T



/s
ZALOŽIL IN NA SVETLO DAL
UREDIL
IT K. LEVE O. III. ZVEZEK:
PRIPOVEDNI SPISI.
V LJUBLJANI, 1884.
NAT1SM1L.A „NARODNA TISKARNA".
JURČIČEVIH
V LJUBLJANI, 1884.
založil „wm u mM® sfflajav, — mmu „samhw tiskama".
4.
KAZALO.
I. Domen. Povest, (»Slovenski Glasnik", 1864)   . 9
II. Jurij Kobila. Izvirna povest iz časov lutrovske
reformacije. (^Slovenska Vila", 1865)   . .117
III. Dva prijatelja. (»Slovenska Vila", 1865) . .17!)
IV. Vrban Smuko va ženitev. Humoristična povest
iz narodnega življenja. (»Slovenski Glasnik", 1865).......... 209
V. CJolida. Povest po resnični dogodbi. (»Slovenski
Glasnik", 1866) ....... 243
VI. Kozlovska sodba v Višnji Gori. Lepa povest
iz stare zgodovine.   (^Slovenski Glasnik",
1867)........... 265

(,,Slovenski Glasnik," 1864.)
4
1. Hlapec in gospodar.
ko si vprašal starega Oralka: „Kedaj so bili Turki poslednjič v deželi," odgovoril ti je: „Tačas, ko jih je bil privedel tisti Domen — Bog mu odpusti grehe!" In če si mu bil siten in si povpraševal dalje: „Vi, oče Oralkov, kedaj pa je bilo to", odgovoril je stari zgubani in sključeni možiček vselej : „1, kaj meniš, to jo. uže davno. Ko sem jaz pastirčeval in še bos hodil — tega je uže obilo dve menj kot sedemdeset — tačas se je bil rajnki Habjan, starega oče, drugoč oženil. Domen pa je bil prignal Turke, ko je Habjan ravno v zibeli ležal; le seštej, koliko let je uže tega." Pri taki priliki je imel Oralek navado pipico sneti iz ust, iztrkati jo ob nohet pri palci, stisniti jo mej koleni in počasi ter na dolgo praviti o Domnu — ali, kakor se to ime v litanijah bere o „Damijanu". Ko bi imel tako pamet, da bi si bil mogel Oralkovo povest zapomniti do besede, rad bi jo bil čestitim bralcem povedal po starčevem jeziku; a ker sem si jo v spominu ohranil le po vsebini, hočem jo priobčiti s svojo besedo.
— 10 —
Neka deklica v vasi * (ime nič ne de) bila je tako srečna, da je v deveto vas zaslula zavoljo svoje brdkosti. Ali ni je sreče brez nesreče, tako je tudi ona imela svoje križe in težave: manjkalo jej je posvetnega imetja. Ta napaka je edino kazila, da je niso šteli za najlepšo in da se snubač le ni hotel ter ni hotel prikazati. Kjer pa je uže jedna nesreča, vgnezdi se le prerada še druga, časih sedemkrat hujša od prve. Tako se je pripetilo tudi naši ubogi deklici, da jej je uže, ko je mladostna lepota jemala slovo, splavala deviška nedolžnost po vodi in prišel na svet posiljenček, katerega so krstili Domna, ker je ravno na sv. Kozma in Damijana dan zagledal beli svet. Mlada mati, preganjana in psovana, ni vedela kam z drobnim črvičem, ki se ni bil druzega zadolžil, kakor da se je predrznil poroditi in katerega vender nihče ni hotel pod streho.
V tej revi se je usmili Jurec, nič napečen mož, in vzame dete za rejenca. Imel je potem dečka skoraj kakor svojega. Ko je dorastel, bil mu je hlapec in na pol gospodar. Tudi materi njegovi je dal kočo na konci vasi, ko se je postarala, da jej ni bilo več delati kakor dekli.
Domen je bil čvrst mladenič, za moč vsakemu v okolici kos. Imel je boje posebno lepe črne oči, sicer pa ničesa druzega, česar iščejo ljudje, zlasti deklici na človeku, da rekajo potem: lep je. Vender svet je poreden, odkar je Adam odkrhnil jabolka. Tako so
— 11 —
tudi nekateri govorili, da ni nihče tako svetlega pogleda, kakor Domen, ako ga kdo ujezi. Tega pa ni vsakdo trdil, ker ni bilo lehko videti ga v jezi. Bil je tiha dobra duša, malo besedij je šlo njemu čez zobe, nikoli nobena nepotrebna. Edni — sosebno stari ljudje, hvalili so ga, da je moder, edni pak so oclkitnovali rekši: „ Jaz ne zaupam mnogo temu človeku; tiha voda podira jezove, pravi star prigovor." Zopet drugi so dejali: „Taki ljudje so najboljši, ako se obrnejo k dobremu; največji hu-dodejci pak, ako se nagno hudobi."
Jurec je imel tudi osemnajst let staro hčer Anko. Oralek je trdil, da ni bilo otovre dekleta v fari, ni ne poprej, ni ga ne bode pozneje, kakor je bila Jurčeva Anka. Jurcu se je v srce dobro zdelo, da bode lehko dobil zeta, kakeršnega nihče v vasi. „Cedna deklica," mislil je časih na samem, „in pa če še ni čisto gola in brez petič, taka se uže z lepo odpravi od hiše, ali pa kaj čednega dobi k hiši." Minuli predpust je uže menil, da dobode zeta, kajti povprašal je mladenič, bogat in malo in dosti ne grd za deklico. Gospodar bi se ga ne bil branil, a hči je imela nekove muhe; precej pri prvi besedi si je odpodila snubca rekši : ne morem. Jurcu odpoved ni bila po godi, tem menj, ker mu ni vedela povedati uzroka. „ Zakaj ga nečeš," godrnjal je, „bogat je, lep je, premlad ni ne on ni ti; jaz torej ne vem in ne vidim, zakaj bi se odganjal takšen ženin. Pa delaj, kakor hočeš, to ti povem, če boš imela
trmo, dobila boš trmo v zakon." Za tem se je Jurec
2*
— 12 —
jezno držal nekatere dni. Znotraj pak ga je grizlo: „Kaj, ko bi se jej kaj mlelo v glavici, kar ne gre v mojo vrečo!"
Ljudje so si šepetali skrivaj uzrok, zakaj Anka ni marala ženina. Vsi so bili skoraj ednih mislij, da ravna nespametno; gotovega pa ni nihče nič vedel, zakaj ako so tovarišice Anke same povpraševale: je li res ali ne, kar se govori, bila je vselej huda in je odgovorila: „Jaz ne vem, kaj sem komu storila, da ravno mene ne puste jeziki pri miru."
Zunaj je tema ležala vrhu gostega snega. Mraz je bilo, da se je vse umikalo v gorke izbe. Živega človeka ni bilo na vasi; le tam pa tam je rojil in lajal kakšen pes z ogla na ogel, zvest varuh gospodarjevega domovja in svoje pasje lope za hlevom. Tu in tam so bile ženske uže sedle za brenčeči kolovrat, stare matere za peč. Na konci vasi v Jurčevi hiši so tndi sedeli vsa družina, od gospodarja do pastirja, okrog velikega omizja pri kmetski večerji. Gospodar je bil danes slabe volje. Z jezo je rezal kruh, nikogar nič vprašal, nič odgovarjal; čelo pak se mu je vedno grbancilo in obrvi so mu lezle vkupe. Ko so hlapci in dekle videli, da mu nekaj ni po všeči, molčali so vsi, celo hči ni zinila besede. „Kaj mu je neki?" ugibala sta hlapca, ,,v koprivah se menda ni opekel, saj je sneg."
Po večerji pa reče Jurec družini:   ,,Nocoj ne boste predle, dekle ve! ni ne bomo vkupe molili, le
pojdite spat; ti pa, Domen, ostani malo tukaj, da ti nekaj povem."
Vsi se izmuzajo ven, toda neradi, ker je vsakega mikalo, kako bode gospodar govoril Doranu. Kaj mu bode povedal, to se jim je dozdevalo. ,,A kdo mu je jezik iztegnil," govorile so dekle mej seboj, „res, nekateri ljudje morajo klopotati! Meni se Anka smili." Hlapci pak so se pomuzovali Domnu, kakor bi mu hoteli reči: ,,Sent, za božji svet ne bi bil zdaj-le rad v tvoji koži!"
Zdajci je sedel Domen sam Jurcu nasproti za hrastovo mizo. Anka, kateri je bil oče tudi namignil, naj počaka, sedla je bila v bolj temen kraj za vrata in plaho gledala očeta. Očetov obraz in morda njena vest jej nista prerokovala ničesa dobrega. Nekoliko časa molče sloni stari Jurec na oglu in gleda po mizi. Naposled jame z ostro besedo:
„Domen! mater tvojo je vse preganjalo, nihče je ni maral. Morala bi te bila poroditi v resi, kakor divja neumna žival, in vihar bi ti bil boter in sova bi ti bila pela pesen v zibeli na dežji! A jaz sem bil tisti, ki se je usmilil, da je tebe in njo vzprejel pod streho."
„Uže dostikrat ste mi pravili o tem vi in mati moja* odgovori hlapec.
„Res sem ti jaz nekaterikrat pravil, pa vender si nisi vtisnil v glavo. Kajti sicer ne bi se bilo dogodilo, kar slišim, da se je, ko ne bi bil pozabil, da si
— 14 —
prišel brez očeta in brez pomoči v mojo hišo. Jaz sem ti iz usmiljenja dajal streho, ko si se še hoditi učil; pri moji skledi si zajemal pozneje, od mojega hleba si rezal, ničesa nisem zapiral pred teboj."
„To vem! zakaj mi pa pravite to?" odgovori hlapec Domen nejevoljen.
„Ako si kedaj šel z mojega doma, vedel si, da te čaka gotova večerja. Ako si česa potreboval, vse sem ti kupil, kakor svojemu sinu, ki mi ga je Bog vzel, — da bi ga ne bil! In ko mati tvoja ni mogla več služiti, dal sem jej svojo kočo, da osebenkuje v njej. In od tebe nisem upal druzega, samo da mi bodeš hvaležen."
„Kdo li se je predrznil reči, da nisem hvaležen?"
,,Sedem cerkva govori o nehvaležnosti tvoji — in ti si upaš vprašati me, kdo je rekel! Zares motil si me, a ne boš me dlje, vse vezi mej nama so pretrgane ; poišči si druzega, da te bo tako imel in da mu boš takisto povračal."
Čudno je bilo, kako je hlapec Domen sedel s prekrižanima komolcema na mizo uprt in srpo gledal starega gospodarja, ki mu je jeza rudila upadeno lice.
„Katera je tista nehvaležnost moja, ki sedem cerkva govori o njej ? Jaz ne vem nobene," reče hlapec.
„To je res ! tebi se ne zdi to nič, ako se hoče zapeljati hči tistega moža, ki ti je nameščeval očeta, katerega naj bi bil blisek zadel, kajti hudoben človek je moral biti, da se ni izdal in da si ga še mati tvoja
ni upala imenovati, reva! — Zakaj se jokaš, deklina!" obrne se oče k hčeri. — ,,Zdaj še le vem in razumevam, zakaj ti ni bilo na volji možiti se po mojem izbiranji; hčerka bi rada izbirala po svojem, rada precej prvega moža, bodi takšen ali takšen, pošten ali berač; to se ve, stari godrnjaj in govori, kar hočeš, misli in meri, kakor uže bodi! Ali ne bo veljala tako, kakor se bo zgodilo v tvoj i glavi; ne, dokler bo mezinec gibal na roki moji, le dobro me poslušaj!"
,,Jaz nisem nikdar zinil nespodobne besede vaši hčeri," reče hlapec Domen. „Da sem jo pa rajši videl od vsakega človeka na tem svetu, to je bilo zato, ker sem menil, da ni tako nemogoče, česar jaz želim in — če se ne motim — tudi ona. Jaz sem vam delal pridno, kakor bi bili oče moj, celo še bolj. Ne vem, kakov sin bi se bil bolj trudil množiti vaše bogastvo kot jaz. Poznate me dobro; je li potem tako nemogoče, da dovolite, in jaz in Anka bodeva srečna."
,,Kaj ti ne trešči v glavo, hlapce!" zagrmi stari. „Kaj še; jaz bi ti dajal hčer! Uže res, ako psu ponudiš grižo kruha, šavsne te za roko. Kam zaide človek!" Rekši vstane stari mož izza mize in čude se in godrnjaje gre dva pota od mize do vrat.
,,Domen! da ti naravnost povem, imel sem te rad, rajši kakor vsakega hlapca, dokler si bil pameten, do nocojšnega večera, ko mi je gospod Sova povedal, kako   ljudje  govore o  hiši  moji.   Imel sem
— 16 —
zmerom namen, da ti dam v last kolibo, kjer mati tvoja osebenkuje, tako bi bil imel na stare dni kam zahajati. Da bi te pa vzel za zeta, tega nisem nikdar mislil in nisem mogel misliti, da bi se v tebi kaj tako abot-nega ugrelo. Kako bi se čul oklic z leče, ko bi oznanjevali: Domen, nezakonski sin očeta Ne vemo-katerega, jemlje poštenega moža pošteno hčer. — Ne, kratko ni malo ne; to je neumno!"
„Torej jaz nisem pošten, kakor vi in vaša hči?" vpraša hlapec tako, da je Jurec jel govoriti za dve stopinji prijazneje.
„Tega nisem dejal, Domen! A tvoj oče ni bil pošten, to sem uže rekel. Ko bi imel poštenega, svetu znanega očeta, ne bi rekel; zdaj pa ne vem, kdo si, da-si vem, kakov si. Zal mi je, pa to ti nikdar več v misel ne pridi, da bi vzel Anko mojo."
Deklica, ki je dosle tiho jokala v kotu, jame na glas ihteti.
„Zato boš pa pobral svoje reči," govori dalje gospodar, „in pojdeš, kamor te sreča žene, poišči si druzega gospodarja. To lehko uvidiš, da v hiši moji ne moreš dlje živeti zavoljo Anke ne, če uže zavoljo jezikov."
„Grem še nocoj !" odgovori hlapec. „Bog me varuj, da bi vam bil za nadlego, rajši nečem živeti pri ljudeh, kakor po sili; in verjemite mi, za zdaj-le bi bili vi meni večjo dobroto storili, ko bi me bili pustili, naj bi se bil porodil v resi sredi gozda in tam umrl."
Jurcu, ki ni bil napečen mož prav za prav, segle so te besede v srce. „No, Domen," rekel je, „sreče je mnogo po širokem svetu, jaz ti nisem nevoščljiv, Bog ve, da ne, dal ti bom uže nekaj, da boš živel, in delo boš imel še kedaj pri moji hiši; tega pak ne morem dovoliti, vse drugo —"
,,Ne maram — Bog vam povrni, kar ste mi dali dalje nečem delati dolga. -—■ Gospod Sova mi je torej tudi to srečo naklonil, da me izganjate na zimo in na mraz iz hiše, po noči, ko še psu ljudje pod klopjo privoščijo gorko mestece!   Gospod Sova me ni mogel videti pri vas, uže kar sem vzrastel iz otročjih hlač, tega sem se sam prepričal. Dobro vem, kako je pazil name, ko sem bil še pastir; tudi znam, da je lansko leto pregovarjal župana, naj mene ulovi in da gosposki za vojaka.   In zdaj je menil, da me vam mora zopet on prvi tožiti!   Zakaj? vrag vedi, jaz sem ga pustil pri miru. Kaj mi mari? A gleda naj, kod bom zdaj hodil, ker ne pozna me še, poslednjo mi je. naredil. 0 naj odgovarja, kjer hoče, ako bom napravil edno, ki si je ni v svesti."
„Saj mi ni Sova povedal, ali sem imenoval njega?" reče stari gospodar, ki mu je z laj na misel prišlo, kako nespameten je bil, da je povedal tožnika.
„Imenovali ste ga, morda se vam je zareklo; toda tudi ko bi ga ne bili povedali, jaz bi ga bil uge-nil, kdo me je tožil. Le pustite, bodeva se uže midva pomenila pri priliki!"
— 18 —
Domen pobere po teh besedah kučmo svojo z zamizja in vstane. Deklico prime za roko in jej reče: „Nič ne jokaj, Anka! Tvoj oče so me sicer imenovali nehvaležnega, pa videli bodo, da nisem takšen, kakor jim je govoril Sova in kakor govore ljudje. Prosto ti je od mene, moži se in srečna bodi; jaz ne bom vprašal več po tebi, pa tudi po kaki drugi ne, kajti ko bi bil kedaj ljubil katero, bil bi samo tebe. Slišala si, da so me oče izpodili z grdo."
Stisne jej roko in odide. Anka pa, ki ni mogla izpregovoriti besedice, pokrije si z obema rokama obraz in joka, da se je očetu jela smiliti.
,,Jaz.res ne vem, kako moreš biti tako nespametna ! Le ne misli, da je sam ta na svetu. Ne manjka se jih, ki bodo boljši zate in za svet," rekel je oče hčeri.
,,Saj ni storil ničesa, in izpodili ste ga z grdo! Oh, zame ne boste dobili nobenega in ko bi ga tudi, jaz ga ne maram. Oče, to je preveč!"
,,Jaz bi ti povedal, kako se govori z menoj — pa bodi za drago pot. Idi zdaj spat! naj se ti ne sanja o njem, moraš ga iz nemar pustiti. Ce ti je še kaj nezblojenega razuma v glavi, moraš uvideti, da ne sme dlje spati pod mojo streho, saj si ga še do-zdaj v oči bodla in on tebe."
Gospodar sname kožuh s peči, ogrne ga in še edenkrat opominjaje hčer, naj se odpravi spat, odide za hlapcem. Nekaj je moža priganjalo, da bi pogledal,
— 19 —
kam je šel hlapec. Zakaj? sam ni vedel. Poslednje besede Domnove, ko je rekel: „pomenila se bova s Sovo," niso mu dale miru. Moral si je pritrditi, da se je tudi njemu uže od nekdaj hlapec Domen zdel grozno čuden človek; ni ga mogel po polnem spoznati in razumeti. Zavoljo te prikritosti ravno ga ni mogel nikdar ljubiti prav, kakor bi ga bil sicer ljubil, in iz tistega razloga ga je nejevolja prijela in nekak strah ga prešinil, ko je slišal, da Domen rad vidi hčer njegovo. Zaletelo se je bilo možu, ko je povedal, kdo mu je pravil prvi to reč, in videl je, da je bil hlapec besedo pobral tako naglo, kakor jo je on brez premisleka izustil. ,,Ko bi se hotel maščevati nad njim?" mislil je stari gospodar in pot ga oblije po čelu.
Najprej stopi v konjski hlev, kjer so spali hlapci. Drugi so še svetili, Domna pak ni bilo mej njimi. Reko gospodarju, da ga niso videli, kar so odšli iz hiše. Opominjajo hlapce, naj varujejo ognja zatrositi v slamo, zapusti mož hlev, korači čez dvorišče in po gazi proti tako imenovanemu gradu, kjer je bil gospod Sova. Gredoč se domisli, da bi bil lehko šel hlapec k sosedu. Zavije torej po strani; zmrzli skorjasti sneg mu je olajšal pot naravnost z gazi. Kmalu pride pod sosedovo okno. Prešteje vse ljudi, sosede, ki so veseli sedeli okolo peči in okolo mize in si pravili izmišljene pripovedke in dogodbe iz svojega življenja; vender mej njiini Domna ni bilo.
— 20 —
Zdaj jo vreze čez travnik vse vprek proti gradu. Ko bi bil kdo videl, kako je starček brzo prestopal v temni noči na pol s snegom zasute razore in kotanje po njivah, menil bi, da ta človek nikdar ni še blizu sedemdesetih let. Zdajci pa se ustavi. Na travniku je videl človeka stati pri miru, kakor bi bil iz lesa. Ko se približa, spozna Domna. Držal je kol v roki, čelo naslanjal nanj in jokal na glas. Gospodarja je bilo skoraj strah. Tega človeka še ni videl jokati, kar je odrastel otročjim letom ; čuden in tožen glas na samini in mrazu, v takem času, vse to mu je čudno delo. Uže bi bil rajši šel svojo pot mimo hlapca, a škripajoči sneg ga predrami, da naglo vzdigne glavo. Hlapčeva roka stisne kolec; toda spnznavši gospodarja se povesi. Vsakemu drugemu, ki bi ga bil zalotil tako, morda ne bi bil prizanese].
„Kaj pa delaš tukaj, Domen?" vpraša ga stari z mnogo prijaznejšim glasom, kakor je poprej govoril ž njim.
„Kaj me zalezavate?" reče hlapec z zamolklim glasom. „Kaj vam mari jaz in pota moja? Ca ste me redili, zato sem vam delal kot črna živina; zdaj ste me izgnali po pasje! Povem vam, ako boste gledali za menoj, pozabim, kdo ste mi bili. Mačka sme gledati hčeri vaši v očesce, jaz ne smem."
„Domen! imej pamet, jaz te ne zalezavam," odgovarja stari.
— 21 —
„Ne? čermi H ste prišli semkaj!" Da-si je bilo tema, videl je Jurec, kako se svetijo Domnu oči, in rad bi bil doma ali v gradu in ne na samem s tem človekom.
„Jaz sem hotel h gospodu Sovi, pa sem tebe naletel tukaj. Prosim te, pojdi spat; prehladil se boš, ves razgaljen si. Saj te nisem gonil še nocoj iz hiše; tudi sem ti rekel, da ti bom uže toliko dal, da boš živel brez skrbi. Pojdi nazaj v konjski hlev pa lezi!"
„ Torej k Sovi greste?" reče hlapec. „To se ve, povedat, da ste me izpodili, kakor je on svetoval. Le pojdite le, pa mu povedite, da sem bil jaz ravno na poti k njemu, zahvalit se mu. Zdaj pa ne grem z vami, pridem drago pot — Kola ne potrebujem torej!" Rekši vrže drog po snegu in odicle.
Gospodar gleda za njim. Ko vidi, da se je obrnil proti hosti, kjer je v samotni koči stanovala njegova stara mati, ne pa proti njegovi domačiji, gre tudi on dalje svojo pot Kmalu je mogel razločiti temno poslopje »grajsko" in odsev luči, ki je brlela v gospodovi izbi.
2. Gospod Sova. gmotno je stalo pri cesti staro zidano poslopje,
katero je vender, da-si ravno ne gradu podobno,
MBiSi nosilo ono ime.
Gospod Sova je sedel v gradu v svoji izbi v prvem nadstropji. Bil je mož dolg, močne postave. Trhlo lice in upale drobne oči so kazale, da so ga v prejšnjih letih razjedale strasti. Vsa okolica je vedela, da gospod Sova rad spravlja, nerad pak daje iz rok. Uže to svojstvo bi utegnilo komu vzbujati misel, da je bil gospod bogat, ko bi tudi ne bil vedel, da je uže po očetu podedoval mnogo novcev. Celo v burni mladosti, ko mu je kipela kri in ni krotil strastij, ampak ugajal jim — celo tačas ga je neka urojena varčljivost vodila, da ni raztroševal imetja. Edni so celo trdili, da sta vselej premagali lakomnost in skopost, kadar so se razbrzdane strasti v njem spopadle iz oči v oči. Sicer so kmetje, tlačani njegovi, sodili, da gospod Sova še ne bi bil prenapečen mož, ko ne bi bil tako neznano skop in tako malo z ljudmi. Pečal se namreč ni z nikomer, razven s sosedom Jurcem. Ta mu je bil skoraj edini izmej kmetov (gospode tako ni bilo blizu),
— 23 —
da se je pomenkoval ž njim še o kaki dragi reči, ki ni bila ravno potrebna. Celo z ženo svojo in s sinom je govoril malo; le posamezne besede, kakor po sili izgolčene, izrekel je sem ter tja velevaje aliprepove-dovaje. Tolikanj čudneje je bilo videti, ker je Jurec toliko veljal pri tem moži, da je sedel skoraj vsak večer po letu in po zimi v njegovi izbi pogovarjaje se ž njim.
Predniki gospoda Sove, ki, bodi si tudi pleme-nitaž, ni Bog vedi za koliko stopinj presezal svojih tlačanov z razumom in izobraženjem, bili so, kakor je pravila govorica mej ljudstvom, iz navadne domače krvi, kakeršna teče po žilah katerega si bodi kra-marčka, da-si ravno bi se bil vsak mož prav zelo zameril gospodu Sovi, ko bi bil kako tako pravljico ponovil v pričo njega. Nosil je namreč še stari prapraded našega plemenitega gospoda preprosto krošnjo na svojem hrbtišči od hiše do hiše, ponujal in prodajal šivanke, igle, nožiče in drugo takšno clrobnjavo. Ker je tudi on bil tistega svojstva, katero smo hvalili uže na vnuku, svojem gospodu, pridobil si je bil počasi imetje, katero se je še mnogo bolj narastlo, ko se je njegov sin preselil v tuje in tam kupčeval zmerom z večjo srečo. Na starost si je bil kupil zopet v prejšnji kranjski domovini omenjeno graščino in pridevek plemenitega imena. Ker pa kmetje v okolici niso mogli izgovarjati dolzega nemškega imena s svojimi mehkejšimi slovanskimi jeziki, prekrstili   so  novega   gospoda po svoje in ga mej
— 24 -
seboj jeli imenovati Sovo, boje zato, ker je imel navado za vsako tretjo besedo klicati: „uj! nj!" kakor znana ponočna ptica. To ime, kratko in lehko izgovor-Ijivo, prijelo se je rodovine, in kmetje naposled niso vedeli, ali ima še kakovo ime. Končno so bili tako bogati, da so se bali tatov in v gnoj pred svinjskim hlevom zakopavali denar v mehovih. Toda le slabo so s tem skrili svoje bogastvo, kajti prašiče so kmalu izrile težek meh novcev na dan; ljudje so leteli vkupe in razgnali še veliko večji hrup o grozovitem bogastvu gospodovem. Tako se je razvedelo, da je gospod Sova silno denaren.
Sedel je torej Sova pri luči v gorki izbi svoji in brezmišljeno pred-se glede vlekel in kadil iz velike pipe počasi tobak.
Zdajci zasliši, da nekdo trka na velika vrata. Hlapci in dekle v prostorni hišterni (družinski izbi) uganjali so burke; glasen krik in smeh se je razlegal od tamkaj. Niso mogli torej tako lehko slišati družina, da bi se nekdo rad glasil v grad. Zato prime sam gospodar svečo in gre gledat. Navada ni bila, da bi bil kdo tako pozno zahajal v grad; Jurec je uže eden-krat bil nocoj pri njem, torej gospodar ni hotel kar odpreti, ampak vprašal je ne z najprijaznejšim glasom: »Kdo je?«
„Jaz sem, gospod, jaz", oglasi se Jurec od zunaj. „Odprite mi za nekoliko časa, nekaj bi vam rad po-povedal, predno grem spat."
— 25 —
Sova odrine temu znanemu glasu  težki pah z
vrat,
Jurec stopi v vežo in gospod zapahne vrata.
„Pojdi gori z menoj," reče graščak.
„Ves trd sem od zime; tukaj je tudi malo mrzlo, le pojdiva," pravi stari mož.
Prišedši v zgornjo gospodovo izbo sede Jurec, kakor domač, blizu peči, sname pipico in napravi tobaka, ki se je bil tačas uže obilo raztrosil mej kmete.
»Mrzlo je, da bi skoraj človek najrajši zlezel sam v se," izpregovori Jurec, ko je po dolzem predevanji in presedanji pri peči izbral dobro mesto. „Ptiči bodo padali z drevja, ako tri noči tako drži; gori sem šel po travniku in ivje se dela po vrbovji, kakor bi bil posul sneženo sipo. Huda zima, dobra letina."
flCez travnik si šel? Zakaj ne po gazi naravnost?"
»Res, to sem vam ravno hotel povedati. — Precej, ko sem prišel domov, odpravil sem fanta od hiše, kakor ste mi svetovali."
»Vender uže; to si storil prav! Poprej bi ga bil uže moral."
»Ne vem," odmaje Jurec, »žal bi mi kmalu bilo
za njim; otovre delavnega človeka ne bom dobil za
plužne. — Pa še nekaj nerodnega sem naredil, ko sem
mu ukazal, naj popusti hišo mojo — nekaj napečnega,
česar ne bi bil smel storiti."
„Kaj si storil? Če si ga izpehal, kaj za W
3
— 26 —
„Ne, suval ga nisem; tudi se ne bi bil dal, zakaj ne doboste ga človeka v našem kraji, da bi se upal Domnu za vrat. Pa vas sem imenoval — ne vem, kako sem se zagovoril — povedal sem mu, da sem pri vas zvedel, da gleda po ličeri moji. To ga je pa tako raztogotilo, da se bojim, da ne bi nameraval kaj hudega."
„Meni?" povzame naglo Sova in vstane s stola. Lice se mu čudno spači. „0n bi meni kaj prizadel?"
„No, jaz menim, da sile ravno ne bode; Domnu se jezica kmalu poleže, jutri pozabi, kar je danes govoril. Vender nocoj se je tako čudno grozil, da me je izpreletel mraz in kar si nisem mogel druzega, nego li naravnost semkaj sem moral iti. Bog varuj, da bi se prestrašili, samo ogibajte se ga malo. Tudi si je v glavo vtepel, da ga vi sovražite in mu povsod nagajate in stave stavite. To se ve, da sem mu jaz izbijal te misli iz glave, pa on je trmast in svojeglav, ne da si dopovedati."
„ Torej pravi, da sem mu jaz za nagajivost in me hoče odpraviti ? Hu, hu! ko bi ga pa jaz prehitel. Zupan je ravno dobil ukaz, naj vaša soseska da dva vojaka. Zdaj bode lovil in lovil, da ujame ptiča, ki ga bom jaz zaznamenoval. Nobeden pa ni goden bolj, kakor dozdanji hlapec tvoj."
„Ne, tega mu pa ne privoščim, da bi moral v
vojaščino," pravi Jnrec, „nazaj ga ne bo več, ako gre na vojrko."
„Ni ga treba," odgovori Sova. „ Jaz ga bom pogovoril, porednega srca ni! Eajši uže lovite pretepilnike in druge takšne negodete, ka-keršnih se nam ne manjka v vasi. V vojno pa Domna ne — Domna! Če sem ga ravno iz hiše izpodil, lovit ga ne grem nikoli, rajši mu povem, naj se skriva."
,,Jaz pa hočem ravno tega z glave; le pojdi mimo župana na vas in reci mu, naj še nocoj pride k meni ali pa jutri zgodaj in potlej se bova uže zmenila. Ti pa ne zini besede ni o tem, da zdaj koga lovite, ni ne, da imamo ravno tega človeka na mislili. Ce edno besedo komu poveš, kar si slišal zdaj-le iz mojih ust, potem je konec najinemu prijateljstvu. Županu reci samo, naj pride k meni."
Jurec je kmalu potem počasno korakal od grada po razgaženem zmrzlem snegu in kimaje z glavo rekel sam v sebi: ,,Lej ga šenta, res ga sovraži Sova uže od svojih dnij, kar se je izlegel in zgodil. Nekaj mu je fant uže naredil, da še sam ne ve kaj. Čudno je to, čudno!" Rekši stisne stari mož roki v kožuhova žepa in jame nagleje in gosteje  stopati proti vasi.
Gospoda Sovo pak so še dolgo čutili tisto noč, kako je trdo stopaje hodil po svoji sobi gori in doli. Stara hišna se ni mogla načuditi, da so čmerikavi gospod tako spočiti ter se jim ljubi še čez polunoč
hoditi brez dela in potrebe od stene do stene.   Ko bi
3*
bil pa kdo šel na mačje mesto, na hlevno streho, ki je bila gospodovemu oknu nasproti, videl bi bil, kako je Sova s strašno zmršenim obrazom sam sebi govore tekal sem ter tja po izbi. Zakaj ni šel spat, kakor vsi drugi ljudje, njegovi tlačani v vasi, njegova družina, njegova sinova in žena? Ali mu mari vest ni dala zlekniti se po mehkih blazinah? Ali kaj bi bil storil, saj se uže dvajset let ni pečal z ljudmi in tudi v mlajših letih le po malo!
----esgjtps———=-©
3. Stara Mata.
a hribci četrt ure od vasi je stala lesena koča. Okrog nje je bil vrtič nasajen; a sicer ni bilo nobenega posoja, ni kozolca, ni hleva pri kolibi. Kak dober streljaj daleč proti severju pa se je začela gošča, vaška hosta.
Prebivala je v tej koči stara žena, osebenica Meta, mati Domnova. Sede na starem, polomljenem stolu, imela je pred seboj ukajen kolovrat in počasno gone brenčeče vreteno je vlekla predivo s kodelje. Razven stare predice ni bilo ničesa znamenitega v mali koči. Nad črvivo mizico je visela brleča svetilka, ki pa je bila brljavi predici čisto brez potrebe. Vender se jej ni nitka ni edenkrat utrgala, da-si tudi so jej služili prsti zase in namesto očij. Ob steni je stala slaba postelja in pred njo velika skrinja iz hrastovega lesa. Sicer je bilo vse prazno.
Da-si je starka vedno stanovala sama, v vas pa ni več mogla ali hotela, imela je vender le žensko slabost, da je rada govorila in tudi na samem ni mogla molčati.   Zato je mej svojim delom ven in ven go-
— 30 —
drnjala v predfvo. Največ rečij človek ne bi bil mogel razumeti, kajti starka je časih le mrmrala, časih celo samo migala s suho brado. Le kadar je prišlo kaj posebno važnega iz spominov njene stare glave, kaj takega, kar jej je razvnelo materino srce, tačas je tudi jeziček jel živeje opletati in mleti po brezzobih čeljustih, tačas je nabrana roka hitreje pulila laneno predivo s kodelje in tudi kolesce je oživelo v svojem ednomernem teku.
„Bo! bo!" — tako se je jezila starka — „za-dosti! Imel bo zadosti; več kot gospodar bo imel! — Kadar bom jaz pete iztegnila, Bog mi odpusti grehe in kri Kriščeva me omij, potlej naj bo dobil pismo in naj mu bo plačal nanje oče, kar je obljubil meni. In ti, Meta, dela si je v skrinjo in še le po smrti je smeš pokazati — uj, še le po smrti, ko uže ne boš videla, kako je uživa tvoj sin."
Zdajci šepeta starka zopet nekaj časa nerazloč-ljivo v kolovrat. Videti je bilo, kakor bi molila ali Boga prosila odpuščanja grehov, ker obračala je oči na steno, kjer je visel sv. križ.
„Ljubiti bi ga imel in ne pozna ga!" govorila je dalje, „svet ga ne ve, celo v krstnih bukvah ga ni, le v glavi moji je; odkar je še Plevnik šel pod zemljo, ki mi je prebral pismo, potlej je le v glavi moji!"
„Kaj je le v vaši glavi?" vpraša je sin Domen, ki je stopivši v hišo cul zadnje besede.
Mati se zgane.  Ni bila navada, da bi sin hodil
— 31 —
k njej, najmenj pa še tako pozno po noči. Tudi ga ni videla, kedaj je prišel v hišo; skrbelo je je, ni li slišal česa, kar je govorila sama sebi.
„Kaj je vam v glavi?" reče sin drugoč. »Morda so se vam vneli stari možgani?"
„Kaj si prišel?" vpraša nasproti starka sina.
„Stnini!" odgovori sin ter sede za črvivo mizico na klop in postavi veliko culo pred-se. Ko bi starka ne bila brljava od dela, skrbij in trpljenja prejšnjih let, videla bi bila, kako je sinu lice zatemnelo, kako je nejevolja, nesreča in srd bralo se mu z očesa.
„Za božji čas! vender se nisi spri z Jurcem, da bi bil pustil službo pri njem? Ne, tega nisi storil, tega f On je bil mož; ko bi njega ne bilo, tebe bi ne bilo morda zdaj, ker umrl bi bil in Bog ve, kaj bi bilo z materjo tvojo."
„Za plot bi me bili vrgli precej po porodu, bolje bi bilo," odgovori sin z nekakim čudnim glasom ter zakrije obraz v prgišče.
»Za božji čas! kaj ti je? Ne govori tako, to je greh pred Bogom!" svarila je stara žena sina svojega in počasi izvlekla povpraševaje iz njega, kaj in kako je, da ga je Jurec izpodil iz hiše zavoljo hčere, mlade Anke. Ko je slišala, da gospodar zlasti zato neče in ne bi hotel dati hčere svoje njenemu sinu, ker je ne-zakonsk in oče njegov svetu neznan, vzdihnila je globoko, rekla pa ni ničesa.
— 32 —
Vedela je vender, koliko je sinu težko pri srci, kako ga mora to peči, in v srce se jej je .mislil.
„Nič ne maraj, ljubi Domen moj!" tako je milo začela tolažiti ga, »nič ne maraj, jutri ko se bode solnce vzdignilo, vzamem jaz palico in grem doli v dolino k Jurcu, in vse bodem poravnala ž njim in pogovorila ga, da te zopet vzame. Zavoljo Anke ti pa skrivaj povem toliko, da jo boš lehko dobil po smrti moji; dote boš uže imel toliko, kolikor vsak ženin v naši fari, če ne več, pa tiho bodi in sam vedi! Jaz bom Boga prosila in Mater božjo in svetega Damijana, patrona tvojega, da bi mene kmalu vzel, zavoljo tebe in sreče tvoje; zakaj veliko veliko slabega sem jaz preživela in prebila na svetu, Domen!" Rekši se jej udero debele solze po velem, nagrbančenem lici.
Sin je tiho strmel pred-se. „Nie ne bo, mati, nič," reče potem, »nazaj ne grem. Jaz si ne bom prosil, nihče ne bo zame prosil, tudi vi ne. Ne vzame me, niti ne grem!"
„Ako te jaz prosim, pojdi, menda mi boš vender storil to, saj dolgo me ne bodeš imel; ne bodem več dolgo drugemu svetu za nadloge in spotiko. Nikoli te niso ljudje tožili — —"
„Zmerom me je tožil eden," seže jej Domen v besedo, »in taisti me je tožil tudi nocoj, in morda še kaj misli storiti z menoj; po sili hoče, da bi me obesili; pa na živo dušo mojo", udari strahovito ob mizo, „jaz mu jo bom naložil, da mu ne bo potreba nobe-
— 33 —
nega posla oskrbovati več, ni tožiti, ni opravljati. Sova me je zatožil, sovraži me, pa ne vem, kaj ga bodem, do zdaj mu nisem storil ničesa, hočem pa razmeriti vse, kadar se snideva!"
Ko je stara mati slišala ime Sova, prestrašila se je. Precej jame sinu to misel izpodbijati. „Kako ti na misel pride, Domen! da bi se graščak Sova pečal zate? Ce te je zatožil, kaj mu hočeš, Bog te obvaruj hudega, greha ne delaj, Bog ga bo uže sam kaznil."
„Mati, vi ne veste nič!" odgovori sin kratko in zamolklo. Vse poskušnje stare žene, utolažiti njegovo vrelo kri, bile so zastonj, on je ni poslušal; le sem ter tja se je odrezal: „To jaz sam vem, jaz bom sodil!"
Žena odstavi kolovrat, jame prositi in tarnati, ker vedela je, če ta pripomoček ne pride do živca, potem je vse brez vspeha. „Pod zemljo me boš spravil s svojo trmo in svojeglavnostjo. Le zakaj si ne bi dal dopovedati in zakaj bi ne poslušal modrejših Ijudij ? Pomisli, kaj bo potlej, potlej, če narediš kaj nespametnega." Tako in drugače mu je skušala priti do srca, a srce je bilo v skorjati lupini, tudi take in ednake strele se ga niso prijele.
sMati, kdo je bil oče moj?" vpraša mater po dolzem molku.
„Zakaj to vprašaš? Tega ti zdaj še ne povem, ne morem, niti ne smem," odgovori stara mati in solze ■se jej ustavijo, kakor bi trenil. Vprašanje jej je bilo nastavljeno nenadoma.
— 34 —
»In zakaj mi ne morete? Ali nisem zadosti star? Ali me imate mari še vedno za otroka?"
„Ne, nimam te za otroka, a nikar tega ne vprašuj svoje matere, njen jezik bo poprej otrpnil, kakor povedal ti očetovo ime; zvedel je boš pa."
»Morate mi je povedati, ali svet bo videl, da tudi sin brez očeta še kaj stori, kar se ne zgodi vsak petek. Nocoj so mi očitali, da nimam znanega očeta. Povedite, kdo je oče moj ? vprašam vas poslednjič, cene poveste, kesali se boste."
Starka ni mogla odgovoriti, le odmajala je z glavo.
Domen pokrije kučmo, stori dve dolgi stopinji po mali koči, pritisne leseno kljuko na durih in uže ga ni bilo.
»Domen! Domen," kliče stara žena sina nazaj, pa zastonj; Domen se je uže izgubil v temni noči, kam? ni mogla stara vedeti, ni misliti. Prezebuje na veznem pragu je točila solze, ki so jej zmrzovale na trhlem lici, klicala zastonj v temo in sneg ime edinega svojega sina, obetaje, da mu hoče vse povedati.
Burovž na zvezdatem nebu je kazal uže blizu jutra, ko je starka vzdihovaje: »Oh, jaz revica! revica? na svetu. Bog, ti mene potolaži za pet ran krvavih!" zapahnila vrata in se odpravila v kočo na posteljo. Prav do jutra so rožljale roženkrančeve jagode skozi njene prste. Molila je za sina, za upornega in nepokornega sina.   Vso noč niso mirovala ustna.
Ko zjutraj prisije onemoglo pozimsko solnce, leze
— 35 —
starka s svojega samošnega selišča v vas k Jurcu. Stari gospodar je bil sicer čez noč omeščan, tolažil je ženo, zagotavljal jej, da hoče njej in sinu pomagati, a ni ga bilo preprositi, da bi vzel Domna nazaj.
Ko je stara povpraševala, ali so ga videli kaj kje od sinoči, ni jej vedel nihče povedati ničesa o njem.
Ko je mati žalostna šla zopet proti domu, videla je od daleč gospoda Sovo, kako se je izprehajal po cesti ob vrbovji. Postala je na gazi, obrnila se proti onemu kraju, zapretila s palico in rekla: „Ti krokar! ti živina živinska!" Vender pomisli se hitro, plaho se ozre okolo, ako jo je kdo videl, in prepričana, da je sama daleč okrog, šeiala je ob palici dalje domov.
;p:tt;ji;n;n n n n n n n nn n n n rt n n u u"u"u'u*u u"u"u"u'u"u"u"u"u'u gOdvik
4. Berač Uren s Kostela.
milo je teden dnij. Domna ni bilo nič videti. Edni so govorili, da se je kje obesil, ker mu Jurec ni hotel dati Anke; edni pak so zopet trdili, da je skočil najbrž v vodo in v jezi utonil. »Zakaj," tako so dokazovali, »ko bi si bil takšen močen korenjak vrat zadrhnil in dušo svojo po tem takem dal hudiču naravnost v pest, gotovo bi bila taka sapa vstala, da bi se devetdeset let stare bukve prekopicevale : saj je bila še ono leto, ko je ranjka Njivčeva Jerica otroka skrila v pepel in se potlej sama na hišno kljuko obesila, taka grozovita burja, da je bilo poštenega človeka kmalu strah. Ce pa uže hudimer napravi za tako poredno babišče toliko hrupa in hrama, kaj bi še le v resnici počel, ko bi takega mladega, do zdaj zmerom pridnega človeka dobil v pekel. Hem! to ni kar tako ne, obesil se uže ni!"
Vender le stari, modri so znali tako logiko. Znano je pak, da ženske — zlasti starfkave — niso vedno modre. Tudi zdaj niso bile, ampak pobrale so vse novice za dognane in gotove in jih nosile stari materi revici na uho, ki ni vedela, ali živi ali ne.   Da-si ni
verjela, kar so jej pravile vse mačiee iz vasi, vender jej je bilo neznano hudo pri srci.
Neka tetka je celo razpovedala od veže do veže, da je na svoje oči videla starega graščaka gospoda Sovo, kako je prišel iz koče na hribci, kamor je bil šel starko, ubogo mater tolažit. Tudi je pravila, da je precej za gospodom pritaval iz koče v okolici dobro znani berač Dreh s Kostela; da je potlej ona omenjenemu beraču nalašč in še posebe dani dala dober kos klobase mestnice (a Bog vedi, da ne iz radovednosti); da jej je Ureh sicer povedal, kje je bil skrit in kako je poslušal, kako je govoril gospod Sova stari osebe-nici; da pa nikakor ni hotel povedati jej, kako je govoril graščak in kaj. Ta novica bi bila gotovo storila pomenka za dva zimska večera dovolj, ko ne bi bila omenjena tetka na glasu, da rada nareja iz muhe konja. Tako pa jej torej največ vaščanov ni hotelo verjeti. „Se z možmi ne govori, pa bode šel kilave babe gledat! Da bi jej kaj dal in pomagal, za to je preskop in pretrd.   To ni nič!" Tako so ugenili kmetje.
Ko so pa edni vprašali špehomalha Urha s Kostela samega, ta ni hotel reči ni bev, ni mev, samo namežikal je in pritrkaval ob dlan in kazal dve redi belih zob iz gosto obrastenih ust. Zavoljo tega so edni menili, da je morda vender-le nekaj resnice v oni pravljici.
Bilo je lepega pozimskega dne. Solnce, da-si kesno in onemoglo, bilo je vender krasno in jasno vzšlo izza jutrovega nebeškega obzorja ter je stalo v
— 38 —
vsej svoji lepoti ravno sredi svoje poti. Po kosmatih smrekah, skrivenčanih bukvah in starikavih javorjih, ki so rastli bolj velikemu grmičju, kakor gostemu gozdu podobni po strmi rebri pol ure od vasi, šumelo je ivje, ki se je tajalo od vejic in padalo na tla. Tii in tam se je oprostila kaka potlačena brinjeva veja sitnega svojega jarma, ledene skorje, in pogledala iz snega.
Za vse to pa se nista zmenila dva človeka, ki sta šla po strmi rebri po gazi navzdol.
Prvi, kmetski hlapce, kakih osemnajst let star, ki je nesel oprtiv težko vrečo na hrbtu, ne posebno zanimiv za nas, ker nam naša pripoved tudi ne pove ničesa več o njem, samo da je ravno hodil z drugim nam važnejšim človekom: Urhom s Kostela.
Ureh s Kostela, po svojem značaji, rokodelstvu in obrtu pošten berač, bil bi težko s svojo zunanjo obliko koga mojih čestitih bralcev pridobil za svojo osobo in malho. Zakaj ne samo, da je nosil grdo zmršeno brado, v kateri je tičala tii pa tam kaka vdeta pleva ali osina, ki je pričala, da je Ureh poslednjo noč v svislih v slamo zarit prespal, bila mu je tudi obleka raztrgana, da je zaplata krila zaplato. Mnogo zakrpani in zvlečeni čevlji so bili zvezani z bekovo trto, kar pa ni moglo braniti silnemu, plošnjatemu palcu na Urhovi levi nogi, da ne bi bil priril iz svojega skrivališča na zrak božji, na beli dan. Tudi drugod se je videlo, da Ureh skrbi za dobro ventilacijo.   Tako je
— 39 —
tudi klobukovo oglavje imelo precejšnjo luknjo, iz katere je gledalo nekoliko dolgih črnih las. — Pa vender se je prikupil vsem ljudem, namreč po goslih ali citrah. na dve struni, ki so zdaj visele beraču čez pleča, in pa po veselih pesnih, ki jih je peti znal in povsodi rad pel.
„Zakaj imaš pa prazno malho, Ureh?" vpraša mladi človek tovariša berača. „ Zakaj pa žita ne pobiraš vanjo, saj bi ga lehko prodal, ako ga nečeš hraniti!"
„Kdo bo to okopaval!" odgovori berač. „Ali ne živim po božji volji in besedi? Kaj ne veš, da je pisano : Ne glejte ni ne skrbite za to, kaj boste jedli in pili in kako se boste oblačili, zakaj vse to vam bode privrženo. No, in jaz tudi ne skrbim za jutri, da mi Bog da le za sproti."
„Kaj bo pa, kadar umrješ?"
„Bav! tega pa ne vem!"
„Kaj pa, kadar ne boš mogel več hoditi od veže -do veže, s čim se boš živil!"
„ Hi! hi! za plot ležem v koprive, hobat in smeti, ter umrjem počasi."
„Kje se boš drevi ustavil?" vpraša mladič Urha.
„K Jurcu pojdem, tjakaj pridi, ako boš dal za kaj mokrega, ker žejen sem uže ves božji dan in ka-kove dobre kapljice tako potreben, kakor suha kepa na njivi mej mašami dežja."
„Ce boš citral in pel, dam ti uže za žganje drevi!"
„Pel in pravil pripovedi, in plesal, in vse!"
— 40 —
„Zap6j no kakovo, tukaj-le na počivalniku se jaz oddahnem."
Rekši nasloni svojo vrečo na štrcelj, ki je molil na stezo. »Katero?" vpraša berač Ureh. »Tisto, ki pravi:
„Oj mati, stara mati vi, Kdo neki v hlevu gor' leži? Počez leži, grdo smrči, Cepelji doli vam moli?"
»No, zakaj ne izpoješ do kraja? ta je lepa, zapoj !* reče fante, ko je berač zdajci umolknil in gledal proti gostemu grmu, ki je rastel deset stopinj orl steze. — „Kaj si videl? zajca?"
„ Videl sem ga in volja me je počakati tii-le, da pride zopet nazaj v grm. Le pojdi ti svojo pot, ma-linski materi naroči, naj mi kaj prihranijo v skledi. Drevi pridi k Jurcu, pa ne pozabi mošnička s seboj, če je tudi suhoten," govori berač.
»Kaj boš delal tukaj? Pojdi z menoj do malina in zapoj mi tisto pesen."
»Zdaj ne! Pojdi svojo pot! Ali si gluh ali ne slišiš? Ako me pograbi jeza, stolčem ti gosli na čeljustih in vržem tebe in vrečo tvojo v dolino."
Na to fantin naglo oprta svojo krošnjo in odide po gazi navzdol, ker bal se je jeziti Urha, o katerem je vedel, da mu ni vsaki kos v rokah."
Ko berač Ureh s Kostela vidi, da je tovariš njegov odšel in se skril v ovinku, zakliče: »Le semkaj pojdi, Domen! Kaj se boš skrival, videl sem te, videl.
— 41 —
Ureh s Kostela ti bo edno tako povedal, da ti jo vsa vas ne ve otovre, čeravno ima raztrgano malho čez ramo obešeno in nič v nji."
Zdajci stopi iz grmovja res nihče drugi, kakor Domen.
„Le sem!" govori dalje berač. „Reci mi kdo, da nimam dobrih očij. Pol glave sem videl in precej sem vedel, da si ti. Uže tri dni te iščem in hodim povsod, koder te ni; naposled te pa tukaj vrag drži, kjer bi te nihče ne čakal."
„Kaj mi boš povedal?"   vpraša Domen osorno.
»Veš kaj! le nekoliko lepše me gledaj, da me ne ujeziš in potlej bi bil trd in svojeglav in ni te toliko, da bi iz mene spravil, kar vem. Da pa nekaj vem, povem ti kar najprej, kaj tukaj delaš. Sova je zlezla iz svojega žlambora in je šla svojega svaka Čuka obiskat čez to gorico. Kragulj je pa zadišal, da ni stare sovražnice botre Sove doma in je je šel čakat, in tukaj-le na mestu je čaka.   Hi, hi! kaj ni res tako?"
„Kdo ti je povedal, da čakam graščaka?"
»Vse pride v modro glavo,  Domen, vse! In še
kaj druzega zve, kdor ima dve ušesi, kakor Ureh s
Kostela, če sta ravno le beračevi. Pa kako je to, da
te ni najti nikjer?  Govore, da si se obesil, utonil in
vsega spaka, ker se ljudem ne pokažeš.   Lej kleka!
ko bi bil jaz s svojo malho dalje brnjal po vaseh, bil
bi gotovo uže kakovo klobaso pogoltnil ta predpust in
kakšen polovičar za žgano vince bi mi bil pal mej prste,
4
— 42 —
tako sem moral pa za teboj nositi te besede." »Katere besede?"
»Le potrpi! — Tam na Štajerskem sem bil do onega tedna. Dejal sem pa: Sent, Ureh! uže od no-vine nisi pobiral po Kranjskem, kjer imajo še vender tebe in tvoje gosli najrajši. In tako sem jo ustrigel čez gore in vode; da-si ravno je ta-le moj palec na nogi, ki iz čevlja gleda, časih skomljal in tožil, da sem mu hišo slabo pokril na zimo, vender sem, tri dni in tri noči je tega, srečno prišel v vaš kraj. Ravno sem šel gori mimo koče, kjer živi stara tvoja in spi ■— mislil sem iti doli v vas do Jurca ali župana, da bi bil čez noč — kar vidim, da menca proti hišici —-kaj misliš kdo?"
»Kdo? Povedi?"
»Sova!"
»Sova je šel k materi moji?"
»Le stoj, nisva še pri konci. — Jaz pravim: ne, tebe pa nečem srečati, volk kosmatin, morda bi se zmotil in bi te zakadil v sneg in ne smel potlej devet let več les-kaj. Zakaj midva s Sovo si nisva nič kaj prijatelja uže iz starih časov ne. To je pa tako prišlo. Nekoč--"
„Drugo pot boš pravil, zdaj povedi, ali je šel k materi moji in če veš, kaj jej je rekel!" seže Domen beraču v besedo.
»To je res, da vem, kaj jej je pravil. A Domen ljubi moj, Zaletel-pečpodrl, jaz sem takšen mož, kar
— 43 —
hodim po svetu: vse ali pa nič! vse ali pa nič! ne-potrpežljivost nikjer ni prida. — Nekoč so tukaj v gradu mlatili oves — predlansko leto je bilo ne mara — ko jaz pridem pred pod. Huj! precej me mlatiči naženo, da sem jim zagodel in zapel tisto svojo, saj veš, ki pravi:
,,Ce seru raztrgan, kaj zato? Ob letu imel bom vse novo."
,,Lepo te prosim, govori mi zdaj, drugikrat boš pel!"
„Nepotrpežljivost nikjer ni prida!" trdil je berač Ureh. ,,Dobro se mi je godilo pri fantičih mlatičih; kar ti pride stara suha preklja Sova na skedenj in se zadere name tako grdo, da me še zdaj zebe po hrbtu. Precej, precej sem jo moral pobrati in od tedaj si nisva nič kaj v rodu. Kaj meniš ti, da bi te bil jaz iskal uže tri dni po sedmih vaseh in po vseh dolinah, ko bi jaz Sove ne imel rad? — Počenem torej v lopo, pasja obist ga tedaj prinese do veže, in meni nič tebi nič gre noter. Kaj ima? Le zlezem v vežo, skrijem se mej loparje za vrata in poslušam. Kaj sem slišal? Stara tvoja se je hudovala in jokala na postelji, on pa je renčal kot pes, kadar mu pokažeš rogovilico. Za prvega nisem mogel ničesa razločiti. Nastavljal sem ušesi ter nastavljal. Kmalu se mi je zdelo, da se menifti o tebi. Stara tvoja ga je zmerjala, gospoda, da je bilo grdo.   Kako je to? pravim si."
,,Daj mi pismo ven" — slišal sem reči Sovo materi tvoji —,  ,,daj mi pisanje nazaj, jaz ti dam pet
4*
— 44 —
sto kron zanje, dote bo za sina tvojega dovolj. Moje ime pa nesi v grob s seboj, sin tvoj bo živel brez očeta tudi odšle."
„Nič, ti živinče brez srca!" — govorila je mati tvoja hripavo — ,,zver ti nečloveška, zakaj nisi šel mimo mene, zakaj si me zakopal v to revščino. Kaj je bilo meni treba izgubiti poštenega imena! Ti si mi je požrl. Ti si kriv, da je sin moj nesrečen, da je brez imena in poštenja, da ga pode iz hiše, ker ne pozna svojega nečloveškega očeta, da je morda storil nesrečno smrt, zakaj kar vsi ljudje verjemo, morala bom verjeti tudi jaz, revica na svetu" — in ti ne veš, kako ti je jokala stara tvoja."
„Ni se obesil ne" — odgovori jej oni gosposki pes — „jaz sem zvedel" — potlej pa zopet ne vem, kaj je dejal, ni mi prišlo do ušes."
,,Ti si me prisilil, da te ne bom imenovala pred smrtjo, prisegla sem ti in držala črno prisego" — reče mati tvoja — ,,da-si mi je težko stalo. In zdaj bi rad še poslednjo? Ne boš ga imel ne, nikdar ti ne bo drug dal pisanja v roke, kakor on, ki te ga je sram. Vsaj po smrti moji naj bo vedel, kakovega očeta ima. Le daj ga v vojake, krokar! potlej prelomim prisego in razkažem pismo; najprej pa ženi tvoji."
,,Potlej greš v pekel" — dejal je Sova. „Kdo gre bolj na dno, kakor ti — tako je uže vsa hripava kričala mati tvoja."
„Mene popade strah, skočim iz veže in se potem
— 45 —
skrijem v lopo. Kmalu za tem je priklel iz hiše Sova bled kot smrt. Ko bi bilo temneje, poskusil bi ga bil posaditi v sneg; pa sem zopet rekel: najbolje je, da človek v ljudski ogenj ne tiče rok; ni se mu bati, da bi se opekel. Vender z Domnom sva se imela prav po pravici, kakor dva prijatelja; povedati mu moram te čenče; tako sem si mislil. Zdaj pa sam premisli; povedal sem ti besede, kakeršne so bile. Sodi ti, kakor hočeš, jaz sodim tako in rečem kar naravnost, očeta imaš, toda prekanjeno hudičevega očeta. Ne bi bil naglavnih grehov ni prvi, ni sedmi, ako mu jih našteješ, da te bo poznal. Zdaj pa zdrav, morda se še kaj vidiva, ali pa ne, Bog ve, kedaj ležem za plot. Nekoliko dnij se bom pa še tod klatil, da bom videl, kakov mož si kaj.   Ho! ho! saj veš, kaj mislim!"
Rekši se zasuče na svoji zakrpani široki peti in stori tri stopinje, potem pa se zopet obrne: ,,Slišiš, Domen, nič ne skrbi. Ureh s Kostela nima babjega jezika. Jaz ne bom nikdar ničesa pravil. Ti pa delaj, kakor hočeš."
Po teh besedah se zopet obrne po strmi stezi in pevaje neko staro pesen, skrije se v ovinku. Vender od daleč se zopet prikaže in vpije nepremakneno stoječemu Domnu: „Hoj! slišiš Domen! ne stoj ondukaj! Uže prej sem ti hotel povedati, ako čakaš Sove, ne boš ga pričakal, uže pred poludnem je bil doma, po drugi poti je šel, ne čez goro!" Potem se je zopet glasna pesen razlegala po gori.
— 46 —
Lehko si je misliti, kako je bilo Domnu. Uprt na svojo debelo gorjačo je srpo gledal v tla. Mej vso pripovedjo beračevo ni zinil ni besede. Pretresnilo ga je, kar mu je poročil Ureh. Človek, ki ga je preganjal, ki ga je on sovražil bolj kakor vse druge ljudi, tisti bi bil v resnici oče njegov? To ni mogoče. Vender celo krdelo spominov se mu pripgdi v glavo. Zdaj se mu je razjasnila marsikaka beseda materina, ki je poprej ni razumel; spomnil se je, da je govorila ob očetu, ki ni samo takšen, kakor drugi ljudje, ampak še kaj druzega, da mu je obetala dote dovolj in vender sama ni imela ničesa, samo kar je z roko pripredla itd. Vse to je potrjevalo beračevo pripoved. In vender ne! Kako li bode tisti oče njegov, ki ga je edini grdo pogledaval, ki ga ni mogel videti, da ne bil zvlekel obrvij in zgrbančil čela.
Ednake misli so blodile ubozemu Domnu po možganih. Misel je podila misel. Skoraj vrtelo se mu je v glavi. Z obema rokama je tiščal svoj kij, kakor bi hotel prste vtisniti v les. »Očeta nimam!" reče naposled, kakor bi bil z uma, ko se je beračeva pesen uže slabo slišala iz doline. »Očeta nimam ■— on mi ni oče — jaz ga ne maram; — jaz ga — ■—", poslednjih besedij ni mogel izgovoriti, kri mu je šinila v glavo, oči so bile izbuhnene in usta belopena.
Sede v sneg in nasloni glavo v dlani in na koleni.
Mladič, ki je šel iz malina po tej stezi nazaj, videl je korenjaškega Domna, sedečega tik gazi, kako so mu debele solze tekle izpod prstov. Ko je šel tiho
— 47 —
mimo, ni se Domen genil z mesta, niti ga ni cul. Rad bi ga bil ogovoril in tolažil, ker sta bila poprej prijatelja, a ni se upal. Nekoliko časa ga je gledal od daleč, potem pa ga je pustil sedeti v snegu.
5. Pismo.
erkveni orglar in učitelj, gospod Krševan, imel je ravno važen opravek doma v hiši svoji. Sedel je namreč na trinogem stolu za mizo, pred njim je stala grozovito velika skleda in v roki je držal leseno žlico, ki je ven in ven imela svojo pot od sklede do ust. Njemu nasproti je sedela žena njegova, ž njim zaročena, slepa na edno oko, na drugo pa škiljasta. S posebnim veseljem je gledala, kako pridno mož za-uživa, kar mu je pripravila gospodinjska njena skrb.
Bil se je namreč gospod Krševan ravno vrnil iz stranske hribske vasi, kamor je bil šel ogledat nekega mrliča. Ker zdravnika daleč v okolici ni bilo, imel je on ta opravek; vender zavoljo njega in vednosti njegove bi bili lehko vsakega človeka spečega pokopali. Kajti, da-si je bil za gospodom duhovnikom, ki je bil uže star kakor zemlja, najučenejši mož v okrožji, vender ni znal druzega nego brati in pisati, in za veliko silo je tudi stolkel kako nemško. Pa čemu bi mu tudi bilo znanje, ko bi je bil ravno imel? Učence, katere je učil brati na molitevske bukvice, te je vsako zimo lehko seštel na prste, po leti pa so mu
— 49 —
še ti izleteli, kadar je trava pognala in je bilo treba pastirjev. Vino piti je znal brez črk in knjig, da so mu kmetje le dajali biro, kar je imel izgovorjene po stari farmanski postavi in pravici; in česa bi si bil Krševan še želel, kadar je bil le pri vinu.
»Ne mara pa, da si mi zopet petico zapil uže po poti", jame tožiti ednooka ženica. „Gledaš uže, kakor miš iz moke, nos imaš rudeč! Jaz ne vem, kaj boš imel na starost. Le glej, milo boš iskal, kje bi ti kdo pomolil ovsa, grdavš lakotna! Misli, da bi se ne prebilo brez njega v krčmi, in ne more mimo, da ga le kaj okroglega tišči."
»Klepeči mi, klepeči!" zadere se mož in po strani pogledavši milo svojo ženico preneha nekoliko časa posezati v skledo.   »Druzega te ni kakor gobec."
»Tako je, tako, vse sem jaz. Ti pa poženeš vse po grlu; da bi kako reč prihranil, tega ti še mari ni.''
»Komu bom hranil, imaš li otroke?"
Pri tem očitanji vzdihne stara ženska, spomnivši se, da jej je Bog vzel edinega sina, ki ga je imela.
»Jaz bom uže živel do smrti in ti tudi. Zaslužil sem petico sam, kaj hočeš potlej. Pusti me in sitnosti ne prodajaj! -
»Saj vem, da tvoja mora biti poslednja," toži žena.
»Tiho mi uže bodi, da ti čepinj ne zalučim v bučo!" zagrmi ljubeznivi mož in pogleda svetlo in hudrj izpod čela. Ob ednem porine po mizi ostanke kosila svojega.
— 50 —
»Izza vrta sem nekdo gre!" reče rez nekoliko časa gospodinja.
»K nam?" vpraša je mož, zdajci ves potolažen.
»Bokal vina ima pod pazduho in ne mara, da je tisti Domen, ki je bil pri Jurci.   Lej, sem gre!"
„Le brž mi spravi z mize čepfnje, pobriši in iz-kidaj se venkaj," priganja gospod Krševan polovino srečnega svojega zakona, »Da le vina nese, to je dobro ubral, ravno suho mi je po grlu, prileglo se bo, da nikoli tega."
»Požeruh!" godrnjala je žena in naglo pospravila. _Da veš. nimaš mi kratko m malo ne izpiti vsega vina. Polovico ga deni na omaro." Rekši se umakne matica v stransko stanico. ki je bila tudi šola, kadar je imel gospod Krševan koga učiti.
»No, saj sem vedel, kam pes taco moli," mrmral je učenik, »sama kokoš bi rada pila, znto brani petelinu h koritu."
Zdaj se odpro vrata in Domen stopi v hišo.
„Dober dan. gospod!"
,,Bog daj dober dan tebi in roki tvoji, ki prinaša nekaj rudečegn.   Le na mizo postavi!"
Domen stori tako in sam sede tiho na rob klopi pri mizi.
,,Sa j vem, da je le-to za primako, za drugo menda ne nosiš tega blaga po svetu," rekel je Krševan, ob ednem pa zgrabil bokal vina z obema rokama,
— 51 —
,,Lp pijte, zato sem ga vam prinesel," odgovori Domen, „potem se bova o nečem pomenila."
„To pa še zmerom." Rekši potegne Krševan na dva duška iz steklenice toliko, da je izginila tretjina vina. „Dobra kapljica!" reče obrisavši si usta. „Kako pa kaj tebi?"
„Napek!" odgovori Domen in izvleče šop starih povezanih in zamazanih papirjev. ,,Tukaj mi boste prebrali in povedali, katero pismo je tisto, ki ga jaz iščem."
,,Kak6vega pa iščeš?"
,,Obljubite mi prej po moško, da ne boste za zdaj nikjer in nikomur povedali.   Nobeni živi duši!"
„No, lej ga, kaj se meniš! Saj nisem baba! Kakor hočeš; če ti ni ljubo, jaz ti ne bom zinil nikdar besede.   Porečeni, da te še pri meni ni bilo."
,,Poiščite mi pismo, kjer sta zapisana oče moj in dota moja."
Zdajci jame gospod Krševan pregledovati stare listine. Ker sam ni bil branju vajen, ker ni razumel dobro tujega jezika, premišljal je vsak list pol ure, predno je vedel, da ta ni tisti, čeravno dostikrat ni mogel povedati, kaj je. Vender se je držal veličestno in učeno na polomljenem svojem stolu, preobračal pisma zdaj po konci, zdaj po čez, zdaj bral od zdolaj, zdaj od zgoraj, zdaj se je zopet hudoval na pisarja, ki je morda uže davno ležal v črni zemlji, da je pisal grozovito grdo in nerazločno.   Domen, ki mu je sedel
molče nasproti in križem roki drže; čakal, katero bo pravo, imel je gospoda Krsevana za modrega in učenega moža.
„Tukaj-le je edno, ki je graščak podpisan na njem," reče Krševan čez dolgo, ko je preklel vse pisarje, ki si niso znali peresa urezati, da bi bilo spodobno pisati.
,,Tisto je, tisto!" Rekši skoči Domen kvišku, oči se mu zasvetijo in nehote se iztegne po mizi, da bi sam videl na papir, ne pomislivši, da je zanj vse edno, ako je list prazen ali pa kdo ve s čim počrkan. „Kako se bere?"
„Le potrpi, prijatelj, potrpi! Meniš li, da se vsaka reč tako bere, kakor bi orehe tolkel in tri?"
In zopet je gledal učenik debelo četrt ure na list.
,,Hudič je to pisal, hudič bode to bral!" zarenči naposled. „Vrag ti vedi, kaj je? Tukaj zgoraj se bere tako, da, ako nekdo ne bo vzel deklice Mete Koščice, da jej pa za gotovo obeta tri tisoč tolarjev za doto otroku njenemu. Vender dalje pravi, da to pisanje velja samo po njeni smrti; ako poprej pride mej svet, ne velja nič, nikoli. To-le me pa moti: zapisan in podpisan je zadaj Plevnik, menda tisti, ki smo ga predlansko zimo pokopali, in naš gospod graščak. Ne vem, kateri je priča in kateri podpisovalec."
,,To uže jaz vem, dajte sem!" reče Domen in mu vzame list iz rok.
„Menda vender nisi ti tisti! Pač, kako se pišeš ?
— 53 —
— Za Koščico! — to je iiže res. Bog me varuj, ti bodeš imel tri tisoč tolarjev, za strah božji! Stoj, še nekaj se mi klati po glavi, kaj, ko bi bil graščak oče tvoj; in ne mara, to je pismo njegovo." Tako je dejal uče-nik in gledal debelo.
„Le tiho mi bodite, svetujem vam, gospod! Kadar bodo govorili vsi ljudje, govorite še vi, ko mene uže ne bo tukaj, poprej pa ne."
,,Torej Sova je oče tvoj; — hum, kdo bi bil to mislil!"
„Jaz nimam očeta!" dejal je Domen. „Tudi ga ne maram takega, kakor je graščak Sova, če mi Bog ni dal boljšega." Pri teh besedah se mu zopet za-temni čelo.
„Tudi denarjev ne boš maral?" vpraša Krševan.
„Pismo moram dobiti — imela bova pomenek dolg, dolg! Pa saj veste, kaj sem rekel, molčite za zdaj kot riba, ako ne, potlej vas ne poznam in nie dobrega za vas!"
Odide. Krševan pa je gledal skozi okno in videl, da Domen ne gre po poti, ampak čez vrt vse vprek.
„Cudno pismo je to," godrnjal je gospod učitelj. ,,Kar sem še na svetu, nisem imel takega v rokah. Pa zlodej me vzemi, če sem ednakega človeka videl in slišal, kakor je to budalo, da se brani takega očeta in da ne mara denarjev, če sem ga razumel prav; res, zlodej me vzemi! I, ko bi ga dali tebi, ljubi moj France Krševan, kaj ne, ti bi svetu pokazal, kako zna
— 54 —
pameten človek obračati novec, da mu dosti tekne in pa nič!"
Motila ga je v tem govoru žena, ki je prišla iz stranske izbe, precej ko je čutila, da je mož sam. Jela je izpraševati, kaj je hotel Domen. Gospod Krševan pa je bil toliko moški, da jej je za prva odvrnil: ,,Kaj ti tega mari?" Vender varal se je, če je menil, da bode s tem mir besedij. Ženska zvedavost je tolikanj bolj pritiskala, kolikor bolj se je sušilo vino v bokalu. Kakor vselej zmagala je tudi to pot in kmalu je babišče vedelo, kaj in kako. Cesar jej ni mogel razkriti mož, to si je v domišljiji svoji dodala in dostavila sama.
,,Ne, jaz pa nečem ni ne trpim, da bi ti taka pisma nosili brat, s katerimi se boš zameril drugim poštenim ljudem. Jaz bom uže naredila!" Tako se je jezila slepotna ženica.
Ko je šel pred mrakom tistega dne grajski kravji pastir, stari Peter, majhna sesušena podoba, mimo učiteljevega doma, pokliče ga škiljava žena pred vezni prag in mu skrivnostno govori tako-le: „Veš ti, Peter, jaz ne morem slišati, če kdo ljudi obira in opravlja."
Zgubani Peter je naredil kislo lice po tem uvodu.
„Prej-le pa je bil prišel tisti Domen k našemu ter mu je prinesel nekovo pismo brat, kdo je oče njegov in kakovo doto bo imel in drugo; pa vašemu gospodu se je grozil tako, da me je bilo strah. Jaz ne maram, da bi se midva z mojim komu zamerila, naj-
- 00 -
menj pa gospodu vašemu, zato mu le povedi to. Veš, drugemu ni treba nikomur, samo gospodu: o pismu, kar sem ti rekla." Peter prikima.
,,Dobro zapomni, o pismu sem ti naročila. Gospod bodo uže vedeli, kakovo in katero. Pa tega tudi nikar ne zabi povedati, da sem ti jaz naročila in razkrila, ker se ne maram zameriti."
Peter se namuzne, pomakne slamnik čez oči in gre svojo pot, godrnjaje nekaj ,,o babjih poštah".
Od farne vasi, kjer je stanoval učitelj Krševan, pa do Sovinega gradu je bilo debelo uro hoda. Ko je torej stari Peter priklopal in pritolkel domov, storila se je bila uže trda noč. Po polnem je bil uže skoraj mej potom pozabil naročila. Sreča mu, da je stal Sova, roki v žepu, pred gradom in gledal v nebo; pa ne da bi bil molil, ampak gledal je, bode li drugi dan jasno ali bode sneg. Ker ga je torej pastir Peter videl pred seboj, domislil se je, kako mu je baba zabičevala. Sname torej klobuk z glave ter pristopi k njemu pripoveduje, kaj je govorila brljava učiteljeva žena. Od kraja se je videlo, da ga Sova še ne posluša; ali ko Peter nekaj čveka o pismu, doti in očetu Domnovem, zgane se dolgi gospod od vrha do tal, obrne naglo k pastirju, in še edenkrat mu je moral povedati vse.
,,Ne pravi nikomur!" reče Sova. ,,Nikomur, pravim !"
.,Ne bom!" odgovori pastir in hoče iti.
— 56 —
„Stoj! na (stisne mu petico v roko); stopi k županu, pa mu na tihem povedi, naj pride k meni še nocoj."
Obrnivši petico v roki, ni imel stari Peter več tako trde stopinje kakor prej, ampak hitro je mencal po gazi proti vasi. Ne dolgo potem pride ž njim oče župan, kateremu se je na obrazu poznalo, kako ga veseli, da so ga gospod graščak na novo poklicali, in pa da je neznano radoveden, kaj mu bodo povedali novega.
6. Materina pripoved, oglejmo zopet gori v kočo, kjer je bila stara
Jj Pžrl Domnova mati. Ona in sin sta v živem raz-BBHSl govoru. Na solznem obrazu starkinem se zna, da jej sin ni delal posebnega veselja.
„To res ni lepo," govorila je stara mati, »m ne prav, da me okradeš, da mi vzameš po sili, česar bi jaz ne smela dati. Oh, kaj bom počela, jaz reva, Bog mi odpusti grehe! Molči, ne boš dolgo živel in ne bode se ti dobro godilo na svetu, kar se obeta pridnim ljudem v četrti božji zapovedi, zakaj ti me ne spoštuješ, ne delaš, kakor ti velim jaz in želim, ampak ravnaš se po svoji glavi in trmi. Zakaj si mi vzel pisanje iz skrinje in si je nesel po svetu — Bog ti meni pomagaj — in jaz sem prisegla, da ga ne bo nihče pred mojo smrtjo dobil v roke in da — o Bog in sveti Damijan, patron tvoj! — sam ti si kriv, da imam jaz greh; ti me boš pehnil v pogubljenje! Mulci, Domen, ne bo se ti dobro godilo, ni dolgo ne boš živel, ker me tako spoštuješ!" Tako je govorila starka in točila solze.
„Saj ne maram dolgo živeti; nimam česa delati!" odgovori sin.
— 58 —
»Kaj?" vprašala je starka, „ne maraš? To je zato, ker si se zdaj nekaj dnij ves izpremenil, nečeš moliti. O Bog mi pomagaj, kaj bo s teboj? Prej sem te bila vesela, zdaj pa mi koplješ grob."
Molčita oba; mati joče, sin pa pred-se zre, kakor bi bil lesen.
»Mati, zakaj mi niste dali boljšega očeta?" iz-pregovori naposled. „Ali je res Sova oče moj, kakor se bere in kakor sem slišal?"
„Res!" odgovori starka in vzdihne.
»Zakaj mi niste hoteli povedati poprej?"
Starka v drugič vzdihne, potem jame pripovedovati:
»Stoj, hočem ti vse razložiti, Bog mi bo odpustil greh; zdaj ko nekoliko veš, bolje je, dati povem vse. Imela bi jaz možiti se s Tihovim Matijem — zdaj je uže umrl, ti ga nisi poznal — o da bi se bila, nekaterih solz ne bi bila pretočila, nekaterih nočij ne pre-čula. Pa kaj, Bog me je hotel udariti, morda zavoljo tega, ker nisem bila pohlevna in ponižna. Tačas je bil ta Sova mlad, komaj dorastel. V prvo me je ogovoril, ko sem prala, bil je dobrih besedij in jaz sem mu verjela. Skrivaj je hodil za menoj, jaz sem se veselila, da me bo res vzel, kadar umrje njegov oče, zato sem popustila Tihovega Matija. Sova pa je uže precej izza prvega menil voditi me le za nos. O da bi bila jaz vedela! Ko sem mu naznanila, da boš ti prišel na svet, tačas mi je še le povedal, da me res ne more vzeti.   Nič ni pomagalo, da sem jokala noč in dan,
— 59 —
da sem mu očitala, kaj mi je obetal poprej. Naposled ga še celo blizu ni bilo. O kaj sem jaz trpela! Ljudje so si šepetali na uho, kazali za menoj, koder sem hodila. To mi je bilo za umreti. Nihče pa ni vedel, da bode otrok Sovin, jaz tudi nisem hotela povedati."
»Služila sem tačas za deklo. Bilo je menda v nedeljo popoludne. Jaz sem pasla voli v senožeti sama. Sedela sem na kamenu in jokala. Premišljala sem, kaj bo z menoj. Za otroka, to je zate, nisem bila v skrbi, rekla sem: »Kar njemu ga ponesem, on je oče njegov, bode uže skrbel zanj, če jaz ne bom mogla." Hudo mi je pa bilo, grozovito hudo, zavoljo ljudij. Kaj bodo rekli mati, kadar zvedo ? Kako bodo govorili ljudje? Komaj sem bila grešila, kazen je bila uže v meni, v srci mojem. Najhuje mi je delo pa to, da me je mladi gospod tako prekanil in potem pustil. Ko so mi tako solze letele z lica mej prsti v krilo, prijel me je nekdo za ramo: Sova je bil."
»Kaj meniš, tačas je bil drugačen, kakor zdaj, in tudi jaz sem bila mlada in nekateri so mi rekli, da nisem grda."
»Ko sem ga zagledala pred seboj, začela sem se bolj na glas jokati in očitati mu, da je on tega kriv. Smilila bi se bila vsakemu človeku, njemu se pa menda nisem.   Sede poleg mene in mi govori tako-le:
»Ljuba moja! vzeti te ne morem. Oče mi je ženo
izbral bogato;  ako vzamem tebe, izgubim poštenje
5*
— 60 —
in vse. Pa tudi tega ne sme vedeti oče, da imam jaz otroka s teboj."
„To bo pa vedel, sama mu ga prinesem! rekla sem mu jaz."
„Bodemo videli. Jaz bom skrbel, da ne bo tako. Le poslušaj me. Mahneletov Martinek (to je bil grd človek, zdaj je uže umrl) — saj ga poznaš — in pa. še dva druga ž njim bodo prisegli, da otrok ni moj,, ampak Martinkov, in jaz bom tudi tajil, kdo bo verjel tebi?"
„Meni je bilo čudno po glavi, togotno sem ga zmerjala in psovala."
„Počakaj," rekel je on, „ako pa molčiš in mene ne imenuješ, dal bom otroku tvojemu zapisati lepo doto. Kadar doraste, bodem jo izplačal, samo molči. Dam ti zagotovilo."
„Le premisli si, ali hočeš otroka navezati in po svetu iti kruha prosit — in tako se ti bo tudi zgodilo, ako si upaš reči, da je otrok moj — ali pa hočeš, da bode imel otrok nekdaj imetje in da bode tudi tebi potlej dobro. Izberi, katero hočeš, to ti pa povem, da gotovo bo zate najslabše, če ne storiš tako, kakor ti velim. Vse bo verjelo, da je Martinek — saj poznaš smolarja — otroku tvojemu oče, zanj in za priče me ne skrbi."
»Ves teden sem potlej mislila, kaj mi je storiti. Razvidela sem, da ne opravim mnogo proti graščako-vemu sinu.   In mislila sem tudi, če ga ravno tožim,
— 61 —
vzel me ne bode, po postavi bi dobila komaj toliko, da bi se sama preživila, otrok bi ne imel skoraj ničesa. Mene tako ne bodo ljudje nikamor več marali, torej moram skrbeti, da se bo otroku godilo bolje, kakor se je meni, kadar doraste. Lej, Domen ! tako sem te ljubila, predno si zagledal beli dan! Torej sem sklenila, da bom privolila na to, da ne imenujem človeka, ki mi je nakopal toliko nesrečo na glavo."
„Pri prvi priliki sem mu povedala. Ni mi hotel poprej pisati pisma, predno sem mu prisegla, da ne bom povedala nikomur pred smrtjo zanje Še le po smrti moji naj bi je imel dobiti otrok v roke. Potlej še le je pustil, da je ranjki Plevnik prišel za pričo, on je gledal, da je pisanje dobro. Ta mož je bil edini, ki je vedel, kdo je kriv moje revščine, on mi je tudi marsikaj preložil, Bog mu daj nebesa, on mi je dostikrat pomagal, ko ni nihče vedel zame. On bi bil tudi spravil pismo, ko bi se bilo pripetilo, da bi bila jaz poprej umrla, predno je bil Sova gospodar."
BAli vam ni on nikoli ničesa dal?" vpraša Domen, ki ves čas ni pogledal materi v obraz, ampak nepre-makneno sedel na svojem mestu pri miznem oglu.
„Kdo? Sova?" povzame stara. „Ne rečem nič, a ne dosti več. Tačas, ko je bilo meni najhuje, ko si ti prišel na svet, ko nisem imela kam stopiti čez prag, ko me nihče ni hotel pod streho, k ranjki materi, ki sami niso ničesa imeli, pa se nisem upala, tačas ga ni bilo. Sel je bil nekam iz dežele. Dostikrat sem
menila prelomiti prisego, ki sem jo storila, in stopiti s teboj v naročji pred umrlega starega gospoda, očeta le-tega Sove, in povedati mu, kako in kaj. Pismo imaš v roki, reklo mi je nekaj, dokažeš lehko. Pa vselej me je varoval angelj varuh; pomislila sem, da boš ti imel nekdaj dovolj, da je greh prelomiti prisego, čeravno je bila bolj po sili storjena, da sem imela svojega zapeljivca vender nekdaj rada in da ga ne smem osramotiti pred svetom, in trpela sem. — Pozneje mi je dal časih skrivaj kakov denar, vender nikoli mnogo, skop je uže od nekdaj, uže tačas je bil. Tudi menim, da je za prvega on rekel Jurcu, da je tebe vzel in mene semkaj vtaknil na stare dni; vender Jurec ne ve ničesa. Da bi mu bil pa kaj dal za to, tega ne vem. To znam, da je želel uže nekaterikrat, naj bi jaz umrla in da bi se pisanje izgubilo, sosebno, ker se boji zdanje žene svoje, katera prihaja, kakor veš, le po leti doli, po zimi pa je neki v mestu. Rad bi videl, da bi tudi tebe ne bilo, pa to nič ne de, ti ga moraš spoštovati, moliti zanj, oče je tvoj. Se bolj potreba ti je pa molčati in ogibati se ga."
»Nikoli ne pojde v nebesa, ako bo čakal na mojo — sinovo molitev, peklenšček mu bodi boter!" zarenči sin zamolklo.
»Ne kolni! to je zoper božje in cerkvene postave; grozovit greh!" svari mati.
»Pravite, spoštuj!" godrnjal je dalje Domen, „ menda zato, ker me ga je sram bilo, predno sem se
— 63 —
še porodil, ali zato, ker je vam tako prijazno postregel, ali morda zato, ker bi me bil uže za mladega najrajši utopil v žlici vode; morda naj ga mari spoštujem, ker je prepovedal Jurcu, da bi mi dal Anko, (uverjen sem, da je tako), da mu je svetoval izpoditi me iz hiše, da me misli zdaj dati v vojake — —"
»Kdo ti je to povedal?" seže mu mati v besedo.
»Jaz vem; — kdo mi je povedal, naj grem v vašo skrinjo iskat pisma, za katero ste vedeli sami ? Kdo mi je imenoval očeta, malopridnega človeka, kateremu bom stolkel čepinjo? Jaz vem, da je pismo od vas kupoval in da vam je žugal, dati mene v vojaščino, če mu ga ne izročite. Pa Domen, sin vaš, ne bo nosil puške, ne bojte se. Poprej ne bo Sova več tlačil trave, kakor jaz hodil po straži. —• Tako je, mati, vse to vem in še katero."
»Za strah božji!" rekla je starka, ki je s strahom mislila, da je morda njen Domen zapisan hudemu duhu, kajti nemogoče se jej je zdelo, kako bi bil te in take reči zvedel po drugi poti. Vender kmalu jo popuste te misli in jela je zopet tožiti in tarnati nad sinom, naj ima pamet, naj se ogiblje ljudij, zlasti očeta, graščaka Sove, dokler se mu je bati vojaščine, sicer pa naj ničesa ne počenja, kar mu je na jeziku. Še posebe ga je prosila, naj bi jej dal pismo nazaj, da se ne izgubi, a Domen je odgovarjal: »Meni ga je treba!" in vse prošnje materine so bile brezvspešne.
,,Kod se pa pride v to luknjo, jaz nisem jazbec!"
— 64 —
renčal je nekdo zunaj koče na okno. Domen je precej spoznal glas in utišil staro mater, ki, gluha, kakor je bila, ni slišala nikogar pred durmi in je tožila in prosila v svojo mer.
,,Odpri, Domen!" kričal je Ureh s Kostela, zakaj on je bil in nihče drugi.
Domen gre ven, odpre škripava vrata in berač Ureh stopi v hišico.
,,Dober večer vam Bog daj, mati, in dobro večerjo !" reče berač, vstopivši se na široko sredi hiše in slone ob palici.
,,Kdo je pa, Domen?"' vpraša starka sina.
,,Le odprite oči, mati, pa poglejte Zaplatka Urha s Kostela," odgovori berač glasno.
,,I, le pojdi doli v vas," reče na to stara mati, ,,mi te ne moremo imeti, saj vidiš, da nimaš kje ležati pri nas. Zakaj ne greš v vas doli k Jurčevim ali k županovim?"
„Cakajte, mati, ne odrekajte mi strehe; saj vas nisem prosil. Bog me varuj, da bi nadložnim ljudem delal še jaz nadlego. Saj vem, kje je Jurčeva listnica. Tam v lopo zlezem rajši, kjer imava s Sultanom vsak svoj kot v listji. S psi sem znan, z ljudmi prijatelj, mraz se me uže ne prime — potlej me ne skrbi prenočišča dobiti, tudi ko bi mi Jurčeva ne bila napravila postelje za nocoj v gorki hiši za vrati, kakor jo je. "Vidite, mati, tako je, jaz vas ne prosim ničesa. A Domnu bom rekel edno."1
Rekši se obrne od starice proti Domnu in mu zašepeče: ,,Anka ti daje pošto, da pridi doli precej, nekaj bi ti povedala grozovito silnega.  Pojdi, greva!-'
»Kam greš, Domen?" vpraša mati skrbljivo. »Bodi doma, po noči ni dobro hoditi okrog, saj veš, česa se ti je bati."
»Jaz se nimam in se ne bojim nikogar! Vojak ne bom, mati, to sem vam povedal, tudi ne, ko bi bil oče moj devetkrat graščak in bi se napenjal po dnevi in po noči."
»Da bi te končaj! to je beseda, Domen, to!" reče berač. »Le utolažite se, mati stara, pojdite spat: spanec bolji kot žganec, mati." Izgovorivši poslednje besede je uže zapiral berač vrata za seboj in za Domnoin.
Gosto so zunaj bliščale zvezde na nebu. V vasi doli v dolinici je bilo vse tiho. Le daleč tam se je slišalo lajanje, kateremu je tudi v vasi kak pes začasno odgovarjal. A mraz, ki je bil tem hujši, kolikor jasnejše je bilo nebo, primoral je tudi žival pomikati se v zakotja. Luči so se svetile tii in tam iz oken, ako niso bila prikrita očem s sadnim drevjem ter naznanjala, da vaščanje še niso pospali, ampak se zbrali okrog dobro založenih pečij k veselim pozimskim opravilom.
»Kaj pa je rekla Anka?" vpraša Domen berača, ko sta stopala po gazi od koče navzdol.
»Kaj ti bo rekla!" odgovori berač. »Rada te ima; tega pa špehomalhu Urhu s Kostela ne bo po-
— 6G —
vedala, ne bo! Ali nekaj druzega je bilo. Jaz sera bil za mraka prišel tjakaj — drugam ne zahajam rad. Mislil sem kakovo napletati na struno, da bi bili deklici laglje vrteli kolovrate. Pride mi pa uže po noči župan in pošepeta nekaj Jurcu gospodarju na tihem zunaj v veži. Precej po tistem je prišla Ančika bleda v hišo po trske, kaj-li vraga, in ko je šla venkaj iz hiše, zdelo se mi je, da mi je pomuznila: »bali ven, Ureh, bali." Le pograbim malho na ramo, batino v roke, rečem dekličem predicam, ki sem jim ravno pravil tisto pripoved, kako je bila grofica obvisela na šteklji, da me je jelo nekaj noter po životu grizti, in hajdimo skočim v vežo. Na pragu je stala Ančika — buza-rona, bistra deklica! — in je rekla: „Pojdi, Ureh, pojdi", pravi, »pojdi gori na hribec in povej Domnu, naj pride precej, nocoj še, jaz mu bom nekaj povedala". To pa to, pravim jaz, tebi pa grem na Klek, kjer stanuje hudir in čarobnica pleše na metli, in če ti rečeš, nocoj še sem gori. Tako sem jej rekel. — Pa vrag te polomi, Domen, počasi mi hodi, kdo te bo dohajal."
Tako je brbljal berač vse v ednem dušku. Koleni sta se mu šibili in zvonili od mraza, ko je na pol tekel za hitro stopajočim Domnom.
»Umna deklica!" klatil je dalje berač. »Ako ti Bog sreče da, pa jo boš dobil. Ko sem šel mimo kozolca, videl sem nekove cunje razobesene po prekljah, in precej sem se domislil, aha! to je Ankina prevara, ako jo kdo zunaj dobode s teboj govorečo,  rekla bo,
— 67 —
da je šla le oprane obleke iskat, katere je pozabila. Pa le pomenita se pošteno, jaz grem v hišo in bom take česnjal in pravil, da duša ne bo vedela, kedaj pojde Anka iz hiše, vse bo mene poslušalo."
»Kaj li mi bode povedala?" reče Domen.
»Kaj ? Jaz bi ti ugenil in ne rekel dva pota j župan ni zastonj prišel od gospoda Sove in se oglasil pri Jurci. Saj veš, kaj ima župan opravka in Jurec, ki je mej možmi lovci. Oče tvoj bi rad videl, da bi ti oblekel vojaško suknjo in kaj skoraj poginil na tujem. Pa velja, da ti to pove."
Prideta do vasi. Veselo vretje in vpitje je bilo slišati iz Jurčeve hiše. Domen stopi v senco pri kozolci ob sklada lnici naloženih drv ter čaka. Berač pak potrka na duri, pride mu nekdo odpirat, in kmalu potem so se slišale iz hiše sem njegove brenčeče strune in na pol hripav glas, ki je vmes drobil neko pesen.
Kmalu se zopet na tihem odpro vrata, plaha, deklica pride venkaj, stopi oprezno na tnalo, posluša, ni li nikjer nikogar, in na lahko zakašlja. Ravno tisti glas jej odgovori od drv sem.   Stopi tja doli:
»Oh, Domen!" reče, ko zagleda mladeniča, »varuj se in skrivaj, lovili te bodo, župan je danes pravil očetu mojemu. Naš oče niso privolili, a graščak tako hoče in pravi, da te morajo imeti."
»Nič se ne boj!" reče jej Domen ter jo hoče prijeti za roko. Ali v ta hip se je slišalo mnogo stopinj
— 68 —
gori ob oglu. Na prvi šum plane dekle v vežo in Domen je premišljal sam, sklonen ob skladalnici in naslonen na polena. Ko so se stopinje približale, spoznal je Domen, da so možje lovci. »Tebe gredo iskat!" ■dejal si je in nehote stisnil bukovo poleno v pest.
-
>
>
F7yvy v v -v v »v* v- y v v v'y-v v yyy- ^ g yy.»
—T'K
<
<
W^ m
*J% *|a *Ji iji^lp 0f* *Ji
7. Možjš lovci.
nano je, da pred šestdesetimi in več leti ni bila tistega reda v soseskah, kakor dan denašnji. Ako je bilo vladi treba vojakov, zapovedala je po okrajnih gosposkah županom, naj dado toliko in toliko mladih mož v vojake. Zupan pak je imel v soseski svoji zopet svoje podložnike, pokorne može, katere je spravil na noge, kadar je hotel, po noči ali po dnevi, da so šli lovit tega ali onega mladega fanta, ki so ga mislili potlej izročiti gosposki. Kdor je prišel v leta, moral je tudi gledati, kako se bode umikal županovim rokam. Da so se mladeniči vojske tačas bali še bolj, kakor član denes, to je bilo naravno; kajti ako so dobili koga, moral je služiti cesarja, dokler je mogel, ali dokler ni storil smrti. Malokateri je prišel v domovino nazaj. Zato so se pa skrivali mladeniči po deset in več let in stari možje mej našim narodom še dan denes mnogo vedo povedati, kako se je ta in ta umikal, kako je lovce prekanil itd.
Da županov posel in njegovih tovarišev lovcev tudi ni bil lehek, to se ve; zakaj v svesti si je moral
— 70 —
hiti, da mu bode kaka roka, z obupom braneča svojo prostost, ubila čelo, porinila nož v rebra, ali pa se bode maščeval ujetnik, nazaj prišedši iz vojakov.
Zupan je bil zbral tudi nocoj vse može iz vasi, ki so imeli dolžnost hoditi ž njim na človečjo lov. Vsi so se bili sešli v hiši njegovi, zaviti v kožuhe in debele palice za brambo in orožje v roki, samo Jurca ni bilo. On ni mogel preganjati prejšnjega svojega rejenca, in ko bi se bil imel zameriti gospodu v gradu in vsej gosposki Ko so bili vsi zbrani, razloži jim župan, kam in koga gredo iskat, vzame velik nož, vrvice in okove in tiho gredo možje proti koči na hribec. Malo je manjkalo, da niso Domna z beračem srečali, zakaj kmalu ko je odšel Domen iz hišice, trkali so lovci na mala vrata in okna.
„Kdo je?" vprašala je stara Meta, ko je čez dolgo vender le zaslišala, da nekdo zunaj na vrata bije in vpije.
„Odpri, stara prepelica moja! če ne — poderemo in razkrijemo ti streho in ti od zgoraj pademo v luknjo," vpije oče župan na okenci. Tudi ko bi starka ne bila slišala besedij, morala je vedeti, kaj in kdo je, kajti v vrata seje tisti hip zaletel nekdo, da se je potresnila vsa koča. Odrine torej pah z vrat in nekoliko lovcev stopi s prižgano lučjo in pripravljenimi palicami v hišico, drugi so pa obstopili malo poslopje, da bi jim ptiček ne ušel. A precej so uvideli, da ga ni v gnezdu; vrhu tega jih je stara mati še dobro ozmerjala in oštela, da hočejo ravno njej vzeti na stare dni edinega sina.
— 71 —
Oče župan je klel, da mu je Domen ušel za nocoj, in se ni veliko zmenil za to, kaj klopoče ženica.
„V vasi ga najdemo," reče eden, „pojdimo tja doli."
Lovci jo udero proti vasi. Stara mati pa jame zopet prebirati in preštevati jagode na molku, prose Boga, naj bi rešil sina iz vsakeršne nevarnosti.
Tako jih je videl Domen, ko so prišli mimo njega. Vse krdelo se ustavi slabega pol streljaja od njega, in bili bi ga lehko zapazili, ko ne bi bil sklonen v za-senčji in ob drvih. Vse je lehko razločil, kaj so govorili.
,,Pojdi ti Blaže, pogledi, če je pri Jurci; pazi, da te kdo ne zagleda! Ako ga tukaj ne drži hudir, ne bomo ga imeli nocojšnjo noč in Sova bo hudo ukal name, zakaj nekaj mu preseda," rekel je župan.
Eden odide k oknu.
„Jaz pravim, da tega moramo," reče Tenkor, dolg mož, vender je takega osebenjaka menj škoda, kakor kakovega fanta iz kmetske hiše."
„Tako ti povem, France," odgovori župan, ,,ko bi nam ušel, nikdar se ne pobogamo z grajskim gospodom, in saj veš, kako je, če bolj ugajaš zlodeju in če si boljši ž njim, tem boljši je on s teboj."
„Mene vprašajte!" dostavi širokopleč sosed, mali Skene, „jaz vem, jaz, kakov je Sova. Ves pasji je in brez duše. Ranjki oče moj so znali to povedati — Bog jim daj mir in pokoj v grobu; saj ta hudoba Sova ga jim ni dal, samo zato, ker so mu svoj čas nekaj besedij ugovarjali pri tlaki.  Kaj meniš, da jim je po-
— 72 —
zabil kedaj ? Nikdar ne, temveč desetino za neko preteto telce so mu morali dvakrat plačati, dvakrat, zakaj eden-krat ga je utajil, da-si so mu poštena dva križevea vrgli na mizo."
,,Kaj nam hoče, ako ga ne dobomo!" reče drugi. „Glave si ne bom lučal po kamenji za njim, zapoveduje naj mi Peter ali Pavel."
„Ti lehko govoriš," reče župan, „a krop bo najbolj poparil mene. Ti bi ga bil videl nocoj, kakov je bil, ko mi je naročal, in pa uže ondan, ko je govoril o tem".
„Glejte kleka, kaj bi se menil!" beseduje dolgi mož Tenkor. „Koga moramo oddati, priporoča naj gospod in kaže tega ali tega. Jaz pa pravim, še zmerom je najbolje, ako primemo tega, kakor katerega do-mačinskega sina. Kaj je pa ? Jurec ga je izpodil, sam nima nič, mati drugo nič. S čim se bo živil? Kral bo, kral, le zapomnite me možje lovci. Nikoli nič prida človeka, kdor ljudi pozna — — je! —" Govornik se zgrudi na tla, kri ga oblije. Besedo mu je zaprlo težko poleno, ki je priletelo od skladalnice s tnala semkaj in zadelo Tenkorja na sence.
Domen je namreč tiho tam slonel, dihati se ni upal. Slišal je ves razgovor. Ko so kmetje tako ostro in neusmiljeno sodili njega in prihodnjost njegovo, ko je čul, da se mu podtika celo tatinstvo, tedaj mu je zavrela kri po vseh žilah, roka se je vzdignila in debelo poleno je zažvižgalo po zraku. Domen je meril dobro.
Predno so možje vedeli kaj in od kod, priletelo je drugo, tretje poleno mej nje, skoraj nobeno zastonj. Od drv sem pa se je slišala strašna kletev, posamezen človek je slonel na skladalniei, pobiral polena in metal.
„Lovite, držite, vezite, hudiči!" kričal je Domen.
Kakor ovce se naglo razkropi krdelo lovcev po vrtu, za hišo in povsod. Nobeden ni hotel ni svoje glave polenju nastavljati, ni graščaku Sovi po všeči podvizati se, da bi ga prijeli. Marsikateri je bil ranjen bolj ali menj, Tenkor je celo ležal v snegu in kri mu je lila.
Nihče se ni mogel bližati Domnu, dokler je stal pri drvih. Da pa ima ravno roko in da zadene tudi daleč, to je župan videl ravno zdaj in ž njim vsa druhal lovskih mož, ki se niso upali na samega mladeniča.
»Čakajmo," šepeče župan, »zmerom ne bode pri drvarnici; kadar se pa odmakne, potlej, možje!"
Mesec je zahajal. Domen je čakal, da bi se storila tema, potem bi še le zapustil trdnjavo svojo; zakaj uiti ni bilo lehko. Proti severju je bil visok plot; predno bi bil prelazil čezenj, lehko bi bili skočili lovci iz kakega kota nanj; proti južni strani je stala hiša, nasproti kozolec, in nihče ni mogel povedati, da ga ne čakajo tam; za hrbtom pa so mu bila vložena drva visoko čez glavo.
Skrije se mesec za goro. Sicer ni bilo tako svetlo, kakor poprej, vender tudi ne taka tema, da se ne bi bil razločil človek.
— 74 —
Zmerom Domen ni mogel čakati in stati v mrazu. Tenkor je vzdihoval in vstajal iz snega; nihče mu ni prišel pomagat. Stopi torej Domen sam k njemu in ga sestavi po konci. A mož tudi hoditi ni mogel, bil je kakor človek, katerega je vino čisto zmoglo in po-trio. „Ali boš drugo pot lepše govoril o ljudeh, ki ti niso nič mari," godrnjal je mladenič ter ga vedel do ogla Jurčeve hiše.
»Hoj! i 11 je razbita glava, pojdite ponjo!" zavpije skozi okno v hišo. Jurčevi niso bili še ničesa slišali, kar se je godilo okrog hiše. Zdaj je vrelo vse ven gledat, kdo je in kaj.
Domen stisne neko krepelce v roko, ki je ležalo pod oknom, pusti krvavega svojega tovariša ter jo zavije za oglom. Ni hotel čakati, da bi ga bil poprejšnji njegov gospodar dobil blizu svoje hiše in to celo ob tej uri, čeravno bi bil rad še edenkrat videl drago Ankino obličje in se jej vsaj zahvalil za skrbni opomin.
A komaj se je zasukal za ogel, pade mu trda palica preko glave, zvrti se mu. nogi se pošibita in zvrne se na tla, tiho, kakor bi bil hlod padel s tnala.
„Hej! sosedje," kričal je župan, kajti on je bil junak, ki je za oglom potolkel mladeniča, »imamo ga, naš je!"
Zdaj se prikaže nekaj lovcev izza vseh oglov. »Preveč si lopnil, Tone!" reče star mož, »kaj bo, če si ga ubil."
— 75 —
»Naj ga; meni je zdrobil ves komolec, kaj bo pa to?" odgovori župan.
„To je hudičev sin," menil je drugi sosed, »dvanajst nas je in razpodil je nas."
»Zakaj ste bežali, pogledite, Tenkor bo morda umrl!"
»I, Tone, ti si jo bil tudi potegnil, tačas kakor mi," dostavi tretji.
Kakor v sanjah se je zdelo Domnu, da mnogo ljudij okolo njega hrumi in šumi, jednako bučelam, predno rojijo. Zdelo se mu je, da je slišal Urhov glas, kako je grohotaje pikal lovce, da so pogumni možje, in kako je njemu vodo plal na čelo; da je čul še drug glasek milo zajokati se; potem pa se mu je zdelo, da ga nekam neso. A po polnem se ni zavedel nobene reči.
6*
I MllJlMIl!]^^ 1
8. Materina smrt.
lomnova mati, stara Meta, čepela je na veznem pragu in se grela na solnci, kolikor je stari ženski pri popoludanskem zimskem solnci greti se mogoče.
Po poti pride zdaj druga stara ženica, Meti podobna, kakor groš grošn, samo malo daljša.
»Bog ti daj tolažbo in dobro popoludne, Meta," jame prišedša baba.
„Kaj si ti prišla, Urša?" vpraša brljava starka. »Kaj hodiš? Ali si kaj videla Domna mojega?"
„Križ božji! kaj ne veš, kje je?"
„Ne vem ne. Sinoči je bil prišel berač Ureh ponj in šla sta nekam, Bog vedi kam, in še zdaj ga ni domov. Pa so bili lovci pridrli sinoči, in za križe in težave me skrbi, kaj je, da ga ni domov. Negodef Nakopal si bo še kaj na glavo!"
„Tako še ne veš, da so ga ujeli, da ga imajo pri županovih?"
»Kaj so ga?" povzame preplašena starka.
»Ujeli!" odgovori Urša, „glavo ima počeno, pa bo moral menda vender v vojake."
— 77 —
„0h, jej! — glavo počeno!" tožila je mati. „Ne pojde ne, ne pojde!"
„Pa kaj je še storil! Tenkorju je glavo ubil, županu komolec zdrobil, Klemenu v rebra zagnal poleno, in ne vem kaj še."
„0, jej! o Jeziš!" tožila in molila je mati.
Precej je lezla v hišo po palico in potem je šve-drala naglo, kolikor jej je bilo moči, v vas in naravnost k županu. Domna je našla v stranski izbici pri županovih na samem sedečega, tiho, kakor bi čakal koga. Roki je imel ukleneni z vrvico, glavo obezano z ruto. Ko je zagledal staro mater, vstal je, oči so se mu zasvetile, vez na roki se je nategnila; a precej sede in povesi glavo.
,,Kaj ste prišli, mati?" nagovori starico. ,,Ce ste prišli jokat, nikar ne jokajte zavoljo očeta mojega, zakaj zadosti bo star, kadar bom jaz stal na svojih petah."
Mati ga otiplje, je li hudo ranjen. On pa se otrese tega znamenja skrbne ljubezni in reče: „Nič ni!"
,,Jaz grem k njemu, on ti mora pomagati. Ne boš vojak, njegov sin si, jaz grem k njemu, Domen!" govori mati.
„Ne hodite! Pojdite domov, jaz tudi pridem kmalu, zakaj vaš sin ne bo vojak, ko bi imel predreti devet zidov, mati."
„Beži, Domen, beži! Daj mi rajši pismo, ki si mi
— 78 —
je vzel; jaz grem v grad in pomagal ti bode, moral ti bode, daj mi pismo!"
Mladenič se domisli zdaj, da je imel res pisanje pri sebi. Zvezani roki sta mu branili poseči v žep. Mignil je materi in velel jej pogledati. A pisma ni bilo nikakeršnega, ni znotraj ni zunaj žepa. „0 n mi je je vzel!" reče Domen in grozno zakolne. Stara mati, ki seje do zdaj še nekoliko premagovala, morda zato, ker je upala še kaj izprositi, bila je kakor z uma, ko je videla, da je edina njena priča izgubljena, priča, ki jo je hranila toliko let. Zupan, prišedši blizu, povedal je, da je hotel gospod Sova imeti nekovo pisanje, katero so našli pri Domnu in da je je vzel še po noči, ko se Domen ni zavedal.
„Jaz grem k njemu!" rekla je starka in štren-cala po treh proti gradu, tipaje s palico pot pred seboj.
Solnce je bilo uže nizko, ko je prispela v grad.
„Gledi, Tomaž!" reče eden grajskih hlapcev, „stara Meta je prišla gori, česa bi le-ta rada?"
,,Vrag vedi!" odgovori drugi, ,,desetine nima plačati, tlačanka tudi ni."
„N\ mlade se ne upajo hoditi gori, nikar pa uže stare pokveke. Ako jo stari dobi, ven jo izpeha kot primojdiiha! Glej ga, ravno tam-le gre, drži se, kakor stare klešče, zopet ni davi stopil s pravo nogo čez prag."
Gospod Sova je res prišel s svojim ostrim obrazom in osornim pogledom po dvoru. Pred vratmi se snideta s staro ženo Meto.
— 79
,,Cesa bi rada tukaj ?"  napade starko graščak.
Zdajci se obrne ženica proti njemu, kajti poprej ga ni bila zagledala.
„Sina mi dajte nazaj, zdaj imate pismo, doto ste mu vzeli, otroku svojemu, ne jemljite mn še življenja, tega vas prosim na kolenih za pet krvavih ran božjih!-' govorila je stara ženica in povzdignila svoji suhi koščeni roki, kakor bi molila Roga.
,,Kaj to meni mari, jaz ga nimam v žepu sina tvojega, pojdi drugam!" reče Sova ter stori stopinjo na kamen i to stopnico, ki je držala do praga.
,,Bog ga bo terjal od tebe!" vpije razkačena žena, „ako ga daš ubiti in zaklati na tuji zemlji sam."
»Poberi se mi, baba, kaj hočeš!" zagrmi gospod Sova in strašno pogleda starko.
Prikaže se na to vpitje tii in tam izza ogla kaka radovedna glava gledat, na koga se gospod jezi in togoti.
Poznala je stara žena pred seboj stoječega moža; razvidela je tudi, da je zastonj dlje prositi. Strašno jo popade srd, zasvete se jej na pol brljave oči, trhlo lice zaradi, vzdigne palico in z glasom hripavim žuga: »Pred božjim stolom se boš odgovarjal, živinče! V peklu bodeš gorel, zavoljo sina svojega in zavoljo sebe. Proklet je oče, tebi podoben!"
Odmeval je njen glas po razprostranih dvoriščih.
„Blazni!" vpil je Sova hlapcem. »Izpehajte jo ven!"
Vsak se je bal dotekniti prvi uboge starke; me-
— 80 —
nili so, da je res blazna. Gospod pa se jezno obrne k dvema in pravi: „Tomaž! Blaž! kaj sem rekel? ven! ven!" Rada ali nerada morala sta hlapca ženo prijeti in vesti jo z dvora ven na sneg.
Na samem je jela starka jokati in jokati. Uže tako je videla le na pol in samo po dnevi, solze so jej zdaj vzele še tisti vid, kolikor ga jej je pustila natora. Bila je sama na polji, vsak četrt ure je storila pet stopinj in ostala je in plakala zopet četrt ure. Solnce je bilo zašlo, mrak nastal, mraz je toliko bolj zopet pritisnil, kolikor je bil po dnevi odjenjal.
Nič več ni mogla storiti ni koraka dalje. Tudi stati ni mogla. Kamen, s suhim mahom porasten, molel je tik gazi iz snega, nanj hoče starka sesti, do-tipavši ga s palico, ali stare kosti se jej nečejo udati in pade v sneg. Vstati ne more, sama je na polji, nikogar ni, da bi jej pomagal na nogi, glasu nima, da bi koga priklicala na pomagaje.
Nebo se pooblači, tema nastane. Ostra burja pripiše in žvižga po polji in travniku. Sem in tja pade tudi kako zrno snega, zmerom bolj in bolj pogosto, naposled v debelih plahticah, ter pobeli drevje in vse, kar je bilo golega od poprejšnjega snega.
Gospodar Jurec je bil doma odvečerjal in odmolil, odkazal svojim podložnikom, kaj imajo storiti še pred spancem, potem pa, vide, da je zunaj grozna tema, prižgal veliko plamenico iz mlade brezice, z betom in sekiro narejeno in v dimu posušeno, in napravil se na
— 81 —
pot v grad k staremu prijatelju, gospodu Sovi, malo povasovat za povečerek.
Tako vidimo sivolasega moža, kako zamišljen ko-rači po stezi ob ravnem travniku, zdaj pa zdaj utrne plamenico z golo, žuljasto roko, ne mene se ni za stare vrbe in rakite, rastoče ob malem potočiči, ki je tekel pod ledeno skorjo v stružici svoji, ni za čarobni odsev svoje luči iz grmičja.
Kar zagleda pred seboj, da leži nekaj črnega tik gazi. Sneg je bil reč uže malo pobelil, vender je videl, da je to človek in sicer ženskega spola.
Mislil je, da je morda zaspala kaka beračica. Torej jo brcne z nogo in zavpije: „Hoj! stara, tukaj je mrzla postelja, vstani! Kaj ležiš na zobeh ? Dejal bodem, da si sneg in točo delala v oblakih kot čarovnica in doli padla, če ne vstaneš!"
Ali baba se ne gane, suvaj jo Jurec ali ne suvaj. „Kaj, ko bi bila mrtva?" dejal je mož in jo preobrnil. Genila se ni, lice je bilo bledo, usta in oči odprte in ■— o! — to je bila stara njegova osebenica Meta, mati Domnova. Nemudno se vrne mož domov. Še tisto noč se je razvedelo po vasi, da so prinesli staro Meto k Jurcu — mrtvo.
Domna so bili še tistega dne proti mraku odvedli in izdali biričem, da bi bil iž njega vojak. Brez upora, tiho se je dal odvesti. Pa kako bi se bil upiral, povezali so ga bili, kakor bika.
»Glejte no!" rekale so stare ženice.   »Meta je
— 82 —
šla odgovor dajat, sin njen Domen pa v vojake, oba na tisti dan; vender je to hudo za fanta, še matere ne bo videl na mrtvaškem odru." To je hudo, to ! Gospodi ni nikoli hudo, zato pa nima srca in da pobirati vojake, ter ubozih ljudij sinove preganjati po svetu."
Ker je bila Metina koča na samoti in ker ima slovensko ljudstvo uže od nekdaj vero, da mrlič ne sme sam in na samem ležati na mrtvaškem odru, ampak da morajo sosedje in sosede vasovati pri njem zlasti po noči, zato Jurec ni pustil, da bi bili dejali staro Meto v koči na skolke, ampak rekel je, naj se v vasi, v hiši njegovi napravi poslednja čast umrši ženi.
Mrliški oglednik, gospod Krševan, pride drugo jutro pogledat mrliča in pravi: ,Zena je umrla nekoliko od slabosti, nekoliko pa je zmrznila v mrazu. Najbrž je oslabela, sedla in zadremala za vselej."
^ x^<~x^y^<^^y "x~^x xx' ^^^5^^:^ty|'
9. Pri mrliči.
koraj po vsem Slovenskem je mej prostim narodom navada, da mrtvecu kratek čas delajo sosedje in sosede. Celo ako pribrnja tuj berač v vas in umrje v kaki hiši, imajo si vaščanje za dolžnost, da mu narede toliko cesti in povasiijejo pri njegovem truplu. Razume se uže samo ob sebi, da pobožni slovenski kmet se meni in skrbi najprej za dušo mrličevo in da še le potem, ko je najstarejši vaški očanec počasno odmolil roženkranc in litanije, pri čemer vsa vas odgovarja „zanj Boga prosi" — da še le potem nastopijo druge navade, izmej katerih na prvi pogled niso vse primerne žalostni priliki. Dostikrat se pozabi, da je v tisti izbi mrlič. Pogovor se plete na vse kite; kar kdo ve, izvleče in pove. Vender gledajo deklice, ki se zbero v zadnjem kotu za vrati ali pri velikanski peči, da poj6 le žalostne pesni; stari oče pak,-ki imajo radi na gorkem kraji sedež svoj, pripovedujejo najrajši žalostne spomine iz dolzega življenja svojega.
Tudi pri Jurci se je bila sešla vaška mladina in starina. Možje so sedeli okolo mize, na kateri je stalo leseno razpelo božje in voščena blagoslovljena sveča;
— 84 —
žene so imele na drugem konci važne svoje pomenke ter so zdaj pa zdaj pogledovale, kako se vedejo hčere, neveste za bodoči predpust; mladeniči, uže od svojih dnij nagajivi in nepoboljšljivi, nasmehavali in pomežikavali so dekličem nasproti in so imeli in obračali oči povsod, samo tja ne, kamor bi bilo prav. Imeli so poslednji pri sebi tudi znanega berača Urha, ki je brez nehanja kazal zobe iz porastene brade in ubral časih v dve žimnati struni svojih citer. V zadnjem, temnem kotu pak je ležala stara Domnova mati Meta na visokem mrtvaškem odru, suhi, koščeni, z molkom opleteni roki na prsih, ustna sklenena, trhlo lice bledo, telo brez duše.
Molitve so bile uže minile.
„Veste kaj, strijčev!" reče sosed Golobek Jurcu, nažigaje trščico, da bi zapalil tobak, »recite vi po dolzem ali počez, jaz pravim tako in trdim — toliko pameten sem uže: ta naš gospod Sova je malo vreden. Ce ni res, naj bi me zlomek vzel jutri zjutraj."
„Ej, tiho bi bil, tiho, šleva! kaj pati veš!" odgovori gospodar Jurec in prisede na ogel k sosedom.
»Jaz? jaz pa še zmerom nekaj vem, jaz," pravi Golobek malo hud, »le dobro me pomnite, strijčev! če me ravno za neumnega imate, pa sem jaz vender te dni tako izmislil in izvil to reč o Domnu in tej-le Meti — Bog jej daj nebeško solnce — da več vem, kakor vi vsi."
•  Po teh besedah, ki jih je počasno in glasno go-
voril in jim primerno pritrkaval z glavo in pipo, gledal je moško po druščini.   Vsi so bili radovedni.
„Kako in kaj se je ukresalo v glavi tvoji?" reče mu Jurec, nasmehuje se.
„1, kaj? Sami bi jo bili pogodili, saj pravite—•—"
„Da bi te vrag, jezik, če misliš povedi, ali pa nič!" zavpije dolg, nestrpljiv mož, eden mlajših izmej vaščanov.
„Jaz pravim tako," govoril je Golobek ne prenaglo, »ako hočete, verjemite mi, če ne, smo pa tudi prijatelji — kaj ni res tako, strijčev?"
»Res.   Ali kaj praviš, to mora vedi."
»Pravim, in grajski hlapec, ki je včeraj videl staro Meto — Bog jej vrat svojih ne zapiraj — ta mi je tudi potrdil, da sta se Meta osebenica in pa Sova dobro poznala."
»Ni hudič, da bi se ne bila poznala," reče prej omenjeni mladi sosed, in vse se smeje.
»Ne, plentaj vas!" govori Golobek, »jaz pravim, da sta se tako poznala, kakor jaz in starka moja; Bog jej odpusti grehe, zdaj je uže odgovor dala, nič hudega jej ne rečem."
»Ta je bosa," reče drugi. »Potlej bi bil Sova sina svojega dal v vojake loviti. Kdo pomni kaj takega!"
Dolgo so se pričkali: edni trdili, da to ni mogoče, edni so se pa poganjali, zlasti grajski hlapec, ki je Meto večer poprej v gradu videl in slišal govoriti, da je morda le res. Beseda da besedo. Nabralo se je naposled precej dokazov, tako, da so tudi največji
— 86 —
neradoverniki jeli omahovati in verjeti, da je Domen graščakov nezakonski sin.
Berač Ureh s Kostela, sicer zmerom jako beseden, govoril ni pri tem posvetovanji ničesa. Samo eden-krat, ko je Jurec dejal: »Tega ne verjamem," zasmijal se je glasno, skoraj odurno. Precej potem je vstal, šel k dekličem, ki so imele Ančiko v sredi, in jej po-šepetal na uho: »Anka! ali verjameš? Le verjemi le, res je, jaz vem. Sova mu je oče, a domov ga ne bo več reveža." Potlej se je zopet vrnil v svoj kot k malhi in citram. Anka pa se izmuzne iz hiše. Kam? Ali jokat? Ne ve se.
Bilo je uže pozno v noč. Možje so bili uže od-skočili od prvega pogovora, da-si tudi je bil važen; matere so si bile uže marsikaj napovedale s prekrižanima rokama pod pazduho ; dekleta uže mnogo našepetale in izpele nekaj lepih pesenc. Marsikdo, ki je imel drugi dan zgodaj vstati, jel se je meniti, da bi bilo dobro pogledati domov.
Odpro se vrata in v hišo stopi Špilkin Jožek, dolg, suhoten mož. Na rami prinese navezano culo, natakneno na vatel; iz cule so gledale tri pedi dolge škarje, železno krojaško gladilo in pol hleba zmesnega kruha, ki ga je bil ravno dobil za urezanico od dela. "Vse to je uže samo pričalo, katerega rokodelstva je Jožek; samo raztrgane hlače dopetače in luknjasta ka-mižola, da ne štejemo brezpodplatnih čevljev, bile bi morda neznanca motile, da bi ga bil prišteval rajši
nekovim drugim, vedno potujočim ljudem, nego li krojačem. To pa je bilo samo zato tako, ker Spilkin Jožek ni mogel videti žganja.
„Dober večer vam Bog daj!" reče prihajalec.
„Od kod pa ti prihajaš, Jožek'?" vpraša ga eden kmetov.
„Gori-le v Grivec sem bil šel troje hlače urezat in steknit; nocoj sem došil in ker sem slišal, da imate nekaj mrtvega, stopil sem k vam notri." Rekši vzame oljčno vejico, pokropi z blagoslovljeno vodo mrliča, naredi strašno velik križ in zopet na glavo natakne sneden in stlačen slamnik.
„Hoj! kaj si tudi ti tukaj, Ureh? dolgo te ni bilo videti," ogovori najprej Orha.
»Tudi. Jaz sem povsod, kakor blato na cesti," reče berač.
»Ej, midva sva ptiča," govori Jožek, »kakor dva stara lonca, oba počena; nobeden ne drži ni zelja, ni kisle repe; za druzega nisva, kakor da bi zvezal in zbil oba in naju vrgel čez plot. — Pa kaj sem hotel uže povedati? Veste kaj novega, možje?"'
»Kaj?" vprašajo nekateri.
»Domen je ušel biričem."
Te besedice so napravile veliko hruma po izbi. Vsi so se zavzeli, vender niso vseh sprehajale ednake misli. Tisti, ki so verjeli, da bi morda res bil Sovin sin in da ga je pravi oče potiskal v vojake, privoščili so mu iz srca, da je ušel.   Oni pak, ki so bili sami
— 88 —
mej lovci, bali so se malo, da ne bi zdaj Domen vsakemu posebe povrnil hudo s hudim. Na poseben način je praznoval berač Ureh to veselo novico. Slišavši Jožkovo poročilo, skočil je po konci, pograbil citre in jel nemiljeno napietati in peti neko nič ali Bog ve kaj izražujočo pesen:
»Hejo-hoj! hoj! Volk ima loj! Zvita lisica Ima meščico!"
Kaj je hotel povedati s tem, tega ni umel nihče. Ko se je beračevo veselje nekoliko poleglo, jamejo povpraševati krojača, kako je to bilo.
„ Jaz sam ne vem, ne gre mi v butico, kako jim jo je popihal," pripovedoval je Spilkin Jožek. „Tako-le proti mraku je bilo, ravno šivanko sem vdeval, ko mi je Bolte, tisti cunjar, prišel naravnost od tam. Ta je videl vse. Bilo je štirim ujetnika, dobro uklenenega, za palca zvezanega na hrbtu, gnati v Ljubljano. Gori pri Tonetu so pa pred vratmi pili, osliči, a Domna imeli pred seboj. Slonela je ravno nabrušena kosa za slamo rezati na zidu. Domen, fant od samega vraga — kaj jaz vem, kako je delal — prišel je do kose in resk! odreže si palec."
»Je uže res, ker je bil za palca zvezan," razlaga eden.
»Kaj je bilo potlej ?" vpraša dragi in se primakne
bliže.
»Kaj?" povzame krojač, „le poslušajte me! Se
— 89 —
s krvavo pestjo potolče prvega birfča, dobi neko krepel v roke in vse tri drevi po travniku, kakor pse v sušei meseci. Cunjar Bolte je dejal: „Primojduha, da nisem še takega človeka videl, in slišal ne o tem, da-si sem uže dolgo na svetu. Kaj menite, to ni kaj takega, kar vsaka baba pove, če si človek odreže palec s svoje roke meni nič tebi nič, kot bi gori pogledal, in potlej še ednega biriča pobije na tla, tri pa podi, kakor hudič copernice s Kleka."
„To ti je sam zlomek," odkima eden.
„Jaz sem vedel, da mu ga ni vrstnika za moč in zvijačo," reče Jurec.
»Kje je neki zdaj-le?" izpregovori ženica izza peči.
»Gotovo še ne ve, da mu je umrla mati, da zdaj sosedje vasiijemo pri mrtvi," dostavi druga mati.
»Ubožec, meni se smili. Kako mu bo hudo!" reče tretja z obrazom in glasom na jok.
Vse te izreke milovanja ali začudenja je prestrigel klic mladega dečka, ki je, kazaje na okno, potegnil očeta svojega za rokav in dejal: »Lejte, oče, nekdo skozi okno gleda v hišo." Vsi se obrnejo tjakaj. Res je nekdo slonel na oknu in se trudil razgledati družbo v izbi. Kdo je, to se ni dalo v temi razločiti, zasla-njal je pa mesečino tako, da ga je lehko zagledal vsak.
»Noter pridi kropit, ako si pošten, kaj bi zijal v ljudska usta od strani!" reče gospodar Jurec glasno in štirje mladeniči skočijo ven pogledat, kdo je človek.
r 7
ki se ne upa ali neče naravnost v hišo. V hipu pa pridejo nazaj in ž njimi še nekdo.
»Domen!" zavpijejo vsi, edni veseli, edni ostrmeli.
»Ne zamerite, Jurčev oče," reče prišlec, »klicali ste me sami v hišo. Pa povedite mi, ali ni mater mojih pri vas, gori na hribci sem jih iskal, pa jih ni."
„0 za Boga in sveto pomagalko, Devico božjo!" izdihne stara ženska, »lejte-si, ničesa še ne ve."
»Tukaj je mati, tukaj!" pravi Jurec resnobno prikimaj e.
V tem hipu pa je bil Domen zapazil mrtvaški oder in o groza in strah! staro svojo, malospoštovano in vender goreče ljubljeno mater na njem z bledim, mrtvim licem. Toda ni se zgrnil na tla, tudi vpiti in tožiti ni začel; srpo, nepremakneno je gledal truplo nekaj časa, potem pa vrgel kolec, ki se je nanj opiral, po hiši, stopil k odru, poljubil mater v velo lice in se zjokal, da so ž njim jokale vse matere v hiši. V bolečini svoji ni čutil, da si je odtrgal obezo na roki in da mu je kri tekla iz rane, kjer je imel odrezan palec, in cedila se po lici materinem in po mrtvaških prtih.
Jamejo ga tolažiti. Jurec mu pripoveduje, kako je našel staro ženo na potu do grada mrtvo.
»Torej tudi to je on storil!" zakriči Domen zdajci, rudečica ga oblije, solze se mu ustavijo; popade kolec s tal in vihra iz hiše ven na piano.   Morda je hotel
— 91 —
iskati v mrzli zimski noči hladila ognju svojemu, ki je žarel v njem in ga hotel razgnati?
„To je čuden človek, ta Domen," reče star mož.
„Res je. Mater ima mrtvo, pa pobegne iz hiše; še zblaznel bode revež, zblaznel, učakali bomo še to," dostavi drugi.
»Boste videli, kaj še napravi," rekel je berač Ureh s Kostela in se zarezal, obesil malho čez pleča in, zastonj se oziraje po hčeri domači Anki, odšel v listje spat.
Stari možje so poznali na zvezdah, da bode uže kmalu dan, ko se je razšla družba. Vse sosede pa je Jurec, predno so šli domov, povabil, naj bi jutri zjutraj prišli stari Meti za pogrebom in naj bi hoteli hodit v njegovo hišo ves teden molit sedmino za njeno dušo.
7*
10. Poskušeno maščevanje', taro ženo so bili pokopali. Pogrebci so se ravno
razhajali.   Bilo jih je mnogo, staro in mlado
BHF™HB.jz vasi; samo Domna ni videl nihče na pokopališči. Staricam to ni bilo po volji. Dejale so: „Lejte-si no, vender nobene solzice ni poteklo za ranjko; ovbe, Bog jo reši iz vic !u
Dan je bil lep. Gospod se je šetal počasi ob vrbah in rakitah pri potoku. Zamišljeno je gledal pod nogi, v roki pa vrtel črno, uglajeno paličico z belim butičkom. Kaj je premišljal in brbral v brado, to ni znano še do denašnjega dneva.
Pride do srede prostornega travnika. Zdajci se mu je zdelo, da ga nekdo sreča, slišal je, da se sneg tare pred njim, povzdigne glavo in pogleda. Kaj je pač videl bogati gospod Sova pred seboj, ker se je tako prestrašil, da sta se mu koleni pošibili in zobje za-šklepetali? Strahovi ne hodijo po dnevi, hudir se prikazuje boje po noči. Kdo li je bil? Sina svojega, hlapca Domna, imel je Sova pred seboj.
— 93 -
Dobro nam je znano, da je imel čestitega gospoda za kaj obhajati strah, ko se je sešel s sinom, katerega je sovražil, zametal, uničeval. Ko bi on sam tudi ne bil še tega vedel, oznanjeval mu je vse to strahoviti pogled Domnovega očesa, svetel kakor ogel v žrjavici.
»Stoj, da se pomeniva midva!" reče Domen, sto-pivši nenatornemu očetu na pot. Videti je bilo, da govori premišljeno in polagoma, a tresoči glas je pričal dokaj, kako mu vre kri in kako sta mu um in pamet uže skoraj prekipela.
»Cesa hočeš? Pusti me in pojdi svojo pot," reče graščak ter s strahom pogleda po travniku, je li kje kdo na potu proti njemu. Nikjer ni bilo nikogar videti.   Sova je potil mrzel pot po čelu in hrbtu.
»Poznaš me, menim?" vpraša dalje mladi človek in žile na obrazu mu še huje nabreknejo. »Ni hudič, da bi me bil pozabil, saj si bil pred nekaj večeri pri meni, v žepih mojih si imel nekaj spravljenega, ne?"
»Prosim te, ljubi moj, pridi drug pot k meni, zdaj ne utegnem," pravi Sova ter se hoče z lepo iz-muzati sitnemu sinu.
»Ves koga so danes pokopali?" vpraša Domen.
»Pri Bogu je milost, pri kuharji juha, v glavi se mu blede, sam Bog me varuj," moral je gospod misliti sam v sebi. »Vem," rekel je na glas, »mater tvojo so nesli, revica je umrla. Žal mi je res, da si jo izgubil, jaz ti bom uže kaj preskrbel, le oglasi se mi kaj."
— 94 —
»Aha," zagrohoče se Domen osorno, tla je bilo Sove na novo bolj groza, »preskrbel mi bode oče moj, da me potaknejo v vojake in potolčejo Bog ve kje, kakor kozla v mesnici.   Zares dober oče si mi."
Zopet je bil Sova pogledal po gazi ob potoku. In glej, videl je, da nekdo pride, bil je uže blizu zadaj za ovinkom. To je bil uzrok, da je graščak naglo iz-premenil govor in glas. Stisne in potrese drobno paličico, jezno pogleda Domna od pete do glave ter se zadere: »Pogledi, pogledi smrkovca kilovega, ki se predrzne ustavljati mene na poti in mi še nekaj čenča in čveka, kakor bi bil sin moj.   Poberi se mi!"
Učinek teh besedij je bil, da ga je razkačeni mladenič, naglo kot bi blisnilo, zgrabil za vrat. Omenili smo menda uže, da je bil Sova, da-si uže prileten, vender trdne postave. Zaupal je tudi morda nekoliko na svojo moč in se ohrabril vide še druzega človeka blizu. Ali ubraniti se ni mogel, ležal je, kakor bi mignil, v snegu po dolzem, na prsih mu je tiščalo težko, železno koleno rebra v tla in krepka pest mu je zdr-hovala goltanec, da je le s slabim in ohripelim glasom ječa!: »Pomagaj!"
»Ura tvoja se je iztekla, nihče je ne bo navil, nihče ti ne bo pomagal. Izprašaj si vest, morda se rešiš hudiča in pekla, živel ne bodeš več!" dejal je Domen.   Bil je menda čisto z uma.
Z zadnjo močjo obupnega človeka se je izvijal Sova besnemu mladeniču. Mej tem pride po gazi bliže
— 95
človek, katerega je graščak videl in na čegar pomoč se je zanašal. Bil je berač Ureh s Kostela. V navadne raztrgane cunje svoje zavit, malho in citre čez pleča obešene, mencal je prav počasi. Celo ko je videl, da se dva bojevala, nikakor ni pospešil korakov več nego li toliko, da je videl, ,kdo se valja'. Videvši pa, da Sova vpije pod Bomnom in kliče na pomagaje, nasloni se berač na palico, pokaže poznano vrsto belih velicih zob izza razmršene brade in se glasno zasmeje.
»Le dobro ga zaznamenuj, Domen! jaz te ne vidim, Domen, jaz te ne vidim 1" kričal je Ureh, zasukal se na zakrpani peti in šel mimo pevaje uže omenjene vrste Bog ve kaj pomenjajoče pesni:
.Hoja hoj-hoj! Sova pa Sova,
Volk ima loj, Od zad je surova,
Sraka je spaka, Kuhal jo bom, bom!" Žolna lih taka,
»Slišiš, Domen!" kričal je uže od daleč berač, ko je odpel, »le hitro jenjaj kresati ušes očetovih, gotovo so uže omeščana; vstani in ulekni jo čez vodo, zakaj zlodej po meni in po tebi, če ne tečeta dva tam gori le-sem. Zuri se, žuri, mene pa ne imenuj, da sem te videl, primojduha, jaz ne hodim okrog biričev."
Rekši berač oplete z malho bolj na ramo in miga naglo naprej godrnjaje sam pred seboj: „Ta se bo danes na mater spomnil, ta Sova. Nič napek, ako mu Domen stopi na brado in čeljusti in razčrhne usta
— 96 —
in razpotegne, kakor Samson tistemu levu ali — kdo vraga."
Mej tem je Sova težko stokal pod sinom. Poslednja ura mu je bila pred očmi z vso strahovitostjo, katero mora občutiti človek njegovemu ednakega življenja. Domen je klečal tiho na njem, držal ga je, kakor v kleščah. Na roki, kjer mu je bil odrezan palec, odprla se je bila rana in kri je tekla po telesu očetovem, kakor večer prej po materinem.
Ni videl nič, ni slišal nič, niti prošenj nečloveškega očeta, niti beračevega opomina. Cas je bil potekel, zgodilo bi se bilo dejanje grozovito in ne-slišano. Uže je bila Domnova roka tesneje zdrhnila gospodov vrat, grgraje se je le-ta zvijal in strašno odpiral usta, da bi dobil sape: ko pritečeta od berača naznanjena človeka, grajski stari pastir Peter in močen mož iz vasi blizu. Domen ju ni bil zapazil, dokler ga nista zgrabila za rame in potegnila vznak. Tudi oba bi ga pač ne bila udržala, da ga ni suhi Peter s palico mahnil po rokah tako, da sta mu omahnili. Sešlo se jih je kmalu še več.
Povežejo Domna.   Odneso Sovo domov.
Dva dni pozneje so si pravili, da Domna ni več v deželi, da so ga dali v vojake za vselej.
Sova pa je potem živel še • bolj sam zase. Le malokdaj ga je kdo o kakem poletenskem večeru videl šetati se ob vodi, s potuhneno glavo, razoranim temnim čelom in z boječim hudim pogledom, ki je podil
od sebe vsakega druzega človeka. Celo gospodar Jurec ni več tako pogosto zahajal v grad vasovat, bodi si, da ni bil nič kaj iz srca prijatelj človeku, ki sina svojega, če tudi nezakonskega (zakaj zaznanilo se je bilo vse še poveličano mej ljudi) da v vojake, ali pa, ker mu je mrzelo gospodovo nemirno in temno oko.
11. Tuji razbojniki.
et let je bilo minilo.
Marsikaj se je bilo predrugačilo tačas. V vsej vasi so bili uže skoraj pozabili Domna, ali vsaj menili se niso več o njem, ker jim je bil izpred očij. Ce se je pa pri kakem besedovanji pod hruško ravno kdo zmenil o njem, združili so se vsi v tem, da ga pač ne bode nikdar več videl nihče. »Gospoda bo uže skrbela, da konec vzame tako ali tako, če ga uže ni," dejal je kak moder mož.
Jurčeva Anka ni imela tako romantične ljubezni, da bi bila mogla iz srca peti staro našo narodno pesen, ki pravi: »čakala sem ga sedem let — sedem let ga pa še boma ; ampak pozabila ga je tudi ona in po očetovi želji vzela bogatega mladeniča, ki se jej je uže prej ponujal, katerega je bila pa odgnala. Morda jej Domnov značaj, katerega je v poslednjih dneh še le bolj. spoznala, ni bil nič kaj po všeči, morda ga je tolikanj laglje pozabila, ker je slišala mej ljudmi, da je sin onega odurnega in priskutnega človeka, ki so mu re-kali Sova: toliko je gotovo, da je bila srečna v novem zakonu. Stari oče Jurec je učakal na sive lase veselja,
— 99 —
da je videl vnuka na svojem naročaji in zeta dobrega gospodarja, kar mu je Jako olajšalo bolezen, ki jo čuti vsak slovenski oče, ako mora vzeti zeta, in tako rekoč svojo lastnino na pol prepustiti tujemu gospodarju, a ne sinu svojemu. Sicer pa se je bil Jurec v teh petih letih močno postaral, las je imel čim dlje, tem več belih na glavi.
Sova je ostal tisti, kakor prej. Nekateri so trdili, da se je obraz v teh letih še bolj sfrknil in sesušil in da se je zatilnik jel od starosti kriviti, vender to se ni mnogo poznalo. Ne moremo pa čisto nič povedati, če je bil tudi on tako naravnost pozabil Domna.
Bilo je jeseni. Na grajskem travniku je stala otava pokošena v kopicah; kosci so se bili pa uže davno razšli, kajti uže je stala zvezda večernica visoko na nebu. Počasi je potihnil hrum po vaseh okrog in okrog, le še tam pa tam sta pela kaka dva ponočna sleparja okroglo pesenco, toda zaspana sta se izgubila tudi onadva vsak za ednim oglom.
Samo v gradu sta cula še dva človeka. Luč je svetila iz graščakovega okna.
V tisti sobi, kakor uže nekdaj prej, nahajamo tudi nocoj stara svoja znanca Sovo in Jurca. Uže dolgo ni stari gospodar vasoval v gradu. Nocoj pa je bil Sova nenavadno dobre volje in besede, menda ga je bila razvedrila obila košnja.
„Poklaje boste pa veliko imeli letos, poklaje," govori Jurec graščaku. „Po travniku sem hodil in videl, da so vam dosti nakosili in natepli."
— 100 —
Sova je zarenčal nekaj in primuzal.
»Samo čisto vam niso pokosili," nadaljuje Jurec. »Nekatere redi leže še vse kosmate. Pozna se, da so le tako potepli nekateri, da so kose vrgli z rok. Hen-cajte, veselje bi imel človek takemu pritisniti brco, naj bi se kositi učil. Malo menj kakor pol voziča bi je bilo lehko več mrvice."
»Tlačanov je nekaj delalo," izpregovori Sova in puha dalje tobak.
»Tlačani so tlačani. Domač posel je še zmerom najboljši, če je priden. Dober hlapec je boljši od zlate vage. To sem jaz skusil, kaj menite, dela sem imel dosti, otrok pa malo, samo Anko. Zato sem moral imeti hlapce. Ali to moram reči, za delo ga nisem imel otovre, kakor je bil tisti Domen," govoril je mož počasi, kakor so mu misli tekle iz stare glave.
»Hem!" zarenči Sova pri tem imenu.
»Ni li nič slišati o njem'? Kje je neki? Ce je li res pobegnil od vojske, doli na turški meji, kaj-li? Ljudje so govorili, da je prišlo tako pisanje."
»Ne vem," pravi Sova in se obrne v temno stran; ni mu bila ljuba ta reč.   Toda Jurec tega ni zapazil.
»Kaj pravite, kaj je? Caki no! Edno reč sem imel uže dostikrat na jeziku, da bi vas bil rad vprašal; a nekaj se nisem domislil, nekaj sem bil toliko štra-mast, da se nisem upal vprašati. Kaj je res, kar ljudje klepečejo in stara babiščeta trobuzljajo, da je bil Domen
— 101 -
vam v rodu?" Poslednje vprašanje je govoril bolj tiho, skrivnostno.
»Kaj klepečejo?" povzame naglo Sova.
„1, nn, razumejte me, jaz sem se zmerom dejal, da ne bo nič resnice, rekel sem, težko če bo kaj. Pa ljudje hote vedno več vedeti. Tisti berač Ureh, ki na citre brenka — zdaj ga uže dolgo ni več v te kraje — raznesel je bil, da je bil Domen vaš — vaš sin."
V tem hipu se zasliši iz dvora sem lajanje velikega priklenenega psa. Grozovito je razgrajal in za-letoval se, kakor Sova še ni slišal nikdar.
»Kaj je neki?" dejal je graščak, vstal s stola, snel staro puško s klina na steni in šel k oknu. A zunaj se je bilo pooblačilo, videlo se ni za pet pedfj. Bogastvo in denar je bilo storilo skopega gospoda neznano boječega se za svoje imetje.
»Družina pa uže vsa spi. Kaj ti bo to!" renef Sova, napne petelina pri puški in se odmakne od odprtega okna. Zdajci slišita oba, kako pes zacvili in lajanje pojenja. »Kaj je to?" reče Sova in obledi, kakor zid. Postavi se zopet na okno in zagrmi z debelim glasom svojim »kdo je?", ter nameri puško naravnost v temo proti dvorišču. Namesto odgovora pri-zvižga krogla iz teme in leti ravno mimo njegovega ušesa v izbo.
„Za božjo voljo!" vzdihne Jurec v strahu.
— 102 —
Sova se ogne od okna, kjer ga je odsev luči, v debelem železnem svečniku stoječe na mizi, vidljivega delala nevidnim sovražnikom.
»Počakaj, jaz sklicem hlapce," pravi Sova in hoče iti ven. A ropot zunaj mu naznanja, da so velika vrata vržena iz zapahov. Strašen krik se je čul V tem hipu ; plamenice so se jele svetiti po vsem gradu. Po stopnicah hrumi več korakov. Sova zaklene duri od znotraj, sam pa sede nekako mirno in pogumno za mizo, postavi železni svečnik na ogel pred-se, puško pa položi napeto po mizi, namerjeno proti vratom. Tako je pričakoval, sicer upaden in bled, vender neustrašen, kaj li bode.
Jurec je stal bliže peči, sivi lasje so mu stali po konci, bil je veliko bolj v strahu od Sove. Ni mogel razumeti, kaj vse to pomenja.
Vender oba nista utegnila premišljati. Prikaže se čez luknjico pri vratih svit plamenice od zunaj, sliši se ravs nekaterih ljudij, bunkanje na vrata, zaletovanje. Ključanica ni držala dolgo.   Vrata se odpahnejo.
Jurec je bil na pol za vratmi in ni zagledal precej, kaj je; kar pa je Sova videl, bilo bi ga lehko zapeljalo na napečno misel, da vse to ni resnica, ampak da se mu le sanja.
Kakih šest mož, čudovito napravljenih in oboroženih, rinilo se je skozi duri v stanico. Vsi so bili obrasteni po obrazih, nosili so dolge puške in samokrese za širokim rudečim pasom in dolge nože.  Prvi, visok,
— 103 —
zastaven mož s svetlima očima in z dolgo brado, nosil je veliko leseno plamenieo. Njegova roka je bila brez jialca.
„To so Turki," rekel je Jurec s strahom sam v sebi, spomnivši se, kako so stari očetje popisovali podobe teh sovražnikov stare dežele naše.
„Ha!" kričal je grozoviti vodnik divje tolpe, ki je nosil plamenieo, „ha! zdaj te imam!" in z vzdignenim nožem je hotel planiti nanj, a poči puška, kroglja mu prodere prsi. Ko bi trenil popade Sova še težki železni svečnik s svečo vred in ga z vso močjo trešči razbojniku v čelo. Plamenica mu pade na tla. Zvrne se sam vrhu nje. Za hip nastane tema in krik po izbi. Pa precej pridero še drugi in prineso svečave.
A Sova je bil porabil temo. Skočil je bil skozi odprto okno na dvor in pustil Jurca samega. Videvši svojega vodnika v krvi, potolčejo razbojniki starega moža na mah in brez usmiljenja.
Vse obširno poslopje — tako imenovani grad — bilo je razsvetljeno. Čudovito je odsevalo v črno noč daleč okrog. Po polji pa mej gradom in vasjo je z velikimi koraki tekel spehan mož, graščak Sova, proti vasi. Vaščanje so bili uže vsi na nogah. Luči in vpitje jih je bilo zdramilo po konci, vender so s strahom gledali le od daleč in ugibali, kaj to pomeni. Neki dedec je celo začel praviti staro pravljico, da so nekdanji gospodarji imeli grajske ponočne svatovščine, na katerih so znali s peklenskim ognjem grad tako razsvetiti, da je svit stal za devet žrdij visoko, kakor
— 104 —
od solnca. »Ta gospod je tako tudi ves onegav, ta stenica; Bog in sveta pomagalka nas varujta, ne dejal bi dva pota, da se ne peča s pošastjo hudičevo in morda tudi svatiije nocoj," sklene dedec pripoved in marsikdo se je našel, ki mu je verjel.
Se le ko Sova mej nje pride spehan in ustrašen in pripoveduje, da so razbojniki ter zapoveduje, naj bi šli pomagat, jamejo se vaščanje gibati, kričati. Razlete se na vse plati in se shajajo zopet vsak s kakim orožjem, lesenim ali železnim. Da bi vojsko svojo storili tem strašnejšo in laglje odpodili vrage, nataknejo slamnate otepe in škopnike na droge ter jih zažgo. Tako se počasno pomikajo proti gradu, ki je bil uže na več mestih v plamenu.
Bilo je v vsem nekaj grozovitega. Kmetje so imeli poguma, cla še sami niso vedeli, odkod so si ga vzeli. Žene in otroci pa so vpili pred vežami in stali in zijali.
„Za pet ran Kriščevih, botra, kaj je pa?" vprašala je mlada ženska z otrokom na rokah stare sosede.
»I, lej je, lej! kaj ne veš, turški razbojniki so, vse po gradu so uže poklali, Bog se jih usmili in Mati božja!"
»Jeziš! kaj bo, če pridejo doli."
»Črni so kakor ogel in pulijo cele jablane s korenino," reče tretja baba. »Naš Tonek je gospoda slišal tudi, ko je pravil. Sam Bog daj, da bi se še kedaj vrnili naši."
— 105 —
„ Jemineja!" javka mlada mati, »kako sem jaz svojemu branila, zdaj-le z doma hoditi. A menite, da mara kaj? Nič, nič ne." In solze se udero mladi ženi.
Ko Sova s krdelom svojih za boj pripravljenih . kmetov pride blizu grada, vidi, da uže nikogar ni, le tii in tam se je s strani pritepel kakšen hlapec iz svojega skrivališča.
Ravno so stali možje in se posvetovali, ali bi gasili, ali se vrnili v vas, ali šli za razbojniki, ko glasno za-doni iz teme pok mnogih pušek in kroglje so padale nizko, visoko in na vse plati. Vender zadeti so bili sami) trije možje, drugi so jo pocedili, pozabivši hrabrega poprejšnjega duha, naravnost domov, zakaj ni jih bilo volja bojevati se s takimi vragi, ki jih še videti ni bilo.
Kmalu je potihnilo vse okrog, le ogenj je pokal, požiraje tramove in strehe in nakopičeno bogastvo Sovino.
Težko je bilo kmete v drngoč pripraviti, da so šli iznašat iz grada, kar se je dalo še oteti. Jurca so našli na pol živega.
Ko so drugi gasili in nosili, sedel je Sova na mali vreči, na ostanku bogastva svojega, glavo podpiral v dlan in komolca tiščal v koleni. Vsa druga njegova družina je bila malokdaj pri njem, tudi nocoj ni bilo ni žene, ni otrok. Nanje Sova tudi mislil ni. A denar, denar, katerega si je tako skrbno spravljal vkupe, skoparil, še sam sebi ne privoščil — največ
tega denarja so mu vzeli tuji, divji, Bog ve kakovi
8
— 106 —
ljudje. Ne, nikakor, niso mu ga vzeli tuji ljudje, on sam si ga je bil, skoraj bi rekel; kajti, dobro je vedel, kdo je bil vodnik razbojniški, oni človek s plamenieo in črno brado in svetlim očesom, oni, ki ga je on ustrelil in ubil s svečnikom, oni je bil Domen, sin njegov, kri njegova. Tedaj ga je bilo konec tega sitnega sina. Sova se bode oddehnil. O ne, Bog je vest stvaril vsem ljudem, tudi on ni bil brez nje.
Sova je vedel, da ga je ubil do smrti, vender trupla v gradu ni bilo nobenega razven Jurčevega, dveh hlapcev in pa starega pastirja, čegar zvestoba je bila uzrok smrti.
12. Česa je naposled učakal Špilkin Jožek.
rojač Špilkin Jožek je bil ravno omenjene noči dodelal nekaj hlač in plačilo za to svoje šivanje je bil nesel spravit nekemu krčmarju tik ceste; ta pa mu je za odškodovanje polnil precej dolgo časa steklenico z rudečim vinom, katero je potem nahajalo pot po strmem. Jožkovem goltanci. Bralec mi bo rad verjel, da je potlej dolgonogi moj krojač precej vse križem švedral, ko je krčmo popustil in se napotil proti domu. Vender Špilkin Jožek ni bil nikdar tako pijan, (naj naravnost po domače povemo), da bi se bil ustrašil pota in teme, ampak hodil je še rajši po noči, kakor po dnevi.
Tako najdemo sredi noči umeteljnika svojega s
šivanko samega na potu. Dolgočasil se Jožek ni nikoli,
če je bil prav sam, to se ve, le tedaj, ako je bil vinski
ali kakor je sam dejal ,dobre volje1. Delal si je namreč
druščino sam, izpraševal se in si odgovarjal. In kadar
mu je domišljija čisto pošla, jel je hreščati in peti
z grdim hripavim glasom, da so se mu vse ponočne
8*
— 108 —
ptice oglašale v okolici. Tudi zdaj je pel staro pesen krojaško:
„Po cesti krevsa stari mož, Oprtiv nese pleten koš.
Ga srečal je en žnedar mlad, Prec' nekaj vprašal bi ga rad.
TAY v košu nesete igle? Al' dali meni bi ene?"
rnDa bi ti stolkel vrag glavo! Ne viž, da tvojo im;im ženo?" "
Morda je znal pesen krožiti še naprej, a zašel je bil mej petjem s steze in kakor bi mignil se je spo-teknil ob kopico otave na travniku in zvrnil bi se bil, da se ni obstregel ob svoj vatel. „Ne vem, če sem res pijan, ali kaj mi je? Kod šavram, ti pajek na vodi!" govoril je Špilkin Jožek ter tipal in šla tal, kod bi prišel zopet na stezo. Pa kolikor bolj je iskal pravega pota, toliko dalje je zahajal od njega in se zaletaval s kopice v kopico, tako, da naposled uže skoraj ni vedel, kje je.
Sredi grajskega travnika je stala debela trnjeva lesnika. Posadili so jo bili še v starodavnem veku dedje, s hvalnim namenom, da bi se vnuki seno me-šaje in suše o vročih poletnih dnevih hladili pod njo. In res je poležana in pohojena trava pričala, da je dedje niso posadili zastonj.
Še le ko Špilkin Jožek dotiplje lesniko pred svojim nosom, razbere si v razmišljeni svoji pameti, da štrama in hodi po Sovinem travniku.
— 109 —
»čakaj, vrag vražji," govori nejevoljen sam s seboj, „pa tudi ne grem domov, primojduha, da ne grem, tukaj-le pod lesniko bom spal." Za vzglavje si prinese precej veliko pest mrve in so razpoloži po dolženi, komolca dene pod glavo in uže se mn je jelo dremati, ko se domisli, da za ta dan še ni odraolil pokore od lanske izpovedi. Komaj pa odmoli drugo češčenomarijo po očenaši, ko zagleda, da od grada stoji svit in da se dim vali proti nebu. »Sova je ogenj zatrosil," reče in premišlja, ali bi šel gasit pomagat, ali bi pomagal od daleč. Pijanost ga je bila uže zelo minila, ker takšen človek, ki je zmerom v vinu, kakor žaba v luži, strezuje se vselej kmaln. »Najprej moram vedeti, kaj je, potlej pojdem še le," pravi Jožek, vzdigne se po polnem in začne plezati po lesniki gori, zakaj grad je bil skrit za drevjem, dobro se od tal ni dalo videti.
Sicer ga je trnje opraskalo na več krajih, vender Jožek je bil take natore, da ni miroval poprej, predno ni suhih svojih kostij posadil na najvišji rogovih vejate lesnike. Komaj pa je dobro sedel in jel razgledavati pogor, ko zasliši pompljanje, kakor bi mnogo ljudij teklo po travniku. Zdi se mu, da ne daleč vidi stati cel roj ljudij; tiho so pa bili vsi, kakor tatje. Pridejo bliže, ukrešejo ogenj in — o jej! — takih ljudij Špilkin Jožek še nikdar in nikoli ni videl, takih kosmatinov s čudovitim opravkom in strašnimi puškami. Bilo jih je kakih dvajset, ednega pa so nosili,  bil je krvav po
— 110 —
obrazu in se ni zavedel. Videl je krojač, da ga de-vajo na ravno tisto ležišče, katero je bil on postlal zase. Govorili so neznan jezik, in ker so imeli svečavo, ki jih je le na pol obsevala, zdeli so se morda Jožku tem bolj neznanski in strahoviti. Čepel je v svoji rogovili tiho, še dihati se ni upal, „ zakaj ustrele me ti pesoglavci, kakor srako z vej, ako me satan izvoha," dejal je.
Rešen je bil straha svojega, ko so se razbojniki združili in pogovorili, v kateri kraj morajo bežati, in ko so jo res naglo pobrali proti južni strani.
Ogenj se je bil mej tem v gradu po polnem razgorel. Visoko je švigal plamen, čarobno in grozno seval v temno noč. Spilkin Jožek je kobacal od veje do veje doli z lesnike. Večkrat pa je postal in poslušal, ali so res odšli oni ljudje, ali oni hudiči, ali kar so bili; to je ugenil le, da so morali oni zažgati grad. Uže je bil na zadnji veji, ko zasliši tiho ječanje od zdolaj gori. Ni vedel, od kod je prišlo, in v prvem strahu se pomakne kakor veverica na skok za dva suha strelja više ob deblu. Potem dolgo zopet na ušesi vleče, a le ravs od grada in iz vasi se je slišal, vse drugo je bilo tiho. Uže je jel misliti, da se je motil, ko v drugič nekdo zastoka globoko. Zdaj je Jožek dobro slišal, da je nekdo pod njim, pod lesniko.
„0 Jezus, pomagaj!" ječal je zopet nekdo.
„Aba, ta ima Boga na zobeh, iz naše rodovine je, le doli stopi, Jožek," govori krojač in kmalu sta
— 111 —
moleli njegovi dolgi suhi nogi izmej vej ob deblu doli. Zdolaj je ležal človek. Pustili so ga bili razbojniki. Moral je biti hudo ranjen, Špilkinemu Jožku ni odgovarjal, kakor ga je tudi klical in vpraševal; kar genil se ni.
»Kaj, ko bi ukresal ogenj," pravi krojač in prične delo. Po dolzem trudu je gorela suha brst, ki jo je nalomil ob lesniki, in obsevala je tujega moža.
Ležal je vznak, na edni strani mu je ležala puška tolika, kakor on, na drugi je stala steklenica, kakor se je Jožek pozneje udal, napolnjena z žganjem. Po lici je bil krvav, na bradi se je tudi držala kri, uže sesedena, tako, da so se bile brke čisto vse sprijele. »Nekdo ga je mahnil preko čela," dejal je Jožek. Na prsih je morala biti druga rana, kajti obleka je bila okrvavljena zelo. Ranjenik je hotel menda krvi braniti iztok, kajti z roko je tiščal na mestu, kjer je bilo središče krvavega madeža. Zdaj še le Špilkin Jožek zagleda, da na tej roki nima palca.
»To je Jurčev Domen!" vzklikne zdajci in poklekne. »Hejo! Domen, kaj ne slišiš, hi! — Le-ta ne bo več zdrav. He, Domen, pogledi me no, v obraz me pogledi! Kaj ne poznaš več starega prijatelja, he, buzarona!"
Vender druzega odgovora krojač ne dobi, kakor da Domen težko zasopne. Gotovo ga ni niti poznal, niti videl.
— 112 —
„Zdaj se mi le le oči odpirajo," začne Jožek zopet svoj samogovor. „Torej je bilo vender-le res, kar so pravili — leto in dan je uže tega — da je pobegnil bil orl vojakov na turški meji neki in da ga ni. Sment! pa je tovariše privedel nocoj to noč, da bi obiskali očeta; aha, zato so imeli oni tolike malhe. Sova je imel denar. Kaj bi dejal? — to je pa napek zate, ti revež ti, da si pobral hudo sam, dobro si pa pustil družnfkom."
Po tej elegiji ga jame zopet klicati, tresti, popravljati mu vzglavje in brisati krvavi obraz. Ranjenec je jel govoriti, toda vse je bilo zmedeno in raztrgano. Zdaj je preklinal in se grozil, imenoval očeta svojega, zdaj zopet molil in Boga prosil usmiljenja.
„Ne kolni mi, ne," vpil je krojač, „drugače mi uideš gorak iz rok v pekel, česar te Bog varuj."
Prišel je hip, da se je Domnu nekaj razjasnilo, smrt. je morala biti blizu.
„Kje sem?" vpraša s težo krojača.
„Y domačih krajih si, Domen, na travniku grajskem pod lesniko."
Oba molčita. Čepe gleda Jožek nekaj časa v obledelo lice.   Potiplje roko.   Mrzla je bila.
„Slišiš, Domen!" kriči zopet krojač, „nič ne mara, da boš umrl.   Kaj, ko bi molil — molil, pravim!"
Domen je jel res gibati z ustni in — umirati.
Ko se je danilo v jutru, razpoveclal je Špilkin Jožek po vasi, da je Domen umrl v rokah njegovili,
— 113 —
na zemlji očetovi. i)a ga je ubil oče, to je vedel samo gospod Sova.
A tudi Sova ni dolgo nosil te skrivnosti po svetu. Po Jurčevi smrti, ki one noči ni prebolel, ostal je brez prijatelja. Vest ga je grizla in zgrizla, kajti nekega jutra so ga našli mrtvega. Strašen še v smrti je držal, ko so ga dobili v postelji, glavo na tleh, nogi pa je imel zaviti in zapleteni v rjuhe in odeje. Dejali so, da ga je božje udarilo.
»Kaj menite, da so bili res Turki tisti razbojniki?" vprašam jaz starega Oralka, ko je končal pripoved.
»Kaj pa, da so bili! Če ne verjameš, pa pojdi gori v grad. Tam še zdaj hranijo tisto puško, ki jo je bil prinesel Domen, in videl boš, da je turška. In v Vedlačevem hlevu je še zdaj deska, iz gradii prinesena, v kateri od tačas tiči turška kroglja."

II.
Jurij Kobila.
Izvirna povest iz časov lutrovske reformacije
(„Slovenska Vila", 1865.)

1.
jnano je iz zgodovine, kako naglo se je v šest-
najstem stoletji po Evropi razširjala vera, kakor
i jo je na Nemškem začel učiti glasoviti Martin Luter, in kako je našla pot tudi v našo tiho slovensko domovino. Primož Trubar, začetnik slovenske literature, bil je tudi začetnik nove vere na Slovenskem. Brž so se razvrstili okrog njega še drugi možje, ki so si z besedo in pismom na vso moč prizadevali izpodbiti stare stebre rimskemu katoličanstvu, ki so zavrgli veljavnost dozdanje cerkve in na podlogi golega razuma hoteli sezidati na krščanskih tleh novo poslopje.
Pa kakor najde bolezen, prišedši v človeško telo, v životni moči silnega nasprotnika, ki se njenemu namenu, uničiti obstanek telesni, odvažno upre: tako se je moral tudi novi uk na Slovenskem bojevati pol stoletja, da je naposled spoznavši globoko vrastene korenine katoličanstva brez vspeha odstopil.
Ce je bil kateri čas ugoden razširjanju razkol-ništva in razpora v cerkvenih stvareh, bil je gotovo
— 118 —
tedanji vek, kajti ne samo splošna nevednost, ki je težila duh prostaku in gospodu, ampak tudi zunanje razmere so skoraj zahtevale kvasii, ki bi bil očistil in prekisal omlačeno človeštvo. Kako zelo je bila kmetu zatrta osebna svoboda, katere je vsak človek uže po naravnem nagibu željan, kažejo nam vedni upori kmetov proti prevzetni gospodi, o katerih nam tudi skromna zgodovina naša pripoveduje marsikaj. Na drugi strani pak zopet vidimo, da s tisto reznostjo in ostrostjo, s katero je graščak tri svoje podložnike, trli so njega tudi drugi, više stoječi. Ni čudo torej, da sta se tri in tam kmet in gospod nagnila k novi veri, ki je na prvi videz po bistvu svojem obema obetala večje prostosti, večje svobode. Vender pri nas je ostala velika večina naroda pri starem, in če so se nekateri deželni veljaki kazali prijazni nemški novosti, bilo je tudi nasproti mnogo plemenitih mož, ki so z vso silo skrbeli za ohranitev starega, po svetem Mohorji in pozneje po svetem Cirilu prinesenega katoličanstva.
Za prvega so preganjali samo luteranske pridigarje. Ko pa se skrivna žrjavica le ni dala z lahka pogasiti, znali so katoliški prvaki, zlasti ljubljanski škofje, dobivati zmerom večja privoljenja od cesarske vlade, tako, da je naposled vsak Lutrovec moral ali vrniti se v katoličanstvo, ali pa iti iz dežele v pregnanstvo. Kmetje, ki si niso hoteli iskati domovine zunaj doma, storili so prvo tem rajši, ker so bili marsikje pristopili bolj prisiljeni po graščakih, kakor iz svoje
— 119 —
dobre volje in iz svojega prepričanja. Gospoda, meščani in duhovniki pak so sramuje se stopiti nazaj največ popustili domovino in šli na Nemško z novo svojo vero.
Meglen in pust pomrak je nastajal v omenjenem času nekega večera čez kranjske gorice. Mrzla burja je brila in piskala po polji in brezji. Popoten človek, ki je skrbno pospeševal korake, da bi še pred nočjo prišel v kako varno prenočišče, mel si je uže mrzli roki ter skrival v velike uhlje svojega plašča nos in ušesi, godrnjajo v tla pred seboj nerazumljive besede. Zdaj in zdaj je kako zrnce snega vrvetalo po burji in se obesilo na zeleno žalostno smreko ali na suho hrastovo listje. Mož je pogledal iz ovitega plašča in, videč kopo kmetskih koč, zavil se z velikega pota na stransko stezo. Toda skrben in nezaupljiv mu je kmet v prvi hiši zaprl duri pred nosom, in ko je tujec soseda njegovega našel na pragu, vedel je, da ga tudi tu ne čaka gostoljubnost, kajti nezadovoljnost in odur-nost se mu je brala na obrazu.
„Ali bi ne mogel pri vas prenočiti, gospodar," reče tujec.
„1, bome, ne prav lehko, mož —" odgovori kmet, ter malo dvojbeno ogleduje tujčevo čudno, pol gosposko obleko.
„Jaz sem vam pripravljen vse plačati in vam bom hvaležen, ako v Kriščevem imenu prenočim pri vas," prosi mož dalje.
Toda oster, skoraj zapoveden glas stori kmeta še nezaupljivejšega.
— 120 —
»Nimate kje ležati, otrok imam dosti, hiša je majhna," reče gospodar koče.
„Moja je pa še prevelika, ves svet je hiša moja, in nimam nobenega človeka," godrnjal je tuji mož in jezno šel dalje.
„Cujte, prijatelj, kam kolovrntite tjakaj" — vpije kmet za njim — »držite se vedno leve plati in predno bo poldruga ura, pridete v grad, tam vas laglje prenoče, kakor mi ubogi ljudje."
Tujec jo krene po naznačenem potu.
»Zakaj ga nisi vzel pod streho, moža" — ošteva kmetica, umazana žena, prišedši tudi na prag, ljubeznivega svojega soproga — »morda ima denar, dal bi nam bil kaj, da bi bili mogli vzpomladi rešiti desetino iz grada. Saj pravim, ti nimaš buče na pravem mestu, pameti pa še nikdar imel nisi, kar si mene vzel."
„In še tačas ne" — oglasi se jeznorito mož. »Ti imaš pravo pamet, ki hočeš, naj potepuhe in zlodej jih poznaj v hišo jemljem. Ti teslo staro! ali hočeš, da otroci dobodo uroke in nam koze zbole, pa bo hudič v hlevu, kaj ne?"
Na tako globoko premišljene in veljavne uzroke in razloge ni vedela ženica kaj ugovoriti in je utihnila.
Ravno tega večera je sedel graščak Štefan Raz-borški v gorko zakurjeni sobi. Bil je ta mož do petdeset let star, vender bolezen, skrb in vedna čmerika-vost, ki mu je očitno sijala iz zvlečenih obrvij, iz gosto nagubanega čela, motila bi bila koga, da bi mu jih
— 121 —
bil prisojal sedemdeset. Rudeč, skoraj začrnel obraz, vedno našobana velika ustna in bliskajoče oči so bila znamenja, da se mu rad in pogosto razlija žolč po krvi in dela gospoda jeznega, v strah služabnikom in podložnikom. Nogi je imel na mali stolički, skrbno v blazinico poviti. Gladil ji je na lehko z roko, in iz tega, kako je život krivil in obraz obračal na kislo, zdaj skoraj jokal, zdaj zopet škrtal in škripal z zobmi in klel, spoznal bi bil le malo zveden človek, da ga bolečine v nogah hudo trpinčijo.
Štefan Razborški je imel podgrom.
»Hudič! v peklu ne bom več trpel, če doli pridem, — kar se pa ne bo zgodilo — kakor zdaj trpim! To je huje, kakor bi z britvijo rezal po udih." Rekši se zopet jame zvijati. Čez nekoliko hipov ga malo mine. Prime sreberno piščal in zapišče, da je zazvenelo po dolzih mostovžih. Vender dolgo čaka in le nikogar ni izmej služabnikov.
„Tako je, še ti psi hlapci nečejo slišati, ako je človek star. Oj, da bi jaz mogel stopiti na nogi in sneti bič s stene, bil bi nagel, lenoba ti!"
Zažvižga v drugo, da bi bilo skozi ušesa letelo.
Ko le ni bilo strežaja, zaluči piščal jezno ob tla in molči nekoliko časa. Kmalu pa odpre usta in z močnim glasom, kakor bi zatrobil, zavpije: „France!"
Na to se prikaže mršava strežajeva glava š porednim lokavim očesom pri durih.
„Kod te zlodej nosi in kaj vraga imaš opravka,
9
— 122 —
da te ni priklicati, živinče nemarno ti! Le stoj, jaz te bom učil," huduje se gospodar.
„Kaj zapovedujete, gospod?" vpraša France.
»Palico ti bom zapovedal, ali bi ti jih pa sam nametal. Je li to pokorščina? Prinesi mi vrč vina. Uže veš katerega! Pa hitro se obračaj!"
»Precej, precej!" In strežaj odide po vino.
,,Kmalu se ne bode vedelo, kdo je tukaj gospodar, ali jaz, ali služabniki moji, ali nihče. Oj, sin, kaj mi ti nakopavaš? Nesreča spremlja našo hišo uže od nekdaj. Vender tako s premislekom ni šel še nobeden v propast svojo, kakor ti, Boštijan moj. Pa tudi tebe so zapeljali; kakor mlado neumno tele hodiš za osli. Da bi jih jaz imel, da bi imel vsaj ednega, tistega sanjača Kobilo."
Te in take misli so Štefana Razborškega tako utopile samega vase, da je tiho preudarjaje sedel in še ne zapazil, da služabnika dolgo ni z vinom. Čez precej časa prinese France vino ter postavi vrček in kupo na mizico, ki jo porine pred gospodov sedež.
„Le pojdi, pa ne sedi na ušesih, da boš slišal, ako te bom klical," pravi graščak.
»Ne zamerite, gospod" — reče služabnik — »doli stoji neki tujec. Prosi, da bi ga prenočili, dalje ne more iti v burji in še sneg je začel na debelo mesti, kar se je pomračilo. Ali ga hočemo vzeti in katero izbo mu hočem pripraviti?"
»Kakov je?" vpraša gospod.
— 123 —
„Gosp6sk, v dolzem črnem plašči, na glavi ima črno kučmo, pa hude oči ima, meni ni po všeči," odgovori hlapec.
„Le-sem ga privedi, da ga bom videl!"
Kmalu potem je privedel strežaj tujca. Po obleki se ni dalo soditi, ali je meščan, ali plemenitaš, ali duhovnik. Bledo, upadeno lice je pričalo, da je bilo nekdaj lepo. Žive oči, ponosno visoko čelo s črnimi, sem ter tja lehko osivelimi lasmi je skrivalo pogumno ■dušo; vsa visoka, širokopleča postava je morala imeti tudi nevsakdanjo telesno moč. Kar pa se starosti tiče, moral je biti tujec nekoliko let mlajši od Štefana. Stari gospodar ostro pogleda tujca in kazalo se je, da mu je po všeči.
„ Oprostite, plemeniti gospod, da vas nadlegujem tako pozno" — pravi tujec. — „Noč in mraz sta me prisilila, da vas moram prositi gostoljubnosti za edno noč."
„Ni navada moja popotnika poditi iz hiše; streha moja je vselej rada vzprejemala gostov, znanih in neznanih, čeravno so v našem samotnem kraji le redki. Sedite semkaj. France! še edno kupo zdaj, pa reci pripraviti večerjo!" govori Razborški.
Prvo kupico je tujec željno izpil, moral je biti žejen in truden.
„Vender ne potujete peš?" vpraša gospodar neznanca.
„Peš," odgovori ta kratko.
„Kam ste namenjeni?" vpraša dalje graščak.
9*
— 124 —
„Nimam določenega namena, gospod!" odgovori prišlee.
Starega plemenitaša je oblila rudečica; ni mu bilo po volji, da se je gost ogibal naravnost odgovarjati. Toda, dasiravno je videl, kako je tujcu neprijetno to vpraševanje, imel je uže v sebi nagon kljubovati in nagajati, zato ni miroval in vprašal:
»Prihajate li iz Ljubljane ?" »Ni davno,  kar sem bil gori pri prijateljih" — odgovori gost.   »Morda imate tudi vi znance gori?"
»Za znance se ne menim mnogo. Sam živim zase. Ali sina sem imel v Ljubljani. Poslal sem ga bil, da bi se česa izučil. Pa ti psi, ki so to blaznost prinesli od hudiča, to Lutrovo vero, zmeknili so ga z uma in zdi se mi, da je moral iz dežele. Na stare dni moram bolan in sam živeti mej neubogljivimi služabniki. Kaj pravite, ali nimam uzroka kleti Lutra in vere njegove?"
Tujca ni bilo volja pritegniti temu mnenju. Pre-mislivši pak reče: »Pač hudo je izgubiti sina: toda jaz mislim, da so vaši nesreči tisti uzroki, ki so ga pregnali"
»Kaj?" — oglasi se jezno gospodar. — »Prav so storili, nič jim ne zamerim. Vse od kraja bi morali poiskati, ki ljudstvo podpihujejo in delajo razpor po Kranjskem in Štajerskem, in z bičem naj bi jih segnali iz dežele."
Znan je sicer star pregovor: »Kdor molči, potr-jilo govori," vender v tii omenjeni reči se ni videla
— 125 —
resnica tega izreka. Tujec je sicer molčal na to pre-kletje nove vere in novovercev, a videlo se je, da molk izvira od tod, ker neče pritegniti graščaku. Poslednji je menda tudi zapazil, da je gost družili mislij, ker jeza se mu je zopet rudeče oblila po obrazu.
„Ali vas ne bi smel vprašati, koga mi je čast doletela vzprejemati pod svojo streho?" vpraša graščak s temnim pogledom.
„Poštenega moža" — odgovori tujec — „moža, ki je pripravljen vsak hip zapustiti vašo hišo, ako poveste, da vam je neljubo imeti ga edno noč."
„No, povedati vam moram, nihče ne zapusti mojega praga, da me ne bi razžalil, razven, ako sem mu dal vedeti, da ga ne vidim lehko. Vi pa take besede še niste slišali, prijatelj," reče Štefan.
Oba molčita nekaj časa, potem zopet izpregovorf gospodar:
^Prijatelj, vaša kupica je polna, ne storite vinu mojemu nečasti, da ga ne bi pili po moško. Vzdignite in napijte napitnico mojo: Živel naš katoliški vladar, rimski cesar in kranjski vojvoda! Živela naša katoliška kranjska dežela! Poginili vsi blazni ljudje, ž njimi vred pojdi hudiču na hrbet zmešnjava nova vera in tisti, ki so sinu mojemu zmedli pamet!"
Tujec vstane, toda namesto kupice pobere svoje pokrivalo in odgovori mirno: ;
„ Dovolite mi, stari gospodar, da ne odpijem tej vaši neumni napitnici. Razumeje se, da vas tudi dalje
— 12G —
ne bom nadlegaval. Zakaj vam ne odpijem, bode vam jasno, če povem, da na smrt, svojo ne pijem vašega vina, jaz sem — Jnrij Kobila."
Rekši odpre tujec duri in Štefan Razborški je-čul, kako je trdo korakal po mostovži in po stopnicah doli.
Grašeaka je ob ednem izpreletelo: strah, strmenje in jeza, ko je čul ono ime. Obledel je v lice in nem je padel na sedež nazaj.
Iz vsake večje zgodovinske dobe je ostalo v pravljici več ali menj spominov v narodovih ustih. O reformaciji pa slovenski kmet ne ve povedati mnogo. Vse skoraj, kar se čuje po Dolenjskem, vrti se okrog ednega moža, in ta je Jurij Kobila. Zgodovina nam sicer le malo ve povedati o tem moži, kajti do zdaj še pravega imena njegovega ne znamo za gotovo. Sehonleben piše, da se je imenoval Jurij Dalmatin tako, in nam pripoveduje neverjetno pravljico, po kateri je nekemu graščaku daroval kobilo in tako prišel do imena. Valvazor pak pravi, da se je Jurij Kobila imenoval s pravim imenom Jerišič, katero hočejo novejši pisatelji brati za Juričič. Ker pa ni pisalčev namen, pokloniti čestitemu bralcu učenega preiskovanja, ampak na podlogi narodne pravljice osnovano povest, našel bo tukaj še drugo ime, katero je bilo dozdaj neznano mej po-vestničarji. Vender naj nam bralec zavoljo te subjektivne misli ne odtegne prijazne vere, kajti v vseh drugih rečeh se sme po polnem zanašati na naše spriče-vanje, ker imamo važne dokaze, stare dede mej narodom.
Jurij Kobila, tačas po vsej deželi znano iine, imel je nekako vlastito moč v jeziku, cla je pridobival ljudi na svojo stran. Neustrašen je hodil iz kraja v kraj ne maraje niti za cesarske prepovedi, niti za biriče, ki so ga zastonj zalazovali. O njegovem prejšnjem življenji so si pravili ljudje čudne reči. Prosti ljudje, ki so se držali vere očetov svojih, ugibali so, da mu pomaga sam bognasvaruj, ker ga biriči niso mogli ugrabiti, da-si je pridigoval očitno in skrivno, v varnih in nevarnih krajih. Dzrok, zakaj ga je sovražil posebno Štefan Razborški, prihajal je, kakor smo uže slišali, zlasti od tod, ker je bilo na glasu, da je ravno Kobila bil pregovoril mladega Boštijana prestopiti v Lutrovo vero, kar je starega tolikanj grizlo. Lehko torej umevamo srditost njegovo, ko je videl tega človeka iz oči v oči.
Ko se Štefan vzdrami, zabrlizga v sreberno piščal in strežaj priteče.
„Pasja duša!" — kolne starec — „brž teci ti, ali kdo drugi, ali dva hlapca, ali vsi, in pripravite mi tega moža, Jurija Kobilo nazaj, le brž! Od dveh let plačilo tistemu, kdor ga mi ujame."
„Jurija Kobilo?" vpraša France in odpre usta na
stežaj.
„Brž pravim, živinče ti!" vpije gospod, hlapec pak se naglo obrne in po stopnicah grede godrnja sam v sebi: „Jaz ga uže ne grem lovit, če je res tisti kri-voverec Kobila, ki je zapisan hudiču.   Z zlodjem se
— 128 —
ne pečam za nič ne. Vem, da je res, kar so dejali ranjca mati moja, ko so konopno kodeljo preli meni za prve hlače: Francek, lmdirja pri miru pusti, pa bo še on tebe; če boš sovo vlekel iz dupla, izkavsala ti bode oči. Pridušim se pa devetkrat, da so mati moja več vedeli, kakor vsa gospoda in vse postave. Zato naj le drugi love hudičevega Jurija Kobilo, jaz ga ne grem."
■
o je Jurij Kobila zapustil grad, stopal je z velikimi koraki vse vprek, koder ga je nesla noga. Tema je bilo, nobene zvezde na nebu. Mraz je bil hud, sneg je pršal in silil možu v usta in oči. Korakal je glavo v prsi povešeno, čelo zamišljeno zgr-bančeno.
Uže precej časa je hodil naglo dalje. Naposled postoji. Burja mu je po sili odgrinjala suknjo in žvižgala okolo ušes. Pogleda za seboj, ali se pozna v ravno padlem suhem snegu njegov sled. Toda burja je nekoliko stopinje sproti zametavala, nihče ga ni mogel lehko slediti. Zdaj je še le pogledal na tanko okrog sebe. Daleč okolo ni bilo videti nobene luči, ni bilo čuti nobenega glasu. Pred seboj, ne daleč, zdelo se mu je, da vidi robovje prostranega gozda.
Storil je še kake tri stopinje in prišel do skalovja sredi polja. Sede na robast kamen. V tem hipu se čuje cvrčanje in vdiranje v zraku okolo njega. Spla-šeno in vender ne boječe vzdigne pridigar glavo, na-sloneno na koleni.   Divje gosi, ki so na svojem je-
— 130 —
senskem popotovanji v gorkejše kraje prenočevale tukaj v kamenji, bile so se po njegovem prihodu splašile in so zletele v zrak. »Stojte, ne bežite, ptiči vi nedolžni!"
— govoril je tožno Jurij Kobila. — »Jaz ubogi človek sam nimam prenočišča, mene so izpodili, kako bi jaz vas podil? Kam boste letele po snegu in po mrazu?"
— Pač, vsaka žival se je skrila pred njim v brlog svoj, še sova se ne glasi iz svojega dupla, zdi se jej premrzla noč. Le Jurij Kobila, on, oznanovalec resnice in razuma, on mora v kamenji bedeti po noči, s snegom se odevati, z burjo si kratiti čas. — »Ali morda ni resnica, kar pridigujem jaz, za kar trpim nadloge? Ali sem grd odpadnik katoliške vere? Ali milo svojo kranjsko domovino, nepoznano slovensko ljudstvo, pokopavam v nesrečo, v pogubljenje z ukom in trudom svojim ? Ne, ne, te misli ne morem puščati v glavo.
— Res, imel sem lepo misel, razširiti vero, popravljeno po onem velikem Nemcu, mej ljubi narod matere svoje, rodii svojega, jezika svojega. Sanjal sem, da si postavim tako večen spomin v ustih malega svojega ljudstva, ki po pameti in razumu nikakor ni najmanjše. Zapustiti sem te moral uže v prvi mladosti, ljubi dom, tebe, oče in mila mamica stara — Bog vedi, ali živita še kje? — na tuje kraje sem moral pobegniti. In ko mi je resnica prav posvetila, prišla mi je velika misel, stopil sem v kolo mož, katere je navdihovalo tisto prizadevanje. Pa kaj je plod truda mojega? To, da se mi podira kamen za kamenom,
— 131 —
podira od poslopja, ki sem je zidal z druzimi vred. Preganjan blodim sem ter tja, noč je tovarišica moja, kateri zaupam še največ. Res, zastonj sem delal in seja!, vrabci so mi pozobali seme, veter sovražen je je daleč razpihal, tam pa tam je vzrastla kaka bilka. Koliko truda bom imel, da zopet nasadim, kar je treba. A delati hočem do zadnjega, tudi če me zasači sovražnik. Jurij Kobila se ne boji tebe, cesar velike države, poglavar rojstvene dežele moje; jaz hočem doseči namen svoj, ako ga je le doseči mogoče. Bog naj bo sodil. Gamalijel je dejal: če je reč od Boga, zastonj jo zatiramo, če pa ni, razpala in izginila bo sama. Takisto pravim tudi jaz."
In Jurij Kobila nasloni težko žarečo glavo v pesti na koleni ter se zamisli, nebrineč se za mraz in sneg.
Bralec lehko uvidi, da je imel pridigar res ognjeno srce za reč, katero je po uvidnosti svoji imel za resnico in pravico. Ko je tako slonel, zaslišal je dva glasova in dva moža sta se videla, kakor dve črni senci, v poglavitnih črtah. Pomikala sta se zmerom bliže. Jurij poseže za suknjo in privleče velik nož, pogleda ostrino, potem pak leže na trebuh, pričakuje moških.
»Tod ni šel," dejal je prvi.
„Ko pa jaz vem" — odgovarja drugi ter krese ogenj. Zdaj je Kobila videl, da sta oba mlada, trdna, z velikimi palicami v rokah, in dejal je sam v sebi: težko se bom branil, ako me najdeta, ali ne udam se."
— 132 —
„Lej, tukaj je zopet stopinja, Tomaž!" klical je eden radostno.
„Ojlie, Jakob, ni ga daleč nesel vrag. Lej, še precej se pozna stopinja," pravi Tomaž. „Veš kaj, jaz menim in pravim, da se je pod kako smreko iztegnil in zaspal, zakaj truden je kot mora," odgovori njegov tovariš Jakob.
„Morebiti bodi uže ves božji dan."
„Najbrž. Saj jih boje gospoda preganjajo, zato je še naš stari zagodel tako, kakor vsi. Šember mene in tebe, vsak svoji ljubici bova kupila lepo svileno ruto, če ga pritirava."
„Meni ni dosti mari zanj, le za plačilo mi je. Kaj to mene briga, če tava po svetu in slepari ljudi."
„Ali si kaj slišal, kako pridigovajo tisti ljudje? Zlodeja, meni bi kmalu bilo po všeči. Samo to se mi ne zdi prav, da se smejo pri njih tudi fajmoštri ženiti. Primojduha, potlej bi v vsaki fari najlepšo dobil le fajmošter. To so ti čudni ljudje, ti Lutrovci."
„Lej, kaj je pa tam za kamenjem nekaj črnega?" vpraša Tomaž.
„1, nO, grm je tam, koščičev," odgovori tovariš.
„Ni ne grm, bali tja," pravi drugi hlapec z grada.
Videvši, da sta ga opazila, vstane Jurij Kobila po konci.
„Stoj!" — kričal je eden hlapcev. —■ „Ce ne počakaš, dojdem te in tepen boš, kakor slama pod cepcem."   Rekši je groze vihtfl gorjačo.
_ 2 o
»Kdo ste in kaj bi radi od mene?" vpraša pridigar z moškim neustrašenim glasom.
„Se bomo uže zmenili; zdaj bi pa vi z nama šli, če vam je po všeči. To se ve, ko bi vam po všeči ne bilo, primorala bi vas."
»Strani!" — vpil je Kobila. — »Življenje moje je drago, nisem še dovršil namena svojega, nihče se me ne dotikaj!   Gorje vsakemu!"
In nož se je zablisnii v temi.   Hlapca osupneta.
Orožja nista, pričakovala pri njem.
»Pustiva hudiča, pustiva! Bog ve, morda mi trebuh razpara, in potlej imam vraga za vselej zadosti," reče Jakob.
»Beži, strahopetec, suknjača se bova bala?" reče oni in postopi naprej.
Pridigar pak se pomisli, ali bi ne bilo bolje, druge strune napeti in ja odpraviti z lepo.
»Kaj parni hočete, bratje, ljudje božji? Kaj sem vama storil? Po nedolžnem me preganja svet, ali me morata vidva tudi ? Pojdita domov, jaz vama dam sam nekoliko za pijačo. Tudi jaz sem domačin, v tisti deželi porojen, kakor vidva. Pustita me v miru!" pravi Kobila.
sSaj res, pustiva ga," reče Jakob. Pridigar pristopi bliže ter porabivši dobroten hip stisne hlapcu nekaj novcev v pest.
Kakor bi mignil preide sovražen duh Jakobu in Tomažu, ko sta videla rumene zlatnike. :
— 134 —
„Mrzlo je, gospod, mrzlo, kaj ne?" vpraša Jakob.
„Bodite tolikanj dobri, prijatelj, povedite mi, kod moram hoditi, da pridem do kake hiše," pravi tujec.
„Oj, pač!" odgovori Jakob.
„Vedita me do kake krčme."
Hlapca se spogledata, češ, ako bo še kaj dal, zakaj bi mu ne pokazala pota do stare krčmarice Jere Zaplotnice.
„Bom vama še priložil za pijačo," pravi Jurij Kobila.
„Tisto ne de toliko, gospod, ali mrzlo je in pa, buzarada, če se kaj potičete tod okrog, gospod naš ni človek, ki medveda precej pusti, ako ga za rep ne drži; — mislim, da veste kaj to pomeni, kar pravim. To je edno. Še edno je pa to: Mi smo v samoti, ne vemo še ničesa o vaši veri in nečemo vedeti — če ste res tisti, kakor pravijo; — kjer bode kdo zvedel, kdo ste in kaj ste, vteknili vas bodo in izdali. Kaj ste tako neumni ? Kaj je vam bilo treba kvasiti, kdo ste ? Na suknji bi vas pa tudi kdo spoznal. Ce ste torej zadovoljni, prodam vam jaz svoj plašč za malo denarja, klobuk vam dam pa po vrhu v kupu; in stara mati moja naj bi bila koga druzega porodila in ne mene, če vas bo kdo poznal. Vsak bo dejal, da ste Jakob z grada."
Spoznavši, od kod izvira hlapčeva dobrohotnost in prijazen svet njegov, bil bi Jurij Kobila sicer rad zapodil grduna, vender videl je, da je v njiju rokah
— 135
in bati se mu je bilo, da se njiju lakomnost ne vzbudi še edenkrat in da ga ne odvedeta v grad, čeravno sta spravila dar obilnejši od obetanega plačila. Tudi je uvidel, da misel samopridnega svetovalca ni brez vsega razuma in da bi res ne bilo napečno vzeti vrhu svoje še kmetsko obleko na pleča. Zato sta se s hlapcem za judovski kupiček pobogala in Jakob je trdil na dušo svojo in rojstvo svoje od stare matere, da njegov plašč lepo stoji gospodu, klobuk se mu pa podaja še lepše. Kobila ja opomni, da bi mu pokazala pot.
„Saj res!" — pravi Jakob. „K Jeri Zaplotnici bova vam pokazala. Ona je sicer guzasta in zaspana in grda, nagrbana, kot suha drobnica, in sosebno kadar zaspi, nerada odpre: vender dokler imate plašč moj, tako dolgo ste brez skrbi pri njej."
Kobila je dobro čutil surovo šalo, nanašajočo se na draginjo kupljene obleke, in srčno si je želel izne-biti se te druščine.
Sneg je padal zmerom gosteje. Trije možaki so koračili po stezi ob gozdu, katera se pa uže ni znala. Hlapca nista pozabila, sem ter tja kako surovo dovtip-nico zarobiti tujcu; kadar se je zaletel v kako zame-tano kotanjo, ali kadar se je spoteknil v kolovozni, zasmijala sta se na glas in velela: »Gospod, ne padite! razbili bi si nos."
»Vsaka reč ima svoj konec, sveder pa tri," veli pregovor, zato je bilo tudi Kobilinemu in njegovih priljudnih tovarišev popotovanju kraj, ko so prišli pred ši-
— 136 —
roko, nizko poslopje, zloženo iz lesenih sten in krito s slamo.
„To je Jerina krčma," pravi Jakob.
,Saj ste učen" — pravi Tomaž, kateremu ni bilo nič kaj po všeči, da sta pustila tujca — „učeni ljudje znate sv. pismo brati. Tam noter se pa nekje bere, kakor sem slišal: kdor trka, odpre se mu. Ce hočete spati pod streho, gledite, kako pridete pod njo."
Rekši potegne tovariša s seboj na stran. Kobila pak je kmalu stal pred durmi. Iz izbe se je glasilo silno vriščanje, hripavi,  pijani in trezni glasovi.
Potrka s pestjo na vrata iz jelovega lesa.
Skoraj vidi čez razpore v vratih luč v veži. Glas, ki se ni dal ločiti, ali je žensk ali mošk, vprašal je od znotraj: „Kdo je in česa bi rad?"
„Popotnik sem, večerje in prenočišča bi rad za pošteno plačo."
Potem se odmakne debel zapah in vrata zaškrip-Ijejo v lesenih tečajih. Velikanska ženska, tenka kakor deska s plota, a žilasta in močne postave, precej čudno oblečena se pokaže na pragu. V roki drži gorečo trsko, katero visoko vzdigne, nabere čelo še bolj v gubance ter posveti pridigarju zdaj pod nos, zdaj pod nogi, kakor bi hotela z zunanje podobe brati, če ima, in koliko ima denarja, kar ni bil malo važen oddelek psihologičnih njenih znanostij, in kar je imelo mnogo vpliva na postrežbo in plačo.
„Dober večer, mati!" ogovori jo Jurij.
— 137 —
»Nisem še bila mati, pa ne rečem, da ne bi mogla biti" — odgovori krčmariea, katerej na pol raztrgani plašč in ogoljeni klobuk nista mnogo obetala.
„Ali bi mogel prenočiti pri vas?" vpraša Jurij ter otresa sneg s sebe.
»Zakaj ne, če imate s čim plačati večerjo; le noter stopite, za ležišče na klopi vam ne bom vzela ničesa. Ako pa hočete spati v kamrici, boste pa plačali. Družbe boste imeli v hiši dovolj, veselih ljudij."
Jurij Kobila stopi v izbo in zagleda res dve omizji pivcev pri žganji in vinu. Nihče se ni zmenil zanj. Sede na ogel blizu peči. Ni sedel pol četrt ure v svojo plahto zavit premišljuje pri vinu in gorki peči, ko ga predrami neki kmet z clobrovoljnim ogovorom. »E, no, prijatelj, nikar ne dremlji, lej ga, lej ga! Kaj ne veš, da smo v krčmi? V krčmi mora biti človek vesel, vedeti mora, čermi ima jezik v goltanci prirasten. Zatorej blekni kakovo, pomenila se bova po moško tako ali tako. Na, pij, prijatelj, če se ti ne zamerim."
»Zahvaljujem se vam, mož, sam imam pijače," odgovori Jurij Kobila in se še bolj zadela v plašč; hotel je odpraviti prisiljenca, vender zgovorni možek se ni dal z lahka odpraviti.
»Ves svet se giblje in guga" — tako je nadaljeval — »vse je neumno, vse vre. Tukaj svet vpije in kriči, prepira se in tepe, razsaja in razbija, midva
pak sva pohlevna moža — kaj ne, prijatelj? — Zato
10
— 138 —
sedeva ponižno v kot in ga počasi srkava in pijeva po volji božji.   Dobro zdravje, brate!"
„ Bog blagoslovi!" odvrne pridigar.
„Ti nisi iz našega kraja; —■ ampak Bog varuj mene zamere pri tebi, ker te tieem prav po domači navadi, saj tičemo še Boga, nebeškega - očeta svojega, zakaj bi se mej seboj ne, in pa to me tudi tolaži, ker vidim, da si mlajši od mene. — Kaj pa hodiš tod? Morda kaj skupuješ?"
Kobila nejevoljen, da ga vsakdo izprasuje, zagodrnja nekaj, kar je kmetic zgovornega jezika in male postave imel za pritrdilo, in zastavljal je siten, kakor konjski brencelj, vprašanje za vprašanjem. Da bi se odtegnil vednemu odgovarjanju in vender jezičnemu sosedu dal opravka, jame Jurij sam izpraševati možička o tukajšnjem kraji in o ljudeh.
„Veste li, kako se pravi tukaj gori grajskemu gospodu?"
„Mi mu pravimo gospod, nič drugače," odgovori mož.
„Jaz menim, kako se piše, kakov pridevek ima?"
,, Čakajte!" ... in vprašanecposeže za vrat. . . „Piše se . . . ne vem uže, kako! Ime mu je Štefan, sin njegov, ki je stopil v krivo vero — Bog mu daj pravi um in pamet! — nosi ime po dedu, ki se je klical za Bošti-jana. Oba, oče in sin se pišeta za . . . čakajte, na razbor se mora človek domisliti —■ uže imam, aha, uže vem . . . Razborški! Razborški!" Rekši odpre mož
— 139 —
oči in usta, dene glavo nazaj in zvleče čelo noter pod lase, misleč: „Saj vender še nekaj vem, da-si mi babnica doma gode od mraka do svita, da sem tepec neveden in neumen."
Ime Razborški je tujca čudno genilo. Zdajci se je sklonil po konci ter ponavljal: »Štefan Razborški? Oče njegov Boštijan?"
Tega pa mož jezičnik ni opazil.
„Res, pasja vera. tisti ded je bil čuden človek na svetu. Ali kaj rad poslušaš resnične povesti čudnih rečij ? Jaz ti bom nekaj povedal, in morda ti lasje vstanejo, da bo vsak imel tri vrhove in da ti bo klobuk štrlel na glavi, kakor bi ga obesil na trnje v grm v seč. Hočeš?"
»Prosim vas," reče Jurij Kobila, bled v lice in skoraj tresoč se po životu, »samo bolj na tihem, da bova sama ostala."
„0j, ne skrbite, onih pijancev se nihče ne zmeni za naju."
Rekši prime možec vrč, iz katerega je dosle pil, udari ž njim ob mizo, da se je soba stresla in vpije: „Hejo! Jera! Jera! ti stara, suha, grda dolgopetka ti! V proso te postavimo na vzpomlad, da boš vrabce strašila, nikar ljudem pijače nosila. Ne vidiš li, da bova midva še edno pila? Dobro mero!"
»Tiho, tiho," zarenči Jera krčmarica, »žaba, napil
se boš, pa te bo Cilja tvoja lučila doma za vrata."
to*
— 140 —
„Kaj še!" odvrne mož.
Kmalu je stalo vino na mizi in govornik začne : „Kaj ne, prijatelj, nobenega greha tako velikega ni po moji in tvoji misli, kakor neusmiljeno oderuštvo. Ranjki Boštijan Razborški je bil uže oderuh — Bog mu daj mir in pokoj! — jaz sem ga malo poznal. Ko sem krave pasel, fantin v lepih letih, pa ti je šel ali jezdil mimo mene.   Vselej, kadar sem ga videl, tresle so se hlačice na meni.   Velik je bil, kakor smreka, debel kot hrastov panj, jeznorit pa kakor sama hudoba. Imel je dvoje otrok: tega Štefana, ki je bil tačas uže odrastel, in pa edno hčer, tako lepo belo, kakor so vse grajske; bila je še vse lepša, kakor ti jaz morem dopovedati.   No, potlej je prišel še drugi mož, Grobljio so mu dejali, pol gospoda, pol kmeta, doli iz nižjih krajev doma,   Ta je imel ženo, precej debelo pa lepo žensko, in pa sina, osemnajst let staro seme. Kupil je bil ta mož pristavo od Razborškega, to se ve, ž njo tudi desetino in tlako, za trinajst sto zlatih, katere mu je plačal pošteno in moško, samo priče ni imel reva nobene, in nič tistega pisanja, ki ga gospoda znajo.   Od konca sta se dobro imela mej seboj. Boštijan je še večkrat zahajal vasovat k novemu sosedu, sosedov sin Jurij pa k njemu, ali prav za prav k hčeri njegovi.   Zakaj je pa hodil stari Boštijan h Grob-ljiču? Vidiš, prijatelj, to je bilo tako: blaznel je, saj vsak edenkrat blazni, če mlad ne, pa star, kakor veli pregovor. Rad je videl mater sosedo, sin njen pa Bo-
— 141 —
štijanovo hčer. To je trajalo leto in dan, sosed ni nič vedel, da ima žena čestilea, Boštijan je pa vedel, da mladi Jurij postopa za hčerjo. Bilo je ravno na starega leta večer — kakih pet in dvajset let bo tega; — Boštijan je bil šel v vas k sosedi, ki je bila sama doma. TJobro sta se imela, pa vender nič ni bilo takega mej njima, česar nas Bog varuj, uže umeješ, prijatelj. Ko pa pride nenadoma Grobljič njen mož domov in najde vasovalca pri ženi, pograbi — ne bodi len — penjcelj in nadrgne gospodu Boštijanu — graščak gori ali doli — prav po domače hrbet, da je revež s težka utekel. Pa ti je bil uže zlodej, pripetilo se je, da je bil ravno tačas tudi mladi Jurij Grobljičev napotil se pa v grad k deklici svoji. Tako pelja svet, da se ljudje vse križem sleparimo. Mej potom pa, kaj je videl? Kakor je gori-le prišel do stare razvaline, zagledal je dva možička, ednega črnega grdega, ednega pak belega lepega, ki sta se metala. Beli je bil angelj varuh, črni pa hudir sam. Dolgo sta se metala in Jurij ja je s strahom gledal. Naposled je zmagal hudir, Jurija je mrzlica potresla po hrbtu in hudirja ni bilo. Kaj je to pomenilo ? Da je Jurij na slabem poti. On pak — mladost je norost — tega ni razumel, šel je dalje. Z ljubico sta se shajala pod kozolcem, le-tem, ki stoji se denašnji dan. Lepo sta se pomenkovala, kakor imajo neumni mladi ljudje navado svojo — kaj hočemo! Ravno v tem času pak je bil prišel stari Boštijan raz-tepen in jezen domov in ja je izvohal.   „Čakaj me,
hudir," mislil si je, „jaz bom pa sinu tvojemu drugače zaznamenoval hrbet, kakor si ga ti meni." Zdajci teče po strelbo svojo in piih! letela je pušiea pod kozolec. Ali bil je uže zopet zlodej pri rokah, namesto mladega človeka, zadene stari hčer svojo. Jurij se raztogoti, ko vidi deklico mrtvo, popade svoj nož, plane na gra-ščaka in ga zakolje, kakor bi bil prašič, vender ne do smrti. Za tega delj je moral bežati Jurij nemudno iz dežele, ker Razborški je imel mnogo prijateljev. Prav bi bilo, da bil stari umrl precej, saj edenkrat mora vsakdo tako ali tako, prej ali potlej. A rajši je ozdravel in jezica mu je vrela dalje. Ker se mu je bil sin odtegnil, hotel se je oponesti nad očetom. Kaj stori rokovnik? Pravi sosedu: „Hejo, prijatelj, pristave mi ti nisi še plačal." Grobljič ni imel priče, in ker je bil obubožan uže prišel v te kraje, ni mogel plačati še edenkrat. In resnično ga prežene oderuh s pristave. Z ženo in majhnim detetom je moral popustiti lepo svojo domačijico in je šel v ljubljansko mesto, kjer še zdaj životari s svojim otrokom, boje močno lepo hčerjo."
„ Veste li, kje?" vpraša Kobila zvesto.
„Ne vem ravno, kje; toliko so ljudje govorili, da živi v mestu, nič več. — Ali kako je pa umrl oni Boštijan? Brne z Zadol, ki je bil za strežaja pri njem zadnja leta, pravil je, da je rjul na smrtni postelji, kakor bik na travniku. To pa ostani mej nama: Zdanji gra-ščak Štefan ni mnogo boljši, on ni ničesa povrnil. Bog je pravičen uže na tem svetu.   Tisti Jurij je moral
iti po svetu, in lej čuda, tudi Razboškega sina so boje pregnali po svetu, Bog ve, kam!"
„Kam je prešla žena tistega soseda? Ne veste?" vpraša pridigar.
„Zena? Ta je bila umrla kmalu po tistem. Mati je mati, sina jej vzemi in vzameš jej srce. 0 tistem Juriji nihče ni nič povedal, menda je kje umrl ali pa se tako izgubil."
Jurij Kobila si otrne solzo iz očesa.
apustimo za nekoliko časa znanca svojega, pridigarja, v tožnih njegovih okoliščinah in ozrimo se drugam.
V starem mestu, beli Ljubljani, svetijo uže temne svetilnice po ulicah. Megla, ki menda uže od Jazo-novih časov zimska večera in jutra ljubeznive svoje peroti razteza po njeni ravnici, legla je bila tudi ta večer gosto v ozračje, tako, da so se posamezne lučice le brleče in kakor venčane slabo razločevale v temo. Le redko je še kdo koračil mej hišami in izginil tam za oglom, ali zapahnil za seboj škripajoča vrata, kajti če je bila uže dežela v nekem temnejšem, napetem stanji, bilo je še tolikanj bolj stolno njeno mesto. Stanovalci so se ločili, vsak je tičal in mislil doma. Le tam pa tam je rjul po ulicah kakšen pijanec, zaletuje se z zida v zid.
V predmestji, ki se ne šteje ravno mej največja, brli uboga svetilka in ponižno tesno izbico razsvetljuje nam kaže njena luč dva po starosti jako različna, za nas zanimiva človeka.
— 145 -
Prvi, sedeč na starem odrgnenem stolu, je starec sivolas. Glava mu leze na prsi, zatilnik mu je uklonila neustrahljiva zmagovalka, starost. Nabrano lice in čelo, kakor tudi neko čudno svojstvo neveselega očesa nam svedočijo, da možak na svetu ni izkušal zmerom najboljšega. Po obleki in ubožnem pohištvu, mej katerim zapazimo komaj najpotrebnejših rečij, rekli bi, da spada mož v nižji razred mestnih stanovalcev. In ne bi se motili.  Janez Grobljič res nima bogastva.
Druga oseba pak bi bila mlajšega bralca zanimala gotovo še bolj. Bila je lepa deklica, stara okolo dvajsetih let. Sedela je bliže lučice in šivala; večkrat pak je povzdignila mili obrazek svoj in črno veliko oko je izpod gladkega čela pogledalo, kaj dela stari oče. Potem pa je vselej nežna ročica hitreje vlekla belo nit in radeče ustno je trepetalo vročega srca želje.
„Marijica!" pokliče starec.
„Cesa želite, oče?" vpraša deklica, planivši po konci.   „Ali hočem pogreti posteljo, greste li spat?"
„Starost ne more spati, ljuba moja, ne mudi se še. Hotel sem ti samo reči, da se nikar tolikanj ne trudi, delaj polagoma, sicer se vrediš mlada in ne boš učakala starosti. Take, se ve da ti Bog ne daj uča-kati, kakeršna je moja, boljše se nadejem zate."
„Kaj pa vam je, oče? Zakaj vedno tožite in mi težite srce ? česa vam je posebno potreba, povedite mi,
— 146 —
in delati hočem še bolj, da vam ustreženi, da boste zadovoljni in veseli."
„Vesel? oj, ne, ljubi otrok moj. Tem bolj se bom razžalostil, kolikor bolj bodem moral videti, da trpiš ti, kajti Marfjica moja, ne bilo bi tebi treba tako delati, ko bi bili ljudje vsi pravični na svetu, ali ko bi vsaj delal zate brat tvoj, ki je Bog vedi kje."
»Ne tožite; božja volja je. Rajši mi povedite kaj o bratu.   Koliko bi bil zdaj star?"
„Nad štirideset let uže; kajti ti si, čudo božje, porojena dvajset let pozneje, v dnevih nesreče. Tudi, ako brat tvoj še živi, ne ve zate."
Zdajci se odpro duri in v izbico stopi mlad go-spodič, lepo oblečen, priljudnega obličja, na prvi pogled pridobljiv in ustrežljiv.
»Dober večer, oče!" pozdravi mladenič najprej očeta, deklici pak se nasmeje samo s pomenljivim pogledom.
»Lepo in prijazno je od vas, gospod Karel Vozar, ker se naju spomnite, zakaj potožiti vam moram, da uže dolgo nisem videl nobenega druzega človeka, zlasti kar ne morem nikamor čez prag. Taka je taka, dokler imaš denar, imaš prijateljev. Jaz sem tudi nekdaj imel oboje, pozneje sem imel uže bolj po malem, pa imel sem mir in pokoj. Ali vse je minljivo! Bog vzame in da."
»Resnica," pritrdi mladi človek.
»Ravno sva z Marijico govorila o nje bratu."
— 147 —
„Ali ima Marijiea brata?"
„To se ve, da ga ima" — pravi starec, po pre-stanku pak žalostno pristavi: — „Bog ve, če govorim resnico, morda ga uže nima. Uže je štirideset let, kar se je porodil, več nego li dvajset, kar ga nisem videl. Tačas sem imel še svojo domačijo. Zavoljo neke prenaglice, ki sem jo jaz storil, prišlo je tako, da je zabodel nekega gospoda in moral je pobegniti."
Mladenič je sicer poslušal besede starčeve, vender mu je bilo mnogo več do tega, kako bi ujel deklico za roko in jej pošepetal kaj na uho. Da-si je bil oče uže slabih očij, imel je vender izkušnje dovolj, da je to z umom uvidel in spoznal, česar s telesnim očesom ni mogel videti. Torej umolkne, potegne dvakrat z roko čez čelo, potem pa reče: „Dekliea, prosim te, vzemi kupico in pojdi mi na vodnjak po mrzle vode, strah te ni treba biti."
„Te bom pa jaz spremil, Marijčka, ako te je strah," pravi precej poskočivši mladenič.
„Ni potreba, ni potreba" — reče starec — „deklica se more vsemu navaditi, vi le tukaj ostanite."
Počasno je iskala Marijčka kupice. O takem času čez dvorišče iti po vodo ni bila nikakor njena, ni očetova navada, torej se jej je ta nagli ukaz zdel jako čuden. Vender starega očeta ni mogla žaliti z nika-kim ugovorom ali celo z nepokorščino. Zato je premagala naravno plašljivost in šla.
— 148 —
Ko je zaprla duri za seboj, povzdignil je stari mož glavo, odkašljal se in odhrkal, potem pa rekel mladeniču:
„Mladi gospod, bodite tako dobri, sedite bliže mene; zdaj, ko je deklica odšla, hotel bi govoriti resno besedico z vami. Jaz vas ne poznam, ne vem ni kdo, ni kaj ste, kdo je vaš oče, ali je bogat ali ne, celo ne vem, ali ste naše vere ali ne, zakaj nisem vas videl še križa storiti, kar vas poznam. Za vse to vas ne vprašam — da-si tudi, sosebno kar se tiče poslednjega, želim najboljšega. Odkar smo znani, povedali ste mi samo toliko, da vam je Karel Vozar ime, več ne. Vender menim, da sem vas zadosti spoznal, vi ne zahajate k meni v vas zavoljo mene, ampak zavoljo hčere moje, kaj sicer bi vas pač moglo vleči druzega v preprosto, dolgočasno stanovanje ubozega moža, katerega le malo poznate? To je po vse naravno, da mlad človek rad vidi deklica; jaz nisem nikakor tako brezumen, da ne bi pustil svoji hčeri lastne volje v tej stvari. Ce me staro, brljavo, a zvedeno oko moje ne moti, vidi vas tudi hči moja lehko. Razumeli boste pa, da je meni skrb, gledati, da se jej ohrani mir v srci. Zato vas naravnost vprašam: ali mislite na hčer mojo v resnici, ali le tako hodite za njo, kakor lehkomiselna mladež denašnji dan sploh. Ce je poslednje, moram vam precej prepovedati prag svoj, ako pa imate poštene in moške namene, izvolite mi reč razložiti. Tega menda ste prepričani, da vse bogastvo nosi hči moja
— 149 —
sama s seboj okrog, kakor jaz njen oče v sebični svoji samoljubezni menim, v dušnih čednostih svojih. Kajti iz tega, kar sem vam pravil o prejšnji usodi svoji in o življenji svojem, povzamete lehko, da jaz, ki sem z roko nevajeno redil hčer v njeni mladosti, nisem mogel skoraj nič prihraniti dote. Torej pomislite, predno odgovarjate na vprašanje moje. Prosim vas pa naravnost in pošteno, bojte se prevariti moža, ljubečega očeta, stoječega na robu groba."
„Naravnost in pošteno vam povem, oče" — odgovori mladenič — „ preudaril in pomislil sem dokaj • vaša hči bo žena moja, ako bo kedaj katera. Nate roko mojo, strohni mi na živem telesu, ako vam jo podajem v krivi prisegi. Po imetji vas nisem nikdar vprašal, v Marijčki bodem dobil bogastvo večje veljave, nego zlato in srebro. Kar pa se tiče druzega, prosim vas, oče, potrpite še nekaj časa, vse se bode potem predrugačilo, povedal bom vam vse. Za zdaj pak mi verjemite, Bog mi bodi na pričo, pogrešala ne bode ni-česa in tudi vi ne."
„Jaz ne učakam te sreče," reče starec milo.
„Zakaj ne? Trdni ste še; Bog bode meni in Mariji naklonil to dobroto."
„Ne, ne" — pravi starec s čudnim smehljanjem; — „videl vaju ne bom s telesnima očima, a blagoslova mojega z nebes si bodita v svesti."
Zdaj prisopiha deklica z vodo in pretrga pogovor. Od mraza jej je bilo belo lice zarudelo, veselje, da je
— 150 —
zopet pri očetu in morda — pri dragem prijatelji, bliščelo jej je iz krasnih očfj: bila je lepša, kakor kedaj poprej.
„Marijica!" kliče oče in otrne solzo čistega veselja iz očesa.
Deklica se približa. Zdelo se jej je, da ima oče nenavadno besedo na jeziku. Zato je v lice še bolj zarudela in povesila oči.
sMarijčka!" povzame zopet starec — »zmenila sva se z gospodom vse, obljubil je, cla bode on nastopil za menoj, kadar ti Bog vzame očeta, varuha tvojega. Njegova roka je mlada in krepka, beseda ust. njegovih je veljavna, laglje te bode branil, nego jaz trhli starec. Ljubi ga, kakor si ljubila mene, ljubi ga še bolj in Bog ti bode dal srečo na zemlji in v večnosti te bode čakalo plačilo. Dobra deklica si bila zmerom, vem, zvesta boš tudi njemu."
Mladenič je bil srečen. Pristopil je k deklici, objel jo in v prvem sladkem poljubu so se steknila njena krasna ustna z ustni mladeničevimi v navzočnosti očetovi.
Dolgo sta sedela mlada človeka roko v roki drže posebe in dve srci sta se srečni izlivali v edno. Starec, ki je vse to bolj slišal, kakor videl, sedel je zamišljen in utopljen v sanje o minulih rečeh, o mladosti svoji, zlatem času nekdanje sreče.
Pozno po noči je bilo uže, ko je stari mož razdvojil ljubeča človeka, opomnivši, da je čas iti spat.
— 151 —
Mladenič je poslednjič gorko stisnil deklici ročico, voščil starcu lehko noč in odšel po temnih stopnicah na ulice in potem proti stanovanju svojemu.
Oče je potem še dolgo dolgo pridigoval in pravil hčeri, kako se jej je nositi proti ljubljencu, česa se jej je varovati, koliko mu sme dovoliti brez greha. »Dokler vaju sveta mati katoliška cerkev ne sklene v ožjo vez, moraš se varovati. Tudi če te stari oče tvoj, ki zmerom najbolje skrbi za dušo tvojo in telo, ne vidi vselej, vedi in ne pozabi, dekle, da te vidi Bog!" —■
Oče se odpravi spat, hči pa še dolgo premišlja in sanjari o njem, ki jej je v prvo vzbudil sladka, mila, do zdaj neznana čustva. Vedno še meni čutiti pekoči poljub njegov na ustih, vedno se jej še zdi, da ga pritiska na polno, srečno srce, oh; in deklica sklepa roki in dobro jej je pri srci, da sama ne ve kako. Luč v svetilki ugasne, molitev zanj trepeče iz njenih ust in misel jej pride v glavo: morda zdaj tudi on moli na molek: „Ceščena Marija." Ali — kdo ve? morda je tudi on eden izmej tistih, ki ne molijo lepe molitvice, angeljskega češčenja; morda je tudi on nove vere. Ta misel jo je obhajala uže večkrat, uže večkrat ga je vprašala, ali nikdar jej ni odgovoril naravnost, vselej jo je napeljal na druge osebe. „Pa saj je tako dober, tako mil, kako bi bilo mogoče, da bi se taka duša izgubila iz naročja izveličavne cerkve," tako je sklenila deklica premišljevanja svoja.
— 152 -
Mladenič pak, pri katerem so bile Marijčkine misli, prišel je bil do velike hiše v stranskih ulicah severnega predmestja. Dospevši po visokih stopnicah do vrat stanovanja svojega, poklical je starega stre-žaja Martina, da mu je napravil luč in prinesel večerjo.
„Kako vas dolgo ni," jel je Martin, „uže od desetih me ven in ven skrbi. Bog vas varuj in sveta Barbara, meni tako vest govori, kakor bi bili vedno v nevarnosti, in vender me še Bog usliši, da pridete vsak večer domov, čeravno je uže pozno Ne zamerite mi, gospod Boštijan, jaz sem sivolas, pomnim, kedaj se je porodil oče vaš, in vas sem pestoval."
»Ti in tvoja vest ne vesta ničesa, tepec stari!" — pravi smeje se mladenič. »Ravno na dobrem potu sem bil, pri nevesti. Sicer te pa moram opomniti, da me ne kliči Boštijan, ampak Karel."
»Oh, pojdite mi, gospodič, stari jezik moj se ne more privaditi druzemu imenu, dovolite mi, da vas kličem tako, kakor so vas krstili pri sv. krstu in kakor sem klical deda vašega. Boštijan je bil on, Boštijan ste vi; krstite in imenujte se pri družili ljudeh, kakor hočete, jaz vas ne bom imenoval drugače. Ako vas tako ne smem, pa vam ne bom rekel ničesa. Toda, kaj ste rekli, pri nevesti ste bili? Tega vam ne verjamem. Dokler nimate gradii Razborškega, tako dolgo vam ni treba neveste."
»Tiho o tem, Martin, in povedi mi rajši, koliko je uže tega, kar je umrl ded moj ?"
— 153 —
„Kar so bili gospod Boštijan zabodeni —■ Bog jim daj večni mir in pokoj! — tega je uže dolgo. Od takrat niso bili več trdni in potlej so umrli v dveh letih. Vaš oče Štefan se je bil pa kake tri predpuste poprej oženil in vi ste se porodili na svetega Jurija dan prvo leto. Ce veste, koliko ste stari, veste tudi, koliko je uže od gospodove smrti. Oh, jeminej, Bog mi pomagaj in sveta Barbara, čudno je bilo tačas, čudno in grozno. Jaz sem stal pri oknu, po hodniku sem pometal — nisem imel še sivih las — ko sem videl prihiteti gospoda s strelbo in izprožiti na fanta, pa zadeti hčer, tetiko vašo, oh, lepo deklico, kakor ljubo solnee! Vsi so rekli in dejali, da ni drugače mogoče bilo, kakor da je bil gospod tedaj z uma. Kako more sicer živ krst streljati tjakaj, kjer je hči. Ali Bog ji; hotel tako. Tudi sem videl, kako je Jurijček Grobljič zasadil nož v gospoda in stekel po dolu."
„Grobljič?" vpraša mladenič čude se.
„Tako se je dejalo našemu sosedu, kaj vam nisem uže pravil dostikrat?"
Boštijan ni odgovoril ničesa. Dolgo je molčal in mislil.
„Le pojdi spat, Martin!" veli hlapcu.
„Bog vam daj legek spanec. Sveta Mati božja vam izprosi pameti, da bi kmalu spali doma v gradu Razborškem," reče hlapec in odide.
Boštijan Razborški, ali, kakor se je imenoval z
izmišljenim imenom: Karel Vozar, hodil je dolgo po
11
-   154 —
sobici svoji gori in doli. „ Torej si mi tako blizu, ti sanjar, Jurij Kobila! Prijatelj Vozarjev in sovražnik Razborškov? Njen brat? In ona hči tistega moža, ki je moral po ljudski sodbi toliko krivico trpeti od deda mojega? Pač, krivica se mu je morala goditi, kajti takšen mož, kakor je ubogi, v revščini živeči Grobljič, ni zmožen komu kaj zalega storiti. Oj, dan, kaj si mi prinesel danes! Dobil sem njo, razkril si mi skrivnosti do zdaj neznane, razkrij mi še resnico, resnico notranjo, da se ne bodem kakor loček na vodi tresel in nagibal zdaj sem, zdaj tja. Več me ne bodeš vodil, sanjarski ti prijatelj moj, ne boš me pregovoril, Jurij Kobila z gladkim jezikom, sam hočem najti zopet pravi sled. Zakaj nisem bil srečen, kar sem pustil vero očetov svojib, zakaj mi prebivata vedno nemir in nepokoj v duši? Zakaj ne morem pogledati njej v oči, nedolžni deklici, ki me skrbno izprašuje za vero in Boga? Ti o Bog, pomagaj mi na pravi pot!"
Sede po tem premišljevanji h knjigi in bere dolgo. Ko so se uže petelini glasili izpod strehe sosedne hiše, zapre Boštijan knjigo in s trdnim namenom, zapustiti Jurija Kobilo ter zopet vrniti se v staro katoliško vero, leže na posteljo.
inila je bila zima, Skrivna dražba, ki je v Ljubljani delovala za razširjanje nove vere in vsem prizadevanjem cesarske vlade in višje katoliške duhovščine vkljub na vse strani podpirala spoznovalce nove vere, tako domače, kakor v pregnanstvu živeče, pozvedovala je zastonj za pridnim svojim delavcem Jurijem Kobilo. Uže več mesecev namreč ni bilo ni duha, ni glasa o njem. Nekateri izmej novovercev so dolžili Jurija, da je popustil svojo „sveto nalogo". Drugi pak, ki so poznali fanatizem, s katerim je bil Kobila udan novi reči, rekah so vedno, da se mu je morala pripetiti kaka nesreča. Poleg te, za reforma-torstvo preimenitne izgube, morali so pogrešati tudi važnega družabnika, Boštijana Razborškega, kateri je bil v mestu zvan po drugem privzetem imenu, da je odšel pregnanstvu. Mladenič je bil namreč, popustivši nove prijatelje, vrnil se v katoličanstvo in stopil zopet s pravim imenom mej svet. Kaj ga je nagnilo k temu prestopu, ni bilo dognano. Luteranje so mu očitali nestanovitnost in lehkomiselnost, katoličanje pak so vili*
— 156 —
deli v tem samo naravni nastopek zdrave pameti. Bilo jih je nekaj, zlasti izmej prvih, ki so si pravili, da vse to je storil zavoljo zveze z neko ubogo deklico. Poslednji so torej upali, da se vrne zopet v novo vero, kadar mu preide mladostna nepremišljenost. Vender povedati moramo prijaznemu bralcu, da je Boštijan storil ta korak po resnobno moškem preudarku in s premislekom, brez razlogov sta bila torej up in strah, da bi se nagnil zopet k novi veri.
Vender Razborškov odstop bi bila omenjena družba lehko prebolela, tolikanj laglje, ker je štela mej seboj mnogo imenitnih glav in ker jej celo deželni stanovi niso bili naravnost nasproti; na drugi strani pa tudi Razborški ni nikdar kazal posebne gorečnosti, ampak se dal le voditi in pregovarjati. V Juriji Kobili pak so izgubili novoverci delavnega in gorečega družabnika. Nasprotno prizadevanje duhovščine, ki je z besedo in dajanjem delala proti razširjanju luteranstva, podiralo je od dne do dne bolj zidavo, katero so bili nekateri možje načrtali in katero je tako vrlo in zvesto izpeljeval Kobila.
Vzpomladno solnce je bilo uže po polnem pregnalo debelo sneženo odejo in zopet seje začela narava zeleniti. Bilo je prijaznega, gorkega jutra, ko je jezdilo krdelce jahačev iz Ljubljane proti jugu. Na čelu krdela je sedel na čilem vranci lep mladenič gosposkega stanvi. Veselje mu je bliščalo iz velikih črnih očij, kadar je pogledal na krasno tovarišico, jezdečo ob desni strani
— 157 —
na. priletnem konji. Gosto naličje jej je sicer pokrivalo zgornji del obraza, vender po okroglem snežno-belem obradku soditi, morala je biti nenavadne lepote. Oblečena je bila v dolgo žametno obleko in na drobni ročici, ki je nekako boječe držala brzdne vajeti, znamenje, &a jej je jezdarjenje čisto nenavadno, svetile so se zlate zapestnice, ki so, lesketaje se v solnci, le še bolj povikše-vale naravno lepo bele lakti. Za tema dvema je jezdilo več služabnikov, izmej katerih jih je nekoliko nosilo orožje, kar je bilo o tedanjih nemirnih časih navadno in dostikrat potrebno.
„Oh, Boštijan ljubi moj" — dejala je mlada ženska — »meni je tako čudno pri srci. Zdaj bi skoraj rajša imela, da bi bil ti nižjega stanu, mož, ki bi moral s pridom in trudom svojim skrbeti zase in zame, kakor sem te mislila tačas, ko sem te videla v prvič. Glej, ljubček, kako bo pač oče tvoj, ki je, kakor praviš, oster in hud, hotel biti oče meni, meni ubogi deklici, ki tebi in njemu ne prinesem ničesa, razven srca."
»Tiho, tiho, ljubica moja" — dejal je Boštijan Bazborški, kajti on je bil in mlada žena njegova — »nikar se ne boj. Ali mari meniš, da jaz kako reč više cenim, nego li srce tvoje, ljubezen tvojo? To pak sem ti uže tudi povedal, da sem očetu le s tem pogojem obljubil priti na dom, ako mi prepusti po polnem mojo voljo in prosto gospodarstvo, in da si ob ednem ti, Marija moja, v pogodbi. Nikar pa sploh ne misli, da je oče moj, če tudi osoren in oster mož, brez srca.
— 158 —
Ako tudi od kraja godrnja, bode mu vender prav, kadar bo spoznal vrednost tvojo, kakor jo poznam jaz. Ce bo videl, da ga tudi ljubiš, prikupila se mu boš kmalu. Da ima mene rad, to lehko spoznaš iz tega, kako ga je bolelo, ko je menil, da sem šel jaz iz dežele in ko se je bal, da ne bi na stare dni živel sam na svetu brez pomoči v bolezni in nadlogi, in koliko si je prizadeval, da bi me dobil na dom. In pa ko bi ves svet bil tebi nasproten, dokler si moja, nihče te ne bo žalil in gorje mu, kdor bi se upal skriviti las na glavi tvoji. To se ve, tega ne zna, in treba mu tudi ni vedeti, da si hči sovražnika mojemu dedu in sestra njegovega —" tli se mlademu možu ustavi beseda, hotel je reči: morilca.
„Ljubi moj, ne govori o tem" — dejala je Marija in solza jej je pritekla po belem lici. „0h, ko bi bili ranjki oče moj zvedeli pred smrtjo, da je Jurij, brat moj, sejalec krivice in nemira, ne bili bi še umrli od bridkobe."
„Zato jim nisem hotel povedati; kajti dobro sem vedel, da te zime ne bode preživel vrli mož. Ne jokaj, srček moj, saj je zdaj v nebesih, gori bode prosil milosti za sina in sreče za hčer."
„Ali pač misliš, da se kedaj izpreobrne ?" vprašala je ona nekoliko časa potem, ko je otrla tihe solze iz očesa.
„Da resnico govorim, ljuba moj?i, zakaj prevariti tebe nečem in ne morem, jaz ne upam mnogo. Jurij
— 159 —
Kobila ves gori za svojo reč. Tudi mu delaš krivico, ako praviš, da seje iz hudobije nemir in krivo vero. On ima predsode in napečno prepričanje, katero se le malokdaj da izkoreniniti, ker le prepogosto nimamo resnične volje, da bi nasprotno reč preiskali do zadnje pike."
»Saj si ti živa priča, ljubi moj, da se pride lehko zopet na pravi pot," reče ženica in hvaležno in prijazno pogleda moža,
»Resnica, ali vse drugo je: zastarelo rano zaceliti, ali pa na novo vsekano. Vender upati moramo vsega. Morda je Bog uže obrnil vse na pravi pot, o čemer mi ugibljemo, da je na levem. Znano ti je, da tvojega brata uže dolgo ni čuti.  Morda mu je posvetila luč."
„Bog daj, da bi bilo tako. Oh, kako bi bila jaz potem srečna! — Pa povedi mi, Boštijan, kako si ti zvedel vse to?"
»Le potrpi, preljuba, vse ti povem, kadar bodeva v miru sedela pod streho očetov mojih."
»In da mi nisi odtegnil ljubezni, ko si vedel, da sem sestra tistega nesrečnika, ki se je tako grozno pregrešil nad dedom tvojim, oh, Boštijan, tega ne bom pozabila: nikdar nobena žena ni moža bolj ljubila, nego li hočem jaz tebe."
Poslednje besede je govorila s tresočim se glasom in bolj tiho. Boštijan je jezdil bliže nje, stisnil jo ljubeznivo za roko in dejal: »In potem ne bodem pogrešal ničesa, naj me sovraži ves svet, da me ljubiš le ti.
- IGO —
Kar se tiče omenjenega dejanja brata tvojega, ki je bil tudi moj prijatelj, izbij si ga iz glave. Da si nje^ gova sestra, vedi samo ti, v srci mojem pa bode zakopano. Ljubezen ima svojo moč; človek v strasti stori marsikaj, česar s premislekom ne bi storil nikdar. Zato ga ne smemo soditi, skušajmo ga rajši opravičiti."
S tem je minil pogovor o tej reči in govorila sta z zakonom zvezana ljubljenca o nežnejših rečeh, katerih pa mi nečemo in ne smemo na drobno zapisati.
Služabniki so pri vseh teh pogovorih jezdili pristojno daleč zadaj in imeli svoje pogovore. Zlasti je bil sivolasi Martin dobre volje in je tovarišem svojim znal take pripovedovati, da jim ni bil pot predolg.
V tedanjih časih se ni bilo mogoče voziti iz kraja v kraj, kakor denašnji dan, nekoliko zato, ker se niso še ceste tako križale po naši deželi, kakor zdaj, nekoliko pa, ker ni bila navada. Popotnik je moral zavoljo tega ali peš koračiti, kamor je bil namenjen, ali pa je moral jezdariti, kar je bilo sploh navadno. Marija se je bila torej uže jako naveličala sedeti na sedlu, ko jej je proti večeru njen mož pokazal od daleč grad očeta svojega, zdaj svojo in njeno domačijo. Različna so bila čustva obeh mladih ljudfj. On je po precej dol-zem času zopet videl kraj, kjer je v veseli neskrbnosti preživel prva mladostna leta. Vsak griček mu je bil znan, vsako drugo mestece mu je budilo drugo misel. Ona pak je z boječo plahostjo pogledavala na stare črnikaste stolpe, na obširna poslopja in še obširnejša
— IG] —
polja okrog, in misel: vse to bo tvoje, ni jej mogla nmiriti nepokojne duše. Kaka nagla izprememba! Pred pol letom je še v siroščini živela s starim očetom, in zdaj — počiva dobri starec v hladni zemlji, ona pa je zaročena žena ednega najbogatejših graščakov. Bode li mogel stari Razborški pozabiti, da je le uboga, ne plemenita deklica? Ali ako se celo Boštijan jame ke-sati, ako ga mine ljubezen do nje, bode li kje nesree-nejše žene? Poslednje misli sicer ni mogla imeti v glavi, zdelo se jej je greh, saj ni bilo mogoče, da bi se kedaj izpolnila!
„Vidiš li tisto črno pristavo tam-le?" dejal je ženin, kažoč na oddaljeno poslopje.
„ Vidim in uganem, zakaj mi jo kažeš. Boštijan ljubi, tam sem prišla na svet, kaj ne?" rekla je ona.
„Kdo stanuje tam, Martin," obrne se mladi gospod na starega hlapca. Ta prijezdi bliže in povpra-šavši še edenkrat po besedi, odgovori potem: „Kdo tam stanuje? Nihče od tačas, kar je tisti Grobljič moral zapustiti pristavo. Ljudje so govorili, da ded vaš — mir in pokoj duši njegovi in odpuščanje njegovim slabostim ! — ni delal prav po pravici, ko je izpodil priletnega moža. Pa to meni nič mari, in ne smete mi zameriti, da govorim naravnost, kar mislim."
Boštijan ni odgovoril ničesa. Mlada žena pak je vprašala:
„Ste ga li poznali, Martin?"
— 162 —
„Grobljiča? To se ve, dobro. Dober mož je bil, samo to je bila nesreča njegova, da je imel lepo ženo. In če mi ne zamerite, gospa milostiva, Grobljičevka je bila nekoliko vam podobna, samo malo debelejša je bila, sicer pak skoraj tiste lepote."
Prijezdili so do grada.
Štefan Eazborški je imel ravno svojo bolezen v nogah. Ni mogel v dvoru pričakovati sina in njegove žene, o kateri je slišal, da pride ž njim, da-si ni vedel, kdo in kakova je; in ta reč ga je jako ujedala. Kajti kateri oče lehko in rad popusti pravico, sinu svetovati ali celo velevati v ženitvi ? Vselej bi bila jeza njegova hudo zadela sina, ako bi bil brez njegovega dovoljenja vzel ženo; kakor so bile pa zdaj reči, moral je biti vesel, da je zopet dobil otroka nazaj in da mu ni bilo treba videti pred smrtjo lastnine dedov svojih v tujih rokah, ampak da je mogel upati po smrti zapustiti imetje svojemu rodu; zato je prezrl marsikaj, s čimer ni bil po polnem zadovoljen.
Sedel je torej na navadnem sedeži svojem, nogi držal v blazinice poviti na podnožni stolički, ko je stopil Boštijan z mlado svojo ženo v sobo. Hotel je vstati, pa bolečina ga je držala privezanega in mu še bolj zvlekla čmerikavi obraz v gube.
„Si li zopet prišel, izgubljeni oven!" dejal je sinu, ki ga je objel in poljubil na zgubano čelo.
„In ovčico si dobil pri tuji čedi, ne vprašaje pastirja, ali jo bo hotel v hlev ali ne —" pristavil je
— 103 —
starec pol ljubeznivo, pol zaničljivo, ko mu je Boštijan predstavil ženo svojo. „No, pridi bliže, lepota moja, ker drugače ni, bodi mi pozdravljena!" Bekši poljubi ženico v gladko čelo in na njeno prošnjo, naj bi jej bil prijazen tast, na njeno obljubo, streči mu, kakor dobra ljubeča hči, razjasnilo se je nekoliko starčevo lice in dejal je sinu: »Resnično moram reči, ni čudo, da si se pokorščini in očetu izneveril in sam volil po glavi svoji. Pa povedi mi še to, sanjar, kako je kaj s pametjo tvojo, ali si se čisto odpovedal blaznikom novovercem? Ce ne, le išči si domovja in očeta."
»Prepričanje sem dobil, oče, ne skrbite zato," odgovori Boštijan.
»V Ljubljani si stanoval, hotel si uže menda sam biti pridigar, da bi hodil po trgih in po mestih, oblazil leče in jarke in učil ljudstvo, da mora samo misliti, kaj je prav, in da mora fajmošter imeti ženo in kopo otrok, da se mora v cerkvi piti vino in jesti kruh namesto obhajila in drug nezmisel. Vse to bi bil delal Boštijan Razborški; res, lep pot in krasen poklic si si bil izvolil. Bistre glave si, da ti pride to na pamet."
»Oče, človek se lehko moti," odgovori sin.
»Sosebno, ako ga vrtoglavi Jurij Kobila dobi v pesti, kaj ne."
»Jurija Kobile uže dolgo ni videti v deželi," rekel je sin.
»O nihče tega ne ve bolj, nego li jaz, da ga ni videti; pa tudi nihče ne ve bolj, da je še v deželi.
— O jej! kako boli in trga! Pojdita, otroka, za. zdaj, upam, da se mi ženica tvoja kaj večkrat prikaže. Vsi hudiči so se vselili v moji nogi in zažigajo peklenski ogenj v udih mojih."
Poslednjo kletev je govoril razjaren in togoten tako, da se je mlada žena skoraj zbala. Kakšen razloček mej ljubim ranjkim očetom in tastom!
Ako tudi jo je tast vzprejel mrzlo, skoraj raz-žaljivo, bila je vender Marija zadovoljna, tem bolj, ker si je mislila starega tasta še hujšega in osornejšega, nego li se jej je zdel na prvi videz. S skrbno ljubeznijo si je upala pridobiti starca, da bode, pozabivši njen, kakor se je tudi njemu zdelo, nizki prejšnji stan, videl in imel v njej samo ljubo sneho. Mej vsemi prvimi besedami njegovimi jej je bilo edno ostalo trdno v spominu, to namreč, kar je govoril o Juriji. Ce tudi je sovražila njegovo prizadevanje, bila je vender, kakor jej je pravil Boštijan in kakor so potrjevale očetove pripovedi, ozka krvna vez mej njima, in želja edinega brata videti, ali vsaj kaj gotovega slišati o njem, bila je po vse naravna. Iz tastovih besedij pak se je dalo soditi, da on več ve o Juriji Kobili, nego li kdo drugi. Zato je precej razodela misel svojo možu, ki jej obljubi pozvedeti od očeta, ako more res kaj povedati.
5.
a severni strani gradu je strmel v višek star, na videz pol razpaden stolp, turška ječa imenovan. Čeravno pa je bila podoba, kakor bi se imelo vsako noč razlesti staro zidovje, pokazalo se je vender po natančnejšem pregledu, da rezani kameni še tako trdno leže drug vrhu druzega, da jih burja in nevihta m stoletje ne razmakneta. Ime turška ječa je prihajalo od tod, ker so boje v prejšnjih časih semkaj vtikali ujete Turke, kaznuje njihovo predrznost, katera jih je gonila, da so hodili v slovenske dežele s silo in z mečem. Prebivalci Razborškovega gradu so se po dnevi in po noči ogibali odstranjenega zamolklega kraja, ker jim je bilo znano, da hodijo tam strašit umrši Turki, kajti dostikrat se je slišalo milo ječanje iz omenjenih prostorov, zlasti v viharnih nočeh. Misleč človek bi bil morda one glasove pripisoval vetru, ki je pihal in piskal skozi zanemarjena okna, domišljija in vraža preprostega naroda pak je rajša obračala vse to na čudovite, nadnaravne prikazni in je vpletala in dostavljala vmes vsakovrstne pravljice in čudozgode,
katere so, pripovedovane od starih dekel pri kodelji in kolovratu, strašile in grele mlajše ljudi.
V nizki izbici omenjenega stolpa je koračil zamišljen iz kota v kot velik človek, resnobnega obraza. Skrbno zaprta železna vrata z zapahneno lino na njih in gosto z debelimi železnimi klini omreženo okence v širokem zidu, ne dalo bi nam dvojiti dolgo, da je mož ujetnik. Ako njegovo pogumno sanjarsko lice še edenkrat pogledamo, spoznamo starega znanca Jurija Kobilo, katerega smo bili pustili v pošteni krčmi Jere Zaplotnice.
Temno gleda pred-se v tla in premišlja.
„Torej tukaj mi je umreti? Zastonj misliti na. prostost? Pač velik namen si si bil postavil, ubogi ti črv na zemlji! Hotel sem zvršiti delo velikansko in češčen umreti sredi prijateljev in rojakov; ali Bogii ni bilo po všeči orodje, zavrgel ga je in v kotu bode strohnelo pozabljeno in nepoznano! Morda me je zadela kazen Njegova, morda mi je namenila sama usoda, da si moram smrti želeti tamkaj, kjer sem sam s pregrešno roko usmrtil sovražnika prve ljubezni svoje, prve brezumnosti. Kraj moje prve sreče mora biti kraj nesreče moje."
V takih mislih sede na slamo, ležišče svoje, pokrije bledo upalo lice z roko in molči. Kmalu pa plane zopet po konci, kri mu zavre in hitro teka sem ter tja.
— 107 —
»Nikakor ne! Tukaj ne bom sklenil življenja; ne bodo me držali m zid, ni ljudje brez pravice. Ne bom si želel smrti. In ko bi imel devet zidov podreti z glavo, poskušal jih bom."
Rekši se nasloni na omreženo lino in gleda daleč tja po gozdu, ki se je razpenjal po dolih in gričih.
V tem hipu zaškriplje ključanica. Ozre se nazaj in noter stopi Boštijan Razborški. Juriju se posveti oko.
»Oh, Boštijan, prijatelj dragi moj!" zavpije Kobila in mu teče naproti, toda namestil objetja ga ta sanni nekako usmiljeno pogleda.
»Dobro jutro, Jurij! ne čudi se, da prihaja k tebi nenadno znanec iz nekdanjih časov."
„Iz nekdanjih časov? Cesa bodem šeučakal! Ali se tudi prijateljem mojim zdi pol leta pol večnosti, kakor Juriju Kobili? Pa kaj ne, ljubi moj, poslali so te, da me rešiš iz rok teh zastarelih, zaslepljenih trinogov? Res, pričakoval sem vedno pomoči od zvestih tovarišev in nisem se motil."
»Pač, motil si se" — odgovori Boštijan — »tovariši tvoji ti ne bi bili mogli pomagati, ker ne vedo, kje si. Sicer pak ti moram povedati, da se je v tem času, kar se nisva videla, marsikaj izpremenilo. Tudi mene se je teknila ta izprememba in moram ti povedati, Jurij, da sem sicer oseben prijatelj tvoj, nikdar pa n e več tvoj tovariš."
»Kaj? Boštijan! ti si odpadnik? Ti —."
— 168 —
„Ne govoriva o tem, Jurij!" — de na strmeče vprašanje Boštijan. — „Jaz sem sklenil ostati pri starem. Jaz tebe poznam, da te ne pregovori nihče, ti pa meni prisodi toliko značaja, da sem prepričan svoje reči. Zato se o tem nimava česa meniti. Neznano ti bode pa morda, da si v gradu očetov mojih zaprt, kar mi je iz srca žal. Oče moj je ravnal preostro, zato hočem jaz popraviti, kolikor morem, in prinašam ti prostost."
„Verjemi, Boštijan, devetkrat laglje bi slišal to veselo, da-si pravično novico, ako bi mi jo bii prinesel tisti Boštijan, ki sem ga ljubil, ki sem ga učil ločiti resnico od neresnice," dejal je tožno Kobila.
„Prinašam ti prostost, toda samo z edno pogodbo."
„Poznam jo, tisto pogodbo" — pravi Kobila ter se srdito skloni po konci. — „ Ali pomni me, neverni prijatelj moj! Nikdar ne bode Kranjec rekal, Jurij Kobila je mene tako učil, sam pak je bil tako. Ne, nikdar ne boste spravili Jurija k veri svoji nazaj, z nobeno pogodbo in nobeno ječo."
„Stoj vender, Jurij, in ne prenagli se" — reče Boštijan mirno. — „Nihče ne terja tega od tebe. Tudi nisem jaz tisti, ki ti stavi pogodbe. Jaz nisem še vedel, da si tukaj, predno mi ni povedal oče. Verjemi pa, kakor brž sem zvedel, hotel sem nepoza-bivši prejšnjega znanja oprostiti te ječe, ki se po uvidnosti moji ne zlaga s pravico. Pač bi te oče moj lehko imel zaprtega; kakor Jurija Grobljiča, nikakor
— 109 —
pa, menim, nima oblasti zapirati Jurija Kobile, če te je tudi imel za zapeljivca mojega in zavoljo tega za sovražnika svojega."
Ko je Jurij Kobila čul imenovati pravo svoje ime, izprenienilo se mu je lice, mislil je priti do ključa zastavice, čemu si je stari Razborški toliko prizadeval, da ga je ulovil. Boštijan je menda z obraza bral to Jurijevo misel, zato mu je rekel:
„Ne misli, da te oče moj pozna drugače, nego li vsa dežela; jaz pak sem presodil iz tvojih izrekov in iz druži h rečij in povem ti, da te dobro poznam in vem marsikaj, kar je še tebi neznano. Da pa se zmeniva zopet o pogodbi, s katero te oče moj izpušča, moram ti povedati to-le: Prvič, obljubi, da ne boš pravil okrog, kje si bil zaprt, kajti da-si se ne bojimo nikogar, tudi prijateljev tvojih ne, vender ne bi hotel zlasti jaz, da bi nas drugi plemenitaši, verniki tvoji, pisano gledali zavoljo tebe. To je želja moja. Druga pak je očetova in ni za dlako ne popusti od nje: obljubi na pošteno besedo, da popustiš uk in potovanja svoja."
„Oh, Boštijan, Boštijan! Kdo bi bil pred malo časom mislil, da bode tako daleč prišlo, in da bom moral od najdražjega prijatelja slišati pogoje, s katerimi me izpušča iz stanovanja svojega, iz nepravičnega zapora. Kdo bi si bil mislil, da bodem iz njegovih ust, ki sem mislil, da me pozna, čul ednake zahteve.
Poslušaj me, neverni prijatelj moj: nikdar ne bom
12
— 170 —
želel maščevati se nad teboj in ako hočeš, pozabil bom te dupline očeta tvojega in krivice njegove, ali ne sili me, da bi si zanemaril poklic svoj, da bi popustil namen svoj, nikdar!" Tako je govoril Kobila in oči so se mu svetile v fanatizmu.
„Ah pamet ti veli" ■— reče Boštijan — „da tukaj ne boš ničesa opravil. Dolgoletna izkušnja tvoja in druzih mož te mora poučiti, da slovensko ljudstvo si ne da popravljati vere, da trdno drži, kar je spoznalo za resnico. Kakor se je narod nekdaj trdno držal poganstva, tako se tudi od katoličanstva ne da ločiti. Kaj ti pomaga, če si pridobil nekaj plemeni-tašev in če ti s silo priganjajo ljudstvo poslušati nauke vaše? Znano je tebi in meni, da imajo plemenitaši, zlasti tujci, in takšnih je pri nas največ, malo pravega zaupanja mej narodom, ravno ker so tujci, še menj pa ljubezni, ker se nečejo udomačiti. In ne zameri mi, Jurij, naseli se mirno kje blizu; jaz ti rad dam nazaj last očeta tvojega." —
»Katero je ded tvoj vzel mojemu po vnebovpijoči krivici" — rekel je Kobila.
„ No, saj veš, da si bil uzrok ti; toda tega se ne bova zdaj menila. Naseli se tukaj doma, misli in beri in ne dvojim, da boš z bistroumjem svojim našel resnico tam, kakor jaz. Jurij, dve duši te bosta radi videli, bosta te ljubili" — rekši prime Boštijan Kobilo za roko — „jaz in sestra tvoja; pusti naklepe svoje, slavo svojo, ki jo zidaš brez podloge, ostani pri nas!"
— 171 —
»Sestra moja?" povzel je Kobila.   „Kje je?"
»Sestra tvoja je žena moja. Reci, da pustiš do-zdanje življenje svoje in prost si ter pri njej. Ona ti bo pravila o materi tvoji, ob očetu, kako sta oba na smrtni postelji molila zate, oba sta prosila goreče Boga za časni in večni blagor svojega sina, o katerem nista vedela, ali živi, ali je mrtev."
Krvna vez je vender še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, gotovo je ljubezen do mile matere, do skrbečega očeta in do tistih, ki so z nami vred iz ednega vira dobili življenje. Naj tudi občudujemo ostro zakonoljubje in natanki patrijotizem slovečega Rimljana, ki je z roko svojo umoril sina, kateri se je pregrešil zoper domovino, z nravnega stališča ga nihče ne bode opravičeval. Vse ideje, bodi si še tako globoko vcepljene v srce, umaknejo se časih čustvom, ki jih je stvarnikova roka modro vsadila v človeško srce, da vežejo očeta s sinom, brata s sestro. Jurij Kobila ni bil napečen človek, kar se vidi uže iz tega, kako ognjeno je delal za svojo reč, katero je on imel za pravo. Zato je začasno pozabil načel svojih, in željan videti sestro, govoriti ž njo o davno izgubljenih roditeljih, storil je zahtevano obljubo ter je bil prost.
12*
epretegoma beži čas pred našimi očmi. Ko ne bi videli vednih izprememb, ki jili ustvarjajo dnevi v nas in okolo nas, skoraj ne bi zapazili, ke-daj je minilo leto za letom. To sta čutila tudi Boštijan Razborški in žena njegova, ko sta sedela dve leti po rečeh v prejšnjem odstavku povedanih pod košato lipo malega grajskega vrta. V ljubezni jima je bil ta čas minil in vender, koliko izprememb sta videla okolo sebe! Stari gospod Štefan je bil uže pred letom zapustil zemljo in nesel čmerno, vedno huclujočo se na-turo svojo hladit pod črno zemljo, nihče se ni več bal njegovih muh, nikomur ni več žugal, nič več ni toževal o vedni bolezni svoji. Bog jima je bil dal plod vroče ljubezni, milega sinka, pa oh, le za kratko, vzel ga jima je bil kmalu. Boštijan, zdaj sam gospodar na očetovi lastnini, pričakoval je željno druzega otroka, katerega mu je bilo upati.
Solnce je zahajalo,  bil je lep večer.   Toda oči mlade graščakinje so bile objokane in tožno ter molče
— 173 —
je gledala v sinje mračno nebo. Vštric nje je sedel njen mož, tudi resnoben, skoraj žalosten.
»Ne jokaj, ljuba moja," govoril je mož, »božja volja je bila tako, ljudje ne moremo izpremeniti, kar se je zgodilo. Pri njegovem značaji ni bilo mogoče pričakovati drugačnega konca. Vse, kar mi moremo storiti, je to, da molimo zanj."
»Oh, jaz ne jokam zato, ker je ubit, ali kje je pač zdaj, kako mu bo tamkaj ? Ta misel me pretresa in mi budi strah v srci. Oh, da je moral biti brat moj!"
»Ne misli tega, da je gotovo pogubljen. Sodba ni naša. On, ki ga je sodil, poznal je tudi srce njegovo, morda je bilo čistejše, nego li naše, poznal je On pamet njegovo, prizanesel mu bode, če jo je napečno rabil, misle razprostirati ime Njegovo. Pojdi, greva doli ob potoku, večer je lep, razmislila se bodeš."
»Pozabila ne bom nikdar, da so mi brata ubili v cerkvi."
»Ce sebi in meni nečeš dobro, prizanašaj vsaj otroku pod srcem," rekel je mož s tihim prosečim glasom, prijel jo za roko in oba sta šla po dolu šetat se.
Bralec je gotovo razumel, da sta se pogovarjala o Juriji Kobili. Da pa mu bode po polnem jasno, hočemo ob kratkem poročiti, kar pravljica ve o poslednjem delu v življenji tega pri nas glasovitega reformatorja.
Komaj je bil Jurij Kobila prost, jel se je kmalu kesati obljube svoje. Menil je, da je življenje njegovo
— 174 —
posvečeno višjemu namenu, kakor da bi sedel v mirnem kotu in živel sam zase premišljuje mladostne vrtoglavosti in težave sive starosti. Zato je skoraj popustil sestro in Razborškega, dejal, da je vsaka njegovemu poklicu nasprotna obljuba prisiljena in zavoljo tega neveljavna, in zopet se vrnil na bojišče mej prve vrste borilcev za novo vero. Toda — bil je nesrečen.
Kakor se ogenj od zunaj pogasnivši razneti v notranjem delu in potem s toliko večjo vročino puhne na dan, tako je bil Kobila po kratkem molku tolikanj pogumnejši. Kajti kakor se je prej ogibal nevarnostim in pridigoval le tam, kjer je upal kaj opraviti in se ni imel bati posebne nevarnosti, tako si je zdaj upal povsod povzdigati glas in priporočati in dokazovati novo vero. Ta predrznost njegova in sosebno zvijača, kako je znal uhajati vsem stavam in zadrgam, prekaniti vse biriče in druge sovražnike, pomnožila je jako uže prej utrjeno vero, da mu pomaga sam peklenšček, in ravno ta babjeverna misel je mnogo pri-> pomogla, da mu ljudstvo ni hotelo zaupati.
V Smariji so se ljudje zbrali v cerkvi. Fajmošter jim je bil naznanil, da bode govoril o zmotah nove vere in jim razkril vse nevarnosti, ki jim žugajo, ako poslušajo zapeljive preroke, ki prihajajo k njim v ovčji koži, v resnici pak so volkovi. Ljudstva je bila polna cerkev in težko je pričakovalo fajmoštra na lečo. Zdajci se odpro vratca in glej, namesto fajmoštra stopi gori
— 17.") —
dolg mož, suhega lica, Jurij Kobila. S početka je vse molče strmelo in poslušalo. Ko pa Kobila navdušeno začne pridigovati o popravljeni veri, ko se vedno bolj in bolj razvnema dokazuje temoto in sleparstvo, katero mej ljudstvo trositi so po besedah njegovih imeli katoliški duhovniki nalogo, slišalo se je sem ter tja godrnjanje po cerkvi, katero je narastalo zmerom glasnejše. Burni klici so doneli po cerkvi, naj gre z leče, le posamezni glasovi so mu pritrjali besedo njegovo. Ko pa Jurij ni hotel ničesa slišati, ampak se je zmerom bolj in bolj razgreval, popade nekatere srd in predno je ljudstvo vedelo, kaj se je zgodilo, ležal je nesrečni pridigar z leče vržen in z razbito glavo na kamenitih cerkvenih tleh.
Groza obleti množico, vse vre iz svetišča, Jurija Kobilo so potem nesli ven, in ker se je vsakdo bal tega moža vzeti v hišo, dejali so ga nekam v kravji hlev. Dve telfci sta jedli ravno nakošeno zeleno deteljo in izpustivši živinčeti, položili so Kobilo na deteljo, kjer je umrl.
Pisalec te po pravljici posnete povesti se še spomina, da mu je ded v omenjenem kraji kazal hlev, rekši: »Glej, tam je umiral Jurij Kobila v jaslih na detelji."

III.
va prijatelj
(„Slovenska Vila," 1865.)

Lep6 sta ravnala p'telineeka dva, 1'0 bratski zobata, prijat-lja sta b'l;i Pa puta pritekla ječmenček pobrat, Ljubezen ja spekla, začela se klat\
V. Vodnik.
lotel sem avgusta meseca porabiti šolske praznike
in malo obhoditi domačo deželo, nekoliko zato,
1-1 da bi mi minil čas, še bolj pa, da bi milo
domovino svojo in značaje slovenske natančneje in obširneje spoznaval. Torej mi je bilo ljubo, da me je stiijc, vinščak na štajerski in kranjski meji, povabil na preprosto selišče svoje. Tako sem sedel nekega popoludne v poštnem vozu v druščini treh družili pri-letnejših možakov. Dva Kočevarja, prekupca, nista me kratko in malo nič zanimala; prvič morda zato, ker uže od nekdaj nisem imel posebne simpatije do kramarskih obrazov; drugič pa, ker sta kramoljala svoje tudi ponemčenemu ušesu nerazumljivo, staro-nemško narečje in se jaz nikdar nisem z nemškim jezikoslovjem pečal več ■— nečem se hvaliti s tem — nego li kolikor sem moral. Tretji sopotnik, star gospod, imel pa je edno tistih prijaznih fizijonjomij, ki na prvi pogled človeka vlečejo nase.   Da-si tudi mi Bog ni dal
— 180 —
ni nagona, ni daru, da bi se seznanil z vsakim človekom, ki mi pride pred oči, želel sem to pot vender pogovor začeti z le-tem gospodom, kajti z lica se mu je bralo, da mora biti razumen in dobrega srca, dve svojstvi, ki označujeta resnično izobraženega moža. Gospod je imel kakih šestdeset let; zarjavelo, skoraj bi rekel črnikasto lice je bilo nekoliko upalo in nagubano: uže osiveli lasje so mu bili vrhu širokega čela kratko pristriženi, in kadar je oko pogledalo kaj bistreje, videti je bilo, da starost možu še ni odvzela vsega mladostnega ognja v pogledu. Kakor pa sta Kočevarja žlo-bodrala sama mej seboj, tako je tudi stari gospod naslonil se v kot in kakor bi bila najhujša zima, zavil se v svojo po stari šegi ustrojeno suknjo z visokim navratnikom, in je molčal. Videl sem sicer — vsaj zdi se mi, da sem — kako je pogledal po meni, vender uže od nekdaj boječ, nisem se ga upal ogovoriti, kakor sem tudi želel seznati se ž njim.
V tej zadregi sta mi pomagala natura in slučaj. Mož je bil namreč kihnil in ne brineč se zato, da morda prelomim dobrovedo-pozabivši novejšo navado mej formalno omikanimi ljudmi, ki pri takih prilikah opušča staro voščilo, rekoč, da je brezumen ostanek surovega poganstva — pravim po stari pošteni slovenski navadi: „Bog vam pomagaj, gospod!"
Stari sopotnik se mi prijazno nasmehne in odgovori: »Lepo se zahvaljujem, prijatelj mladi!"
— 181 —
Tako je bila skorja prodrta in osrčen po gospodovi prijaznosti, ki je bila spoznati samo v onih kratkih besedicah, začnem s splošnim uvodom vsakemu posiljenemu razgovoru po Preširnoveni izreku:
„Kdor govoriti kaj ne ve, On vreme hval' al' toži."
Starec se mi precej bliže primakne, izvleče to-bačnico in mi ponudi tobaka za nos, vprašaje, kam sem namenjen in kaj sem. To se ve, da sem mu tolikanj rajši povedal, ker sem slišal, da gospod govori lepo književno slovenski, kar se mi je pri tako starem moži zdelo veliko in j ako čudno.
„ Torej ste Musarum alumnus in greste v I . . .? To je lepo, lehko potujeva še precej časa vkupe; povedali mi boste kaj poučnega."
„Z veseljem ostanem v druščini vaši, čestiti gospod" — rekel sem jaz — „vender upam v vašem znanji več pridobiti, nego li oddati. Mladost nima izkušnje, zato bi bil njen pouk ednostransk, in ko bi se ga predrznila deliti čestiti starosti, bil bi celo smeha vreden."
Gospod se nasmehne menda sami sebi všečni modrosti moji in reče:
»To se ve, da nimate izkušnje toliko, kolikor jaz, pa mi vender lehko mnogo poveste, česar ne vem dobro. Kako je na primer kaj denašnja mladina, up bodočnosti za domovino našo?"
— 182 —
Jaz sem začel hvaliti in sem marsikaj celo pre-hvalil. Veselilo je mene videti sivega moža, vnetega za domačo reč, njega pak je zopet veselilo prerokovanje moje, da, kadar stari ponemčeni našinci pomrjo in sedanja mladina pride na moške sedeže, bode Slovenija dobila ves drug obraz in bode narod vstal »prerojen, ves nov." Zašla sva počasi v politiko in ker se meni, mlademu, ne še iznčenemu rojaku ni spodobilo razso-dov svojih naznanjati njemu, poslušal sem toliko več njega. Potožil sem mu, kako malo je više stoječim domoljubom mari slovenstva, domovine in domovinske reči.
»Saj skoraj ni mogoče, da bi bili drugačni" — rekel mi je. — »Le pomislite, na vzgoji politični in domači je največ ležeče. Mi stari smo vzrastli v absolutizmu. Izkušnja uči, da absolutizem zatre vsako veselo, ponosno ljubezen do domovine, to korenino vsake značajne čednosti, vsake velikosti, vsake moči in kreposti narodove. Kdor izmej nas se ni varoval sam, izgubil je vse ideje o domovini, tako, da so se utopile v samopridni in nasladni materijalnosti, ali pa so se mu prerodile te ideje v tako splošne, da misli po znani prislovici: ,ubi bene ibi patria'. Kdor jim plača, temu so zvesti — kolikor je mogoče takim ljudem biti zvestim —; kdor jim plača, temu posodijo glavo, pero in srce. Le to jim je skrb, kako bi se obračali po sapi, da bi bilo družim po všeči, ki imajo moč jim z blagom vrniti to, več nego li hlapčevsko udanost. To se ve, taki možje ne preudarjajo mnogo in si nikakor ne belijo glave
— 183 —
s preiskovanjem, na kateri strani borilcev kraljuje pravica, pod katero zastavo edino je možaku hoditi; taki možje ne ceste nobene zveze, ki jo je sklenila sveta narava sama, in ker je največja zveza: ljubezen v svojih razrastlekih do Boga, do matere, do domovine itd., nimajo največ tudi vere ne, in takisto do bližnjega in svojcev ne veljajo mnogo. Dan denašnji pak jih je obilo takih, in najbrž jih tudi v bodočih boljših časih ne bode treba čisto pogrešati, da-si jih bo duh zdanjega veka zmanjšal v številu. — In morda bi se ne motil" — dejal je sosed moj dalje — „ko bi marsikaterega (pravim marsikaterega) izmej tistih tako obsodil, ki sicer pravijo, da so Kranjci in trdijo, da so patrijotje, ali poleg vsega tega nečejo biti Slovenci ni Slovani in nestrpno ob tla bijejo s peto, škripljejo z zobmi in z »neumnostjo" pitajo vse, ki imajo kako prepričanost in so druzih mislij, nego li oni. Pa da bi ti „ dobri Kranjci" izpolnovali vsaj tisto dolžnost, ki jo v teoriji pripoznavajo. Kajti kdor je Kranjec, ljubi kranjski narod ; kdor ljubi narod, ljubi vse kar je njegovo, torej jezik njegov; kdor ljubi jezik, govori ga rad, podpira ga v pismu, lika, pomaga mu na višjo stopinjo. Ko bi ti možje takisto delali, pridovali bi nehote tudi slovenstvu, saj kdor pomaga ednemu delu, pomaga celoti, s katero je zvezan. Vsega tega pa ne delajo, ker govore po tuje, toda domače knjige jim ni mari."
Na takšen in ednak način mi je mož še dlje dokazoval in vpletal vmes izreke slovečih mož in ci-
— 184 —
tiral mnogo iz llijade, iz Horacijevih od, celo nekaj iz Hugo Grocijevih pisem, česar pa nisem ohranil v spornimi. Po vsem tem sem obsodil, da imam modrega moža pred seboj in sem ga zavoljo tega poslušal pazljivo in veselo.
Ko sva mej mnogovrstnimi pogovori prišla do prve postaje, povabi me mož, naj bi šel ž njim na dom njegov za edno noč; da bi še dlje bil v prijetni družbi modrega gospoda, vzprejel sem sila rad ponudbo njegovo in kmalu potem sva korakala po stranskem potu v hribe peš. —- Z nova sem se moral čuditi, kako brzo je prestavljal. mož priletni nogi svoji. Kam me bode pač vedel ? Kdo in kaj li je ? Ta vprašanja so se mi zdaj vzdignila v glavi in ugibal sem tja in sem. Po starikavi in ponošeni obleki bi bil dejal, da je učenik v kateri šoli, ali pa pis;ir v kaki kanceliji, toda to se mi je nevredno zdelo taki glavi; gospod je imel prevelike znanosti in prebister um za takšen nizek posel. Ker se ga vprašati nisem upal, dejal sem sam v sebi: »To mora biti kakov pohleven graščak."
Toda v kaki pol uri prideva do lepe, nove hišice, ki je, lično zložena iz smrekovih brun, samotna stala sredi vinograda na rebri, obrnena proti solncu, in mož mi je kazal s palico ter deklamoval verze iz Horacija:
BAui'eam qnisquis mediocritatem Diligit, tutus caret obsoleti Sordibus tecti, cavet invidenda Sobrius aula."
— 185 —
„To je vaše stanovanje?''  vprašal sera čude se.
„Kaj vam ni po všeči?" — dejal je, smehljaje se, stari gospod. — „Ali ni lično narejena hiša moja? Solnce mi od jutra do večera sije pred duri, oreh pod hišo mi zasenči kamenito mizo, da lehko berem po-poludne, in bučelice iz mojega ulnjaka hodijo vsak dan v dolino po med in mi ga nanašajo; vinogradie pa mi da vina za zimo. Kaj pa še hočete za moža, ki na stare dni želi zadovoljnega počitka po trudu in delu?"
„Oj, prav po všeči mi je vaše mestece" — rekel* sem jaz, in če se mi je zdel stari gospod do zdaj modra, učena glava, imel sem ga posihmal tudi za moža poetičnega in čudovitega duha. Kar sem krajev in ljudij poznal po Slovenskem, nisem še videl ni slišal, da bi izobražen gospod živel tako pohlevno in samošno.
Na pragu nama pride naproti priletna, čedno oblečena ženska. Z veselim licem pozdravi gospoda, čudi se pak, ko zagleda mene v druščini njegovi.
„0, kaj bomo z mladimi gospodi, kaj mislite, gospod !" reče babnica,
„Tiho, šleva, tiho, le poišči kaj za ugrizniti in nesi na mizico pred nlnjak, pa posteljo v kamrici posteli."
Eekši me vede mož v izbo. Bilo je tamkaj vse lepo, snažno in v redu, in kar mi je najprej kupilo oči, bila je velika skladalnica knjig. Približavši se jim, zagledal sem z veseljem mej njimi skoraj vse novejše in starejše iz slovenskega slovstva, od P. Markove slovnice do Preširnovih pesnij in različnih prevodov ter iz-
13
— 186 —
virnili del do najnovejšega časa. Poleg teh pa so lepo urejeni in vezani stali klasiki grški in latinski, nemški in laški; sicer je bila še lepa vrsta pravdniških del in visok kupec novin.
»To so edini prijatelji in znanci moji," rekel mi je mož, kazaje na knjige.
Solnce je ravno zahajalo. Na vročino, ki je ves dan pripekala, jel je bil pihljati prijazen vetrec. Jaz in »kučegazda" moj sva sedela pri mizici za ulnjakom, gledala bučelice, kako so se vračale z medom obložene, in sva časih oddrobila kruha in privzela medu, ki ga je bila dekla stara Meta položila pred naju. Tudi vina, doma pridelanega, silil me je mož piti, da-si je sam le redko pogledaval v kupico.
»Kaj ne, jaz se vam zdim čuden človek?" — vpraša me mož čez nekaj časa, ko sem zvedavo ogledal preprosti in vender ukusno narejeni stan in ko sva se uže razgovorila o marsikateri reči.
»Čudni se mi ravno ne zdite, gospod" — rekel sem — „ vender, da resnico povem, nekaj originalnega imate na sebi, če mi ne zamerite; kajti saj sami veste, da se ne dobi na vsakem hribu omikan mož, in kar se mi še najbolj edino in nenavadno zdi — samotar."
»Res, prav mislite. Jaz sem tudi nekdaj mislil in morda misel moja ni bila napečna, da posveten človek sebi in človeštvu več koristi, če ni sam. Pa Bog je hotel drugače, kakor sem si bil jaz naslikal bodočnost,   Menil sem, da bodem umrl, in vender še
dalje živel v sinili in vnukih. Sicer res tako ne bode, toda zadovoljen sem tudi s tem, kakor je naredila pre-, vidnost."
»Ali niste bili nikdar oženjeni, če smem vprašati?"
Mož ni dolgo odgovoril, ampak naslonil glavo v dlani in nekaj preudarjal; jaz sem se uže jel kesati, da sem ga nadlegoval z vprašanjem, ki mu je bilo morda ne všečno
»Imate li kakega prijatelja? to se pravi v pravem pomenu te besede?" vpraša me čez nekaj časa.
In domislil sem se tebe, ljubi France moj, in rekel sem: »Imam ga!"
Zopet se mož zamisli.   Nekaj hipov potem reče:
»Tudi jaz sem imel v mladosti prijatelja, prijatelja, ki sem ga ljubil, bolj nego samega sebe, bolj nego vse druge ljudi, ki bi mu bil dal svojo kri, ako bi je bil želel, in ki je tudi on mene ljubil; in vender je bil ravno ta prijatelj — Bog mu odpusti, kakor mu jaz! — ravno on je bil tisti, ki mi je ogrenil cvet življenja mojega."
Videl sem solzo v starem očesu in tudi meni se je storilo milo.
„Bil sem edini sin ubogih kmetskih staršev" — pravil je starec. — „Sreča mi je pomagala, da sem prišel v šolo v Ljubljano in sem z dobrim vspehom končal nižje in višje razrede. Ako sem vam povedal, da me je porodila preprosta mati slovenska, ni mi menda treba praviti, da sem bil od ljube mamice namenjen
13*
— 188 -
za duhovnika, ker znano vam je, da verno slovensko ljudstvo ne cesti nobenega stami više od duhovščine, in da je potem največje veselje roditeljem, ako vidijo dete svoje pri oltarji darovati večnega Boga. Bili sta pa dve reči, ki sta me odvrnili, da ljubljeni mamici nisem mogel storiti tega veselja: prvič lastni preudarek, drugič pregovorjenje prijatelja mojega."
»Prvič sem rekel: lastni preudarek. Dobro sem spoznal, da nima nobeden stan težjih dolžnostij, kakor ravno duhovski. Nobenega človeka bolj ne čislam in ne spoštujem od dobrega in dolžnostim svojim zvestega duhovnika; nasproti pa mi je zopern mož, ki brez poklica ali iz samopridnih, materijalnih namenov skruni sveti stan. In.tako sam na sebi nisem mogel najti tistih svojstev, ki bi me bila storila za dobrega duhovna sposobnega in pristojnega. Kajti, da-si so me ljudje sodili, kakor tihega človeka, ki malo mara za svet, in so sem ter tja tudi prav sodili, vedel sem vender jaz sam zase, da nimam niti telesnih niti dušnih sposobnostij za dobrega dušnega pastirja. Dober duhovnik ne morem biti, dejal sem, čisto slab bi ne bil in ne bi hotel biti, srednji pa tudi ne maram, da bi bil. Morda bom torej skrbel za dušo svojo in za človeško blagostanje drugod laglje in bolj."
»Drugič pa mi je prigovarjal prijatelj moj, naj grem ž njim na vseučilišče. Moj součenec Alojzij 0* je bil sin ne bogatega, pa tudi ne ubožnega trgovca iz nekega mesteca na Gorenjskem.   Bil je skoraj nasprot-
— 189 —
nega temperamenta, kakor jaz; on sangvinične, jaz bolj kolerično-melanholične nature. Počasi sva se zmerom bolj in bolj spoznavala, in ko sva dorastla, bila sva najboljša prijatelja. Nobene skrivnosti ni bilo mej nama; kar sem vedel jaz, tiuli njemu ni bilo neznano. Misli in nameni najini so se od dne do dne bolj ujemali in zidala sva v domišljiji na podlogi prijateljstva svojega gradove srečne bodočnosti, kakor ima mladost navado. Pač so bili tisti dnevi življenja mojega najsrečnejši, ko sem komolec ob komolec ovit hodil v zimskih večerih po ozki gazi zunaj bele Ljubljane, ali v ljubih pogovorih, ali pa, kadar je bilo srce prepolno, molče na strani njegovi. Vpliv mojega prijateljstva nanj je bil, da se je navzel s časom nekoliko več resnobe; živahnost njegova pak tudi meni ni bila brez prida. Tako se je obema tisti značaj razvil, čeravno sva imela od Boga različne naravne darove."
„Na vseučilišče dunajsko prišedši sva stanovala vkupe; kar je eden imel, imel je drugi; ker jaz nisem bil izmej slabejših študentov, zaslužil sem s poučevanjem precej, on pak je dobival denar od doma Devala sva vkupe, kraljeval je mej nama komunizem. Jaz sem se učil pravoslovju, on zdravništvu."
„V tem času sta mi umrla oče in mati; Lojz je bil edini človek na svetu, ki sem ga ljubil."
„Preskušnje sem bil dobro naredil in dve leti potem imel uže službo adjunkta v trgu * na Dolenjskem (imen vam ne morem imenovati iz razlogov, ki jih
— 190 —
boste uvideli sami). Kmalu potem je bil on prišel, „doctor medicinae", v bolnico na Dunaji. Meni se je tožilo po Lojzu toliko bolj, ker so bili ljudje okolo mene pusti, predstojnik moj čmerikav človek, drugi uradniki pak najvsakdanjejši ljudje, ki so bili v kance-lijah in v prepisovanji suhih papirjev izgubili še tisto trohico izobraženega duha, kolikor so ga prinesli iz šol. Okrajni zdravnik tega kraja je bil uže onemogel in vsak čas je bilo pričakovati, da se bode umeknil s svojega mesta v pokoj. Zato sem bil jaz prijatelju pisal, naj tako dolgo ostane, kjer je, naj razširi svoje znanje, kadar pa pride čas, obljubil sem mu prizadevati si na vse sile, da dobode on okrajno zdravništvo tukaj, da bodeva tako zopet združena."
„Mej tem pa se mi je pripetilo nekaj druzega, kar mi je olajšalo čakanje nanj. Pravil vam bom zdaj o tistem stanji srca v življenji, ki stori človeka najsrečnejšega, pa tudi dostikrat najneumnejšega, ki prej ali pozneje obide vsakega človeka, izimši moža, ki je s svetejšo obljubo navezan krotiti in uničevati v sebi naravni nagon telesnosti svoje, o čustvu, ki uhaja dostikrat pred premislekom in razumom: namreč o toliko opevani in opisovani, stari in vender večno novi ljubezni."
„Neoženjen nisem nikdar mislil ostati. Namenil sem si bil poiskati ženico z lepimi svojstvi, na imetje in lepoto pa ne gledati. V trgu je bila tobakarica, stara, gluha in na polu oslepela ženska, ki je imela
mlado, komaj sedemnajstletno hčerko, Tončiko, lepo in ljubo deklico. Precej ko sem jo videl, bila mi je po všeči, da-si od konca nisem mislil nanjo, kajti čeravno je bila lepa in je še tudi imela vse, kar sem si bil jaz umislil, da mora imeti žena moja, bila je namreč tiha, največ doma, pobožna, nedolžna: pogrešal sem vender pri njej nekaj važnega, kar sem jaz še terjal: izobraženja. Toda vsadila se mi je bila v srce in kolikor bolj sem jo spoznaval, tolikanj čednostnejša in ljubeznivejša se mi je zdela. Začel sem misliti: zakaj bi je ne mogel sam omikati, saj ima mnogo naravnega razuma, podlogo vsakemu olikanju uže tudi ima, ker zna brati in pisati, in koga bi mogel z večjim veseljem poučevati od ljubeče in ljubljene ženice."
„Po večkratnem obiskovanji me je začela tudi deklica ljubiti. Stopim torej nekdaj pred staro gluho mater in je povprašam, ali ne bi hotela dati mi Tončike v zakon. Od veselja starka ni mogla odgovoriti, ko je videla, da hočem v resnici njeno hčer za ženo in mi jo je rada obljubila, toda pod tem pogojem, da počakam edno leto. Dva uzroka je imela mati za ta odlog. V prvič je dejala, da je Tončika še premlada za možitev in da jo je namenila še le v dvajsetem letu dati možu, vender je je volja, dejala je, dve leti od-mekniti, naj se moži v osemnajstem letu. Drugič pa je rekla, da neče, da bi šla hči brez dote od hiše; da-si tudi je ona nekoliko krajcarjev prihranila, kateri so Tonči-kini, ima vender starega bolnega strijca, ki ni oženjen
— 192 —
in je precej imovit. Ta bode kmalu umrl in vse zapustil njeni hčeri. Jaz sem bil s tem toliko rajši zadovoljen, ker sem imel priliko in čas, glavico ljube svoje neveste s potrebnimi znanostim! napolniti še predno je bila po zakonu moja. Zahajal sem pogostoma k njej, dajal jej potrebnih knjig in jo sam učil in napeljeval. Učila se je rada in hitro, ljubila me od dne do dne bolj in ves srečen sem naznanjal v pismih dalnjemu prijatelju srečo svojo."
»Ni bila še minila polovica dogovorjenega obroka, ko je ondukajšnji uže omenjeni zdravnik popustil svojo službo in po mojem prizadevanji in s pomočjo prijateljevih dobrih spričal dobi Lojz, dragi pobratim moj, okrajno zdravništvo."
»Tri tedne potem sem ga objel v sobi svoji."
»Zdaj nisem pogrešal ničesa ; zdaj sem imel njega pri sebi, mogel sem mu zopet razodevali, kar mi je kipelo v srci, in veselje moje je bilo še. edenkrat toliko."
»Morda tega vsega ne razumete" — dejal je moj pripovedovalec — »morda se vam zdi prenapeto ali presiljeno. Ali misliti si morate ognjeno srce, ki je z vsemi žilicami viselo na njem, na prijatelji, tako, da vam ne morem povedati, koga sem bolj ljubil, ali njega ali nevesto."
„Po polnem vas razumevam," rekel sem jaz in radoveden prosil moža, naj bi mi povest svojo pravil dalje.
— 193 —
„Lehko si mislite, da je bila prva moja skrb" — pripoveduje mi dalje — „da sem Lojzu predstavil zaročeno svojo nevesto."
»Evo ti srčnega mojega prijatelja" — rekel sem jej — „evo ti moža, katerega moraš za menoj najbolj čestiti in ljubiti, kakor rodnega brata."
»Podala mu je roko, zarudela se in dejala: »Dober človek mora biti, ker je prijatelj tvoj, zato naj si bode v svesti, da ga bodem po vrednosti čislala in, ker ti tako hočeš, hranila mu prijaznost, kakor sestra bratu."
»Tako daleč sem obema zaupal, da sem pri slovesu ukazal Lojzu poljubiti nevesto mojo v čelo."
»Kako ti je kaj po všeči izvoljenka moja?" vprašal sem ga, ko sva šla od nje domov."
»Prav dobro!" — odgovori on —. »Ko ne bi bila tvoja, brate, morala bi biti moja. Kako lepo govori! Moram se čuditi modrosti tvoji, da si jo v tako kratkem času toliko ogladil."
»Ve se samo ob sebi, da mi je bila pohvala njegova po volji."
»Posihmal je bil on dostikrat pri njej, nosil je od nje pozdravila meni, od mene njej. Kjer je bil po obrazu in postavi dokaj lepši od mene, bil bi lehko kaj sum-nel, ali poznal sem njega in njo, zaupal sem jo njemu, kakor sebi. Lojze, dober, učen zdravnik, pridobil si je kmalu ime v okraji in prijazno vedenje njegovo se je prikupilo vsem ljudem."
— 194 —
»Predstojnik moj, čmeren starec, zboli. Jaz sem imel opravka čez glavo; več mesecev sem delal od svita do mraka in le malokdaj sem si mogel ukrasti urico, da sem šel k Tončiki ali k doktorju, prijatelju svojemu. On me tudi ni več tako pogosto obiskoval, kar me pa ni motilo, ker nisem utegnil misliti na to, in če sem mislil, opravičeval sem ga s tem, da ima tudi on mnogo opravila."
»Po trgu se je mej tem razglasilo, da tobakarčina Tončika, ki je zaročena in obljubljena sodnemu adjunktu, ima zdaj edno oko tudi za lepega novega doktorja. Meni pa te govorice niso prišle na ušesa, in ko bi mi bile prišle, smijal bi se jim bil. Sicer bi bil uže sam lehko izpremembo opazil na ljubici svoji, ko ne bi bil slep. Nič več me ni tako veselo vzprejemala, ko sem časih o mraku prišel k njej. Postala je tožna in zamišljena. Jaz sem vse obračal le na dobro in pripisoval temu, da se bliža čas najine poroke. Znano je, dejal sem, da deklica vender le nerada prestopi iz samskega stami v zakon, če jej tudi obeta zvrho njenih želj in jej daje ljubljenca, najdražjo reč, v naročaj."
»Pride odmenjeni čas; obrok ednega leta je bil minil. Staremu strijcu, na katerega imetje se je mati nanašala, ni se ljubilo umreti. Meni je bilo pač vse edno, voščil sem mu še dolgo življenje, saj mi za cLtfar ni bilo nič. Nestrpljivo sem čakal in priganjal, da bi se sklenila najina zveza. Lehko bi se mi bilo čudno zdelo, kako mi prijatelj celo nič ne pomaga, da, celo
— 195 —
odvija, rekši, da je Tončika bolehna. Tožna deklica je res potrdila, da jo vedno peče pri srci in tudi ona in njena mati sta me jeli prositi — odloga. Skrbno sem doktorju Lojzu naročal, naj pazi na njeno zdravje, naJ JeJ pomaga za božjo voljo in za voljo najinega svetega prijateljstva, in rad sem odložil svatovščino še za pol leta. Zdelo se je, da se obrača pri vsej skrbi doktorjevi, ki je bil vsak dan pri Tončiki, njeno zdravje zmerom na slabše. Ko sem časih v mraku sedel pri njej (po dnevi nisem skoraj nikoli utegnil, ker je bil predstojnik čim dalje slabejši za delo), videl sem, kako je tiho, bleda v lice, sedela meni nasproti. Ničesa me ni vprašala, ničesa mi povedala, le na moja vprašanja je odgovarjala kratko in s pogostimi vzdihljaji. „Ali ti je hudo, Tončika? Kje pa čutiš bolezen?" — vprašal sem jo, in položila je ročico na prsi, na srce. „Ubo-žica!" dejal sem in poljubivši jo s težkim srcem šel domov. Ne rečem preveč, če trdim, da bi bil rajši sam umrl, kakor njo videl umreti. Mislite si torej žalost mojo."
„Bil sem, kar se ženstva tiče, malo menj kakor brez izkušnje; zato nisem nikakor mogel njene bolezni razlagati drugače, kakor naravno. Spoznal sem sicer, da je na duhu bolna, večkrat sem si zastonj prizadeval razveseliti jo za hip: ali na um mi ni prišlo podtikati jej kak pregrešek zoper mene in njeno dolžnost, kakor uzrok tega stanja. Nekaj mesecev ni šla Tona nič ven, ni v cerkev ni po kakem opravku.   Sedela je vedno
v kamrici svoji; stara, slepa in gluha mati je morala sama prodajati, kar je pa radovoljna storila, da le ljube hčere ni nadlegovala v bolezni. Nihče ves dan ni šel k njej, kakor doktor, Lojz moj, ki je, kakor so mi ljudje povedali še le pozneje, po cele ure bil pri njej. Prijateljice se niso upale zahajati k njej, ker je bila nevesta gospoda podsodnika, in zdaj uže tako po gosposko izučena, zlasti pa zato ne, ker jih ni nikdar vabila k sebi."
»Nekega dne sem moral iti kaki dobri dve uri v hribe. Dva kmeta sta se tožarila za seženj zemlje in moral sem iti na ogled. Vzel sem bil s seboj pisarja in ednega biriča. Dže trd mrak je bil, ko sem nazaj prišel do trga. Svojima spremljevalcema sem ukazal iti domov, sam pak sem jo krenil čez travnik proti njenemu domu. Mesec je prijazno svetil. Izvolil sem bližen pot čez tobakarčin vrt, na katerem so gosto rastla stara sadna drevesa."
»Semkaj bali, semkaj, tukaj sem!" slišal sem glas in ko sem se ozrl, zagledal sem svojo Tono na klopi pod jablano."
»Stopil sem k njej; spoznavši me se je zgenila."
»Kaj delaš tukaj v hladu? Kaj misliš? Bolna si, doktor ti prepoveduje še po dnevu hoditi ven, in izpostavljaš se nočni sapi?" — rekel sem čude se."
»Ali si ti, ljubi moj ?" dejala je s tresočim glasom.
»Vtem hipu zaslišim stopinje, ozrem se in vidim •Lojza." >
»Zdajci mi pade na um strašna morilna misel: njega je čakala, ne mene! Zdajci sem si razjasnil njeno in njegovo izpremembo proti meni."
»Nezvestoba, izdaja!" kričal sem, v glavi se mi je vrtelo, bežal sem z vrta. Omamljen, skoraj z uma sem prilomastil v sobo svojo. Bridko sem se jokal, ni prej ni potlej nisem imel take noči, kakor tisto."
»Drugo jutro sem se olirabril. Po moško hočem nositi breme nesreče, svoje, nečem toževati po babje, rekel sem."
»Napišem listič doktorju Lojzu. Terjam od njega, naj se mi oglasi, naj mi razjasni zamotano stvar, naj opraviči sebe in vedenje svoje. Rotil sem ga pri najinem prijateljstvu. Toda zastonj sem pričakoval njega, zastonj odgovora. Drugi dan ga grem iskat sam. Dekla njegova mi reče, da ga ni doma; grem sam na vrata gledat, bila so zaklenena, toda skozi ključanično luknjo se ni videlo, ključ je bil od znotraj zavrten, zaprl se je bil pred menoj.   Vrnem se domov."
»Štiri tedne sem tako živel, nikamer šel razven v kancelijo, nisem iskal več niti nje, niti njega. Pisal sem mu bil še edno pismo, ali odgovora ni bilo. Grizlo in jedlo me je neznano pri srci. Lice mi je upadlo in po cele dni nisem izpregovoril besede, nego kar sem prav moral."
»Bilo je nekega večera uže ob desetih. Jaz sem se ravno razpravljal.   Zunaj je razsajala burja in dež
-  198 —
je lil s curkom in bil ob okna. Nekdo potika na vrata. Vprašam, kdo je. »Jaz sem, jaz, gospod, Tomaž iz malina. Prosil bi, ko bi brž brž odprli, nekaj bi vam rad povedal." Hitro odprem in v sobo stopi meni znani kmetski hlapec iz malina, ki je stal dobre pol ure od trga v samotnem žlebu sredi smrečja."
»Kaj bi rad, Tomaž?" vprašam ga."
»Gospod!" — začne fant — »jaz sem bil ravno zasul mernik rži na srednji tečaj in sem šel zatvornico odpirat. Kar se domislim, da sem rjuho pšenice pozabil na sušilu, in ker je jel dež kapati, rekel sem: Tomaž, ponjo moraš iti, da je dež ne zmoči in pa da je ne odnese kakov plašar ali drug postopač. Ko tako grem doli ob vodi po trati, saj veste, kje je, zazdi se mi, da slišim jok. »Kaj hudiča je to," pravim, in stopim v smrečje. In kaj sem zagledal ? Neka deklica je privezovala košarnico na smrekovo vejo in je jokala. Gotovo ima otroka skrivaj in ga hoče tukaj pustiti. Uže sem hotel planiti tjakaj, vzeti košarnico in pogledati dekle —■ —"
»In nisi tega storil, nesrečni človek?!" pravim jaz."
»Jemineja! No, nikarte ne bodite hudi name. Mislil sem, če greš tjakaj, prisezati boš moral pri sodbi in kakova babnica bo še rekla, da imaš ti pri tej reči merico žita. Zato sem dejal sam v sebi: Tomaž, najbolje storiš, ako tečeš h gospodu in poveš kako in kaj. pa ti ne bo mogla živa duša čez hrbet, in babe te ne bodo vlekle čez škrbaste zobe."
— 199 —
»Jaz naglo potegnem plašč s stene, pokrijem kosmato kapo in se odpravim s hlapcem. „Brž stopi k biriču Tinku, pokliči ga in pritecita naglo za menoj!" rečem hlapcu, sam pak hitro stopam v dežji proti mali-narjevemu smrečju. Precej me dojdeta Tomaž in birič in vsi trije smo hiteli, kar se je najbolj dalo po opozlem potu. Gredoč sta ona dva kramoljala in ugibala marsikaj, kar je bilo v zvezi z našo zdanjo nalogo. Jaz nisem poslušal, nekaj sem slutil, vrelo in gorelo je vse po meni."
»Kmalu smo slišali klopotati malinska kolesa. Tam na trati je stala ženska podoba, zavita v veliko plahto. Dež je lil po njej. Bila je gologlava in sapa sije igrala z dolzimi lasmi in nepremakneno je strmela v tla. Pospešil sem korake. Slutnja moja seje bila uresničila."
»Spoznal sem Tono. Pač je bil ta hip najstrašnejši v življenji mojem. Njo, ki sem jo imel za vzor ženstva in nedolžnosti, njo sem videl tukaj hudodelko; sodnik sem imel nalogo zapreti jo po postavi. More li človek misliti si kaj bridkejšega!"
Zopet preneha pripovedovalec in zakrije oči v dlani. Nisem se ga upal prositi, naj bi nadaljeval pripoved svojo, dokler ni sam začel:
»Ko sem prišel bliže, ni me čutila, da-si tudi je bil moj korak v travi, od dežja napojeni, glasen. Videl sem, da je bila le v spodnji beli obleki in samo ogr-nena s plahto, na postelji vzeto. Roki, vrat, prsi in glavo je imela golo; do polti premočena se je tresla od mraza.   »Nisem ti nezvesta" — slišal sem jo go-
— 200 —
voriti; — »nisem hotela pobegniti ž njim; nisem hotela materi in tebi storiti sramote. Sam si kriv, zakaj si mi ga pripeljal, zakaj si me silil, da sem ga poljubila.   Ali otrok, zmrznil bo, ne! jaz ..."
»Primem jo za ramo; stresne se, ozre, zagleda me, zakriei in se zgrudi na tla."
»Ne vem, kako sem imel toliko dušne moči, da nisem padel še jaz za njo. Stal sem kakor priklenen, na palico naslonen in sem srpo gledal v njeno bledo lice pod nogama. Žile so mi menda nehale biti, um ne vem, kje je bil. Da-si tudi sem zmerom stal na svojih nogah, zdramil sem se še le v malinarjevi hiši, kjer so mi dali piti vode."
„Pri malinarji je brlela luč na mizi, jaz sem sedel na stolu. Videl sem Tono v nesvesti ležati na postelji in malinarico z deklami poskušati na vse načine, da bi jo zopet vzbudile v življenje. Na mizi je stala košar-niea, pregrnena z belim prtom."
»Otrok, otrok! samo te besede sem mogel izustiti."
»Mrtev je, gospod!" rekel je malinar.4
»Košarnica je bila na smrekovi veji privezana, tako, da se je šibila do tal" — jame mi praviti Tomaž, videvši, da sem zopet za pomenek. — »Ko sem jo od-vezal in potipal pod prtiček, bilo je dete uže mrzlo; ta gospod je na pričo."
»Takov črviček kmalu zmrzne v takšnem pasjem vremenu, kakor je nocoj," pritrdi Tinek birič."
— 201 —
»Po marljivem prizadevanji malinaričinem se je Toni toliko vrnilo življenje, da je srce jelo zopet tolči. Ne dolgo potem je začela blesti. Imenovala je večkrat poleg materinega tudi moje in Lojzovo ime. Takisto se je dalo soditi iz tega, kar je bledla ob otroku, da ga je krstila."
„Bilo je uže blizu polunoči. Dež je bil nehal liti. Prosil sem malinarja, naj napreže in se pelje po doktorja. Mož se je neutegoma odpravil. Iztrgal sem si iz svoje listnice nepopisan list in napisal Lojzu te vrste: »Nezvesti, sleparski prijatelj! Cvetje neslišane tvoje izdaje je to noč obrodilo. Deklica, kateri si, izvivši jo iz prijateljevih rok, vzel nedolžnost, katero si pehnil z vrhunca sreče v prepad, porodila ti je dete ter je nesla semkaj v hosto. Umrlo je v mrazu. Ti in ona sta njegova morilca. Ona sama se bori s smrtjo. Če torej nečeš, da bi te jaz, katerega si časih imenoval pobra-tima svojega, ne imel in ne razglasil za najgršega in najnesramnejšega človeka, če me nečeš imeti krutega sovražnika: pridi sem in pomagaj jej!"
„To pismo sem dal malinarju in odpeljal seje brž k Lojzu. Težko sem pričakoval zdravnika, tem teže, ker se je gospodinja bala, da bode Tona umrla."
»Minila je dolga ura. Vsako gibanje sem opazoval na bolnici. Naposled vender pridrdra voz. Vstanem s stola in nagrbančim čelo. Hotel sem vzprejeti Lojza z najhujšim pogledom. Vrata se odpro in v izbo stopi — malinar sam."
14
»Prinesel sem zdravila. Doktor je rekel, da bode gotovo pomagalo."
»Zakaj ni prišel sam?" vprašal sem jaz jezno."
»Gospod" — pravi mož — «tega ne vem. Ko je slišal, da ste vi tukaj, nisem ga mogel spraviti. Pa je dobrosrčen, jokal se je skoraj, ko sem mu pravil, kako je deklici, in da smo dete našli zmrzneno."
„Dade Toni zdravilo, kakor je doktor naročal. Kmalu zaspi in upal sem, da bode dobro. Spala je do svita; jaz sem čul pri njeni postelji."
»Zjutraj sem prosil malinarja, naj me pelje domov. Hotel sem najprej poiskati Lojza in pogledati mu v oči; nekatero sem mu imel povedati. Malokdo je bil še vstal, tako zgodaj sva pridrdrala z malinarjem pred doktorjeva vezna vrata. Potrkam in stara njegova dekla mi pride odpirat. »Kje je doktor?" vprašal sem in ob ednem stopil čez tri stopnice."
»Oh, gospod sodnik, ni ga in ne bo ga več!" reče mi Lojzova hišna v solzah."
»Ni ga?" vprašam jaz."
„ Oh, šel je strani na naglem, dobri, ljubi gospod. Jaz sem ga prosila, za križe in težave sem ga prosila, naj ostane vsaj do dne, a ničesa ni hotel slišati. Zašel je konja, nič druzega ni imel s seboj, nego nekova pisma in denar, in odjezdil je. Jaz ne vem, kaj čem početi; rekel je, da ga ne bo več nazaj. Ali verjamete, gospod sodnik, da ga ne bo? Jaz se tolažim, da ga bo
— 203 —
minila ura, kajti popustil je vse, bukve, obleko, omare in mize in vse, vse."
»Čudno me je genila ta novica. Kajti, da-si sem bil ravno trenutek poprej ves v žolči in srdu nanj, vender nisem mogel iz srca izruvati poprejšnje ljubezni; misel, da je tudi on nesrečen, da ga bode vest podila v dalnji svet, da ga ne bom več videl, potrla mi je vsakšno sovraštvo, ukrotila mi lastne bolečine. Dže sem hotel oditi, ko me starka pokliče nazaj, rekši, da nekovo pisanje leži zame na mizi, katero je rekel meni izročiti. Pogledal sem in bral: »Prijatelj! Odpusti mi! Nakopal sem ti veliko nesrečo na srce, ali sebi še večjo.   Odpusti mi, jaz si ne bom nikdar!"
„To so bile zadnje črke njegove, zadnje poročilo. Odsihmal nisem slišal nikdar o njem. Kolikor sem mogel zvedeti, obrnil se je bil proti Trstu in najbrž je šel čez morje. Pozneje sem časih premišljal najine okolnosti in čim dlje tem menj sem mu zameril. Bil je ži-vejše domišljije in veliko močnejše čutnosti od mene; in če še pomislim, cla smo vsi ljudje, da je vsak iz mesa, nobeden brez slabosti, da lehko vsak pade: ne morem mu biti hud. To se ve, da ne morem po polnem razumeti njegovega ravnanja, zakaj namreč ni stopil predme in mi vsega razodel. Ali poznal me je premalo. Vender bi vse dal, da bi ga še edenkrat videl na tem svetu."
»Kaj pa je bilo s Tono?" domislim pripovedovalca.
14*
— 204 —
„Pač, nje ne smem pozabiti. Ozdravela je na telesu, ali na duhu ne. Mešalo se jej je v glavi. Navadno je tiho, vedno v tla glede hodila okrog, rada zahajala v cerkev in nikomur nič prizadela. Samo kadar je imela mene srečati, naredila je velik ovinek, ali pa se je vrnila. Časih pak jo je blaznost huje popadla in tačas je čudno namrduje se mnogo govorila, toda tako naglo, da ni nihče vedel o čem blede; dostikrat je tudi otroke, ki so vpili zanjo: „Nora Tona! Nora Tona!" podila z dolgo natičevo preklo po travniku, ali nobenemu ni ničesa storila. Njena mati ni mogla preboleti take nesreče, umrla je bila pol leta j>o telesnem ozdravljenji hčerinem. Ker je bilo ubogo dekle samo na svetu, skrbel sem zanjo jaz. Postavil sem varuha malemu imetju, katero je dobila po materi, in če je. bil tudi bogati atrije nekega druzega odločil za dediča, Tona ni trpela nikakeršne siroščine, ker sem jej jaz razven vsega skupička za materino blago tudi iz svojega dajal, česar je bilo treba. A ni dolgo uživala vsega tega; v desetih letih so jej bili lasje osiveli, v petnajstem blaznosti svoje je umrla."
„Po smrti okrajnega predstojnika sem prišel jaz na njegovo mesto. Da bi se ženil, ni mi prišlo na um; toliko menj, ker nisem naletel na takšno nevesto, ki bi mi bila po všeči, kakor nekdaj Tona."
„Pred šestimi leti sem pustil službo. Imam sicer samo polovico pokojnine, ker nisem doslužil vseh let, pa saj ne potrebujem mnogo. Kupil sem tukaj-le, kjer
— 205 —
se mi je zdelo prijazno mestece za čakati smrti, staro kočo, podrl jo in to postavil, kakor jo vidite. Obšlo me je na stare dni zopet bolj tisto veselje, ki me je navdajalo mladeniča: začel sem namreč učiti se in brati. Sicer sem knjigo zmerom ljubil, veselila me je bodi si poezija ali znanost, toda obložen in zakopan v opravke, ujel sem le malo časa zanjo. Zdaj pak me ne moti niti dolžnost, niti hrum sveta, ker živim sam zase in določujem dnevni svoj red po polnem po svoji volji. Sosebno me veseli, da se vi mlajši bolj pečate z domačim jezikom in slovstvom, nego smo se mi ob svojem času, in zato kupujem rad, kar prihaja na dan. Tudi tukaj nisem tako samošen, kakor se vidi; kmetje iz okrožja me radi iščejo in povprašujejo za svete. Rad jim posvetujem in pomagam, kolikor morem. Tako imam še precej zadovoljno starost, edino spomin na minulost mi vlije časih kapljo pelina v čašo, vender nisem tako romantičnega duha, da bi zavoljo tega kaj prej umrl. Nadloga me je učila uda-jati se v voljo božjo."
Drugi dan je stalo solnce uže visoko, ko me je odhajajočega stari predstojnik v pokoji spremljal s hriba hiše svoje, kjer me je bil s toliko prijaznostjo vzprejel in prenočil. Ko sva se ločila, podal mi je desnico in dejal: „Z Bogom, prijatelj mladi! Veseli me, da sem se sešel z vami.   Ali se bova še kedaj videla, ali ni-
— 206 —
koli, to ve Bog. Ostanite zmerom zvesti tem mislim in načelom, katera sem pri vas zapazil, samo moška značajnost, ljubezen do resnice in pravice naj vam jih krepi in živi. Z Bogom!" Ginen sem se mu zahvalil za tako dobrohoten opomin in obljubil ravnati se po njem. Poprosil sem ga tudi, če smem zapisati njegovo povest, katero mi je blagovolil povedati. Starec se nasmehne in reče: „Zakaj vam ne bi dovolil, če vas veseli. Samo to si izgovorim, da imen ne imenujete in pa, da ne osnujete iz suhe moje pripovedi na dolgo mehkužno in sentimentalno raztegnenega romana."
In ti, starček ljubeznivi, če te je Bog še ohranil in ti pridejo te vrste pred oči, videl boš, da sem se ravnal po pogodbi tvoji; če pa sem tvoje lepo in gladko postavljene besede z okornejšimi besedami in stavki nadomestil, ne zameri mi, prosim, in pripisuj to slabemu spominu mojemu.
ITT.
Vrban Smukova ženitev.
Humoristična povestiz narodnega življenja.
(„Slovenski Glasnik," 1865.)

Lipanovi krčmi sta pila dva možaka. Prvi, star čez petdeset let, bil je dolgi in suhi krojač Peter Snofe. Vlekel je na vse duške iz pipice in kadil gost dim pod svojo gosposko, zdaj uže sila pomazano in odrgneno kapo. Da-si tudi sta ga dve fari poznali za dobrega krojača, imel je vender kamižolo na komolci pregoljeno in hlače dopetače so bile razcefrane, kolikor se je dalo spoznati iz predlanskega blata. Bledo in upalo lice je pričalo, da Peter ljubi žganje in vino nad vse vatle in šivanke. Drugi možakar je bil kakih petnajst let trdnejši. Bil je to Vrban Smuk, samostojen lastnik poslednje koče za vasjo. Života je širokoplečega, noge njegove so debele, kakor slonove, in dlan široka, da bi pokril ž njo ogel mize. Kosti na obrazu, zlasti čeljusti, razprle so se mu na dvoje, tako da je takšen, kakor bi bil dobro rejen, kar pa nikakor ni bilo, kajti videla se je marsikje kaka jamica na lici. Pod zmršenimi trdimi lasmi se je skrivalo nizko, toda široko čelo in pod njim je le-
— 210 —
sketalo dvoje sovinih oeij, ki so bile zlasti tačas hude, kadar je Smuka popadla kaka jezica. Oblečen je bil še precej čedno v sivo-sukneni kamižoli, irhastih hlačah in dolzih, pod kolenom izpodrezanih čevljih.
„Tako praviš, da se moraš ženiti ta predpust?" reče Snofe.
„Te-te! če se fajmošter, šomaster, župan in ko-mesar in komesarica postavijo na glavo, jaz se hočem oženiti in ravno Jero hočem imeti. Zakaj so se pa oče moj ženili, ki so bili tako božji, da so vso zimo za pečkom klečali in jagode brali na molku? Zakaj se je Goras oženil, ki je uže sedemdeset let star? Jaz jih bom pa o svetem Vrbanu izpolnil šest in trideset."
»Kaj pa kaj fajmošter pravijo?" vpraša krojač ter po besedi izprazni kozarček brinjevca.
„Kaj! Vrag vedi, kaj bi dejali, ni poslušali me niso. Le čakaj, ti botrov, ti si prebrisan, pravijo, zato ti bom vse povedal, da mi boš svetoval. Lansko leto je bilo tako-le okolo pasjih dnij. Jaz pasem kravo doli v ograji za mejo in ti premišljam in rečem sam v sebi: ,Vrban, koliko si uže star?' — ;Pet in trideset sem jih bil vzpomladi, ko so prve muhe jele siliti kravi pod noge,' rekel sem si. In ko mi je tako prišla krava v glavo, začel sem o njej premišljati in sem dejal: ,0 ti preljuba Cuha ti! Se ranjka mati moja — Bog jih hudega brani! — so te kupili na Beberskem semnji in uže nekatero tele smo izpod tebe prodali pri naši hiši. Kdo te bo imel, kadar mene ne bo več ? Sorodniki ?
O ne, rajši še na poslednjo uro s smrtne postelje vsta-nem in zapalim bajto in kravo in vse svoje, kar so mi pustili ranjki oče, nego da bi sorodniki moji za menoj kaj dobili. Ki se zdaj norce delajo iz mene, naj se bodo obrisali pa še tačas.' Tako mislim, mislim, kar pride onegava Jera v ograjo košek detelje nakosit. Jaz jo opazujem izza meje in si mislim: glej je glej, kako čedno otroče, to dekle! Kaj pa, ko bi se ti oženil in to-le vzel, Vrban, reklo mi je nekaj znotraj."
„In od tačas se ti je zasadila v srce, kaj ne?" vpraša Snofe in zopet izlije kozarček žganja v grlo.
»Prav si jo pogodil, Peter! Od tačas se mi je vsadila v srce, pa ne smeš praviti okrog: zdaj ljudje še ne vedo tega. — Davi se torej umijem, razčešem, podvežem stremeni, zafrknem golenico do kolena in jo prasnem k fajmoštra, rekši, da zvem kako in kaj. S fajmoštrom si res nisva prijatelja uže od nekdaj ne, ko so me pri krščanskem nauku švigali z brezovko — Bog jim ne zameri! — zato, ker so dejali, da ne znam ničesa: vender zmislil sem si bil uže po potu, kako bom govoril, kadar stopim v stanico. Ko pridem pred vrata, tista premalana z belo barvo, stisnem klobuk pod pazuho in rečem sam v sebi: sveti križ božji, Vrban, zdaj boš pa za kljuko pritisnil. Toda namestu kljuke imajo ta hudikova gospoda takšen mesengast svedrec, ki se mora zavrteti. Jaz tega nisem vedel, mislil sem, da se s tem klekom odpira, kakor pri druzih ključanicah, ki so po božje narejene, da se namreč
— 212 —
doli pritisne. Porival in potiskal sem doli, da je vse škripalo in pelo in pokalo po durih. Fajmošter so v stanici kričali: »gerajn!" kar se pravi po nemško „notri," kakor mi je potlej pravila kuharica —- pa kako bom šel „gerajn", ko se vrata niso dala odpreti! Ali se boš izprožil ali ne, rečem jaz in se obesim na tisti čudni sveder, ki je bil namestu kljuke v vratih. Kaj se mi zgodi! Pošast se odlomi, ostane mi v rokah in še sam padem na tla. Kar se vrata od znotraj odpro, fajmošter razkačeni stopijo ven in nekaj neso za hrbtom. ,Kaj delaš, kaj češ, kaj lomiš vrata?' — vse me vprašajo na edno sapo. Tolikanj sem se bil prestrašil, da sem pozabil, da sem prišel zavoljo ženitve z Jero. Jaz sem uže tako nesrečen, da imam takovo presneto bučo, ki ne drži ničesa in ki ni vredna, da bi jo vranam za strašilo postavil v tiirščico. ,Kaj bi rad? Zakaj si polomil duri?' vprašajo gospod še eden-krat. — ,Odpreti nisem znal,' odgovorim jaz. — ,Bodem te pa jaz naučil,' rekli so mi in so zmeknili tisti ko-robaček izza hrbta."
»Pa si bil tepen, ti revež ti!" reče krojač in zvrne kozarček brinjevca.
„Ne, tepen pa ne boš, Yrban," dejal sem jaz, posegel z nogo za tri stopnice na skok in sem jo bil tako srečno upeljal."
»Kaj si pa prav za prav imel pri gospodu govorice? Ali sta se z Boštelovo Jero uže pogodila in
zgovorila? Ne verjamem, vidiš, prebogata je!" pravi Snofe in zopet pije.
»To tudi mene moti, buzarona! In ravno zato se je nisem upal nikoli ogovoriti."
»Kako se pa ženiš!" zavpije smeje se Snofe, ki je z žganjem uže omočen pozabil, da pije iz tuje dobrote.
„Ti kfslica, kaj ti ne pripovedujem ! Poslušaj, če hočeš, če ne se pa poberi od mojega šnopca!" zakriči Vrban in bije srdit ob mizo.
Prikazen Smukove jeze je krojača naglo toliko streznila in spametovala, da je spoznal, kako omahljivo je stanje njegovo, namreč prepijanje tuji mošni na škodo. Zato mu je naglo prešlo veselje, šah' uganjati z neumnim Vrbanom, in rekel je tolažljivo: „No, no! Vrbanček, saj sva prijatelja uže, odkar berači prosijo, in rajši si vseh sedem naglavnih grehov na-kopljem na vest, nego da bi se s teboj skregal ali pa stepel."
»Tepeža z menoj te pa varuj sama sveta Trojica," reče Vrban, »kajti ko bi se midva spoprijela, Im maram, ako bi ti tako raztresel suhe udke, da jih du sod-njega dne ne bi zbral in skladal še tri dni ]><> sveti večnosti!"
»Jejheta!" reče krojač. »Saj te poznam, saj te poznam!"
»Ti me poznaš?!" kriči Vrban, »ti hudirja poznaš, pa kozla, pa šivanko, mene pa ne, ti sraka dolgo-peta ti!"
„No no, Vrbanček, kaj te je hudoba obsedla, ka-li ? Jaz sem le dejal, da te poznam, da si trden in močen za tri druge in da sva midva prijatelja."
„No, če sva prijatelja, pa bocliva — samo bodi takšen, kakor gre, in ne delaj zabave, ker uže nisi zato, da bi jo dognal do kraja."
»Povedi mi dalje, kako bi se ženil. Nekaj pa morata vender uže z Jero imeti govorjenja."
„To se ve, da imava," pripoveduje Vrban zopet miren. — „To zimo sva šla neko nedeljo vkupe od maše. Jaz sem bil šel kupit mehur tobaka, ona se je bila pa nekje drugje zamudila tako, da so bili drugi ljudje uže daleč naprej. Jaz sem jo počasi izpeljeval, dejal sem, da mi je težko samošnemu živeti. ,Pa se ženi,' dejala je ona. ,Saj bi se,' rekel sem jaz, in uže mi je bila beseda na goltanci, pa me je nekov vrag tako pomotil, da je nisem mogel spraviti na jezik."
„Le bi je bil vprašal, saj bi ti bila povedala, ali si zanjo, ali nisi."
„Saj vem, da bi bila. Grd nisem, tega mi ne sme nihče reči; še v vojake bi me bili vzeli, ko ne bi bil malo plošnjatih podplatov. Samo tega prekanjenega denarja nimam."
»V loterijo stavi," pravi krojač in guga s pijano
glavo.
»Ničesa ne zadenem, hudimana !" odgovori Vrban. K fajmoštra sem mislil iti, da bi jih sveta poprosil in da bi bili govorili zame.   Da se mi pa taka pri-
peti, tri sto copernih bab! Uže poprej, pravijo, so me imeli za neumnega, zdaj bodo mislili, da sem res."
In na jok žalosten povesi Vrban debelo svojo glavo na mizo.
„Ve-veš kaj, Vrban!" govori pijani Šnofe, „pojdi, pojdi v ris, tam boš dobil denar."
„V ris?" vpraša tiho Vrban. »Kaj meniš, da bi bilo kaj?"
„To se ve, ako doboš praprotnega semena in pa če imaš sto goldinarjev za aro. Brez are in brez praprotnega semena ne da hudoba nič denarja od sebe."
»Kaj ima hudoba kaj denarja?" vpraša Vrban zvesto.
„Lej ga šle ve!" govori Peter, „kaj še tega ne veš, da leži na vsakem križišči ali razpotji, in pri vsakem božjem znamenji na polji in v hosti, pol sedmo brazdo v zemlji, debel zaklad žvenka in cvenka, belega in rumenega ?"
»Ko bi jaz vedel, da se delaš norca iz mene, pa bi ti kar bučo stolkel." pravi Vrban zopet malo jezen.
»Lej ga Vrbana, kaj se bom delal norca!"
»Zakaj pa sam ne greš v ris, saj si tako potreben ali morebiti še bolj, nego li jaz?"
»Ko bi imel sto goldinarjev!" šepeta krojač.
»Kje jih imam pa jaz?" pravi Vrban.
»Kravo prodaj, in še kaj druzega," svetuje Peter.
— 21(3 —
»Tega pa ne, tega, krave ne prodam. Ranjka mati so mi dejali na smrtni postelji: ,Vrban,' so rekli, ,priden bodi, krave pa ne prodajaj, dobrega plemena je in dobrega mleka.' Prve želje jim nisem izpolnil, ker priden nisem; vender drugo jim hočem izpolniti; če se prav nikoli ne oženim, krave ne prodam."
„Pa laz prodaj!" pravi Peter.
„Kaj ?" hudiije se Smuk, »nič druzega zemljišča nimam pri hiši, kakor laz in ograjo, pa bom še to zapravljal ? Potlej me res ne vzame ni Jera, ni kakova druga poštena. Ne, beži, kisliea skušnjava, laza ne prodam!"
»Kakor hočeš, brez denarja ne dobiš ničesa!" reče krojač in oba se zamislita, Vrban v zaklad in ženitev, Peter v prazno steklenico.
»Kako bi pa dobil praprotnega semena?" vpraša čez nekaj časa zopet Vrban, kateremu ni sla iz glave misel, kako bi obogatel in naravnost povprašal pri Jeri.
»Jaz bi ti uže povedal, ko bi vedel, da ne boš govoril okrog, kajti če to vsi ljudje vedo, ne velja nič."
„Jaz bom tiho, kakor tat po noči," trdi Smuk.
Peter se obriše okolo ust in začne počasi praviti: »Na kresni večer je ves vrag na zemlji. Sami kruljavi in pokvečeni hudiči gospodarijo tačas v peklu. Praprot je pa vražje zelišče. Zato samo ta večer cvete od ednajstih do dvanajstih. To je seme, ki v edni uri dozori, pa je tako drobno, da se skoraj ne vidi. Zato mora človek v hosti čakati, da odbije ednajst,
— 217 —
mora s seboj imeti svileno ruto, zganeno v sedem gubic in na to ruto mora tresti praprot za praprotjo. Tako se do polunoči lazi po kolenih od biii do bili in na-trese se za drobno nosnico semena. Tega mora človek v risu potresti po tleh in če je le denar blizu, mora ga dati hudiman na dan. Samo to je, če še kdo trese v tisti hosti, nima nobeno seme nikakeršne moči." „Kako se pa naredi ris V"
»Kaj ne veš? Odlomi šibico od leševega ali hudo-lesovega grma, ki je vzrastla v ednem letu. Potem stopi na široko v tisti kraj, kjer misliš klicati hu-dirja, oriši s to šibo okolo sebe ris tako na široko, kakor dosežeš. Posiij potlej ta prostor s praprotnim semenom, položi hudičevo aro, sto goldinarjev, na sredo, in videl boš zaklad cvesti z rumeno lučjo. Bog in Mamka božja pa te obvaruj stopiti iz risa, dokler bo zaklad cveteku
»Kdo te je pa vsemu temu učil, Peter?" vpraša Vrban.
»Greh se pove, grešnik ne, veli pregovor," reče krojač.
»Kako bi pač jaz dobil sto goldinarjev?" beli si glavo Smuk.
»Tiho zdaj, tiho. Lipan gre in še drugih glav nekaj. — He! Lipan, si li ti krčmar, da te še blizu ni? Prinesi še malo žganega, prazno imava!"
Te poslednje besede krojačeve so merile na krč-marja, ki je s tremi možmi prišel v hišo.
15
— 218 —
,,Ne smeta zameriti, da nisem bil pri vama; moral sem svoje plemene prašiče pokazati možem. — Precej vama prinesem, če hočeta pol soda," reče krčmar.
Trije na novo prišedši možje so bili sosedje iz bližnje vasi, trdni kmetje, Lipanovi prijatelji. Seli so k mizi, poklicali bokal vina in začeli razgovor, v katerega se je vtikal tudi krojač. Vrban pa je tiho sedel in mračno gledal izpod čela. Nihče ne verjame, kako ga je jezilo, da njega, preprostega, neimovitega osebenika, ti kmetski velikaši niso hoteli ničesa povprašati in mu nikakor ne pomagati v pogovor. „Oj, ko bi jaz dobil sto goldinarjev za hudičevo aro, da bi šel v ris! Še ne pogledal bi vas potlej, ne pogledal!" tako je mislil in molčal siromak Vrban.
„Koliko bodo imeli ti prašički ob letu osovre?" reče eden kmetov.
„Po dva centa prav z lahko," odgovori drugi.
„Glejte, kako si je Lipan opomogel, kar se je v drugič oženil; nič mu ni treba delati, samo gospodari, pa mu ne gre nikjer po robu," de tretji izmej pri-šlecev.
„Dobra žena je dar božji," reče prvi. „S6sebno taka, ki je lepo doto prinesla k hiši," dostavi smeje se tretji.
»Koliko je uže, kar je ranjka umrla, Lipan?" vpraša eden krčmarja, ki je ravno prineseno vino in žganje postavil na mizo.
— 219 —
„0 svetem Ponkrc i botri leta; ravno proso smo sejali. Se dobro vem, na dolgi njivi sem vlačil z ru-javo kobilo, ko sem slišal kukavico samit edenkrat za-kukati. Ona je pa doma bolna ležala in precej sem dejal: slabo znamenje, in res je osem in štirideset ur potlej umrla," pripoveduje krčmar.
»Kaj pa kaj novega veš, Lipan?" vpraša krč-marja eden izmej pivcev.
»Boštel bo hčer možil, če hočeš, pa se podvizaj," pravi Lipan.
„Jero?" vpraša krojač in pogleda Vrbana, ki je od straha odprl usta in gledal v krčmarja, kakor bi ne bilo mogoče, kar pripoveduje.
»Lepo doto bo nesla od hiše njegova Jerica,"' dostavi eden.
»Pa je tudi ne bo dobil vsak brnavs, ampak kdor bo imel petice shranjene," reče drugi.
»Denar, denar, ta stori moža," de prvi.
Vrban vzdihne in misli: ,0 denar, denar! Ne bom je dobil Jere ne, ker sem ubog.'
Upre oči v mizo in misli, kje in kako bi prišel do sto goldinarjev, da bi mogel v ris.
Tako je bil ubogi Vrban zamišljen v te skrbi, da ni zapazil vaškega pota Andrejca Tihleca, ki je zdaj stopil v hišo. Bil je Tihlec tenka koščena podoba plešaste glave, majhnih očij, pa dolzega nosa. Imel je na sebi kratko kamižolo, kateri se je po ogoljenih nitih
poznalo, da je bila nekdaj iz rujavega sukna, zdaj pa
15*
— 220 —
je nosila uže sem ter tja velike zaplate iz blaga druge barve in druge volne ali konopnine, sosebno na komolcih so bili z velikimi šivi ne ravno majhni pod-mečki iz irhovine.   Hlače je nosil Tihlec dolge, toda bile so tako ozke, da so se vedno gubile nad suhim kolenom in stale za pedenj visoko od opetice Tihleče^ vega čevlja, kateremu se je videlo, da je bil uže večkrat pod krparskim šilom;  in če so sosedje prav govorili, niso bile le-te hlače nikdar merjene Tihlecu, ampak kupil jih je bil boje v ljubljanski starini pri imenitnem prodajalci stare obleke, Janezu, in si jih je bil potlej s svojo šivanko popravil za svoji nogi. Vender popisuje prenatančno potove hlače, pozabili bi bili kmalu iz leševih vi ter pletenega koša, ki je jezdil Ti-hlečev hrbet, in v katerem je mož nosil jajca prodajat v dalnje ljubljansko mesto, ob ednem pa bil za pota gospodu fajmoštru in družim, ki so imeli kako pismo ali kaj druzega oddati v mesto ali kaj dobiti od on-dukaj.   Pri tem poslu pa je Tihlec bil tudi za no-vičarja vsej okolici, ker je v kaki ljubljanski ali obcestni krčmi pobral kakšno novo in jo čudovito preslikano, popravljeno in pomnoženo s svojimi dostavki v vasi pravil sosedom.   A pozabili smo, da je Tihlec le začasna in neimenitna oseba v pravljici naši, zato ne smemo več o njem povedati, nego o druzih.
»Dober dan, Andrejec!" vpije košarju eden kmetov. »Na, pojdi, boš pil in povedal kaj novega!"
— 221 —
»Presneta para!" pravi Tihlec s počasnim jezikom, »novega vem pa zadosti!"
»No, ie prisedi, pa povedi, kar ti je padlo v koš."
»Lipan! prinesi mi za tri krajcarje žganega, nekaj sem jedel, pa ni bilo nič tekovito, kakor Ribničanova muha.   Moram malo želodec poplahniti."
Krčmar prinese pijače. Možje in sosebno Peter, krojač, priganjali so ga, da bi povedal svoje zvedke, le Vrban se ni pečal ni za novice, ni za košarja, ni za druščino.
»Dobro de ta kaplja, boljša je od ljubljanske, Lipan!" reče potem Tihlec. »Možje in fantje, če vam je treba denarjev, le v Ljubljano ponje, tam jih de-našnji dan sipljejo, kakor mi vzpomladi oves za brazdo."
»Denar!" čudi se Peter, in Vrban se zdajci predrami iz sanj.
»Ni pošketi, da bi ga gospoda imela tako odveč!" izpregovori eden kmetov.
»Le počakajte in poslušajte mene, ki vem. Zdaj je v ljubljansko mesto prišla nova gospoda, ki ni naše svete vere, ampak Bog vedi katere. Jaz sem bil sinoči pri Hrovaticah v Ljubljani čez noč. Pijem svoje žganje tako-le na oglu, kakor zdaj, nasproti pa so sedeli, tako kakor zdaj-le Smukov Vrban, trije suk-njači, takšni, kakor naš birič, ki v nedeljo oklicuje. Vsi trije so bili grdo bradati in kosmati pod nosom in pod obradkom; eden je bil takšen, kakor kozel in je imel visok klobuk na glavi, samci da ni bil tako gladek,
kakor našega gospoda fajmoštra, Bog jih ohrani, ampak je bil malo zvezen in stlačen; eden je. imel motikasto kapo. čez oči, brado pa iz sivih in črnih kocin, kakor bi jo bile miši znesle vkupe, vso zmršeno in razkuz-mano; eden je pa tako grdo gledal, da ne vem, ali je bil škileč ali slepec, in je rajši poslušal svoja dva tovariša, nego da bi bil sam rekel kakovo pametno, na vsako je primnznl in si klobučino potegnil čez oči."
»Kaj so se pa menili tisti škrici?" vpraša Peter.
„No, vse bom povedal, in samo to izpustil, kar sem pozabil po poti. —• Tisti, ki je imel tako brado, kakor bi mu jo bile miši znesle vkupe, pravil je onemu, ki je bil takšen, kakor kozel, da so neka gospoda druge vere spisali nekove bukvice ravno tako, kakor mi slišimo časih kaj branja, in da so jih zatrosili po vsem svetu. Oni je pristavil, da tudi vsakemu obetajo štirideset kron, kdor bi se zapisal k njim."
»Piši me v uho še štirideset ali pa sto in devetkrat sto kron, ko bi pa jaz moral ž njimi iti živ in gorak v pekel," vpije Peter.
»Ti misliš, Peter, da si zinil Bog vedi kako pametno in modro besedo," reče Tihlec, iztegne koščeno brado daleč naprej in primuzne kake tri pote.
»Kdo pa pravi, da ni bilo pametno, kar sem dejal?" odgovori nasproti Peter. »Jaz tako menim, da ni bilo. in ni bilo; kaj ti misliš, da je kdo kje na božjem svetu s pametjo, ki bi dušo svojo prodal in si tako naravnost nasipal pot v pekel ? Ni ga ne. Kaj
— 223 -
meniš, da bi jih jaz ne vzel, kron, ko bi se ne bilo treba vpisati ?"
»Kaj mislite, možje!" govori dalje Peter, »gospoda je vsa neumna, ko bi prišel zvit človek, in bi jo prekanil. Za tako dolgo bi se zapisal, da bi mu odšteli, sproti bi pa figo v žep vteknil ter potlej pobegnil domov."
»Prevara je greh!" oglasi se eden izmej mož.
„E, pojdi," reče Peter, ki ni imel nič prenapete vesti, »takim ljudem, ki tako denar razmečejo, sme se uže kakiiva zasoliti, da se vsaj spametujejo "
»Ovbe, ovbe," stoka Vrban tiho sam v sebi, »ko bi pač mogel človek le za dva dni dušo svojo dati kakemu poštenemu človeku na posodo ali v shrambo."
»Veste kaj," govori dalje Tihlec, Jaz sem ves nadložen in reven, kakor sveti Job na gnoji, dostikrat jed s svetim križem osolim in s figo zabelim, suh sem kakor sušilna lesa v jesen, ko se tare lan, neumen sem, da ne znam brati druzega nego številko na bajti svoji, ki znam, da je kljuka pet, križ deset, pa kola dva, to stori sedemnajst: pa vender, možje, dobro vem, da je pamet boljša kakor žamet, in da greh, ako pride v človeka in požene korenine, kakor uče fajmošter, da se greh potlej ne da izruvati ni uničiti, takisto kakor hren v razoru. Zato sem jaz pošten, kot sreberna dvajsetica šmarijina, in brez skrbi živim, kakor črni čmrlj v hrastovi hosti pod mahom, in za ves svet se ne bi dal zapisati v krivo vero."
— 224 —
„GrlfiJ ga, glej ga," pravi eden mož, »kako zna govoriti, kakor bi sveto pismo bral z leče."
»On je lehko moder v govorici," reče Peter, »saj hodi zmerom v mesto, zmerom se miiši okolo gladko-jezične gospode, sliši tam edno, ondukaj zopet pobere edno mastno, potlej mu lehko teče beseda, kakor meni žgano vino."
Tako se je pletel govor na dalje, zašli so govorniki na druge reči, Tihlec je vedel še dosti dražili novic. Vsi so govorili, samo Vrban je molčal in mislil.
Dže je bila noč, ko je koračil Vrban ob plotu po vaških ulicah proti koči svoji. V glavi ga je imel nekoliko in govoril je sam s seboj.
Vrbanova hiša je stala sama sredi vrtiča. Bila je sila stara, pol zidana, pol lesena, pa zelo ukajena, ker dim ni imel nikjer določenega izhoda in si je moral iskati po vseh luknjah pota do zraka. Streha je bila zanemarjena, slama je štrlela venkaj tli in tam; več lukenj, katere je bil naredil sneg in razmetala burja, zamašil je bil lastnik le za silo in začasno s prosenim ali ovsenim otepom. Črni zid, ki menda ni bil s prvote zadosti stalno položen v tla, bil se je zvežil, visel je močno in le stara jablana, na katero se je naslanjal, varovala ga je, da ni omahnil in potegnil slemena za seboj. Marsikdo bi se bil bal spati pod tako vega-stim in ničevim poslopjem, a Vrbanu ni na misel ni prišlo, da bi se mogla streha s stropom vred zgruditi nanj.   Odpre mala vrata in stopi v hišo.   Dolgo išče
— 225 —
kresila in žveplenke. Toda ali se je v njegovi glavi preveč vrtilo, ali je bil te reči res kam zateknil na nenavaden kraj, Vrban ni mogel najti netila, da bi naredil luč, zakuril peč in šel v omaro iskat mrzlega boba, katerega si je bil zjutraj skuhal in okisal. „Saj me ne zebe, lačen tudi nisem, kar legel bom," rekel je Vrban, nejevoljen po dolzem iskanji. Zlekne in iztegne se oblečen in obut po trdi klopi pri mrzli peči.
Skozi malo okence je sijala luna ravno Vrbami vzglavje. V glavi mu je nekaj vrelo, ni mogel zaspati. „0 Bog moj, oče nebeški, ti sveti Vrban, pa-tron moj, ki grozdje varuješ in muhe paseš, vi ranjka mati moja, ki ste v nebesih, pomagajte mi!" Tako je jel Vrban moliti. „Kako bi se jaz greha varoval in vender dobil denar, vsaj za hudičevo aro, da bi se mogel ženiti ? Ljuba ranjka mati moja v nebesih, saj ste se tudi vi možili, prosite zame, da bom dobil vsaj sto goldinarjev! — Kravo bi prodal, saj bi jo lehko potlej zopet kupil nazaj! Toda za kravo dobim le dvajset kron, tu je štirideset goldinarjev, treba jih še eden, dva, trideset kron. Oj, oj, kaj ko bi jaz poskusil ljubljansko gospodo, tisto neumno preplašariti in pre-pehariti, da bi jim vzel tistih štirideset kron, ki jim tako razrivajo mošno. Nič, pogledat grem, gori v Ljubljano, saj še nikoli nisem bil v mestu, razven tam notri v Kočevji, kjer sva z ranjko materjo kupovala kozo na semnji, ko sem bil še le deset let star in sem hodil še do kolena bos.   Saj zapisal se ne bom, figo bom
stisnil v žep in tiho molil očenaš ter drugače mislil; ko mi pa bodo odšteli, bodem pograbil, pospravil in kakor blisk in vrisk jo bom popihal domov."
Po tem ukrepu stoii Vrban križ in jame vznak leže moliti večerno svojo molitev, katere pa ni skončal, ker predno je vedel kako in kaj, bil je uže zaspal.
Petelini so bili uže odpeli po vasi, ko se je Vrban drago jutro vzbudil. Naglo si je razčesal zmr-šene lase z redkozobim glavnikom, pritegnil stremeni in popravil obleko na sebi. Preštel je potlej denarno imetje svoje in je po dolzem skladanji in številjenji na kupčke in na prste zračunil, da ima v papirji, srebru in kufru za tri goldinarje, devetnajst grošev in eden krajcar gotovine. Vse to je stresel v mošno, umazani stari nogovici podobno, ter jo je trikrat za-drhnil in zavezal z usnjatim remenčkom in spravil v globok žep na levi strani v kamižoli. Potem je še druge žepe pretipal in ošlatal, ali je v mehurji še dovolj tobaka, ali je pipa na pravem mestu in ako ni izgubil kresilnega noža in kamena. Vse je po tej preiskavi našel v redu. Zaprl je torej vezna vrata, šel ogledat kravo in jej naložil za dva dni poklaje v jasli. Predno je pa šel na potovanje, mislil je četrt ure še na tnalu, naslonen na topolovo kobilo: „Ali nisem česa pozabil." Nič druzega mu ni prišlo na um, nego da palice še nima, »da bi kakovega psa udaril, ako bi ga hotel na cesti popasti." Preskrbi se torej z grčavo batino in potem jo nemudno mahne za
— 227 __
plotom in za viti proti veliki cesti, ki drži v stolno mesto.
Na potu se mu ni razven treh rečij prigodilo nič, kar bi se dalo povedati. Prvo je to, da je bil zalotil starega cunjarja, ki je tudi v mesto romal skupovat šivank, iglic in druge ednake drobnjave za svoje kup-čevanje in zameno. Vrban mu ni iz gole nevoščljivosti hotel povedati, čemu gre v Ljubljano, češ, da ga ne bi dedec prehitel. Cunjar pa je bil bolj odkritega srca in mu je marsikaj zaupal ter mnogo govoril o svojem kupčevanji po gorah in dolinah vse dežele, o babici svoji, najboljši ženi na tem svetu, o sinu svojem, ki je imel po nesreči tako dobro ustvarjene prsi, da so ga potrdili v vojake; celo dolgo dolgo pripoved je vedel Vrbanu praviti, kako je neki svinjski pastir, ki ni znal ni brati, ni pisati, bil naposled papež. Druga imena vredna črtica iz Vrbanovega pota bi bila morda le-ta, da je bil v pohlevni krčmi zapil štiri groše. Tretjič je pa, sosebno, ko je bil uže bliže mesta in ga je bil cunjar pustil, na vsakem tretjem počivalniku sedeval in mislil, koliko in kaj si bo kupil potlej po ženitvi, koliko bo bodoči hčeri privarčeval dote, in ednake stvari. In ko je tako na nekem cestnem mejniku počival v dve gube zgiizen, došel ga je majhen mož, ki je hodil ob palici. „Ale, prijatelj božji, hajdi, greva v druščini," ogovori ga novi potovalec in sname osmo-jeno žlindrasto pipo svojo iz ust. „Kam pa vi?" vpraša Vrban in vstane.  „V Ljubljano po žeblje.  Ali menjaš
— 228 —
za pipo, prijatelj?" odgovarja in vpraša mož Vrbami, ki korači vštric njega. »Koliko bo pridava? Ce bo kaj prida namečka, pa zbarantajva zanj i; moja dobro kadi," pravi Vrban. „Ale! mrho za mrho, pipo za pipo, menjajva," ponuja oni. »Ne bo dal, moja ima lepo kovanje in pokfanast krov; o svetem Martinu sem jo kupil od Ribničana za eden in dvajset grošev. Ne po-ceja nič; rezljana je iz brezove grče in jaz jo imam rajši in cenim bolj, nego cesar svojo deželo, ali nego pes klobaso mastnico," hvali Vrban robo svojo. „1, kaj meniš," reče starec, »da sem jaz svojo pobral na gnoji. Ce je tvojo ustvaril Ribničan, mojo je sezidal Repletov Kozmek z Grivja, saj si uže kaj slišal o njem, vem da. Ko bi se hotela pipica moja goniti, imela bi takšne mladiče, da se devet tvojih skrij, če jo prav bolj ceniš, nego cesar deželo. Pa če je volja tvoja, menjam vse edno tekma, brez pridava." —• »Kaj, za tisto sušn j ad, osmo-jeno, bom dajal jaz robe pipo, ki je uže nekateri mehurček tobaka prevlekla, in ga je," huduje se Vrban. »Volk te podfši, če je pipa moja sušnjad, pasja vera, tvoja je pa lubad, po sredi otla ob kraji pa nič," pravi možic tudi srdit, »Kaj praviš, preklicani dedec ti, moja pipa je lubad? Ti si si lubad, ti, zgaga bridka ti, ti komolec krivi ti!" kolne Vrban. Tako sta se prepirala in zmerjala rnenjuje in kupčuje za pipi tako dolgo, da sta proti mraku v Ljubljano prišla in ohranila vsak svoje blago.
— 229 —
Vrban Smuk je bil prvič v svojem življenji v mestu. Zato je stopil v sredo velicih ulic na trgu, odprl usta in oči in gledal. „To ti je strahovito velika vas" — pravil je časih pozneje pastirjem doma — »vas, takšna, da ima same gradove in pa še kakšne? Takšne, da so okna večja, nego vrata v mojo vežo. Grad se tišči grada, tako, da pošten človek ne ve, ali je vse edna hiša, ali kje se edna konča in kje druga začne. Pred prodaj alnicami pa visijo in iz stekla gledajo čudno pisana oblačila, da nikdar takega. Snega še po zimi ni bilo; vsega so gospoda prodali in v vodo zmetali. Ta šentana gospoda meni, da ga še do členka ne sme gaziti."
Te in take reči je Smuk opazoval in opazil. Ko se je nagledal nekoliko, jel je premišljevati, ali bi precej še ta večer šel vpisat se v krivo vero, ali bi počakal druzega dne, kajti noč se je bližala. Dozdevalo se je pameti njegovi, da so mu nekdaj pravili ranjka mati, ki so služili mlade dni v gradu pri gospodi za pastirico, da gospoda zvečer nehte, da bi jih kdo nadlegoval, zjutraj pa dolgo spe. »Ce jutri do ednajstih čakam, zapravim preveč grošev, ali če nocoj grem, morda bi mi ne hoteli dati tistih kron," rekel si je Vrban in je premišljuje sedel na neki kameniti prag. — »Nocoj torej ne grem." Zdajci zakašlja. »Kaj hudirja, hrkam in kašljam; ko bi se bil pregrel na potu ali pil kako žaltavo vino, dobim jetiko in konec je ženitve.   Tudi sem dostikrat slišal,   ako oče ni
— 230 —
zdrav, nima zdravih otrok. Ali sem jaz zdrav? Ko bi le zakašljal ne bil, in ko bi me časih v goltanci in v dušniku doli po grlu ne tiščalo, druzega nimam na sebi. Kaj ko bi šel k dohtarju? Ti ljudje so ume-talni in ubrisanih glav, vedo vse, kaj je človeku in kaj mu pomaga; menda tudi pratike ti delajo, kar je najumetnejše delo na tem svetu. Čakaj me, nič nimam opravka, k dohtarju grem, da bom zdrav, potlej jutri pa vpisat se in po krone."
Rekši se Smuk vzdigne s praga in korači stari babici naproti, ki je s cajnico pod pazduho ob palici švedrala po trgu.
„Matka starikava! Kod se gre, da se pride k dohtarju?" vpraša Vrban.
„H kakšnemu dohtarju?" zagodrnja baba, povzdigne krmežljave oči in sopiha.
„1, nu, k dohtarju! Jaz vam drugače ne vem reči!" pravi Vrban nejevoljen in neve loč, kako se ne bi mogla razumeti jasna njegova beseda.
„Ali se pravdate?" vpraša baba.
»Kaj se bom hudirja pravdal! Saj vas ne vprašam po jezičnem dohtarji, ampak po takšnem, ki zdravi!"
„Le pojdite do četrte veže, pa vprašajte za duri."
Kmalu najde Vrban vežo in misle: visoki gospodje stanujejo visoko, tolče s težkimi svojimi čevlji po stopnicah navzgor. »Kobalim, kobalim gori" —-pravil je pozneje — »po tistih gladkih skladih, kar pridem  do  lesene,   na  sivkasto  prebarvane mreže,
— 231 —
plotu podobne. In tisti vrag mi je zaprl pot. Jaz rinem od sebe tisto leseno zver, pa se ni dalo odriniti, ni odpreti. Kljuke ni bilo, ni takšnega svedreca, kakor sem ga bil zalotil na fajmoštrovili durih. Dolgo ogledujem, pritiskam nekovi gombec iz železa, toda nič, odprlo se ni. Mrak se je delal, kar me jeza popade in zgrabim tisti lepi plot ter ga z vso močjo pomi-kastim in potresem. Zaklepetalo je tako, da je za-donelo po mostovžih. Kar pride sivolas možiček, pogleda me ostro, pritisne nekovega kleka in brž se odpre. ,Lej, šenta, pravim sam v sebi, to je gotovo dohtar, ker je tako umne glave, da vraga tako z lahka odpre.'
»Zakaj ne pozvonite tam za nit?" pravi on. »I, zlomek" — pravim jaz — „kdo bo vedel, da je to na zvonec napeljano in da pri vas z zvoncem odpirate te plotove, pri nas imamo zvonce samo zato, da se krave ne izgube." — »Kaj bi radi?" vpraša on — vikal me je, menda ni vedel, da nisem še oženjen. „Bolan sem, dohtarja iščem," pravim jaz. „Le noter pojdite," veli oni, ki je bil res dohtar sam.   Pa sem šel noter."
To so prav Vrbanove besede.
»No, vi se mi vidite zdravi, menda niste vi bolnik?" ogovori dohtar Vrbana.
„1, pač" — reče Vrban in pogleda v tla. — »Bolan sem, vender ne vem dobro, kaj mi je. Prosim lepo, visoki gospod, ko bi mi kaj pomagali, ustregli bi prav zelo meni in še komu, ki ga še ni na sveta. Saj če boste hoteli storiti dobro, ne bo zastonj, nisem prišel
— 232 —
s čisto golo in boso mošno. Kake groše bi vam hotel vreči, ko bi mi pomogli."
»Kje pa je kaj nenavadnega? Ali je kaj sape?"
»Nenavadnega ni nič posebnega pri nas. Sape pa je bilo. sape. Doli za Višnjo Goro je bil davi takšen vriš in piš, da je ves sneg z drevja streslo in da sem se bal, kakov šibek kozolec bode razkrilo ali mu stebre tikoma tal odkrhnilo. Burja je bila, bolj nego sapa," hitel je Vrban praviti in sije mislil: „to so ti prijazen gospod, ki se kaj zmenijo."
»Prijatelj, ali vi me ne razumejete; jaz vas vprašam po vaši sapi, namreč kako dihate," de zdravnik.
»Po sapi moji? Kako diham?" — odgovori čude se Vrban. — »I, Bog nas varuj, gospod, jaz sem menil, da veste, kako ljudje dihajo. Kako bom jaz drugače dihal? Anti veste kako: sapo noter, sapo ven, po leti se ne vidi, po zimi pa časih diham megle iz sebe. Nekaj vlečem čez zobe, nekaj čez nos, vse polagoma. Da prav do uma povem, tako diham, kakor vi, ali kakor sosed moj, ali kdo drug."
»Torej dihate po navadi?" vpraša zopet zdravnik.
»Navadil sem se menda, kaj pa; ker sem otroče mater videl dihati, menda sem reva bil pa še jaz začel. Jaz si to reč uže tako mislim. Saj vse, kar počnemo, pride po navadi," modruje Vrban.
»Ali je kaj blata?" vpraša dalje zdravnik.
„Oj, blata pa obilo tudi. Danes popoludne. je bilo nekaj solnce odgrelo in tako blato in žlojdra se je
i
— 233 —
bila na cesti sprijela, tla sem komaj nogi vzdigal. Le pogledite, kako sem ntepel golenici od blata; uže sem se mej potom kesal, da sem boljše irhaste hlače oblekel," pripoveduje Smuk.
„Kaj čenčate!" — pravi zdravnik. — »Jaz vas ne vprašujem po cestnem blatu, ampak če kaj močno gre od vas."
„Oj, vse gre rajše od mene, nego k meni. Ženil bi se rad, pa babnica ne pride blizu, zato ker gre denar zmerom rajši od mene, kakor k meni. Ko bi me gospod tako znali ozdraviti, da bi se me denar prijemal, dam vam vso mošno. Saj sem uže od ranjke matere slišal, da nekateri znajo tako narediti, da se denar zmerom vrača v žep," pravi Smuk.
Zdravniku se nabere čelo, vender precej ga smeh posili in reče Vrbanu: »Pojdite, pojdite, od koder ste prišli, vi niste bolni, ampak neumni."
Vrbana je bila pri tej priči obvzela navadna njegova
jeza; uže je imel na jeziku tri robate kletve in štiri
čudovita imena, dohtarjevi osebi primerne pridevke in
primere, toda mu je po sreči prišlo na misel: »Ce mu
rečeš žal besedo, Vrbanček, pa te bo dal skrije zapreti
in še s palico bi ti jih nametali.   Premislek je boljši,
nego dan hoda, veli pregovor."   Zato stisne klobuk
pod pazduho in se zmuzne skozi duri venkaj. Doli po
stopnicah si je pa vrlo ohladil srd in togoto ter se je
tri pote za vrstjo priveril in pridušil, da višnjegorska
16
-- 234 —
konjederka več ve in več bolezni pozna, nego vsi zdravniki, dohtarji in rezarji, kar jih slepari na zemlji.
Ne zna se za gotovo, kje je Smuk tisto noč v Ljubljani prespal. Nekateri govore, da se je bil v neki krčmi, kjer ga niso mogli imeti čez noč, od sile žganja napil, tako da je bil potlej zadremal na južni strani pod neko lopo zunaj mesta. Drugi celo govore, da je pijan tako ukal in vpil po mestnih ulicah, kakor bi v domači vasi ponočeval, in da so ga zato do druzega jutra zaprli policaji. Naj bo uže, kakor je bilo, drugo jutro ob deveti uri nahajamo junaka svojega žalostnega na oglu špitalskih ulic. Žalostnega pa vidimo iz dveh razlogov. Prvič je imel uže dve nesreči v Ljubljani, edno pri dohtarji, ki mu je brez ljubezni do bližnjega očital, da nima prave pameti, drugič mu to ni bilo po volji, česar je učakal poslednjo noč. V tretje pak uže od njega dnij, kar imajo vrabci mlade, nesreča rada pride, mislil je Vrban in je imel celo važen uzrok dvojiti, ali ga bodo ali ne bodo hoteli vpisati v tisto krivo vero, kjer se dobivajo krone. Srečal je bil namreč davi najprej staro sključeno babo. Ce pa človek zjutraj vidi grdo grbasto babo poprej, nego mlado deklico ali poštenega moža, ima v vsem nesrečo tisti dan.
Vedel je sicer Vrban, kaj pri takih prilikah pomaga, namreč, da se mora človek vrniti domov, pred hlevom na gnojnem dvoru dvakrat na levo se obrniti in da je potem vse poravnano, kar skazi vid stare
— 235 —
babe; ali kje je v Ljubljani kak gnojni kup, da bi se bil revež dvakrat obrnil na levo ?
Sel je torej Vrban povešen in pobit po špitalskili ulicah in se je ogledaval, da bi dobil človeka, ki bi mu znal povedati, kje zapisujejo v krivo vero. Zagleda na desni strani veliko prodajalnico, pred katero je viselo mnogo pisanih svilenih rut in druge reči. Na pragu pa sta stala dva mlada nališpana in preprečena trgovca in sta topoumnega Vrbana tako gledala, kakor bi se mu hotela posmehovati.
„Hoj!" — zakliče vaščan — »kje je kdo, ki bi mi povedal za tistega gospoda, ki zapisuje v krivo vero ? No, kaj se bosta rigala in smijala, res, res!"
»Kaj se boste vi vpisali?" vpraša ga eden.
»I, dal bi se, dal!" pravi Smuk.
Zdaj pridejo še drugi mali in veliki fantinje iz pro-dajalniee na prag, ogledujejo Vrbana in si pomežikfVjejo mej seboj ter govore v jeziku Vrbanu nerazumljivem.
»No, le zmenite se uže in eden bodi takšen, da mi od daleč pokaže, ali se imam obračati na levo ali na desno, da pridem prav."
In res eden prestopi prag in reče: »Le pojdite za menoj, jaz bom vam pokazal, kje je gospod, pri katerem se boste prav dobro zapisali v novo vero."
„Oj, sam se uže ne bom, ne znam nič pisati; jaz
se bom samo podkrižal."
-»Tudi podkrižal in prekrižal vas bo," odgovori
oni z nekim hudomušnim smehom, ki ga pa Vrban ni
16*
— 236 —
zapazil; samo to se mu je zdelo, da iz prodajalnice sem sliši nekovo kihanje in roganje mladih porednežev in obrnivši se je videl, da gledajo za njim."
Ko sta prišla do frančiškanskega mosta, tikoma tam, kjer tiste umazane babe prodajo neko lužo za kavo, pokaže trgovec Vrbanu v klošter ter pravi: »Tam gori po stopnicah pojdite, kjer je oni križ. Gori na mostovži vprašajte, kje so pater Felicijan in pojdite k njim, oni vam bodo vse razložili in dali, kar bi radi."
»Uže prav" — pravi Vrban. — „Bog vam plati, ki ste mi razkazali, kam in kje. In ker ste bili tako dobri, jaz tudi ne bom tako grd, da ne bi dal za frakelj žganega, če ga greste z menoj pit."
»Zahvaljujem — ne utegnem," pravi smeje se mladi trgovec.
»I, no, pa sedite tukaj-le z menoj k tej ženski, ki ima velik lonec te jedi, bodeva vsak edno skledico kofeta popila, to vas ne bo dolgo mudilo. Glejte, oni starec ga ravno sreblje. Nikar se ne bojte, da bi kaj zapravili, vse bom plačal jaz."
Trgovec se je na glas zasmijal in se hitro vrnil nazaj. Vrban pa je gledal srdito za njim in je godrnjal: »Kdo li si ti, da ne maraš od mene piti ni jesti? I, ti trakovec gosposki ti, da bi midva pri Li-panu pila v naši vasi in da bi mi ne hotel iz mojega vina napiti, jaz bi ti pokazal in povedal, kaj si proti meni; lasč in ušesa bi ti populil, in bi ti jih —"
— 237 —
Rekši jo krene Vrban čez most in v klošter. Na stopnicah pak je postal in začel misliti: »Kako li hočem reči? — Da se vpišem zavoljo denarja, tega ne smem. E, bo uže kaj prišlo na jezik, ali se bom pa kaj zlagal, saj ne bo tako velik greh, Bog uže ve, da bom vse to storil iz potrebščine in nadloge, da se bom potlej ženil "
Vrhu stopnic sreča Vrban meniha, »čudnega moža" — kakor je časih potlej pripovedoval — »oblečenega v dolgo srajco, iz rujavega sukna zdelano in z belo vrvjo pre-pasano ter starega, kakor zemlja." Skoraj bi se ga bil Vrban ustrašil, vender prišlo mu je na misel: „otepel me ne bo," in dobil je toliko glasu, da je vprašal: »Kje so tisti gospod pater Flerjan, ki — —?" — »Patra Flerjana ni v našem kloštru, morda iščete očeta Felicijana?" odgovori Vrbanu menih. »Saj ta bo pravi, ne mara, ta," pravi Vrban in »čudni mož" ga vede do nekih vrat, kjer potrka ter ga pošlje noter.
Pater Felicijan je bil mož čestitljivega lica, po mestu znan gorečnjak v svojem stanu, dober, prijazen človek in eden izmej tistih mož, ki so neustrahljivo branili katoliško resnico ob priliki, ko so bili neki drugoverniki dali natisniti neko knjižico v slovenskem jeziku z namenom, sebe in verovanje svoje ohranjevati in naši deželni veri staviti nasproti. In ravno zato so bili menda hudomušni trgovci našega nevedno-neumnega Vrbana poslali k njemu. Kako se je torej mož moral čuditi, ko mu začne Smuk tako-le praviti:
— 238 —
„Jaz sera Vrban Smuk. Slišal sem doma od pota Tihleca, da v Ljubljani vpisujete v tisto vero vašo in da vsakemu daste nekaj denarja na roke. Jaz sem se doma z našim gospodom fajmoštrom — saj vem, da ga poznate, gospoda •— nekaj spri zato, ker mu nisem še za zvonove vsega plačal. Prosim vas prav ponižno, pater Flerjan — ali Felc — Felcjan, bodite tako dobri in zapišite še mene, jaz se bom podkrižal, kamor boste zastavili pero (zdaj stisne Vrban figo v žep, da bi nič ne veljalo, kar bo rekel), jaz bom veroval, kakor me boste poučili."
Lehko si je misliti, kako se je mož ustrašil in zavzel, ko je Vrban končal govor svoj. Za prvega je mislil, da se je prišel ta človek iž njega norčevat in namenjen je uže bil odpeti tisti beli pas ter ubozega nevedneža Vrbana prekrotovičiti čez glavo in čez hrbet. Kmalu se je pa nveril, da Smukov strijc res ne ve, kaj pravi, in jel ga je poučevati in mu pridigovati tako, da so se skesanemu Vrbanu udrle solze po širocem rujavem lici in da je razodel očetu Felicijanu, iz katerega namena in na čegave besede je prišel v Ljubljano po denar. Mož mu je prigovarjal, naj se ženi na to, kar ima, naj ne išče denarja po risih, kjer ga ni, in take reči.
„No, vi uže veste, vi uže veste, toda jaz nisem vedel" — de Vrban; — „saj vere svoje nisem mislil pustiti, le denar in Jerico bi bil rad imel; pa če ni volja božja, grem tudi prazen domov."
— 239 —
Po potu proti domu je Vrban še edenkrat premislil pntrove besede, popadla ga je še edenkrat jeza in zaklel je: »Buzarada! v uho me piši ženitev, bogastvo, babnice in Jera tudi! Bom pa sam živel, sam umrl in  sam v nebesa šel."
In res je tako storil.
Za eednika je pri sosedih doma stopil v službo in še dan denašnji pase vaške krave samec, brez žene, takšen, kakeršen je bil nekdaj.

"V.
G o 11 d a.
Povest po resnični dogodbi.
(..Slovenski Glasnik," 1866.)

1.
o je bil padel Napoleon po nesreči na Ruskem in po izgubljeni bitvi pri Lipsku z vrha sreče svoje, začeli so Avstrijanci zopet misliti na izgubljene slovenske dežele, katere je bil Napoleon na ime »Ilirija" spravil pod oblast svojo. Sosebno iz juga gori so se pomikala avstrijska krdela. Na več krajih so se sprijeli graničarji in Francozje, kateri poslednji so se hitro umikali iz dežele, ker niso čutili hrbta zaslonenega.
Ponkračev mali malin je stal v odljudni dolinici pri majhnem potoku. Bilo je okolo devetih zvečer, ko je malinar Ponkrac, kakih pet in trideset let star mož, odprl lino, pogledal na vse strani po mesečni noči in potem pomeknivši se nazaj, malinsko lino zopet zaprl in dejal ženi svoji: »Neža! zdaj pa menim, da bi uže smela zasuti žakelj ječmena. Žive duše ni čuti nikjer; menda so uže odšli francoski in hrvatski vojaki. Le mali merniški žakelj izvleci izpod kleti, jaz bom pa zatvornico odprl."
Rekši odpahne duri, ki so bile zavarovane z velikim, skoraj pol čevlja debelim zapahom, in gre
— 244 —
zatvorniee odpirat; Neža, žena njegova, ki je bila za kakih pet zim starejša od njega, vzdigne v kotu tri deske iz tal in pokazala se je luknja v zemljo. Tamkaj notri sta bila žito in druge vrednosti skrila pred sovražniki. Kmalu se je zaslišalo klopotanje velikanskega malinskega kolesa.
»Daj no, brž, daj!" vpije mož, ki je bil zopet nazaj prišel in skrbno zapehnil vrata.
»Ali je težko; čakaj, da denem na glavo. Vpiti pa ni treba tako, vzbudil boš fanta, ki je zaspal," oglaša se malinarica iz podzemske luknje, in precej potem pride z žakljem na glavi po lestvi gori. Mož pogleda na stransko klop, kjer je spal devetletni fantič, in vzame ženi žakelj z glave ter ga nese na tečaj zasipat.
Dolgočasno in ednomerno se je razlegalo šumenje na lopate padajoče vode in klopotanje malinskega sita, ki je izpod kamena treslo moko v predal. Slabo brleča svetilka je na pol osvetljevala prostorni, z vsakovrstnim orodjem in razno navlako napolnjeni malin.
»Neža!" dejal je malinar Ponkrae, ko je sedel na panj ženi svoji nasproti in napravil pipo tobaka. »Neža! Janezek spi razodet; zeblo ga bo in vzglavja nima nič. Vzemi moj kožuh tam s klina in odeni ga, pa pod glavo mu kaj zatlači."
Skrbljivo je mati postregla spečemu sinu, kakor je veleval mož, in zopet sedla v dve gube.
— 245 —
»Neža," začne zopet govoriti Ponkrac, „na de-našnji dan je ravno dvanajst let, kar sva se vzela. Kregala in prepirala se nisva, hvala Bogii, kaj ne, da ne!"
»Kako ti prihaja to na misel ravno nocoj!" zavzame se ženica.
„Glej, ravno to sem ti hotel povedati. Tako mi je nekaj čudno pri srci uže ves dan. Otodi sem Janezka pogledal, pa se mi je tako milo storilo, da so mi solze prišle v oči. Da bi le uže nocojšna noč minila ! Posebno zdaj zvečer, ko se je doli z rebri slišalo streljanje, bilo mi je prav tesno. Nikjer nisem imel mini.   Kaj praviš, kaj to pomeni?" dejal je malinar.
»Beži, beži!" — zavrne ga žena, „saj si bil časih pameten! Kaj bi imel takšne prazne marnje. Misli na kaj božjega, pomoli eden očenaš, pa te bo minilo."
»Saj zdaj me je uže minilo nekoliko. Le poprej sem vedno mislil, da bo še gotovo kaka nesreča prišla na najino hišo."
„Kar je volja božja, to se bo zgodilo. Fajmošter so dejali, da še las človeku z glave ne pade, če Bog tega neče. — Le izbij si vse neumnosti iz glave, pa Bogii se priporoči in malo zadremlji. Sinoči nisi spal, truden si. Bodem uže jaz čakala, kadar ječmen poteče, potlej te bom uže vzbudila, da boš zatvornico spustil in vodo priprl."
Ponkrac je bil dober mož, ubogal je ženo in legel. Kmalu je glasno smrčal. Žena pa je sklenila roki in jela moliti.
— 240 —
Ni dolgo tako čepela, ko nekdo glasno potrka na vrata. Malinarica seje tako ustrašila, da se ni mogla geniti z mesta, Se le ko drugič nekdo močneje sune ob vrata in se tudi več glasov sliši zunaj, plane rjo konci in potrese moža za roko: ,,Vstani!"
„Kaj jia je!" vpraša Ponkrac še na pol v spanji. — „Ali se je uže ves ječmen semlel?"
„Nekdo trka na vrata! Kaj liočeva početi? Odpreti ne sineva!" pravi malinarica.
Ponkrac skoči na noge.
Kavno v tem hipu je začel tisti zunaj strahovito nabijati na vrata.
„Kdoje?" vpTaša malinar, kar je najglasneje mogel.
Zunaj sta se dva glasa odzivala in dva človeka lopu-tala ob vrata še bolj, ali malinar ni razumel, kaj bi rada.
„Francozje so!" dejal je ženi svoji — »odpreti morava, drugače nam razbijejo vrata ali pa zid raz-kopljejo."
„Bog in sveta Mati božja pomagaj!" vzdihne malinarica.
Ponkrac pa odrine zapah in odpre duri.
Ker je bil malin čisto na samoti, bilo ni še nikdar nobenega vojaka blizu. Lehko si je torej misliti strah matere malinarice, ko je videla dva moža, grda, velika, s puško in sabljo stopiti v malin. Brž je stopila pred svojega sina, ki se je bil v tem hrupu vzbudil in boječe stisnil za materin hrbet, kakor bi bil tam najbolje zavarovan.
Prvi izmej obeh vojakov je bil krvav po obrazu. Bil je menda ta dan ranjen v boji. Strahovito grdo je gledal, kakor je malinarica časih pozneje pravila. Drugi je imel neko košarnico v roki, katero je postavil na tla.
Oba sta začela zdaj ogledovati okolo sebe. Prvi je vzel pest moke iz kadiinj; ko pa vidi, da ni pše-nična, vrgel jo je jezno po tleh. Moral je biti lačen; kajti hleb kruha, ki ga je zagledal, poprijel je z obema rokama, in razdelila sta si ga; vsak polovico v roko vzemši, začela sta mirno grizti skorjo za sredico.
Malinar in malinarica sta se uže tolažila, da ne bo nič hudega, da se bosta najedla in šla.
Malinarici sta se uže skoraj smilila, ko je videla, kako jima črni kruh gre v slast. Stopila je torej tjakaj v stransko malinsko kamrico, tam vzela s peči pol sklede kaše, ostanek nocojšnje večerje, in jo jima postavila na mizo.
Toda tisti grdogled je tako neznansko zarentačil, da je malinarica vztrepetala, prijel skledo, kašo in žlico, in vse vkupe treščil na tla.
Tovariš mu je nekaj povedal, oziral se je potem navzgor po gredah in vpil malinarici: »Gallina, gal-lina, gallina!""
»Menda bi golido rad imel," reče žena vsa v strahu možu. — »Pojdi, pojdi, pa mu prinesi golido, naj počne ž njo, kar hoče."
— 248 —
In Ponkrac gre tja v zadnji kot, poišče mej drugo posodo golido, narejeno iz hrastovih dog in spodaj nabito z železnim obročem.
To nese Francozu.
G a 11 i n a, kar je Francoz hotel imeti, pravi se v romanskih jezikih kokoš. Ko je torej vojak videl, da mu je malinar prinesel golido namestu kokoši, mislil je, da se hoče šaliti ž njim. Jezen je bil uže morda zavoljo bolečine, ki mu jo je delala rana, še bolj pa se je pri tej priči razjaril. Kakor bi trenil pograbi golido in udari malinarja z železnim robom tako po glavi, da se je mož kar zvrnil in ne genil več.
Vide moža mrtvega na tleh, začne malinarica strahovito vpiti in klicati na pomaganje.
Janezek pak kljubovalno s palico zamahne na Francoza, ki je očeta tako udaril, da so padli.
Morda tuji vojak ni mislil kmeta udariti na smrt; kajti nekaj časa je strme gledal, kaj je naredil, potem pa prijel tovariša in oba sta se naglo odpravila.
Drugi izmej njiju je celo pozabil svojo košarnico, v kateri je bilo nekaj zavitega.
Bilo je pa tudi hudobnežema poslednji čas, da sta se odtegnila.
Komaj dobrih pet minut pozneje je prikoračilo kakih pet kmetov s palicami in beti oboroženih mimo malina, ki so uže od daleč slišali vpitje in prišli gledat, kaj je.
4
— 249 —
Nič ni pomagalo, da so pobitega malinarja škropili z vodo.
Hudobnež ga je bil z železnim robom težke go-lide ravno preko desnega senca tako zelo udaril, da je bil na mestu mrtev.
Da bi bili šli kmetje za Francozoma, to se jim ni zdelo varno; kajti vedel je vsak, da se vse krdelo pomiče proti meji, daje torej bolje, če je človek čim dalje od njih.
Ko so pa popuščeno Francozovo košarnico preiskali, našli so notri v cunje zavitega, kakega pol leta starega — spečega otroka.
17
Il(MIM@fM@MIMIMIM(M(MIMFillMIMrMlMlF
[mmmmmmmmmmmmmmmmmmm
2.
sakovrstne nadloge in hude izkušnje človeka v
življenji peste in uee, da vse mine, da vse, kar
SaMSI ima rad, naposled izgubi. — Vender te izkušnje in bridke izgube, katere se v tistem hipu, ko pridejo na človeka, kakor bi padle iz neba in ga hotele potreti, zde trpečemu smrtniku neizbrisljive in nepozab-ljive, vse te izgube se s časom bolj ali menj izbrišejo in utope v spominu. Človek vse pozabi in le še kedaj, zdaj pa zdaj mu pridejo na um. Toda namestu tiste teže, tiste smrtne toge, ostane mu le še mila tožna misel nanje.
Tako se je tudi malinarica počasi utolažila in nekoliko pozabila nesrečne in strašne smrti svojega moža, da-si je imela v hiši človeka, kateri jo je moral večkrat spominati tiste strahovite ure v malinu, namreč malega otroka, katerega je bil eden francoskih vojakov pozabivši v košarnici popustil tisto noč v malinu.
Ker je bila dobra žena, smilila se jej je mala božja stvar in mislila je: najboljša molitev za dušni
— 251 —
mir in pokoj umršega ali bolj prav usmrčenega moža bode pač ta, če otroku, ki ga je sovražnik nosil s seboj, skažem največjo dobroto, da mu bom mati in ga tudi vzgojim dobrega kristijana. Tako je ostalo ubogo dete neznanih staršev v malinarčini Ponkračevkini hiši. Podpiralo jo je v tej krščanski nameri tudi to, ker je za gotovo mislila, da je tuji vojak otroka kje ukradel -— Bog vedi s kakšnim hudobnim namenom. Da-si se je tedaj oglasilo več kmetov v okolici, ki so izrekli, da otroka vzamejo za svojega, vender ni Ponkračevka nikomur hotela prepustiti tega dobrega dela.
P a vlek, kakor so imenovali otroka, vzrastel je torej v Ponkračevkini hiši. Malinarica ga je imela rada in ga ni nikjer ločila od pravega svojega sina Janezka, ki je bil dorastel do mladeniča.
Vender čudno je bilo, da malinarjev sin Janez ni bil tiste misli z materjo. Nikdar ni mogel pozabiti, da je tega prisiljenega brata prinesel eden tistih dveh mož, ki sta pobila očeta. Zato ga je od prve mladosti gledal pisano in postransko ter mu nagajal, kjer je le mogel; večkrat se je celo pokazalo, da ga sovraži. Dže fantalin je Janez jemal skrivaj otroku kruh, ki mu ga je dajala malinarica, in pozneje, ko je prisiljeni brat obul hlače in začel tekati okolo hiše, jel ga je dostikrat tepsti, če. le matere ni bilo blizu, očitaje mu, da je »očeta ubil".
Ponkračevka je sicer zapazila to in skrbelo jo je,
kaj bo, če ostane sin vedno tako hudobnega srca; zato
17*
— 252 —
ga je vselej ostro kaznovala in sicer tem bolj, ker je videla, da je Pavlek tih, priden in ubogljiv fant. Pa ker ni mogla povsod biti in otrok svojih ne vedno imeti pred očmi, kaznovanje njeno ni dosti pomagalo.
Ko je bil Pavlek toliko dorastel, da je malinar-jeve krave pasel v bližnjem soseskinem pašniku, pokazal se je drugi del tega čudesa, namreč, da so vsi mladi fantalinje, pastirji iz obližnjih vasij, »malemu Francozku" nagajali in mu delali veliko preglavico. Ker je bilo znano, kako je prišel v malin, zvedeli so fantinje od staršev svojih doma čudno pravljico o »golidi" ter so malinskega pastirja sploh imenovali »Golido". Ti mladi poredneži, starejši in močnejši od ubozega dečka, suvali so ga prav dostikrat po vzgledu »malinskega Janeza", rekši: »Le dajmo ga, sicer nas bo, kadar doraste, vse pobil z golido, kakor oče njegov, hudi Francoz."
Zavoljo teh surovostij se je pa fantič vedno ogibal vrstnikov svojih. Gonil je krave vselej tjakaj na pašo, kjer je vedel, da drugi ne pasejo, in tam je revež sam sedel, sam jokal. Ker ni imel ljudij, da bi se bil pogovarjal ž njimi, govoril je kravam svojim in je mislil, da ga umevajo. Ne imejoč nikogar, da bi se ga bil oklenil, imel je rad svojo kravo Lisko ter je njej tožil, kako je ta in oni hudoben in je je prosil, naj ga pobode, ako ga bo še tepel ali lasal.
Ker mu je bilo na paši dolgčas, sedeval je rad na ilovnatem jarku in je za igro gnetel ilovico in na-
— 253 —
rejal razne podobe iz mehke prsti: ljudi, ki ga niso tepli in zmerjali z Golido, krave, hiše, cerkve in druge reči. To mu je bilo edino veselje, in ker je dan na dan ponavljal tisto delo, izuril se je bil v tem zidanji in upodabljanji v ilovici tako, da se je bilo čuditi. Ali še tega veselja mu hudobni tovariši niso pustili; vse, kar je Golida sezidal z umetalno ročico, raztepli so mu iz gole nagajivosti.
Edina malinarica ga je imela rada in skrbela zanj, kakor rodna mati. Toda malinarica se je bila jako postarala. Skrbi in nadloge so jej bile pobelile glavo.
Pavlek še ni bil izpolnil dvanajst let, ko mu je umrla Ponkračevka, edina dobrotnica.
Nekega popoludne je Pavlek sedel blizu ceste pri ilovnatih podobah in hišah svojih in je milo in bridko jokal. Janez, ki je bil po materini smrti prevzel gospodarstvo v malinu, povedal mu je ravno danes, naj si drugje poišče službe in kruha. In ubogo dete ni vedelo, ni kam, ni kod se dobode kruh; v obližji niso nikjer potrebovali pastirja in nikjer ni vedel za človeka, ki bi vzel Golido pod streho. Pa to mu ni bilo še najhuje, tega še ni tolikanj mislil. Le to mu ni šlo v glavo, kako bo mogel spati v kaki drugi hiši, nego v tej, v kateri je živela in umrla »mati" in katera mu je bila, kakor očetovska hiša. Da se loči od Janeza, to mu ni moglo biti hudo, ker on ga ni imel rad; le to ga je peklo, da ne bo več pasel teh krav, ki so mu bile edine prijateljice.   Sel je tja k Liski,
ki je mirno mulila travo ob cesti, obesil se jej na vrat in je jokal in jokal in govoril: „Oj, ti Liska ti, kdo te bo pasel, kdo te vračal, ko mene ne bo! Oj, ti reva ti, morda boš s šibo tepena potlej, ko bom jaz odšel!" In kakor bi ga krava razumela, pustila je travo in ga gledala in migala z ušesoma, Pavleku so se pa še bolj solze udrle po lici.
V tem hipu zagleda nekoga stati tam pri ilovnatih podobah svojih. Bil je tisti gospod, katerega je v nedeljo videl pri farni cerkvi in o katerem so ljudje dejali, da popravlja podobe v oltarji. Pavlek, ki ni bil druzega človeka vajen videti pri ilovnatem svojem jarku, nego hudobneže, ki so delo njegovo razbrskali s palico, mislil je tudi zdaj, da hoče ta gospod raz-kopati vse njegove podobe; sosebno ga je v tej veri utrjalo, ker je videl, da ima tujec palico v roki. To mu je bilo pa vender preveč; danes je poslednjič pasel, poslednjič gledal kravo svojo iz ilovice zgneteno, tako podobno Liski, in danes poslednjič bi pustil, da mu vse to kdo razruši? Da-si sta mu še dve debeli solzi viseli na okroglem lici, popade ga vender srd, in stis-nivši palico svojo teče tja ter jezno govori: „Vi! če mi razkopljete to, udarim vas!"
Tuji gospod pazljivo ogleduje podobe, nasmehne se dečku in reče: »Nič se ne boj, ne bom ti ničesa pokvaril.   Ali si ti sam to naredil?"
„Jaz sam," odgovori deček in povesi palico svojo.
»Kdo te je naučil?" vpraša dalje tujec.
— 255 —
»Sam sem se naučil," odgovori Pavlek.
Podobar ostro pogleda dečka in videvši objokane oči in solzno lice, vpraša ga: »Zakaj si se pa jokal?"
To vprašanje je storilo, da se je fante zopet domislil nesreče svoje. Brž začne z nova plakati, briše si z rokavom solze in na drugo in tretje vprašanje še le odgovori:
»Janez je rekel, da ne bom več pasel njegovih krav, da bom moral iti strani." »Kdo je ta Janez?"
»I, Janez!" zatrdi Pavlek, ki je menil, da se to ne da drugače povedati in daje izgovorjeno ime povsod znano. »Kam pa pojdeš potlej?" »Ne vem!"
»Ali bi hotel iti z menoj ? Pri meni ti bo dobro, ne bo ti treba pasti krav, jaz te bom učil še lepše podobe delati, nego so te. Tudi te ne bom strani gonil, kakor ta Janez. Samo priden boš moral biti in vsega boš imel. Novo obleko ti bom dal in marsikaj lepega. Ali bi šel z menoj ?"
Pavlek debelo gleda, solze se mu ustavijo in tri pote z glavo primuza, da bi šel.
»No! precej jutri odrineva. Zato se moram pa še s tvojim Janezom pomeniti. Ženi živino svojo domov, jaz grem s teboj."
Ali to ni bilo lehko, kakor si je mislil tuji gospod. Pavlek je imel neznano dosti pomislekov in bojazni, zdaj precej gnati domov, ko je še solnce za
— 256 —
dva moža. nad gorami. Trdil je, da ga bo Janez gotovo pretepel, če prej prižene domov, predno zazvoni Avemarijo. Se le po dolzem prigovarjanji in ko mu je gospod obljubil, da ga bo on varoval Janeza, če ga bode hotel tepsti, zbral je deček čedo svojo in jo podil proti domu. Večkrat pa mu je mej potom prišlo na misel, da ga bo Janez vender-le tepel, ker prezgodaj živina pride domov. Vselej pa mu je gospod zagotovil, da se nima ničesa bati, da bo on govoril zanj in ga tudi branil.
Malinski Janez je mislil, vide tujega gospoda gredo-čega z Golido, da mu bo menda živino zarubil. S strahom je posnel klobuk z glave, gledal plašno, kakor zajec in stal na mestu, kakor privezan. Ko je pa slišal, da tujec ni birič iz kancelije, čeravno nosi suknjo, ampak da je mestni podobar, ki popravlja oltar in ki bi vzel Golido s seboj: vrnila se mu je brž hudobna natora. Bil je menda fantu nevoščljiv takšne sreče; kajti komaj mu je tujec povedal, da je o fantu slišal, kako ga misli strani dati od hiše in da ga on meni vzeti s seboj: brž se Janez premisli in reče Golidi:
„No, ti hudobnež! pri hiši moji si jedel kruh, dokler nisi bil za drugo nego za lego; zdaj, ko bi lehko prijel za kako delo in povrnil dobrote, zdaj bi pa rad šel."
»Saj si mi rekel, da moram iti," odgovori jokaje se Golida.
»Kaj imaš ti okolo raznašati, kaj sem jaz rekel, kaj? Seme ti, semensko!" Rekši pograbi mladi malinar
fanta za ušesi, hitro kakor blisk. Gospod je imel dosti opraviti, da je ubranil dečka. Spoznal je pa tudi brž, da ta neusmiljeni mladi gospodar tepe fanta brez uzroka iz samega sovraštva. Sklenil ga je na vsak način rešiti takšnega gospodarja, kateri bi mu počasi z ed-nakim surovim ravnanjem ne zatrl samo lepih dušnih darov, ampak ga tudi telesno pohabil. Zastonj je bilo vse prigovarjanje podobarjevo, ki je dejal, da, ako mu hoče dobro, mora pustiti mladi malinar dečka njemu. Janez je le odgovarjal, da fantinu tudi pri njem ni sile, »da ima jesti in piti dovolj."
Podobar je naposled šel. Komaj je izginil Janezu izpred očij, ko je zopet začela dečku padati Janezova roka okolo ušes, kakor toča, ,,da bo vedel drugikrat take škrijce voditi k hiši."
Ali dve uri pozneje se je tuji gospod zopet vrnil, in zdaj ne sam, ampak s fajmoštrom.
Janez se je duhovnega gospoda bal bolj, nego li vseh ljudij. Ko je torej tudi iz njegovih ust slišal prigovore, naj dečka pusti iti z le-tem gospodom, da bo kedaj kaj iz njega, ni se upal več ustavljati.
Pavlek Golida je zbral še tisti večer svoje tri cape vkupe, vzel jokaje slovo od malinarjeve hiše. od vsakega kota posebe, pogledal še edenkrat v hlevu krave, Liski nekaj govoril in potem odšel z gospodom.
Ko je šel skozi bližnjo vas, tekli so fantinje vkupe kriče: »Golida gre strani, Golida gre z nekim gospodom!"
opet je bilo minilo kakih petnajst, let.
V samotnem Ponkračevem malinu, kakor v bližnji vasi, bili so menda pozabili uže vsi ljudje ubozega Golide. Nihče ni vedel, kje je in kaj je iz njega.
Ali v malinu se je bilo v teh petnajstih letih marsikaj izpremenilo. Janez se je bil kmalu po Pav-lekovem odhodu oženil in lepo doto mu je žena prinesla v hišo. Toda božjega blagoslova ni bilo v tej hiši. Kakor bi ga bil Bog hotel kaznovati, da je poprej z. ubozim sirotinskim dečkom dostikrat neusmiljeno ravnal, obiskovala ga je nesreča za nesrečo. Bil je slab gospodar ; kar je njegova ranjka mati prigospodinjila, to-je od leta do leta za gospodaril. Živina mu je crkala; kar je usejal, ni obrodilo; povsod le nesreča. Tudi malin mu ni tako nesel, kakor materi in očetu v prejšnjih časih. Ker je bil namreč lakomen, jemal je celo od žita, kar so mu ga prinesli mlet, večjo merico, nego drugi malinarji. To pa so kmetje v okolici kmalu spazili in niso več hoteli k njemu nositi v malin. Nosili so rajši daleč drugam.
— 259 —
Ponkračev Janez je imel troje otrok. Te in ženo je moral živiti. Ker je pa začel večkrat še živež pohajati, začel je jemati na posodo, delati dolgove.
Nobeden kvas pa ne vzhaja rajši od dol g ti, pravijo stari možje. Tako je bilo tudi pri malinarji. Prej nego je sam uvidel, sedel je tako v dolgovih zakopan, da mu uže ni bilo mogoče izbresti iz njih. Kaj, ko bi bil sam! Ali imel je ženo, imel je troje otrok!
Izkušal je revež, kaj je skrb, kaj nadloga; ali pomagati si ni vedel.
Nekatero noč ni zatisnil očesa.
Vender vse ni nič pomagalo.
Tisti, ki so mu upali posojila, jeli so ga terjati od vseh stranij. On jim ni imel česa vrniti; saj še otrokom ni imel dati kruha. Razglasilo se je, da bodo upniki prodali Ponkračev malin z zemljiščem, orodjem in pohištvom vred. Bil je dan povedan, kedaj bo dražba, kedaj naj pridejo tisti, ki žele kaj kupiti.
Prišel je tisti dan.
Pred Ponkračevim malinom je stala mizica, za mizico je sedel uradnik od gosposke in birič, okolo in okolo pa so stali možje kupčevalci in gledalci.
Mladi malinar Janez pak je ležal doli pri potoku na travi in se premetal po tleh, kakor blazen, in jokal ter klical Boga in vse svetnike na pomoč. Slišal je, kako se oddaje njegovo blago, orodje za orodjem, posoda za posodo, in ni imel nobenega denarja, da bi to ali ono reč otel sebi. Berač je bil zdaj, slabši celo od berača,
— 260 —
kajti ni bil sam, ampak imel je otroke, in to noč uže ne strehe svoje!
„Golida z železom okovana, dva g ros a, kdo da več!" zaslišal je Janez klicati biriča.
Naglo je skočil na noge. Kaj je bilo, ki ga je pri besedi »golida" tako genilo? Ali se je domislil pri tej besedi, kako neusmiljeno je nekdaj ravnal z nekim človekom; ali mu je prišlo na um, da je bil njegov oče prav s to posodo ubit, da mu je torej svet spomin, ki ne sme priti v tuje roke?
»Stojte!" kričal je malinar. — »Jaz bom sam kje dobil dva groša, če ja imam vbogajme izprositi, pustite mi golido!"
»Štiri groše!" čuje se neki glas, in ko se ljudje ozro po njem, zagledajo mladega gospoda, ki je bil ravno prišel. Bil je kakih pet in dvajset let star in lepo opravljen. Vsi se čudijo, da takšen gospodič draži golido.
»Za božjo voljo, saj ste ljudje, pustite mi samo to golido!" prosi malinar. »Pet groše v bom dal."
»Goldinar, dva goldinarja!" oglasi se mladenič.
»Golida dva goldinarja!" klical je birič.
Vse je strmelo, vse gledalo mladega gospoda. Menili so, da se mu blede v glavi. Malinar pak je stal osupnen, potrt, menil je, da se mu sanja ali da se je ves svet zarotil zoper njega. Niti pogledal ni po njem, ki je plačeval golido.
-
— 261 —
»Koliko je dolžan ta mož, ki mu prodajate blago?" vpraša mladi tujec uradnika pri mizici, odštevši denar za golido.
»Več nego li je vredna domačija njegova in vsa drobnjav. Dve tisoč in še nekaj goldinarjev," odgovori mu oni.
Mladenič poseže v žep in izvleče veliko mošno, odpaše mačka svojega od pasa in vse vkupe vrže v golido.
»Ni treba več na drobno prodajati, jaz sem plačnik za vse," reče mladi gospod uradniku.
Potem se obrne k malinarju, ki je, kakor omrl, gledal v tla in za vse nič več maral.
»Janez!" ogovori malinarja.
Malinar pogleda k višku. Srpo upira pogled v tujca. Kakor mrena mu je nekaj padlo izpred očij, tega človeka je spoznal, to je bil Pavlek, to je bil tisti, ki ga je v mladosti sovražil, tepel, ki ga je imenoval Golido.
»Janez! Na golido in v golidi toliko, da si rešiš domačijo in imetje svoje. Hiša, v kateri je živela tvoja mati, in v kateri sem jaz užil mnogo dobrega, ne sme priti v tuje roke. Naj golida, ki je nekdaj v to hišo prinesla nesrečo, če tudi nisem bil kriv jaz, prinese zdaj po meni srečo. Bodi mi srečen, Boga ne pozabi, a golida ti bodi spomin na očeta, na mater in name — na Golido, kakor si me časih klical. Bog te obvaruj!"
— 2G2 —
Rekši Pavlek naglo odide; malinar je gledal za njim, gledal zdaj keblieo v roki in denar v njej, zdaj ljudi okrog. Ne — to niso bile sanje, to je bila resnica, saj so upniki prihajali od vseh stranij, malinarju voščili srečo in bili vse drugi ljudje.
Mladi Ponkrac je poplatil dolgove. Ni bilo treba ni njemu, ni otrokom njegovim iskati strehe na tujem. Božji blagoslov se je povrnil v hišo malinarjevo ; kmalu je bila imovitejša, nego poprej. Ali tudi Janez se je pre-rodil v čisto drugačnega moža in ni mu bilo večjega veselja, nego kadar je prišel Pavlek, sloveč podobar iz Trsta, in je vprašal, kje je golida. To posodo hranijo v Ponkračevi hiši šeidenašnji dan, in kdor jo vidi prvič, pripovedujejo mu vse te čudne reči o njej.
Kozlovska sodba v Višnji Gori.
Lepa povest iz stare zgodovine.
(..Slovenski Glasnik," 1S67.)

ekaj let je temu, kar sem — meni se zdi v »Novicah" — pravil o višenjskem lonci in usodi njegovi. In zameril sem se bil nekemu možu, da je še dan danes grozovito hud name, da-si mi niti na misel ni prišlo, da bi ga bil razžalil. Hvalil naj bi me možek, hvalil, da slavim rojstveno njegovo mesto. Vender, saj vem, da pride še tisti dan, ko se mu bodo odprle oči, zlasti potem, ko bom še druge starine imenitnega mesta njegovega razkril svetu, kar sem namenjen ravno zdaj. Mnogo sicer vem o Višnji Gori, vem na priliko povedati o nekem slovečem polži in drugo, ali tega ne bom raznašal. Tudi o tisti glasoviti češnji, ki boje v Višnji Gori raste in rodi uže dokaj let, pa ne vedo Višnjanje, ali so češnje črnice ali belice, ker jih otroci vselej zelene pozobljejo — tudi o tej ne bom govoril; temveč za zdaj naj samo pohvalim višnjansko sodniško bistroumnost, naj namreč povem, kako je tekla v starem času sloveča pravda zavoljo kozla Lukeža Drenulje in nepopasenega vrta Andraša Slamorezca.
18
— 266 —
Lukež Drenulja, višnjanski meščan, ni sicer pil svojega mleka — ker v tistem starodavnem času, ko je živel on, bilo je še menj kravjih repov v Višnji Gori, nego li denašnji dan — Lukež Drenulja ni glasoval za nemške kandidate, ker tačas ni bilo treba za nobenega; vender je imel ta Lukež Drenulja svojo hišo sredi mesta. Res ni bila velika, pa bila je gostoljubna, kajti vezna vrata so noč in dan stala na stežaj odprta in če je kakov pesek tekel mimo in mu je kaj prišlo na um, stopil je v to vežo, zavzdignil nogo in kaj popustil. Tudi ljudje so sosebno ob semanjih dnevih počutke svoje hodili opravljat v Drenuljevo vežo. In naš Lukež, postaren, suh in kljukonos mož, ki je od pomnenja uže služil za ponočnega čuvaja, ni se kdo ve kaj in kako zmenil za te in take nemestne navade tujih psov in tujih, največ kmetskili ljudij. Nekateri trdijo, da je bil tako bogaboječ in potrpljiv; drugi pa hočejo bolje vedeti in pravijo, da je imel čuvaj Drenulja na sebi nekaj tistega, Bog vedi, morda čisla vrednega ponosa, kateri se vsem višnjanskim meščanom boje od roda do roda deduje in zapušča, da se ne menijo mnogo, kaj in kako delajo „kmetski cepci" okrog njih.
Več nego li gospodar Drenulja se je pa brigal za takove goste kozel njegov Lisec, ki je bil zavoljo tega, ker ni imel boljšega hleva, privezan v veži. Kadar koli se je kak pes oglasil v vežo, trgal je Lisec nemiljeno svoj motvoz in nastavljal roge in pripravljal se na trk.   Iz tega je dostikrat prišlo, da se je več psov
— 267 —
zbralo okrog njega in brez pretrganja lajalo, da so vsi višnjanski otroci vreli vkupe in kamenjali ubozega Lisca in cokali z blatom za Boga svetega.
Kdo pameten se bo torej čudil, če se je nesrečni kozel Lisec nekega popoludne ko je Dremilja ravno kradoma v hosti zanj smukal zelenje, iztrgal in me-kefaje na ves dir po višnjanskem mestu bežal pred psi in otroki.
Ko se stori hlad, naveličajo se Liščevi sovragi ubozega bradača drvajsati, in Lisec se oddahne ravno tam za kamenjem, kjer se je nekdaj porodil tisti gla-soviti polž, katerega so Višnjanje po božje častili, če se prav sliši in bere. Tam torej kozel Lisec sede, roge pomoli k višku in z brado maje prežveka poklajo ter premišlja, kam bi šel. Pozabi vse reve in nadloge, in obide ga neko sladko čustvo prostosti, ko pod seboj zagleda zeleni vrt mestnega svetovalca Andraša Sla-morezca.
Po neutrudnem preiskovanji se mi je dalo zvedeti, kdo in kakov je bil ta Andraž Slamorezec. Da je bil mestni svetovalec, to sem vedel poprej. Stari, po meni najdeni akti pa še pristavljajo, da je bil člo-veče na kratkih nogah, širok čez trebuh, da je rad jedel slanino in čebulo in — kar je morda še ime-nitneje — da je bil strupen sovražnik nočnega čuvaja, Liščevega gospodarja Lnkeža Drenulje. Da ga je
pa takisto na smrt sovražil, godilo se je boje tako:
18*
— 268 —
Andraš Slamorezec je imel, da-si uže petdeset let star, najlepšo mlado ženo, kar se jih je prej ali posle porodilo v višnjanskem mestu. Res je sicer, da mlajši rod starodavnih Višnjanov sliije zavoljo nravnega in krepostnega življenja, ali izimki se dobodo povsod. Kleopatra in Didona v Afriki, grška Helena in druge zgodovinske lepotice nam pričajo, koliko utegne lepa ženska napraviti kolobocije in nadloge sebi in drugim ljudem, da utegne prevariti še pobožnega moža itd. Tako so tudi v "Višnji Gori ob tistem času nekateri šemežni mladi babjaki škileli za Slamorezelo. Lukež Drenulja je bil tako nesrečen, da je nekdaj po noči, ko je klical deseto uro, naletel nekoga omenjene vrste, kako se je ob Slamorezčevem zidu vzpenjal do okna. To je razsrdilo in razkačilo moralnost njegovo in pravil je o tej neslišani grdobiji drugo jutro po vsem mestu. Andraš Slamorezec ni veroval vsega tega in trdil je, da je Drnulja obiralec, širokoustnež, potepuh in slepar. Pri prvi seji mestnih očetov je nasvetoval, naj se mu vzame ponočno stražarstvo. Vender tudi Drenulja je imel prijatelje in Slamorezčev nasvet je padel z vsemi zoper tri glasove. Od tiste dobe je bil Drenulja Andrašu trn v peti in gledal in pazil je dan na dan, kako bi ga pogubil.
Toda vrnimo se h kozlu Liscu.
Ta je, kakor smo povedali, poželjivo s kamenja ogledoval zeleni vrt mestnega svetovalca. Kaj, ko bi kozel prišel do glavnatega zelja, vabljive solate, lepe
— 269 —
detelje in drage zelenjave, mislil si je naš Lisec. In ni dolgo preudarjal, temveč s kozjo brado svojo je po-kimal, vzdignil se in peketal proti vrtu Andraša Slamo-rezca.
Ali vrt je bil ograjen okrog in okrog z lesenim plotom pet pedij in tri palce visokim. Pomerjal je kozel Lisec na vse načine, kako bi prišel noter, ali ni se dalo.
Vzpne se s sprednjima nogama vrb plota in gleda s pregrešnim veseljem ter veliko poželjivostjo na vrt, ob ednem premišljuje, kako bi se dal plot podreti, preskočiti, ali kar si bodi.
A kaj se zgodi?
Prav v tem grehotnem stanu ga zagleda gospod Andraš Slamorezec. On je ravno nekoliko kislega mleka posrebal za popoludnevno kosilo in nekaj premišljal — Bog vedi kaj — ko zapazi Dremiljevega kozla ob plotu in uvidi hudobno njegovo namembo. Razkačen popade — ne vem, če burklje ali štorkljo — in dirja na piano s trdnim namenom, da bi hudobnega Dremiljevega kozla potolkel do gotove smrti. Lisec, nedolžni kozel, nič hudega vajen od starejših ljudij, prijazno mekeče in meni: ta mi bode odprl plot in jaz idem na vrt. Slamorezec, ko dojde bliže, zamahne in ob tisti uri bi bil ubozega Lisca potolkel na žive in na mrtve, da ni zdajci sam samcat Lukež Dremilja, ki je Lisca s strahom in skrbjo iskal, priskočil, Slamorezca za roko zgrabil in tako govoril:  »Stojte, mirujte, prizanesite,
— 270 —
zlega ne delajte, oj, Slamorezec! Kozel moj nedolžni nič hudega ne misli, nikarte ga ne pobijajte!"
Pač bi bil očanec Slamorezec v tisti minuti po-tepel Dremiljo, da ni bil ta močnejši. Tako pak se mu je bridko zagrozil in dejal: „Molči, Drenulja, in kozel tvoj hudobni, jaz te bodem tožil na veliko pravdo pri mestnem sodišči."
»Ni vam krivice, kar hočete storite," pravi Dre-niilja, prime kozla Lisca za brado in ga trikrat pripali z grjačo.
»Hudobna volja je v svetem pismu prepovedana, kakor hudobno dejanje, pomeni to ti in kozel tvoj," reče Slamorezec.
Tako se je iztekla reč. In šest dnij in šest nočij potem so sedeli zbrani mestni očetje, župan iz Višnje, Gore, svetovalci, vsi starejšine in vsi veljaki. Imeli so sodbo pred seboj, veliko pravdo kozlovsko.
Tožnik je bil Andraš Slamorezec, toženec je bil navzočen : prvič, Lukežev kozel Lisec s svojo brado; drugič, gospodar njegov in advokat, Lukež Drenulja sam. In mnogo premnogo množice Višnjanov je bilo zbrane, modrih možakov in pametnih ženic, ki so prišli poslušat, kako bo tekla imenitna kozlovska pravda.
In vstal je v tem sodnjem zboru višnjanskih mo-drijarhov, starejšin in sodnikov Pavle Zaropotaj, prvi sodnik in župan tega starega mesta. In svetlo je sodnik Zaropotaj pogledal po zbrani množici, trikrat za-cmakal z ustmi in povzdignil glas menda tako-le:
— 271 —
»Čemu smo se zbrali danes? To vprašam vas, stari Višnjanje, zaslomba in podpora slavnemu našemu mrstu, in tudi vas, ki odpirate usta in nastavljate ušesa po vsej spoštljivosti, da bi zaslišali, kaj je pravica, s katero nas je Bog poslal mej ljudi. Morebiti se nismo zbrali zavoljo Dremiljevega kozla Lisca in zaradi Siamorezče-vega vrta ? Ta hudobna kozlovska zver je namreč, zapeljana po meseni poželjivosti svoji, po pregrešni lakoti in požrešnosti, dalje po lenobi in nemarljivosti gospodarja svojega Lukeža Dreniilje, bila namenjena, da bi vse zelje, vso peso, korenje, česen in čebulo na Andraša Slamorezca vrtu posmukala, pojedla, potrla in požrla. Kaj ne, Višnjanje, da smo mi od nekdaj bogaboječi in pravični?"
„Smo, smo," odgovarja višnjansko ljudstvo.
„Ce smo bogaboječi, poslušajmo, kar veleva Bog. Deveta in deseta zapoved veleva, da ne sinemo ničesa poželeti, kar ni naše, ampak našega bližnjega. On prepoveduje vse hudobne misli. Ce jaz mislim komu snesti zelje ali buče, velja pri Bogu toliko, kakor bi jih bil res snel. Drenuljev kozel je pa poželel bližnjega svojega blago, on je pregrešno gledal čez plot, torej ga obsodimo na smrt!"
In vse ljudstvo zagrmi: »Obesimo ga!"
„Lukež Dremilja pak" — govori višji sodnik dalje — „ni nič kriv tega. Njega ni bilo doma in kar je še več, on je dober ponočni čuvaj. Dajmo mu samo pet gorkih palic po podplatih, pa nič več."
— 272 —
„Pet palic!" kriče Višnjanje.
Ko se poleže vihar, višji sodnik Zaropotaj pa sede, kar vstane sivobradi starejšina Zužnjal in govori tako:
„Ko sem še jaz v sami srajci in brez hlač tekal okolo, tačas je bilo drugače v Višnji Gori. Kaj sem hotel reči? — tačas še nismo imeli studenca z deskami kritega in solnce je gorkeje sijalo, nego li zdaj. Tačas smo imeli hitrejše noge, boljše oči in vse živote boljše, nego li zdaj. Pa kaj sem hotel reči — res, Lukež Dremilja ni nič boljši od kozla svojega. Le ubijmo ga in umorimo, bode vsaj drugo pot vedel kozla dobro privezati doma, da ne bo mogel poskušati, kako bi se delala kvara."
Andraš Slamorezec je poskočil od veselja in za-vriskal, ko je zaslišal te modre besede sivega starejšine Žužnjala. Ali gospodar Gobežel, drugi starejšina, sovražnik Žužnjalov trikrat zmaje z glavo, v četrtič pa srdito vstane in reče: „Kak6ve so te besede, katere sem zaslišal ? To niso prave besede. Bodimo, Višnjanje moji, pošteni z ljudmi, da bo Bog z nami pošten; milost skazimo in pravico, da nam Bog milost skaže in pravico *, ne srdoritimo se, da se ne bo On srdoritil. Saj veste, da imamo polža svojega v veliki cesti, kar je lepo in prav. Od njega, od polža svojega se učimo kreposti. On je pohleven, toliko hišo ima, da jo nosi s seboj, roge ima, pa ne bode, noge ima, pa ne kolovrati naglo, ampak lepo in počasi leze, kar je prav; s kratka: nikomur ne stori nič zalega. Bodimo
— 273 -
še mi takšni. Glejte, Višnjanje moji, ko bi kdo izmej nas — česar nas sveti Bog obvaruj! — hotel našega polža dražiti, drezati in bezati, kaj bi pač storil ? V hišo svojo bi se tiho pomeknil in sam v sebi miro-ljubivo dejal: Bog jim odpusti grehe; saj ne vedo, kaj delajo. Posnemajmo starega polža svojega, da se bo nam dobro godilo in nam bode dobro na tem svetu. Odpustimo Lukežu Dreniilji ne le smrt, temveč tudi tistih pet palic po podplatih. Kozlu Liscu tudi odpustimo, on je neumen, ne ve. kaj je pravo in kaj grešno. In če to storimo, Višnjanje, bode današnje in vse bodoče dni Bog vesel, da je ustvaril Višnjo Goro."
Vse Višnjanke skoraj s svojimi otroki vred se spuste v jok, ko zaslišijo ta govor o polževih krepostih. Kakor bi mignil, bilo je veliko število veljavnih mož za Gobežlja in pomiloščenje Drenuljevega Lisca. S strahom je tožnik Slamorezec videl to izpremembo mislij mestnih sodnikov in tekal okrog, da bi jih pridobil zopet vsaj polovico na svojo stran nazaj. In res vstane v drugič starejšina Žužnjal ter v dolzem govoru glasuje za kozlovo in Dremiljevo smrt boje tako izvrstno, da so se zdajci Višnjanje razpolovili na dve stranki, edna za milost, druga manjša za smrt kozlovsko.
Govorili so še sodniki in meščanje: Jurijček Griža,
Boste Krevs, Peter Štrama, Marko Crmaž, Miha Kiso-
var, Jožman Kravopasec in še več zaznamenovanih slo-
večih možakov, edni z Gobežljem, drugi z Zužnjalom.
19
— 274 —
Ne morejo se združiti, zmešnjava je velika, srde se in nekateri stiskajo pesti.
Višji sodnik in župan Zaropotaj, ki je bil prestopil h Gobežlovi večini, boje se, da bi bodoče leto zopet ne bil izvoljen, imel je mnogo preglavice in križev, da je, prvosednik, ohranil primeren red. In ker je videl, da se pričkajo in pulijo zlasti zavoljo tega, ali ima kozel Lisec um in pamet, ali ne, zmisli se v modri glavi svoji in reče:
„Možje, stojte, poslušajte! Kaj bi bilo, ko bi mi po kozla Lisca poslali ter bi ga preiskali in pretipali in uvideli, ali ima pameti, ali je nima?"
S tem predlogom sta bili zadovoljni obe stranki in Lukež Drenulja je z meščani: Kašopiharjem, Lasaeem in Crmažem dirjal domov, da bi kozla privedel pred visoko in čestito sodišče.
V tem so se višnjanski možje malo oddehnili in obrisali pot z vročega čela, vender so željno pričakovali, ali se bo skazal kozel pametnega, ali ne.
Drenulja s solznim očesom doma Lisca omo-tvozi in ga vleče za seboj ter opominja Crmaža, naj ga poganja, toda le — prav z lepo. Liscu pak žalosten reče: „0j, ko bi se dalo, da bi midva jaz in ti mogla zda j-le menjati koži in glavi tako, da bi bil jaz kozel, ti pa gospodar moj Drenulja! Kajti če se ne boš dobro nosil, obesili te bodo in še meni ne bo dobro. Oj, da bi vender ti danes toliko pameten bil, da bi se delal vsaj tako neumnega, kakor si bil neumen, ko si šel
— 275 —
čez plot Slamorezčevo zelje gledat in si sebi in meni storil hudo." Pravijo, da kozel na to ni ničesa odgovoril žalosti polnemu svojemu gospodarju Lukežu Drenulji.
Prišedši mej sodnji zbor, zmeni se kozel malo za vse sodnike in starejšine, temveč meni nič tebi nič leže in se z zadnjo nogo prav dobro popraska za vratom.
»Kozel je neumen, ne ve, kaj bi storil, ničesa se ne boji," ukrepa iz tega Gobežel.
»Ni neumen," vpijejo nasprotniki, in glejte čudesa: kozel Lisec sam odmaje z brado.
»Ali ste videli," kriče nasprotniki.
„Muho je odganjal," vpije Drenulja in srdit, da se Lisec nosi tako slabo, zamahne z batino nanj. Kozel se {ustraši, iztrga iz njegovih rok, in kakor bi devet naglavnih grehov imel na sebi, zdirja po trgu in naravnost domov. »To je slaba kozlova vest!" izpregovore Zužnjal in privrženci njegovi in oj, gorje! Drenulja vidi, da se število prijateljev zopet manjša. Pristopi k starejšini Gobežlju in mu de skrivaj: »Oj, ljubi oče Gobežel! tri jare kokoši vam prinesem do prve nedelje, samo rešite me iz teh rev in težav."
Toda ni bilo treba j arih kokošij, kajti v tistem hipu pride sloveči berač in vedež višnjegorski Flere Krivostegno. Ta je obhodil mnogo sveta, imel od Boga po višnjanski veri poseben dar modrosti ter je znal coprati, da so zdravi ljudje obolevali, bolni umirali.
— 276 -
»Flere Krivostegno naj sodi za vso Višnjo Goro," zmisli se neka modrc-stna ženska in zdajci je Flere sedel na Zaropotajevem stolu, vzdignil berlo svojo ob sebi in jel pozvedavati, kaj je in kako je. Obe stranki sta ga bili veseli, ker tako je hitro zopet združnost in zloščina prišla v ljubo mesto višnjansko; celo Lukež Drenulja se je obveselil, ker je z druzimi meščani vred mnogo stavil na pravičnost in posebne božje darove Krivo-stegnove.
Dolgo naslanja vedež Flere kosmato brado na berlo in misli: »Višnjanje, tukaj je težko soditi" — izpregovori naposled Flere Krivostegno. — „Kajti greh je storjen in ni storjen. Ko bi bil kozel zelje požrl, tepli bi ga bili s palicami, da bi bil čutil. In Andraš Slamorezec bi zelja ne bil imel. Zdaj pa kozel zelja ni pojel. Slamorezcu ni nič kvare. Greh poželjivosti pa ima vender kozel na sebi, zato je vreden kazni. Himi, hiim, to je težko soditi."
In zopet nasloni kosmato brado in misli.
In glejte! Proti poludne je bilo, kar vstane vedež Krivostegno, počasi dene tri prste na čelo in pogleda svetlo in veselo po višnjanski drhali.
»Duh božji ga je razsvetlil, poslušajmo!" šepetajo starci in mladci.
Krivostegno pak govori in razsodi tako-le:
»Ker se kozel z zeljem ni gostil, pa bi se bil rad gostil, ker je čez plot gledal, pa ni mogel čez plot, zato bodi po svoji senci tepen z devetimi udarci.
— 277 —
Gospodar njegov Drenulja pak ta tepež gledaj z zavezanima očima, ker je kozla slabo privezal. In zato ker mu je ušel, zato bomo pol ure s palico zamahovali nanj."
»To je višnjanski Salomon!" vpije krdelo.
Trikrat je še solnce stalo nad Višnjo Goro in ko je prišlo v četrtič, gnali so kozla Lisca in Lukeža Dre-miljo iz mesta venkaj na hrib Peščenjak in tam, kjer so njega dnij na hribci stala slavna višnjanska vešala, tam je bil kozel Lisec vpričo višnjanske množice po senci tepen in Drenulja je to tepenje gledal z zavezanima očima in pol ure so s palicami zamahovali nanj.
20

■
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
A00000375467A