ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1991 • 1 . 63—83 65 J u r i j P e r o v š e k NACIONALNOPOLITICNI KONCEPTI SLOVENSKIH UNITARISTICNIH SIL LETA 1923 Znano je, da nacionalne emancipacije slovenskega naroda v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo) ni pobijal le velikosrbski hegemonizem, ki je odločilno prispeval, da je Imela prva jugoslovanska skupnost unitaren in centralističen državni razvoj, ampak so ji nasprotovale tudi tiste slovenske politične sile, ki so takšen razvoj v jugo­ slovanski državi bodisi v celoti, bodisi z manjšimi pridržki podpirale. Te sile so v dvajsetih letih predstavljale različne politične stranke, organizacije in stran­ karske frakcije, ki so zagovarjale takó načelo jugoslovanskega nacionalnega integralizma kot tudi centralistično državno ureditev, t. j . načeli, ki sta bili v Kraljevini SHS uveljavljeni tudi v ustavnopravnem pogledu. Uzakonila ju je Vidovdanska ustava, sprejeta 28. junija 1921, s katero-je bila Kraljevina SHS opredeljena kot država enega (jugoslovanskega) naroda, v kateri predstavljajo Srbi, Hrvati in Slovenci zgolj »plemena« tega enotnega naroda. Hkrati je bil po tej ustavi vzpostavljen v Kraljevini SHS tudi strogo centralističen državni ustroj. Utemeljen je bil v upravni enotnosti državnega ozemlja, ki ni nikakor dopuščala oblikovanja nacionalno zaokroženih in historično že obstoječih uprav­ nih enot. Nasproti temu je bila v kraljevini uveljavljena povsem aritmetična državno-upravna razdelitev, in sicer na posamezne administrativno-teritorialne oblasti z največ 800.000 prebivalci. Te oblasti. niso trgale enotnega državnega ozemlja, saj so bile med seboj povezane z eno (beograjsko) državno oblastjo.1 V enonarodno opredeljeni in centralistično zgrajeni Kraljevini SHS je tako vprašanje suverenega in enakopravnega položaja posameznih jugoslovanskih narodov postalo ključnega pomena za njihov „svoboden nacionalni razvoj. To vprašanje je že na začetku dvajsetih let prevladalo v političnih odnosih "znotraj prve jugoslovanske državne skupnosti, kazalo pa se je v stališčih, ki so jih po­ samezni politični subjekti, skladno s svojimi nacionalnopolitičnimi program­ skimi izhodišči, imeli o temeljnem državnem zakonu Kraljevine SHS — Vidov- danski ustavi. Oblikovanje nacionalnopolitičnih konceptov, ki so usmerjali delovanje slo­ venskih političnih sil v Kraljevini SHS, je potekalo postopoma, kajti pogojeno je bilo z razvojem družbene, politične.in državnopravne problematike v novo­ nastali državi. Ti koncepti, ki se v prvih letih obstoja kraljevine »večinoma šele polagoma razvijajo in konkretizirajo«,2 so tako dobivali svojo vsebinsko osnovo ob različnih priložnostih, zlasti ob posameznih aktualnih političnih in državnih vprašanjih in v predvolilni dejavnosti, deloma pa so bili očrtani tudi ob ustanovitvi novih političnih strank, ki so nastale po letu 1918. Med temi političnimi vprašanji in dejavnostjo, ki je v letih neposredno po nastanku jugo­ slovanske države vzpodbujala k oblikovanju strankarskih nacionalnopolitičnih programskih načrtov, naj predvsem omenimo centralistični osnutek ustave, ka­ terega je predlagal ministrski svet v Beogradu januarja 1919, ustanovitev cen­ tralistične in unitaristične vsedržavne Jugoslovanske demokratske stranke fe- 1 Podrobneje o izvedbi in temeljnih značilnostih centralističnega državnega ustroja v Kra­ ljevini SHS: Ferdo Culm"ović, Državnopravna historija jugoslavenskih zemalja XIX. i XX. vije­ ka. Druga knjiga. Srbija—Crna Gora—Makedonija, Jugoslavija 1918.—1943., Zagreb 1954, str. 265— 266 (navajam: Culinović, Državnopravna historija), isti, Državnopravni razvitak Jugoslavije, Za­ greb 1963, str. 183—185 (navajam: Culinović, Razvitak). 3 Melita Pivec, Programi političnih strank in statistika volitev, Slovenci v desetletju 1918— 1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, uredil Josip Mal, Ljub­ ljana 1928, str. 358. (Navajam : Pivec, Programi političnih strank.) 66 J- PEROVŠEK : NACIONALNOPOUTICNI KONCEPTI. . . bruarja 1919 v Sarajevu, volitve v Ustavodajno skupščino novembra 1920, ustavno razpravo v ustavnem odboru Ustavodajne skupščine februarja 1921 in na plenumu Ustavodajne skupščine od aprila do junija 1921, delne in splošne občinske volitve v Sloveniji v aprilu in maju 1921 ter občinske volitve v Ljub­ ljani decembra 1922. Ob teh političnih trenutkih so namreč slovenski politični subjekti zasnovali svoje'nacionalne programe,3 toda odločilni vzgib, ki je brez­ pogojno terjal, dà so v celoti osmislili ter natančno izdelali nacionalriopolitične programske načrte, je predstavljalo šele sprejetje Vidovdanske ustave, ki je Slovencem odrekla nacionalni obstoj, v politično življenje pa z vso težo posta­ vila nacionalni problem. Slovenske politične sile so se na sprejem Vidovdanske ustave in s tem na. zakonsko podprto uvedbo jugoslovanskega nacionalnega unitarizma in državnega centralizma odzivale — seveda različno — že v letu 1921, enako pa tudi v letu 1922,4 svoje poglede na nacionalno problematiko v jugoslovanski državi pa so v okviru jasno izdelanih nacionalnopolitičnih na­ črtov izoblikovale leta 1923. 18. marca 1923 so namreč .bile volitve v Narodno skupščino Kraljevine SHS, prve parlamentarne volitve, razpisane po sprejemu Vidovdanske ustave. S temi, volitvami so, tako dozorele politične razmere, .v ka­ terih so vsi slovenski politični,dejavniki v programskem pogledu.dokončali in nato predstavili svoje nacionalnopolitične koncepte. V njih so se opredelili do obeh temeljnih vprašanj, ki sta v tedanji jugoslovanski skupnosti bistveno za­ devali slovenski nacionalni problem: do vprašanja jugoslovanske nacionalne enotnosti oziroma obstoja različnih nacionalnih individualnosti v Kraljevini SHS in do vprašanja oblike državne ureditve. , . . . . • : . ; Rdeči prapor, 6. 3. 1923, Glavni strankin odbor SSJ, Sodrugi, delavci, socijalisti! - Pod­ črtano v Rdečem praporu. (Navajam: RP). 3 1 RP 17 2 1923 ICaj s m o ' 3 2 Enakost 'l6 2.' 1923, Glavni strankin odbor SSJ, Sodrugi, delavci, socijalisti! » Glej Enakost, 5 2. 1923. Oblastni zbor SPJ in KDZ. Poročilo o izrednem oblastnem zboru, ki se je vršil 28. januarja 1923 v Mariboru. M Glei zaria 24 2. 1923, Volilni oklic SSJ. _ J _ _ I - » O nastanku SSDL in stališčih, ki jih je zagovarjala v nacionalnem vprašanju glej podrob­ neje op. 7. . . . . . . . 'Zarja, 17. 2. 1923, V volilni boj ! Z 9 n ä 1 7 2 löfSÜ V VUJ.11I11 UVJJ i " SN 17 2 1923 Zbor zaupnikov Narodno-napredne stranke v Ljubljani. 5 3 JN,' 28.' 2.' 1923,' Nikola P. Pašić, Volilni proglas Narodne radikalne stranke. J. PEROVSEK : NACIONALNOPOLITICNI KONCEPTI . . . gospodarskega, kulturnega ali socialnega problema, marveč bi predstavljala zgolj »-ubijanje dragocenega časa«.39 Za pripadnike NRS je namreč pomenilo vsako odstopanje od že uveljavljenih ustavnih načel »smrt narodnega in držav­ nega edinstva«, zato so bili odločeni vztrajati »pri politiki, ki jo narekuje iz­ vedba Vidovdanske ustave«.40 Isti namen je imel tudi slovenski del JDS. Kot je 18. februarja 1923 na zboru zaupnikov JDS iz ljubljanske in mariborske oblasti v Ljubljani napo­ vedal predsednik načelstva ljubljanske oblastne organizacije JDS, dr. Gregor 2erjav, je namreč v primeru, da bi postala revizija ustave nujna, JDS namera­ vala preprečiti, da se v ustavi pojavi kaj, »kar bi moglo spraviti v dvom držav­ no in narodno edinstvo, kulturno ujedinjenje vsega jugoslovanskega naroda«.41 Sicer pa je JDS menila, da bi bila revizija ustave »v tem trenutku .. . prena­ gljena in trošenje sil, ki so tako potrebne za gospodarsko ureditev države«. Prenagljena bi bila zlasti zato, »ker bi se opirala na državnopravne in plemen­ ske strasti, ne pa na izkustvo, ki bo dano po par letih«. Tako je pristajala le na spremembe tistih ustavnih določb, »ki bi se dale menjati, ne da bi trpelo na­ rodno in državno jedinstvo«, in če bi se »plemenska fronta omejila na zahteve v tem okviru«, bi zanjo nov kompromis »ne bil izključen«.42 V nasprotju s slovenskim delom JDS pa ni dopuščala Orjuna nobene mož­ nosti za spreminjanje že veljavnih ustavnih načel. Njeni pripadniki so namreč poudarjali, da je predvsem načelo narodne in državne enotnosti Srbov, Hrva­ tov in Slovencev posebej »izraženo in uzakonjeno v Vidovdanski ustavi«, ki je »zrušila vse plemenske ograje«.43 Zato so v zvezi z vprašanjem ustavne revizije zagovarjali kvečjemu täko revizijo ustave, »katera nam bode dala še večje ga­ rancije za državno edinstvo . . . katera bode uničila kratkomalo vse one razorne sile, katere delujejo zavedno ali nezavedno proti našemu narodnemu edinstvu in naši edinstveni narodni državi.«44 Manj ostro kot Orjuna, vendar pa vsebinsko enako kakor ostale slovenske unitaristične in centralistične politične sile, so o reviziji Vidovdanske ustave sodile slovenska pokrajinska organizacija SSJ ter njene posamezne frakcije. Tako je socialistični poslanec dr. Milan Korun v svojem poročilu za pokrajinski zbor SSJ (zbral se je 6. in 7. januarja 1923 v Celju) opozarjal, da so socialisti sicer »za revizijo ustave v vseh točkah, s katerimi se nismo str injal i . . . vedno pripravljeni«, da pa nimajo v stranke, »ki zahtevajo revizijo ustave samo v eni točki — državno razdelitev — nikakega zaupanja«. Mnenje slovenske pokrajin­ ske organizacije SSJ je namreč bilo, »da ne bo reševanje samo državnopravnih vprašanj prineslo boljše bodočnosti delavstvu v meščanski državi«.45 Podobno kot slovenska pokrajinska organizacija SSJ, so se v vprašanju ustavne revizije opredelile tudi njene posamezne frakcije. Boj za obliko države in njeno upravno razdelitev je za mariborsko oblastno frakcijo SSJ predstavljal »vprašanje negativnega značaja in to za dolgo vrsto let«. Zato je tudi ocenje­ vala, da je revizija ustave »za proletarijat podrejeno vprašanje«, in poudarjala, da je delavski razred »interesiran na razvoju dogodkov v tej smeri le toliko, kolikor je neposredno prizadet«.46 Take poglede mariborskih socialistov je do­ polnjeval še članek, objavljen v njihovem glasilu Enakost pod naslovom »Pro­ letarijat in politična zmeda v državi«, v katerem je avtor odločno odklanjal kakršnokoli reševanje vprašanja državne ureditve z nacionalnega vidika. Zanj 3 9 JN, 6. 3. 1923, veličastni snodi Narodne radikalne stranke. Iz govora M. Stojađinovića na shodu NRS v Mariboru 4. marca 1923. 4 0 JN, 6. 4. 1923, Za edinstvo. 4 1 Jutro, 20. 2. 1923, Velika manifestacija za demokratsko stranko. Glej tudi Domovina 23. 2 1923, Manifestacija za jugoslovansko demokratsko stranko. 4 2 Jutro, 31. 3. 1923, uvodnik z dne 30. marca. 4 3 Orjuna, 18. 2. 1923, J. stefančić, Potreba enotne nacionalistične nadstrankarske fronte. 4 4 Prav tam, Ljubo D. Jurkovič, Preporod našega naroda. 4 5 Naprej, 6. 1. 1923, Parlamentarno delo in notranjepolitična situacija. (Poročilo poslanca dr. Koruna za pokrajinski zbor.) 4 6 Enakost. 23. 3. 1923, Republika, avtonomija In upravna razdelitev države. ZGODOVINSKI ČASOPIS 15 . 1991 • 1 73 je namreč predstavljalo edino stvarno,pot, da se obravnava »vsa vprašanja v obsegu narodnega zedinjenja«, katerega se »skuša danes zanikati s stališča na­ rodnostnih teženj, skušajoč pri tem izrabljati geslo: samoodločba narodov«. Po avtorjevem mnenju pa takih prizadevanj marksizem ne more odobravati, ker bi se na ta način znova obnavljalo »rešene nacionalne probleme z ozkega gle­ dišča narodnostnih teženj«, kar onemogoča razvoj v tisti smeri, ki je predpogoj »velikega organiziranega proletarskega pokreta«.47 Medtem ko je mariborska oblastna frakcija SS J še namenila določeno po­ zornost vprašanju ustavne revizije, pa se ljubljanska oblastna frakcija ob njem ni posebej ustavljala. Obstoječa centralistično-unitaristična državna ureditev zanjo očitno ni bila vprašljiva, saj so centralistične, avtonomistične in federali­ stične zamisli o državnopravnem ustroju Kraljevine SHS oziroma »tozadevni boji kapitalističnih meščanskih strank« socialiste, združene v tej frakciji, pu­ ščali »hladne«.48 Enake poglede je imela tudi ljubljanska krajevna frakcija SSJ pred združitvijo v SSDL. Zanjo je bilo »oblikovanje sedanje državne forme za­ deva meščanskih strank oziroma kapitalistične družbe«.49 Zanimivo je, da so NNS, slovenska dela JDS in NRS, pokrajinska organi­ zacija SSJ in njene frakcije v Sloveniji ter Orjuna, ob tem, ko so odklanjale täko ustavno revizijo, ki bi spreminjala centralistični in unitaristični značaj Vidovdanske ustave, imele tudi vsebinsko enaka izhodišča v odgovoru na vpra­ šanje, kako naj bi bila ustrezno izvedena centralistična državna ureditev v Kra­ ljevini SHS. Vse so namreč menile, naj bi bila ta ureditev izvedena na načelu samouprave. Tako je NNS sodila, da je potrebno centralne organe državne oblasti razbremeniti zadev, ki so povezane s posebnimi interesi posameznih krajev, okrajev ali pokrajin. To naj bi omogočila razširjena »narodna samo­ uprava«, preko katere bi bilo zagotovljeno »sodelovanje naroda« v vodenju zadev svojega okraja ali pokrajine. Za ustvarjanje take samouprave bi bila potrebna nova razdelitev države v večje oblasti, ki bi bile sestavljene »po na­ rodnih potrebah, po prirodnih, socijalnih in gospodarskih razmerah, v skladu z narodovo voljo«. Pri tem pa naj bi predstavljala temelj državne organizacije velika avtonomna občina, pristojna za javnoupravne zadeve najnižje stopnje. Taka avtonomna občina bi namenjala posebno pozornost »občekoristnim go­ spodarskim in socijalnim napravam, ljudski izobrazbi in zdravstvu«.50 V primerjavi z NNS je JDS bolj dosledno vztrajala pri ohranitvi državno- upravne ureditve, kakršno je vzpostavila Vidovdanska ustava. Sodila je, da že ta ustava omogoča obširno samoupravo in decentralizacijo državne uprave pod zaščito neodvisnih upravnih sodišč.51 Zanjo je zato torej bila potrebna izvedba « Enakost, 6. 4. 1923, E. V., Proletarijat In politična zmeda v državi. « RP, 17. 3. 1923, Avtonomija, federacija. « Zarja, 6. 1. 1923, volilno geslo: avtonomija. 5 0 SN, 25. 2. 1923, program Narodno-napredne stranke (Ш). Podčrtano v SN. 5 1 Jutro, 31. 3. 1923, uvodnik z dne 30. marca. — V zvezi s to oceno je potrebno pojasniti, da ie bila pri tem mišljena samouprava, kakršno je Vidovdanska ustava predvidevala za oblasti in občine, ki so po tej ustavi svoje regionalne, t. j . oblastne In občinske zadeve (oblastne finan­ ce oblastna javna dela, skrb za napredek oblastnih gospodarskih interesov, upravo oblastne imovine, skrb za narodno zdravje in socialna vprašanja v oblasti, prosvetne zadeve ter strokov­ no izobraževanje) vodile samostojno, v kolikor to ni bilo z zakonom drugače predpisano. Avto­ nomnost teh upravnih enot je bila v tem, da naj bi bile njihove odločitve v teh avtonomnih za­ devah dokončne. Vendar pa dejansko take avtonomnosti oblasti m občine niso Imele, kajti po Vidovdanskl ustavi so imeli centralni državni organi še vedno pravico nadzora nad odločanjem avtonomnih samoupravnih organov oblasti (oblastnih skupščin in oblastnih odborov) ter pravico na derogiranje samoupravnih aktov, ki so jih sprejemali ti organi oblasti. Te pravice so izhajale iz ustavnega določila, da centralna državna upravna oblast opravlja nadzor nad delovanjem avtonomnih oblastnih samoupravnih organov in občin, in sicer preko oblastnega velikega žu­ pana in drugih strokovnih organov. Pri tem je imel ključno vlogo oblastni veliki župan, ki ga je na to funkcijo imenovala centralna državna oblast in ki je lahko zadržal izvršitev vsakega skle­ pa katerega so sprejeli samoupravni organi oblasti, če je ocenil, da je določen sklep ali samo­ upravni akt »protizakonit« oziroma ni v skladu z ustavo, zakoni ali oblastnimi naredbami. Tako ie bila samostojna dejavnost samoupravnih organov oblasti (oblastnih skupščin, oblastnih od­ borov in občin) fiktivna, kajti nadzorni državni organ, oblastni veliki župan je Imel veliko večja pooblastila kakor pa avtonomni samoupravni organi oblasti. Samouprava oblasti in obcln, ka­ kršno ie Dredvidevala Vidovdanska ustava, ni torej v ničemer ogrožala centralistične državne ureditve v Kraljevini SHS. — O tem glej Cullnović, Razvitak, str. 181 in isti, Državnopravna hi­ storija, str. 265—266. 21 J - PEROVSEK: NACIONALNOPOLITICNI KONCEPTI. samouprave, »ne pa državnopravnih avtonomij-«.52 To je konkretno pomenilo, da je nasproti zahtevam po reviziji ustave postavljala svojo zahtevo za «-izved­ bo oblastnih in okrajnih samouprav«.53 JDS se je namreč zavzemala za to, da bi se vladalo^ in upravljalo ljudstvo sâmo — v skupščini in po samoupravnih za­ stopstvih.54 To pa je bilo po njeni oceni možno že v obstoječi državno-upravni ureditvi, saj naj bi že Vidovdanska ustava odrejala tako oblastno in okrajno samoupravo, ki bo omogočila razvoj in napredek posameznih okrajev in oblasti in »s tem napredek vse države v gospodarskem in narodnem oziru«.55 Enako je sodila tudi NRS, ki je prav tako opozarjala, da že Vidovdanska ustava predvi­ deva »samoupravne oblasti in naprave«. Zahtevala je, naj se »ustava najprej lojalno izvrši v življenje«, potem pa naj se šele ugotovi, kako so se izkazale te samoupravne naprave in oblasti.56 Slovenski radikali so se pri tem zavzemali za izvedbo »najširše samouprave«;57 kaj naj bi taka samouprava zajemala, pa je najbolje pojasnil predsednik NRS Nikola P. Pašić. Sprejemal je sicer zamisel, naj bi imela država »široko samoupravo okrožij, srezov in oblasti«, vendar pa je hkrati postavljal omejitev, da »posamezne oblast i . . . ne smejo biti državice zase, ki bi delale svoje zakone in vodile svojo politiko«.58 Zanj je bila upravi­ čena le zahteva, »da se posameznim delom zemlje in naroda daje možnost, da v napravah krajevnih samoupravnih edinic razvijejo svoje posebne energije in da v svojem krogu morejo ohraniti ono, kar se pri njih, kot plod njihovega dosedanjega zgodovinskega življenja nahaja dobrega, krepkega in zdravega«.59 Tudi pokrajinska organizacija SSJ in njene frakcije v Sloveniji so sodile, naj bi bilo v osnovo državno-upravne ureditve vgrajeno načelo samouprave. V Programu in pravilniku SSJ, ki ga je slovensko pokrajinsko strankino taj­ ništvo izdalo marca 1923, je bila kot edino ustrezna poudarjena taka državno- upravna ureditev, ki bi bila izvedena »na osnovi popolne občinske, srezke (okrajne) in oblastne (okrožne, županijske) samouprave«.60 Načelo samouprave je slovenskemu pokrajinskemu tajništvu SSJ pomenilo samostojno upravo in odločanje o tem, »kaj je prav in kaj ne«. Predvsem pa mu je pomenilo »voliti tiste, ki upravljajo naše zadeve« s tem, da se lahko izvoljene kliče tudi »na od­ govor«. Tako naj bi samoupravno načelo omogočilo odločanje »glede okrajnih in pokrajinskih glavarjev in tudi pri najvišjih državnih predstavnikih«.61 Po­ dobno sta zagovarjali načelo samouprave tudi ljubljanska in mariborska oblast­ na frakcija SSJ. Objavili sta že omenjeni volilni razglas Glavnega odbora SSJ iz januarja 1923, v katerem je bilo poudarjeno, da se je izjavila SSJ za »edin- stvo države . . . na podlagi najpopolnejše in najširše ljudske samouprave v ob­ čini, srezu (okraju) in županiji (okrožju)«.62 V okviru takih programskih izho­ dišč je zahtevala mariborska oblastna frakcija SSJ samoupravo, ki se prične že v občini in je razširjena na okraje, okrožja, oblasti in državo v smislu nepo­ sredne samouprave suverenega ljudstva. Za mariborske socialiste je predstav­ ljala samouprava temelj ljudske vlade in je ustrezala najširšemu pojmu uprav­ ne in politične avtonomije. Poudarjali so namreč, da samouprava zagotavlja suverenost državljanov v svobodni državi, t. j . referendum in samoodločanje a Jutro. 6. 2. 1923, uvodnik z dne 5. februarja. 5 3 Jutro, 20. 2. 1923, Velika manifestacija za demokratsko stranko. Podčrtano v Jutru. — Tako gledanje JDS na vprašanje, kako naj bi se v Kraljevini SHS izvajala državno-upravna oblast, je predstavil predsednik načelstva ljubljanske oblastne organizacije JDS, dr. Gregor Žer­ jav, na zboru zaupnikov JDS ljubljanske in mariborske oblasti, 18. februarja 1923 v Ljubljani. 6 4 Jutro, 15. 3. 1923, volileem v Sloveniji! M Domovina, 23. 2. 1923, Manifestacija za jugoslovansko demokratsko stranko. M JN, 28. 2. 1923, Nikola P. Pašić, Volilni proglas Narodne radikalne stranke. " Samouprava, 24. 2. 1923, Slovenija v Radikalnem taboru. 5 8 JN, 17. 2. 1923, Ministrski predsednik Pašić o naši državi. (Iz govora N. Pašiča, 15. febru­ arja 1923 v Beogradu.) 5 8 JN, 28. 2. 1923, Nikola P. Pašić, Volilni program Narodne radikalne stranke. 6 0 Program in pravilnik SSJ, str. 9. Glej tudi Naprej, 14. 3. 1923, Program socialistične stran­ ke Jugoslavije. *» Naprej, 4. 1. 1923, v boj za samoupravo! (K strankinemu zboru!). ra Enakost, 16. 2. 1923, Glavni strankin odbor, Sodrugl, delavci, socijalisti! in RP, 6. 3. 1923, Glavni strankin odbor, Sodrugi, delavci, socijalisti! — Podčrtano v Enakosti in RP. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 1 75 ljudstva pri vseh državnih zadevah.63 Zato so tudi zahtevali vlado ljudstva in ne posameznih strank, kajti vlada ljudstva bi uveljavila »soodločitev vsakega posameznega državljana pri vseh državnih poslih«. Avtonomija in samouprava, ki so ju zagovarjali, se je torej začenjala že pri vsakem posamezniku m v vsaki občini »in ne šele v pokrajini in pri eni nadvladeželjni kapitalistični stranki«. Samoupravo, in sicer v smislu t. i. .samouprave ljudstva', je zahtevala tudi ljubljanska oblastna frakcija SSJ, ki je odklanjala tako beograjski centralizem, kakor tudi njegovo delitev na več pokrajinskih upravnih centralizmov Po njeni zamisli naj bi bili sestavljeni posamezni deli države na osnovi gospodar­ skih, kulturnih, socialnih in geografskih načel, v vsakem tako oblikovanem delu pa naj bi bili nosilci uprave po ljudstvu voljeni zastopniki m uradniki. Podobno je pred združitvijo v SSDL sodila tudi ljubljanska krajevna frakcija SSJ. Ugotavljala je, »da potrebujejo jugoslovanski državljani mnogo več svo­ bode mnogo več prilike za udejstvovanje v svrho razvoja in sporednega na­ predka« in pristavljala, da to zagotavlja le »popolna samouprava centriranih gospodarskih in kulturnih edinic«.68 Kar zadeva načela, v katerih naj bi temeljilo izvajanje državno-upravne oblasti, pa je svoje mnenje oblikovala tudi Orjuna. Pri tem samouprave sicer ni posebej omenjala, kljub temu pa se je v tej zvezi opirala na nekatera vse­ binsko enaka stališča, kakršna so v zvezi z vprašanjem izvajanja državno- upravne oblasti zagovarjali ostali slovenski unitaristični in centralistični poli­ tični subjekti. Orjuna je ob poudarku, naj državni organizem odgovarja »za­ htevam naše psihe« terjala, da mora biti narod v državi suveren. Pripadati mu torei mora vsa državna oblast, »ki jo izvršuje z volilno pravico«. To je pome­ nilo da mora v državnih funkcijah »narod . . . tudi direktno sodelovati«, in sicer - po oceni Orjune — v upravi upravnih enot (občin in oblasti), »ki naj se ure­ de po geografskih in ekonomskih razmerah«.67 Vidimo torej, da so slovenski unitaristični in centralistični politični sub­ jekti tako v vprašanju revizije ustave, t. j . v vprašanju, ki je neposredno za­ devalo problem državne ureditve, kot tudi v vprašanju, po katerih načelih naj bi se izvajala državno-upravna oblast, dosledno zastopali stališča, ki so bila prilagojena njihovi osnovni nameri - ohranitvi in nadaljnjemu uveljavljenju centralističnega državnega ustroja v Kraljevini SHS. Njihovo zagovarjanje na­ čela samouprave, na katerem naj bi temeljilo izvajanje državno-upravne obla­ sti namreč ni izpodbijalo državnega centralizma, temveč je predstavljalo zgolj S n f c T kako naj bi bila ta oblast tehnično razdeljena znotraj centralistično ure?ene jugoslovanske države. V takih zamislih pa so bile posamezne samo­ upravne enote še vedno integrirane v državnopravno enotno državo_kar nji­ hovim samoupravnim oblastem in napravam v ničemer ne bi zagotavljalo avto­ nomnosti nasproti organom centralne državne oblasti. Slovenski unitaristični m cerïraHsticni politični subjekti v svojih političnih programskih načrtih tega T r a Ï n a niso načenjali in so kljub poudarjanju načela samouprave v bis vu S a l i le na en n a i n državne ureditve - centralizem^Tako so. predstavljah tisti del slovenske politike, ki na slovensko vprašanje v Kraljevini SHS ni gle­ da na osnovi težnje, da bi Slovenci kot sklenjena nacionalna enota sami odlo­ čali o sebiTnTmel samostojen ter suveren položaj v jugoslovanski državi Takšno gledanje so slovenske unitarnocentralistične politične sile potrdile tudi v ostrem zavračanju avtonomističnih prizadevanj Slovenske ljudske stranke [ s S ) S je teS na Slovenskem edina zahtevala nacionalno samoodločbo, da ^ ^ s t 12 1. 1923, Oblastni odbor SPJ in KDZ, Proletarijatu v mariborski oblasti! De­ lavci kmetje № „ 1 ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ М а г Ш о г а _ ß g o v o r a R u d o U a Golouha - 1ТгЈа?6. 1 1923, volilno geslo: avtonomija. « Statut in program Orjune, str. 32. 76 J. PEROVSEK: N A C I O N A L N O P O L I T I O N I KONCEPTI. . . nrvasKo m Srbijo tvorila novo, svobodno jugoslovansko državno zvezo8 8 o r g a n a c ^ î n " ^ ^ ^ ^ l ^ .centralistične polit ike stranke, prizadevania SLS 4 k Z i ™ strankarske frakcije so zavračale avtonomistična hodfščilvoiL? L s k l a d n ° z sejnimi, političnimi in družbenoekonomskimi iz- - î t a Z ï J S ^ Ï L 1 ? t e m T S t a b,Üi P 0 S e b e j ° d I o č n i ° b e l i b e r a l ™ stranki o b s S a t e s S r s t r a n k a in Jugoslovanska demokratska stranka. NNS je TaE j !Studi tlM™TÌO\da je m ° g 0 Č a V d r ž a v i c e l a v r s t a **»v> lrnt ««Л ,f0jala t u d l S L S - k a t e r e boj za avtonomijo je posmehljivo razumela ka C a Г 1 е т Г и - r j a *'° K r a n J S k i đ A w i ' « i n * Z a t o S L S A Ï Ï strankTje S t S da' h o / p r a V ™ ™ е ™ т ~ federalizem«. Slovenski ljudski k a k o r v n P k Z i ' л - > S J 0 J 0 d r ž a v i c o - ' v kateri bi nemoteno gospodovala zana »z r a S J У ° 3 Г ° * Ш Kranjski, pri čemer naj bi bila ta .državica' pove! £ £ Po o Š N N s T t ^ i 1 1 r rbÌ<< t e r >>S Š e r a h l e j Š i m i S s k u p n i m v l a d a -d i £ k n W f f t 0 P r e d s t avljalo zgolj »federacijo na odpoved« in ie vo- k bi bila ^ Z - l o v e - k e lihputske republike z 1 milijonom p r e b i v a v a « , naroda^ slove'nTefa 7» Z f " ' Г / ' ^ ^ T * * k o n e c P a b i ™ a >**™™а težnfe ŠtevenS^L? i* P ? ë ^ ^ i m e I a t u d i J D S ' k i J e avtonomistične S e s n i č e n ^ b T i m i , a ? e o z n a č e v a l a k o t »šintarski recept«, katerega nZlZ T b \ i m e , 1 0 ~ z a Posledico neizogibno propast našega malega plemena v X 3 a r o t r S v k ° t e m T - " ? Г Ш С П ° S m r t < < - J D S ^ - S o v e - r S v tem Т Л h - l f t 0 > к а Г j e n a š e ' t u d i ž a l s k o in srbsko, temveč v e S ' ir b l h . l z k l ^ . < ; e n i o d t e Sa. kar je hrvatsko in srbsko«.» Velika Srbija n a î e S o s t v H e V t" S l 0 V e n Ì J a S ° Z a n j ° P r e d s t a v 1 ^ POPolno s m r t nam Slovencem«^ " P ° ^ 0 œ n i ^ " ~ n a p r a V Ü e Ž i v « e n e z n o s n o • • • k l a n f a î a ^ T k a r i i V 0 ^ 6 ^ Ì e Z&Ì° J u g ° s l o v a n ^ a demokratska stranka od- d r ž S u r e d i t v T l ìaT°' " d a g r e Z a f e d e r a l i z e ™ - Opozarjala je, da bi bili v tesodstvfîru^L П0 VI z a v z e m a l a S L S ' Poetična in finančna uprava Wie a v t o n o m n a T >>V r a z m h d r ž a v a h > d r ž a veV Enako je opozarjala, da bi bile avtonomne tudi carine, kar bi pomenilo, da »lahko udariio Srbi in H™at; v 2aVrn e n 0vCs aw 2 a Ž i t° Z a , S l 0 V e n C e < < - P 0 l e g * * * P - d v M - l ° a , ^ T b b ü to I " * S l o v e n j »socijalizirane«, na Hrvaškem pa ne, zato naj bi bilo »na ii2ri!^::^àustr't tjakaj-73 Druga nevarnost'ki ** ™ ^ krog r a z S f o l a n o ^ f Z t d e V t l a , p r o s v e t n o P o d r ° 4 e , saj »inteligenca in širši Krogi razumejo, da pomeni klerikalni avtonomizem v stvari, da bo liudska šola podružnica farovža, učitelj pa župnikov hlapec, da bo naše sreclniešolstvo vndn l l t T a m t " e T 2 f ° j e Ì n n U n S k Ì h U Č i t e l J i Š Č > i n k 0 n č n 0 - s ioTenskfunterz lda lahko tam kar stalno mesto rektorja zavzame klerikalec« univerzi, aa nih р ^ Г а п 7 ч 1 Р Г а а Г е к ' ? k T a t e r ^ g a j e V S V 0 J e m 2 а ™ с а п ј и avtonomistič- ™ L « i ! J opozarjala Jugoslovanska demokratska stranka ie ostaial vezanjlasti na gospodarska vprašanja. JDS je poudarjala, da je avtonomija! ski рои?1кГ5 41.'!1Л°0 а Г-npAepoPminllm ' £ 1 e TSllZ?6^ ° ««donalnl samoodločbi v sloven- vkljucila v svoje politične pVogramsk^naerte tudf м ^ д С а 8 и z a h , t e v ° P° nacionalni samoodločbi W Pa je bila premalo v p l i W f d™ M l ï ï t a d r ü l b e l i c M ^ n n ï ï - F 0 ™ ^ 3 republikanska stranka, f£,S« c e l° v o c U l a b°J 2 a ™dilno mesto v postawjani i?zahtP Pv™ M Ч ^ а п П а svoj program ali s skega naroda v Kraljevini SHS. Poleg tega j i tudi ? а , п ? љ F° , n a ci°nalni emancipaciji sloven- leta 1923. Slovenska ljudska stranka je tako fedai blfa P«.^a- ž e k m a i u , p 0 skupščinskih volitvah zahteval in vodil boj za samoodločbo s lovenske^ naroda v i r P r = v e n î b , n l 0 S S U t i c n l ûeia™1*- " je venske republikanske stranke po slovenski"nacionalna Л J „ K J n a l : £ Y l n l S H S - - ( ° zahtevah Slo­ mu, ki ga je v tej zvezi oblikovala glej pod?obne^ vJŽS2Zdl^b,1, i n državnopravnem progra- samoodločbi v slovenski politiki, str 20-26) J Perovšek, Oblikovanje načrtov o nacionalni ™ SN, 7. 3. 1923. Pred volitvami. vpra pod'p'ridsednfka' N ^ d ^ v i a ^ m ^ r T a ^ R a v ^ ^ ^ ^ ^ H " 0 " 3 ^ p ° « r t a n o v SN. (Iz go-1923 v Unionovi dvorani v Ljubljani ) "avniharja, na shodu Naprednega bloka, 15. maïca " Jutro, 11. 3. 1923, uvodnik z dne 10. marca ™ Domovina, 30. 3. 1923, Po velikem tednu ~ velika nEdPn a " Jutro, 25. 2. 1923, Avtonomija Slovenije nedelja. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 77 »kakor si jo predstavljajo klerikalci. . . gospodarska smrt Slovenije«. Vodilo njenih ocen je bilo, da bi namreč imela Hrvaška druge zakone kakor Slove­ nija, Vojvodina drug civilnopravni red in drugačno sodstvo, Srbija pa bi lahko z lastnim gospodarskim zakonodajstvom zavirala uvoz slovenskih industrijskih in obrtnih proizvodov. V primeru, da bi bilo mogoče »dvigniti celo prevozne ovire med posameznimi državicami«, pa je bila za JDS neizogibna namesto »se­ danjih gospodarskih težav pravcata, gospodarska vojna«.74 Zato je spraševala, kako bi se ravnal glede carinske zaščite slovenske obrti in izvoza srbskih živil srbski parlament — ali po željah srbskih ali slovenskih gospodarskih krogov? Za JDS je bil odgovor jasen, saj je bila povsem prepričana, da avtonomistične težnje »kopljejo grob našemu gospodarstvu in s tem tudi naši politični svo­ bodi«. Da bi to dokazala, je skušala prikazati položaj, v katerem naj bi se našla avtonomna Slovenija, ki bi bila »državica od Ljutomera (Prekmurje si vzame Radić!) do Kranjske gore«. Opozarjala je, da bi avtonomna Slovenija morala najti odgovor na naslednja vprašanja: ali bo »naša industrija dobila dobave za srbsko in hrvatsko vojsko? Ali bo s tem ozdravela valuta? Ali bo zaupanje va­ njo kaj boljše, ko bomo poleg srbskega vojnega ministra imeli g. Mačka za mi­ nistra hrvatske, g. Kremžarja pa ministra slovenske vojske?«75 JDS ni verjela v uspešen razplet tako nastalih razmer, kajti gospodarski razvoj in obstoj Slo­ venije je bil zanjo izključno odvisen »od enotnega gospodarskega ozemlja, ki se razprostira od Triglava do Vardar j a«.76 Jugoslavija, sestavljena »iz štirih do šestih držav« je tako bila zanjo »nesmisel«. Med drugim tudi zaradi tega, ker je »nemogoče, da bi naša vojska bila sestavljena iz srbske, hrvaške, slovenske in nemara še muslimanske vojske, ki bi jih tujci v odločilnem hipu nagnali drugo na drugo«.77 Zahteve po avtonomistični ali federalistični državnopravni preureditvi Kraljevine SHS, ki jih je v slovenskem političnem življenju najbolj odmevno postavljala SLS, so poleg Narodno napredne stranke in Jugoslovanske demo­ kratske stranke brez pridržkov odklanjali tudi drugi slovenski unitaristični in centralistični subjekti. Pripadniki Orjune so poudarjali, da nosilci takih zahtev dejansko terjajo revizijo države, saj želijo, da »izgine ta velika in močna drža­ va, da pridejo v svojih malih državicah do vodstva«.78 Prav tako so tudi slo­ venski radikali zavračali tako obliko državne ureditve, po kateri bi — kot je dejal predsednik NRS N. Pašić — znotraj Kraljevine SHS obstajale »državice zase, ki bi delale svoje zakone in vodile svojo politiko«.79 Sicer pa so menili, da kakršnokoli avtonomistično ali federativno preurejanje jugoslovanske države ni izvedljivo že zaradi tega, ker bi bilo nemogoče potegniti mejo tako med Slo­ venci, kot posebej tudi med Hrvati in Srbi. V dokaz, kako problematična naj bi bila državnopravna razmejitev med njimi, so se domislili abstraktne postavke, da bi potem tisti, ki zahteva .zedinjeno Slovenijo', t. j . SLS,80 moral »k Sloven­ cem prišteti tudi banske Slovence«, torej zahtevati, da se zedinjeni Sloveniji »pridruži tudi Varaždin, Bjelovar in Zagreb«!81 Ker so se zavedali neuresničlji- vosti take zahteve, so zato zlasti vsako zamisel o razmejitvi med Hrvati in Srbi 74 Jutro, 4. 3. 1923, uvodnik z dne 3. marca. " Jutro, 31. 3. 1923, uvodnik z dne 30. marca. , e Jutro, 3. 4. 1923, uvodnik z dne 2. aprila. " Domovina, 6. 4. 1923, Kaj bo sedaj? — Podcrtano v Domovini. " Orjuna 15. 4. 1923, Jovica M. Silobrčić, Za edinstvo nacije in države. '•'•> JN, 17.2. 1923, Ministrski predsednik Pašić o naSi državi. (Iz govora N. Pašica, 15. febru­ arja 1923 v Beogradu.) ., ,. , „, • •< „»_„. "° Z izrazom .zedinjena Slovenija' je mišljena zahteva po upravno enotni Sloveniji znotraj Kraljevine SHS, ki jo je v tistem času najbolj poudarjeno postavljala Slovenska ljudska stran­ ka. V svojem takratnem političnem programskem načrtu je SLS povezovala zahtevo po zedinjeni Sloveniji z oblikovanjem posebne avtonomne slovenske državnopravne enote v Kraljevini SHS, ki razen v skupnih zadevah (zunanja politika, vojska, denar in promet), ne bi bila vezana na centralne organe državne oblasti in bi povsem samostojno odločala o vseh vprašanjih svojega družbenega političnega, gospodarskega in kulturnega razvoja. — Podrobneje glej o državno- pravnem načrtu avtonomne Slovenije, ki ga je leta 1923 oblikovala SLS, Perovšek, Oblikovanje načrtov o nacionalni samoodločbi v slovenski politiki, str. 12. 15—17. 8 1 JN, 4. 3. 1923, Banski Slovenci. 78 J. PEHOVSEK : NACIONALNOPOLITICNI KONCEPTI... pogojevali s trditvijo, da bi »v tem slučaju.. . morale skoraj tri hrvaške župnije pripadati Sloveniji«.82 Proti avtonomističnim zahtevam SLS so odklonilno nastopile tudi pokra­ jinska organizacija SSJ in njene posamezne frakcije v Sloveniji. Pokrajinsko tajništvo SSJ je avtonomistična prizadevanja Slovenske ljudske stranke ime­ novalo »neiskreno jezuitsko frazo«.83 Podobno so na težnje SLS gledali tudi v mariborski oblastni frakciji SSJ, kateri je avtonomija pomenila »le zopetno nadvlado klerikalne stranke v Sloveniji«. Mariborski socialisti so ocenjevali, da bi bila avtonomija Slovenije »le avtonomija za klerikalno stranko, da more svobodno izkoriščati in vladati slovensko ljudstvo«.84 Pred združitvijo v SSDL so na podoben način o avtonomiji Slovenije razmišljali tudi znotraj ljubljanske krajevne frakcije SSJ. V članku, ki ga je objavilo glasilo frakcije Zarja, »ker je prvi, ki jasno poudarja načelno stran vprašanja konsolidacije države«,85 je avtor ocenil boj delavskega razreda za ali proti avtonomiji kot izgubljanje sil, katere delavski razred potrebuje »nujno za uspešen boj proti tej meščanski družbi«. Poleg tega je še opominjal, »naj delavstvo ne pozabi, da z avtonomijo ne bo odpravljena privatna lastnina«, in k temu pridajal, da je osemurni de­ lavnik »negirala centralistična, priznala pa ga ne bo tudi ne avtonomistična . . . pa magari federativna Jugoslavija«.86 Se bolj izrazito kot v ljubljanski krajevni frakciji SSJ so zahteve po avto­ nomiji Slovenije odklanjali socialisti, združeni v ljubljanski oblastni frakciji SSJ. Bili so odločno »proti temu, da bi naša država bila sestavina kakih petih držav«. Take zamisli so odklanjali, čeprav se hkrati niso odpovedovali stari so­ cialistični težnji, po kateri naj bi se na Balkanu oblikovala federativna repu­ blika vseh balkanskih narodov. Za uresničenje te težnje so se nameravali boriti, vendar pa so pri tem opozarjali, da kot Slovenci »ne bi želeli, da pride v to federativno republiko naša Slovenija kot posebna državna celota, ker bi bili samo mala kapljica v velikem morju, bili bi objekt izkoriščanja«. Zato so želeli, da pridejo Slovenci v to federacijo »v okviru demokratične in samoupravno urejene Jugoslavije«.87 Poleg Narodno napredne stranke, slovenskih delov Jugoslovanske demo­ kratske stranke in Narodno radikalne stranke, Orjune ter pokrajinske organi­ zacije SSJ in njenih frakcij v Sloveniji sta v takratnem slovenskem političnem prostoru delovali še dve stranki, ki sta prav tako zagovarjali bodisi unitami bodisi centralistični nacionalnopolitični koncept. Ti stranki v obeh poglavitnih vprašanjih — ena v vprašanju nacionalne enotnosti oziroma obstoju različnih nacionalnih individualnosti v Kraljevini SHS, druga pa v vprašanju oblike državne ureditve — sicer nista oblikovali povsem enakih stališč, kakršna so poudarjale nosilne slovenske unitarnocentralistične politične sile, kljub temu pa ju lahko prištevamo k tistemu delu slovenske politike, ki se je že v začetku dvajsetih let, zlasti pa leta 1923 odločno zavzel, da se v njej uveljavi unitari- stična in centralistična smer. Prvo med tema strankama, Samostojno kmetijsko stranko (SKS), so leta 1919 oblikovali polmeščanski liberalni sloji, predvsem veleposestniki in bogatejši kmetje, ki so s tem poizkušali ustvariti svoj politični vpliv na slovenskem podeželju, katero je bilo osnovno oporišče SLS.88 Samo­ stojna kmetijska stranka je sicer nastala pod pokroviteljstvom JDS kot njena izpostava za delovanje na vasi, saj so jo ob njeni ustanovitvi »materialno in politično izdatno podprli slovenski liberalci, ki so želeli to stranko postaviti kot protiutež klerikalnemu vplivu na slovenski vasi«.89 Toda že od svoje ustano- в Prav tam. •» Naprej, 21. 3. 1923, Izidi. " Enakost, 7. 3. 1923, Sijajni volilni shod rdečega Maribora riz eavara Rnrinif*. (-r,in„h= r,» volilnem shodu SSJ v začetku marca 1923 v Götzovi dvorani v M a r i b o r a R u d o l f a Oolouha na и Zarja, 6. l. 1923, opomba uredništva k članku Volilno geslo • avtonomna M Prav tam, Volilno geslo: avtonomija. s ' a v t o n o m « a - <" RP, 27. 3. 1923, Avtonomija, federacija. M Zečevič, Na zgodovinski prelomnici, str. 93 »» Prav tam. Glej tudi Mikuž, Oris zgodovine'Slovencev v stari Jugoslaviji, str. 132. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 - 1 79 vitve dalje je ta liberalno usmerjena stranka vodila svojo in povsem samo­ stojno politiko in ni bila v nobenem pogledu vezana na JDS. Opozarjala je, da predstavlja politično organizacijo slovenskega kmeta, ki »ne sprejema niti di­ ktata buržoazije niti delavskega razreda, da spoštuje vero, če je ne zlorabljajo v politične namene, da je za avtonomijo Slovenije, če ne škoduje enotnosti države, in da je za monarhistično ureditev pod pogojem, da bo kralj varoval interese kmetov.«90 Kljub takim, zlasti avtonomističnim poudarkom so njeni poslanci leta 1921 glasovali za centralistično in unitaristično Vidovdansko usta­ vo, leta 1923, ko so slovenske politične sile dokončale oblikovanje svojih nacio- nalnopolitičnih programskih načrtov, pa se je gledanje SKS na nacionalno vprašanje v glavnem ujemalo z nacionalnopolitičnimi koncepti vodilnih sloven­ skih unitarističnih in centralističnih sil. Samostojna kmetijska stranka je zago­ varjala načelo jugoslovanske nacionalne enotnosti, kajti poudarjala je, da so Srbi, Hrvati in Slovenci tri plemena in ne trije narodi.91 Zato je bil zanjo so­ vražnik kmetskega ljudstva tisti, »ki ne goji edinstva jugoslovanskega naroda« in »hujska proti bratom«!9 2 V tej zvezi je celo menila, da lahko samo kmet reši »problem narodnega ujedinjenja«, — t. j . udejani koncept jugoslovanskega na­ cionalnega integralizma.93 Vzporedno s pristajanjem na načelo jugoslovanske nacionalne enotnosti je odklanjala SKS tudi revizijo Vidovdanske ustave. Zahteve po ustavni reviziji je relativizirala s trditvijo, da je najprej potrebno ustvariti primerne pogoje za reševanje tega vprašanja, torej zagotoviti »redno delovanje skupščine«. To pa naj bi ovirali prav razni »opozicionalci, ki venomer kriče, da se mora najprej revidirati ustava in šele potem da je mogoče pristopiti k rednemu gospodar­ skemu delu«. SKS je glede tega menila drugače. Zahtevala je, da se najprej izvrši gospodarsko delo, in ko bo urejeno »najnujnejše« — ko bodo davki pra­ vični, ko bo izboljšan vojaški zakon, »ko pride ljudstvo do najpotrebnejših pra­ vic, potem pa se kregajmo, će se mora naša država imenovati Jugoslavija ali SHS.«94 Ob tem je opozarjala še na naslednje: da vodita k reviziji ustave samo dve poti, krvava pot »revolucije« in nekrvava pot »parlamentarne borbe«. SKS je zelo jasno poudarila, da namerava le s parlamentarnim bojem doseči tisto, kar zahteva ljudstvo, kajti »ogromna večina naroda je v tem oziru nesporno našega mnenja«. Njeno sporočilo je torej bilo, da v vprašanju ustavne revizije z revolucijo ni nič, parlamentarni boj pa predstavlja edino sredstvo, s katerim se to vprašanje lahko reši.95 Samostojna kmetijska stranka je podobno kot druge slovenske unitarno- centralistične politične sile ostro-odklanjala avtonomistična prizadevanja SLS. saj jih je označevala kot željo dr. Antona Korošca za avtonomno, t. j . pod nad­ vlado duhovščine »ječečo Slovenijo«.96 Kljub temu pa je — kar zadeva vpra­ šanje oblike državne ureditve — nasproti nosilnim unitarnocentralističnim si­ lam zastopala drugačna stališča. Zamislim o avtonomni Sloveniji namreč ni nasprotovala, kajti mnenja je bila, da zakonodajna avtonomija Slovenije »ni tako napačno geslo«. Opozarjala je le, da izvršitev tega gesla ne sme priti »v neprave roke«, kar bi se zagotovo zgodilo, »če bi prišla v roke klerikalcem«. Po njenem premisleku naj bi zato vsak zaveden avtonomist najprej zrušil »kle­ rikalce, na razvalinah Eselesa pa zgradil dobro in solidno avtonomij o«.97 Drugo stranko, ki jo lahko enako kot SKS prištejemo k unitarnocentrali­ stičnim slovenskim političnim silam, je leta 1923 — po svojem prihodu iz tujine — ustanovil bivši načelnik SLS in bivši deželni glavar Kranjske, dr. Ivan Šu- 8 0 Zečević, Na zgodovinski prelomnici, str. 94. s l Kmetijski list, 3. 1. 1923, Pristašem kmetske misli! (Navajam: KL). 9 2 KL, 15. 2. 1923, Matija Gubec. — Podčrtano v KL. *> KL, 13. 3. 1923, Naša zgodovinska naloga. 9 4 KL, 15. 3. 1923, Klerikalna volilna gesla. — Podčrtano v KL. M KL, 4. 4. 1923, Revizionistični blok. 8 8 Prav tam. m KL, 15. 3. 1923, Klerikalna volilna gesla. 80 J.PEROVSEK: NACIONALNOPOLITICNI KONCEPTI. stersič. I. Sušteršič je prispel v Ljubljano 11. decembra 1922 in se je takoj pri­ čel pripravljati na vrnitev v politično življenje. Svoj ponovni vstop v slovensko politiko je pred tem že napovedal z znano brošuro »Moj odgovor-,98 namerjeno proti novemu vodstvu SLS, bivšim t. i. »mladinom«, ki so ga decembra 1917 od­ stavili z vodilnega mesta v stranki in ga iz nje izključili." Z neposrednim poli­ tičnim delovanjem je nato pričel februarja 1923, ko je razglasil ustanovitev nove Narodne ljudske stranke (NLS). Pri ustanovitvi te stranke je I. Šušteršiču pomagal N. Pašić, ki je privolil, da se vrne v domovino, saj je računal, »da bo na ta način prestrašil vodstvo SLS, ki je bilo prav tedaj v hudi opoziciji do radikalskega centralističnega režima«.100 NLS je ostro kritizirala Slovensko ljudsko stranko in opozarjala na klerikalni značaj »nove« SLS. V tem smislu je zato zase poudarjala, da nastopa »na temelju pozitivnega krščanstva proti kulturobojstvu in zlorabljanju cerkve v politične namene po političnem kleri­ kalizmu«. l NLS, ki je nasprotovala Slovenski ljudski stranki na vseh področjih druž­ benega in političnega življenja, je tudi v nacionalnem vprašanju zagovarjala tej stranki nasproten nacionalnopolitični programski koncept. Postavila se je na unitarnocentralistično stran, pri tem pa se je od ostalih slovenskih unitari­ stičkih in centralističnih sil razlikovala v tem, da ni podpirala načela jugoslo­ vanske nacionalne enotnosti. Ocenjevala je namreč, da tvorijo Srbi, Hrvati in Slovenci narod trojnega imena in trojne individualnosti ter da imajo vsak svoje narodne posebnosti, ki so posledica večstoletnega ločenega zgodovinskega razvoja. V tej zvezi je načelnik NLS I. Sušteršič o Srbih, Hrvatih in Sloven­ cih celo govoril tudi kot o treh narodih v Kraljevini SHS.103 Merilo — ali kot je poudarjala NLS — vrhovni zakon njenega gledanja na vprašanje obstoja različnih nacionalnih individualnosti v jugoslovanski državi je namreč bilo »ljudstvo, ki se je s svetovnim prevratom povzpelo v višino po­ litičnega naroda«. Blagor, svoboda in samovlada ljudstva pa so bile »temeljne točke tega zakona«, zato je Narodna ljudska stranka tudi poudarjala, da gre ljudstvu odločilna beseda v vseh javnih zadevah, državnih ali krajevnih. Opo­ zarjala je, da mora »modra državna vlada« upoštevati to dejstvo in prepustiti vsaki narodni enoti samoodločbo in polno samoupravo v vseh zadevah »ki se ne dotikajo bistva državne celote«.104 S tem pristavkom pa je, tako kot druge slovenske unitarnocentralistične politične sile pokazala, da odklanja vsako za­ misel o spremembi državnopravnih načel, na katerih je bila zgrajena Kralje­ vina SHS. NLS, ki je sicer večkrat izrazila zahtevo po ljudski svobodi, ljudski samoupravi, ljudski samovladi in ljudski samoodločbi,105 je menila, da predstav­ lja ta zahteva zgolj taktično, ne pa programsko vprašanje.106 Po njenem je bilo potrebno samo urediti javne razmere, pa bi doseglo ljudstvo samoodločbo in samoupravo. Zato tudi »ni izrecno sprejela v svoj program revizije ustave« ш Ocenjevala je namreč, da je potrebno reševati vprašanje oblike državne ure- l jani." B r ° Š U r a d r > I v a n a S u a t " š i e a .Moj odgovor« je Izšla aprila 1922 v samozaložbi v LJub- m O razdoru v SLS leta 1917 in razpletu spora med Šušteršičpvimi » « „ i n i i„ */-„-„. - £ Ж " 2 " m l a d l n i ~ . v.«asu po sprejemu Majnfške d ^ r i d i ? 1 ^ o ^ t a Ä e i ^ s & ' ska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje, str. 70—88 * ^ B , e ^ecevic, iioven- 100 zećević, Na zgodovinski prelomnici, str. 112 101 Pivec, Programi političnih strank, str. 367. ™ Ljudski dnevnik, 1. 2. 1923, Izvršni odbor Narodne Liudske stranko rtr т„ а „ e , , » ^ . « načelnik stranke: Narodu! (Navajam: LD). Glej tudi Ljudskitednih и 9 i « i , ; ! ï f f^ 5 ' 0 ? , 1 6 ' rodne Ljudske stranke, dr. Ivan Sušteršič, načeta Ш s t r a n k i : Nahodu- (Navadam-Гт\ N*~ č e m * : N L V L % £ е ^ ^ ^ ? ^ ^ ^ % $ £ ^ $ S — na- *k nVfeMk S t ranki :% d ar^u- 8 -( l 'odčr tanc"v•!•° d n b ° L r T ^ a r o d n e L i u d s k e s t r a n k e - <*• I ™ Suâter- • Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 43 .4991 - 1 81 ditve na kompromisen način.109 Zaradi tega je še posebej ostro obsojala avto- nomistična prizadevanja SLS, ki so bila po njeni oceni neustrezna in tudi ne pristna, saj »vpijejo voditelji SLS po avtonomiji zgolj zato, ker so jih v Bel- gradu spodili od vladnih jasli«.110 Poleg tega so bile avtonomistične zahteve SLS za Narodno ljudsko stranko nesprejemljive še zato, ker so bile enake lo­ čitvi Slovenije »od države SHS v skoro vseh zadevah narodovega življenja«, kajti samo malenkostno področje naj »bi še ostalo državno«, vse drugo pa naj bi reševala Slovenija sama zase.111 Takih zahtev NLS ni podpirala, temveč je nasproti njim poudarjala politiko kompromisa, ki je edina pametna in uspešna pot »za trezne politike«.112 V zvezi z državnopravnim preurejanjem Kraljevine SHS torej zanjo ni bilo pomembno oblikovanje različnih in zlasti ne avtonomi- stičnih državnopravnih načrtov, pač pa je glede tega vprašanja predstavljal za NLS edino sprejemljivo merilo kompromisno dosežem sporazum med vsemi tremi narodnimi enotami — Srbi, Hrvati in Slovenci.113 Ta naj bi bil sklenjen, še preden bi se v skupščini morebiti izvršila revizija ustave.114 Narodna ljudska stranka je hkrati z odklanjanjem avtonomistične državno­ pravne preureditve tudi v vprašanju, na katerih načelih naj bi se v Kraljevini SHS izvajala državnoupravna oblast, zagovarjala enaka stališča kot ostali slo­ venski unitarnocentralistični politični subjekti. Potrebno delo je videla le na področju državne uprave in v tem smislu je tako kot druge unitarnocentrali- stične sile poudarjala načelo ljudske samovlade oziroma samouprave. Zanjo je bilo pomembno, da bi se gospodarske in finančne zadeve uredile brez večjih državnopravnih sprememb tako, »da bomo v tej državi lahko živeli«. To je kon­ kretno pomenilo, da bi se posameznim uradom v okviru njihovih pristojnosti priznala večja oblast — da bi lahko sami reševali zadeve svojega okraja. Za NLS je torej bila bistvena realna politika na političnem in gospodarskem pod­ ročju, »pri čemer stopa vse drugo v ozadje«.115 Zato je bilo po njeni oceni ključ­ no le vprašanje dobre uprave, od katere je odvisno vse. NLS se je bila priprav­ ljena boriti za tako upravo, in sicer na vsej črti, ne pa za fraze, »ki ne pomenijo nič ali pa vsaj ne veliko več kot nič«. Take fraze so bile za NLS centralizem, avtonomija, revizija ustave, plemenski separatizem. Zato tudi je — konkretno o avtonomistično urejeni državi sodila —, da je lahko v danih razmerah deset­ krat slabša kot najstrožji centralistični državni organizem, če ima ta boljšo upravo — in obratno.116 Sušteršičeva Narodna ljudska stranka, ki je bila obrobnega značaja11' in ni pustila nobene vidnejše sledi v slovenski politiki dvajsetih let,113 predstavlja zadnjega izmed tistih slovenskih političnih subjektov, ki so v letu 1923 dogra­ dili in v podrobnostih izoblikovali svoje unitaristične in centralistične nacio- nalnopolitične programske načrte. Ti subjekti, med katerimi jih je največ bilo iz liberalnega in socialističnega tabora, so zagovarjali unitarnocentralistični na­ cionalni razvoj in so se s takimi pogledi na nacionalno vprašanje postavili na­ sproti temeljnim hotenjem slovenskega naroda — varovanju slovenske nacio- 1 И LD, 6. 3. 1123, Lepo uspela shoda Narodne ljudske stranke v Bell Krajini. "» LT, 12. 4. 1923, zapeljano ljudstvo. 1 1 1 LD, 20. 3. 1923, Volitve. ш LD, 3. 2. 1923, Revizija ustave. "* LD, 20. 3. 1923, Volitve. "« LD, 3. 2. 1923, Revizija ustave. 1 1 9 LD, 6. 3. 1923, Lepo uspela shoda Narodne ljudske stranke v Beli Krajini. (Iz govora na­ čelnika NLS I. Sušteršiča na shodu NLS, 4. marca 1923 v Črnomlju v hotelu Lakner.) "» LT, 5. 4. 1923, V boju za fraze. ш Zelo dobro ocenjuje pomen in vlogo te stranke M. Pivec, ki pravi, da je bila »sporadlč- nega značaja« in je predstavljala zgolj »poskus dr. SuStersiča, da se leta 1923 zopet uveljavi«. — Glej Pivec, Programi političnih strank, str. 367. 1 1 5 NLS je na volitvah v Narodno skupščino Kraljevine SHS 18. marca 1923 dobila le 875 ozi­ roma 0,4% glasov in je po volitvah dejansko prenehala obstajati. Svoje delovanje je omejila le na stalno napadanje tako Slovenske ljudske stranke kot tudi njenih voditeljev. Pri tem Je preko svojega glasila Ljudski tednik dolžila SLS zapeljevanja slovenskih množic in v tej zvezi zlasU poudarjala »demagosko« ravnanje A. Korošca. Na naslednjih skupščinskih volitvah, 8. februarja 1925, se ni več pojavila s svojo listo, in ko je prišlo do zbližanja HRSS in radikalov v marcu 1925 Je I. SuSteršič s svojo stranko dokončno izginil iz političnega življenja. — O tem glej Zeče- vič, Na zgodovinski prelomnici, str. 113. 82 J. PEROVSEK: NACIONALNOPOLITICNI KONCEPTI. nalne identitete in prizadevanju po nacionalni samostojnosti, enakopravnosti in svobodi. V enonacionalno opredeljeni in centralistično zgrajeni Kraljevini SHS, v kateri je bil slovenski narod ponovno soočen s političnimi in državno­ pravnim! raznarodovalnimi načrti, slovenske unitarnocentralistične sile teh ho­ tenj niso zaznale, pač pa so kot osnovno načelo skupnega življenja jugoslovan­ skih narodov v eni državi razumele in sprejemale njihovo nacionalno razničenje, v katero je sodilo tudi razničenje slovenske nacionalne enote. Političnih sub­ jektov, ki so tako gledali na vprašanje slovenskega naroda, tedaj ni bilo malo, vendar pa so v slovenski politiki predstavljali njen šibkejši pol. Avtonomi- stično-federalistična usmeritev je namreč že ob volitvah leta 1923 med Slovenci dobila večinsko podporo in je od tedaj predstavljala vodilno politično oprede­ litev slovenskega naroda. Ta opredelitev se je v kasnejšem zgodovinskem raz­ voju utrjevala in je dozorevala kot slovenski narodni program v jugoslovanski državi. Proces, v katerem je ta program dozoreval, pa je razumljivo potekal mimo in na škodo slovenskih unitarnocentralističnih šil, saj ta, sicer ne zane­ marljiv del slovenske politike ob oblikovanju svojih nacionalnopolitičnih kon­ ceptov ni niti poznal niti priznaval slovenske narodne volje za nacionalno emancipacijo ter njeno narodno, državnopravno, gospodarsko in politično uve­ ljavitev. Z u s a m m e n f a s s u n g DIE NATIONALPOLITISCHEN KONZEPTE DEB SLOWENISCHEN UNITARISTISCHEN KRÄFTE IM JAHR 1923 Jurij Perovšek In dem zentralistisch strukturierten Königreich der Slowenen, Kroaten und Ser­ ben (SHS), das sich als eine Nation auffaßte, und in dem durch die am 28. Juni 1921 verabschiedete sog. Vidovdan-Verfassung der jugoslawische nationale Integralismus und das zentralistische Staatsgebilde gesetzmäßig verankert wurden, stellte die Frage der souveränen und gleichberechtigten Lage der einzelnen jugoslawischen Völker eines der Schlüsselprobleme dar, die die gesellschaftliche und politische Realität in der damaligen jugoslawischen Staatsgemeinschaft konnzeichneten. Diese Frage über­ wog schon zu Beginn der zwanziger Jahre in den politischen Verhältnissen innerhalb des ersten jugoslawischen Staates, kam aber in den Standpunkten zum Ausdruck, die die einzelnen politischen Subjekte, gemäß ihren nationalpolitischen programmatischen Prämissen; gegenüber dem Staatsgrundgesetz des Königreichs SHS — der Vidovdan- Verfassung — einnahmen. Die Herausbildung der nationalpolitischen Konzepte, die das Wirken der slowe­ nischen politischen Kräfte im Königreich SHS steuerten, ging nach der jugoslawischen Vereinigung 1918 schleppend. vor sich, war sie doch bedingt durch die Entwicklung der gesellschaftlichen, politischen und staatsrechtlichen Problematik in dem neu ent­ standenen Staat. Der entscheidende Augenblick, der von den slowenischen politischen Subjekten eine vollständige Begründung und genaue Ausarbeitung ihrer nationalpoli­ tischen Programmpläne unbedingt forderte, trat ein im Jahre 1923, da in der ersten Hälfte dieses Jahres (18. März 1923) die Wahlen zur Nationalversammlung des König- greichs SHS stattfanden. Das waren die ersten Parlamentswahlen nach der Verab­ schiedung der Vidovdan-Verfassung, die den Slowenen ihre nationale Existenz ab­ sprach und das Nationalproblem mit allem Gewicht in das politische Leben hinein­ trug. Bei den Wahlvorbereitungen rundeten die slowenischen politischen Kräfte ihre nationalpolitischen Konzepte ab und stellten sie dann vor. Sie bezogen darin Stellung zu den beiden Grundfragen, die in der damaligen jugoslawischen Gemeinschaft das Nationalproblem wesentlich betrafen: zur Frage der jugoslawischen nationalen Ein­ heitlichkeit, beziehungsweise der Existenz unterschiedlicher nationaler Individualitä­ ten im Königreich SHS, sowie zu der Frage nach der Form der Staatsordnung. Die slowenischen politischen Faktoren, welche in der nationalen Frage das uni- taristische und zentralistische Programmkonzept vertraten, unterstützten ausdrück­ lich den verfassungsmäßig gültigen Grundsatz der jugoslawischen nationalen Einheit­ lichkeit, nach welchem die Slowenen, Kroaten und Serben nur »Stämme« des einen ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1 9 9 1 - 1 8 3 jugoslawischen Volkes darstellten. Diese politischen Faktoren — die Nationale Fort­ schrittspartei (NNS) die Jugoslawische Demokratische Partei (JDS), die Organisation der Jugoslawischen Nationalisten (Orjuna), der slowenische Teil der Nationalen Ra­ dikalen Partei (NRS) sowie die regionale Organisation der Sozialistischen Partei Ju­ goslawiens (SSJ) und deren einzelne Fraktionen in Slowenien lehnten außerdem Forderungen nach einer Verfassungsrevision ab. Sie wandten sich gegen jegliche Änderung des zentralistischen und unitarischen Charakters der Vidovdan-Verfassung und ließen hinsichtlich der staatlichen Ordnung lediglich die Möglichkeit zu, daß — unter Wahrung des Supremats der zentralen Organe der Staatsmacht — die Ausübung der staatlich-behördlichen Macht auch durch die Selbst Verwaltung der Behörden, der Bezirke und Gemeinden, erfolgen könne. Diese Art von Ideen konnten dem bestehen­ den staatlichen Zentralismus keinen Abbruch tun, da sie nur einen Plan darstellte, wie die staatlich-behördliche Macht innerhalb des zentralistisch geordneten jugosla­ wischen Staates technisch aufgeteilt werden sollte. So stellten all diese politischen Faktoren jenen Teil der slowenischen Politik dar, der bei der Betrachtung der slowe­ nischen Frage im Königreich SHS nicht vom Bestreben ausging, die Slowenen als eine geschlossene und vollausgebildete nationale Einheit allein über sich selbst entscheiden zu lassen und ihnen eine selbständige und souveräne Stellung innerhalb des jugosla­ wischen Staates einzuräumen. Deshalb lehnten sie auch sehr scharf die autonomisti- schen Bemühungen der Slowenischen Volkspartei (SLS) ab, die damals als die einzige in Slowenien die Forderung nach nationaler Selbstbestimmung aufstellte, um auf diese Weise zur nationalen Souveränität des slowenischen Volkes und zu politischer und wirtschaftlicher Selbständigkeit zu gelangen. Neben der NNS, der JDS, der Orjuna, dem slowenischen Teil der NRS und der regionalen Organisation der SSJ und deren Fraktionen in Slowenien, wirkten im da­ maligen slowenischen politischen Raum noch zwei Parteien, die ebenso entweder das unitaristische oder das zentralistische nationalpolitische Konzept befürworteten — die Selbständige Bauernpartei (SKS) und die Nationale Volkspartei (NLS). Beide Parteien vertraten in der nationalen Frage hauptsächlich die gleichen Standpunkte wie die führenden slowenischen unitaristischen und zentralistischen Kräfte. Von ihnen unter­ schieden sie sich nur darin, daß sich die SKS im Prinzip den Gedanken von einem autonomen Slowenien nicht widersetzte, die NLS aber die Grundsätze der jugoslawi­ schen nationalen Einheitlichkeit nicht unterstützte. Trotzdem gehörten die beiden Par­ teien zu jenem Teil der slowenischen Politik, der sich bereits zu Beginn der zwanziger Jahre, vor allem aber im Jahre 1923 entschieden für den Durchbruch der unitaristi­ schen und der zentralistischen Richtung einsetzte. Dieser Teil der slowenischen Po­ litik, den größtenteils die Parteien aus dem liberalen und sozialistischen Lager bil­ deten, stellte sich in der nationalen Frage gegen das Grundanliegen des slowenischen Volkes — die Wahrung der slowenischen nationalen Identität und das Bemühen um nationale Selbständigkeit, Gleichberechtigung und Freiheit. Das brachte ihn auch an den Rand der slowenischen Politik, denn schon bei den Wahlen von 1923 erhielt bei den Slowenen die Gegenposition zum Unitarismus und Zentralismus, nämlich die autonomistisch-föderali stische Ausrichtung, eine mehrheitliche Unterstützung. Sie bil­ dete sozusagen schon damals und auch in der späteren geschichtlichen Entwicklung die vorherrschende politische Orientierung des slowenischen Volkes im ersten jugo­ slawischen Staat.