor da še enkrat pritisne na zavoro. Pomagalo je. Končno. Avto se je začel ustavljati. Franc je še enkrat čisto majčkeno zavrtel volan v desno. To je kar pomagalo, saj se je avto ustavil tik pred jarkom. Prednje levo kolo je bilo namreč nad jarkom, ne v njem, in Franc je predvideval, da je avto nepoškodovan. Vseeno je izstopil, da bi si morebitno škodo ogledal. Kakor največji strokovnjak se je sprehodil okrog avta in ga, kakor da je v njega zaljubljen, gladil z dlanjo. Avto je bil videti v redu, če odštejemo veliko prahu, ki se je prilepil na pločevino. Obrisal je zadnjo registrsko tablico, saj se od prahu niso videle številke. Obrisal je tudi nalepko s črko F, na katero je bil zelo ponosen. Počasi, kakor da bi vedel, da ga skozi okno Ternarjeve hiše nekdo opazuje, se je sprehodil na desno stran avta. Kakor vkopan se je ustavil in otrpnil. Ne, ni mogoče, povozil sem ga, si je govoril. Pred njim je ležal prelep, pisan, velik petelin, ki ga bodo kokoši verjetno zelo pogrešale. Ležal je mirno, za trenutek je Franc celo pomislil, da je živ. Vendar ni bil. Bil je mrtev, da bolj ni mogel biti. Na mrtvo sem ga povozil, si je govoril Franc. Le kaj naj zdaj? Počasi se je sklonil, prijel petelina za obe nogi, ga nežno dvignil in se odpravil na dvorišče Ternarjevih. Zagledal je Mirka, ki je bil v hlevu in ni videl, kaj se je na cesti dogajalo. Je pa videla Elizabeta, ki je v trenutku tragičnega dogodka, za petelina seveda, gledala skozi okno. Ko je videla, da nese Franc petelina k njim, je hitro stekla do vhodnih vrat, jih čisto malo odprla, da bi videla, kje je Franc. Ko ga je zagledala, se je že pogovarjal z njenim očetom. »Gospod Ternar, moram se vam opravičiti, povozil sem vašega petelina. Saj je vaš, kajne?« »Seveda je naš,« mu je odgovoril Mirko. »Kar je iskal, to je dobil.« »Kar skočil je pred avto,« se je opravičeval Franc. »Seveda je skočil. Si mogoče pričakoval, da bo dvignil desno perut in te ustavljal?« se je zarežal Mirko. Vesel je bil, če je rekel kaj smešnega. »Ah, pusti fant. Kako ti je že ime? Verjetno sem ga preslišal. Tvoja starša poznam, tebe pa zelo redko vidim. V Franciji si hodil v šolo?« »Aha. Franc mi je ime.« »Tako se zmeniva, Franc. Petelina več nimamo, to je dejstvo. Kaj misliš, kdo bo od sedaj naprej naganjal kokoši po dvorišču?« Francu je postalo nerodno in v obraz je postal rdeč. Glede na njegovo bledico, bi lahko rekli, da so bila njegova lica zelo rdeča. Še nekaj potnih srag se je prikazalo na čelu. Spet je želel biti duhovit. »Ja, s tabo ga bomo nadomestili, jasno. Kaj si pa mislil drugega? Takšnega petelina ne moreš plačati. Tudi ti ga ne moreš nadomestiti, ker je bil zelo dober. Zdaj bo pa za eno dobro juho. Nedeljsko.« Mirko se je obrnil proti vhodnim vratom, kjer je že prej zagledal Elizabeto. »Elizabeta!« je zakričal. »Pridi sem. Na dvorišču imamo dva petelina in niti en ni za nobeno rabo. En je mrtev, drugi je pa tudi na dobri poti do tega stanja.« Elizabeta je pritekla. Iz Francovih rok je Mirko vzel petelina in ga dal Elizabeti. »Odnesi to lepo žival v kuhinjo in povej materi, da ga pripravi za dobro nedeljsko kosilo.« Obrnil se je k Francu. »Jutri je nedelja in tvoja kazen bo, da prideš na kosilo. Jasno?« Če je to kazen, si je dejal Franc, pridem vsak dan. Pogledal je Elizabeto. Preskočila je iskra, kaj iskra, v Franca je udarila strela, in to takšna, da se je komaj zadržal na nogah. »Jasno, gospod Mirko, seveda mi je jasno, pridem, prav gotovo pridem.« »Pusti gospoda, lepo te prosim, mi smo kmetje, gospodje so v Franciji.« Franc se je počasi obrnil. Pogled se mu je še enkrat ustavil na Elizabeti. Mirku tudi to ni ušlo. Obrnil se je in odkorakal proti hlevu. »Delo nas čaka. Pozdravi starše in lepo te prosim, vozi malo počasneje. Ko divjaš po cesti, je cela vas v prahu.« Naslednji dan je Francu kosilo izredno teknilo, saj je sedel nasproti Elizabete. Če bi ga vprašali, kaj in o čem so se pogovarjali, se Francu niti sanjalo ne bi. Saj je na vse, kar sta ga vprašala Gela in Mirko, odgovarjal le z da in seveda. Franc je doma ostal še nekaj dni, nato se je vrnil v Francijo. Seveda je popolnoma jasno, da sta se z Elizabeto pred njegovim odhodom še nekajkrat srečala in drug drugemu obljubila, da si bosta pisala. In sta si. Šest mesecev. Po šestih mesecih se je Franc vrnil, takoj odšel k Ternarjevim in zaprosil za Elizabetino roko. »Pa smo dobili novega petelina,« se je zasmejal Mirko. Elizabeta je končala v Franciji, mi pa se lahko prepiramo, ali je to, če povoziš petelina in ga nadomestiš, romantična nesreča. Ta je prav gotovo bila. Ravnatelj Mlinarič je držal besedo. Štefu je v Lendavi poiskal možnost, da konča vajeništvo. Mojstru Kozlarju, žlebarju, je bilo vseeno, ali ima Štef končano osnovno šolo ali ne. Potreboval je vestne in spretne mlade delavce, kajti nameščanje žlebov na strehe hiš ni bilo tako nedolžno opravilo. Kar nekaj padcev je že bilo. Bolnišnica je večkrat gostila Kozlarjeve delavce. Štef je bil vesel, kajti odšel bo od doma in se osamosvojil, na kmetiji pa v nobenem primeru ni želel ostati. Čisto od doma takoj ni uspel oditi, saj v Lendavi ni bilo lahko najti stanovanja. Še poceni prenočišča ne. Tako je moral vsak dan prevoziti štirideset kilometrov od doma, do delavnice mojstra Kozlarja in nazaj. Vseeno je bil zelo zadovoljen. Za teh nekaj kilometrov mu ni bilo mar. Mojstru Kozlarju pa to ni bilo najbolj všeč. Ker je Štef postal njegov šofer, ga je potreboval tudi popoldan, da o večerih ne govorimo. Mojster Kozlar je najprej svojega Fiata 1100 vozil sam. Največkrat se je odpravil na hrvaško stran. V Čakovec. Tam so ga poznali samo izbrani in podkupljeni natakarji. V mestnem hotelu se je zbirala samo tako imenovana elita. To so bili ljudje, ki so imeli ogromno denarja. Mojster je bil med njimi. Cele noči so kartali in to ne za male vsote. Ko je pa kateremu postalo dolgčas, tudi našemu mojstru seveda, si je najel sobo, ki pa ni bila prazna. Vedno so naročali polno sobo. Vsak natakar je vedel, kaj je to polna soba. Mojster je bil zelo radodaren, zato so ga medžimurska dekleta imela zelo rada. Prav tako hotelsko osebje. Ko se je vračal domov, se je večkrat zgodilo, da je pristal v jarku. Bodisi zato, ker je preveč popil, ali pa zato, ker je bil utrujen in zaspan. Mojstru ni bilo mar, saj je vozil počasi, tako da jo je vedno odnesel brez poškodb, le z majhnimi praskami. Jezen je bil, da je moral v vasi vedno poiskati kmeta, ki je imel traktor, da ga je potegnil iz jarka. Zgodilo se je tudi, da v kakšni vasi traktorja ni bilo, zato so ga potegnile iz jarka krave. Te, izkazalo se je, male nesreče, še niso bile vzrok, da bi mojster razmišljal o šoferju. Pravzaprav je bila vzrok tragedija, strašna in huda nesreča, o kateri se je še dolgo govorilo. Mojster je včasih peljal domov v Čakovec kakšno dekle, včasih tudi dve, ki ju je poprej nastanil v hotelu Triglav, Lendavčani so mu pravili Krona, kjer sta lepo živeli nekaj dni. In noči. Predvsem to slednje. Ko se je deklet naveličal, jih je, kot se za godpoda spodobi, proti večeru odpeljal domov in če je že bil v Čakovcu, je odigral še partijo kart. Vesela družba se je odpravila na pot in dekleti, ki ju je mojster peljal domov, sta morali sedeti zadaj. Mojster je vedno govoril, da ministri in ženske vedno sedijo na zadnjem sedežu. Dekleti se nista pritoževali, bili sta ponosni nase in čutili sta se pomembni. Mojster je dekleta vedno razvajal. Med vožnjo skozi Petišovce si je mojster požvižgaval in zabaval dekleti. Dekleti sta se vsaki njegovi domislici zasmejali, tudi če ni bila smešna. Iz prijaznosti pač. Ko so se približevali železniškemu prehodu, ki ni bil zavarovan, pa mojster ni zmanjšal hitrosti. To je po vsej verjetnosti rešilo njega, dekleti pa ne. Šele ko je avto zapeljal na tirnice, je mojster zagledal vlak, oziroma motorko, ki je iz Čakovca peljala v Lendavo. Pritisnil je na plin, pospešil je, vendar nesreče ni mogel preprečiti. Vlak se je zaletel v zadnji del avtomobila. Dekleti sta bili na mestu mrtvi. To je bil pravi vzrok, da si je mojster omislil šoferja. Štef je bil vesel. Ni ga motilo, da je dopoldan zvijal pločevino, ob večerih pa vozil mojstra. Seveda mu je mojster izdatno plačeval za molk. Štef je vse skrivnosti, kot se za lojalnega delavca spodobi, zadržal zase. »Mojster, tudi če mi bodo kolena vrtali, ne bom izdal ničesar,« mu je vedno, ko mu je mojster rekel, da mora biti tiho, dejal Štef. Štefu se v Čakovcu ni godilo slabo. Včasih se je sprehodil po mestu, rad se je pogovarjal z dekleti, ki so se kar lepila na njega, še raje je izkoristil darežljivost mojstra, ki mu je izdatno plačeval jedačo in pijačo. Spoznal je nekaj sebi podobnih fantov, vendar se z njimi ni želel družiti. Motilo ga je, da so zelo grdo ravnali z dekleti, kajti mojster ga je učil, da se mora vedno, če želi, da ga bodo spoštovali, obnašati kot gospod. Tudi to mu ni bilo všeč, da so fantje najraje poslušali pesem Daj mi, kurba, pejneze nazaj ... in začeli nadlegovati dekleta, ki so zavetje iskala prav pri Štefu. Štef je dobil tudi majhno sobico. Rešen je bil vsakodnevnega kolesarjenja v Kobilje. Vendar ne v Lendavi. V Lendavi, ki je imela eno glavno ulico in bila dolga kakšne tri kilometre, si vendar prevoz potreboval. Koder koli je zagledal kolo, se ni mogel upreti, da ga ne bi zajahal. Včasih se je zapeljal le na drugo stran mesta, včasih pa na kakšno veselico. Na Bobre, v Žižke, tudi do Beltincev se je odpeljal. Vsako krajo kolesa, ki jih v Lendavi ni bilo veliko, so lastniki prijavili. Kolesa so vedno našli. Če ne takoj, čez kakšen mesec prav gotovo. Miličniki, ki jih je bilo v Lendavi zelo malo, včasih samo trije, so z večjo ali manjšo zavzetostjo lovili tatu. Brez uspeha. Kraje so se nadaljevale in na miličnike so bili prebivalci mesta vedno bolj jezni. Miličnik Riter se je zaklel, da bo tatu izsledil. Že dolgo je opazoval Štefa. Za njega je bil on glavni osumljenec. Vedel je, da je pod zaščito Kozlarja in da ima mali kar precej denarja. Štefovo vedenje, ki je bilo, resnici na ljubo, ponižujoče do miličnikov, je šlo Riterju kar močno na živce. Drugi miličniki so ga pomirjali, češ, saj ni tako hudo in da pretirava. Če dobro premisliš, se je še vsako kolo našlo, so mu govorili. Tisti, ki krade, je tat, lopov in takšne je potrebno kaznovati ... jim je odgovarjal. Odločil se je, da bo spremljal Štefa, kamor koli bo šel. Tudi ko je imel prosto, si je vzel čas za zasledovanje. Nekega popoldneva se je njegova vztrajnost obrestovala. Pred mestno knjižnico, ki je bila v Tomkovi hiši, je bilo na drevo naslonjeno kolo. Lastnik je po vsej verjetnosti bil v knjižnici. Iz zgradbe je skozi velika lesena vrata prišel Štef. V hiši je namreč stanovala njegova teta. K njej je rad zahajal. Imela ga je rada. Vesela je bila, da je zaposlen in da ni več v breme staršema. Ni pa vedela, da krade kolesa. On je sicer na sodišču trdil, da si jih le izposoja. Ven je prišel z rokami v žepu, neprižgana cigareta znamke Morava mu je malomarno visela iz ust, kakor da bi čakala, da jo Štef prižge. Iz žepa je vzel škatlo z vžigalicami, s kazalcem porinil notranji del in jo odprl. Z rdečo glavico vžigalice je potegnil ob stranski rob škatlice in jo prižgal. Z obema dlanema je objel ogenj, čeprav ni pihal veter, in potegnil. Ko je bila cigareta prižgana, je pecnil, frcnil vžigalico od sebe in cigareto s kazalcem in sredincem pridržal. Na pločniku je zagledal kolo in zamikalo ga je. Pogledal je levo in desno. Nikjer nikogar. Razen seveda miličnika Riterja, ki si je neznansko želel, da bi se Štef usedel na kolo. Želja se mu je uresničila. Štef je, nič hudega sluteč, prijel za volan in kolo počasi zapeljal s pločnika, ki je bil pol metra višji od ceste. Levo nogo je že imel na pedalu, ko se je kar naenkrat, od nikoder, pred njim prikazal miličnik Riter. Prijel je za volan, da se Štef ne bi odpeljal. »Aretiran si!« je zakričal Riter. »Zaradi česa, če lahko vprašam?« je pobalinsko vprašal Štef. »Zaradi kraje kolesa in še drugih koles, ki jih še niso našli.« »Saj ne kradem, samo izposojam si jih,« se je že malo unesel Štef. Menil je, da se danes z miličnikom ni dobro šaliti. In še kako prav je imel. »To boš razložil na postaji milice, pozneje pa tudi sodniku. Priporočam ti, da se nehaš važiti, če je pri tebi to sploh mogoče.« Štef je bil tiho. Kolo je preprosto odpeljal nazaj in ga naslonil na brezo. »Hodi pred mano in ne skušaj pobegniti. S pobegom si ne boš olajšal stanja, v katerem si,« mu je svetoval Riter. To je bilo lepo od njega in Štef je bil prijetno presenečen. Pričakoval je, da bo mu Riter od sreče, da ga je ujel, nataknil lisice. Šla sta mimo banke in trgovine Varteks, ki je bila še odprta. Na stopnicah je kot vedno, kadar ni bilo kupcev, stal Varteks Pišta, kot so poimenovali trgovca. Štef ga je vljudno pozdravil, Riter, ki je hodil nekaj metrov za njim, pa mu je dal roko. »Koliko si jih danes ujel?« ga je kakor vsak dan zbodel Varteks Pišta. »Mislim, da ... kakšnih deset, nisem štel,« mu je vrnil Riter. Ni želel, da bi Štefa imel za aretiranega. Miličniki v Lendavi so imeli tihi dogovor, da lisic in nasilja v njihovem mestu ne bo. Niti najhujših in najbolj razvpitih kontrabantarjev niso nikoli vklenili. Tega so se strogo držali, čeprav bi Riter Štefa najraje oklofutal. Še mimo Škodnika morava priti, si je govoril Riter. Imel je prav. Škodnik je šele znal biti piker. Vedno je udaril tam, kjer najbolj boli. Knjigarna, ki so jo vsi imenovali Škodnik, je bila na srečo polna, tako da je gospod Škodnik Riterju lahko samo pomahal. Miličnik, pozdravil je z rahlim naklonom glave, si je oddahnil. Tečnoba mu bo vsaj danes dala mir. Ko sta šla mimo cerkve svete Katarine, se je Štef prekrižal. Tako, za vsak slučaj. Čeprav je vedel, da je Bog jezen na njega, ker v cerkev več ne hodi, je razmišljal, da bo mogoče pomagalo in bodo miličniki danes dobre volje. Na njegovo žalost se je zmotil. Lahko rečemo tudi tako; zmotil se je le na pol. Dežurni miličnik je bil Janko, ki se je sicer vedno predstavljal za brezkompromisnega in strogega miličnika, kar pa je bilo daleč od resnice. Ko je nepridiprav stopil pred njega, je vedno, to je vedela vsa Lendava, ampak res vedno, najprej zakričal. Pravzaprav se je zelo grdo zadrl. Takoj zatem je močno z dlanjo udaril po mizi, da se je dvignilo kar nekaj prahu in je telefonska slušalka na aparatu kar poskočila. Vedno, kadar je to naredil, ga je roka močno zabolela, vendar je zdržal, saj je strah v očeh nepridiprava odtehtal vse. To je za strah, je rekel svojim kolegom. Vsaj nekaj časa bo mir. Kaj bo imela družba od tega, če ga za to, ker nima pravilno opremljenega kolesa, kaznuje? Nič, samo probleme. Pa še zapisnika mi ni treba pisati. Riter si je na železnem predpražniku očistil čevlje, odprl vrata in stopil korak nazaj. Z roko je nakazal Štefu, naj vstopi. Štef je najprej skozi vrata porinil glavo. Verjetno zato, da bi se prepričal, ali je varno. Nato je želel vstopiti. Riter ga je prijel za rame. »Čevlje!« je ukazal Riter. »Čevlje?« se je začudil Štef, kajti mislil je, da se mora sezuti. Riter je pokazal na predpražnik. »Očistiti!« »Aha,« je dojel Štef. Dvakrat je z vsako nogo podrsal po predpražniku in z vsako dvakrat udaril po njem, kakor da bi korakal. »Je v redu?« je vprašal. V njegovem glasu je bilo čutiti rahlo nesramnost, kar je še bolj razjezilo Riterja, ki ga je nič kaj prijazno porinil v pisarno. Za mizo je sedel Janko, ki je takoj, ko je zagledal Štefa, vstal in se zadrl. »Ti baraba, ti! Pa te imamo!« Tudi udarec po mizi ni manjkal. Slušalka je poskočila in skoraj zletela z aparata, steklenička s črnilom, v katero je Janko pred tem namakal pero za pisanje, se je prevrnila in črnilo se je razlilo po mizi. Nekaj kapljic je končalo na tleh. Še dobro, da ga je bilo malo. Štef se je, kakor da bi se prilepil na tla, ustavil in se zdrznil. »To mi boš plačal. Jutri boš ribal tla.« »Zakaj?« se je začudil Štef. »Saj nisem ničesar storil.« »Že to, da si tukaj, je dovolj. Dal bi mir, kar koli si že storil, in jaz bi v miru končal dnevno poročilo.« Obrnil se je k Riterju, ki se je usedel na stol, si prižgal cigareto in čakal, da se Jankova drama konča. »Saj res. Geza, kaj je mali ušpičil, da si ga pripeljal?« »Ti si tisti, ki si ga prestrašil, in zaradi njega se ti je razlilo črnilo. Kar sam ga vprašaj.« Janko se je hitro prelevil v dobrega miličnika, kakršen je bil po naravi. Milo, da ga ne bi še enkrat prestrašil, ga je vprašal: »Torej?« »Kaj torej?« je ponovil Štef. »Ne bodi nesramen,« je dejal Janko. »Tovariš miličnik te je pripeljal. Če me spomin ne vara in če dobro poznam zakone, je imel miličnik Riter vzrok, da te je pripeljal. Se mogoče motim?« Štef je povesil glavo in zaprosil za cigareto. To je dober znak, si je dejal Janko. Aretiranec, ki prosi za cigareto, ponavadi vse prizna. »Boš priznal?« je prijazno vprašal Janko. »Kaj naj priznam?« je rekel Štef in pihnil v zrak obroč dima. Janko je razširil roke, pogledal proti stropu in dvignil glas. »Obroče znaš delati, obroče, barabin mali, priznati, to pa ne.« Štef je skomignil z rameni. »Kaj naj priznam?« je še enkrat vprašal Štef. »Ja, to, kar si storil.« Obrnil se je proti Riterju in ga vprašal: »Geza, kaj je pravzaprav vzrok, da si ga pripeljal?« Riter je dočakal svoj trenutek zmagoslavja. Vstal je s stola, se počasi sprehodil mimo Štefa, katerega je samo ošinil s pogledom, ter se ustavil na desni strani pisalne mize. V prazen in čist pepelnik, ki ga je uporabljal samo on, je stresel pepel in odložil cigareto. Z obema rokama se je naslonil na mizo in sklonil glavo med razmišljanjem, kako bi na kar se da slikovit način Janku razložil svoj podvig. »Čisto enostavno je, Janko. Ujel sem tatu.« Janko je dvignil glavo in se s peresnikom popraskal po čelu. »Velika reč, Riter, velika reč.« Pogledal je Štefa. »Kaj si ukradel, mali?« »Nič.« »Dobro. Odgovor sicer ni pravilen, kajti verjamem, da te tovariš miličnik ni pripeljal na ekskurzijo. Povej Geza, kaj je ukradel?« »Se spomniš, kako dolgo lovimo kradljivca koles, Janko?« »Kakšne tri mesece, bi rekel.« »Pred tabo stoji.« »Nobenega kolesa nisem ukradel,« se je razburil Štef. »Nobenega izgovarjanja, mladenič. Saj sem te ujel, ko si se usedel na njega. Tega menda ne boš zanikal?« Janko ga je vprašujoče pogledal. »Ne, ne bom zanikal, da sem na njem sedel, lahko pa zatrdim, da sem si ga samo želel sposoditi.« »Sposoditi? In kam se je mladenič želel odpeljati, če lahko vprašam?« Riter je slutil, da pred Jankom ne bo dovolj pomemben, zato je nadaljeval: »Da o žalitvi predstavnika reda in miru niti ne govorimo.« »Žalitev? Koga sem užalil?« »Mene!« se je pred Štefom razkoračil Riter. »Je to res, mladenič?« je želel zvedeti Janko. »Kje pa,« je z roko zamahnil Štef, »samo šalil sem se.« »Kar je za tebe šala, je lahko za drugega zelo resna zadeva. Za mene je bila in to bom povedal sodniku. Prepričan bodi, da ti, tako na pamet bom rekel, kakšno leto, mogoče celo več, ne uide.« Riter je govoril zelo resno. Janko se je sukovito naslonil na stol in s pogledom vprašal Riterja; saj ne misliš resno, kajneda? Riter mu je odgovoril z rahlim kimanjem glave; pa še kako resno mislim. »Janko,« je vprašal Riter, »se lahko usedem k pisalnemu stroju, da napišem zapisnik? Sicer ga lahko tudi ti, če že sediš.« »Kar ti ga daj, saj je tvoj primer. Jaz grem na zrak.« Bil je vidno jezen. On mlademu fantu tega ne bi nikoli storil. Saj rek, da je mladost norost, še kako drži. Riter je napisal zapisnik in poklical Janka, da je bil za pričo. Štef ni želel podpisati. »Saj ti ni treba, mali,« ga je opogumil Janko, »napiši svojo verzijo, ki jo bomo priložili. Sodnik se bo verjetno lažje odločil.« Riter je videl, kam pes taco moli. Janko spet igra dobrotnika. Nič ni imel proti, saj sodnik, kadar se odloča, največkrat odloči v prid varuha reda in miru. »Vidva kar pišita, jaz grem nekaj pogledat čez cesto.« To je pomenilo, da gre v gostilno, katere lastnik je bil tudi Geza, toda ta se je pisal Kančal. Govorili so, da je začela delati nova natakarica. Ni je še videl, zato se je moral prepričati, ali se jo splača aretirati, kot se je rad pošalil. Na vratih se je še enkrat obrnil, se nagrmodil in jezno pogledal Štefa. »Da mi ne greš nikamor! Danes boš prenočil za rešetkami!« »Riter, bodi no pameten. Na postaji ne more ostati. Nobene hrane nimamo. Mali mora nekaj pojesti.« »Seveda mora, zato ga bom peljal v zapor.« »V zapor? Saj Lendava nima zapora.« Štef se je razveselil, saj je mislil, da se Riter dela norca in da ga bo poslal domov. »Vidiš, mali, tukaj se pa zelo motiš, Lendava ima zapor. Še eno presenečenje te čaka.« Štef, ki je bil že dovolj prestrašen, ni bil pripravljen na še eno presenečenje. Le kaj naj bi imel Riter za bregom? Zdaj ga je bilo zares zelo strah. Riter, ki je videl strah v njegovih očeh, se je zelo razveselil. Opazil je, da je Štefov pogum vidno splahnel. »Veš, kdo je glavni v zaporu? Tvoj stric Janez, fant. Nisi vedel? Komaj čakam, da bom videl njegovo presenečenje, ko te bo zagledal.« »Danes ne dela. Malo prej sem bil pri njem na obisku.« »Nič hudega. Zjutraj te bo on peljal pred sodnika. Dovolj besedi. Vrnem se čez pol ure.« Štef se je dobesedno sesedel. Odrinil je list papirja in peresnik. »Nič ne bom podpisal, saj me zaradi tega, ker sem si izposodil nekaj koles, ne morejo zapreti niti za en dan.« Janko se z njim ni strinjal. Še enkrat mu je podal papir in peresnik. »Prosim te, Štefan,« prvič ga je ogovoril po imenu, »niti jaz ne vem, če bo kaj pomagalo. Škoditi verjetno ne more. Glej, Riter te ima na piki. Verjemi mi, niti malo smisla za šalo nima. Poštenu si mu moral stopiti na žulj, da ti sedaj ne da miru. Mlad si, pred teboj je celo življenje, ne dovoli si, da boš del mladosti preživel v zaporu.« »Dobro, naj bo,« je dejal, vzel papir in namočil peresnik v črnilo. »Kako naj začnem?« »Najprej napiši ime in priimek. Jaz, Štefan ..., kako se že pišeš?« »Ternar sem, Štefan Ternar.« »Torej, napiši tako: Jaz, Štefan Ternar, izjavljam ...« Janko mu je narekoval. Štefan, ki je pisal bolj počasi, ga je komaj dohajal. Ko sta končala, je Janko položil prst na dno papirja in mu pokazal, kje naj podpiše. »Zdaj nama preostane samo še, da se Riter vrne. Lahko prižgeš, če želiš.« Štef je iz žepa potegnil škatlico s cigaretami ter vžigalice in si prižgal. »Mislite, da me bo zares odpeljal v zapor?« je zaskrbljeno vprašal Štef. »Prav gotovo. V to sem prepričan. Nisem pa prepričan, ali te želi le prestrašiti ali pa te bo zjutraj zares odpeljal pred sodnika. Če se bo zgodilo slednje, bo sodnik v petih minutah prebral njegovo in tvojo izjavo. Odločil se bo takoj. V tem primeru se bojim, da se zate ne bo dobro končalo.« V tem trenutku se je na vratih pojavil Riter. Janko, ki ni bil pristaš pitja alkohola in veseljačenja, se je namrdnil. Videl je, da Riter ni bil sam. Spajdašil se je s kar nekaj špricerji. Kapa mu je zdrsnila na levo, cigareta v ustih pa na desno stran. Ni bil podoben resnemu miličniku in Janka je to zelo jezilo. Vedel je, da bo postal še bolj agresiven in nesramen. »Ajd, mali,« je zakričal na Štefa. »Greva. Pot pod noge in veselo v zapor,« je skušal biti duhovit. Štef je Janku ponudil roko. »Na svidenje, tovariš miličnik. Hvala za vse!« »Na svidenje, Štef. Pameten bodi in zresni se. Vsaj malo. Upam, da se bova še kdaj videla. Kje drugje, ne na tej postaji.« Štef je še enkrat dvignil roko v pozdrav, sklonil glavo in se odpravil proti vratom. »Stoj!« se je kar naenkrat zadrl Riter. »Nikamor!« Štef, ki se je z vsem sprijaznil, se je ustavil in vprašujoče pogleda Riterja in nato Janka. Janko je samo skomignil z rameni, češ, pojma nimam, kaj želi. »Roke na hrbet!« je še enkrat dvignil glas. »Zakaj?« je vprašal Štef. »Zato, da ti nataknem lisice. Da ti niti slučajno ne bi šinil v glavo pobeg ali kakšna druga neumnost.« Janko je tako naglo vstal s stola, da se je prevrnil. Z obema rokama je udaril po mizi, šel okoli nje in stopil pred Riterja. »Zdaj pa dovolj, Geza! Če ga že moraš odpeljati, ga odpelji kot človeka, ne kakor zločinca. Naj hodi kakšne tri, štiri metre pred teboj. Jamčim ti, da ne bo storil neumnosti.« Pogledal je Štefa. Štef je bil tako poklapan, da je lahko samo prikimal. »Dobro, naj bo,« se je sprijaznil Riter. »Vendaaaar!!!!« je zažugal, z levo roko pokazal vrata, z desno pa je mahal; ... češ, podvizaj se. In tako sta se Štefan Ternar in Geza Riter odpravila po Partizanski ulici proti veliki zgradbi sodišča. Za sodiščem, na dvoriščni strani, so bili zapori. Zapor je varoval Štefov stric Janez, ki je poleg zapornikov skrbel tudi za službenega psa. Psu je bilo ime Asta. Janez je trdil, da je to najlepše pasje ime na svetu. Asta je bil dresiran pes, bil je prijazen, vendar le do takrat, dokler ni kdo grdo pogledal njegovega gospodarja. Takrat ni poznal milosti. Nekega lepega jesenskega dne, bilo je pozno popoldan, mu je tako kot vedno, kadar je Janez delal od dvanajstih do polnoči, žena prinesla malico. Njegov sin Janezek je, ko je zagledal očeta, stekel proti njemu. Pes Asta, ki je mirno ležal kakšnih deset metrov stran, je najprej dvignil glavo, zagledal, kako nekdo teče proti njegovemu gospodarju, se neverjetno hitro dvignil in stekel proti »napadalcu«. Ko je Janezek objel očetovo nogo, je bil pes že v zraku in če ga Janez zadnji trenutek ne bi zagledal, bi po vsej verjetnosti Asta Janezka zgrabil za roko, telo ali bog ne daj za vrat. Janez je refleksno iztegnil roko, kajti nič drugega ni mogel storiti, in tako preprečil, da bi Asta ranil Janezka. Vendar napad ni ostal brez posledic. Namesto njegovega sina je pes ugriznil Janeza v palec na roki in če ga ne bi prijel za vrat in ga prisilil, da je spustil roko, bi prav gotovo ostal brez prsta. Tako pa mu je doktor Breznik zašil rano, vendar so se posledice ugriza videle vse življenje. Janez je bil vzoren miličnik. Nikoli ni nikogar vklenil, nikoli ni dvignil glasu, vedno se je s kaznjenci prijazno pogovarjal in jim želel pomagati. Tako kot Janka so meščani tudi Janeza imeli zelo radi. Zaradi njega se je zelo malo nepridipravov vrnilo na stara pota. Riter je Štefa predal dežurnemu miličniku, ki je vse vestno zabeležil in Štefa odpeljal v celico. Štef se je ulegel na slamnjačo in razmišljal o tem, v kakšni godlji se je znašel. Bo že, se je tolažil ... dobro se bo končalo. Zjutraj ga je zbudilo močno tolčenje po vratih. »Čas je za zajtrk,« je nekdo zakričal. Čakaj, čakaj, saj to je glas mojega strica, si je dejal Štef. Poklical ga je in potolkel po vratih. »Stric!« Janez, ki je že šel proti pisarni, se je zdrznil in obstal kot vkopan. Je to Štef? Dobro slišim? Zasukal se je na peti in se še enkrat napotil proti celici. Pogledal je skozi lino na vratih. »Štef,« je presenečeno dejal. »Kaj hudiča pa ti delaš tukaj?« »Koristim vaše brezplačne usluge,« se je skušal pošaliti Štef. »Ti se kar norčuj. Ko nas nekdo obišče, postane stvar resna. Nihče ni pri nas na obisku prostovoljno. Pridi, pri zajtrku mi boš vse povedal.« »Odkleniti mi morate,« je bil malo glasnejši Štef, saj je Janez že bil na poti v pisarno. »Ni zaklenjeno, kar pridi,« mu je odgovoril stric. Štef je odprl vrata in stekel za stricem. »Celo noč so bila vrata odklenjena?« Štef ni mogel verjeti. »Kaže že tako.« »Lahko bi pobegnil!« Štef je bil ves iz sebe. »Seveda bi lahko,« je rekel Janez in mu pokazal, naj se usede. »Povej mi, no, kdo te je privedel?!« »Riter,« je odgovoril Štef. »Ha, ha, se mi je kar zdelo,« se je zasmejal Janez. »Tega ni naredil prvič.« Janez je pred Štefa postavil lonček z mlečno kavo, marmelado, maslo in črni kruh. »Sam bom pri zajtrku?« je vprašal Štef. »Na srečo sam. Zadnje čase imamo bolj slab obisk. Zaradi tega bodo, hvala bogu, zapor v Lendavi ukinili.« Štef si je namazal kruh z maslom in marmelado. Bil je lačen. »Vi me boste odpeljali k sodniku?« je vprašal Štef. »Seveda, vendar moram najprej vprašati, kdaj naju lahko sprejme.« Janez je k sebi potegnil telefon in poklical na sodišče. Dolgo je čakal. Na drugi strani je bilo vse tiho. Odložil je slušalko. »To pomeni, da lahko grem domov?« »To pomeni, dragi moj, da bova šla k sodniku na obisk. Če nima razprave, naju bo verjetno sprejel.« »Upam, da ga ne bo,« si je zamrmral Štef. Janez ga je potrepljal po ramenu. »Na tvojem mestu bi si želel, da bo prost. Če ne, boš moral še eno noč preživeti za rešetkami. Druga možnost je boljša. Verjetno boš šel domov.« »Moral bom domov, saj moram zvečer mojstra peljati v Čakovec. Karte čakajo.« »Pa ne samo karte,« se je zasmejal Janez. »Pridi, greva!« Samo čez dvorišče je bilo treba in že sta bila v zgradbi. Če bi Štefa peljal Riter, bi ga najprej odpeljal na glavno ulico, kjer bi skozi glavni vhod, vsem na očeh, vstopila na sodišče. Riter bi neizmerno užival. Janez tega nikoli ni želel storiti. Nikogar ni želel ponižati. Nikoli. Ko sta se po širokih marmornatih stopnicah vzpenjala v prvo nadstropje, se je na zadnji stopnici Janez ustavil. »Želiš obiskati teto?« Janezova žena Micka, sestra Štefove mame Gele, je bila namreč strojepiska pri predsedniku sodišča. »Raje ne. Mogoče, ko bova končala pri sodniku.« »Kakor želiš. Pridi!« Šla sta proti razpravni dvorani, ki je bila desno, na koncu hodnika, šla sta mimo pisarne, v kateri je delala Janezova žena. Imelo ga je, da bi potrkal in pozdravil ženo, vendar si je premislil. Vedel je, da ga bo takoj vprašala, kaj dela na sodišču. Res ji ni želel pojasnjevati. Nadaljeval je do tajništva sodnika Megle. Potrkal je in ko je zaslišal znani Gizelin glas, je vstopil. Preden je za seboj zaprl vrata, se je obrnil in Štefu rekel, naj se usede na klop in ga počaka. »Takoj bom,« mu je rekel. In res. Še preden je Štef dobro preizkusil trdoto lesene in zelo neudobne klopi, je prišel Janez iz pisarne. Usedel se je zraven Štefa. »Počakati morava, da sodnik konča z razpravo in pregleda, kaj sta ti in Riter spisala. Verjetno bo trajalo kakšne pol ure. Odločil se bo dokaj hitro.« »Grem enega pokadit,« je rekel Štef. Vstal je in se napotil proti stopnicam. Janez ga je prijel za rokav in ga privlekel nazaj do klopi. »Sedi in čakaj! Misliš, da te bo sodnik iskal po celem mestu?« »Saj ne mislim pobegniti!« »Tiho bodi! Nisi v gostilni!« Štef se je sprijaznil. Kar bo, pa bo, si je mislil. Čas je tekel zelo počasi in Štef se je vedno bolj živčno presedal na neudobni klopi in s prsti bobnal po njej. Končno so se vrata odprla. Na prag je, s papirjem v roki, stopila Gizela. Štef jo je poznal, saj je bila najboljša prijateljica njegove tete. »Štefan Ternar!« se je s pogledom, ki je ošinil celoten hodnik, oglasila. »Tukaj sem,« je stopil do nje Štef. Pokazala mu je papir. »To je odločba, ki jo je napisal sodnik. Prebral je prijavo miličnika in tvoj zagovor. Odločil se je, kakor piše v sklepu odločbe, da se moraš na sodišču oglasiti čez deset dni. Preberi in mi povej, ali razumeš.« S tresočo roko je vzel papir in začel brati. Ko je končal, ji je želel odločbo vrniti. »Ta odločba ostane pri tebi. Jaz imam dvojnik, ki ostane pri nas. Oba papirja moraš podpisati, vendar mi pred tem povej, ali vse razumeš.« »Razumem,« je odgovoril. »Potem te prosim, pridi v pisarno!« Vstopil je. Pokazala je na mizo, kjer je bil dvojnik. »Izvoli, tukaj podpiši.« Ponudila mu je peresnik. Podpisal je in odložil peresnik na mizo. »Vidiva se čez deset dni, teta Giza. Adijo!« »Pojdi k mojstru, Štef, popoldan se pa le oglasi pri nas. Teta te bo vesela. Je res ne bi šel zdaj pozdravit?« ga je vprašal Janez. »Raje ne bi, stric. Pridem popoldan.« »Še nekaj ti polagam na dušo. Ne naredi kakšne bedarije. Ne bo ti koristilo. Tvoja mama še vedno ne more preboleti tistega, kar si naredil, ko ste imeli trgatev.« »Ah, stric, tisto je bil hec. Mama tega ne razume.« »Ne bi rekel, saj bi jo skoraj kap.« Pa poglejmo, kaj je mislil Janez s tem, da bi Štefovo mamo Gelo skoraj pobralo. Za Štefa je mogoče plezanje na vojaški razgledni stolp, ki je stal na Semartoni, tik nad njihovim vinogradom, mačji kašelj. Splezati na stolp mu ni predstavljalo nobenega problema, saj je nanj vsak dan splezal tudi obmejni vojak, graničar. Ko ga je mama gledala, kako se vzpenja na stolp, ni bila v skrbeh. Bila je sicer jezna, ker Štef ni pomagal pri bratvi. Govoril je, da je to najbolj dolgočasno delo na svetu. Zato se je izmuznil, kadar se je le dalo. Odločil se je, da se bo malo kratkočasil in splezal na stolp. Ampak Štef ne bi bil Štef, če ne bi želel nekaj več. V hišici na vrhu stolpa, ki je bila v obliki valja in narejena iz debele pločevine, je bil hitro. Kot bi trenil. Kabina je imela štiri okna, skozi katera je vojak imel zelo lep pogled na vse štiri strani neba. Vanjo si vstopil skozi spodnjo odprtino. Skoraj vsak fant iz vasi je bil vsaj enkrat v kabini, si je govoril Štef. A le v kabini. Noben, ampak prav noben, pa ni bil na strehi tega pločevinastega valja. Jaz bom prvi. Pogledal je navzdol. Vedno se mu je zdelo, da je zelo visoko, zdaj, ko se je odločil, da bo splezal na streho, se je v njegovi glavi višina podvojila. To je samo strah, mali strahec, se je tolažil. Ko bom začel plezati, bo prav gotovo izginil. Splezal je skozi južno okno, da ga oče in mama nista mogla videti. Ko je bil na pol zunaj, se je obrnil tako, da je bil s hrbtom obrnjen stran od stolpa. Usedel se je na spodnji rob okna in malo počakal. Še enkrat je pogledal dol. Zdaj več ni bil prepričan, da želi to res storiti. Ampak poti nazaj več ni, se je opogumljal. Saj ni strahopetec. Prijel se je za streho kabine, ki je bila popolnoma gladka. Nobenega oprijema ni imela. Rahlo se je dvignil in položil levo nogo na spodnji rob okna. Z nogo se je rahlo odrinil, tako da je priključil še desno nogo. Sedaj se je na videz lahkotno potegnil z rokama do strehe in se prikobacal na njo. Oddahnil si je. Nekaj trenutkov je še ležal na strehi, nato se je odločil, da bo svoj podvig delil z vsemi, ki so ga lahko videli. Vstal je, se razkoračil, dvignil roki v zrak, pogledal dol in zakričal. »Toooooo!!! Mama, ... glej me!!!« Njegova mama, Gela, je bila zatopljena v pobiranje grozdja in z mislimi pri malici, ki bo postrežena na spodnjem koncu vinograda, kar na tleh, na lanenem prtu. Iz zatopljenosti jo je zdramil glas njenega sina, ki je zakričal, tokrat še malo glasneje, še enkrat. »Hej, mama!!!« Pogledala je v vrsto, v kateri je nabirala grozdje. Najprej navzdol, nato navzgor po vinogradu in pokukala tudi v sosednjo vrsto. Ni ga videla. Nato je pogledala navzgor, proti vrhu stolpa. Zdaj je že ugotovila, da se ji oglaša z vrha, vendar je pričakovala, da ga bo zagledala v kabini, kako kuka skozi okno in ji maha. Vendar v kabini ni zagledala nikogar. Ko je pogledala še malo navzgor, bi jo skoraj kap. Zagledala je sina, ki je stal na vrhu stolpa in ji z obema rokama divje mahal. Prekrižala se je in zdrdrala zdravamarijo tako hitro, kot še nikoli. »Mirko, Mirko!« je poklicala moža, ki je z brento počasi prihajal proti zgornjemu delu vinograda, »spravi Štefa s tega prekletega stolpa, če ne, grem jaz po njega! Saj ni normalen. Isti oče.« »Pusti ga, nič mu ne bo. Saj ni prvič gori,« je dejal Mirko. Z levo roko mu je zažugal, kajti desne ni imel, in skušal biti kar se da jezen. V notranjosti pa je kar pokal od ponosa. Moj sin. Neustrašnež. Tako se dela. Pogumnež. A se je vseeno naredil strogega, drugače bi ga Gela ubila. »Šmrklin,« kar pomeni smrkavec, »takoj dol!« je strogo, kakor je tudi izgledal, zakričal. Za vsak primer. »Razumem,« se je Štef še bolj razkoračil, močno razširil roke in se začel dreti. »Jaz sem najboljši, boljši od vseh na svetu. Prvi sem bil na vrhu. Zdaj pa dobro glejte, kako se pride dol.« Vsi, ki so bili v vinogradu, so prenehali s trgatvijo in z odprtimi usti nemo gledali proti vrhu stolpa. Se bo vse srečno končalo? Nekako vendar mora priti dol, so si šepetali. Gela, ki se je še komaj držala na nogah, se jim je smilila, saj je cela vas vedela, da ji Štef kravžla živce, odkar se je rodil. Gregor, Štefov vrstnik, ki se je ustavil s polno brento na hrbtu, je zakričal proti vrhu. »Štef, počakaj, da pridem gor. Pomagal ti bom pri plezanju skozi okno.« Čeprav ga je slišal, mu Štef ni odgovoril nič, samo zamahnil je z roko in stopil na sam rob hišice, obrnjen proti njeni sredini. Še vedno je imel dvignjene roke, kakor da bi res želel pokazati, kako uživa v pozornosti. Godilo mu je, da ga vsi gledajo in komaj je čakal, da bo prišel s stolpa in ga bodo vsi trepljali po hrbtu. Slava je pač slava. Popolnoma je bil prepričan, da se še dolgo ne bo našel junak, ki bi storil kaj podob- nega. Imel je prav. Res ga ni bilo. Mogoče tudi zato, ker so čez nekaj let stolp odstranili. Počasi je počepnil, se oprl na roke in se rahlo nagnil naprej. Ulegel se je na trebuh. Previdno je spuščal noge do spodnjega roba okna. Ko so stopala začutila, da stojijo na trdnem, si je oddahnil. S sprednjim delom telesa, s trebuhom in prsmi je drsel po robu kabine. Tako močno se je naslanjal na pločevino, da mu je s srajce odtrgalo gumb. Dlani je imel postavljene tako, kakor da bi želel delati sklece. Roke je počasi vlekel proti robu kabine. Zanašal se je na otip, kajti ni upal pogledati ne levo, ne desno. Najprej se je prepričal, da se s prsti rok močno drži roba in da prsti ne bodo zdrsnili. Začel se je počasi, zelo počasi, spuščati navzdol. Ko je že mislil, da se bo z nogami dotaknil spodnjega dela okna, mu je leva roka popustila in le svoji moči se je lahko zahvalil, da se je znova malo privzdignil in s prsti močno pritisnil na vrh kabine. Srce mu je bilo kot noro, noge so se mu zatresle in strašno ga je postalo strah. Ljudje, ki jih je dogodek s pogledi prikoval na vrh stolpa, so zavzdihnili. Tisti, ki so imeli malo slabše srce, predvsem ženske, so si pokrili obraz z dlanmi. Nekateri so se obrnili vstran. Ni pa bilo niti enega, ki se ne bi prekrižal in prosil vsemogočnega, naj se vse srečno konča. Znova se je začel spuščati. Tokrat bolj previdno. Začel se je potiti, prsti so postali spolzki in roke so se začele tresti. Sedaj se je začel, kljub svoji neustrašnosti, resnično bati. Z desno nogo je malo zanihal in ugotovil, da brca v prazno. To je znak, da ni daleč od spodnjega roba okna. Opogumil se je in se na hitro spustil ter na srečo stopil na rob. Če bi ga zgrešil, bi bil padec neizbežen. Gledalci, bilo je namreč kot v gledališču, so se prijeli za glavo. Gela je padla na kolena in se zvila v dve gubi. Oddahnila si je. Mirko je počepnil zraven nje in jo objel. Sklonil je glavo. Ni želel, da bi kdor koli videl, kako mu po licu drsi solza. Štef je na rob stopil še z levo nogo. Oddahnil si je. Spet je postajal samozavesten in neustrašen. V trenutku je pozabil, v kakšni nevarnosti je bil. Zdaj je bilo potrebno počasi zdrsniti v kabino, kar je tudi storil. Za trenutek je ostal sedeč na robu okna in se obrnil. Pomahal je. Užival je v pozornosti. Ljudje so mu pomahali in zaploskali. Nato je počasi zdrsnil v kabino. Dvakrat, trikrat je globoko zajel zrak, porinil glavo skozi okno in zmagoslavno razširil roki. Zakričal je. »Sem najboljši ali nisem?« »Pridi k meni, ti bom pokazal, kdo je najboljši,« mu je vrnil oče. »Ne jezi se, Mirko. Vse se je dobro končalo. Kar koli boš sedaj naredil, ne bo pomagalo. Jaz mu bom vsekakor čestital.« To mu je govoril prijatelj, ki je imel trgatev v sosednjem vinogradu. Mirko je samo zamahnil z roko in pokimal. »Mogoče imaš prav. Mislim, da nobeno kreganje ne bo prav nič pomagalo. Štef je prav gotovo izgubljen primer ... A pogumen,« je dodal. Z levo roko je dvignil pletenko. »Jože, primi kozarca. Spijva na to, da se je vse dobro končalo.« Šmarnica jima je gladko stekla po grlu. Ko je popil, je Mirko pogledal proti stolpu. Štefa ni bilo nikjer. »V gozd je zbežal,« je rekla Gela. »Mislim, da bo danes spal na seniku.« Gelina napoved se je uresničila. Štef si kljub veliki lakoti ni upal stopiti v hišo. Lahko se je imel za najboljšega in najhrabrejšega, vendar se je mame bal kot hudiča. Štef je strica Janeza ubogal. Stopil je iz zgradbe sodišča in prečkal cesto. Nasproti sodišča je bila mestna pekarna, kjer si vedno dobil sveže žemljice. Vrata so bila vedno na stežaj odprta, saj je bilo v pekarni vroče. Vstopil je. »Dve žemljici, teta Ilonka, prosim,« je že na vratih, namesto pozdrava, rekel Štef. Ilonko je namreč poznal, saj je tudi ona živela v isti hiši kot njegova teta Micka. »Ooo, lepotec je prišel. Pozdravljen. Videla sem, da si bil na sodišču. Si bil pri teti ali pa si kakšno ušpičil?« Ilonka je bila ženska, ki ni imela dlake na jeziku. Včasih je kar nekaj blebetala in si nakopala kar nekaj sovražnikov. Vsakega fanta je primerjala s svojim Viktorjem. Tudi Štefa. Vedno, kadar je nekomu rekla, da je lepotec, ni pozabila vsaj z gesto pokazati, da ga njen sin prekaša v vseh pogledih. Zato je vedno dodala nekaj podobnega kot; veš, moj Viktor je bil danes v šoli pohvaljen, moj Viktor vedno zloži hlače na črto, moj Viktor je naredil to, moj Viktor je naredil ono. Štef, ki je imel v sebi nekaj gosposkega in je Viktorja dobro poznal, se na njene besede ni nikoli odzval. Za njega je bil Viktor mehkužec, ki se samo visoko nosi. Niti malo ga ni cenil. »Pri teti sem bil, ja. Moja mama ji pošilja lepe pozdrave,« se je zlagal, saj že nekaj časa ni bil na Kobilju. »Zvečer se bom oglasil pri vas, bolj pozno. Pritihotapil se bom v vašo spalnico, vas ugrabil in vas odpeljal daleč, kjer bova srečno živela do konca svojih dni.« »Veš kaj, zadnjič te je čakala moja hčerka, Beti. Zakaj ji daješ lažno upanje? Obljubil si, da prideš. Ves večer je prejokala, sirota. Vesela bi bila, če bi ugrabil njo in jo odpeljal. Ne boj se, ne bi te prijavila.« »Saj mi je všeč, teta Ilonka, res mi je, vendar imam ogromno dela, pa tudi vezati se še ne želim,« je rekel in bil vesel, da se je izognil vprašanjem o sodišču. »Ogromno dela pomeni, da voziš starega v Čakovec? Pazi, da te ne bo pokvaril.« Štef je le zamahnil z roko in odkimal. »Vem, kaj hočem, teta. Prav gotovo ne bom dolgo ostal pri njem. Lahko dobim dve žemljici, prosim?« »Seveda.« Segel je v žep. »Ni treba, Štef. To gre na moj račun.« »Hvala!« Obrnil se je proti vratom in dvignil roko v pozdrav. »Pa Beti pozdravite.« »Prav gotovo. Ne draži me. Komaj je nehala jokati. Misliš, da imam voljo še enkrat poslušati njeno tuljenje? Pa starega pozdravi.« »Vedno je vesel, ko vas kdo omeni. Le kaj bi to pomenilo?« »Da mi takoj izgineš, paglavec,« je zakričala za njim in se zasmejala. »Z metlo te bom.« Simpatičen je, prav zares. Ni čudno, da se je moja Beti zatrapala v njega, si je dejala, ko ga je pospremila s pogledom. Štef se je, z žemljicama v roki, napotil proti Kroni. Zamikalo ga je, da bi vstopil in pozdravil soseda stare mame, Emila. Emil je bil v hotelu natakar. Vendar si je premislil, saj je skozi žičnato ograjo, čez cesto, pred Kozlarjevo delavnico, zagledal cigana Ervina, kako mu panično maha. Stari me verjetno čaka, si je dejal. Ervin pa je tako in tako vedno paničen in vedno pod vplivom alkohola. Tudi sedaj. Vseeno ga je imel stari rad in mu je vse odpustil, saj se ni bal višine. Imel je neverjetno ravnotežje. Pomahal mu je nazaj, češ, vidim te. Prihajam. Podaljšal je korak in se pognal po stopnicah na pločnik. Ko je vstopil v delavnico, je zagledal fante, ki so pripravljali žlebove, saj so jih morali še danes pritrditi na streho. »Dajmo, dajmo,« je mojster vzpodbujal fante. Še Aleksander, ki niti kladiva ni znal držati in se mu nikoli ni dalo delati, je nosil pločevino na dvorišče, kjer so natovarjali kamionček. »Hej, mojster, kaj ste obljubili Aleksandru, da se tako žene?« je Štef potrepljal starega. Mojster se je obrnil. V roki je držal kladivo. »Glej, s tem te bom po glavi, Štef. Povej mi, če je res? Slišim, da si noč preživel za rešetkami. Riter je razbobnal po celi Lendavi. Le kaj si ušpičil?« »Kaj si ušpičil? Kaj si ušpičil?« se je Štef namrščil in skoraj nekontrolirano mahal z rokama. »Isti ste kot Ilonka. Mimogrede, pozdravlja vas. Nič nisem ušpičil, če že morate vedeti. No, ja, tu in tam sem si sposodil kakšno kolo.« »To trdi tudi Riter. Pravi, da boš kar dolgo sedel. Zdaj se pa spravi delat. Do večera moramo končati. Če pa že vprašaš za Aleksandra, ti povem, da bo šel danes z nama v Čakovec. Lahko si misliš, kakšna motivacija je to zanj. Dovolj. Ajd, na delo!« Štef je nekaj materiala znosil na dvorišče, si zapisal, kam mora na teren, in se usedel na klop ob zidu ter si prižgal cigareto. Aleksander, ki je hodil mimo njega, ga je tu in tam pogledal izpod obrvi in si kar nekaj brundal. Vedel je, da je Štef ljubljenec starega, zato je bil raje tiho. Štef je to takoj opazil. »Nič ne brundaj, delaj! Saj veš, da ti je stari rezerviral lepo blondinko,« ga je dražil. »Seveda, če si boš zaslužil.« »Ne izzivaj, Štef. Srečo imaš, da znaš voziti avto. Za delo res nisi,« mu je odgovoril Aleksander. »Daj, ne brni mi okrog ušes. Ti še samokolnice ne znaš voziti, da o triciklu iz Železnine sploh ne govorim. Če se te jaz ne bi usmilil, bi hoblal samo svojo ciganko.« Aleksander se je nasmejal. »Veš, kaj ti jaz povem, Števek moj. Ciganka je ciganka, vendar malo bele spremembe tudi ciganu prav pride. Ker si ti meni uredil lepo belo meso, te tudi jaz vabim k nam v cigansko naselje. Tudi ti lahko zamenjaš belo za črno.« »Hvala za vabilo, Sandek, vendar mislim, da me poglavar Pero ne bi pustil k vam, a te držim za besedo. Zdaj te pa res lepo prosim, pohiti. Čaka te še kopalnica. Stari mora biti v Čakovcu pravočasno. Karte čakajo. Če zamudiš, bo blondinka moja.« Aleksander je kar poskočil. Te priložnosti resnično ne misli zamuditi. Pohitel je v delavnico, pograbil pločevino in stekel do kamiona. Štef se je zasmejal ter si dejal; strašna motivacija so ženske, strašna. Glej ga, cigana, kako dela. Stari se je zabaval vsak dan. Štef ga je po končanem delovnem času vsakokrat odpeljal v Čakovec. To je trajalo devet dni, nakar je miličnik, zgodaj zjutraj, prinesel Štefu vabilo. Naslednji dan mora priti na sodišče. »Tukaj podpiši in ne privošči si, da ne bi prišel,« ga je opomnil miličnik. »Vi ste novi, kajne? Prvič vas vidim. Ste strogi kot Riter?« je zloženo vabilo skušal potisniti nazaj v kuverto. »Veš kaj? Riter te lepo pozdravlja in komaj čaka, da se srečata pred sodnikom. Lahko ti povem tudi, da je tvoj stric Janez zelo zaskrbljen.« Štefa ni skrbelo, zato se je sproščeno zasmejal. »Za to pa res ni nobene potrebe. Sodnik je dober človek. Videl bo, da je vse skupaj čisto brez veze.« »Nisem povsem prepričan,« je rekel novi miličnik. »Zna se zaplesti, vendar to ni moja stvar. Tukaj podpiši, prosim,« ga je spomnil še enkrat, »in povej staremu, da ga pozdravlja Riter.« Štef je s težkim srcem podpisal, vzel kuverto modre barve in se odpravil v delavnico. »Koliko let si dobil?« ga je začel dražiti Aleksander. »Če boš šel sedet, bo stari ostal brez šoferja. Sam bo moral prevažati lepotičke.« »Nič nisem dobil,« ga je jezno pogledal. »Jutri ob devetih se moram oglasiti na sodišču in če bo vse v redu, bom rekel staremu, da te še enkrat vzame s seboj. Saj si želiš, kajneda?« »Niti sanja se ti ne, kako. Upam, da boš držal besedo!« Štef je dvignil desno roko. »Prisegam!« Našel bi se kdo, ki bi rekel, da je prišel težko pričakovani dan. Štef ni bil tega mnenja in se z njim prav gotovo ne bi strinjal. Na sodišče se je odpravil s težkim srcem, le kdo gre tja z veseljem, čeprav je bil prepričan, da se mu pravzaprav nič ne more zgoditi. Po njegovem mnenju ga bo sodnik oprostil, kvečjemu, kar pravzaprav pričakuje, ga bo samo okaral. Pred zgradbo sodišča, pred velikimi, težkimi lesenimi vrati, se je na prvi stopnici za trenutek ustavil. Ne smem se ustrašiti, si je dejal. Ne smem pokazati, da me je strah. Še enkrat se je zamislil, spomnil se je na skoraj vse trenutke, ko si je kolesa izposodil in jih tudi vrnil, ali pa jih pustil tam, kjer so jih lahko čim prej našli. Glede norčevanja iz miličnika pa je samo skomignil z rameni. Navsezadnje je bila tudi to samo šala. Hec, ki ga Riter ne razume. Porinil je težka vrata in se potiho žvižgajoč odpravil po stopnicah navzgor v prvo nadstropje. Usedel se je na isto klop, na katero ga je posadil stric Janez pred desetimi dnevi. Čez kakšnih pet minut, nekaj pred deveto uro, so se odprla vrata razpravne dvorane. Na vratih se je pojavil njegov stric. Pred njim je hodil zaskrbljeni možakar, ki se je pravkar pokril s klobukom in s sklonjeno glavo pričel počasi hoditi proti stopnicam. Stric ga je peljal v zapor. »Ko boš končal pri sodniku, se oglasi pri teti in potem čim prej pridi k meni. V zaporu bom. Zelo me zanima, kaj bo dosodil sodnik,« je rekel stric. »Štefan Ternar!« se je zaslišalo iz pisarne. »Kličejo me, stric. Ko bo konec, pridem,« je s tresočim se glasom rekel Štef. Vstopil je. »Sedite!« je bila zelo uradna tajnica in pokazala na črno, neudobno leseno klop. »Hvala!« je rekel, ker ni vedel, kako naj se obnaša. »Dober dan,« je še pozdravil. »Dober dan,« je odzdravil sodnik. »Prijazno od vas, mladi mož. Vstanite!« je zaukazal mož postave. Štef se je dvignil, roke je vtaknil v žepe, vendar jih je, ko je ugotovil, da se to ne spodobi, takoj spet izvlekel. Obrnil se je k tajnici, kakor da išče njeno pomoč, da mu pove, kaj mu je storiti. Roke je dal za hrbet, takoj za tem jih je sklenil pred seboj. Sodnik je videl, da je mladenič zelo nemiren in da se ne počuti dobro. »Tovarišica,« je dejal tajnici, »prinesite mladeniču kozarec vode, prosim!« »Takoj!« Šla je mimo Štefa in mu prišepnila; vse bo v redu. Lahko je tebi, si je mislil Štef. Ne stojiš ti pred sodnikom. Tajnica se je čez kakšno minuto vrnila s kozarcem vode. Dala ga je Štefu. »Hvala!« se je s cmokom v ustih zahvalil in s tresočimi rokami popil požirek. »Lahko ga odložite na tajničino mizo,« je dejal sodnik. Štef je počasi odložil kozarec in se zazrl v sodnika. Videti je prijazen, kar je tudi bil, vendar tudi strog, zelo strog. Tudi do sebe. Šele začenjal je sodniško kariero, zato se je želel še posebej izkazati. »Ime?« »Štefan.« »Priimek?« »Ternar,« je bil že bolj sproščen. »Stalno bivališče?« »Kobilje 256.« »Zaposlen?« »Da.« »Kje?« je postal strog sodnik, ki se je naslonil na mizo z obema rokama in se srepo zazrl v Štefa. »Pri mojstru Kozlarju,« je dejal Štef in se z zaskrbljenostjo zazrl v tajničine oči. Ni se dala motiti, kajti pri tipkanju na pisalni stroj ni smelo biti napak. Naučila se je, da samo posluša in ne gleda ne sodnikov ne obtožencev. »Pri tem razuzdancu? Se mi je zdelo, da se pri njem ne boš naučil nič dobrega. Tudi krasti te je naučil?« »Nisem kradel, tovariš sodnik.« Zazrl se je v tla in se rahlo zamajal. »Sedi, fant,« mu je ukazal sodnik in nadaljeval: »Kako bi pa ti rekel temu, kadar nekomu nekaj vzameš? Dobro delo?« Štef se je ritensko približal klopi in sedel. Ker ni vedel, kam bi dal roke, ki so se mu vidno tresle, se je usedel nanje. Sklonil je glavo. Bilo ga je sram. »Saj sem vsako kolo vrnil, tovariš sodnik,« je plaho dejal. »Ni res. Nič nisi vrnil. Pustil si ga tam, kjer si končal svojo pustolovščino. Lastnik je na svoje kolo naletel čisto slučajno. Nobene olajševalne okoliščine nimaš, fant moj. Nobene.« Še vedno je imel pogled uprt v tla. Na čelo so mu izbile potne srage. »Iskreno se opravičujem, tovariš sodnik. Ne bo se ponovilo. Nikoli.« Sodnik je obe roki sklenil na zatilju. Zazibal se je na stolu ter se naslonil na steno. »Lepo od tebe, da si se opravičil, vendar to še vedno ni olajševalna okoliščina. To je kvečjemu kesanje. Ne vem pa, če je iskreno.« Štefove oči so se srečale s tajničinimi. Rahlo mu je pokimala. Razumel je. »Iskreno je bilo, tovariš sodnik, zelo iskreno.« Tajnica se mu je nasmejala. Vendar; poznala je sodnika. Vedela je, da je zelo strog. Težko bo sprejel, če sploh bo, Štefovo opravičilo. Sodnik se je s komolci naslonil na mizo, rahlo zakašljal, kakor da daje na znanje, da se s stranko, ki je stala pred njim, ne strinja. Zmajal je z glavo in se popraskal za ušesom. »Mladenič moj. Takole se bova zmenila. Še enkrat bom prebral izjave miličnika in jih primerjal s tvojimi. Če se kar koli ne bo skladalo in bo kazalo na to, da si si resnično privoščil preveč, ti ne kaže dobro.« Obrnil se je proti tajnici. »Napišite, prosim, da se mora tovariš Štefan Ternar na sodišču zglasiti čez deset dni, to je naslednji četrtek. Takrat se bom odločil o višini kazni.« Sodnik je vstal, z mize pobral kup papirjev in se odpravil proti vratom razpravne dvorane. Na pol poti se je obrnil proti Štefu. »Sedi, mladenič, in počakaj, da bo tajnica končala delo. Podpisati moraš zapisnik. Seveda, če se z napisanim strinjaš. Na svidenje.« »Na svidenje, tovariš sodnik,« je odzdravila tajnica. »Na svidenje,« je pozdravil Štef in sedel. Lahko bi rekli, da se je sesedel. Tajnica se je nasmehnila. Skušala ga je ohrabriti, kajti slutila je, da se za Štefa ne bo dobro končalo. Iz pisalnega stroja je potegnila tri liste papirja. Original in dve kopiji. Kopirni papir, ki je bil med listi papirja, je odložila na mizo. Pred Štefa je postavila zapisnik, črnilo in peresnik. »Preberi, in če se strinjaš, podpiši. Vsak list posebej,« mu je dejala. Štef je stopil do tajničine mize, vzel peresnik, ga namočil v črnilo in se trikrat podpisal. Tajnica je podpise s pivnikom popivnala. »Kaj to pomeni, da se bo odločil o višini kazni?« je, ko se je znova usedel na klop, vprašal. Tajnica je, iščoč najboljši izraz za kazen, kajti videla je, da je fant zaskrbljen, skušala biti kar se da prijazna. »To pomeni, da lahko dobiš pogojno kazen ali pa zapor za krajši ali daljši čas.« »Kaj pomeni pogojno?« je vprašal Štef »To pomeni, da lahko dobiš leto dni zapora, pogojno za dve leti. Če boš v dveh letih spet naredil kakšno kaznivo dejanje, boš šel v zapor za eno leto.« »Torej pogojno pomeni, da ne grem v zapor?« »Tako, kot sem rekla. Dve leti moraš biti priden.« »Sodniku bom obljubil, da z menoj ne bo več nobenih problemov.« Tajnica se je nasmehnila. »Mislim, da naslednji četrtek ne boš prišel do besede. Sodnik bo prišel, ti povedal, kakšno kazen dobiš, in nato odšel. Zdaj pa kar pojdi. Ne bodi v skrbeh, verjetno bo kazen mila.« Štef je vstal, stopil do tajnice in ji podal roko. Nato se je s sklonjeno glavo in vidno zaskrbljen odpravil iz dvorane. Na stopnicah, skorajda že v pritličju, se je spomnil, da mora k stricu, zato je šel k vratom, ki so vodila na dvorišče sodišča in zapora. Stric ga je zagledal skozi okno, na katerega steklo je potrkal. Štef ga je zagledal in se z izrazom, ki ni kazal nobene zaskrbljenosti, napotil k vhodnim vratom, kjer ga je že čakal stric. »Ste sami?« je vprašal Štef. »Popolnoma sam. Zapornikov ni, tako da je pravi dolgčas.« »Lahko se zgodi, da bom jaz tisti, ki ga boste čuvali,« je z žalostnim glasom dejal Štef. »Koliko si dobil?« »Danes nič, se pa lahko zgodi naslednji četrtek,« je dejal Štef in si prižgal cigareto. »Če je tako, v tem zaporu najbrž ne boš sedel, saj ga bodo v kratkem ukinili. Pravijo, da ni rentabilen. Kot varuhu reda mi je to pravzaprav zelo všeč. Še nekaj razgrajačev je v našem mestu, priznam, vendar jih bomo ukrotili. Niso tako nevarni, kot se delajo.« »Tudi jaz nisem nevaren, stric,« je dejal Štef in frcnil čik na dvorišče. »Pepelnik, Štef, pepelnik!« mu je požugal stric, ki nikoli ni kadil, »si pozabil, kaj sem ti rekel. Nehaj smetiti s temi čiki. Še bolje bi bilo, če bi nehal kaditi.« »Tudi moja teta, vaša žena, kadi. In teta Giza tudi.« »Moja žena je, kar me zelo veseli, nehala kaditi. Po njej se zgleduj, ne po teti Gizi.« Štef je pogledal po dvorišču. »Stric, kje je Asta, ne vidim je. Ponavadi me pride pozdravit.« »Odpeljali so jo na nadaljnje šolanje, ker smo imeli z njo manjše probleme. Domnevam, da se ta pes nikoli več ne bo vrnil. Tudi zato ne, ker bodo zapor ukinili.« »Pa tako prijeten kužek je bil,« je rekel Štef, da strica malo potolaži, saj je vedel, kako zelo je bil navezan na Asto. Še celo to, da je zvesti pes nekoč branil svojega gospodarja, ko je tekel sin proti njemu, in ga ugriznil v roko, mu ni štel v zlo. »Zdaj pa moram na delo. Mojstra bom prosil za nekaj dni dopusta. Ne vem, kako bom zdržal do četrtka. Na svidenje.« Spretno je preskočil ograjo. »Zvečer se oglasi pri nas. Mogoče te teta potolaži z dobro večerjo.« »Hvala, stric. Če ne bom šel z mojstrom v Čakovec, se oglasim.« Štef se cel teden ni počutil najbolje. Ves čas je razmišljal o četrtku. Niti tetine večerje ga niso razvedrile. Mojster, ki je bil dobra duša, mu je dal prosto. »V četrtek, po razpravi, ko te bo sodnik oprostil, se oglasi. Bomo proslavili,« mu je dejal in ga potrepljal po ramenu, »vse bo dobro, ne bodi zaskrbljen.« »Hvala mojster, nikoli vam ne bom pozabil.« »Ah, kaj bi to. Zdaj pa lepo pojdi. In ne pozabi pozdraviti strica. Že nekaj dni ga nisem videl. Kakšen dober razgovor za šankom bi prišel kar prav,« se je zasmejal. »Ko ne dežura v zaporu, je v patrulji ob meji. Povedal mu bom, naj se oglasi pri vas,« je dejal Štef, pokukal v delavnico, pozdravil fante, ki so mu odgovorili z dvignjenim palcem in se odpravil na obisk k teti. Bil je torek in le še dva dneva sta Štefa ločila od sodnikove odločitve. Dva dolga dneva. Naslednji dan je bil kar dolg. Vlekel se je kot kurja čreva, kot je znala reči Giza, ki je bila velika šaljivka. Dolg dan. Štefan se je živčno potikal po mestu. Ni vedel, kam bi se dal. Odločil se je, da tete ne bo obiskal. Bil je strašansko slabe volje in vsakogar, ki ga je srečal na ulici, je samo grdo pogledal, z nikomer se ni želel pogovarjati, kajti ob pomisli, kaj bi se lahko zgodilo jutri, se mu je kar zavrtelo v glavi. Če bi ga kdor koli vprašal, kako se počuti, bi mu zagotovo odgovoril; obupan sem. Celo noč ni zatisnil očesa. V postelji je bil nemiren, bolela ga je glava, sililo ga je na bruhanje. Zjutraj se je le s težavo obril. Za zajtrk si je pripravil dve krušni rezini, na kateri je namazal slivovo marmelado, ki jo je skuhala njegova mama. Kljub temu da jo je imel zelo rad, kruha ni mogel pojesti. Popil je skodelico kamiličnega čaja, ki mu je s težavo stekel po grlu. Počasi se je oblekel, kajti ob desetih je moral biti na sodišču. Ne sme se obotavljati. Če bo zamudil, bo sodnik verjetno zelo jezen. Tega si resnično ne želi. Vzel je belo srajco, ki je visela na naslonjalu stola, si jo oblekel in zatlačil za hlače. Ko si je obuval čevlje, je opazil, da so umazani, s pete so viseli kosi blata. Na hodniku je našel smirkovo krtačo. Skrtačil je čevlje, poiskal je še kremo za čevlje in črno mehkejšo krtačo. Rad je imel čiste čevlje, saj ga je stric naučil, da ženske najprej pogledajo moškega v oči in takoj nato preverijo, ali ima čiste čevlje. Čisti čevlji so znak redoljubnosti. Stric je že bil takšen, le da ga je v to prisilila služba in ne ženske. Ko je zaklepal vrata, se je samemu sebi zasmejal. Super bi bilo, če bi mu sodila sodnica. Saj tajnica tudi ni napačna, vendar od nje ni odvisno prav nič. S temi mislimi se je odpravil proti sodišču. Na Glavni ulici je že bila gneča. Šel je mimo banke proti Železnini, kjer je prečkal cesto, ki je peljala proti Koloniji, mimo trikotnika se je približal hotelu, ki so mu Lendavčani rekli Krona, in nato čez cesto mimo občinske zgradbe do sodišča. Počasi je vstopil v zgradbo sodišča, se vzpel po prvih stopnicah in odprl vrata na hodnik. Desno je bila zemljiška knjiga, kjer je delala Matilda, katere imena si ta trenutek ni želel priklicati. Nikakor ne. Pred sabo je zagledal dobro znano široko stopnišče, lepo zaobljeno in prelepih barv. Ko je stopil na prvo stopnico, se je za trenutek ustavil. Sklonil je glavo, globoko vdihnil in se začel počasi vzpenjati. Počasi, kajti kar naenkrat je dobil občutek, da ima težke noge, kakor da bi bile iz svinca, in da pljuča komajda opravljajo svoje delo. Dihal je kot starček, ki se z brento na hrbtu na trgatvi vzpenja proti vinski kleti. Ja, točno tako se je počutil. Prišel je do podesta, kjer se je smer stopnic obrnila v desno stran in vodila do prvega nadstropja. Še enkrat je postal, še vedno s sklonjeno glavo. Roke je potisnil globoko v žepe. Slutil je, da danes ni njegov dan. Ponavadi so se njegove slutnje uresničile, vendar je upal, da se bo ta dan vse končalo po njegovih željah. Kam ga je pripeljala njegova vihravost, s katero ni želel nikomur škodovati. Le kam? Pred sodnika, ki ga ne razume. Pred sodnika, kateremu se je lepo opravičil. Pred sodnika, kateri ni imel milosti. Da, njegova nečimrnost ga je pripeljala v neprijeten položaj. Prispel je skoraj do vrha stopnic, počasi dvignil glavo in se kljub počasnosti sunkovito ustavil. Ni mogel verjeti svojim očem. Pred njim je stal, razkoračen, z zlobnim nasmehom, nihče drug kot Riter, njegov miličniški spremljevalec. Spogledala sta se. Riter, še vedno je stal razkoračen in s prekrižanimi rokami na prsih, ga je pogledal naravnost v oči. Štef mu je želel pogled vrniti, vendar si je premislil. Danes ga ne bo izzival. Danes nima volje. Se je pa Štef rahlo zamislil in se vprašal, le kaj počne Riter tukaj? Pričal ne bo, saj je to že storil, pripeljal tudi ni nikogar, saj je bil zgornji hodnik prazen. Razen seveda, če je bil kdo v razpravni dvorani, kar bo Štefan izvedel čez slabe četrt ure. Počasi, mimo še vedno razkoračenega miličnika na vrhu stopnic, še vedno z rokama v žepu, se je odpravil na desno, mimo pisarne svoje tete, do konca hodnika. Klop, na katero se je usedel, je bila hladna in danes še posebno trda. Sklonil se je naprej, se s komolci naslonil na noge in se z obrazom zakopal v dlani. Vdal se je v usodo. Črne slutnje ga še vedno niso zapustile. Ni čakal dolgo. Zaslišal je škripanje, kakor da bi pod vrata, ki so se odpirala, zašel kamenček. Skozi vrata je na hodnik, zelo uradno, stopila tajnica. »Štefan Ternar!« je zaklicala. »Tukaj!« se je oglasil Štef. »Vstopite, prosim!« Štef je vstal s klopi. Tajnica mu je pridržala vrata in ga nagajivo pogledala. Nasmehnil se je. Strogost je zelo dobro odigrala, si je dejal Štef in vstopil. Sodnika še ni bilo v dvorani. »Sedi,« mu je dejala tajnica in pokazala na klop, »ko bo sodnik vstopil, moraš vstati. Si razumel?« »Mhm,« je zamomljal in pokimal. »Si pa gostobeseden,« se je zasmejala tajnica, »pokaži no malo veselja.« Bi zelo rad videl tvoj smeh in veselje, če bi bila na mojem mestu, si je dejal Štef. Naslonil se je na trdo in mrzlo naslonjalo klopi in zamišljeno pogledal proti stropu. »Vstanite!« ga je iz zamišljenosti zbudila tajnica. Štef je pogledal na levo stran, kjer so bila vrata, skozi katera je vstopal sodnik, ki je z mapami pod roko s pogledom ošinil Štefana. Stopil je za mizo, odložil mape in sedel. Sedaj je le pogledal Štefa, ki je še vedno stal, in mu s pogledom nakazal, naj se usede tudi on. Štef je sodnika še vedno gledal v oči in skušal ugotoviti, kaj mu roji po glavi, kaj si misli in kaj mu bo povedal. Sodnik se z nobenim gibom ni izdal. Štef nikakor ni mogel ugotoviti, ali mu prinaša dobre ali slabe novice. »Štefan Ternar,« se je po nekaj trenutkih tišine oglasil sodnik in odprl mapo, »razsodil sem. Po posvetovanju z vašim odvetnikom po službeni dolžnosti ...« Tudi odvetnika sem imel? Tega mi pa niso povedali, se je samemu sebi zasmejal Štef. »...sem se odločil, da vam kazen, ki sem vam jo dal, zmanjšam.« Čeprav Štef ni popolnoma razumel, kam pes taco moli, si je za trenutek oddahnil. Zmanjšanje kazni niti ni tako slaba stvar, je razmišljal. »Torej,« je nadaljeval sodnik, »obsodil sem vas na štiri leta zapora. Vaš odvetnik se je na kazen pritožil in jaz sem njegovi pritožbi ugodil. Kazen sem vam zmanjšal ...« Štef je bil napet kot struna. Povej že, si je dejal in se živčno presedel na klopi. Prebledel je, roke so se mu začele tresti. Daj, povej že, si je še enkrat zamrmral. In tudi je. Povedal. Odločno, kot znajo le sodniki. »...na tri leta in štiri mesece zapora. Kazen je dokončna in na njo ni možna pritožba.« Štef se je zdrznil, s široko odprtimi očmi je gledal sodnika, kakor da ne more razumeti, kaj se je pravkar zgodilo. Usta je imel odprta, kot riba na suhem, hlastal je za zrakom, po obrazu mu je tekel znoj in imel je občutek, da je v trenutku dobil visoko vročino. Mislil je, da bo omedlel. Sodnik se je obrnil k tajnici in ji velel ponoviti zadnji stavek iz zapisnika. »Kazen je dokončna in na njo ni možna pritožba,« je prebrala tajnica. »Povejte, prosim, tudi to, kakšna je višina kazni.« »Tri leta in štiri mesece zapora.« Sodnik je končno pogledal proti obsojencu. »Ste razumeli sodbo?« je vprašal Štefa med pospravljanjem svoje mize. Vzel je mape in se odpravil proti izhodu, ne da bi počakal na odgovor. Zdelo se je, da ga odgovor sploh ne zanima. In ga tudi ni. Presenečeno se je ustavil, ko je zaslišal, da se je vprašani oglasil. »Zakaj toliko?« je vprašal Štef. »Ker ste ukradli več koles, ker ste svoja dejanja ponavljali in ker ste žalili varuha reda, miličnika.« »Res je, kolo sem si sposodil večkrat. Velika verjetnost je tudi, da sem preizkusil vsa kolesa v Lendavi. Vsi vam lahko potrdijo, da so sedaj vsa ta kolesa pri svojih lastnikih. Glede razžalitve miličnika pa lahko povem, da sem ga poslal tja, od koder je prišel, in da bom to še enkrat ponovil, če bo potrebno. Ta miličnik je bil do mene vedno nesramen in je komaj čakal, da me lahko zašije. Da o tem, da nima niti malo smisla za humor, sploh ne govorim.« »Dam vam jaz smisel za humor. Bolje bo, da ste tiho, sicer vam bom kazen zvišal, s kančico črnega humorja,« se je razburil sodnik. »Takoj ga odpeljite domov, naj vzame nekaj osebnih stvari in ga takoj zatem brez odlašanja pospremite v zapor. Pokličite miličnika!« je ukazal tajnici in odkorakal iz razpravne dvorane. Tajnica je odprla vrata in želela pogledati po hodniku, da bi s pogledom poiskala miličnika. Ni ji ga bilo treba. Riter je stal tik ob vratih s kapo potisnjeno na zatilje in z desno nogo naslonjeno na steno. Niti ni tako napačen ta Riter, si je dejala tajnica, ki je že imela izbranca in se ni želela spogledovati z drugimi fanti. Tudi Riter je bil še vedno samski, a ne bo dolgo. Imel je dekle iz sosednje vasi, s katero se bo, če so bile informacije točne, kmalu poročil. Preden ga je poklicala, se je počasi obrnil, sklonil proti njej in jo pogledal tako nežno, da so ji klecnila kolena. Zaščemelo jo je po celem telesu. Nesramnež. »Tovariš miličnik,« je skušala zavpiti, da bi jo lahko slišali vsi, ki so bili tisti trenutek na hodniku. Imela je lep, in ko je bilo potrebno, prodoren glas, ki pa jo je ta trenutek izdal. Še Riter jo je komaj slišal. »Ni potrebno kričati, saj sem zraven tebe,« se je zasmejal. Prijel jo je za roko in jo rahlo potegnil proti sebi. »Daj mir. Preveč si upaš. Kaj bodo rekli ljudje? Da te ni sram!« Razburila se je. »Prevzemi prosim kaznjenca. Počakajta kakšne pol ure, da sodnik napiše končno poročilo in ti da navodila, kako je potrebno ravnati.« »Koliko je dobil?« je zašepetal. »Preveč. Tri leta in štiri mesece.« »Uh, toliko?« je bil odkrito presenečen, »sem mislil, da bo dobil kakšnih pet, šest mesecev. To je pa res preveč.« »Dobro si ga namočil. Nesramen si bil. Priznaj!« je bila jezna. »Sam me je pripravil do tega,« je dejal in poklical Štefa: »Ternar, takoj pridi sem.« Pokazal je na klop. »Sedi!« je skušal biti strog. »Pa še nekaj. Da ti ne bi po glavi hodile kakšne neumnosti. Ne bi te rad priklenil z lisicami. Janez bi bil zelo jezen.« Riter je pomahal tajnici, ki se je hitro obrnila in izginila v pisarno. Pomaknil se je proti stopnicam, če bi Štefu slučajno kaj neprimernega padlo na pamet. Pobeg recimo. Čas je tekel zelo počasi. Štef je bil tako izven sebe, da Riterja niti pogledal ni. Le kaj tako dolgo cinca sodnik, minila je skoraj ura, si je mrmral Štef. Tudi Riter je vedno pogosteje pogledoval na uro. Končno. Odprla so se vrata sodnikove pisarne. »Prosim, vstopita!« ju je v pisarno povabila tajnica. Za mizo je sedel sodnik. Pogledal je Riterja in mu brez besed podal rumeno kuverto in papir enake velikosti. Riter je vprašujoče pogledal sodnika. »Preberi, daj v kuverto in jo zalepi. Kuverto moraš oddati, ko boš predal kaznjenca. Si razumel?« »Sem,« je dejal Riter in začel brati. »Štefan Ternar, pristopite!« je dejal sodnik, sedaj z manj strogim glasom. Podal mu je papir. »Preberite!« Tudi Štef je s tresočimi rokami začel brati. Še ni končal, ko je Riter že dajal papir v kuverto. Poiskal je gobico z vodo, podrsal po njej, da se je lepilo namočilo in zalepil kuverto. Štef je še vedno bral. Vsaj zdelo se je tako. Pa ni. Nemo je gledal v list papirja, kakor da še vedno ne verjame, kaj se mu je zgodilo. »Ste prebrali, tovariš Ternar?« ga je predramil sodnikov glas. »Sem,« je ogovoril Štef in sodniku podal zapisnik. »Ne, ne, zapisnik ostane vaš. Pri tajnici podpišite original.« Tajnica mu je pomolila zapisnik, ki ga je Štef brez besed podpisal. »Tako,« se je olajšano naslonil na stol sodnik. »Zdaj pa lahko odideta. Srečno pot!« je zamahnil z roko, kakor da ju želi odgnati. »Na svidenje,« je pozdravil Riter in nagajivo pogledal tajnico. Jezno je pogledala vstran. Štef ni pozdravil. Ni želel. Nemo je odkorakal iz pisarne. Ko sta Riter in Štef prišla na spodnji hodnik, je Riter pokazal na izhod, ki je vodil na dvorišče zapora. »Želiš obiskati strica?« je vprašal. »Popoldan dela.« »Potem lahko greva k tebi domov, da vzameš najnujnejše. Avtobus pelje čez eno uro,« je rekel Riter. »Podaj mi roki, da ti nataknem lisice!« je še dodal. »Kaj? Ti baraba miličniška! Saj nisem zločinec!« se je razjezil Štef. Še vedno sta bila v zgradbi. »Iztegni roke in bodi tiho!« je bil oster miličnik. »Odgovarjam za tebe in ne želim si nobenih presenečenj.« Štef se je sprijaznil in iztegnil roke. Riter mu je nataknil lisice in čez njih vrgel Štefov kratki plašč. Stopila sta na pločnik, Štef spredaj in Riter za njim. »Tako bova hodila do tvojega stanovanja. Ti spredaj, jaz zadaj.« Štef je bil jezen kot še nikoli, pospešil je korak, da ga je miličnik komaj dohajal. Nalašč. »Počasneje, komaj te dohajam!« je Riter s potnimi sragami na čelu in vidno zasopel dohiteval Štefa. Kaj kmalu sta prispela do Štefanovega stanovanja, bolje rečeno, majhne sobice z divanom, ki je bil tudi Štefanova postelja, s stolom in majhno mizico ter omaro, ki je bila skoraj prazna. Štef je na hitro zmetal najnujnejše v nahrbtnik, ki mu ga je dal stric, se postavil pred Riterja in iztegnil roke. »Ajd, greva!« je z gibom glave Riter pokazal proti vratom. »Tokrat brez lisic.« Štef se je začudil. Le kaj se je zgodilo z Riterjem? Ga je vseeno malo zapekla vest? Po isti poti sta se odpravila nazaj proti sodišču, kajti pred sodiščem je bila začasna avtobusna postaja. Štef se je naslonil na zid zgradbe in si prižgal cigareto. Kadil je rdečo Moravo, tako kakor njegova teta, ki pa, tako je zatrdil stric, ne kadi več. Riter ga je imel vsezkozi na očeh. Naslonjen je bil na drevo in opazoval okolico, kakor da ga Štef sploh ne zanima. »Jaz bom sedel pri oknu,« je dejal Riter. »Se ne bojiš, da bi pobegnil?« ga je dražil Štef. »Med vožnjo ne boš, čeprav si dovolj nor, da ti kaj takega lahko pade v to tvojo trdo betico.« Slekel si je plašč in se udobno namestil. »Kljub temu te moram opozoriti, da so zadnja vrata zaklenjena, sprevodnik pa je prejel moja navodila. Seznanjen je s tem, kdo si.« »Zločinec,« je bil Štef sarkastičen. »Zdaj me, prosim, pusti pri miru. Spal bom.« »Spal? Sredi dneva?« je bil presenečen Riter. »Do Ljubljane,« je odgovoril Štef, se naslonil na sedež in zaprl oči. Avtobus je počasi speljal. Pozno popoldan se je avtobus primajal v Ljubljano. Riter, ki je vseskozi gledal skozi okno, je s komolcem dregnil Štefa. »Glej, Štef, Črnuče.« »Ne zanima me. Povej mi, ko bomo v Ljubljani.« »Saj sva že. Črnuče so nekaj takega kot predmestje Ljubljane. Poglej desno. Vidiš? To je Ruski car,« je z roko pokazal Riter. »Kmalu bova za Bežigradom in nato na avtobusni postaji.« Pohvaliti se je hotel, kako dobro pozna Lubljano. »Lahko bi bil vodič,« se je hvalil. »Ni čudno, saj si tukaj hodil v šolo,« mu je odgovoril Štef. »V Tacnu. To je malo ven iz Ljubljane. Vendar so nam večkrat razkazali mesto. Tudi prometniki smo bili v kakšnem križišču.« Avtobus je zapeljal skozi podhod in nato zavil proti avtobusni postaji. »Prispeli smo. Preden izstopiva, ti bom nadel lisice. Res ne želim, da mi jo na koncu zagodeš.« Ustavili so se in sprevodnik je zavpil: »Ljubljana, končna postaja!« Odprl je vrata. Izstopila sta prva. Štef je pogledal okrog sebe. To je torej Ljubljana, si je dejal. Veliko mesto. »Ne postopaj, pridi!« Riter ga je prijel za nadlaht in ga narahlo potegnil k sebi. »Morava na postajo milice. Tam bova dobila prevoz do zapora.« Prečkala sta cesto in se odpravila proti centru mesta. Šla sta mimo Figovca in kavarne Evropa. »Glej, Štef, na tem križišču sem delal kot prometnik. S piščalko sem piskal kot nor. V tej gostilni,« pokazal je na Figovec, »sva s tvojim stricem, takrat še nisem vedel, da bova skupaj delala, prišla na konjski zrezek. Nikoli več ga nisem jedel. Tam, malo naprej, levo, je pa Šestica. Tukaj so delale najlepše natakarice. Saj poznaš tisto pesem U Ljubljan pr‘ Šestic ...?« »Pojma nimam,« je rekel Štef in obstal. »Uau, kako velika hiša!« »Fant moj dragi, upravičeno si presenečen. To je Nebotičnik, verjetno največja zgradba v Jugoslaviji.« »Lahko greva malo bliže?« »Seveda, saj sva skoraj pri postaji milice.« Prečkala sta cesto in se kmalu znašla točno pod Nebotičnikom. Štef je obstal kot začaran in kar gledal in gledal navzgor. Riter ga je zbudil iz neke vrste zasanjanosti. »Vrat te bo začel boleti, če boš še dolgo zijal tja gor.« »Jaz sem pa mislil, da je vojaški stolp v Kobilju najvišji na svetu. Lahko se povzpneva na vrh?« kar ni nehal gledati navzgor. »Dovolj bo, Štef, čas je da se zbudiš. Zgoraj je kavarna in verjemi mi, da ni za tvoj žep. Glej, tam za vogalom je tvoja predzadnja postaja. Od tam te bo pot vodila naravnost v zapor. Kmalu se bova poslovila.« Prispela sta do postaje. Riter je na vhodu na postajo pokazal službeno izkaznico, ki jo je komaj našel. Miličnik, ki ju je sprejel, je bil zelo prijazen. »Vidiš, Riter, to je pravi gospod v uniformi. Če bi bil ti tako prijazen, bi se midva zelo dobro razumela.« »Prijazen je, ker te ne pozna. On te ni pol leta lovil po mestu in imel s teboj neprijetna srečanja. Do njega so vsi prijazni, ne tako, kakor ti do mene.« »Dobro veš, da nimaš smisla za šalo. Če se že poslavljava, ti naj povem, da ti želim še enega takšnega nepridiprava, kot sem jaz. Ti vsaj ne bo dolgčas.« Miličnik v sprejemni pisarni je končal z delom. Riterju je skozi ozko režo pod steklenim oknom vrnil službeno izkaznico. »Tako, tovariš. Končala sva. Želim ti srečno pot domov. In brez skrbi. Za tega nepridiprava bomo lepo poskrbeli. Tako, mimogrede. Kako je kaj tam pri vas, v slovenski Sibiriji?« ga je vprašal miličnik. »Kar gre, niti ni tako slabo,« mu je odgovoril Riter, se sam pri sebi zasmejal in ponudil roko Štefu. Štef se je obrnil vstran. »Nikoli ti ne bom pozabil, Riter. Ne morem ti oprostiti. Upam, da te bo življenje kaznovalo,« je še dejal Štef in se v spremstvu dveh miličnikov, ki sta pravkar prišla, odpravil v notranjost zgradbe. »Ta te prav zares ne mara, tovariš,« je dejal dežurni miličnik, ki je iz svoje majhne sprejemne pisarne prišel na hodnik. Potrepljal ga je po hrbtu. »Jutri bo že na Dobu. Danes nimamo prevoza.« Pozdravila sta se po vojaško in si podala roki. Riter je brez besed odšel. »Zbudi se, fant. Čas je za zajtrk!« Štef, do vratu pokrit z deko, ki je imela vonj po prahu, je počasi odprl oči. Pogledal je proti oknu, ki je bilo kakšna dva metra visoko. Zunaj je bil mrak. Če se bo moral zbujati tako zgodaj, bo znorel. »Daj, daj, vstani, tvoj prevoz je že tukaj. Umivanje pet minut, zajtrk deset minut in odhod. Smer Dob.« Štef se je pretegnil in se usedel na rob postelje. Z rokama si je šel skozi lase in ko je dvignil glavo, je pred seboj zagledal čudno pojavo, ki je prav tako sedela na postelji. »Kdo si?« je vprašal Štefa. »Štef,« je odgovoril. »Janez,« se je predstavil. »Janez Majcen. Poskus umora.« Štef se je popraskal po glavi. »Poskus umora? Pomeni to, da si nekoga želel ubiti?« je bil presenečen in rahlo prestrašen Štef. »Kje pa. Ne. Samo dobro sem ga želel prebutati. Pa se mi je kar nastavljal. Če sem iskren, se vsega niti ne spominjam,« je rekel Janez in si na glavo poveznil kapo. »Naprtili so mi poskus umora. Nisem priznal, vendar ni nič pomagalo.« »Kar tako sta se stepla? Brez povoda?« je bil radoveden Štef. »Oh, ne. Ni bilo kar tako. Zalotil sem ga, z ženo.« »S čigavo?« »Kaj ti je, človek? Menda ne z njegovo. Prezgodaj sem prišel domov. In kaj zagledam? Hčerkica v stajici, mamica pa se valja v postelji z mojim sošolcem iz osnovne šole. Verjemi, da se mi je utrgalo.« »Tudi meni bi se,« je poznavalsko potrdil Štef. »Dovolj o tem, greva na zajtrk.« Janez je vstal in odšel na hodnik. Štef ga je spremljal. Na hodniku, katerega stene so bile pobarvane z grdo zeleno pralno barvo, mu je miličnik z roko pokazal, kam mora. »Koliko si dobil?« je Štef vprašal Janeza. »Hčerka bo imela trinajst let, ko bom prost.« »Koliko je stara zdaj?« »Eno leto,« se je raznežil. »Mater, dvanajst let si dobil? Saj ga niti ubil nisi!« Prišla sta v jedilnico. Bila je majhna soba s štirimi mizami. Na mizi sta bila lončka s kakavom, košarica s črnim kruhom, marmelada in margarina. »Razkošje,« se je zasmejal Janez. »Jejva, kdo ve, kako bo na Dobu.« »Na Dobu?« je vprašal Štef. »Ja, na Dobu. Tam je najin zapor. Nisi vedel? Kako dolgo mi boš delal družbo?« »Sicer sem dobil nekaj več kot tri leta, a prepričan si lahko, da se dolgo ne bova družila.« Štef se je naslonil na stol. Najedel se je. Poklicali so ju v pisarno, kjer sta morala izpolniti neke formularje, nato pa sta v spremstvu miličnika odpravila na dvorišče postaje milice, kjer je že čakal kombi. Vstopila sta in se usedla na trdo železno klop. Kombi je počasi speljal. Janez in Štef sta sedela vsaksebi. Bilo je zelo neudobno, premetavalo ju je sem ter tja in vsak je bil z mislimi drugje. Oba sta imela obraz zakopan v dlani. Janez je razmišljal o dolgi kazni in po licih so mu tekle solze. Solze žalosti in groze. Misel, da bo hčerka odraščala brez njega in da ga bo morala obiskovati v zaporu, ga je dotolkla. Vsaj toliko si je izboril, da jo bo lahko videl enkrat mesečno. Štef je bil z mislimi popolnoma drugje. Čeprav ni vedel, kam ga peljejo, v kakšnem zaporu bo, je razmišljal samo o tem, kako bo pobegnil. Iz razmišljanja ga je prebudil Janez. »Čuj, Štef, daj povej mi, kaj si mislil s tem, da se ne bova dolgo družila? Tri leta prav gotovo, potem ti odideš, jaz pa ostanem. Si to mislil?« »Kaj te briga, kaj sem mislil!« je bil odrezav Štef. »Ne bodi jezen,« je rekel Janez in si obrisal solze. »Nič slabega nisem mislil. Sprašujem kar tako.« »Oprosti, nisem želel biti nesramen, le to ne vem, če ti lahko zaupam.« »Brez skrbi si lahko, nikomur ne mislim nič izčvekati.« »Razmišljam o pobegu,« je bolj zase rekel Štef. Janez ga je debelo pogledal. »Saj še prispela nisva, ti pa že razmišljaš o pobegu?« je bil začuden Janez. »In ko boš zunaj, se boš moral nekam skriti. Ne bodo minili trije, mogoče štirje dnevi, ko te bodo že ujeli. Pa še lačen boš in žejen. Le kje misliš, da se boš lahko skril? Kam se misliš odpraviti? Domov?« »Dosti sprašuješ, moj Janez. Preveč. Pa vendar, Italija je moj cilj, tja bom pobegnil. Upam, da boš zadržal zase.« Minila je kakšna ura neprijetne vožnje z zelo neudobno marico. Parkirali so pred zaporom in k marici sta pristopila dva miličnika. »To pa je sprejem,« je rekel Štef. »Oba sva dobila spremstvo. Hvala, fanta, ne bi bilo treba.« »Tone!« se je oglasil mlajši, atletsko grajen miličnik. »Dobili smo novega šaljivca in pametnjakoviča.« Tone je bil starejši, debeluškast miličnik polnih, rdečih lic. Navajen je bil vsega dobrega in slabega. Nič ga ni moglo presenetiti. »Pusti ga, saj je samo gobcač. Greva!« prijel je Štefa pod pazduho in ga peljal proti vhodu v zapor. Tik preden je prestopil prag zapora, sta se Janez in Štef ustavila in pogledala okrog sebe. Težko bo pobegniti, si je dejal Štef. Dolgo ostati pa vendarle ne mislim. Janez si ni mislil nič. S sklonjeno glavo je vstopal v poslopje. Čas je začel teči. Štef se je prvi mesec največ zadrževal v jetniški celici. Sojetnik mu je bil fant, ki je bil prav tako kot on obsojen zaradi večje tatvine. Štef se ni želel pretirano navezati na njega. Nista se dosti pogovarjala, čeprav je bil fant kar zgovoren. Štef je bil previden. Ni želel, da bi kdor koli, čeprav se zdi še tako čudno, posumil, da želi pobegniti. Kar zleti ti z jezika in potem si pečen. Tu in tam se je pošalil s kuharji, s pazniki pa ni želel navezati nobenega stika, čeprav mu je bil en paznik prav simpatičen. Predvsem zato, ker je želel poslušati Štefa, ko je nekajkrat spregovoril v prekmurščini, ki je bil za večino paznikov ter sojetnikov nerazumljiv jezik. Sprehodi po dvorišču zapora so bili obvezni. Za Štefa so bili prekratki, saj si je želel vsako, na videz še tako nepomembno podrobnost zapomniti. Po mesecu dni dolgočasenja mu je na popoldanskem sprehodu nekaj padlo v oči. Kuhinja. In ob kuhinji še ena zgradba. Čemu je bila namenjena, Štefa ni zanimalo. Pritegnila ga je oddaljenost ene zgradbe od druge. Nekaj čez meter sta bili oddaljeni. Ko je pogledal navzgor, je opazil, da je med dvema bodečima žicama, ena se začne, druga konča, nekaj malega prostora. Če si pogledal površno, se ti je zdelo, da sta žici spojeni. Mesec dni je trajalo, da si je bodečo žico lahko ogledal tako podrobno, da ni bilo nobenega dvoma. Med dvema zvitkoma je bila možnost prehoda. Ni bilo dovolj, da si je steno in žico ogledal od daleč, potrebno je bilo priti bliže. Čeprav se je zaklel, da se ne bo z nikomer zbližal, je obljubo moral prelomiti. Odločitev, s kom se bo spoprijateljil, ni bila težka. V poštev je prišel samo kuhar. Vesel je bil, ko je izvedel, da je kuhar doma iz Kopra. Ime mu je bilo Aldo. Od njega bo počasi poskušal dobiti podatke o poti, ki ga bo iz zapora pripeljala do meje z Italijo. Mora biti zelo potrpežljiv. Dajati mora vtis, da ga drugo, kakor radovednost o svoji deželi, niti malo ne zanima. Prvi mesec se mu ni niti sanjalo, kje točno se nahaja. Počasi je zvedel, v kateri smeri je Hrvaška in v kateri smeri Ljubljana. Ko so iskali pomočnika kuharja, pravzaprav pomivalca posode, se je Štef takoj javil. Pazniki so bili presenečeni, saj se je do sedaj Štef držal bolj zase. Nova vloga mu je prinesla nekaj prednosti. Prosto se je lahko gibal med jedilnico in kuhinjo. Umazano posodo je prinesel v kuhinjo, jo opral in pospravil v sosednjo zgradbo, za katero je, ko je vstopil vanjo, izvedel, čemu je namenjena. Bila je skladišče. Štef se je torej prosto gibal med jedilnico, kuhinjo in skladiščem. Najprej si je ogledal notranjost kuhinje in skladišča. Ugotovil je, da sta zgradbi naslonjeni na zunanji zid. Na streho zgradb se ni dalo priti, pa še previsoki sta bili. Če bi želel zlesti na streho, bi ga takoj opazili. Pred spanjem, med obroki, na rekreaciji, skratka, vedno in povsod je razmišljal le o pobegu. Čez kakšen mesec se mu je posvetilo. Na vrh zidu, do bodeče žice, lahko pride le s plezanjem med dvema stenama. Levo roko in nogo mora nasloniti na kuhinjo, desno roko in nogo na skladišče. Tako bo milimeter za milimetrom prišel do vrha. Trajalo bo, vendar mu mora uspeti. Večkrat, ko je posodo nesel v skladišče in se vračal praznih rok, je smuknil med hiši in malo povadil. Ugotovil je, da bo šlo, vendar je imel zelo slabe čevlje. Podplati so bili zlizani in ob vsakem gibu je moral uporabiti ogromno moči, kajti vedno, ko je z rokama malo popustil, je zdrsnil proti tlom. Odločil se je, da bo šel v ambulanto in se pritožil, da ga v starih čevljih bolijo noge in nujno rabi nove. Da bi bil prepričljiv, si je nekaj dni pred odhodom v ambulanto v čevlje zatlačil kroglice, ki jih je naredil iz časopisnega papirja. Med hojo so se kroglice sploščile, zato jih je bilo potrebno večkrat zamenjati. Že prvi dan je dobil na peti žulj. Podplati so ga tudi boleli, vendar ni bilo videti, da bi bilo kaj narobe. Naslednji dan je bilo že slabše, ali kot si je veselo rekel Štef, boljše. Tudi na podplatu je dobil žulj, in to krvavega. Sedaj mu noben zdravnik ne bo mogel reči, da ne potrebuje novih čevljev. Tretji dan, takoj po zajtrku, se je odpravil v ambulanto. Pred njim je bilo kar nekaj zapornikov. Vse jih je poznal. Takoj je ugotovil, kateri se želi izogniti delu in kateri je zares bolan. V jedilnici so se fantje kar na glas pogovarjali, kako bodo okrog prinesli zdravnika. Pozdravil jih je in se usedel. »Kaj je, Štef?« ga je ogovoril Uroš, ki je bil vodja neke bande v Mariboru. »Tudi tebe je napadla lenoba?« »Pusti ga! On je upravnikov ljubljenček. Cele dneve dela. Še z upravnikovim avtom se je zabaval. Si ga popravil, Štef?« je rekel zabavljač, prijazen fant, Milan iz Polzele, ki je kar tako iz zabave, na veselici, pobil na tla fanta iz sosednje vasi, ker ga je ta grdo pogledal. Sam pravi, da se sicer ničesar ne spomni in da mu je zelo žal, vendar bo moral za to nespametno dejanje odsedeti nekaj več kot šest let. »Nisem imel rezervnih delov. Upravnik ga je moral odpeljati k mehaniku,« mu je odgovoril Štef. Pogledal je po čakalnici. Pred njim je bilo še šest pacientov. Naslonil se je na klop in pogledal proti vratom, ki so se pravkar odprla. Skozi vrata je stopila mlada medicinska sestra. Fantje v čakalnici so umolknili. Milan je s komolcem dregnil Uroša, ki je z odprtimi usti in z očmi na pecljih uspel izustiti samo: »Uh!« Sestra Maja, tako so jo klicali zaporniki, čeprav ji je bilo ime Marija, je stopila še korak naprej, se nagnila naprej, pogledala za vrata, tako da so ji lasje pokrili del prelepega, polnoličnega obraza, in dejala: »Tisti, ki ima najmanj časa, naj vstopi prvi.« Dobra šala, si je dejal Štef in takoj ugotovil, da jo fantje že poznajo. »Milan,« je takoj sprejel igro Uroš. »Ti imaš še štiri leta, jaz pa samo še dve. Dovoli, da grem pred teboj.« Milan je pogledal sestro Jano in ji pomežiknil. Dejal je: »Sestra, kajne, da vsako sredo dajete injekcije?« »Vsako sredo,« je sprejela igro Jana. »Danes so na vrsti prav posebne, ki jih lahko daje samo doktor.« »Si slišal, Uroš? Danes ti bo v tazadnjo gledal doktor in glej me, tudi jaz že trepetam.« »Saj nisem tako bolan, da bi rabil injekcijo,« se je Uroš živčno presedal na klopi. »To je samo preventiva,« ga je tolažila sestra. »Gremo, junak, kar naprej.« Z roko je pokazala proti ambulanti in se namuznila. Uroš je vstal in se odpravil proti izhodu. »Pravzaprav mi je že malo bolje. Glava me več ne boli in če se potipam po čelu,« kar je tudi storil, »je tudi vročina čudežno izginila. Grem. Vidimo se.« »Ne pozabi, Uroš, v ambulanto nikoli v sredo!« je za njim zakričal Štef in se iz srca nasmejal. »Ta je pa bila dobra. Pojdi, Milan, ti si na vrsti.« »Že grem, že grem,« je skočil s klopi. »Sestrica, bo danes kaj z injekcijo? Oprostite, gospod doktor, če bi jaz delal s takšno mladenko, bi se mi prav gotovo zmešalo.« »Si hotel biti duhovit, Milan? Ne bom te vprašal, kaj ti je dan ...« je Štef še slišal govoriti doktorja, preden so se vrata zaprla. Štef je vstal, se sprehodil do zamreženega okna ter zagledal kuhinjo in skladišče. Ker je bil v prvem nadstropju, je videl streho obeh zgradb. Prav lepo se je videlo, da sta bili bodeči žici združeni malomarno. Še toliko se niso potrudili, da bi zvitka povezali z žico. Četudi navadno. Izhod na svobodo je bil točno nad kuhinjsko streho. Odločil se je, da poti nazaj več ni. Minili so že skoraj trije meseci in čas je bil, da jo pobriše. »Štefan!« ga je iz razmišljanja predramil nežni glas sestre Maje. Ni se takoj odzval. »Štefan!« je dejala malo glasneje in stopila k njemu. »Na vrsti si. Pridi. Pa še majhen nasvet. Doktor ni najboljše volje. Če ti ni nič in bo to ugotovil, se ti kar nekaj časa ne piše dobro. Si razumel? Le dobro ti hočem. Zdaj pa pridi.« »Zelo me bolijo noge, podplati ...« »Kar naprej, boš razložil doktorju.« »Dober dan,« je Štef kar se da prijazno pozdravil. Doktor, ki je sedel za pisalno mizo, ga je pozdravil. Bil je utrujen, kajti danes so zaporniki imeli svoj dan. Vsi, brez izjeme, so bili nesramni. Ne samo nesramni. Izsiljevalski. Mesec dni bolniške mi dajte. Ne morem več. Potrebujem te in te tablete, drugače se mi lahko zmeša. Danes ni bilo bolnikov, danes so bile same barabe. Tudi ta, zadnji, ni nič boljši, si je dejal. »Sedi!« je dejal in z roko pokazal na bolniško posteljo. »Sem?« se je začudil Štef. »Na posteljo se naj usedem?« »Če želiš, se lahko tudi uležeš, in mi poveš, kje te buba,« se je zasmejal doktor. Štef ga je ubogal in se ulegel. Tudi sam se je zasmejal. »Noge me bolijo, tovariš doktor, pravzaprav podplati,« je bil prestrašen Štef. »Ne me hecat. Si mogoče tekel maraton?« Štef bi mu najraje kakšno zabrusil, vendar se je ugriznil v jezik. Prijazen bodi, drugače se ti neprimerna pripomba lahko maščuje, si je dejal. »Res me boli. Zelo. Komaj hodim.« »Dobro, sezuj si čevlje in nogavice!« Štef je sedel in se začel sezuvati. »Rabim plinsko masko?« se je zasmejal doktor in pogledal sestro. Sestra Maja se je zasmejala, čeprav se ji pripomba ni zdela umestna. »Ne razumem,« je dejal Štef. »Kaj ste hoteli reči?« »Ah, nič, malo sem se pohecal, saj ne zameriš, kaj?« »Kje pa,« je dejal, kajti posvetilo se mu je. »Če bi se sezul naš cigan, s katerim sem delal, bi sedaj vidva oba ležala na tleh, jaz bi vama pa dajal umetno dihanje. No, ja, rajši sestri kot vam, gospod doktor.« »To mi je pa popolnoma jasno,« se je zasmejal doktor. »Zdaj pa k stvari. Mudi se mi domov. Torej te bolijo podplati. Poglejmo.« Vstal je in stopil do postelje. »Lahko se spet uležeš.« Štef je legel in se zazrl v strop. Začelo ga je skrbeti. Le kakšna bo doktorjeva diagnoza? »Sestra,« se je oglasil doktor. »Žulje zalepiti z obliži, podplate pa namazati s hladilno kremo. Saj jo še imamo, a ne?« Sestra se je posvetila Štefovim nogam, doktor, ki mu je bilo za danes dovolj, pa si je slekel belo haljo in z obešalnika vzel plašč. Med oblačenjem se je obrnil k Štefu: »Jutri zjutraj pojdi po nove čevlje. Čeprav bo zvenelo smešno, jim povej, da sem ti jih jaz predpisal.« »Hvala, doktor, hvala, sestra, zdaj sem si res oddahnil.« »Kaj bi to. Danes si bil edini, ki se ni pretvarjal. To je pa že uspeh za našo ambulanto. Se vidiva jutri, sestra. Na svidenje.« Še sanjalo se mu ni, da je danes pomagal jetniku pri pobegu. Štef bi najraje zavriskal. A namesto vriska je še enkrat dejal: »Hvala, sestra!« Naslednji dan je dobil Štef pismo. Pisal mu je oče. Usedel se je na posteljo in začel odpirati kuverto. Vse, kar je delal, je delal kar se da počasi. Da mi mine čas, si je dejal. Na navadnem pisemskem papirju je bilo v dveh stavkih napisano: V kratkem bom prišel na obisk. Mati te lepo pozdravljajo. Ajta. Štef je pismo počasi odložil na mizo. Zamislil se je. Da bo oče prišel na obisk, je res lepo od njega, ni pa lepo, da ni povedal točnega datuma. Kaj če me do takrat ne bo več tukaj? Vstal je, si šel z obema rokama skozi lase, ki si jih je česal nazaj. Naslonil se je na naslonjalo stola in ga narahlo potisnil pod mizo. Načrt je skoval do podrobnosti. Sicer se mu ni mudilo, časa je imel dovolj, vendar je postajal vedno bolj nemiren. Dan za dnem si je govoril: Moram ven, čim prej moram ven. Pogledal je skozi zamreženo okno. Še dva tedna. Niti dneva več. Samo še dva tedna in grem. Oče ima na voljo še dve soboti. Če ga ne bo, ga pač ne bo. Bo pa šel k hčerki v Logatec. Saj do Logatca ni daleč. S tem razmislekom v mislih se je odpravil v jedilnico. Danes mora biti še posebej pozoren. Po večerji bo moral večkrat iz kuhinjo v skladišče. Do sedaj je že vse osebje navadil, da ga deset do petnajst minut ni nazaj. Tako si je želel pridobiti nekaj prednosti. Vedel je, pravzaprav je želel verjeti, da ga nihče ne bo iskal. Tudi danes, ko se je najedel, tako kot je to naredil vsak dan, se je lenobno odpravil na pospravljanje posode, na brisanje miz in poravnavanje stolov. Pazniki so zahtevali, da so stoli poravnani tako, da so bili, od koder koli si jih pogledal, v ravni črti. To mu ni predstavljalo nobene težave. Tudi, če mu tega ne bi noben ukazal, bi stoli bili poravnani. Glede tega je bil Štef zelo občutljiv. Posode in krožnike je nosil v kuhinjo na pladnju, oprano in pobrisano posodo pa v skladišče. Hodil je počasi. Ko pa je prišel med zgradbi, je skočil, postavil najprej eno, nato drugo nogo na steno, se na steno oprl z rokama in se kakor pajek pognal kvišku. Danes je bil pomemben dan. Prvič je vadil z novimi čevlji. Kako zelo presenečen in zadovoljen je bil, ko so se čevlji kar zalepili na steno. Do polovice je prišel v nekaj sekundah. Podvig. Če bi lahko, bi kar zavriskal. In tudi je. Vendar ne na glas. V sebi. Počasi se je spustil na tla in se žvižgajoč odpravil v kuhinjo po novo posodo. »Nekdo je pa danes dobre volje,« mu je dejal kuhar. »Pomeni to, da sem dobro skuhal?« »Samo to in nič drugega,« se je zasmejal Štef, vzel posodo in jo odnesel v skladišče. Med hišama se je za trenutek ustavil in premeril višino. Jutri grem do vrha. Prav gotovo jutri. Naslednji dan, v ponedeljek, je bil za Štefa poseben dan. Treba bo splezati do konca. Ko bo zgoraj, bo moral na hitro pregledati stik med dvema zvitkoma bodeče žice. Če je res tako, kakor je videl iz ambulante, bo imel zelo olajšano delo. Očeta v soboto ni bilo. Samo na naslednjo soboto še počaka, nato pa skok v svobodo. Naslednji dan, ko je bilo večerje konec, je bil Štef vedno bolj nemiren. Ni se smel izdati. Še požvižgoval si je, čeprav do žvižganja ni imel nobene želje in ne volje. Kmalu je prišel njegov trenutek. Stopil je med steni. Zagnal se je proti vrhu. Kakor pajek. Na koncu, proti vrhu, je bila stena bolj hrapava kakor spodaj, kar mu je olajšalo plezanje. Zelo hitro je priplezal do vrha, se z rokama naslonil na streho ene in druge zgradbe. Roke so mu rahlo popustile. Popustil je pritisk na steno in malo je manjkalo, da se ni prevalil naprej in padel v globino. Ustrašil se je. To se mu, ko bo šlo zares, ne sme pripetiti. Roke so se mu začele tresti, zato se je odločil, da bo dovolj. Jutri pa na streho. Počasi je zdrsnil po steni navzdol in se zadovoljno odpravil proti kuhinji. Se poslovil od kuharja, tako kakor vsak večer. Ko je vstopil v celico, se je zadovoljno zleknil v posteljo. Začel je razmišljati o jutrišnjem dnevu. Priti mora na streho in s strehe na zid, ki obkroža kaznilnico. Potem pa ... Zaspal je kakor dojenček. Obdale so ga sanje. Sanje so bile prelepa črnooka in črnolasa italijanska dekleta. Klicale so ga in ga pozivala, naj jim sledi. Razumel ni niti besedice in od takšne nenadejane groze se je sunkovito zbudil. Kako lepa so bila in kako prijazna, jaz idiot pa nisem razumel niti besedice, se je zasmejal. Kdo ve, kaj so mi želela povedati. To se v resničnem svetu verjetno ne bo zgodilo. Takoj, ko bom prečkal mejo, se bom naučil italijansko. V takem napol budnem stanju se je spet pogreznil v spanec. Zjutraj, ko se je pretegoval v postelji, je začutil, da ga bolijo roke. To bo prav gotovo zaradi tiste opore, ko so mu roke skoraj klecnile. Odločil se je, da bo danes počival. Vseeno se je, ko je šel iz kuhinje v skladišče, večkrat za trenutek ustavil in pogledal proti vrhu. Jutri bom na strehi. Nič me ne bo ustavilo. Sreda. Dan, ki bo razkril zadnjo tajno pred pobegom. Sta zvitka bodeče žice zvezana? Če ne, mu je pot v Italijo odprta. Po kosilu, ko je vso posodo znosil v skladišče, ga je poklical paznik. »Štef, pojdi v upravnikovo pisarno. Njegov namestnik želi govoriti s teboj.« »Le kaj hoče?« se je naglas vprašal Štef. Čeprav vprašanje ni bilo namenjeno njemu, je paznik dejal: »To boš moral vprašati njega. Pravzaprav, mislim, oziroma domnevam, ne, prepričan sem, da ti bo povedal sam.« »Si pa zakompliciral, Igor,« se je zahihital Štef. Zaskrbelo ga je. Le kaj želi? Je kdo kaj posumil, zavohal? Zelo ubogljiv sem bil. Nikoli nisem videl nikogar, ki bi lahko bil izdajalec. Sicer si pa nihče ni upal izdajati. Takoj je bil nagrajen z batinami in izobčenjem. Torej mora biti nekaj drugega. Odpravil se je proti pisarni, ki je bila čisto na koncu hodnika. Paznik, ki je stal na drugi strani železnih, rešetkastih vrat, ga je poznal. Vedel je, da so ga poklicali v pisarno. Ključi so zarožljali in vrata so se odprla. »Kaj bo dobrega, Lovro?« ga je pozdravil Štef. »Jaz sem v redu,« nagnil se je k Štefu in mu zašepetal na uho. »Kaj si ušpičil? Danes je stari slabe volje.« Stopil je korak nazaj. »Drži se.« Štef mu ni odgovoril. Stopil je pred vrata pisarne, zastal za trenutek in plašno potrkal. Zazdelo se mu je, da se je v pisarni nekdo oglasil. Ni dobro slišal, zato je potrkal še enkrat. Tokrat močneje. »Naprej!« je zaslišal ženski glas. Tokrat je bil močnejši. Odprl je vrata in pokukal v pisarno. »Kar naprej. Brez strahu. Saj ne grizem,« mu je v smehu dejala tajnica. Bila je malo starejša in s trajno, ki ji je krasila glavo, je bila neverjetno podobna Štefovi teti. »Tovariš namestnik telefonira. Verjetno bo trajalo nekaj minutk. Sedite, Štefan!« Štef je sedel na usnjen, razpokan kavč. Prekrižal je roki na prsi, se nagnil nazaj ter se zagledal v Titovo sliko na nasprotni steni. Spomnil se je stričevih besed. Zapomni si, Štefan. Ta človek ni slab, ampak razpelo, to sem rekel tudi tvoji mami, pusti na steni. V kar koli verjameš, je tvoja stvar. Če misliš, da ti pomaga, je odločitev tvoja. Tvoja mama ve, da je Tito dober človek, vendar verjame v Jezusa. Tako mora biti. Če boš kadar koli brez vere in na steni ne bo slike, ki ti je draga, si jo moraš predstavljati. Štef je pogledal še enkrat. Na steni se je prikazal sam Jezus. Pomagaj mi, mu je dejal Štef. Sicer sem že sedaj dober človek, vendar obljubim, da lahko postanem še boljši. V tem trenutku so se odprla težka lesena vrata. »Oprosti, Štefan, da si tako dolgo čakal,« je dejal namestnik. »Vstopi! Direktor je na dopustu in želi vedeti za vsako podrobnost. Rekel sem mu, naj ne skrbi, da bo vse v najlepšem redu. Kajne?« Pogledal je Štefa, ko je le-ta šel mimo njega v pisarno. »Ne samo, da bo, mislim, da je že sedaj vse v najlepšem redu,« mu je odgovoril Štef. »Res je. Zato sem te tudi poklical. Ker je vse v redu.« Štef je še vedno stal. »Sedi vendar! Kadiš?« Štef je prikimal. Namestnik se je stegnil čez mizo in mu ponudil cigareto. »Rdeča Morava?!« »Prej sem kadil Dravo, vendar se mi je zdela premočna. V vojni je še šlo, sedaj pa ne več. Verjetno bom začel kaditi tiste s filtrom, še bolje bi bilo, če bi nehal. Če bom poslušal ženo, mi bo mogoče uspelo.« »Strinjam se, grda razvada. Ko bom prišel iz zapora, bom tudi jaz nehal,« je prikimal Štef. Namestnik je vstal, s cigarete stresel pepel in se napotil k oknu. »Vidiš, prav zaradi odhoda iz zapora sem te poklical,« pokazal je proti oknu. »Pazniki so me opozorili nate.« Štefa je stisnilo v prsih, na čelo so mu stopile potne srage. No, pa bo šel ves moj trud. Pa imamo vseeno izdajalca v zaporu. »Povedati moram, da sem prijetno presenečen,« je nadaljeval namestnik. »Takšnih, kot si ti, v zaporu nismo imeli dosti. Si naša svetla točka. Tudi upravnik je istega mnenja.« Štef si je vidno oddahnil. Verjetno ne bo tako hudo, kot si je mislil. Je bilo veselje preuranjeno? Le kaj naj bi to pomenilo? »Upravnik se je odločil, da te bo pohvalil in ti ponudil drugo delo. Pisarniško. Lahko pa delaš tudi v zaporniški knjižnici,« je rekel namestnik in se zazrl v Štefove oči. Pričakoval je Štefovo navdušenje, čeprav prikrito. Vendar Štef ni bil navdušen. Niti malo. Vse priprave, načrtovanje pobega, vse bi šlo k vragu. Ne, nikakor ni želel sprejeti, kar bi z odprtimi rokami zagrabil vsak zapornik. Odločil se je, da bo zelo previdno odklonil. »Tovariš namestnik,« je zajecljal in previdno odložil cigareto v pepelnik, »z veseljem bi sprejel, vendar vam moram priznati, da me delo s knjigami niti malo ne veseli. V šoli nisem spadal med brihtne otroke in komaj, komaj sem se izučil za strojnega ključavničarja. Spreten pa sem, s tem se res lahko pohvalim. In natančen. Tudi to je moja vrlina. Ampak papirji. Ne, to pa mi ne gre. Če mi ne boste zamerili, bi raje ostal v kuhinji.« Vzel je cigareto iz pepelnika. Utihnil je. Le kaj bo rekel tovariš namestnik? Bo razočaran? Namestnik je vstal, se sprehodil okrog mize in prišel Štefu za hrbet. Z obema rokama ga je prijel za ramena. Pravzaprav se je naslonil na njih. »Ja, no, to se nam še ni zgodilo,« je dejal. »Boš pač ostal v kuhinji. Vsaj kuhar, če ne kdo drug, bo vesel.« Štef si je oddahnil. Štiri dni ima še do pobega, štiri dni. Zdaj ga res ne bo prav nič ustavilo. Nobene ovire več ne vidi. Dejal je: »Obljubim, da bom še dalje tako vestno opravljal delo,« in dodal, »če si premislim, me bo delo v knjižnici čakalo?« »Kadar koli,« ga je namestnik z dlanjo potrepljal po ramenu, »zdaj pa le pojdi.« Štef se je po hodniku, pred njim so se odpirala železna vrata, odpravil v svojo celico. Vsak paznik, mimo katerega je šel, ga je želel vprašati, kako je bilo pri direktorju in predvsem, zakaj je bil pri njem. Štef se je samo nasmejal in jih nemo pozdravljal. Še malo, fantje, in me ne bo več. Prišel je do sobe, se zakobalil na posteljo in začel razmišljati. Delati je začel podrobni načrt. Pravzaprav je vsak večer ponavljal, kaj in kako mora storiti. V glavi mora imeti razdelano vse, do zadnje podrobnosti. Danes, po večerji se bo razkrilo. Bo moral pobeg prestaviti? To bi mu povzročilo nemalo težav. Poiskati bi moral klešče za rezanje žice, kar je v tej kaznilnici skoraj nemogoče. Večerja je potekala običajno, razen tega, da so bili zaporniki s Štefom zelo prijazni. Da ni šel v knjižnico ali v pisarno, mu je dvignilo ugled. Danes je počakal, da so vsi odšli, šele takrat je začel pobirati umazano posodo in jo začel počasi nositi v kuhinjo. »Danes se ti pa ne mudi,« ga je zbadal kuhar. »Da ti ni slava udarila v glavo?« »Nisem za pisarniška dela. Med vami se počutim odlično, zato nič drugega ne pride v poštev.« »To me neizmerno veseli,« se je zasmejal kuhar. »Zdaj pa,« pokazal je na čiste krožnike, »odnesi to v skladišče!« Štef je s počasnim korakom šel proti skladišču. Med zgradbama se je za trenutek ustavil. Danes bo naredil drugače. Šele ko bo končal z delom in se bo kuhar počasi odpravil v celico, bo splezal na zid. Počasi se je spuščal mrak. Na roko mu je šlo vreme, saj je bilo oblačno, vidljivost je bila slaba, pazniki, ki so se pred odhodom v obhod, na gibanje zunaj, še malo zadržali v jedilnici, niso bili najbolj pozorni. Štef je spretno kot mačka splezal do vrha, stopil na streho kuhinje in od tam na zid, do točke, kjer sta se dva žična zvitka stikala. Pozorno je pogledal. Ni bilo videti, da bi bili žici med seboj zvezani. Sklonil se je, z rokama počasi potisnil žici narazen in pokazal se je majhen prehod. Razveselil se je. Videl je, da bo žici lahko potisnil narazen točno toliko, kolikor bo potreboval, da se bo potegnil skozi, ne da bi si strgal obleko. Še nekaj mora storiti. Pogledati, kaj ga čaka na drugi strani zidu. Potisnil je glavo med žicama, točno toliko, da je lahko pogledal na tla. Ocenil je, da je zid visok kakšne štiri metre. Na levi strani je zagledal poličko, kamor pa bi lahko stopil, a le z eno nogo. Ni se ustrašil višine, tako da je poličko takoj odpisal. Odločil se je, da bo zid preplezal ritensko, se počasi spustil proti tlom in skočil, verjetno z višine kakšnih dveh metrov. Roke bodo prav gotovo zdržale. Za opazovanje je porabil kakšne pol minute. Žici je spet potegnil skupaj in se po isti poti počasi odpravil nazaj proti kuhinji. Skozi okno kuhinje je videl kuharja, ki je sedel poleg štedilnika, z nogama na mizi, in kadil. Potrkal je po steklu. Kuhar, ki niti pogledal ni, kdo ga moti, je samo dvignil roko v pozdrav. Želel je hitro zaspati, veke so mu padale, vendar se mu je po glavi skoz in skoz vrtel film o pobegu. Zaspal je šele proti jutru. Nedelja. Čas za obiske. Štef se je po kosilu zleknil v posteljo in skušal zadremati. Paznik je potrkal. Štef, obrnjen proti steni, se je oglasil: »Naprej! Odprto je.« Stara šala. Paznik je počasi odprl vrata, ki so bila seveda odklenjena, porinil glavo v celico in na postelji zagledal Štefa. »Živjo, Štef. Pomembno sporočilo imam zate,« je rekel paznik, »oče je prišel na obisk. Veš, kam moraš?« Štef še ni imel obiskov, zato ni točno vedel, kje se obiskovalci srečujejo s kaznjenci. »Pojma nimam,« je rekel Štef in skočil s postelje. »Po hodniku do konca, nato desno in tretja vrata levo. Pašči se!« mu je še dejal. »Nekaj prekmurščine si že osvojil, slišim. Izgovorjava sicer še ni prava, vendar napreduješ,« ga je pohvalil Štef in dodal: »Fčasi!« Kar pomeni takoj. Pašči se pa v prekmurščini pomeni pohiti, zato se je Štef podvizal, samo zato da bi paznik videl, da ga razume. Štef je vstopil v sobo za obiskovalce in v kotu zagledal očeta. Počasi je šel proti njemu. Oče je vstal in čakal. Levo roko je dvignil v pozdrav, kajti desna, umetna roka, mu je obstala ob telesu. Rokavica, ki si jo je nadel vedno, kadar je šel k maši ali v Lendavo po opravkih, se je lepo svetila. Mama vedno za vse poskrbi, si je dejal Štef. Leva roka je še vedno bila v zraku, kakor da bi vabila Štefa v objem. Stopil je do očeta, ki je, kljub temu da je bil trdi kmečki človek in nikoli ni kazal kakšnih nežnih čustev, spustil solzo. Objela sta se. Oče ga je potegnil k sebi in ga močno stisnil. Štef mu je vrnil objem. Zavedal se je, da se verjetno dolgo ne bosta videla. »Sedi!« je rekel Štef. »Povej mi, kako je mama, kako ostali na vasi. Sta se z mojstrom kaj videla?« Mislil je na Kozlarja. Oče mu je pripovedoval: »Mama je zelo žalostna. Vedno kadar se spomni na tebe, se razjoče. Ni dovolj, da je šla od doma Katarina, sedaj še ti in verjetno bo odšla v svet tudi Elizabeta. Ne vem, kako bova zmogla vse sama. Mama mi je zabičala, naj te vprašam, če je res, kar pravijo.« »Kdo kaj pravi?« ga je vprašal Štef. »Ljudje, vaščani. Da si baraba in lopov in da si zaslužiš biti zaprt. Tako pravijo. Sicer so med njimi tudi takšni, ki v tebi sicer vidijo barabo, vendar bolj kot tistega, ki si je malo privoščil miličnika. Se motijo?« »Mamo lahko potolažiš. Nisem baraba, čeprav včasih razmišljam, da sem si res privoščil preveč. Za Riterja pa mislim, da mi je oprostil. Kako pa kaj mojster?« »Bil sem pri njem. Malo je res razočaran, vendar ne pretirava. Rekel je, da lahko, ko prideš iz zapora, še naprej delaš pri njem. Nekdo pač mora paziti na cigane.« Štef je postal nemiren. Vstal je, si popravil lase in se prijel za brado. Očetu bi rad povedal, da pri mojstru prav gotovo ne bo več delal in da ga domači kar nekaj časa ne bodo videli. Mu naj pove in ga pripravi na vse to? Mu naj zamolči in jih preseneti s kakšnim pismom. Mamo bo verjetno zelo prizadelo. Odločil se je. Usedel se je nazaj in pogledal očeta v oči. Se potrudil, da bo ta njun pogovor čim bolj tih. »Ne bom ti lagal, oče. Odločil sem se. Pobegnil bom in odšel v tujino ...« Oče ga je prekinil: »Kako misliš, pobegnil? Iz tega zapora? To ni šala, Štef. To ni šala,« je ponovil. »Če te ujamejo, boš sedel še enkrat toliko. Zdrži. Če se boš lepo vedel, te mogoče prej izpustijo. Premisli, prosim!« »Sem se že odločil in poti nazaj ni. Jutri bom zbežal.« »Jutri? Saj si zaprt komaj tri mesece. Ne morem verjeti, da si tako lahkomiseln.« »Oče,« prijel ga je za roko. »Ne morem več. Še tri leta? Nemogoče, ne bom zdržal, znorel bom. Najlepša leta ne mislim preživeti za temi zidovi.« »Na to bi mislil, ko si kradel kolesa, brihtnež,« je jezno rekel oče in z dlanjo nehote rahlo udaril po mizi. Opazil je, da se je spozabil, in potem nadaljeval s stišanim glasom. »Prav imaš. Ne zanikam. Bil sem bedak. Tu ni kaj za storiti. Šel bom v tujino in zaživel normalno življenje.« »Kam boš zbežal, če ni skrivnost?« »Seveda ni. V Italijo.« »V Italijo? Le kako si se odločil za Italijo? Vsi bežijo v Avstrijo in Nemčijo. Tudi tvoj stric Bela je zbežal v Avstrijo. Lahko bi ti pomagal.« »Ne rabim nobene pomoči, oče. Brez skrbi. Znašel se bom. Večina zapornikov razmišlja o Italiji. Menda nič ne komplicirajo. Italijani namreč.« »Ne bi še enkrat premisli, Štef? Mamo bo kap, ko bo izvedela.« »Odločeno je, oče, jutri me več ne bo tukaj. Mami povej, naj ne skrbi. Takoj, kakor bom lahko, vam bom pisal.« Oče je le skomignil z rameni. Počasi je vstal in nekaj časa nemo zrl pred sebe. »Dobro,« je tiho dejal. »Tvoje življenje, tvoja odločitev. Naredi tako, kot misliš, da je prav. Kar koli se bo zgodilo, se mora zgoditi. Dobro ali slabo. V vsakem primeru nas sproti obveščaj.« Šla sta proti izhodu. Paznik je Štefu pokimal in mu z migljajem glave pokazal, kam morata. Štef se mu je nasmehnil. Poslovilni nasmeh. Pred izhodom sta se ustavila. »Prinesel sem ti nekaj domačih dobrot. Ne vem točno, kaj vse je v cekarju, ker ga je napolnila mama, razen šmarnice, ki sem jo dodal jaz. Upam, da ti bo prišlo prav.« »Še kako prav, oče, hvala, prav zares. Ne vem, kako bo na poti. Upam samo, da ne bom lačen.« »Glede na to, kako težak je cekar, boš imel hrane za nekaj dni,« mu je pritrdil oče, ki se je s Štefovim pobegom že sprijaznil. »Kako si pa z denarjem?« »Nekaj malega imam. To, kar nam pripada, kar dobimo vsi.« Oče je iz desnega notranjega žepa suknjiča potegnil denarnico in mu jo podal. »Nekaj imam privarčevanega. Vzemi. Brez denarja res ne boš hodil po svetu.« Štef je odprl denarnico in vzel nekaj dinarjev ter očetu vrnil denarnico. »Premalo, Štef, to je odločno premalo. Vzemi še, meni ne bo manjkalo.« Štef je vzel še nekaj bankovcev in jih pospravil v hlačni žep. Malo je manjkalo, da ni zajokal. »Hvala, oče, tisočkrat hvala. Obljubljam, da ne bom nikoli več zašel na kriva pota. Prosim, povej tudi mami.« »Kaj pa stricu in teti? Misliš, da onadva nista v skrbeh?« »Tudi njima povej, seveda. Pa na Katarino in Elizabeto ne pozabi.« »Pridi!« mu je dejal oče in ga objel. Dolgo nista mogla narazen. Oba sta zahlipala. »Pazi nase!« »Bom,« je še zmogel dahniti Štef in še enkrat ponovil: »Bom!« Še dolgo je stal in gledal očeta, kako odhaja. Premaknil se ni niti takrat, ko ga več ni videl. Kdo ve, kdaj ga bo naslednjič? Počasi se je obrnil. Paznik, ki je stal za njegovim hrbtom, ga je pogledal in ga potrepljal po ramenu. »Ne bodi žalosten, tudi to bo minilo,« ga je skušal potolažiti. Štef je prikimal in se odpravil v kuhinjo. Zjutraj se je zbudil že ob petih. Premetaval se je sem ter tja in vsakič, ko se je vsaj malo umiril, je v mislih predelal celoten pobeg, ki je bil po njegovem mnenju do potankosti izdelan. Čeprav so ga v mislih vedno ujeli in pripeljali nazaj v celico, ni izgubil poguma. V pobegu ni videl niti ene napake. Niti najmanjše možnosti ni bilo, da ga ne bi speljal. Zajtrk je minil, kot bi trenil. Takoj ko je opravil v kuhinji in skladišču, se je vrnil v sobo, vzel hlače, srajco in suknjič, jih zložil in zavil v časopisni papir. S takšnim paketom pod roko se je odpravil nazaj v skladišče in obleko skril pod mizo, ki je bila takoj za vrati. Kar se da hitro je znosil posodo v kuhinjo. Tu in tam je pogledal kakšnega kaznjenca. S pogledom mu je želel povedati, naj se ne obira tako dolgo. »Kam se ti danes tako mudi?« so mu prigovarjali. »Dobiš obisk lepe blondinke? Vprašaj jo, ali ima sestro.« Zasmejali so se. Štef se je globoko priklonil, jim pomahal in z zadnjo pobrano posodo izginil v kuhinjo. Zdaj je moral v kuhinji počakati, da bo vsa posoda oprana. Sproti jo je odnašal v skladišče. Tu in tam je stopil do visokega zidu in z roko potipal, če stene zgradb ne drsijo. Pogledal je navzgor, proti vrhu zidu. Naenkrat se mu je zdel zelo visok. Pa ni bil. Je to strah? Res je. Predstavljal si je, da ga bo strah, da se mu bodo tresle roke in da bo imel noge tako mehke, da se ne bo mogel odriniti od stene. Nič od tega se ni zgodilo. Bil je neverjetno miren. Prišel je po zadnjo čisto posodo. Počasi jo je zložil v zaboj, ga dvignil in se odpravil proti vratom. Malo je manjkalo, da se ni poslovil od kuharja, ki mu je nekako prirasel k srcu. Dejal je le: »Se vidiva jutri,« in izginil. Ko je prišel v skladišče, je naredil vse kakor vedno. Rutina je rutina, si je dejal. Vse mora biti narejeno premišljeno in rutina spada v to kategorijo. V kategorijo premišljenosti. V skladišču se je zadržal točno toliko, kot je bilo potrebno. Malo več časa mu je vzelo preoblačenje. Slekel je zaporniško obleko in skušal na sebe spraviti to, s katero je prišel v zapor. Ko si je oblačil hlače, jih je komaj zapel. Zasmejal se je; ni ti šlo slabo, Štef, dobro so te hranili. Upam, da bo gumb zdržal. Ko se je preoblekel, je vzel culo s hrano, si jo zadal okrog ledij in se odpravil na pot. Kljub temu da ni bil reden obiskovalec cerkve in da je včasih podvomil v obstoj vsemogočnega, je pogledal navzgor in Mu dejal: »Pomagaj mi, prosim!« Pokukal je iz skladišča. Nikjer nikogar. Hitro je izginil izza vogala, med zidove, ki jih je tako dobro poznal. S hrbtom, tako kot je vadil, se je naslonil na zaporniški zid. Imel je pregled nad delom dvorišča, naslonjen na zid je bil lažje v ravnotežju. Obe roki je naslonil na steno. Prav tako levo nogo. »Čas je,« si je dejal in naslonil na steno še desno nogo. Poti nazaj več ni bilo. Če bi ga ujeli sedaj, bi bilo enako, kakor da bi ga ujeli deset kilometrov stran. Začel se je vzpenjati. Kar dobro mu je šlo. Točno po načrtu. Kot mi mignil, je bil na vrhu. Še korak v levo in bil je na strehi, s strehe pa v dveh korakih na zidu. Ulegel se je na trebuh. Z rokama je začel odrivati bodečo žico. Ker jo je že prej pripravil, je šlo zelo hitro. Ko sta bili žici toliko narazen, da je lahko zlezel skozi, se je potegnil naprej in pogledal proti svobodi. Nikogar nikjer. Culo si je snel z ramena in jo spustil poleg zidu na tla. Obrnil se je tako, da je imel noge proti zunanjemu delu zidu. Odrinil se je in se začel počasi spuščati. Z rokama se je oprl na vrh zidu in se ga močno oprijel. Končno je bil tako daleč, da je obvisel na zunanjem delu zidu. Noge je imel kakšna dva metra od tal. To mu ni povzročalo prav nobene težave. Ne da bi dosti razmišljal, se je spustil in v trenutku je bil na tleh. V čepu je ostal nekaj sekund in previdno pogledal okrog sebe. Nikjer nikogar. Odlično opravljeno. Pobral je culo in se, še vedno zelo previdno, odpravil proti vasi. Vedel je, da mora po cesti. Kjer koli drugje bi šel, bi bil v nevarnosti, da bi se izgubil. Ura je bila približno dve. Do večerje ga prav gotovo ne bo nihče iskal. V štirih, petih urah, toliko je še do večerje, bi moral biti že precej stran. Preden je prispel na cesto, je pred zaporom, skoraj pred glavnim vhodom, zagledal nekaj parkiranih avtov. Glej, glej, se je razveselil Štef. Fiat 1100. Takšnega ima mojster. Ukradem ga lahko, tudi če je zaklenjen. Stopil je bliže. Dežurni miličnik, ki je bil na glavnem vhodu, ga ni mogel videti. Štef se je boril sam s seboj. Za krajo koles je dobil tri leta. Le koliko ga čaka, če ga obsodijo zaradi kraje avta? Ni mu dalo miru. Še enkrat je pogledal proti vhodu in se približal avtu. Notranji gumb je bil dvignjen, kar je pomenilo, da lastnik vrat ni zaklenil. Štef je previdno potegnil za kljuko in vrata so se odprla. Nič več se ni obotavljal. Culo je zalučal na zadnji sedež in se usedel za volan. Z rokama je segel pod armaturno ploščo in iskal žici, s katerima bi prižgal motor. Tako je včasih prižgal tudi mojstrov avto, ko je stari izgubil ključe. Naenkrat, ni mogel verjeti svojim očem, je v ključavnici zagledal ključe. Lastnik je bil prepričan, da mu pred zaporom nihče ne bo sunil avta. Zunaj so bili poštenjaki, za debelimi zidovi so bili vsi, no, skoraj vsi nepridipravi. Eden od teh, ki ni bil za zapahi, je bil v njegovem avtomobilu. Štef je obrnil ključ. Lučke so pridno zasvetile, rezervoar za bencin je bil poln in motor je čakal samo še na to, da zabrni. Svoboda, kako lepo je biti svoboden. Sproščeno se je naslonil. Pobegniti resnično ni bilo težko. Vse je šlo tekoče in z lahkoto. Nehote so mu olajšali delo. Sproščeno se bo odpeljal proti Ljubljani in naprej proti morju. Zavedel se je, da bo svoboden šele takrat, ko bo v Italiji. Nagnil se je naprej, prijel ključ ter ga želel še enkrat obrniti. V tem trenutku je potrkalo na okno. Štef je pogledal skozi prašno, zaprto okno in otrpnil. Zagledal je direktorja zapora. Postalo mu je slabo. Od kod le se je vzel? Le kaj hoče? Le kako je izvedel? Vse je šlo k vragu, si je govoril Štef. Odpri okno, mu je direktor pokazal s kretnjo. Štef je zavrtel ročico in počasi spustil steklo. »Konec kazni, Štef?« je bil prijazen direktor. Konec kazni? Se dela norca? Se ne spomni, da je pomočniku naročil, da ga nagradi in da ga čez nekaj časa predlaga za skrajšanje prestajanja kazni? Nekaj ni v redu. Že je hotel odpreti vrata in se z direktorjem skozi glavni vhod vrniti v zapor. Premislil je. Še enkrat se bo zlagal. Zgubiti ni imel kaj. »Konec, tovariš direktor. Končno!« »Če si zapolniš čas, hitro mine. Kajne?« Štef se je sprostil. Prepričan je bil, da ga je direktor z nekom zamenjal. Bilo pa je še nekaj. Avto. Ako ve, kdo je njegov lastnik, je oplel. »Kam greš? Domov?« »Ne še. Najprej se bom odpeljal v Logatec, kajti tam imam sestro in znance,« se je Štefu rahlo zatresel glas. Ni se zlagal, v Logatcu so res bili njegovi znanci in sestra. »Krasno!« se je razveselil direktor. »Te lahko nekaj prosim?« »Kar koli,« je s tresočim glasom odgovoril Štef. »Me lahko zapelješ do Vrhnike? Ostal sem brez avta. Pripeljal me je kolega, ki pa dela do šestih. Res se mi ga ne da čakati.« »Seveda, z veseljem,« si je oddahnil Štef. »Prisedite!« In tako sta se ubežnik in direktor zapora složno odpeljala proti Vrhniki. Z ukradenim avtomobilom. Tega direktor seveda ni vedel in kot kaže, ni posumil prav nič, mogoče čisto malo, zato ga je, tam nekje okrog Ljubljane, vprašal: »Štef, malo premlad si, da bi si lahko privoščil takšen avto, saj ne boš trdil, da je tvoj?!« Štef, kakor da bi pripravljen čakal na to vprašanje, je izstrelil kot iz topa: »Kje pa, tovariš direktor. Za takšen avto moraš varčevati kar nekaj let ali pa imeti prekleto dobro plačo.« »Pazi, Štef, ne pelješ dobro. Zaviti moraš levo.« »Uh, spregledal sem znak. Hvala!« Direktor je nadaljeval: »Torej, če avto ni tvoj, ker si še mlad, pa tudi tvoja plača verjetno ni takšna, da bi se z njo hvalil, je avto od nekoga drugega. Drži?« »Seveda,« je dejal Štef in vrgel cigaretni ogorek skozi okno. »Moja sestra, ki živi v Logatcu, ima fanta, ki ima sanjsko službo. Je voznik tovornjaka. Ti so plačani, vam povem. Pa še, ko se pelje mimo svoje hiše, mu vedno kaj pade iz prikolice. Če je bolj slabo naloženo,« je pomežiknil. »Pa še pol sveta je videl. Srečko. Srečko je tudi, ker je spoznal mojo sestro, vam povem. Prava punca. Delovna. Čisto po meni se je vrgla.« Direktor se je zasmejal: »Si pa za hece, Štef.« »Pa če je res, vam pravim. Ni stvari, ki ji jaz ne bi bil kos. Verjemite mi. Štef ne laže.« Vožnja do Vrhnike je minila, kot bi trenil. Prispela sta. »Počasi pelji, Štef. Tukaj zavij desno,« je pokazal z roko. »Nato pojdi do druge ulice na levi strani. Tretja hiša na desni, z leseno ograjo, je moja.« Štef, zelo prijazen mladenič, je direktorja varno pripeljal do njegove hiše. Direktor je izstopil. Naslonil se je na streho avtomobila in sklonil glavo, tako da je videl v notranjost. Dejal je: »Hvala na vožnji, Štef, z veseljem te povabim na kozarec belega.« »Hvala, tovariš direktor, ne bi rad, da bi bila sestra v skrbeh, kdaj drugič pa z veseljem.« »Če boš kaj hodil tod, se kar oglasi. Ne pozabi pozdraviti sestre.« »Seveda, tovariš direktor, najlepša hvala, z velikim veseljem,« je dejal. Mislil si je pa svoje. Ti, striček, me nikoli več ne boš videl. Nikoli več. Po isti poti se je vrnil na glavno cesto in nadaljeval proti Logatcu. Ko je peljal mimo table, na kateri je pisalo Logatec, ga je stisnilo pri srcu. Imelo ga je, da bi se ustavil, pozdravil sestro in njenega fanta. Če je doma, kar je malo verjetno. Ne, si je dejal, nikakor ne. Nikjer se ne sme zadrževati. Ko bodo v zaporu ugotovili, da ga ni, bodo prav gotovo obvestili direktorja. Direktor bi imel najlažjo odločitev. V Logatcu obvestiti Postajo milice in ko bi oni sešteli dva in dva, bi bil v njihovih rokah. To se ne bo zgodilo. Tega veselja jim ne bo privoščil. Ni se ustavil. Peljal je naprej in ves čas razmišljal, kaj mu je rekel Koprčan, kateremu je povedal, da ima v Logatcu sestro, ki verjetno lahko skoči na morje, kadar koli si to zaželi. Seveda je želel izvedeti, kako daleč je od Logatca do Kopra. Če kdo, ve to prav gotovo Koprčan. Štef je izvedel prav vse. Brez odvečnega spraševanja, ker resnično ni želel postati sumljiv. »Od Logatca do Razdrtega je kakšne pol urce vožnje. Malo več, slabo uro vožnje rabiš še do Kopra.« To je bilo Štefu dovolj. Vožnja je bila mirna, Štef si je počasi požvižgaval, razmišljal, kako bo, ko se bo učil italijanski jezik, predvsem pa, kakšna dekleta so Italijanke. Koprčan mu je rekel, da so lepe ženske, imajo pa eno veliko napako. Ne to, da govorijo hitro, to je tako in tako značilno za vse Italijane, govorijo ogromno, veliko. Ne nehajo, ni jih mogoče ustaviti in vedno imajo prav. Tega ne bi zdržal, prijatelj, verjemi mi. Štef se je hitro pripeljal do Razdrtega. Vožnja resnično ni bila dolga. Peljal se je skozi in nato mimo vasi, dokler ni prišel do razcepa. Vozil je počasneje, da je lahko prebral; na kažipotu, ki je kazal desno, je pisalo Nova Gorica, cesta, ki je zavijala levo, pa je vodila do Kopra. Tako je pisalo. Seveda je zavil levo. Rahlo se je začel dvigovati, zapeljal čez hrib ter se začel počasi spuščati. Sedaj se bom verjetno samo spuščal, ker je spodaj morje, je razmišljal. Postajal je zaskrbljen, kajti niti malo si ni predstavljal, kje se nahaja. Ni imel pojma. Koprčan mu je sicer svetoval, naj kar pelje, saj bo opazil, ko bo blizu morja. Radovedno si je ogledoval pokrajino. Tako zelo se je razlikovala od prekmurske ravnice. Preplavili so ga čudni občutki. Domotožje? Tega si nikakor ne sme dovoliti. Brez domotožja torej. Za božjo voljo, v tujino odhajam. In če sem se odločil, da odidem od doma, moram to sprejeti. Tako je razmišljal in modroval, dokler se ni pripeljal do Divače. Oziral se je levo in desno. Nikjer nikogar. Išče smerokaze, išče napis Koper. Pelje se skozi mesto in zagleda zgradbo, na kateri je napis Milica. Hitro od tu, Štef. Pritisni na plin. In je pritisnil. Pritisnil je tako, da je kar zdrvel skozi center in spregledal smerokaze. Kam zdaj? Le kam naj peljem? Ujeti ga ne smejo. Če se mu to zgodi, je bil ves trud zaman. Odločitev je moral sprejeti v trenutku. Zavil je desno. Cesta je bila videti, kakor da bi bila glavna. Vendar ni bila. Štefa je zgrabila panika. Prvič se mu je zgodilo, da ne obvlada situacije. Začel se je zanašati na sedmi čut. Sprejemal je odločitve, ki so se zdele nesmiselne. Ni se želel ustaviti in ljudi spraševati, kje da se nahaja trenutno. To se mu ni zdelo pametno. V naslednji ulici je zavil levo. Predvideval je, da se bo vrnil na cesto, ki pelje v Koper. Zavedal se je, da ima še en, zelo velik problem. Če je pred njim še kakšno večje mesto, ki ima postajo milice, se zdi povsem možno, da ga bodo čakali. Torej. Znebiti se mora avta. Vozil je hitro. Mogoče prehitro. Počasi je zmanjšal hitrost. Ne sme vzbujati pozornosti. Počasi je napredoval. Cesta je bila popolnoma prazna, skoraj nobenega prometa ni bilo. Po glavi mu je rojilo samo eno; kako bi se znebil avta in kam bo šel takrat, ko bo moral naprej peš. Šel bom v Italijo. Tam me ne bo nihče iskal, si je skoz in skoz govoril. Tako je, v Italijo bom šel, se je opogumljal. Zato se je moral z avtom pripeljati čim bliže italijansko-jugoslovanske meje. Toda kje je meja? Kako daleč naj se peljem, da me ne bi ujela milica? Moral se je odločiti. Vozil je vedno počasneje. Pogledoval je levo in desno in kar naenkrat je na velikem dvorišču neke hiše zagledal odprto garažo. Ustavil se je in oprezal. Na dvorišču ni bilo nikogar. Lastnik je verjetno skočil po opravkih in se bo zelo hitro vrnil. Zato je garažo pustil odprto. Odločil se je skoraj v trenutku. Počasi je zapeljal na dvorišče, se še enkrat ustavil, pogledal naokrog in zapeljal naravnost v garažo. Garaža je imela dvižna vrata. Stopil je iz avta, počasi in ne čisto do konca zaprl vrata avtomobila, da ne bi loputal, stopil iz garaže, se še enkrat ozrl po okolici, prijel za kljuko in vrata počasi potegnil do tal. Garaža je bila zaprta. Ko je odhajal, se je moral zasmejati. To bo lastnik presenečen, ko bo zagledal polno garažo. Tako! je modroval, ko je šel proti glavni cesti. Dobro si opravil. Preden bodo avto našli, moram priti vsaj do meje, si je govoril. Pogledal je okrog sebe in upal, da ga nihče ni videl. Če se sedaj pripelje lastnik hiše, se bo že znašel in si kaj izmislil. Iščem tega in tega, ga mogoče poznate, ga bo vprašal. Na srečo ni bilo nikogar. Hitro je zapustil dvorišče in se kar tako, na pamet, obrnil na desno. Na levi prav gotovo ni meje, saj sem od tam prišel. Napotil se je po pločniku navzdol, naredil nekaj korakov in se ustavil. Prižgal si je cigareto, da ne bi bilo videti, kot da kar postopa sem ter tja. Niti sanjalo se mu ni, kje je, še manj, kam mora iti. Čeprav nerad, se je odločil, da bo nekoga vprašal za pot. Začel je razmišljati. Kaj naj vpraša, predvsem pa, kako naj vpraša. In še najvažnejše. Koga naj vpraša? Oprostite, rad bi pobegnil iz Jugoslavije. Mi lahko poveste, kje je državna meja? Tako se je rogal samemu sebi. Sam je, mlad je, le komu se ne bi zdel sumljiv? Ni človeka v tem mestu, kateremu ne bi bil. Verjetno vsak dan pobegne na desetine ljudi in polovico takoj polovijo. Mogoče ljudje dobijo kakšno nagrado, če koga naznanijo. Bil je ves na trnih, čeprav se je zelo trudil, da bi bil videti kar najbolj sproščen. Odločil se je. Vprašal bo otroka. Malo starejšega, mogoče srednješolca. Z njim bi se najlažje zapletel v pogovor. Če srednješolca ne bo srečal, bo pobaral starejšega gospoda. Upal je, da ta dva ne bosta nič kaj dosti spraševala. Še malo je postopal na mestu, nato se je počasi odpravil naprej. Pločnika je bilo kmalu konec, zato je pot nadaljeval po cesti. Pred seboj, takoj za ovinkom je zagledal skupino ljudi pri živahnem razgovoru. Prišel je do vaške trgovine. Možakar srednjih let je na vso moč razlagal nekaj zanimivega, saj so ga vsi poslušali z odprtimi usti. Vsake toliko so se gromko zasmejali. Vsi, razen mlajših fantov, so imeli v rokah steklenico piva. Štef je takoj opazil, da so že kar okrogli in sklenil, da se jim ne bo približal. Ustavil se je, poslušal in ugotovil, da jih skoraj nič ne razume. Sklenil je, da se ne bo ustavljal, saj se je že nekaj oči obrnilo proti njemu. Bal se je radovednežev in njihovih vprašanj. Zavedal se je, da bi vsi vedeli, da ni iz tega mesta. Prav gotovo bi ga kdo kaj vprašal, če pripovedovalec ne bi bil tako zanimiv. V gruči je zagledal fanta, starega približno šestnajst let, ki se je pravkar napotil v isto smer, v katero je želel Štef. To mi odgovarja, je pomislil ter pospešil korak, da se bo lahko z njim srečal čez kakšnih petdeset metrov. Pravi bo, si je dejal. Fant je bil malo mlajši od njega, čeprav tega ni kazal. Deloval je zelo zrelo. Prav gotovo bo prijazen in ustrežljiv. Ko sta bila en poleg drugega, ga je Štef prijazno ogovoril. »Pozdravljen!« Fant se je obrnil proti njemu, si ga na hitro ogledal in odzdravil. Deloval je zelo samozavestno. Čeprav je Štef želel, se fant ni ustavil. »Oprosti!« se je Štef obrnil in s kretnjo nakazal, naj se za trenutek ustavi. Fant se je počasi ustavil in se zazrl Štefu v oči. Takoj mu je bilo vse jasno. Prišlek rabi pomoč. Ni ne prvi in ne zadnji. Desno roko je potisnil globoko v žep, z levo pa si je šel skozi goste lase. Tudi če ne bi nič rekel, je bil vsak njegov gib en sam vprašaj. »Povej!« je samozavestno dejal in pogledal Štefa izpod obrvi. Pogled ni dajal vtisa nesramnosti ali arogance. Nasprotno. Štefu je vlil upanje. Ne bo ga izdal. Vedel je. Vendar mu je dal tudi na znanje, kdo vodi igro. »Te lahko nekaj vprašam?« je dejal Štef s tresočim glasom; kljub zaupanju plašno se oziraje po okolici. »Seveda,« je rekel mladenič. »Veš,« je zajecljal Štef, »prijatelj me je pripeljal do sem, do te vasi, me odložil in dejal, naj grem kar naprej. Vendar ne vem kam. Izgubljen sem.« »Greš v Koper?« ga je prekinil fant. »Ja, ja, v Koper. Rekel je, naj grem proti Italiji. V Kopru imam brata.« »Si mislim,« se je nasmehnil fant, »jaz pa imam v Kopru parkirano jahto. Si lahko misliš?« Razširil je roke tako, kakor jih razširi ribič, kadar želi pokazati, kako veliko ribo je ujel. »Petnajstmetrsko. Verjemi, da vem, kaj se ti mota po glavi. Kako bi kar najhitreje prišel do italijanske meje. Se mogoče motim? Ne vem, kdo si, vem pa, kaj si. Verjetno.« Štef ni vedel, kaj naj mu odgovori. Če bo povedal po resnici, ga lahko fant prijavi. Sicer ga lahko prijavi tudi kar tako. Če bi želel. Tako ali drugače se bo slabo izšlo. Dokumentov ni imel in pobegnil je iz zapora. Bolje bo, da ne spregovori. »Glej. Vsi, ki so šli skozi našo vas, teh je sicer bolj malo, večina se vasi izogne, imajo kar nekaj problemov. Domačini jih ne poznamo. Še to ne more nihče reči, da ja tam nekje iz sosednje vasi. Ne bo šlo. Vsi se med seboj poznamo. Tudi po imenih. Zato sem takoj vedel, da iščeš pot iz države. Če bi imel v Kopru brata, bi me verjetno vprašal, kdaj pelje naslednji avtobus.« Štef ga je poslušal z odprtimi usti. Fant je nadaljeval: »Ne vem pa, kaj te je prijelo, da želiš pobegniti. Lahko da si kriminalec, ki je zbežal iz zapora. Lopov, morilec, pretepač.« Štef je prebledel. Začel je živčno stopicati na mestu. »Bolj se mi zdi, da greš enostavno s trebuhom za kruhom. Obstaja še ena možnost, in to je, da si se skregal z dekletom. Bilo bi dobro, da mi poveš po resnici. Tako lahko za ta kratek čas postaneva prijatelja. Lahko mi zaupaš.« Štef si je malo oddahnil. Mislim, da bo še najbolje, da mu začnem verjeti. »Vem, kaj si sedaj misliš, a nimaš se česa bati. Ne boj se, ne bom te izdal. Nisi prvi in verjetno ne zadnji. Pa tudi problematičen nisi. Sam si, brez žene in otrok. Za nekaj dinarjev te lahko pripeljem čisto do meje. Otročje lahko bo.« Potrepljal ga je. »Aja, še nekaj. Povej mi svojo zgodbo.« »Kakšno zgodbo?« je presenečeno vprašal Štef. »Ja, zgodbo, zakaj si se odločil, da ne boš več v Sloveniji. Da boš pobegnil.« »Je to potrebno?« »Če te bom jaz spravljal čez mejo, boš že šesti po vrsti. Milica verjetno že sluti, da sem jaz tisti, ki se s tem okorišča.« »Veš kaj,« je rekel Štef, »nimam ne denarja in ne dokumentov. Če me boš prijavil, sem izgubljen.« »Saj sem ti rekel, da te ne bom,« ga je potolažil fant, »vendar te lahko reši samo zgodba.« Štef se je zamislil. Kaj mi pomaga trmarjenje. Začel je pripovedovati, vendar ga je fant prekinil. Položil je roki na Štefo- va ramena, pogledal levo in desno ter dejal: »Pridi!« Štef je še enkrat, da bi se prepričal, da bo zgodba dovolj, dejal: »Saj sem ti rekel, da nimam denarja. Le zakaj bi mi pomagal?« »Kar tako. Simpatičen si in zelo čudno govoriš. Tvoja pripoved bo kar dovolj. Od kod sploh si?« »Iz Prekmurja,« je dejal Štef. Fant se je ustavil in ga nejeverno pogledal. »Iz Prekmurja?« Popraskal se je po glavi. »Kje pa je to?« »To je, to je!« se je že rahlo sprostil Štef. Ni vedel, kako naj mu razloži. »Si že slišal za Lendavo?« »Seveda sem, tam menda črpate nafto. To smo se učili. Kaj tam v Prekmurju vsi govorite tako čudno?« »Se ti zdi, da govorimo čudno? To je pač prekmurščina. Drugače ne vem. Tudi ti ne govoriš najlepšo slovenščino. Malo prej si rekel hovorite namesto govorite.« Fant se je zasmejal. »Se pa vseeno razumeva. Primorec in Prekmurčan.« »Prekmurec,« ga je popravil Štef. Fant se je zasmejal in ponovil: »Primorec in Prekmurec.« Zasmejal se je tudi Štef. »Še bolje se bova razumela, če me čim prej spraviš v Italijo.« »Kar sem obljubil, bom tudi storil. Toda najprej zgodba. Pridi!« Odpravila sta se v smer, iz katere se je pripeljal Štef. Fant ga je vprašal: »Se ti kaj svita, kje si sedaj?« »Na Primorskem?« je z vprašanjem odgovoril Štef. »Drži. Na Primorskem si. Pa veš, v kateri vasi?« Štef je pomislil. »Pojma nimam. Tablo na začetku vasi sem videl, vendar res ne vem, kaj je na njej pisalo. Razmišljal sem samo o tem, kam bom skril avto.« »Vedel sem,« je vzkliknil fant. »Pravzaprav sem bil popolnoma prepričan.« »Le kaj si vedel? V kaj si bil tako zelo prepričan?« je bil radoveden Štef in fanta pogledal naravnost v oči. »Vedel sem, da v Kopru nimaš brata. To sem takoj zaslutil. Zdaj, ko si omenil avto, ni bilo težko. Le zakaj bi ga skrival? Če bi imel v Kopru brata, bi se verjetno odpeljal do tja z njim. Kajne?« Fant se je ustavil in stopil pred Štefa. »Avto si ukradel! Imam prav? Zelo, zelo me zanima, kam si ga skril? Mimogrede, v B. si.« »Kaj je to B.?« »Vas, Prekmurec, vas. Malo te bom potolažil. Od Kopra si kar precej oddaljen, od državne meje pač ne. Pridi, greva k meni domov. Vzela bova koso in grablje ter se napotila do našega travnika. Ni blizu, pa tudi daleč ne. Počakati bova morala, da se bo stemnilo.« Odpravila sta se po vasi. »Je daleč?« je vprašal Štef. Še vedno se je bal, da ga fant ne bi izdal. Še vedno ni bil prepričan, ali naj mu zaupa. Kakor da bi zaslutil, o čem Štef premišljuje, mu je dejal: »Ne boj se, v naši vasi ni miličnikov. Če pa že pridejo, končajo v vaški gostilni. Na meji, tam so graničarji, vojska. Njih se je treba bati.« »Vem, tik ob meji z Madžarsko sem doma. Vem, kako je to,« mu je potrdil Štef. »Skoraj bi pozabil,« se je spomnil fant. »Zgodbo si mi dolžan. Kar takoj začni pripovedovati.« Komaj je začel pripovedovati, ko se je sunkovito ustavil. Prestrašeno je stopil nekaj korakov nazaj. Fant ga je prijel za roko in ga potegnil k sebi. Želel ga je potolažiti, rekoč, da je v vasi varno in se zares nima česa bati. »Pridi. Še malo pa sva pri meni doma.« »Vidiš tisto hišo na desni strani?« je zajecljal Štef in pokazal čez cesto. »Tukaj stanujejo Kocjančičevi. On je sodnik v Kopru, njegova žena pa je učiteljica v sosednjem mestu. Jih mogoče poznaš?« »Ne poznam in jih ne želim spoznati,« je še vedno jecljaje odgovoril Štef. »V njihovo garažo sem skril avto, ki sem ga ukradel.« Fant je kar poskočil in zaplesal okrog Štefa. »Bravo in še enkrat bravo.« Nagnil se je nazaj in se prijel za trebuh. »To bo veselo, ko bo sodnik v svoji garaži zagledal tuj avto. Kar privoščim mu. Pravijo, da je zelo nesramen in da vse po vrsti pošilja v zapor. Upam, da sedaj zaprejo njega.« »Če se ne bova podvizala, bodo še enkrat zaprli mene,« je dejal Štef in pohitel naprej. Dve hiši naprej je bil doma fant. »Vidiš, tukaj sem pa jaz doma,« se je pohvalil. Šla sta proti skednju. Fant je vstopil in vzel koso in grablje. »Si že kdaj kosil?« »Seveda,« je odgovoril Štef. »Saj sem s kmetov doma.« »Potem vzemi koso in pazi, da komu ne odrežeš glave,« se je pošalil fant. »Tukaj počakaj. Mami moram povedati, da grem k prijatelju in da me do večera ne bo.« Fant je stekel v hišo in bil skoraj v trenutku nazaj. »Si pa hiter,« mu je rekel Štef. »Vedno. Mama ne sprašuje kaj dosti, oče pa je na morju in ga vidim vsake tri mesece. To ima dobre in slabe strani. Mama je dobra duša. Dokler vse, kar mi ukaže, naredim in imam v šoli same petice, mi da mir in ne sprašuje prav dosti. Mislim, da bo govorjenja dovolj. Pridi! Greva v Italijo.« S hitrimi koraki sta jo mahnila po vasi. Štef s koso, fant pa z grabljami na ramenu. Ko sta šla mimo Kocjančičeve hiše, je Štef še enkrat s strahom poškilil proti garaži. Še vedno je bila zaprta. Tu in tam je fant koga pozdravil in Štef ga je posnemal. Dobro je biti prijazen. Takrat si najmanj sumljiv. Nista se pogovarjala. Štef je bil vidno zaskrbljen, fant pa vidno dobre volje in rahlo razposajen. Poskakoval je z leve na desno nogo, grablje je dal na palec desne roke in se preizkušal v ravnotežju. »Dobro ti gre,« ga je pohvalil Štef. »Od malega vadim. Tudi minuto, dve mi grablje ne padejo.« Fant je upočasnil korak in se obrnil k Štefu: »Poslušaj, zdaj pa je že čas, da se bolje spoznava. Se ti ne zdi? Saj niti ne vem, kako ti je ime.« »Seveda,« je rekel Štef, se ustavil in fantu ponudil desnico. »Jaz sem Štefan, vendar me vsi kličejo Štef.« Fant je močno stisnil desnico in dejal: »Jaz sem pa Severin. Prijatelji me kličejo Sever. Tako me lahko kličeš tudi ti.« »Še dobro, da nisi Zahod,« se je zasmejal Štef. »Ti se kar norčuj, vendar vedi, da te ta Sever sedaj pelje na zahod.« »Upam,« je dejal Štef. Zasmejala sta se. »Še nekaj bi te vprašal. Upam, da ne boš jezen,« se je Severin ustavil in pogledal Štefa v oči. »Kje pa, kar vprašaj,« mu je odgovoril Štef. »Mi lahko poveš, zakaj si sedel? Saj nisi koga ubil?« »Seveda ne.« Štef se je sprostil. »Ukradel sem kolo. Če sem iskren, sem ukradel tri kolesa. Tako pravi sodnik. Zaman sem ga prepričeval, da sem si kolesa samo sposodil. Saj sem jih vrnil takoj, ko jih več nisem potreboval. Po dveh, treh dneh. Pri tretjem kolesu se je malo zakompliciralo. V trenutku, ko sem ga želel odpeljati, je pred mene stopil miličnik in me aretiral. Deset dni sem bil v zaporu v Lendavi, nato pa pristal v Ljubljani.« Severin ga je začudeno pogledal in rekel: »Ta dva ali tri mesece zapora bi res lahko odsedel. Potem bi bil spet prost kot ptička na veji.« »Eh, moj Sever, pazi, kaj boš kradel ali si izposojal v bodoče. Mene je to stalo tri leta in štiri mesece zapora.« »Tri leta? Saj nisi resen! Za povrh si dve kolesi celo vrnil. Kje je tu pravica?« »Pravice ni, ti povem. Zato sem se odločil, da jo poiščem v tujini. Veš, moj stric je pobegnil v Avstrijo, kjer ima sedaj gostilno. Jaz pa bom v Italiji odprl delavnico in popravljal avtomobile. To mi kar gre.« »Seveda ti gre. Še krasti jih znaš.« »To je bila mala malica, saj je bil v avtu ključ.« »Stoj!« Severin je dvignil roko in se ustavil. »Tukaj, še kakšnih sto metrov, je naš travnik, malo naprej, če pogledaš desno, počasi se obrni, je državna meja. Zijati ti res ni treba. Nikoli ne veš, kdo te opazuje. Hitro postaneš sumljiv.« »Saj ni nikogar,« je vidno vznemirjen rekel Štef. »Vidiš, že se bojiš. Glas se ti trese.« »Malo že, vendar sem popolnoma miren.« »Takšen tudi ostani, ker te verjetno opazujejo z daljnogledom.« »Naši ali Italijani?« »Bolj naši. Italijanom je skoraj vseeno. Vsakega tako in tako pošljejo naprej.« »Naprej? Kam pa? Jaz bi rad ostal v Italiji.« »Naivnež. Misliš, da te bo kdo kaj vprašal? Lahko te pošljejo kamor koli. Na ladjo in v Ameriko. Ja, ja, tudi to se lahko zgodi.« »Ne želim v Ameriko,« je potožil Štef. »To sem rekel kar tako,« ga je hitro potolažil Severin. »Verjetno boš res ostal v Italiji. Sploh, če potrebujejo takšno delovno silo, kot si ti.« Tako sta klepetala, vse dokler nista prišla do travnika. Čas jima je hitro mineval in počasi sta se privajala en na drugega. Če se ne bi čez nekaj ur razšla, je razmišljal Severin, bi se iz tega lahko razvilo lepo prijateljstvo. »No, pa sva tukaj,« je dejal Severin in pokazal na travnik. Predvsem zato, da ne bi bila sumljiva. Obmejni vojaki so opazovali vsak gib. Če se jim kdo zazdi sumljiv, pridejo k njemu in zahtevajo obmejno dovolilnico. Štef je seveda ni imel, zato je potrebno biti previden. »Saj je vendar pokošen,« je dejal Štef, ko se je razgledal po okolici. »Nič hudega. Jaz bom mahal s koso, ti se pa delaj, kakor da grabljaš. Verjemi, nihče ne bo opazil. Daj mi koso, ti pa vzemi grablje.« Zamenjala sta orodji. Štef ga je ubogal. Delala sta, kot da gre zares. Tudi če bi ju kdo opazoval, ne bi videl nič posebnega. Dva pridna fanta. Vendar ni bilo čisto tako. Pogled jima je vedno bežal proti meji. Predvsem Štefov, čeprav se je obupno trudil, da mu ne bi. Čez kakšne četrt ure sta se ustavila. Severin je šel po platneno torbico, ki jo je pustil na začetku travnika. »Prijatelj, čas je za malico. Pridi!« »Res sem že lačen. Kakor da bi opravljal težaško delo,« je dejal Štef in se zasmejal. Severin je iz platnene torbice privlekel dva kosa kruha in mortadelo. »Uau, beli kruh? In kako debela salama,« se je začudil Štef in s kazalcema in palcema naredil velik krog. »Pri nas belega kruha nikoli ni bilo, prvič sem ga jedel, ko sem prišel v Lendavo, da o takšni salami sploh ne govorim. Prvič jo vidim.« »Ne reci, da še nisi jedel belega kruha, ta debela salama,« na dlan je položil salamo in jo potežkal, »je mortadela. Kaj je pri vas nimate?« »Beli kruh je redkost, saj je moja mama vedno spekla tri hlebce rženega kruha in vsak je tehtal tri kilograme. To je zadoščalo za kakšne tri tedne. Včasih še za več. Takšne salame v življenju še nisem videl. In kako diši.« Salamo je držal pred seboj in jo duhal kakor rožico. »Božansko!« »V Italiji se boš mortadele prenajedel.« »Upam. Le do tja moram priti.« »Saj boš. Uspelo ti bo,« ga je skušal vzpodbuditi Severin. Začelo se je večeriti. Severinu je pogled uhajal proti meji. Glave ni obrnil, samo oči, ki so bile kakor na pecljih, so mu bežale sem in tja. »Štef,« je začel, »mrači se in kmalu se bo stemnilo. Obrni se tako, da ne boš gledal proti meji. Jaz bom tisti, ki bo opazoval. Videti želim patruljo, ko bo šla mimo. Glej, tam za grmovjem je meja. Od grmovja do meje je kakšnih pet metrov brisanega prostora. Do meje je, saj sam vidiš, približno sto metrov. Biti moraš zelo hiter. Imava še kakšnih dvajset minut. Če v tem času ne bo vojakov, bo postalo tako temno, da jih ne bova videla. Takrat je bežati čez mejo zelo nevarno in boš moral pobeg prestaviti na naslednji dan.« Štefa je začelo skrbeti. Prosim, pridite, vojaki, lepo prosim, danes želim čez. Jutri bo mogoče prepozno. Spomnil se je na duhovnika, s katerim je bil skregan. Mogoča bi ga moral vseeno ubogati in bi molitve sedaj bolj pomagale. Saj ne molim, dragi Bog, le prosim te, pomagaj mi. Severin je s komolcem dregnil Štefa med rebra. Le ta se je zdramil. »Glej, tam so. Težko se vidi, ker so za grmovjem. Vidiš? Zadnji ima ob sebi psa.« Štef je postajal vedno boljše volje, vendar še vedno zaskrbljen. Objel je Severina. »Hvala ti za vse, ko bo priložnost, te bom obiskal.« »Še ni čas za objemanje. Vojaki imajo taktiko. Lahko se zgodi, da bosta dva šla naprej, tretji se bo skril v grmovje in ko boš ob njem, hop, in si njegov. Če boš bežal, obstaja velika možnost, da bo streljal. Verjemi, se je že zgodilo. Kar nekaj jih je obležalo tik pred mejno črto.« Štef se je začel živčno prestopati. Tako blizu in tako daleč. Samo hitre noge in sreča sta ga približevala svobodi in oddaljevala od zapora. »Umiri se, prosim! Sedi in opazuj! Napni oči!« mu je kleče ukazoval Severin, ga prijel za roko in potegnil navzdol, k tlom ter mu še enkrat dejal: »Prosim, umiri se!« Tik ob meji, za grmovjem, se je nekaj premaknilo. Bila je polna luna in zelo lepo se je videlo vojaka, ki se je počasi oddaljeval. Takoj za njim je počasi in lenobno, kakor da je z mislimi nekje v Makedoniji, stopical še eden. Na preži ni bil on, ampak pes, ki ga je imel na daljšem povodcu. Pes se je naenkrat ustavil in zastrigel z ušesi. Le kaj ga je zmotilo? Begunec, mogoče kakšna žival? Vojak je upočasnil korak in pogledal okrog sebe. Nič. Prepričan je bil, da se v grmu skriva kakšna žival. Rahlo je potegnil povodec in psu dal povelje, naj mu sledi. Pes ga je ubogal. Počasi sta se izgubila v mraku. Štef bi od veselja najrajši zavriskal. Zašepetal je: »Sever, zdaj pa grem, odhajam.« »Nikamor ne boš šel. Nevarnosti še ni konec. Če sem dobro videl, sta šla samo dva vojaka. Tudi tisti s psom. Si jih ti videl več?« Štef je odkimal. »Na vodi čutim, da se bo pojavil še eden. Potrpi še kakšno minuto,« je nadaljeval Severin. Kmalu se je začelo temniti. Videlo se ni več skoraj ničesar. Le obrisi grmovja in prehoda med njimi. Tam skozi bo treba. Čim prej. Če zgreši luknjo v grmovju, je lahko po njem. »Če kmalu ne bo prišel, ne bova videla čisto nič več,« je zaskrbljeno dejal Severin. »Poglej navzgor. Kmalu bo oblak prekril luno in takrat se boš premikal samo na slepo srečo. Temno bo kot v rogu.« Naenkrat se je Severin dvignil na kolena in pogledal proti meji. Desni kazalec je približal ustnicam. »Pssssssst! Glej ga,« je zašepetal. »Tam gre. Ga vidiš?« Štef je prikimal. »Hvala bogu, da nisi šel. Verjetno je bil kje skrit. Lahko pa, da se je samo olajšal,« se je zasmejal. »Odhaja. Zdaj se lahko pripraviš. Ko ti bom dal znak, steci. In ne obračaj se za nič na svetu. Veš, kje sem doma. Če se kdaj vrneš, se oglasi.« Severin je bil ves iz sebe. Štef tudi. Napetost je naraščala. Bi moral Štefu povedati, pravzaprav priznati, da je on prvi, ki ga bo spravil čez mejo? Sedaj res nima smisla. Nalogo je treba opraviti do konca. Je pa zanimivo, izredno zanimivo. O tem bo pripovedoval svojim otrokom. Kar razganjalo ga je. Zdaj pa bo. Leže na trebuhu sta bila oba v nizki preži. Še malo in videlo se ne bo prav nič več. Pohiteti bo treba. Severin mu je dajal še zadnja navodila: »Ko te bom dvakrat udaril po hrbtu, steci. Teci hitro in ne ustavljaj se in ne oziraj se, dokler ne naletiš na prvega Italijana. Najbolje bi bilo, da se zaletiš v karabinjera. To je njihov miličnik. Dvigni roke in začni kričati, da si emigrant. Brez kakršnega koli kompliciranja te bodo odpeljali.« Akcija. Severin ga je dvakrat udaril po hrbtu. Štef se ni premaknil. »Hej, kaj čakaš?« ga je stresel za rame. »Hitro vstani in steci!« Štef se je zdramil, kajti misli so že uhajale v svobodo. »Oprosti, že grem.« Vstal je. »Daj roko. Adijo!« Še enkrat se je sklonil in objel Severina, ki je že bil na nogah. Kar se da hitro je stekel proti meji. Želel mu je še enkrat pomahati, vendar si je premislil. Sam je rekel, naj se ne ozira. In se ni. Niti za trenutek. Teci, teci, teci! si je govoril. Stekel je skozi grmovje, kjer so še nekaj minut pred tem bili jugoslovanski graničarji. Srce mu je močno razbijalo. V glavi se mu je začelo vrteti. Bal se je. Na hitro je pogledal levo in desno. Opazil ni nikogar. Kaj če se je vojak vrnil, midva pa ga kljub ostremu opazovanju nisva videla. Sedaj se je že popolnoma stemnilo. Resnično ni videl nič. Tudi če bi bil vojak blizu, se ne bi videla. Ne vojak njega in ne on vojaka. Naenkrat se je stegnil, kot je bil dolg in širok. Padel je, ker se je spotaknil ob krtino. Ujel se je na roke, se zakotalil, vendar je s čelom udaril ob tla in se obrnil na hrbet. Prijel se je za glavo. Buška. Nič hudega. Treba je naprej. Vstani, si je govoril, vstani, zdaj ne smeš odnehati. Gre za tvoje življenje. Kot blisk hitro je skočil na noge. Pogledal je okrog sebe. Ne, to ni mogoče, v katero stran moram? Kje sem? Izgubil je orientacijo. Če bi vsaj videl grmovje, bi bilo mnogo lažje. Pokaži se, luna, je zaprosil. Oblaki se ga niso usmilili. Kar tako, na pamet, se je zagnal v eno smer. Kar bo, pa bo, si je dejal. Stekel je kar se da hitro. Videlo se ni več skoraj nič. Če se bo zaletel v grmovje, bo vsaj vedel, kje je. Po nekaj metrih se je izkazalo, da je v nesreči tudi nekaj sreče, nekaj dobrega. Med tekom je z desno nogo brcnil v nekaj trdega in se močno udaril v piščal. Padel je, že drugič. Preklinjal je, bolečina je bila neznosna, vendar ni izpustil niti glasu. Moram ostati priseben, si je dejal. Biti moram čisto tiho. V tej tišini bi se slišalo najmanj sto metrov daleč, kar bi lahko bilo zelo nevarno. Vstal je, odskakljal po neboleči levi nogi naprej. Ni točno vedel, kam. Ustavil se je. Kot v pravljici je luna pokukala izza oblaka. Medla svetloba. Točno to je potreboval. Iskal je nekaj, kar koli, kar bi mu pokazalo pot naprej. Zajela ga je panika. Vendar ni bilo potrebe, ker se je kar naenkrat pred njim zasvetil obmejni kamen. Kar streslo ga je. Zavedel se je, da je tekel nazaj v Jugoslavijo in če ne bi bilo obmejnega kamna, bi se verjetno znova pozdravil s Severjem. Pogledal je pobliže, luna mu je omogočila, da je prebral napis na belem kamnu. S črnimi črkami je na eni strani pisalo FLRJ, na drugi pa ITA. Kakšna sreča. Zdaj je zagotovo vedel, v katero stran mora. Predolgo sem tukaj, takoj moram naprej. Obrnil se je proti Italiji in kljub kljuvajoči bolečini v nogi, pospešil korak. Ni tekel, kajti bal se je, da se ne bi še enkrat zmotil. Štel je korake. Ko je preštel do sto, se je ustavil in se usedel na bližnji štor. Moral je počivati. Skoraj sto metrov globoko je bil v Italiji. Oddahnil si je. Poti nazaj več ni. Ni bil utrujen, vendar se je vseeno ves tresel. Je bilo to veselje, strah, negotovost? Ni vedel. Prav tako si ni predstavljal, kaj ga še čaka. Bo naletel na prijazne miličnike? Se bo znal z njimi sporazumevati? Tako razmišljajoč se je spomnil na očeta, ki ga je videl zadnjega, in seveda na mamo, ki bo zaskrbljena, kot so lahko zaskrbljene samo mame. Takoj, ko bo mogoče, jim bo napisal, naj jih ne skrbi in da je z njim vse v najlepšem redu. Vstal je. Počasi se je odpravil naprej. Želel je na glavno cesto. Mogoče pa tudi ne. Če bo slučajno prišel do nje, se ji bo raje izognil. Nikoli se ne ve, kaj si bodo možje postave mislili, ko ga bodo srečali. Še nazaj ga lahko pošljejo, čeprav je Sever rekel, da niso še nikogar. Vse to se mu je motalo po glavi. Občutek je imel, da hodi po travniku, zato se je ustavil, da bi se malo razgledal. Iskal je stezo, cesto ali pot, ki bi ga nekam pripeljala. Pogled se mu je ustavil na bližnji hiši, ki je bila na njegovi levi strani. Stopil je še malo naprej in glej, prišel je na stezo, ki je vodila do hiše. Previdno se je približal. Zaslišal je pasji lajež. Pritajil se je. Ampak kaj mu to pomaga. Verjetno ga je pes že zavohal ali zaslišal in če ni na verigi, se mu lahko slabo piše. Bil je popolnoma pri miru, še dihal je komajda. Pes pa je lajal in lajal. Ni odnehal. Bilo je že strašljivo. Zaslišal se je zvok verige, kako drsa po tleh. Če je na verigi, bom pa nadaljeval pot. Naj kar laja. V trenutku, ko se je želel odpraviti naprej, po pešpoti mimo hiše, so se odprla hišna vrata. No, zdaj pa bo. Gospodar bo prav gotovo izpustil psa. »Boš tiho, mrcina,« se je oglasil gospodar hiše ter se ozrl po dvorišču. »Verjetno je spet kakšen pobegli Jugoslovan ali Madžar,« si je na glas govoril. »Takoj v hiško in da se mi ne oglasiš več!« Štef ni mogel verjeti svojim ušesom. Človek govori slovensko. Saj to ni mogoče. Se je vrnil v Jugoslavijo? Ves skrušen se je zgrudil na kolena in si z dlanmi pokril obraz. Zahlipal je. Vse je bilo zaman. Gospodar, ki se je že obrnil, da bi stopil v hišo, ga je zaslišal. »Kdo je tam? Oglasi se! Če ne, izpustim psa! Takoj!« Štef se je sprijaznil z usodo. Vstal je in se počasi bližal velikemu dvorišču. Zagledal je velikega možakarja, ki je razkoračeno stal sredi dvorišča, z na čelo poveznjenim slamnatim klobukom in resnim obrazom. »Pridi, pridi bliže!« mu je pomahal, »Ne boj se. Si sam?« ga je opogumljal. »Sam,« je plaho odgovoril Štef in se s pogledom, uperjenim proti psu, počasi približeval, tako da bi lahko kar najhitreje pobegnil, če bi bilo potrebno. Po licih so mu tekle solze. »Kam si pa namenjen? Če lahko vprašam, seveda.« Stopil je proti Štefu. Štef je bil tiho. Ni vedel, kaj naj mu odgovori. Bilo ga je strah. Le kaj bo možakar storil? Mu lahko zaupa? Končno je izustil: »Ne vem.« »Kako ne veš?« je bil mož vidno presenečen. »Vsakdo ve, kam si želi.« »Vem samo, da sem želel oditi od doma,« je rekel Štef, ko se je že čisto približal prijaznemu možakarju in mu podal roko. Pes je nehal renčati. Odpravil se je v pasjo uto. »Si iz Jugoslavije?« Štef se je zdrznil. Če ga možakar sprašuje, ali je iz Jugoslavije, je po vsej verjetnosti v Italiji. Upal je, da se ne moti. »Sem, ja.« »Iz Slovenije?« »Aha.« »Iz katerega mesta si?« Namesto da bi odgovoril, je sedaj že sproščen vprašal: »Kje pa sem?« »V Italiji. Zelo blizu Trsta.« »Sem že mislil, da sem spet v Jugoslaviji.« Zdaj si je Štef že oddahnil. Odleglo mu je. Torej mi je uspelo. Najraje bi zavriskal in prav gotovo bi objel Severina, če bi bil ob njem. »Prihajam iz male vasice na madžarski meji, iz Kobilja.« »Prvič slišim,« je rekel možakar. »Čudno ime za vas.« »Blizu Lendave je.« »To mesto pa poznam. Nafto imate tam, kajneda? Torej si Prekmurec?« »Da.« »Če sem iskren,« se je zasmejal domačin, »prvič vidim Prekmurca. Le kaj te je prineslo tako daleč?« Štef se je zdrznil. Ne sme mu povedati. Nikakor ne. Tega se je dobro zavedal. Če bo govoril resnico, je lahko po njem. Nekaj si mora izmisliti. »Službo iščem,« je končno dejal. »Službo? Nisi politični?« Štef ga je debelo pogledal. »Politični?« »Ja, seveda. Sprašujem te, če si politični ali ekonomski emigrant?« Vse te besede so mu bile tuje. Ni vedel, kaj naj odgovori. »Samo službo iščem.« »Torej si ekonomski.« »Ne vem. Verjetno.« Možakar je Štefu še enkrat podal roko. »Jaz sem Simon. Ti pa si?« »Štefan, vendar me vsi kličejo Štef.« »Si lačen, Štefan?« ga je vprašal Simon. Bolj iz vljudnosti, saj je pomagal že kar nekaj mladim fantom, večinoma Madžarom. Vsi po vrsti so bili lačni in izčrpani. »Sem, lačen sem. In žejen tudi. Zelo.« Gospodar se je obrnil proti hiši, objel Štefa čez rame in ga počasi potisnil proti vhodnim vratom. »Pridi, bodi moj gost. Žena je pravkar skuhala makarone. Dovolj bo za vse.« Počasi, vendar že bolj sproščeno, je Štef šel za gospodarjem. Ni se več bal. V Italiji je in to je najvažnejše. Ni več poti nazaj. Že jutri si bo začel iskati službo. »Sedi,« mu je Simon ponudil stol. »Najedel in napil se boš, nato bova šla na policijo.« Simonova žena je pred Štefa postavila krožnik špagetov, politih s paradižnikovo mezgo. Štef se je zasmejal. Simonu in ženi je postalo nerodno. Simon ga je vprašal: »Mogoče ne ješ špagetov? Ti žena pripravi kaj drugega?« »Najlepša hvala, špageti bodo super. Sem se pa spomnil, da sem vedno, ko sem prišel k teti, dobil špagete ali makarone in, in, kako se že reče ...?« »Njoke?« se je posvetilo Simonu. »Tako je, njoke. Moja teta je namreč poročena s Primorcem iz Goriških Brd. On zelo rad kuha, vendar samo primorske jedi. Moram priznati, da sem se kar navadil.« Simon in žena sta si oddahnila in se zasmejala. »Prinesi nama bokal refoška, Nada. To srečanje je treba zaliti. Da se ja ne bi kje zalomilo.« Nada je pred njiju postavila bokal in gospodar hiše je napolnil kozarca. »Daj, Nada, tudi sebi prinesi kozarec. Fantu bomo nazdravili in mu zaželeli srečo, kjer koli jo bo iskal. Izpijmo do dna!« Štef je položil prazen kozarec na mizo in se skremžil. »Močno je. Pri nas pijemo samo belo vino. Bolj gladko steče po grlu.« Zaslišal se je pasji lajež. »Nada, pojdi pogledat, če se še kdo klati okrog hiše.« Štef je vedel, da bo moral kmalu nadaljevati pot. Odkar je prišel, ga je mučilo dejstvo, da je v hiši, kjer se govori slovensko, čeprav je v Italiji. Ni se spomnil, da je tudi pri njih doma enako. Na Kobilju sicer ne, zato pa v Lendavi in okoliških vaseh. Ljudje govorijo madžarsko, čeprav živijo v Jugoslaviji. »Kako to, da govorite slovensko?« je vprašal. »Ko ste me poklicali, sem se ustrašil, da sem še vedno v Jugoslaviji.« »Saj nisi edini. Kar precej fantov, ki so zbežali, so mislili isto kakor ti. Veš, Slovenci smo, živimo pa v Italiji. Tako so pač določili mejo.« »Nekaj podobnega je pri nas,« se je spomnil Štef, »tudi moja vas je bila nekaj časa pod Madžari. Zdaj smo pa Jugoslovani. No, Slovenci.« »Kaj si po poklicu, Štefan?« ga je vprašal Simon in mu ponudil še en kozarec rdečega. »Odlična letina,« se je pohvalil. »Nimam poklica. Pravzaprav sem se učil za strojnega ključavničarja. Šole nisem končal. Pri kleparju sem delal. Bil sem vajenec. Tudi avto znam popraviti. Gospodarja sem vozil po opravkih in če je bilo z avtom kaj narobe, sem tako dolgo brkljal po njem, da sem ga popravil. Zdaj mi pa kar gre.« »Vidim, da z iskanjem službe ne boš imel nobenih težav. Takšni kot si ti, so zelo iskani.« »Zelo rad bi delal v Italiji. Mislite, da imam kaj možnosti?« »Verjetno imaš. Nekaj sreče moraš imeti, da te Italijani ne pošljejo naprej. V kakšno drugo državo. Veš, pri nas je kar precej migrantov. Tudi ti boš verjetno kakšen mesec preživel v zbirnem taborišču.« Medtem se je v hišo vrnila gospodarica. »Nikogar ni. Tako kaže, da si ti danes zadnji, Štefan. Pri nas mislim. Bomo videli zjutraj, ko se bomo pogovorili s sosedi, koliko vas je prebežalo.« Simon se je napotil proti vratom. Z obešalnika je vzel suknjič in si ga obesil čez rame. »Ne priganjam te, Štefan, vendar morava iti.« Štef je vstal. Srce mu je začelo močno utripati. Vedel je, da je na varnem, a ni pomagalo. Spomnil se je na domače, na mojstra in smešno, tudi na upravnika zapora. Mu bo sestra zamerila, ker se ni ustavil pri njej? Verjetno bo razumela, da se ni mogel. Vse to mu je rojilo po glavi. Obrisal si je solzo, ki mu je spolzela po licu. Ni se počutil dobro. Čutil je slabost, začel ga je boleti trebuh. Soba se je vrtela okrog njega, kakor da bi bil pijan. Simon je to opazil. Skušal ga je potolažiti. »Pridi, Štefan, pridi na sveži zrak. Takoj bo ti bolje, boš videl.« Stopila sta na dvorišče in zastala. »Počakaj!« je zaslišal Štef. Obrnil se je. Bila je Nada. V roki je imela v papir zavit kruh in nekaj mortadele. »Izvoli, Štefan. Da ne boš lačen. Papirja ne izgubi, nanj sem napisala naš naslov. Takoj, ko boš imel priložnost, nama napiši, kako si se znašel in če je s teboj vse v redu.« Štef je vzel paket, objel Nado in zahlipal. Pustil je solze, naj kar tečejo. Ni mu bilo nerodno. Začutil je, da joče tudi Nada. Simon se je obrnil in stopil nekaj korakov vstran, proti cesti. Globoko je zavzdihnil. »Najlepša hvala, gospa Nada. Nikoli, resnično nikoli, vam vaše prijaznosti ne bom pozabil. Oglasil se bom takoj, ko bo mogoče. Obljubim.« Simon ga je čakal na cesti. Nikjer nikogar. »Podvizati se morava, kakšne pol ure je do Bazovice. Upam,da je v službi kateri od treh, ki govorijo slovensko. Z njimi se boš lahko pogovarjal. Vse bo več ali manj formalnost, je pa dober občutek, če se se s človekom razumeš. Po potrebi lahko prevajam tudi jaz.« Luna je kukala skozi oblake in tu in tam osvetlila cesto. Tiho sta, vsak s svojimi mislimi, korakala skozi noč. Tišino je prekinil Simon. »Si se pripeljal do Kozine?« »Ne vem točno,« je po resnici povedal Štef. »Bilo je malo manjše mesto. Verjetno sem spregledal tablo.« »Ti je kdo pomagal? Sam verjetno ne bi znal priti do meje.« »Verjetno bi se izgubil,« je prikimal Štef. »Bil sem presenečen, da se je kar sam ponudil, da mi pokaže pot.« »Kdo?« »Fant, Severin mu je ime. Malo mlajši je od mene. Zelo je bil prijazen.« Štef se je razgovoril in začel pripovedovati, kaj vse se mu je na poti do državne meje pripetilo. Pri tistem delu, ko je pustil avto v garaži nekega veljaka, se je Simon od srca zasmejal. »Si pa od hudiča, Štefan. Za tebe se ne bojim. V življenju se boš resnično znašel.« Poti je bilo že skoraj konec, že so se kazali obrisi Bazovice, ko sta pred seboj zagledala luč, ki se jima je počasi bližala. Simon je takoj spoznal karabinjera, ki je, kot se za uniformiranega uslužbenca spodobi, vzravnano in ponosno sedeč na kolesu, poganjal pedale proti njegovi vasi. Simon je pomahal v pozdrav. »Pozdravljen, Luigi.« »Pozdravljeni, Simon. Kam jo mahata ob tej uri?« ga je ob ustavljanju pozdravil karabinjer. »Kdo s teboj? Sorodnik?« Luigi je bil eden od prijaznejših policajev v svojem kraju. Bil je poročen s Slovenko, tako da s sporazumevanjem ni imel težav. Razumel je vse, več težav je imel z izgovorjavo. Za nobenega, ki ga je Simon pripeljal na žandarmerijo, Luigi ni rekel, da je migrant ali begunec, nikoli ni uporabil žal besede. Za vsakega je rekel, da je sorodnik. Tako je z njimi tudi ravnal. »Kdo je na postaji, Luigi?« »Jože,« je odgovoril Luigi, se usedel na kolo in pozvonil z zvoncem. »Če je vse v redu, kot praviš, se bom tudi sam kmalu vrnil. Počakaj me na postaji, Simon. Imam odličen Chianti.« »Zmenjeno. Chiao!« Kmalu sta prišla v mesto. Štefan se je oziral po lepo urejenih izložbah in se čudil bogati ponudbi, ki so jih ponujale. Večkrat je postal, kakor da ne bi verjel svojim očem. »Tega pri nas ni,« se je obrnil k Simonu. »Kakor da bi bilo novo leto.« »Res je. Pri nas so poceni kavbojke, v Jugoslaviji pa predvsem meso in bencin. Tako so večinoma vsi zadovoljni. Nekaj blaga prehaja čez mejo legalno, večina pa ilegalno. Vsi se tega zavedajo, vendar tu in tam najdejo kakšnega grešnega kozla, da ne bi rekli, da obmejni organi nič ne delajo. Prav pred kratkim so ujeli duhovnika, ki se je s starim kolesom pripeljal v Italijo, z novim pa nazaj domov. Kdo ve, kako dolgo mu je to uspevalo,« se je razgovoril Simon. »Na koliko let je bil obsojen?« je zanimalo Štefa. »Ne vem točno, so pa govorili, da je dobil pogojno. Duhovnik pač. Jugoslovani so mu verjetno zaradi ljubega miru pogledali skozi prste.« »Žal mi je, da nisem duhovnik,« se je naredil užaljenega Štef. »Potem ne bi bil obsojen na tri leta.« Simon se je zasmejal in ga potrepljal po ramenu. »Si pa patron.« Pred postajo sta se ustavila. »Tako, prispela sva,« je med hojo po stopnicah dejal Simon. »Vstopiva.« Štefan je neučakano preskočil štiri stopnice in stopil do vrat. »Izvolite, gospod Simon,« se je simpatično priklonil in odprl vrata. »Ne, ne, za teboj, Štefan, skozi ta vrata boš stopil v drugi svet. Upam, da uspešnejšega.« Štef se je zahvalil in vstopil. Pred njim je stal karabinjer, ki je, ko je slišal Simonov glas, prišel na hodnik. »Dober večer,« je vljudno pozdravil Štef. »Želel bi ...« Obrnil se je k Simonu, kakor da išče pomoč, podporo. »Kaj bi si želel, gospod Simon? Mi lahko pomagate?« »Seveda,« je rekel Simon in pozdravil prijatelja karabinjera. »Pozdravljen, Jože. Predstavljam ti sorodnika, kot pravi Luigi. Tokrat je Prekmurec.« Jože je povesil ustnici in zmajal z glavo. »Se mi je zdelo, da ne veš, kje je to. Pozneje ti razložim,« je nadaljeval Simon. »Kako se bo zagovarjal? Kot politični? Bo prosil za azil?« je spraševal Jože, kakor da Štefa sploh ne bi bilo zraven. »Delo išče,« je dejal Simon in pogledal Štefa. »Kajneda?« »Samo to si želim. Delo.« »Dobro,« se je Jože obrnil proti pisarni in z roko pokazal Štefu, naj mu sledi. »Sedite, mladenič. Napisati morava zapisnik. Obravnaval vas bom kot ekonomskega migranta. Velja?« Štef je pokimal, kajti spomnil se je Severinovih besed. Samo ekonomski in nikakor politični. »Pustil vaju bom sama,« je dejal Simon. »V sosednji pisarni bom počakal Luigija.« »Kar, kar,« se je zasmejal Jože. »Saj vem, zakaj. Zapri, prosim, vrata!« Med zapiranjem vrat je še enkrat pogledal Jožeta in ga s pogledom zaprosil, naj bo prizanesljiv. Jože ga je razumel, čeprav je bil znan po prijaznosti in po tem, da ne bi prav nikomur skrivil niti lasu. Ko je za trenutek zastal na hodniku in se zamislil nad usodo mladeniča v pisarni, je na dvorišču zaslišal Luigija, ki si požvižgava in poje. Vseeno je bilo, kakšne volje je bil, vedno je žvižgal in pel. Pravi veseljak. Simon ga je počakal, da je vstopil. »Ti si pa hiter. Kaj ljubice ni bilo doma?« ga je dražil Simon, saj je vedel, kaj bo sledilo. »Eh, moj Simon. Če imaš takšna žena, kot moja Klara, še pomisliti ne na kakšna druga. Kuharica, ma che makaroni, ma che njoki.« Obliznil si je prste in cmoknil z ustnicama, »prijateljica, ljubimka in zlata mama moji zlati punčkam. Ti amo, ti amo, moja Klara. Pa kaj ti govorila, pridi, imeti pametno delo.« Simon se je zasmejal. Stopila sta v Luigijevo pisarno. Luigi je odprl omaro in izza kupa papirjev, ki jih je s hrbtnim delom dlani narahlo porinil na stran, vzel steklenico. »Ma che krasna flaškon,« je božajoč steklenico dejal Luigi. »Daj Simon, odprla predal in vzel dve kozarec. Ne, tre. Prišla tudi Jože.« »Ne, štiri. Tudi mladenič bo nazdravil z nami. Zaželeli mu bomo srečno pot,« mu je odgovoril Simon. Usedla sta se in počasi, kot dobra poznavalca Chiantija, pila z majhnimi požirki. Že po prvem kozarčku sta se jima pridružila Jože in Štefan. »Tako, midva sva končala,« je dejal Jože. »Štefan ima vse dokumente, ki jih bo rabil. Čez kakšne pol ure bo pote prišel avto iz Trsta,« se je obrnil k Štefu. »Upam, da se bo dobro končalo. Daj, Luigi, nalij nama, da nazdravimo novemu začetku. Kajne, Štefan?« Štefan je odobravajoče pokimal. Niti malo ga več ni bilo strah. Bil je popolnoma sproščen. Sedaj bo res lahko šel novemu življenju nasproti. Čez kakšno uro se je moral Štef posloviti. Poslovil se je z mešanimi občutki. Po eni strani so se mu Simon, Jože in Luigi zelo prikupili, po drugi strani pa je komaj čakal, da odrine. V Trstu je prestal kratko zaslišanje. Takoj naslednji dan so ga odpeljali v tako imenovani zbirni center, kjer je z drugimi sotrpini čakal, kaj se bo zgodilo. Po centru se je govorilo, da ne bodo ostali v Italiji, ampak jih bodo odpeljali v kakšno drugo državo. Dela v Italiji več ni. Dobro, si je dejal. Vseeno mi je, kam me bodo odpeljali. Le v Jugoslavijo ne. Minevali so dnevi, a zgodilo se ni nič. Saj ne, da bi se jim slabo godilo, le dolgčas, ki ga več nisi imel s čim preganjati, je bil grozen. Čas je tekel izredno počasi. Spoznal je nekaj Jugoslovanov, s katerimi iz preprostega razloga, ker ni želel z nikomer prijateljevati, ni želel navezati nobenih stikov. Nekega lepega sončnega jutra so jih nekaj poklicali v pisarno. Tudi Štefa. Slovenci sem, Madžari tja, Hrvati v drugi prostor. Vsi so imeli svoje tolmače. »Zelo enostavno vprašanje za vse vas. Iščemo mehanike, delavce za delo na kmetiji in delavce v gostinstvu, ki bodo morali obiskovati tečaj italijanskega jezika. Najprej naj stopijo naprej mehaniki.« Počakali so, da je prevajalec prevedel. Štefan ni dolgo razmišljal. Odločno je stopil naprej in čakal na nadaljnja vprašanja. Bil je edini mehanik. To je bil verjetno vzrok, da mu niso postavljali dodatnih vprašanj. »Pridite k meni, da izpolnimo nekaj obrazcev. Takoj danes boste krenili na pot,« je dejala prijazna uslužbenka. »Bom ostal v Italiji?« je plaho vprašal. »V Torino vas bomo poslali, od tam pa tja, kjer vas bodo najbolj potrebovali.« »Kje pa je Torino?« je bil radoveden Štef. »Streljaj od Francije. Imate možnost, da vas pošljejo prav na francosko-italijansko mejo.« »Tako, dokumenti so spisani. V kuverti imate karto za vlak. Na železniški postaji vprašajte, na kateri peron morate in ali bo potrebno prestopati.« »Kako naj vprašam? Niti malo ne govorim italijansko,« je bil zaskrbljen Štef. »Vi kar vprašajte po vaše. Veliko ljudi govori slovensko. Ne bojte se.« Uslužbenka mu je podala kuverto: »Pa še to. V kuverti je nekaj denarja. Če boste skromni, ga bo dovolj za en teden. Vozovnica je enosmerna, povratka nazaj ni. Pa srečno.« »Na svidenje,« je pozdravil Štef in se napotil proti izhodu. Ustavil se je, saj ni vedel, kam mora. Vrnil se je do uslužbenke. »Oprostite, kje pa je železniška postaja?« »Oh, pozabila sem vam dati zelo enostaven zemljevid.« Izročila mu je list papirja. »Ko pridete na ulico, pojdite desno in čez kakšnih sto metrov zavijte levo. Potem se orientirajte po zemljevidu.« »Hvala še enkrat. Zbogom. Upam, da se več ne vidiva,« se je pošalil. Postajo je našel zelo hitro, tretji človek, ki ga je vprašal za nasvet, je govoril slovensko in mu z veseljem pomagal poiskati peron. Vlak je že čakal, vendar je imel Štef še kakšno uro časa do odhoda. Kupil je nekaj kruha in salame, se še malo razgledal po živahni postaji in se odpravil na vlak. Našel je prazen kupe, se usedel k oknu in se zamislil. Poglej se, Štef, voziš se po Italiji, doma se sprašujejo, kje si, miličniki in pazniki pa se še vedno sprašujejo, kako ti je uspelo pobegniti. Spomnil pa se je tudi Severina, Simona in Jožeta. Kar na smeh mu je šlo, ko se je spomnil še Luigija. Lepo bi bilo, če bi se čez nekaj časa srečali in obujali spomine. Pogledal je na peron. Postajni načelnik, ki je stal mirno kot vojak, je zapiskal in dvignil loparček. Ja, zdaj gre zares, povratka ni več. Vlak se je počasi premaknil, čez nekaj časa dobil enakomerno hitrost in Štefa, z glavo naslonjenega na steno vagona, zazibal v spanec. Zaropotalo je, ko so se odprla vrata kupeja. Štef se je predramil in z enim očesom pogledal proti vratom. Videl je, da v kupeju več ni sam. Zraven njega je sedel starejši možakar, ki si je nekaj brundal v brado, na drugi strani, nasproti, pa sta sedeli ena mlajša in ena starejša ženska. Lahko bi bili mati in hči. Mlajša je pogledala Štefa in se malce sramežljivo nasmehnila. Starejša jo je dregnila s komolcem in jo grdo pogledala. Na vratih, ki jih je zaprl za seboj, je stal sprevodnik. »Biglietti da rivedere per favore,« je dejal sprevodnik in stopil do Štefa. »Ne razumem,« je dejal Štef. Sprevodnik je ponovil še enkrat, tokrat glasneje in manj prijazno. Štefu je postalo nerodno, zato je vprašujoče pogledal dekle, ki je sedela nasproti Štefa. »Ne razume, ne razume,« se je začel dreti sprevodnik. »Parliamo italiano qui!« Dekle, ki je videlo, da se je Štef začel potiti in da mu je postalo zelo nerodno, je imela v levi roki pripravljeno vozovnico. Z desnim kazalcem je pokazala nanjo. Štef je razumel. Iz denarnice je vzel vozovnico, jo pokazal sprevodniku in se vljudno nasmejal. Dekle je pokimalo. Očitno jo je bilo strah, da se ne bi Štef razburil, kajti očitno je bilo, da sprevodnik ni bil najboljše volje. Sprevodnik je Štefu vozovnico vzel s tako ihto, da jo je skoraj raztrgal. Z luknjačem je komajda preluknjal vozovnico, saj se je od jeze ves tresel. Še enkrat je pogledal, če je vozovnica veljavna, jo z desno roko prijel s kazalcem in sredincem ter jo zalučal proti Štefu. Če Štef ne bi bil tako spreten, kot je bil, bi prav gotovo končala na tleh. Ujel jo je že v zraku. Dekle, ki je videlo, da Štefu malo manjka do izbruha, mu je s pogledom in odkimavanjem z glavo dopovedovala, da to ni pametno in da je bolje, če se bo obrzdal. Sprevodnik, ki se je vljudno obrnil proti drugim potnikom, je skoz in skoz nekaj momljal, kakor da vse v kupeju opozarja, naj se pazijo Štefa. Štef ni razumel prav nič, razen besede migrant. Naslonil se je in si dejal, da bo kar se da hitro, če bo le mogoče, zapustil Italijo. V tako neprijazni državi noče živeti. Sprosti se, si je dejal. Napasi si oči na tej prelepi, prijazni Italijanki in ne misli na sprevodnika. Kljub temu da je za njim neprijetna izkušnja, se ne misli kar tako vdati. Čeprav se je boril s spancem, so se mu veke počasi zapirale. Zravnal se je, stresel z glavo, kakor da se želi predramiti, saj se ni smelo zgoditi, da v Torinu ne bi izstopil. Obrnil se je k dekletu, ki je začela brati knjigo, pritegnil njeno pozornost, pokazal s prstom na sebe in ji dejal: »Torino!« Razumela je, pokazala na sebe in mu odgovorila: »Torino.« Sklenila je roki, se z licem naslonila na hrbtno stran roke in mu tako pokazala, da lahko zaspi. Bo že ona poskrbela, da bo pravočasno izstopil. Štef je prikimal in čez kakšno minuto sladko zaspal. »Torino!!!« je Štef zaslišal močan glas sprevodnika, ki je odprl vrata kupeja in se sovražno zazrl v Štefa, ki se je po prijetnem spancu ležerno pretegnil. Dekle nasproti njega je dvignilo dlani, razprlo prste in mu pokazalo, da je do Torina še kakšnih deset minut. Štef je razumel. Vstal bo takrat, ko bodo začeli vstajati tudi drugi ljudje. Predvsem dekle, ki mu je bilo vedno bolj všeč. Pogledal je skozi okno. Vlak je upočasnjeval. Štef je zagledal železniško postajo, na kateri se je gnetlo ogromno ljudi. Zdelo se mu je, da je zunaj ena sama zmeda. Kakor da so ljudje izgubljeni in ne vedo, kam morajo. Ko je pogledal podrobneje, je videl, da vsak točno ve, kam mora, le tu in tam je kakšen potnik stegoval vrat, kakor da koga išče, bodisi osebo, ki pravkar prihaja z vlakom, bodisi vlak, katerega se boji zamuditi. Šel je proti vratom kupeja, kjer ga je čakalo dekle in mu s pogledom skušalo povedati, da bi mu rada pomagala. Z roko je nakazala, naj ji sledi. Po hodniku, kjer je bila velika gneča, sta si morala pomagati s komolci, kar pa ni kaj prida pomagalo, saj si je vsak želel pomagati na enak način. Štef se ni mogel načuditi, kako glasni so bili potniki. Vsak od njih je kričal, se pridušal in izražal neko, skoraj nepristno, nezadovoljstvo. Kar je bilo Štefu najbolj zanimivo in tudi všeč, je bilo to, da se je vsak, tako se je vsaj zdelo, kregal sam s seboj. Na peronu se je dekle želelo posloviti. Ponudila je Štefu roko in rekla: »Ciao! Adijo!« Njeno roko je za trenutek zadržal v svoji. »Saj niti tvojega imena ne vem,« ji je dejal, čeprav je vedel, da ga ne bo razumela. Le pogledala ga je in mu dala vedeti, da ga resnično ne razume in da ji je prav žal. Štef, še vedno je držal njeno roko v svoji, je s kazalcem leve roke pokazal na sebe. »Jaz sem Štefan, pa ti?« »Aja!« je takoj razumela in odgovorila z isto gesto. »Monika. Io sono Monika!« »Štefan Ternar,« je dejal Štef še enkrat, kajti mislil je, kar se mu je sicer zdelo čudno, da je Monika povedala tudi svoj priimek. In sicer Iosono. Dvignila je roko, kar je pomenilo, da se misli posloviti. Tedaj je Štef pomislil, da pravzaprav ne ve, kam se mora napotiti, zato je potegnil iz notranjega žepa kuverto in iz nje vzel list papirja, dokument, ki ga je dobil v Trstu. Pokazal ga je Moniki. Vzela je dokument, ga prebrala in mu ga vrnila. »Andiamo!« mu je dejala. Sledil ji je. Prebijala sta se skozi množico do postajne zgradbe. Štef je bil navdušen. Kakšna zgradba, koliko ljudi, si je govoril. Ne kot v Lendavi, kjer ljudje mislijo, da so center sveta. Pocukala ga je za rokav in ga narahlo potegnila za seboj. Prevevali so ga čudni, prijetni občutki. Prišel je v svet, veliki svet in to si ne bo pustil kar tako vzeti. Življenje bo zajemal z veliko žlico. Z zajemalko, se je nasmehnil samemu sebi za to domislico. Nekaj metrov pred izhodom sta se ustavila. Monika je pokazala na človeka v uniformi. Štef ga je pogledal in si dejal, da tako lepega miličnika še nikoli ni videl. Imel je lepo, malo privzdignjeno kapo, prekrasen suknjič in hlače, ki jih je ob strani krasil širok rdeč trak. Čez rame in prsi je bil opasan s širokim belim pasom, na katerem je visela usnjena torbica enake barve. Štef je domneval, da je v njej pištola. Obute je imel črne tesne škornje, kakršnih Štef še ni videl. Stal je mirno in opazoval okolico. Saj je kot lutka, si je dejal Štef. Lepa lutka. »Poliziotto,« je dejala Monika, se prebila do njega in mu začela nekaj razlagati. Pokazala je na Štefa, ki je prišel bliže. »Dokumente!« je zahteval policaj. Deloval je strogo in zelo uradno, bil pa je zelo prijazen. Štef je izvlekel dokumente in mu jih predal. Policaj jih je samo ošinil s pogledom in po tem je Štef sklepal, da se z njimi ne srečuje prvič. Policaj se je obrnil in se z dokumenti v roki odpravil po ozkem hodniku. Štef je nejeverno pogledal Moniko, ki ga je potisnila proti hodniku. Štef je počasi stopil za policajem in ko je opazil, da mu Monika ne sledi, se je obrnil. Ni je več bilo. Izginila je v množici in nikoli več je ni videl. Čeprav Monike ni prav nič razumel, je sedaj dobil občutek, da je ostal popolnoma sam. Policaj, ki se je ustavil pred velikimi steklenimi vrati, mu je z dokumenti v roki pomahal. Štef mu je sledil. V pisarni, kamor sta vstopila, je želel policaj s Štefom opraviti razgovor. Vendar ni šlo. Nista se mogla sporazumeti. Ko mu je Štef komaj dopovedal, da je sicer Jugoslovan, vendar Slovenec, je polical dvignil slušalko, zavrtel nekaj številk in poklical. Štef je razumel samo besedo Slovenec. Domneval je, da je policaj nekoga poklical. »Venti minuti,« je dejal policaj in mu ponudil cigareto. »Če sem že toliko prepotoval, bom še nekaj minut počakal,« mu je dejal Štef, ki je pozabil, da ga policaj prav nič ne razume. »Si, si,« je prijazno, iz vljudnosti, dejal policaj. Pokadila sta in se tu in tam eden drugemu vljudno zasmejala. »Dieci minuti,« je čez nekaj časa dejal policaj, predvsem zato, da preseka tišino. »Dolgo se vleče ta tvoja minuta,« se je zasmejal Štef. Policaj se je spet vljudno nasmehnil, potegnil iz pisalnega stroja papir, ga prepognil in ga dal v kuverto. Čez kakšno minuto je v pisarno prišel mlajši možakar, ki je pozdravil po slovensko. Tudi policaja. »Dober dan!« »Dober dan!« je odzdravil Štef, medtem ko je policaj samo prikimal. »Kako ste, ravnajo z vami prijazno, niste imeli nobenih težav?« je vprašal možakar. »Oh, oprostite, pozabil sem se predstaviti. Sem Jože, vsi tukaj me kličejo Jordan, po italijansko Džordano. Doma sem iz Krmina, nedaleč od jugoslovanske meje. V Torino sem se priženil. Tukajšnjim oblastem pomagam predvsem pri prevajanju, pa tudi pri privajanju beguncev na tukajšnje življenje. Od kod ste vi, če lahko vprašam?« Štef je vstal, stopil korak naprej in ponudil Jožetu roko. Jože je prijazno pokimal. »Doma sem iz Kobilja, iz vasice, ki leži čisto blizu madžarske meje.« Jože je prikimaval in odkimaval, kajti pojma ni imel, kje je to. Štef je to opazil in dodal: »Blizu je mesto Lendava, poznate?« »Lendavo da, to pa, vsaj mislim, saj je znana po nahajališčih nafte, kajne?« »Ja, kar nekaj vrtalnih stolpov je okrog mesta,« je dejal Štef, ki se je spomnil, da jih je videl, ko je mojstra peljal v Čakovec. »Kar se tiče prijaznosti Italijanov, nisem najbolj prepričan. So in niso prijazni.« »Saj so, vendar so malo drugačni od nas. Zelo so temperamentni, kar daje občutek, da se skoz in skoz kregajo. Na to se boste morali pač navaditi. Kadar govorijo, mahajo z rokami, kot da bi se jim utrgalo. Če jih gledaš od daleč, se ti zdi zelo smešno. So pa izredno dobri ljudje in radi priskočijo na pomoč.« »To sem opazil, res je,« je dejal Štef, ko se je spomnil na Moniko. »Pa poglejva tvojo zadevo, Štef, saj se lahko tikava, kajne?« »Seveda.« »Pri tem policaju ne bova uredila nič. Sem si prišel in dobro da si, čisto slučajno.« »Res je, pripeljalo me je neko zelo prijazno dekle. Monika.« »Italijanke te lahko zelo hitro omrežijo,« se je zasmejal Jože. »Moral boš paziti. Zdaj pa k stvari,« je dejal in nadaljeval. »Premakniti se morava na urad, ki preverja vse begunce. Tvoje dokumente verjetno že imajo, prav tako imajo za tebe že pripravljeno zaposlitev. Dali ti bodo delo, ki ga boš opravljal, glede na to, kar si povedal na zaslišanju. Če takšnega dela ne bo, boš morda šel v drugo mesto, v tisto, v katerem iščejo takšen profil, kot ga imaš ti. Razumeš? Ni rečeno, da boš ostal v Torinu. Pridi, greva!« Pozdravila sta se s policajem, se usedla v avto in se odpeljala do urada za begunce. Nista bila dolgo, saj so Štefanovo zadevo rešili dokaj hitro in uspešno. Zgodilo se je to, kar je napovedoval Jože. Štef je moral v drugo mesto, saj v Torinu za njega ni bilo nobene zaposlitve. Italijani so se odločili, da je Štef avtomehanik. Nič ni pomagalo, ko je Štef zatrjeval, da bo delal kar koli drugega, kar koli bodo od njega zahtevali, saj bi rad ostal v tem velikem, lepem mestu. Nič ni pomagalo. Italijani so se odločili, da je avtomehanik in te svoje odločitve niso hoteli spremeniti. »Uradniki,« je dejal Jože. »Proti temu se ne moreš boriti. No, ja, boriš se že lahko, zmagal pa ne boš. Sprijazni se, saj ne boš šel daleč.« Štef je pogledal dokument, na katerem je pisalo, v katero mesto ga pošiljajo. Pisalo je Sestriere. »Sestriere?« se je začudil Jože in odkimaval. »To je pa čudno. V njegovi okolici so samo majhna alpska mesteca. Bolj vasi, bi rekel.« Štef ga je radovedno pogledal. »Nič me ne glej,« je dejal. »Kar je, je. Ni pomoči. Saj ni tako daleč. Kakšnih sto kilometrov boš od Torina. Če si boš zaželel mestnega vrveža, si lahko enkrat na mesec privoščiš izlet v Torino.« »Saj je vseeno,« je že bolj sprijaznjeno rekel Štef. »Samo, da bom delal.« »Če dobro vem, boš le kakšen streljaj oddaljen od Francije.« Štef se je zasmejal in prikimal. V mislih se je že videl v sosednji državi. »Nič ne kimaj, v Francijo ne boš mogel. Še lep čas ne boš dobil potnega lista.« »Kaj pa, če pobegnem?« »Noben problem. Vendar če te ujamejo, te bodo vrnili v Jugoslavijo. Premisli. Tudi enostavno ni. Tam je zelo gorato in dokaj nevarno, če se giblješ izven utrjenih poti in cest. Jaz si že ne bi upal. To je tudi moj nasvet. Zdaj se morava posloviti. Spal boš v nekem prehodnem domu za azilante, že jutri, zgodaj zjutraj, boš moral na pot. Pridi, zapeljem te do prenočišča.« Jože mu je pomagal še v prenočišču, nato sta se poslovila. »Če boš v stiski, mi piši na ta naslov,« mu je v roko potisnil popisan listek. »Zdaj pa moram oditi. Adijo.« »Adijo,« je odzdravil Štef, se obrnil in se odpravil v sobo. Jutri bo dokončno svoboden. Sam svoj gospod. V Sestrieru je bil Štef zadovoljen. Stanoval je v ne premajhni, ne preveliki podstrešni sobici, v hiši svojega delodajalca. Vesel je bil, da je imel svoj vhod. Do sobe je prišel po strmih stopnicah, ki so se vile med zgradbo in visoko skalo. S fanti, ki so bili z vseh vetrov, se je dobro razumel, vendar z njimi ni želel imeti tesnejših stikov. Lastnik delavnice, ki ni bila samo avtomehanična, je bil strog in zahteven. Bil je tudi poštenjak in ni nikoli dvignil glasu. To je bilo Štefu zelo všeč. Vendar je bila druga pesem takrat, ko so fantje šli v mesto na pijačo. Domačini jih niso marali, obkladali so jih s psovkami in na vsakem koraku je bilo čutiti, da niso zaželjeni. Takrat se je Štef spomnil na obljubo, ki jo je dal samemu sebi, da v Italiji ne bo ostal. Po mesecu dni je ugotovil, da je zelo blizu Francije. Večkrat je šel na izlet v majhno obmejno mestece. Z njim sta bila vedno Janez iz Metlike in Marko iz Sežane. Janez se mu je malo bolj prikupil, zato se mu je nekega dne zaupal. »Janez,« je previdno začel, »pobegnil bom v Francijo, in to kmalu.« Janez je zmajal z glavo in mu dal vedeti, da se ne strinja. »Veš, kaj te čaka, če te na meji ujamejo. Jugoslavija,« ga je opozoril. »To je res. Vendar se ne mislim dati ujeti. Vsaj na meji ne. Ko bom enkrat v Franciji in bom brez italijanskih dokumentov, ki jih bom pustil pri tebi, bom verjetno veljal za ubežnika iz Jugoslavije in ne iz Italije. Kaj praviš na to?« ga je želel prepričati Štef. »Mogoče imaš prav. Vendar nisem prepričan, da bo šlo s takšno lahkoto, kot si ti predstavljaš.« »Saj ne mislim, da bo šlo, kakor da bi ...,« tlesknil je s prsti. »Kje bi šel čez? Vse naokrog so gore, tam, kjer jih ni, je mejni prehod, ki je dobro zastražen.« »Se spomniš fanta, ki sva ga srečala v vasi Claviere?« »Ja, spomnim se. Mislim, da je Hrvat iz ...,« se je skušal spomniti Janez. »Iz Čakovca. To je zelo blizu Lendave. Vsak teden sem bil v Čakovcu. Službeno seveda,« se je zasmejal Štef. »A zato sta se tako objela, kot da se poznata.« »Saj se. On je bil natakar v hotelu, kamor sem vozil svojega šefa. Zgodbo pa tako in tako poznaš.« »Poznam in nikoli je ne bom pozabil. Le kaj vse se ti je zgodilo. Neverjetno.« »Tudi Hrvat, Luka mu je ime, želi v Francijo. Skušal se bom z njim dogovoriti. Ne želim biti dolgo v Italiji. Ni mi všeč.« Minevali so dnevi in tedni. Luka in Štef sta se srečevala in delala načrte, kako priti v Francijo. Včasih se jima je pridružil Janez, ki sicer ni imel nobene želje pobegniti. Janezu se je zgodila tudi ljubezen. Lepa Italijanka mu je zmešala glavo. Luka je prihajal k Štefu z vedno bolj izdelanim načrtom. Kje je meja najmanj zastražena, kje je najbolj prehoden teren, kje bosta namanj vpadljiva in ne bosta vzbujala radovednosti. Luka se je lahko pogovarjal v italijanščini, kar za Štefa ni veljalo. »Nisem za jezike, Luka,« se je potožil Štef. »Nič hudega, bom jaz govoril namesto tebe, če bo potrebno.« Določila sta dan, ko se bosta podala na pot. Luka je predlagal nedeljo. »Veš, Štef, ljudje se sprostijo, na mejnem prehodu je velika gneča, saj Francozi prihajajo v Italijo, Italijani pa k njim. To nama lahko olajša prehod, kajti ob nedeljah so policaji in cariniki manj pozorni. Je pa res, da bova morala v hribe, kamor koli se bova obrnila.« Štef je pokimal, kajti strinjal se je z Luko. Na pot je potrebno kreniti takrat, kadar so obmejni organi najmanj pozorni. Prišla je tako težko pričakovana nedelja. Odločila sta se, da se bosta, ko bo končana maša in bodo ljudje začeli odhajati iz cerkve, pomešala med množico. Vedela sta, v kateri del mesta jih bo šlo največ. Prav tako sta vedela, katere hiše so čisto blizu državne meje. Luka je celo predlagal, da bi bilo dobro obiskati mašo, a Štef ni bil za to. Ker nista bila domačina, bi ju lahko ljudje čudno gledali, kar je šlo Štefu zelo na živce. Štef je prišel na dogovorjeno mesto ob enajstih, točno ob času, kot sta se z Luko dogovorila. Gledal je okrog sebe, v pričakovanju, da bo zagledal Luko. Kmalu bo konec maše, toda Luka se ni prikazal. Prižgal si je cigareto. Imel je občutek, čeprav ni bilo skoraj nikogar na trgu, da ga nekdo opazuje. Bo že prišel, si je govoril. Bal se je, da ga ne bi pustil na cedilu. Odprla so se velika lesena vrata cerkve, iz katere se je vsula množica faranov. Vse je bilo točno tako, kot sta načrtovala. Z eno spremembo. Luka ni prišel. Štef se je odločil, da bo mejo prečkal sam, opazoval je ljudi, ki so se razpršili v vse smeri in se pomešal mednje. Poznal je tiste, za katerimi bo moral kreniti skoraj do njihovih hiš. Oziral se je naokoli, vendar Luke ni zagledal. Ni ga bilo. Mogoče se je izgubil v množici. Zato se je počasi priključil skupini, ki je bila izbrana, da ga popelje do meje. Hodil je tik za njimi, tu in tam se je ustavil pri kakšni izložbi, kajti ni bil domačin in kaj hitro bi postal sumljiv, vendar jih je takoj spet dohitel. Vreme se je iz minute v minuto slabšalo. Naenkrat je začel močno pihati veter, spustil se je dež, ki je na hitro zmočil ulico in pognal ljudi v hitrejšo hojo. Ljudje so se sklonili, da so se navidezno ubranili dežnih kapelj. S pogledi, uprtimi v tla, so se zgubljali vsak v svoji hiši. Tudi Štef je podaljšal korak, si glavo pokril s kapuco in skušal držati razdaljo do moškega in njegove žene, ki sta se bližala svoji hiši, ki je bila tik ob meji in komaj čakala, da bosta na suhem. Štef bo čez nekaj trenutkov ostal sam. Priče, ki bi ga lahko videle, kako prečka zeleno mejo, so bile varno v svojih hišah. Edina ovira so bili francoski policaji. V primeru, da ga ujamejo na meji, ga bodo v trenutku predali Italijanom. Italijani bi se ga rešili tako, da bi ga takoj vrnili v Jugoslavijo. Varen bo šele, ko bo tako daleč v notranjosti Francije, da bo z izgovorom, da je izgubil dokumente, prevaral Francoze. Deževalo je vedno močneje. Videlo se ni več skoraj nič, Štef je bil že premočen, vendar vesel, da se je vidljivost zmanjšala skoraj na nič. Lahko da sem kakšna mala baraba, a tam zgoraj je nekdo, ki pazi name, je pogledal proti nebu. Za zadnjo hišo je zavil v sadovnjak in se med drevesi, rahlo sklonjen, napotil proti meji, ki je bila od hiše oddaljena kakšnih deset metrov. Prihajal je trenutek, ki bo zanj usoden. Se bo prebil do Francije in tam spodobno živel do konca življenja, kot je imel v načrtu? Lahko se zgodi, da bo šlo vse narobe in ga usoda pahne nazaj v zapor, ki ga bo zaznamoval za vse življenje? Čevlje je imel popolnoma premočene, prav tako kapuco, ki jo je imel na glavi samo zaradi občutka, da je neviden. Vendar ni bil. Pomagala mu je mati narava, ki se je potrudila po vseh svojih močeh, da bi res postal neviden. Deževalo je vse močneje, njegov korak je bil krajši, čeprav je sam imel občutek, kot da teče. Ni se zmedel. Vedel je, v katero smer mora. Prav tako je vedel, kje je meja in kdaj jo bo prestopil. Oprezal je levo in desno. Nikjer nikogar. Pogledal je na francosko stran in stopil v sadovnjak. Počasi se je pomikal od drevesa do drevesa, se skrival za jablanami in hruškami, čeprav so bila debla teh dreves tako tanka, da bi ga, če bi na francoski strani bili policaji, zlahka opazili. Sklonjen in v rahlem počepu se je približal meji. Še dva, tri metre. Še malo in bo v drugi državi. Postal je, se zaskrbljeno oziral na drugo stran, v istem pa je bil prepričan, da ga pravzaprav ni prav nič strah. Ne bojim se, si je dejal, tudi če me ujamejo, bom znova zbežal. Zravnal se je in nič več sklonjen stopil na francosko stran. Oddahnil si je, samozavestno se je odpravil na desno, še vedno hodeč tik ob meji. Samo nekaj korakov ga je ločilo od Italije. Če bi se sedaj od koder koli pojavil francoski policaj, bi Štef v trenutku zbežal v Italijo. Zavedal se je, da se bo slej ko prej od meje moral oddaljiti. Tako se bo soočil s še enim izzivom. Z znanjem, oziroma neznanjem jezika. Italijanščina mu je že šla z jezika, še več je razumel. O francoščini se mu ni niti sanjalo. Francozi, ki so prihajali v Italijo po nakupih in na nedeljska kosila, so se trudili govoriti italijansko, kajti ponosni Italijani francosko niso želeli govoriti. Počasi se je oddaljil od meje, stopil na prvo pešpot, na katero je naletel, in razmišljal o novem življenju. Na francoski strani ni bilo nobenega naselja, nobene osamljene hiše, nobenega življenja. Tu in tam je zapihalo in z vej so se usule dežne kaplje. Deževalo ni več. Srečal ni nikogar. Pešpot se je naenkrat razcepila. Štef se je moral odločiti. Ni dolgo razmišljal. Če bo krenil na desno, bo po vsej verjetnosti prišel na mejo z Italijo. Tudi Luka je skoz in skoz ponavljal, da morata stran od meje. Torej na levo. Skozi gozd. Naenkrat je zaslišal zvoke, kakor da bi nekdo stopal po suhih vejah. Ustavil se je, stopil s potke in se skril za prvo drevo. Kaj naj stori? Naj zbeži? Če ga bodo zagledali, bo z njim konec. Potuhnil se je. Umiril se je toliko, koliko mu je dovoljevalo srce, ki toliko, da mu ni skočilo iz prsi. Kar koli je že bilo, prihajalo je vedno bliže. Na bitje srca ni mogel vplivati, vedno manj tudi na noge, ki so ga komaj držale. V celotno bit se mu je naselil strah. Velik strah. Ogromen. Zvok se mu je začel približevati z leve strani, zato se je ob deblu drevesa začel pomikati v desno. Začutil je, da je, kdor koli že, tik za njegovim hrbtom. Počasi, in ves tresoč, se je obrnil. Niti dva metra od njega je stal jelen, ki je imel velike, prekrasne rogove. Štef ga je pogledal in jelen mu je pogled vrnil. Štefu je odleglo. Navajen je bil na srne, srnjake in lisice, ki so se potikale po gozdovih okrog njegove vasi. Vedel je, da za jelenom ponavadi pridejo tudi srne. Tako je bilo tudi tokrat. Nekaj sekund za jelenom je priteklo nekaj srnic, ki so se sunkovito ustavile, ko so zagledale Štefa. Jelen je stal kot vkopan in srnice so se ravnale po njem. Štef se je premaknil, srnice so se splašile in prestrašeno umaknile za nekaj korakov nazaj. Jelen je spustil glavo, jo nagnil najprej na levo in nato še na desno stran, kakor da Štefa sprašuje, kam je namenjen. Nato je ponosno dvignil rogovje, se obrnil proti srnam in jim dal znak, da se počasi pomaknejo naprej. Čreda se je izgubila v gozdu. Štef se je usedel na štor poleg drevesa, si podprl brado in razmišljal. Le kaj bi bilo, če bi namesto nežnih srnic srečal neusmiljeno policijo. Kar nekaj časa je tako sedel, pomislil na starša in na sestri, na strica in teto in na prijatelje, ki jih je spoznal v zaporu in v Italiji. Zahlipal je. Ostal je popolnoma sam in ko je dvignil glavo, da si ogleda okolico, se mu je zazdelo, da se je izgubil, da nima pojma, kam mora iti. Toliko je že pretrpel, da si ne upa predstavljati povratka v Italijo, še najmanj pa v Jugoslavijo. Vstal je in si počasi ogledal okolico. Srne so ga popolnoma zmedle. Le kam mora sedaj, le kam? Zbral je ves pogum, ki ga je še premogel in se, vsaj zdelo se je tako, napotil proti Franciji. Ko je že mislil, da je vse v redu, da je na pravi poti, se je znova izgubil. Nikjer nobene hiše, nobene vasi, nobenega mesta in ne žive duše. In če bi koga srečal? Kaj bi se zgodilo? Kako bi ga ogovoril? Italijansko? Verjetno bi ga razumeli, toliko italijanščino že obvlada. Iz platnene torbe, ki jo je imel obešeno okrog ramen, je vzel kos kruha in košček sira. Večerilo se je in postajal je vedno bolj lačen. Še malo, pa se ne bo videlo popolnoma nič. Jedel je kar med potjo in pospešil korak. Zaman. Danes mu ne bo uspelo, moral se bo ustaviti in prespati kar na prostem. Poiskal je majhen hribček, na katerega se je naslonil. Prijalo mu je tako sedeti. Čutil je rahlo utrujenost, vendar ne takšno, da bi ga zazibala v spanec. Zažejalo ga je. Segel je v torbo, da bi izvlekel steklenico z vodo. Potipal je na vse strani in šel z roko še globje v torbo, a steklenice ni bilo. Samo kruh, sir in mortadela. Spomnil se je, da je pred odhodom steklenico dal na mizo. Le kako jo je lahko pozabil, si je razbijal glavo. Jezno je odložil bisago in naslonil glavo na listje. V hipu se je stemnilo, veke so postajale vedno težje, oči so se mu počasi zaprle in Štef je mirno in globoko zaspal. Skozi listje je pokukalo jutranje sonce in počasi prebujalo Štefa. Odprl je oči, se oprl na roke in skočil pokonci. Za trenutek se ni zavedel, kje se nahaja. Pogledal je okrog sebe, popolnoma izgubljen in zmeden. Ko je prišel k sebi in ugotovil, kje je, je potreboval še nekaj časa, da se je orientiral, od kod je prišel in kam mora kreniti. V želodcu mu je krulilo, zelo ga je žejalo. Vzel je kruh, namesto sira, ki ga je močno zažejal, je vzel salamo in se počasi napotil proti cilju. Spotoma je razmišljal, da pravega, oprijemljivega cilja sploh nima. Cilj je bil tam nekje, kamor mora priti. Med ljudi. Hodil je ure in ure. Po hribu navzgor in nato v kakšno kotanjo, iz katere se ni videlo prav nič. Ni mu preostalo nič drugega, kakor da se prepusti občutku. Ko se je proti poznemu popoldnevu že sprijaznil, da bo moral še enkrat prespati na prostem, je prišel do gorskega potočka, tako širokega, da si ga lahko kar preskočil. Odrešitev. Sveža voda. Čista kot kristal. Ulegel se je na trebuh, obraz namočil v vodo in pil. Čeprav je bila zelo mrzla in ga je ob prvem požirku zabolela glava, kar ni mogel nehati. Počasi je vstal, si s hrbtnim delom dlani obrisal usta, zdaj ves svež in poln moči, ter začel razmišljati. Potoček teče v dolino in v dolini ob vodi živijo ljudje, ki so verjetno nekoč v davnini zgradili idilično vasico. Če ima prav, bo morda srečal prijazne ljudi, ki mu bodo z veseljem pomagali. Hoja proti dolini je trajala kakšni dve uri, mogoče nekaj več. Večkrat se je moral od potočka oddaljiti, saj je na strmini, kjer je nastal slap, bilo neprehodno. Ustaviti se je moral in počivati, saj sta ga začela boleti nožna palca, ki sta pritiskala na sprednji del neudobnega čevlja. Sezul se je, kajti bolečina je bila neznosna. Palec na desni nogi je pomodrel in komaj je prenašal kljuvajočo bolečino. Niti ledeno mrzla voda, v katero je vsake toliko časa namočil noge, mu ni kaj dosti pomagala. Pekla so ga tudi stopala, ker so imeli čevlji pretanke podplate. Naenkrat se je znašel na robu gozda, s pogledom na prelepo jaso, ki je bila ograjena z leseno ograjo. Končno. V daljavi je zagledal nekaj hiš. Ker je sonce zahajalo in ga slepilo, ni bil prepričan, če se iz dimnikov kadi. Če se, pomeni, da so v njih ljudje, da je v hiši toplo in da imajo tudi kaj za pod zob. Ko je pomislil na hrano, mu je zakrulilo v želodcu. Pojedel je še zadnji košček kruha in sira. Pot pod noge, si je dejal, pozabil na skelenje v palcu in boleče podplate, ter veselo zakorakal proti vasi. Vas je bila majhna, kakšnih trideset hiš se je stiskalo ob potoku. Hiše so bile lepe, snažne, in okolica je bila vzorno urejena. Kakor v naši vasi, si je dejal in takoj se je počutil bolje. Domače. Ni dosti razmišljal. Zakorakal je proti središču vasi in si izbral hišo, ki je stala nasproti majhne cerkvice. Prijel je za kljuko vrat na ograji, ko se je od nikoder proti njemu zapodil velik volčjak in s prednjima tacama skočil na ograjo in lajal, kakor da je nastopil sodni dan. Štef se je za trenutek ustrašil in se hitro umaknil nazaj. Pes ni odnehal, zato se je umaknil še za nekaj korakov in dosegel, kar je hotel. Pes čuva samo svoje dvorišče in ko vidi, da nevarnosti ni več, neha lajati. Že se je odpravil k naslednji hiši, ko je na pragu zagledal možakarja, ki ga je radovedno opazoval. Pomahal mu je. »Oprostite,« ga je pozdravil v italijanskem jeziku. Možakar, ki je imel na glavi baretko, se je počasi približal Štefu. Psu je ukazal, naj se umakne, in se z eno roko naslonil na ograjo, z drugo je segel v žep po cigaretnico. Ponudil mu je cigareto in ga začel spraševati. Seveda ga Štef ni razumel prav nič. Francoz je kar nadaljeval in ga začel spraševati o narodnosti. »Italijan?« Štef je odkimal. »Avstrijec?« Štef je še enkrat odkimal. »Jugoslovan?« Štef se je vidno razveselil in pokimal. Ampak zaman. Možakar se je odmaknil od ograje in mu z roko, v kateri je imel cigareto, pokazal, naj odide. Dal mu je na znanje, da ni zaželjen. »Ker sem Jugoslovan?« je prijazno vprašal. Možakar se je jezno obrnil, zamahnil z roko in se odpravil proti hiši. Štef je le zavzdihnil in se odpravil naprej po vasi. Pri tretji hiši, malo dalje od hiše jeznega možakarja, zraven cerkve, je zagledal žensko, ki mu je smeje se mahala in ga s kretnjami vabila k sebi. Počasi in previdno se ji je približal. Sklenil je, da bo tiho in bo samo s kretnjami pokazal, da je lačen in žejen ter da ga zebe. Iz cerkve je stopil župnik in pozdravil sosedo faranko in Štefa. Ženska mu je odzdravila, se pokrižala in s pogledom dala župniku na znanje, da bo za prišleka poskrbela sama in da ni nobene potrebe o njegovem vmešavanju. Župnik je, čeprav Štef ne bi bil edini, ki bi mu pomagal, le prijazno pokimal in se odpravil navzdol po vasi. Čeprav se je hiši, v kateri je živela prijazna ženska, Štef že popolnoma približal, ni nehala mahati. Sedaj se je njegova previdnost zmanjšala, kajti videl je, da je naletel na prijazno osebo, ki mu resnično želi pomagati. Odprla mu je dvoriščna vrata in ga povabila, naj vstopi. Segel ji je v roko in se predstavil: »Štefan.« »Sofija,« mu je odzdravila in ga začela nekaj spraševati. »Ne razumem,« je dejal, čeprav se je takoj zavedel, da ga gospa prav tako čisto nič ne razume, zato je naredil tako, kot si je zadal že prej. Sklenil je prste na desni roki in jih približal ustom. Nato je staknil palec in kazalec, kakor da bi držal kozarec, roko spet dvignil k ustom in glavo rahlo nagnil proti nazaj. Seveda je takoj razumela, da je lačen in žejen. Z roko ga je narahlo potisnila proti vhodnim vratom in mu skoz in skoz nekaj govorila. »Kar naprej, kar naprej. Vstopi, mladenič.« Hiša je bila lepa, urejena, z vodnjakom nedaleč od vhoda in ogrado, razdeljeno na dva dela. V enem delu je bil lepo obdelan vrt, v drugem delu pa se je ponosno sprehajal petelin, ki je pazil na kure. Na pragu, pred vhodom v hišo, je lenarila lepa črna muca, z belimi tačkami in belo liso med ušesi. »Pridna, Slupi.« Gospodarica jo je prijazno pobožala po hrbtu, jo prestopila ter vstopila v hišo. Štef ji je sledil. Vstopila sta v kuhinjo, kjer ga je Sofija posedla za mizo in mu skušala dopovedati, naj se sprosti in počuti kakor doma. Razumel je in vljudno čakal, kaj se bo zgodilo. Misli so mu pobegnile proti domu, staršem in prijateljem, katere je resnično pogrešal in se spraševal, koliko časa bo minilo do naslednjega snidenja. To se mu je zgodilo vedno, kadar se mu je dogajalo kaj dobrega ali slabega. Kjub vsemu se je dobro počutil. Iz razmišljanja ga je predramila Sofija, ki je pred njega postavila steklenico in vrč vode. »Vino,« je dejala. »Super.« Sklenila je palec in kazalec v krog in poznavalsko pokimala. Želela mu je povedati, da je vino zelo dobro. Že je pomislil, da je slišal slovensko besedo, a se je spomnil, da tudi italijani pravijo vinu vino. Pa tudi to, da je vino super, je razumel. Zato se je prijazno zahvalil. »Grazie, hvala,« je odgovoril. Najprej je na dušek spil kozarec vode, saj je bil zelo žejen, nato si je natočil kakšen deci vina in počakal, da se Sofija vrne. Ni upal piti na prazen želodec. Sofija se je vrnila. Vrata je odsunila z nogo, kajti v rokah je nosila pladenj samih dobrot. Štef je debelo pogledal in si obrisal usta, saj je imel občutek, da mu sline kar tečejo iz njih. Narezano meso, siri in zelenjava ter domač kruh. Pred njega je postavila pladenj, krožnik, vilice in nož. Usedla se je na stol zraven njega, prekrižala roke, se naslonila na lepo oblikovano naslonjalo stola in ga gledala, kako je. Medtem mu ni pozabila dotočiti vina in ko je videla, da želi tudi vodo, je skočila še po en kozarec. Ko se je najedel, je položil vilico in nož na krožnik in ga rahlo odrinil od sebe. Z obema rokama se je prijel za trebuh in tako pokazal, da se je najedel. Še vedno ga je nemo gledala. Želela ga je vprašati, kdo je, od kod je in kam je namenjen. Ženska radovednost pač. Končno ga je vprašala. »Jugoslavija? Tito?« Pokimal je. Vstala je, ga prijela za roko in ga peljala proti izhodu. Ko sta prispela do ceste, mu je pokazala v smeri, kamor je šel tudi duhovnik. »Jugoslav,« je dejala in večkrat zapored pokazala v isti smeri. »Si, si,« je odgovoril Štef. Uganil je, da so tam nekje na sredi vasi, v vaški gostilni, verjetno jugoslovanski prebežniki. Poslovil se je, se zahvalil za gostoljubje in se odpravil po tlakovani cesti. Srečal je nekaj domačinov, ki jih je vljudno pozdravil, vendar se zanj niso zmenili. Isti ste kot Italijani, je razmišljal na glas, a se je takoj spomnil na vljudno in dobrosrčno gospo Sofijo. Takoj je spremenil mnenje. Sonce je bilo še visoko in je obsijalo celotno ulico. V daljavi je Štef zagledal zgradbo, ki je s svojo velikostjo izstopala. Z roko si je zakril oči, sonce ga je znova zaslepilo in na zgradbi je zagledal večjo tablo z napisom »Hotel«. Ta vas pa ni kar tako. Deset hiš in hotel. Pomel si je dlani in veselo pospešil korak, saj se je veselil snidenja s sonarodnjaki. Preskočil je tri stopnice, odprl velika vhodna vrata in se znašel v preddverju hotela. Pogledal je okrog sebe. Nekoč je moral biti lep, si je dejal. Tudi sedaj ni napačen, lepši je od Krone v Lendavi. Pogled se mu je ustavil na recepciji. Zagledal je starejšega zdolgočasenega možakarja in stopil do njega. »Jugoslovani?« ga je vprašal. Receptor ga ni niti pogledal, le pokazal je proti prostoru, iz katerega se je slišal prešeren smeh. Štef je odrinil priprta vrata, porinil glavo v gostinsko sobo in se skušal razgledati. Zagledal je približno osem mladih fantov in dva nekoliko starejša, ki so sedeli pri dveh dobro obloženih mizah, ki so se šibile pod dobro hrano, predvsem pa pijačo. Bili so že okajeni in govorili so že en čez drugega. Štef je dobil občutek, da se kregajo. Stopil je do prve mize, počakal je, da se ton pogovora malo zniža in pozdravil: »Dober dan. Zdravo!« Vsi, ki so sedeli za mizo, so se obrnili proti Štefu in ga radovedno pogledali. Najstarejši se je dvignil s stola, majavo stopil do njega, ga pozdravil, a ga takoj vprašal: »Kdo si, fant?« »Štefan, iz Jugoslavije,« je prijazno odgovoril Štef. »Štefan, pozdravljen med nami. Vsi smo Jugoslovani. Prisedi.« Štef je prisedel, pogled mu je obstal na obilici hrane in pijače, tako da mu je postalo kar žal, da se je tako dobro najedel pri Sofiji. Vsi v gostilni so govorili srbohrvaško. Tudi natakar. Pogovor med njimi je stekel sproščeno. Štef je takoj izvedel, da sedi s Srbi in da so vsi pobegnili iz Jugoslavije, le nekaj se jih je rodilo v Franciji. Po nekaj popitih kozarčkih, ko je tudi Štef postal malo boljše volje, ga je eden iz omizja vprašal, kje bo prespal. »Pojma nimam,« je odgovoril Štef. »Verjetno na kakšnem seniku.« »Lahko prespiš v hotelski sobi,« je dejal mlajši fant, ki mu je bilo ime Vuk. »Če nimaš denarja, te bomo mi gostili. Jutri zjutraj lahko odrineš naprej. Saj greš dalje, a ne?« Štef se je zamislil in dejal: »Vsekakor ne mislim ostati tukaj in če bo le mogoče, bom jutri odrinil naprej. Kar se sobe tiče, bom še premislil. Najlepša hvala na prijaznosti.« Imel je namreč dovolj denarja, pa tudi dolžan ni želel ostati nikomur. »Premisli fant, nikamor se ne mudi. Si pa resnično dobrodošel. Radi pomagamo.« Štef je pokimal, vstal in se odpravil proti stranišču. Ko se je vračal, ga je na hodniku počakal možakar srednjih let od sosednje mize in ga ustavil. »Poslušaj!« mu je dejal. »Slišim, da ti fantje ponujajo prenočišče. Predlagam ti, da odkloniš. Vsi so četniki in želijo, da se jim pridružiš. Po govoru sklepam, da si Slovenec, zato te dobronamerno opozarjam. Fantje so zelo nevarni. Pridi k naši mizi. Pomagali ti bomo.« Štef se je zamislil, malo postal in se želel vrniti k mizi, kjer so sedeli Srbi. Ko je šel mimo šanka, ga je ustavil natakar. »Zdravo, si Slovenec?« Štef se je ustavil. »Slovenec, pa kaj! Vsi so obsedeni z mano samo zato, ker sem Slovenec.« »Pridi, spij nekaj. Na moj račun. Tudi jaz sem Slovenec. Slučajno sem v tem hotelu dobil delo, vendar želim naprej. Kako ti je ime?« »Štefan,« mu je odgovoril. »Ne bodi jezen, Štefan, vendar bi ti rad dal nasvet. Fantje, ki te tako vneto vabijo v družbo, so ...« »Saj vem, četniki. Sem že izvedel.« »Ne veš pa, da so pri sosednji mizi ustaši. Tudi oni so ti ponudili pomoč. Kajne? V Jugoslaviji so smrtni sovražniki, tukaj se družijo in tudi pijejo skupaj. Boš kaj popil?« »Pivo, če lahko. Kako ti je ime, če se že pogovarjava?« »Janez, vendar me vsi kličejo Jani.« Rokovala sta se. Jani se je sklonil, izpod šanka vzel pivo in ga ponudil Štefu. »Kozarec?« »Ni treba, hvala!« Nekaj časa sta bila tiho. Jani ni želel biti vsiljiv, vendar mu je bil Štef všeč in želel mu je pomagati. »Kako si s prenočiščem, Štef?« »Bo že,« je zamahnil z roko Štef, »se bo že našel kak skedenj.« »Glej,« je mencal Jani, »tukaj, v hotelu, imam sobo s še eno prosto posteljo. Lahko prespiš pri meni in jutri nadaljuješ pot.« »Nimam denarja za hotel. Hvala, se bom že znašel.« Nagnil je steklenico in spil do dna. »Saj ti ne želim zaračunati. Želim ti pomagati.« Štef ni dosti razmišljal. »Če je tako, sprejmem. Zdaj pa še eno pivo na moj račun.« Ura je že bila pozna in Jani je vljudno opozoril goste. »Zapiramo!« je zaklical. »Daj mali, še eno rundo. Tudi za tebe in Slovenca.« »Naj bo, vendar je ta zadnja.« »Najboljši natakar v Franciji si,« ga je pohvalil četnik. Jani se je zasmejal, postregel pri obeh mizah in se vrnil k Štefu. »Veš kaj, odločil sem se. Kar tako. Na hitro. Jutri se ti bom pridružil in zapustil to vasico. Želim v malo večje mesto. Kaj praviš? Grem lahko s teboj?« »Ti že veš,« mu je odgovoril Štef. »Za sebe pa lahko rečem le, da nujno potrebujem službo.« »To je najmanjši problem. V Franciji dobiš službo tudi, če je ne iščeš. Poglej. Če imam službo tukaj bogu za hrbtom, kaj misliš, kako je v večjem mestu. Malenkost,« ga je opogumil Jani. Jani in Štef sta se zbudila v prelepo jutro. Vasica se je Štefu pokazala v čisto drugačni luči, kakor dan prej. Vzhajajoče sonce je prekrilo prelepe okoliške gore. Kot iz pravljice. Lepo je, vendar ne tako, da bi tukaj ostal, si je dejal Štef. Šla sta na avtobusno postajo, ki je bila tik ob cerkvici. Bila sta edina potnika. Na avtobus ni bilo potrebno dolgo čakati. Preden je Štef vstopil, je zagledal Sofijo, ki je mahajoč z obema rokama hitela proti avtobusu. Štef se je ustavil, da bi jo pozdravil. Jani, ki je že bil na avtobusu, je izstopil. »To je ta ženska, Sofija, o kateri sem ti sinoči pripovedoval,« mu je rekel Štef in pomahal Sofiji. Zasopla je pritekla do avtobusa in Štefu izročila kartonsko škatlo. Štef se je zahvaljeval, češ, ni treba, najlepša hvala, a Sofija se ni dala. Jani je prevajal. »Veš kaj, Štef, vzemi darilo. Ženska ti ga daje iz srca. Pravi, da nima nikogar na svetu. Ti si eden redkih, katerega je bila zelo vesela.« »Povej ji, prosim, da je nikoli ne bom pozabil.« »V škatli je tudi njen naslov. Pravi, da ji moraš pisati.« Štef je objel Sofijo, jo močno stisnil k sebi in dejal: »Takoj, ko se bom ustalil in se naučil nekaj francoščine, bom pisal. Obljubim!« Poljubil jo je na lice in se povzpel na avtobus. Na zadnji stopnici se je še enkrat obrnil in ji pomahal. Opazil je, da ji po licih polzijo solze. Zelo ga je ganilo. Da ga je nekdo tako vzljubil, ne da bi ga poznal en sam dan, mu je res prišlo do srca. Sklonil je glavo, da Jani ne bi opazil, kako mu je hudo. Do poldneva se je avtobus pricijazil do mesta G. Izstopilo je kar precej ljudi, predvsem okoliških kmetov, ki so prišli prodajat svoje pridelke. Štef je vstal, vendar ga je Jani prijel za roko in ga potegnil nazaj na sedež. »Nisva še na cilju?« je vprašal Štef. »Kje pa. Še več kot toliko imava.« »Malo bi si pretegnil noge.« »Samo kakšno minuto bomo stali. Ne izplača se.« In res. Niti minuta ni minila, ko je sprevodnik pogledal po avtobusu, nekaj zaklical in dal šoferju znak, da lahko odpelje. V B. so prispeli pozno popoldan. Jani je Štefa povabil na pijačo v bližnjo gostilno. Na presenečenje Štefa ju je tam čakal starejši možakar, ki ga je Jani, tako se je zdelo, dobro poznal. »Je to zmenjeno, ali zgolj naključje?« je vprašal Štef. »Eno in drugo. Včeraj zvečer sem mu telefoniral, da prideva. Naj vaju predstavim.« »Štef, to je Marjan, ki ga vsi kličejo Mario. Prepričani so, da je Italijan. Ima zelo dobre zveze. Kajne, Mario?« se je zasmejal Jani. »To o dobrih zvezah ne drži povsem, drži pa, da že jutri lahko nastopita službo. Ni bogve kaj, a za začetek bo. Če bi me poklical prej, bi dobil kaj boljšega. Vseeno upam, da bosta zadovoljna. Sedaj pa nehajmo govoričiti, več vama bom razložil ob pijači. Seveda lahko prespita pri meni,« je še dodal. Mario je pomahal natakarici. Ne da bi ju kar koli vprašal, je dejal: »Delala bosta na kmetiji, nedaleč stran. Delo je lahko. Urejanje okolice in čisto nič drugega. Nimata delovnega časa, a okolica mora biti vedno urejena. To je vse. Če bo gospodar zadovoljen, bosta k plači prav gotovo dobila precejšnjo napitnino. Kaj praviš, Jani?« »Meni odgovarja,« je dejal in pogledal Štefa. »Pa ti, si zadovoljen?« »Raje bi popravljal avtomobile, a bo za začetek tudi to v redu. Samo da ne postopam okrog brez dela.« Naslednji dan zgodaj zjutraj so se odpravili na posestvo, kakor je rekel Mario. Ustavili so se pred velikimi vhodnimi vrati. Vrata so bila črna, prelepo oblikovana, kot tudi ograja, ki je obkrožala posestvo. Na vratih sta bili z zlato barvo umetelno izpisani dve črki. SD. Po cesti, ki je vodila od velike zgradbe, do vhoda, je prihajal lepo oblečen možakar. Mario ga je pozdravil. Takoj se je videlo, da sta stara znanca ter predstavil Štefa in Janija. »Je to lastnik?« je vprašal Štef. »Kje pa. To je skrbnik posestva. On vama bo vse razložil. Lastnika verjetno ne bosta videla.« Skrbnik je pozdravil Maria in se odpravil proti zgradbi. »Kar za njim pojdita. Se bomo kaj videli v mestu. Saj veš, Jani. Ob šestih v kavarni.« Jani je pokimal. Čas na posestvu je tekel počasi. Naredila sta vse, kar jima je naložil skrbnik. Še več. Štef je očistil in popravil vse stroje, ki jih je uporabljal. Videlo se je, da zanje niso skrbeli. Štef je poskrbel, da so bili kakor novi. Splačalo se je. Čeprav je večino popravil opravil Štef, sta na koncu meseca oba dobila povišico. Minila sta dva meseca. Fantje so se vsake toliko časa dobili v mestu. Mario ju je seznanjal z dogodki v Jugoslaviji, kajti Štefa je, kljub temu da si ni želel priznati, kar precej mučilo domotožje. »Saj lahko pišeš domov,« mu je svetoval Mario. »Saj bom, vendar bi se rad najprej ustalil.« »Saj si se že,« ga je opogumil Jani. »Tukaj nama resnično nič ne manjka. Plača je dobra, skrbnik naju ceni, zapraviva pa samo za pijačo, ki jo plačava izkoriščevalcu Mariu,« se je zasmejal Jani in hudomušno pogledal Maria. »Ja, seveda. Moral bi vama pobrati odstotke od plače, kot pravi mafijaš,« mu je odgovoril Mario in ga udaril po hrbtu. »Ne želim ostati v tem mestu, čeprav mi nič ne manjka. Vrtnarjenje ni za mene,« je bolj za sebe dejal Štef. Dnevi so se vlekli. Nekega lepega sončnega dne se je Štef dolgočasil na zelenici in počasi grabljal drobne kamenčke na dovozni poti. Zmotil ga je zvok avtomobila, ki se je ustavil pred velikim vrati. Skrbnik je prihitel iz hiše in se hitro, s pospešenimi koraki odpravil do vhodnih vrat. Odprl jih je. Avto je zapeljal do vhoda v hišo. Iz njega sta izstopila moški in ženska. Oba mlada in lepa. Skrbnik, ki je hitel nazaj k hiši, je, ko je šel mimo Štefa, dejal: »Prišel je lastnik, prosim, lepo se obnašaj!« Štef je pogledal proti hiši. Pravzaprav ne. Njegovo radovednost je pritegnil avto. Kako je lep. Prekrasna limuzina. Nikoli si ga ne bom mogel privoščiti, si je dejal. Lastnik posestva se je ozrl naokrog in pogled se mu je ustavil na Štefu. Dvignil je roko v pozdrav, se obrnil proti hiši in vstopil. Lepo dekle, plavolaska, mu je sledila. Štef si je sam pri sebi zažvižgal in pokimal. Lepotica. Skrbnik je stopil do avta, dvignil vrata prtljažnika in znosil kovčka v hišo. Štef se je približal avtu. Izza hiše je prišel tudi Jani. »To pa to,« je dejal. »Kaj praviš, Štef, koliko let moraš delati za takšno mrcino?« »Kar nekaj,« mu je odgovoril, »ampak verjemi, točno takšno limuzino si bom kupil. Pa blondinko, kot je ta, ki se je pripeljala, bom posedel poleg sebe.« »Ti kar sanjaj. Kakšen avto pa je sploh to?« »Misliš kakšne znamke?« Štef je stopil pred avto. »Vedel sem. Peugeot je. Lepotec.« »Kaj je, fanta. Se vama cedijo sline?« Skrbnik, ki se je vrnil iz hiše, se je zasmejal. »Bi ga vozil, Štef?« »Niti ne vprašaj. Se lahko usedem za volan?« »Lahko, vendar na hitro, da te ne bo videl lastnik. Glede tega je zelo občutljiv.« Štef se je zavalil v udoben, usnjen sedež, položil roki na volan in čisto malo je manjkalo, da bi se oglasil kot majhen otrok. Brrrrrm, brrrrm. A se je zadržal. Jani bi skoraj umrl od smeha. Počasi, a nerad je izstopil in dal prostor skrbniku. Zavidal mu je. »Pierre, kdo pa je mladenka, ki je prišla s šefom?« je Štef, ki je že tekoče govoril francosko, vprašal skrbnika. »Pravijo, da je obetavna filmska igralka. Neka Brigitte. Ti je všeč?« »Ja, no, ni slaba. Trenutno pa je moja velika ljubezen ta avto.« Z dlanjo je pobožal streho avtomobila. Čez dva meseca, ko se je Štef že sprijaznil z dejstvom, da bo še kar nekaj časa preživel na tem, sicer lepem posestvu, ga je Mario, ko so se kot vsako nedeljo dobili v mestu, razveselil z novico, da tovarna Peugeot išče delavce. Izobrazba ni važna, če bo potrebno, se lahko tudi šola. Plača je dobra in stanovanje bo nekaj časa zastonj. Službo lahko nastopi naslednji dan. »Naslednji dan? Ti pa res vse urejaš zadnji trenutek,« je bil presenečen Štef. Mario je samo skomignil z rameni. »Jaz grem,« je brez razmišljanja dejal Štef. »Jani, si za?« Pogledal je prijatelja, ki je le nemo zrl predse. »Je kaj narobe?« ga je zaskrbljeno vprašal Štef in pomahal natakarju. »Ta runda je moja.« »Ne, nič ni narobe,« mu je odgovoril Jani. »Ostal bom. Lepo mi je tukaj.« »Aha, že vem,« se je zasmejal Štef, se nagnil nazaj in z dlanjo udaril po mizi. »Julija, kajneda, Julija je vzrok?« Janija je oblila rdečica. Pokimal je. »Čestitam, Jani,« je vstal od mize Mario. »Vstani, da te objamem.« »Pogrešal te bom,« je vstal Štef in ga tudi objel. »Napiši mi, ko se boš poročil.« »Brez skrbi, oba bosta na gostiji.« »Vidim, da je zadeva zelo resna,« je pokimal Štef. »Ko se bo pred tvojim stanovanjem ustavil takšen Peugeot, kot ga ima S.D., boš vedel, da sem to jaz.« »Na zdravje,« so vzkliknili vsi trije naenkrat in spili na dušek. Štef se je v novem mestu in na novem delovnem mestu zelo dobro znašel. Spoznal je lepo dekle, Francozinjo, s katero sta šla tudi na Janijevo poroko. Tudi Janijeva žena je bila Francozinja, zato so se zelo dobro razumeli. Življenje je teklo na povsem običajen način. Štef se je praviloma gibal med Francozi, kar je bilo všeč njegovemu dekletu, s katerim sta si kmalu poiskala stanovanje, saj sta se kmalu želela poročiti, kajti Jaquelina je bila v blaženem stanju. Njeni starši so tudi pritiskali nanju, saj so želeli, da skleneta zakonsko zvezo čim prej. Otrok ne sme biti nezakonski, je skoz in skoz ponavljala Jaquelinina mama. Ne bom dovolila, da nas bodo sosedje obirali. Štef je bil eden najboljših delavcev v tovarni in zato pri Francozih zelo cenjen. Vabili so ga na pijačo po službi, kar je Štef sprejel z obema rokama, kajti druženje z Jugoslovani je odklanjal. Želel je postati Francoz. Ko se je mlademu paru rodila hčerka, je bil v sedmih nebesih. Prvič po treh letih je pisal domov. Pisal je staršema, ki ju je prosil odpuščanja, predstavil ženo, za katero pa ni napisal, da je Francozinja. Pisal je tudi teti in stricu. Dnevi in meseci so tekli, da lepše niso mogli. Z družino je večkrat obiskal Janija in Maria, vendar so bili stiki vedno redkejši. Nekega lepega jesenskega dne, ko se je Štef z družino odpravil na popoldanski sprehod, se je nepričakovano zgodila tragedija. Sprehajali so se po centru mesta. Bili so na poti v mestni park, ko je hčerkica Mia nepričakovano stekla na cesto. Štef je zaklical za njo, naj se ustavi, vendar ga Mia ni slišala. Štef je stekel za njo, Jaqueline pa je, kakor da bi okamnela, le opazovala dogajanje. Že je Štef mislil, da bo Mio ujel, a se je uštel. Samo dotaknil se je njenega plaščka, ko je izza ovinka z veliko hitrostjo pripeljal avto. Mlad neizkušen fant, ki je mislil, da bo avto obvladal, je močno zavrl, a ni pomagalo. Štef je še malo iztegnil roko in prijel hčerko za ovratnik plašča, vendar je ni uspel potegniti k sebi. Trk je bil tako močan, da je Mijo kar odtrgalo od Štefove roke ter jo odneslo na pokrov avtomobila, od tam na streho in nazadnje je brez znakov življenja obležala na tleh. Štefa je avto zadel v desno roko tako močno, da ga je obrnilo naokrog in tudi on je obležal. Jaqueline je nezavestna obležala ob robu pločnika. Pomoč je prišla zelo hitro, vendar zaman. Štefu in Jaqueline se je podrl svet. Mesec dni nista spregovorila niti besede. Ko pa sta nekako spet vzpostavila nekakšen odnos, se je začelo obtoževanje. Krivdo sta prelagala eden na drugega, napadala sta ga tudi tast in tašča in Štef se je odločil, da bo vsemu naredil konec. Zahteval je ločitev. Po ločitvi je začel Štef novo življenje. Zamotil se je z delom. V službi je delal kot nihče drug in ko je končal, se je vsak popoldan odpravil k prijatelju, ki je imel avtomehanično delavnico. Ni delal za denar, ampak zato, da bi pozabil. Pozabil na nesrečo, ki se mu je zgodila. Sčasoma mu je uspelo. Bil je zelo dober mehanik, zato mu je prijatelj predlagal, da bi ga zaposlil. »Veš kaj,« mu je dejal Štef, »k tebi prihajam samo zato, da mi mine čas. V tovarni se počutim zelo dobro in upam, da se bom v njej tudi upokojil.« »Razumem, vendar te ne želim izkoriščati. Vsako uro, ki jo boš oddelal pri meni, ti bom plačal. Stranke so zelo zadovoljne s teboj.« Štef je nekajkrat odprl in zaprl vrata Renaulta, da bi se prepričal, ali se zapirajo brezhibno. Zadovoljno je pokimal. Prijatelj ga je potrepljal. »Vidiš? Zato si dober, ker nikoli nisi zadovoljen. Pa še nekaj ti moram povedati. Šef policije mi ne verjame, da delaš zastonj. Rekel je, da lahko še kakšenkrat spregleda, potem me bo prijavil inšpekciji.« »Nič mi ni rekel, čeprav sva bila včeraj na pijači.« »Saj tebi ne bo rekel nič, jaz pa ne želim imeti problemov. Torej plačilo? Uradno?« ga je vprašal prijatelj. »Naj bo!« je rekel Štef, brcnil v gumo, zaprl pokrov avtomobila in se odpravil v garderobo. Tako so minevali dnevi in meseci. Štef, ki je pravzaprav dobival dve plači in ni imel denarnih problemov, se je začel počasi dolgočasiti. Kljub duševnim bolečinam, ki so včasih udarile na plan, se ni vdal, čeprav je dolgo razmišljal samo o tem, kako se mu je podrl svet. Prijatelji so ga razumeli, ga skušali potolažiti, vendar večkrat tako, da so se zapili. In to je bila velika napaka. Tudi v avto je večkrat sedel pijan in enkrat tudi povzročil prometno nesrečo. Na srečo jo je skupil le avto. Šef žandarmerije mu je večkrat pogledal skozi prste. Prevečkrat. Nekega dne, ko sta sedela v gostilni, tik ob žandarmeriji, mu je šef rekel: »Štefan, veš, da te spoštujem, tvoja nesrečna izguba otroka me je pretresla, tako kot vse, ki te poznajo, ampak tako dalje ne bo šlo. Ne morem te več ščititi in tvoj včerajšnji izpad, ko si skozi mesto drvel kot norec, je šel čez vse meje. Na postaji so mi dali jasno vedeti, da bom, če bom tvoje kazni metal v koš, tudi sam nosil posledice. Želim napredovati in ne bi želel, da mi kar koli stoji na poti. Oprosti, tudi ti ne. Ti lahko dam nasvet? Postavi se znova na noge, nehaj pijančevati in najdi si kakšno spodobno dekle. Od danes naprej bom s teboj pil le kavo.« Štef se je strinjal, da ima njegov policijski prijatelj prav. Pustil je alkohol, tu in tam je še pomagal v delavnici, večkrat pa je s prijatelji šel na kakšno veselico, katero je po pravilu zapuščal trezen. Bil je zelo zadovoljen. Domov je napisal, da se ima v redu, da je dobro in naj ne skrbijo. Kmalu se vidimo, je vedno dopisal. Staršema nikoli, a teti in stricu je vedno poslal kakšno fotografijo. Ko je popravil avto, ki ga je kar lepo razbil, je na hrbtno stran napisal: Po karambolu. Čeprav je hodil na plese in se spogledoval z dekleti, ni in ni preskočila iskrica. Ni bil razočaran. Če mora tako biti, pač mora tako biti. Nekega dne, bil je ponedeljek, so ga fantje po službi povabili na pijačo. Dogovorili so se, da se bodo v soboto podali v sosednjo vas. Toliko da veš, v soboto boš srečal lepotico, so mu dejali. Verjemi, poskrbeli bomo za to. Vendar se ni zgodilo tako, kot so načrtovali prijatelji. Že naslednji dan, v torek, in ne kot po načrtu v soboto, se je zgodilo to, kar se je moralo zgoditi. In to brez plesa. Zaljubil se je. Tega dne ni šel v avtomehanično delavnico, je pa šel v mesto, v kavarnico, kamor sta hodila s šefom policije. V kavarni ni bilo nikogar razen njega, zato je lastnika povabil, naj prisede. »Si še za eno kavo?« ga je vprašal lastnik. »Na moj račun.« »Naj bo,« je zazehal Štef in se zasmejal, »če že ne spim, naj bo izgovor kava.« Iz zamišljenosti ga je prebudil zvonček nad vhodnimi vrati. Dvignil je pogled. Vstopili sta dve prekrasni dekleti. Štefu se je pogled ustavil na drugi, prelestni lepotici. Tega že dolgo ni doživel. Komaj je krotil srčni utrip, ki se ga sploh ne da ukrotiti, razen če globoko zajameš sapo in začneš počasi dihati. Vendar ni pomagalo. Niti takrat ne, ko ju je natakar postregel in tudi Štefu prinesel kavo. Začel je govoriti, vendar ga Štef ni slišal. »Štef,« ga je vprašal, »je kaj narobe?« Z roko mu je pomahal pred očmi. »Kaj? Ne, ne. Vse je v redu.« »Ne bi rekel, ves rdeč si v obraz in znojiš se.« Štef je z glavo pomignil proti dekletoma. »Poznaš?« »Tista manjša, ki je obrnjena proti tebi, je iz Jugoslavije. Druga je domačinka. Ne prihajata pogosto. Čestitam, Štef! V katero si se zagledal?« »Mala Jugoslovanka mi je kar všeč.« »Potem pa kar v akcijo, fant moj. Plačaj jima pijačo. Stavim, da bosta dovolili, da prisedeš.« »Ah, ne vem,« se je izgovarjal Štef, čeprav ni bil sramežljive sorte. »Mogoče naslednjič.« Dekleti sta vstali in se odpravili proti izhodu. Pogled jima je pobegnil proti Štefovi mizi. Manjša je poslala Štefu lep nasmeh. »Opa,« ga je s komolcem dregnil natakar. »Kakšen pogled. Jaz prav gotovo ne bi čakal niti sekunde.« Štef je iz žepa potegnil denarnico. »Ne lomi ga. Ta kava gre na moj račun. Hitro vstani in pohiti, da ti ne pobegneta.« »Hvala, prijatelj!« Stekel je proti izhodu, se na ulici za trenutek ustavil, pogledal levo in desno in stekel za dekletoma. Poroka je bila čez šest mesecev. Življenje je znova postalo lepo. Na svet je privekal prvi otrok. Fantek. Štefov ponos. Ampak ne samo Štefov. Ženini bratje in vsi ostali sorodniki so mu priredili veliko slavje. Bili so namreč Srbi in pri njih je rojstvo sina nekaj svetega. Minili sta še dve leti in Dragan je dobil sestrico. Carol. Življenje je bilo idilično. Štef in njegova družina so imeli vse. Stanovanje v centru mesta, nov avto, seveda Peugeot, in vedno nekaj privarčevanega denarja. Še vedno je Štef pomagal v avtomehanični delavnici in še vedno je prijateljeval s šefom žandarmerije, ki je napredoval in je bil več v Parizu kakor doma. V Franciji je Štef živel že skoraj dvajset let. Dolgih dvajset let. Nikoli ni pogrešal prejšnje domovine, je pa pogrešal domače. Vedno bolj ga je dajalo domotožje in nekega dne je napisal pismo. Pismo je napisal teti v Lendavo. Draga teta! Kmalu bo minilo dvajset let mojega življenja v Franciji. Zanima me, če se po vseh teh letih lahko vrnem v domovino, ne da bi imel kakšne probleme z jugoslovanskimi oblastmi. Hvala za odgovor, vaš Štef. Pozdravite strica. Teta je takoj, ko je bilo mogoče, stopila do svoje sestre, Štefove mame. Pokazala ji je pismo. Štefova mama se je razjokala. »Po dvajsetih letih. Saj ne morem verjeti,« si je brisala solze. »Ne veseli se prehitro,« jo je sestra skušala malo ustaviti, »ne vemo, ali je zadeva že zastarala.« »Kaj pravi tvoj mož? Lahko upamo?« »Vsi pravniki in tudi predsednik sodišča pravijo, da zadeva po dvajsetih letih zastara. Res pa je tudi, da niso povsem prepričani. Vedno pravijo; vprašaj še koga.« »Samo ti mi lahko pomagaš, jaz res ne poznam nikogar,« je rekla Gela Objeli sta se. »Ne bodi žalostna, vse bom naredila, kar se narediti da. Imava še eno možnost. Poznaš Jožeta Berdena iz naše vasi? Moj sošolec v osnovni šoli je bil.« »Seveda ga poznam. Kaj je z njim?« »Še ne vem točno, a mislim, da je zaposlen na sodišču v Ljubljani in to na visokem položaju. Moj predsednik bo že vedel. Poskusila bom govoriti z njim.« Takoj v ponedeljek zjutraj, z dovoljenjem predsednika sodišča Balažica v Lendavi, je teta poklicala v Ljubljano. Sošolca sta bila vesela, da se po dolgem času slišita. »Pokličem te jutri,« ji je dejal. »Sicer sem prepričan, da je zadeva zastarala, vendar se moram še prepričati. Bom vprašal kolege sodnike.« »Hvala, Jože, se slišiva.« Sodnik Berden se ni oglasil vse do petka. Micka je bila zelo zaskrbljena in z možem sta že obupala. »Pozabil je,« je dejal Janez. »Ne verjamem. Verjetno se želi prepričati, da ne bi naredil napake.« Imela je prav. Prijatelj se je oglasil v petek popoldan in potrdil tisto, v kar je bil prepričan. »Povedati ti moram veselo novico. Zadeva je zastarala in fant se lahko mirno vrne v Jugoslavijo. To so potrdili tudi moji kolegi na sodišču. Imam pa še eno prošnjo. Če je kje v bližini predsednik Balažic, ga prosim pokliči.« »V sosednji pisarni je. Takoj ga pokličem.« Šla je po predsednika. »Prosim, tovariš Berden, želeli ste govoriti z menoj?« »Želel sem vas samo slišati in vprašati, ali je kaj novega pri vas. Moji sošolki pa povejte, naj ne skrbi. Nečak se lahko vrne domov.« »Tudi sam sem bil mnenja, da je zadeva zastarala, vendar nisem bil popolnoma prepričan. Lepo vas pozdravljam in upam, da nas boste, ko vas bo pot zanesla domov, počastili z obiskom.« »Obljubljam, tovariš Balažic, se vidiva.« Predsednik je odložil slušalko in pomežiknil tajnici. »Zdaj pa kar hitro napiši pismo v Francijo. Ko se bo tvoj nečak vrnil, ga, prosim, pripelji na sodišče. Res bi rad spoznal človeka, ki dvajset let ni videl svojih domačih.« »Hvala, predsednik, v ponedeljek bo pismo poslano.« In res je bilo. Če bo vse po sreči, se bodo poleti videli. Minevali so meseci, poletje se je bližalo, Štefan je napisal še nekaj pisem, ki so izžarevala polno optimizma in veselja ob vedno bolj bližajočem se snidenju z ljubljenimi. Zadnje pismo je napisal mesec dni pred svojim prihodom. Pismo je končal s Komaj čakam, da vas objamem. Vaš Štefan z družino. Janez se je v soboto, teden dni pred Štefanovim prihodom, z občinskim terencem odpeljal v Kobilje. »Gela,« je dejal svakinji. »Naslednjo nedeljo se bo vrnil Štef. Ne želimo biti v napoto pri vašem družinskem veselju, zato Štefu povej, naj se oglasi pri nas, takoj ko bo lahko.« »Nikakor, Janez. Z Mirkom bova zelo vesela, če prideta. Kosilo bi res rada imela v družinskem krogu, popoldan pa kar pridita. Vem, da si to želi tudi Štef.« Naslednjo nedeljo zjutraj je Gela vstala zelo zgodaj. Postorila je še to in ono po hiši, pomolzla obe kravi in Mirka poslala v mlekarno, da je oddal mleko. »Danes boš šel k maši brez mene, nekdo mora ostati doma.« »Ne bom šel, danes že ne. Želim ga takoj, ko bo stopil iz avta, objeti. To mi bo vsemogoči verjetno odpustil.« Mirko je storil vse, kar mu je Gela naročila. Ko je končal, se je naslonil na ograjo pri cesti in čakal. Sosed Gusti ga je večkrat prišel pogledat, ga kratkočasit. Tudi sosed čez cesto, Sabol, je večkrat zaklical: »Pojdi, usedi se malo, saj bo prišel, tudi če ne boš visel na ograji.« Mirko se je delal, kakor da ga ne sliši. Samo zamahnil je z roko, češ, daj mi že enkrat mir. Malo se je zamislil. Mogoče pa ima Sabol prav. Šel bom malo naokrog, pogledal prašiče in teličko. Bo že prišel. Aja, še vrata bom odprl, da mu ne bo treba stopiti iz avta in se bo pripeljal na dvorišče. Ko je tako razpredal in že do polovice odprl vrata na dvorišče, je zaslišal tam nekje pri Emilu hrup, ki ga lahko povzroči samo osebni avto. Skočil je na cesto, pogledal dol po vasi in zagledal velik avto, srebrne barve, ki se je bližal z veliko hitrostjo. To že ne more biti Štef, saj se pri takšni hitrosti ne more ustaviti pri naši hiši. A glej ga zlomka. Ko je pogledal na tablico, je bila le ta črna in ne bela. Torej je le tujec. Če ni oni smrkavec iz Malega Kobilja, ki mu je povozil petelina in odpeljal najmlajšo hčerko in je prav tako v Franciji, potem mora biti Štef. Avto je upočasnil in se počasi ustavljal. Mirko je stekel do vrat in jih odprl do konca. Avto je hupajoč zapeljal na dvorišče. Ko je Gela zaslišala zvok troblje, je pritekla iz hiše in si s predpasnikom, ki si ga je pozabila sleči, brisala solze. »Pridi, Gela, pridi!« je zaklical Mirko in stopil k avtu. Vrata so se odprla in iz avta je stopil Štef. Videlo se je, da je zajokal že, ko se je pripeljal v vas, sedaj pa so čustva planila na plan. Objel je očeta in ko je pritekla še mama, se kar nekaj časa niso mogli ločiti. Bili so brez besed, samo jokali so, vsi trije. S strani se jim je približala, čisto tiho in ponižno, Štefova žena. Štef je stopil korak nazaj, a je še vedno držal starša. »To je moja žena, Dragana,« jo je predstavil, »v avtu sta še oba otroka, Dragan in Carol. Pridita, otroka, stopita sem in pozdravite dedka in babico.« Dragan in Carol sta plaho odprla vrata in stopila k očetu. Gela je objela snaho, a ko je zagledala otroka, se je raznežila. »Tako sem vesela. Pridita, otroka, da vaju objamem.« Otroka sta se stisnila k očetu in se nista premaknila. »Ne jezite se, mati, ne poznata vas še. Se bosta že navadila. Z očetom morata z njima govoriti slovensko, ker prekmursko ne razumeta. Doma govorimo francosko, srbsko in slovensko. Si lahko kar mislite, kako se pogovarjata med sabo.« »Pridite,« se je v polomljeni slovenščini oglasil Mirko, ki je še vedno objemal snaho. »Boste videli, kaj je spekla vaša stara mama. Vendar boste posladek dobili le, če boste pojedli kosilo. Ker pa je do kosila še nekaj časa, si lahko privoščimo kavico. Ne skrbita, prava kava je, teta Micka jo je kupila v Avstriji.« »Kako sta kaj teta in stric?« je vprašal Štef, medtem ko so šli v hišo. »Prišla bosta popoldan. Komaj čakata, da te pozdravita. Dvajset let je le dvajset let,« ga je Mirko, tako da ga je rahlo porinil, spustil v hišo. Stopili so v kuhinjo, ki se od Štefovega odhoda ni prav nič spremenila. Na desni strani, takoj za vrati, je bila krušna peč in Štef si ni mogel kaj, da je ne bi pobožal. Kakšen kruh je znala speči njegova mama. Kar videl je, kako je velik, trikilogramski hlebec vzela iz peči, ga potežkala in obrnila, da je spodnji del bil zgoraj, ter ga s krpo obrisala. Ker je tako dolgo moledoval in prosil za krajec, je z nožem na spodnjem delu naredila križ in mu odrezala krajec. Iz kruha se je še kadilo in mama ga je vedno znova opozarjala. Nikar ga še ne jej, bolel te bo trebuh. A je ni poslušal. Skorjica je bila tako mamljiva, da se ni mogel zadržati. Takoj za krušno pečjo je bil štedilnik na drva, na katerem se je ničkolikokrat pekel, ali kot so rekli pri njih, pajal kruh. Najprej si ga namazal s česnom, nato pa še z mastjo. Omamno. Za vrati, na levi strani, je stala kredenca in poleg nje komoda, na kateri je stal radio z imenom Triglav. Še malo dalje od komode se je začela klop, ki je bila kotna ter miza s predalom, v katerem je bil jedilni pribor. Štef je bil radoveden, če ima njegov oče še vedno isto žlico, ki jo je prinesel iz taborišča v Nemčiji. Za nič na svetu ni želel jesti z drugo žlico, čeprav ga je Gela vedno kregala, naj vendar že pozabi na to prekleto Nemčijo. Nikoli, je odgovarjal. Ne bom pozabil ljudi, ki so me imeli za žival in ne za človeka. Nikoli jim ne bom odpustil. Zato bom jedel z njihovo žlico. Na drugi strani mize so bili še trije stoli, tako da je okrog mize lahko sedelo, če so se vsaj malo stisnili, sedem ljudi. Če je bilo več otrok, jih je lahko sedelo tudi osem. Lesena tla, ki jih je zribal Mirko, čeprav je imel samo eno roko, so se kar svetila od čistoče. Gela je bila upravičeno ponosna. »Sedi za mizo, sin moj, kamor želiš, samo ne na očetovo mesto. Verjetno se še spomniš, da tega ne mara. Posedi družino.« Otroka sta se usedla k steni, bližje oknu, Dragana nasproti Štefu, ki je sedel na levi očetovi strani. Gela je skuhala kavo, ki so jo pili vsi, razen Mirka. Za trenutek je prisedla k Dragani, pobožala otroka po glavi in se vrnila k štedilniku. »Kako lepo diši, mama. Kaj bo za kosilo?« »Goveja juha in pohani piščanec. Na koncu pa to, kar si vedno imel rad. No, ugani!« »Orehova potica bo. Je res?« »Še dobra ura je do kosila. Daj, Štefan, pripoveduj nama, vse bi rada vedela. Kajne, Gela?« »V eni uri to ne bo mogoče. Nič hudega, ostalo nam bo še ogromno časa. Tudi tvoja teta in stric bi verjetno rada zvedela, kako je minilo tvojih dvajset let.« Oče in sin sta se pogovarjala, se tu in tam zaasmejala, Mirko je Štefa objel in ga potegnil k sebi. Tudi poljubil bi ga, vendar mu je bilo nerodno. Moški pač, si je dejala Gela, ko ju je opazovala. Na mizo je začela dajati krožnike. Dragana je vstala, da bi ji pomagala. »Hvala, ljubica, danes ne. Mogoče kdaj drugič. Prvič si pri nas in tako naša gostja.« Iz mize je potegnila predalnik, v katerem so bile žlice, vilice in noži. Ko je Gela jemala iz predala žlice, je Dragana vzela vilice in nože in jih podala Geli. »Hvala, zelo si prijazna. Štef, ponosen bodi, dobro ženo imaš.« »Res je mama, zelo dobro se razumeva,« je rekel Štef in nežno pogledal Dragano. Postalo ji je nerodno, zato se je takoj posvetila otrokoma. »Tako, juha,« je dejala Gela, ko je jušnik položila na sredo mize. »Postrezite si, prosim!« Dragana je vzela zajemalko, napolnila krožnike in počakala. Ni poznala običajev, zato ni vedela, ali pred jedjo molijo. Takoj je izvedela. Oče je bil tisti, ki je začel molitev in se zahvalil bogu za milost, da lahko užijejo njegove sadove. Danes pa se mu ni pozabil zahvaliti, ker je v njegovo hišo pripeljal srečo, ker je lahko po dolgem času videl svojega sina, prvič tudi snaho in vnuka. »Dober tek,« je rekel na koncu. To je bil znak, da s kosilom lahko začnejo. Najprej so se vsi zahvalili za molitev. Ko je Štef z žlico zajel juho in jo ponesel k ustom, so se vhodna vrata sunkovito odprla, tako da je kar zaropotalo. Na kuhinjskih vratih se je pojavil miličnik, ki ga Štef ni takoj spoznal. Šele ko je pozdravil, je vedel, kdo je. Riter. Saj to ni res! Le kaj dela tukaj? Riter je stopil do mize in medtem ko je gledal Štefa naravnost v oči, dejal: »Štefan Ternar, v imenu ljudstva ste aretirani. Prosim, vstanite, pridite do mene, obrnite se in dajte roke na hrbet.« Riter je iz miličniške torbe vzel lisice in jih pokazal Štefu. Miličnik, ki ga Štef ni poznal in je šele zdaj stopil v kuhinjo, je stopil do Riterja in mu nekaj prišepnil. »Tiho bodi, aretacijo bova naredila, kot je treba. Po predpisih.« »Ampak otroka ...« je še enkrat poskusil mlajši miličnik. »Me sploh ne zanima. On je kriminalec in kot takšen si zasluži posebno obravnavo,« je bil jasen in brez milosti Riter. »Ampak ...« je skušal protestirati Štef. »Nič ampak,« se je razjezil Riter. »Vse, kar boš sedaj povedal, lahko uporabimo proti tebi. Že tako boš presedel tri leta. Če pa misliš žaliti predstavnika zakona, to lahko pripomore k povišanju kazni.« Otroka sta začela jokati, Gela je objela Dragano, Mirko pa ni niti dojel, kaj se dogaja. Zakaj je ta miličnik takšna baraba, ko pa je njegov svak Janez, Štefov stric, takšna dobričina. Odrinil je krožnik, da je juha pljusnila na mizo, vstal tako hitro, da je skoraj prevrnil mizo, in se začel dreti: »Marš iz moje hiše, baraba miličniška, marš!« Dvignil je desno, umetno roko z usnjeno rokavico, ki jo je nosil samo ob posebnih priložnostih, in zapretil miličniku. »Srečo imaš, da nimam kljuke, srce bi ti iztrgal.« Stopil je korak naprej, pljunil predse in le za las zgrešil Riterjeve čevlje. »Aja, ne morem ti ga iztrgati, saj ga nimaš, bandit hudičev.« »Zdaj pa še vi, oča. Če boste še malo razgrajali, bom prijavil tudi vas.« Prijel je Štefa, ga obrnil tako, da je bil k njemu obrnjen s hrbtom, in mu nadel lisice. Otroka sta začela še glasneje jokati, oklepajoč se mame, ki ju je neuspešno tolažila. »Gremo!« je skomandiral Riter, pogledal mlajšega kolega, pomignil z glavo proti vratom in potegnil Štefa za komolec, da ga je zabolelo v zapestju. »In da mi vsi ostanete v hiši!« se je še enkrat zadrl, odprl in takoj zaloputnil vrata za seboj in odkorakal na dvorišče. Porinil je Štefa, da je kar padel v avto, sodelavcu rekel, naj se usede poleg uklenjenega, sam sedel za volan in odpeljal. Janez in Micka sta se pripeljala pozno popoldan in vesela ter polna pričakovanj stopila iz avta. Janez se je nasmejal, ko je na dvorišču zagledal velik francoski avto. Pa mu le gre boljše kakor nam, je dejal Micki. Pridi, komaj čakam, da ga objamem. Čeprav nikoli ni rad tekel, se je kar zagnal po trnacu, ki se je vil vzdolž cele hiše. Stopnice je kar preskočil. Tega v normalnih okoliščinah ne bi niti poskusil. Micka ga je komaj dohajala, saj je tako rekoč kar vdrl v hišo in že na pragu kričal: »Kje si, moj Štef? Pridi, da te stisnem, porednež.« Ko se je znašel med podboji kuhinjskih vrat, mu je postalo jasno, da nekaj ni v redu. Mirko je nemo sedel za mizo, s pogledom uprtim proti oknu, kakor da nekoga išče, ali pa čaka, da se bo vrnil. V kot so se stisnili Gela in Dragana z otrokoma. Janez je obstal kot vkopan in Micka, ki je pritekla za njim, se je kar zaletela v njega in ga potisnila v kuhinjo. Hotela ga je okregati, češ, naj vstopi, a je tudi ona obstala med vrati z odprtimi usti. Prestrašeno, radovedno in polna pričakovanj, je komaj izdavila: »Kaj se dogaja? Je kaj narobe?« Ozrla se je po kuhinji in opazila, da ni Štefa. »Kje je Štef?« jo je s vprašanjem prehitel Janez. Gela, ki se je že malo umirila, je znova zahlipala. Vstala je, čez kuhinjo stopila do sestre, jo objela in komaj izustila: »Micka, če kdaj, bomo sedaj potrebovali tvojo in Janezovo pomoč. Druge pomoči ne bo. Le poglej ta nebogljena otroka, ki se komajda zavedata, kaj se dogaja, Štefova žena pa je po mojem mnenju doživela živčni zlom.« Na kratko jima je razložila, kaj se je zgodilo. »Saj to ne more biti res. Gotovo je prišlo do pomote. Si spoznala miličnika?« je vprašal Janez. »Jaz ga poznam, vendar ne vem, kako se piše. Visoke postave je in temnih las,« se je oglasil Mirko. Janez je pogledal ženo. »Prekleto, Riter je bil. Ta nesramnež. Nikoli ga nisem maral. Le kako je izvedel, da pride Štefan domov?« »Rekel je, da bo odsedel svoja tri leta,« je Mirko jezno udaril z umetno roko po mizi. »Po dvajsetih letih? Zdaj ne dobiš takšne kazni niti za krajo avta.« Še vedno z otrokoma v objemu, je pri mizi mirno sedela Dragana. Janez je stopil k njej, se predstavil in predstavil tudi Micko. »Toliko je pripovedoval o vas, da mi je včasih že šel na živce. Vedno je govoril; najboljša teta, najboljši stric, ne bom se jima mogel oddolžiti za vse, kar sta storila zame.« »Vedno je rad pretiraval,« je Gela objela Dragano in po licu ji je spolzela solza. »Lepa otroka imaš, Dragana. Verjemi, da bova z Janezom storila vse, da se njun oče kmalu vrne.« Janez se je usedel k Mirku in ga potrepljal po ramenu. Skušal ga je potolažiti, vendar ni našel primernih besed. Nekaj časa so sedeli v tišini, le otroka, ki sta malo oživela, sta dajala vtis, da je vse v redu. »Tako bomo naredili,« je kar naenkrat dejal Janez, vstal in se obrnil proti ženi. »Micka, ti boš ostala pri sestri, midva z Mirkom pa se bova odpeljala v Lendavo na postajo in skušala rešiti, kar se rešiti da. Upam, da bom Riterja pregovoril, da ga izpusti, saj ima navsezadnje vse potrebne dokumente. Hudiča, bila sva vendar sodelavca. To bi moralo nekaj pomeniti. Se vam ne zdi? Pridi, Mirko, da ne bova pozna.« Mirko je pogledal Janeza, počasi vstal in mu pokimal. S klopi je vzel kapo, si jo poveznil na glavo in se odpravil proti vratom. »Suknjič ne pozabi,« ga je opomnila Gela. Mirko je jezno zamahnil z roko, šel k obešalniku in vzel suknjič. Še vedno ni spregovoril niti besede. V Lendavo sta prispela dokaj hitro. Janez je parkiral za postajo milice, tik ob osnovni šoli. Ko sta stopila na postajo, ju je pozdravil Janko, ki je v nasprotju z Janezom še vedno vztrajal v tej službi. Telefoniral je in pokazal proti klopi v kotu, pokril z dlanjo slušalko in dejal: »Sedita, takoj bom!« Janez je Mirka tolažil, češ, ne bodi žalosten, vse se bo uredilo, a je sam postal skeptičen, saj bi morala biti na postaji tudi Riter in Štefan. Stopil je v sosednjo pisarno, vendar je bila prazna. »Razumem, razumem, hvala, bom uredil. Na svidenje,« je Janko končal telefonski razgovor in ogovoril Janeza. »Kaj te je prineslo k nam, Janez? Iščeš koga? Vidim, da te zanima, če je kdo v komandirjevi pisarni. In kdo je s teboj? Veš, da ne maramo takih obiskov. Povej tovarišu, naj počaka v čakalnici.« »Kje je Riter?« je zlovoljno vprašal Janez. »Vidim, da ga ni na postaji. To pa je oče Štefana Ternarja in dokler ne bova dobila pravih odgovorov, ne bova šla iz pisarne. Še enkrat te vprašam; kje je Riter?« »Zveniš, kakor da mi groziš, Janez. Tega pri tebi res nisem vajen. Umiri se malo, no. Glede Riterja pa tako, ... saj ni nobena tajna.« Obrnil se je k Mirku. »Aretirat je šel vašega sina, tovariš. Čeprav sem ga kar nekaj časa prepričeval, naj tega ne dela. Bil je jezen kot ris. Za seboj je povlekel še Jožeta, ki sicer ni želel iti, vendar mu je Riter grozil z disciplinsko kaznijo.« »Da je bil Štefan aretiran, že veva. Mene, oziroma njegovega očeta, zanima, kje je zdaj. Nekoč smo aretirance pripeljali na postajo. Menda Riterju ne hodi kakšna hudobija po glavi.« »Kaj mu hodi po glavi, jaz resnično ne vem, vem samo to, da sem mu odsvetoval to aretacijo. Da še po dvajsetih letih lahko nekoga tako sovražiš kot on Štefana, si jaz ne morem predstavljati. Marsikaj je drugače, Janez. Osumljence še vedno pripeljemo na postajo in naredimo zapisnik, tiste pa, ki pobegnejo iz zapora, se takoj odpelje nazaj. To je storil tudi Riter. Štefana je odpeljal v Mursko Soboto. Koliko je meni znano, bo že danes večerjal na Dobu.« »Še eno prošnjo imam, Janko,« je Janez sklenil roke, kakor da se pripravlja na molitev. »Želim ti pomagati, lahko mi verjameš. Ampak slutim, da ti tokrat ne bom mogel. Vem, kaj me boš prosil. Želiš, da pokličem v Soboto. Se mogoče motim?« »Ne, ne motiš se. To uslugo mi moraš narediti. V imenu Štefanovega očeta te prosim. V imenu najinega prijateljstva, Janko. Sva prijatelja?« »Seveda, kar se mene tiče, se glede tega ne bo nič spremenilo, a verjeti mi moraš; ko bom poklical in to bom naredil zaradi tebe in povedal, kaj želim, bom vljudno opomnjen, da se me to nikakor ne tiče, jutri pa lahko pričakujem disciplinski postopek.« »Kaj če pokličem jaz? Lahko se boš branil, da si bil v to prisiljen in s tem opereš krivdo s sebe.« »Bodi resen, Janez. Dolgo te več ni v milici in mlajši pojma nimajo, kdo si. Na ta način ne bo šlo. Oba bova nosila del krivde. Kot sem ti obljubil; poklical bom sam, le opozorim te naj, da ne pričakuj ničesar.« »Dobro, naj bo, pokliči,« se je vdal Janez in sedel poleg Mirka, ki je nemo sedel in poslušal, ali se sploh obeta kakšna rešitev. Janko je globoko vdihnil, zavedajoč se, da bo lahko jutrišnji dan zanj usoden. Toda tovarišu je vendar potrebno pomagati. Saj je komandir dober človek in bo razumel. Tudi z Janezom se zelo dobro razumeta. Tako je modroval, preden je zavrtel prve številke. Ko je dobil zvezo, je Janez kar poskočil in stopil do Janka. Želel je slišati, kaj bo rekel glas na drugi strani. Janko ga je prijateljsko odrinil in mu odkimal, kar je pomenilo; pusti me pri miru, saj vendar vem, kaj delam. Pogovor je bil kratek. Na drugi strani telefonske žice je bil na srečo Jankov dolgoletni prijatelj. Janko je povedal, za kaj gre in da naj ne pove Riterju za njegov klic. Oddolžil se mu bo, ko se bosta srečala. »So ga že odpeljali? Kaj pa Riter? Je še tam?« Ko je dobil vse odgovore, se je vljudno zahvalil. »Sam si slišal, Janez. Odpeljali so ga, Riter pa se tudi pelje proti Lendavi in za ta klic ne bo izvedel prav nihče. Še najmanj Riter. Upam, da se razumeva!« je rekel Janko ter si vidno oddahnil. »Obljubim, da bom zadržal zase. Riterja lep čas ne želim videti. Niti govoriti z njim. Janko, tega, kar si storil zame, ne bom pozabil. Hvala ti.« Tudi Mirko je vstal in segel Janku v roko in dahnil: »Hvala!« V Kobilje sta se vrnila, ko je sonce že počasi zahajalo. Ženske, sicer v velikem pričakovanju, so bile že bolj sproščene, tašča in snaha sta se spoznavali, Micka se je posvetila otrokoma. Ko so na dvorišču zaslišale zvok motorja, so pritekle in brez besed in vprašanj čakale, kaj bosta povedala Janez in Mirko. To, kar sta povedala, jih je spet spravilo v slabo voljo. »Kaj pa zdaj?« je vprašala Gela. »Tri leta? Saj niso normalni! Le zakaj je moral priti domov? Le zakaj?« »Gela,« je Micka objela sestro. »Vem, da se bo slišalo čudno, a v ponedeljek bom spet poklicala Berdena. Skoraj ne morem verjeti, da bi se on in vsi pravniki, s katerimi je govoril, zmotili.« Minil je teden. Vsi poskusi, da bi Micka priklicala sošolca v Ljubljano, so bili neuspešni. Čeprav ji je predsednik lendavskega sodišča zatrjeval, da je pravica na Štefovi strani, ji to ni zadoščalo, niti je ni potolažilo. Janez je poklical v zapor, kjer so potrdili, da je zapornik Štefan Ternar pri njih. Drugih informacij, razen tega, kdaj so obiski, ne dajejo. Čez dva tedna je uspešno priklicala Berdena. »Jože, oprosti, da te nadlegujem,« je previdno začela. »Lepo te je slišati, Micka. Sploh me ne motiš. Tajnica mi je povedala, da me kličeš že deset dni. Bil sem v tujini na kongresu pravnikov. Povej mi, je kaj novega pri vas?« »Se spomniš, Joško,« tako so ga klicali v šoli, »na mojo prošnjo, glede zastaranja?« »Gre za Gelinega fanta, kajne? Spomnim se, seveda. Je fant, kako mu je že ime? ...« »Štefan,« je dejala Micka. »Da, da ... je že prišel domov?« »Prišel je, vendar so ga še isti dan aretirali in ga odpeljali v zapor. Pravijo, da mora odsedeti celotno kazen,« se je skoraj razjokala Micka. Na drugi strani je nastopila tišina. »Si še na zvezi, Joško?« Še nekaj trenutkov tišine. »Sem, vendar ne morem verjeti, da je to, kar mi govoriš, res,« je tiho in vidno razočarano dejal sodnik Berden. »Kaj nam je storiti, Joško, svetuj mi, prosim, popolnoma nemočni smo.« »Takojšnjega odgovora ti ne morem dati, moraš me razumeti. Tudi mene je zelo presenetilo. Moji kolegi kar ne bodo mogli verjeti. Že vidim. Kateri dan je danes?« »Torek,« je odgovorila Micka. »Poslušaj! Ta teden se bom posvetoval s pravniki. Če imam prav, ne bo trajalo dolgo, da bomo prinesli ugodno odločitev. Vendar mora nekdo od vas priti v Ljubljano. Potrebujem čisto vse dokumente, ki jih Štefan ima. Tako bomo lažje spisali in vložili pritožbo. Ali lahko prideš? Naslednji torek bi bil idealen.« Micka je malo pomislila, nato dejala: »Pridem, nič me ne bo zadržalo, verjemi,« je bila odločna, in še vprašala: »Joško, lahko pripeljem s seboj Gelo? Zelo bi se razveselila srečanja s tabo.« »Seveda, kako da ne, dolgo se nisva videla.« »Da ne pozabim, Joško. Kje se bomo dobili in ob kateri uri?« »Dobro, da si me spomnila, jaz bi popolnoma pozabil. Ob torkih dopoldan sem na sodišču. Veš, kje je?« »Mislim, da vem. Sin Janez bo prav gotovo vedel, saj je študiral v Ljubljani.« »Potem sva to rešila. Torej v torek ... aja, še ura. Je ob desetih v redu?« »Lahko tudi prej, če je tebi prav. Ob devetih?« »Seveda. Torej ob devetih. Preden odložim, bi te prosil, pozdravi Gelo in Mirka in seveda Janeza. Na svidenje, torej,« je še dejal in odložil slušalko. Micka, ki je ves čas pogovora stala, se je usedla, počasi odložila slušalko in tiho zajokala. Še so dobri ljudje na svetu, si je dejala in se zamislila. Niti sanjalo se ji ni, kako bo vso stvar, torej pot v Ljubljano, speljala. Janez ne bo mogel iz službe, prav tako Janez mlajši ne, ki je bil učitelj, in učitelji, kolikor je njej znano, nimajo dopusta. A ne bom se vdala. Jutri je nov dan in rešitev se bo že našla. Nekaj zamisli je že imela. Ko je prišla domov, je takoj želela govoriti z Janezom mlajšim, sinom, ki so ga vsi klicali Jani. Bil je učitelj. Vendar se je takoj spomnila, da ob torkih začne s poukom ob treh, tako da ga ne bo domov prej kot ob šestih. Janez, ki je rad zamujal, je bil danes presenetljivo hitro doma. Kosilo, ki ga je pripravila že prejšnji dan zvečer, je bilo hitro na mizi. »Janez!« ga je takoj ogovorila. »Govorila sem z Berdenom.« »In kaj pravi? Lahko kaj naredimo?« je vprašal Janez in vzel zajemalko. »Seveda. Zbrati moramo vse dokumente, ki jih je dobil Štef, in se odpeljati v Ljubljano. Prepričana sem, da bo hitro, kakor bo le mogoče, Jože spisal pritožbo.« »Če bo vse šlo preko pošte, se bo kar vleklo.« »Nič ne bo šlo s pošto. To res ne bi imelo nobenega smisla. Naslednji torek bomo šli v Ljubljano. Z Jožetom je že vse dogovorjeno. Dobimo se na sodišču. Samo še en problem imamo.« »Kako priti v Ljubljano?!« je zaskrbljeno rekel Janez. »Se motim?« »Ne motiš se. Potrebujemo voznika. Si mogoče naslednji torek prost?« »Predavanja imam skoraj vsak dan, tako da bom lahko jaz zelo malo pomagal. Boš šla sama?« »Gela gre z mano.« »Glede na vse, kar se je zgodilo, se dobro drži. Pot v Ljubljano ji bo prav dobro dela. Si že vprašala Janija, če lahko vozi?« »Danes in v četrtek dela popoldan. Ko bo prišel, ga bom vprašala. Dvomim, da se lahko do treh, ko začne delati, vrnemo iz Ljubljane.« Jani se je vrnil okrog sedmih. Ponavadi je šel takoj v svojo sobo, a ga je mama prestregla že na hodniku. Stopila sta v kuhinjo. »Je kaj narobe?« je zanimalo Janija. »Ne, sploh ne. Vse je v najlepšem redu. Samo nekaj je ...« »Torej je vseeno nekaj narobe?« se je zasmejal. »Sedi, prosim te! Nekaj te moram vprašati. Ne gre za tebe, ali kogar koli iz družine, gre za Štefa.« »So ga izpustili?« »Na žalost še ne, vendar upam, da ga bodo kmalu. A potrebuje našo pomoč. Veš, govorila sem z Jožetom, saj ga poznaš, Berdenom. Pomagal bo, kot je že enkrat, vendar moramo v Ljubljano. Naslednji torek.« »Domnevam, da naj bi te peljal jaz.« »Če lahko, bi bila zelo vesela. Tudi Gela bo šla.« Jani se je malo zamislil in dejal: »Mislim, da bi šlo, če bi šli zelo zgodaj in bi se vrnili do treh, da ne bom zamudil k pouku.« »Ob devetih moramo biti v Ljubljani, na sodišču. Saj veš, kje je to, kajne?« »Seveda. To ni problem. Edino takrat se ne bo izšlo, če se bosta predolgo zadržali. In pojesti bo treba kaj.« »Sendviče bomo imeli s seboj, ne dvomim pa, da moja sestra ne bo kaj pripravila. Kaj praviš na pohanega piščanca? Tako imamo lahko kosilo v avtu.« Teden je bil zelo hitro naokrog. V Ljubljano so krenili zgodaj, ob petih zjutraj, saj so si morali vzeti nekaj časa za rezervo. Saj je Janez vedno govoril; če se ti zelo mudi, kreni eno uro prej. Gela je prespala v Lendavi, tako da niso imeli še ene poti več. Čeprav je Jani vozil po predpisih, raje počasi, kakor hitro, je bilo Geli slabo, kajti na vožnjo z avtom ni bila navajena. V Ljubljano so prišli kakšne pol ure prej, tako da sta Gela in Micka imeli še nekaj časa, da se opogumita pred vstopom v mogočno zgradbo sodišča. Jani ni stopil iz avta. »Skočil bom na fakulteto, če sem že v Ljubljani.« »Kako je bilo?« je vprašal Jani, ki je Gelo in mamo počakal pred sodiščem. »Joško pravi, da bo napisal pritožbo in da bo Štefan na prostosti v mesecu dni,« je zadovoljno dejala Gela in prijela Janija pod roko. »Utrujena sem in glava me boli, komaj čakam, da pridem domov.« »Časa imamo dovolj, še ustavimo se lahko kje. Ne tja, teta, moral sem parkirati v Miklošičevi,« je rahlo potegnil za sabo Gelo. »Kaj pa ti praviš, mama?« »Mislim, da bo trajalo malo dalj časa. Bojim se, da naju boš moral pripeljati še enkrat.« »Z veseljem, a ne pozabi. V poštev prideta samo ponedeljek in četrtek.« Pot domov je bila mirna, prometa skorajda ni bilo. Ustavili se niso, ker Gela ni želela. Jani je, tako kot je načrtoval, pravočasno prišel v službo. Vsi sorodniki so si za kratek čas oddahnili. Štefova žena in otroka so se odpeljali nazaj v Francijo. Po njih je prišel Draganin brat. Tudi on je bil zelo presenečen. »Ne bodite žalostni,« je tolažil Gelo, Mirka, Dragano in otroka. »Verjamem, da ga bodo kmalu izpustili.« Minilo je štirinajst dni, a sodnik Berden se še vedno ni oglasil. Micka je za mnenje, ker je bila že zelo neučakana, vprašala moža Janeza. »Kaj misliš, kaj se vendar dogaja?« ga je spraševala. »Misliš, da je pozabil?« »Ne verjamem,« jo je potolažil Janez. »Če je obljubil, bo pomagal, toliko ga že poznam. Sem te opozarjal, da sodni mlini, ko je potrebno nekoga oprostiti, meljejo zelo počasi.« »Vem, ja, saj vidim v službi. Predsednik, mimogrede, pozdravlja te, je včasih, tudi ko koga obsodi, zelo žalosten.« »Micka, telefon,« je iz sosednje pisarne zaklicala Magda Nemec. »Kdo je?« je zašepetala, ko je prijela za slušalko. Magda je samo skomignila z rameni in vljudno nehala udarjati po tipkah pisalnega stroja. Bil je Joško, sodnik. »Kako sem vesela, da te po dolgem času slišim,« je iskreno dejala Micka. »Saj nisi dvomila vame, kajne?« se je pošalil. »Kje pa, saj vem, kako počasi gre vse to. Za nas prepočasi. A sedaj, ko si poklical, imam upanje. Saj se ne motim, kajne?« »Veselo novico ti moram povedati. Pritožba je vložena in vsi pravniki, ki jih poznam, so istega mnenja. Zgodila se je krivica.« »Hvala, Joško. To moram nujno povedati Geli. Kdaj bomo lahko šli po njega?« »Kmalu, vendar bo Gela še enkrat morala priti v Ljubljano. Podpisati bo potrebno prošnjo, ki jo bo uradno vložila ona. Nato bo prošnja romala na višje sodišče, ki bo razsodilo, da je zadeva, zaradi katere je bil obsojen Štefan, zastarala. Prej bomo vložili prošnjo in pritožbo, prej bo zunaj.« »Dvomim, da bo to prej kot v dveh tednih,« je razočarano dejala Micka. Zavladala je tišina. »Joško, si še tam?« »Da, še sem na zvezi. Samo razmišljam, kako bi ti naj povedal, da se lahko zadeva zavleče še za nekaj časa.« »Več kakor dva tedna?« »Mislim, da ne bo zunaj prej kot v mesecu ali mesecu in pol.« »Ampak več kot mesec dni je že nezakonito zaprt,« se je morala usesti Micka, »še dalj časa.« »Glej, moraš mi verjeti,« je dejal glas na drugi strani žice, »res bi te rad potolažil, a to so dejstva. Prej ne bo šlo. Že to, da smo prišli tako daleč, je uspeh.« V pisarno je vstopil predsednik sodišča in ko je videl Micko, kako so ji tekle solze po licih, se je obrnil in jo pustil samo. Nič ni mogel storiti. Micka se je zbrala, skušala skriti čustva in dejala: »Že v redu, Joško. Geli bom skušala razložiti, kaj je še potrebno storiti, samo to mi še povej ... kdaj morava priti v Ljubljano?« »Kadar koli. Če mene ne bo, bo Gela dokumente podpisala pri moji tajnici. Vseeno upam, da se bomo srečali.« »Tudi jaz, Joško. V imenu Gele te lepo pozdravljam.« Odložila je slušalko in nemo obsedela. Magda, ki se je pravkar vrnila z obravnave, ji je roko položila na rame. »Slabe novice?« jo je vprašala. »Tako, tako,« je dejala, vstala in odšla v svojo pisarno, kjer jo je že čakal sodnik. »Boš lahko pisala na obravnavi?« jo je prijazno vprašal. Pokimala je. Na pot so se Micka, Gela in Jani odpravili še enkrat. Tajnica na sodišču je bila zelo prijazna. Opravili so zelo hitro in ker je bila Geli zelo všeč, je liter bučnega olja, ki ga je prinesla Jošku, dala kar njej. »Ne bi bilo treba,« je dejala. »Z največjim veseljem. Sodniku pa povejte, da tudi njega čaka presenečenje, a bo moral priti domov.« »Domov?« je bila presenečena tajnica. »Kam domov?« »Ja, v Prekmurje vendar,« ji je odgovorila Gela, se zasmejala in ji pomahala, medtem ko je zapirala vrata. »Na svidenje!« Nekega lepega sončnega dne je na sodišču v Lendavi zazvonil telefon. Slušalko je dvignil predsednik sodišča. Nekaj časa je poslušal, prikimaval in odkimaval, zamomljal in na koncu čez nekaj trenutkov dejal: »A ti si tisti, ki je našim miličnikom in sodnikom zagrenil življenje, kajne? Če že sprašuješ po tvoji teti, ki je mimogrede prekrasna ženska, kar boš upam znal ceniti, je tukaj, zraven mene. Ti jo mogoče dam na telefon?« se je še malo poigral z njim, pogledal Micko in ji pošepnil: »Nečak.« Kar skočila je s stola in pograbila slušalko in se s pogledom že vnaprej opravičila predsedniku, ki je iz vljudnosti zapustil pisarno. »Štef, oh, Štef, kako sem vesela, da te slišim.« »Tudi jaz, teta, tudi jaz sem vesel. Tudi novica, ki vam jo sporočam, je dobra. V nedeljo bom zunaj. Danes sem dobil odločbo. Ne bo mi treba pobegniti, ha, ha, ha,« se je zasmejal. »Kako sem vesela, da to slišim. Tudi tvoja starša bosta, to mi že lahko verjameš. Te dolge tri mesece sta zelo trpela.« »Vem, ja. Že drugič. Obljubim, da jima ne bo potrebno nikoli več,« se mu je zatresel glas. »Teta, imam veliko prošnjo. Lahko kdo pride po mene? Nobenega prevoza nimam.« »Seveda, ne skrbi. Jani že nekaj časa govori, da bo šel on po bratranca, a mislim da ima neko tekmovanje v košarki. Povedala bom Janezu. Namesto na obisk k moji sestri, bo šel po tebe. Mislim, da z velikim veseljem. Skoraj bi pozabila. Kdaj mora priti?« »Ob desetih bom že pred zgradbo zapora. Lahko vas še nekaj prosim?« »Seveda, kar povej.« »Lahko stopite in poveste očetu in mami? Seveda, če vam ni težko.« »Ne bodi smešen. Popoldan, takoj po kosilu se bova odpravila. Komaj čakam, da jima sporočim veselo novico.« »Hvala, teta, se vidimo v nedeljo. Mahajo mi že, da moram končati. Še enkrat hvala.« Popoldan, takoj po službi, sta se Micka in Janez odpeljala na Kobilje. Novice sta se Mirko in Gela razveselila kot mala otroka. »Končno!« je jokaje z obrazom, zakopanim v dlani, zahlipala Gela. »Grdoba nesramna!« »Kdo je grdoba, Gela? Saj se je vse dobro končalo,« jo je pogledala Micka. Gela se je obrnila k Janezu. »Tisti miličnik, tvoj prijatelj je kriv za vse. Baraba.« »Nikoli ni bil moj prijatelj, samo sodelavec. Nihče ga ni maral. Bom mu že povedal svoje,« se je razjezil Janez. »Ni potrebno govoriti z njim, Janez. Nič ne bo pomagalo, razen da se mu boš vedno v velikem loku izognil. To bo za njega največja kazen,« ga je skušala pomiriti Micka. »Prav imaš, bolj mešaš drek, bolj smrdi.« Zasmejali so se. »Mislim, da je to potrebno zaliti,« je Mirko vzel z mize vrč in se odpravil v prostor, v katerem je imel majhno mizarsko delavnico in luknjo, globoko kakšen meter in pol, kateri je rekel klet. V luknji je bil majhen, tridesetlitrski sodček, v katerem je bilo še nekaj šmarnice. »Malo se vleče, se ti ne zdi?« je rekel Janez, ko so nazdravili. »Mogoče sem prepozno pretočil, ampak za mene je to trenutno najboljše vino na svetu.« »Na zdravje!« so zaklicali v en glas. Prišla je tako težko pričakovana nedelja. Janez in Micka sta pripeljala Štefa pozno popoldan v njegovo rojstno vas, Kobilje. Zbrali so se vsi njegovi sorodniki, strici, teta in bratranci. Vsi so ga vabili, naj jih jutri, če ne jutri, pa enkrat v tem tednu, obišče. »Nič vam ne morem obljubiti,« jim je odgovarjal, »jutri grem v Lendavo. Če bom uspel dobiti zvezo s Francijo, se bom skušal vrniti čim prej. Rabil bom prevoz do Lendave. Gre mogoče kdo na delo v kakšno tovarno?« »Jaz,« se je oglasil stric Peceli, »delam v Mehaniki. V tovarni moram biti že ob šestih. Boš lahko vstal tako zgodaj?« »Seveda,« je dejal in pogledal Janeza, »stric, lahko pridem tako zgodaj k vam? Pošta še ne bo odprta.« Janez je odobrajoče pokimal in nadaljeval razgovor z Mirkovim bratom, ki je bil mizar. Naslednji dan, v ponedeljek, ko je Štef prišel v Lendavo, so ga že vsi nestrpno čakali. Vsi so se odpravljali v službo, Štef pa je ostal sam in počakal, da odprejo pošto. Že ob osmih je dobil zvezo s tovarno in ženinim bratom. Obljubil mu je, da bo prišel po njega že danes. Pove naj mu le, v katerem mestu je. Jani je prišel domov ob enih. Štef se ga je zelo razveselil. Toliko sta si imela povedati. Štef mu je skušal povedati vse, kar se mu je v teh letih zgodilo. Jani je samo sedel in požiral njegove besede. Saj se sliši kot roman, mu je dejal Jani, ki je bil velik ljubitelj knjige. Kmalu, malo po tretji uri, sta prišla tudi Micka in Janez. Tudi onadva sta umirala od radovednosti. »Si dobil zvezo s Francijo?« »Si govoril z ženo?« »Kdaj pridejo po tebe?« so kar deževala vprašanja. »Danes, samo ne vem točno kdaj.« »Danes? Saj nisi resen. Saj bo tisti, ki pride po tebe, moral prespati.« »Ne, res moram danes domov. V tovarni so bili zelo prijazni in mi dali nekaj, kaj nekaj, kar precej časa, da se lahko vrnem in moja dolžnost je, da jih ne razočaram.« Tako so še nekaj časa kramljali, nekaj časa je govoril Štef in pošteno nasmejal Janeza s pripovedovanjem, kako je pobegnil iz zapora, Janija pa je zelo zanimalo, kako debelo je pogledal možakar, ko je v svoji garaži zagledal ukraden avto. Štef pa je spraševal o starem mojstru, o miličniku Riterju, kateremu je zelo zameril, maščevati pa se mu ne želi. Pred hišo se je ustavil avto. Potrobil je. Vsi so pogledali skozi okno. »Čedo je,« je kar poskočil Štef, »sem vedel, da bo prišel. Kar obljubi, tudi naredi.« »Kdo je Čedo?« je vprašal Jani in stegoval vrat, da bi bolje videl. »Ženin brat.« »Povabi ga, prosim, v hišo. Mora se osvežiti in nekaj pojesti,« je rekla Micka in stopila k štedilniku, »nekaj je še ostalo od kosila.« Štef je stopil do avtomobila. Izmenjala sta le nekaj besed in Štef se je počasi vrnil v hišo. »Čedo pravi, da morava takoj na pot. Lepo vas pozdravlja in upa, da se boste srečali v drugačnih okoliščinah.« »Ampak, mama ... in oče, čakata te,« je zajokala Micka, »prtljage nimaš,« je še dodala, a je ni več slišal. Stekel je do avta, se še enkrat obrnil in pomahal. So bile na njegovih licih solze? Se je Janiju samo tako zdelo? Čedo je še enkrat potrobil in speljal. Jani je dvignil roko v pozdrav, ko je bil avto že za vogalom. Malo je postal, se obrnil in vrnil v hišo. Op. Po resničnih dogodkih. Imena in posamezne okoliščine so spremenjene v namen neprepoznavnosti resničnih oseb.