oktober / October 2022 • letnik / anno LII ab Potres pretres • A Quake and a Shake Up arhitektov bilten • mednarodna revija za teorijo arhitekture architect’s bulletin • international mag. for the theory of architecture 232 / 233 2 3 2 / 2 3 3 Potres pretres • A Quake and a Shake Up a b • P o t r e s p r e t r e s • A Q u a k e a n d a S h a k e U p • o k t o b e r / O c t o b e r 2 0 2 2 • l e t n i k / a n n o L I I Miha Dešman ... Med vsemi katastrofami imamo za potrese najbolj razdelane ukrepe in tudi novogradnje morajo slediti natančnim predpisom. Drugače je z obstoječim stavbnim fondom. Kljub znani in opredeljeni nevarnosti potresa je protipotresna prenova manj učinkovita. Uroš Lobnik ... Dokler arhitektura ne najde odgovora, kako povezati ekologijo z estetiko, se bodo ekološka vprašanja reševala zunaj domene arhitekturnega projektiranja, rešitve pa bodo izginjale v efemernosti življenjskih ciklov in v logiki kvantitativnih izračunov. Marta Skubic ... Večina do zdaj energetsko prenovljenih stavb ni bila celostno obravnavana, saj zanje med drugim niso bile narejene seizmične analize in posledično morebitne potrebne utrditve konstrukcije. Ob morebitnem močnem potresu bi tako neustrezno potresno odporna stavba, ki je bila sicer energetsko prenovljena, lahko postala neuporabna in bi bila vsa sredstva, vložena v energetsko sanacijo stavbe, izgubljena. Katarina Rus, David Koren ... Odporno mesto je tako opredeljeno kot trajnostno omrežje fizičnih sistemov in skupnosti, ki je sposobno obvladovati ekstremne dogodke. Pomembna je pripravljenost vseh sistemskih komponent na potencialno nevarnost, tako da so izgube in padec funkcionalnosti ob nesreči čim manjši. V stresni situaciji (med nesrečo) je to omrežje zmožno preživeti in delovati, po nesreči pa je kljub morebitnim spremenjenim odnosom med posameznimi elementi sposobno hitro in učinkovito okrevati ter ponovno vzpostaviti okrnjene funkcije. Tomaž Krištof ... Gre za obdobje še pred uveljavitvijo prvih predpisov o potresni gradnji, ki so bili sprejeti leta 1963 (Odredba). Ker je to tudi letnica katastrofalnega potresa v Skopju, se danes pogosto napačno domneva, da so prvi predpisi sledili potresu – dejansko so bili po naključju sprejeti tik pred njim. Odredba je veljala samo na območju Slovenije, po skopskem potresu pa so leta 1964 sprejeli še pravilnik, ki je veljal na območju celotne Jugoslavije. Maja Ivanič ... Ključnega pomena je, da delujemo povezani, to bo povečalo našo moč in vpliv; gre za več kot tisoč stanovalcev, kar tudi ne more ostati prezrto pri oblikovanju politike – tako na lokalni, kot tudi na državni ravni. Pomembno bo, da bomo delovali usklajeno, da torej nobena stolpnica ne bo prehitevala ali zaostajala. Tina Gradišer, Ana Medved, Barbara Viki Šubic – Center arhitekture Slovenije ... V delavnici Potres se zato poglobljeno sprašujemo, zakaj se nekatere hiše med potresom porušijo, druge pa ne. Ugotavljamo, kaj vse vpliva na trdnost hiš ter kaj hiši zagotavlja trdnost in kaj jo slabi. Lara Slivnik ... Druga novost je prvič na svetu v praksi uporabljena drsna potresna izolacija, ki je izvedena med temelji in zgornjo konstrukcijo (vsaj po našem današnjem vedenju). Osnovno zamisel je objavil Mario Viscardini leta 1925 [Viscardini, 1925], slovenski gradbeni inženir Stanko Dimnik pa jo dopolnil in uresničil. Tomaž Slak ... Poudariti je treba, da rešitev za potresno obremenjeno stavbo nikakor ni preprosta v smislu povečevanja togosti konstrukcije ali zgolj zgoščanja konstrukcijskih elementov, čemur bi sledil trud arhitekta, kako to povečano konstrukcijo prikrivati in arhitekturno preoblikovati. Sašo Dolenc ... Ključna oseba, ki je poskrbela, da je Ljubljana za kratek čas postala središče dogajanja v seizmološki znanosti, je bil mlad znanstvenik Albin Belar. Andrejka Ščukovt ... Potres je za obnovo in ohranjanje objektov kulturne dediščine pomenil tudi zasuk na bolje, saj se je s popotresno obnovo Posočja ohranila naselbinska dediščina in je bil saniran marsikateri objekt, ki morda sicer ne bi bil. Ettore Vadini ... Od ustanovitve mesta L'Aquila do danes so potresi vzeli veliko življenj in povzročili veliko škode, hkrati pa so spodbudili obnovo in razvoj mesta, ki so ga ponovno zgradili na isti lokaciji. Sergio Camplone ... Register škode se v prečni liniji pomika po dejstvih, krajih in likih, ki so na takšen ali drugačen način zaznamovali ta dogodek. Moj pristop temelji predvsem na preučevanju zgodnjih znanilcev potresa, začenši v metaforičnem smislu z »mamutom« (Elephas meridionalis) na fotografiji pod številko nič. Katarina Čakš, Anja Vidic, Jure Henigsman ... Spraševali smo se, kako lahko potres vpliva na socialni ustroj mesta in kako lahko s premišljenimi urbanističnimi in arhitekturnimi posegi presegamo zgolj zagotavljanje potresne varnosti in grožnjo potresa razumemo tudi kot možnost za izboljšanje javnih, bivalnih, prostočasnih in delovnih prostorov Ljubljane. Peter Eisenman ... Johnson je najbolj moten, ko govori o sebi – zgodovinar govori o arhitektu, kritik recenzira svojo knjigo, arhitekt predstavlja svojo hišo. To je Johnson kot nadomestek, surogat za Johnsona. ab Slika na naslovnici: Pogled na Stari trg po potresu leta 1895. Vir: Dom in svet (Ljubljana), letnik 8, številka 15. Potres pretres • A Quake and a Shake Up Vsebina / Content arhitektov bilten • mednarodna revija za teorijo arhitekture ab arhitektov bilten / Architect’s Bulletin mednarodna revija za teorijo arhitekture / International Magazine for the Theory of Architecture UDK 71/72 ISSN 0352-1982 številka / Volume 232 / 233 oktober 2022 / October 2022 letnik / Anno LII glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief Miha Dešman tehnična urednica / Technical Editor Kristina Dešman slovenski jezikovni pregled / Slovene proof reading Tanja Jeras prevodi / Translations Sašo Podobnik, Lidija Jerman, Maja Furlanič, Aleš Košar grafično oblikovanje in AD / Graphic design and AD Nena Gabrovec uredniški odbor / Editorial Board Andrej Hrausky, Jurij Kobe, Janez Koželj, Uroš Lobnik prelom / Typesetting Nena Gabrovec tisk / Print MatFormat, Ljubljana naklada / Copies 500 cena / Price 20 EUR letna naročnina / Annual subscription 30 EUR naslov redakcije / Editorial office AB, Židovska steza 4, 1000 Ljubljana, Slovenija tel.: +386 1 2516 010, fax.: +386 1 4217 975 e-mail: info@ab-magazine.com www.ab-magazine.com Stališča, izražena v člankih posameznih avtorjev, ne izražajo nujno stališč uredništva. klasifikacija / classification mag. Doris Dekleva - Smrekar, CTK UL revija je indeksirana: Cobiss, ICONDA ab arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Izid publikacije so podprli: Mestna občina Ljubljana, Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz naslova za sofinanciranje periodičnih publikacij, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. 04 Miha Dešman Uvodnik / Leader Potres pretres / A Quake and a Shake Up 08 Uroš Lobnik Seizmologija nove normalnosti v arhitekturi UREJANJE 15 Marta Skubic Krepitev potresne varnosti stavb 16 Katarina Rus, David Koren Človek, mesto in potres: analiza dostopnosti do mestnih funkcij / Man, City, and Earthquake: An Analysis of the Accessibility to Urban Functions INICIATIVA 22 Tomaž Krištof Projekt celovite prenove stolpnic ob Roški cesti in Streliški ulici 25 Maja Ivanič SKUPAJ - Iniciativna skupina za protipotresno sanacijo Roških in Streliških stolpnic 27 Tina Gradišer, Ana Medved, Barbara Viki Šubic - Center arhitekture Slovenije Vzgoja in izobraževanje o potresno varni arhitekturi GRADNJA ZA POTRES 28 Lara Slivnik Ljubljanski Nebotičnik, Stanko Dimnik in drsna potresna izolacija 35 Tomaž Slak Posebnosti in izzivi za oblikovanje arhitekture potresnih področij 232 / 233architect's bulletin • international magazine for the theory of architecture arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 DEDIŠČINA IN POTRES 40 Sašo Dolenc Kako je potres stresel znanost - Lizbona, Ljubljana in Albin Belar 42 Andrejka Ščukovt Popotresna obnova profane stavbne dediščine v Posočju ITALIJA 46 Ettore Vadini L'Aquila ostaja nespremenjena / L’Aquila Remains Unchanged 52 Sergio Camplone Anagrafe del danno (Register škode) Aquila 2013/14 KATASTROFA IN PRILOŽNOST 56 Zbrali in uredili: Katarina Čakš, Anja Vidic, Jure Henigsman Katastrofa in priložnost / Ljubljana pred potresom in po njem 58 Mentorji: doc. Rok Žnidaršič, asist. Katarina Čakš, demonstratorki Astrid Magajna, Petra Čoko Potres v centru 67 Mentorji: prof. Tadej Glažar, asist. Jure Henigsman, demonstrator Žan Ketiš Potres na Poljanah 73 Mentorji: prof. Vasa J. Perović, asist. Anja Vidic, demonstrator Andraž Tufegdžić Potres na Prulah TEORIJA 81 Peter Eisenman Izbral in prevedel Aleš Košar Štirje teksti 4 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Potres pretres / A Quake and a Shake Up Uvodnik / Leader Miha Dešman Med letošnjim požarom na Krasu se je znova pokazalo, da naravne nesreče vzbudijo neverjetno solidarnost pri ljudeh. Ta izhaja iz zavedanja, da se je nesreča res zgodila in da je treba pomagati. Vprašanja o vzroku požara in o možnosti njegove preprečitve, omejevanju njegove moči in usklajenem ravnanju so ostala v ozad- ju. Moram priznati, da me je groza, ko slišim, da je le srečno naključje rešilo skupino pogumnih gasilcev, da jih ogenj ni obkrožil. Pri vseh naravnih nesrečah, in še zlasti pri potresu, je podobno. Ljudje se povežemo v skupni skrbi. Res je, vedno se najdejo tudi dobičkarji, ki skušajo izkoristili razmere. Vsekakor pa so pogosto prav ka- tastrofe gibalo pozitivnih družbenih, tehničnih in civilizacijskih premikov. A vprašajmo se, kaj sploh je »naravna« nesreča oziroma naravna katastrofa, kot se rado zapiše novinarjem? Ali je narava povzročiteljica nesreč? Potresi, požari, vremenski pojavi, kot so poplave, tajfuni, suše, da ne omenjam globalnega segrevanja, kažejo, da se je »Narava« spridila, obrnila proti človeku, saj se ne moremo več zanesti na njeno predvidljivost. Potresi so v tem seznamu katastrof še najbolj tradicionalno nepredvidljivi, druge naravne nesreče pa postajajo nepredvidljive v procesu sprememb tradicionalnih ritmov letnih časov, vremenskih ciklov in iz njih izhajajočih kulturnih vzorcev. Zdi se, kot bi se bližal konec znanega sveta, kakršne- ga so tisočere generacije dojemale kot najbolj očiten temelj svojih življenj. Po prepričanju mnogih je človek tisti, ki je v dobi antropocena nepopravljivo pokvaril naravo, ta pa se mu zdaj maščuje za njegov hybris. Nepredvidljivost narave je nedvomno izraz naše nepripravljenosti, da bi se resno ukvarjali z njenimi »skrajnimi stanji«, pa naj gre za pojave, na katere nimamo vpliva, kot naj bi bili potresi, ali pa za obvladovanje učinkov naših lastnih posegov v njeno delovanje, ko govorimo npr. o globalnem segreva- nju. V obeh primerih gre za odgovornost zaradi morebitnih posledic, za predvidevanja, iz katerih smo (ali pač nismo) sposobni in dolžni potegniti določene konsekvence. Verjetnost katastrofalnih dogodkov je danes mogoče statistično napovedati s pomočjo vse natančnejših in kompleksnejših računalniških modelov. A kdaj in kako se bodo ti dogodki, npr. potres, dejansko zgodili, ne ve nihče. Prizadetim ostane občutek nemoči, saj se pobesneli sili narave šibke človeške moči ne zmorejo upreti. V preteklosti so zato odgovornost naprtili bogovom in ljudje naj bi bili krivi le posredno, z grehi, s katerimi so vzbudili božji srd. Z napredkom znanosti in družbe pa so ta verovanja izgubila pomen. Še enkrat: narava v naših rokah postaja vse bolj krhka in ranljiva. Ne zavedamo se dovolj njene končnosti, tega, da je vesoljska ladja zemlja,1 kot pravi Buckminster Fuller, del naše kolektivne identitete, utemeljene na funkciji metafizične nadvlade nad fizičnim svetom. Ljudje smo se znašli v vlogi astronavtov, ki to ladjo upravljamo, od nas je odvisna njena in naša usoda. Človeška rasa je odrasla, ne ve pa se še, ali bo prevladalo načelo dobrega ali zla. Odgovornost je obrnjena: niso narava ali bogovi tisti, ki bi skrbeli za nas, skrb je nepreklicno padla na nas. Slovenija, še posebej pa Ljubljana, leži na področju z visoko verjetnostjo močnih potresov. Zavedanje o tem je vpeto v arhitekturno in urbanistično zgodovino. Pretekli potresi so vplivali na razvoj številnih mest, tudi Ljubljane. Potres leta 1895 kot katastrofalen dogodek je bil eden ključnih povodov, da se je Ljubljana iz pro- vincialnega mesta razvila v sodobno nacionalno prestolnico. Med vsemi katastrofami imamo za potrese najbolj razdelane ukrepe in tudi novogradnje morajo slediti na- tančnim predpisom. Drugače je z obstoječim stavbnim fondom. Kljub znani in opredeljeni nevarnosti potresa je protipotresna prenova manj učinkovita. Čeprav obstajajo organizacije in posamezniki, ki se trudijo za izboljšanje potresne varnosti stavb, prizadevanja za zdaj ostajajo na idejni ravni zaradi številnih, tudi birokrat- skih ovir. Torej je v tem neka kalkulacija tveganja, podobno kot pri igrah na srečo. Če bomo imeli srečo, da potresa ne bo, se bomo izognili visokim stroškom potresne sanacije ali celo potresno varne gradnje. 1 http://designsciencelab.com/resources/OperatingManual_BF.pdf Edino človek pozna katastrofe, če jih preživi. Narava ne pozna katastrof. Max Frisch, Človek se pojavi v holocenu (Der Mensch erscheint im Holozän, Suhrkamp, 1979) Spoprijemamo se z velikimi problemi – poplavami, potresi in številnimi neumnostmi, ki jih danes počnemo ljudje – mislim na katastrofe, ki smo si jih sami ustvarili. Po drugi strani lahko vsakemu človeku na ulici damo možnost, da si pomaga sam. In boriti se za to je bila ena od mojih dolžnosti. Frei Otto, cit. po: D.A. Ottmann, Ecological Building Materials for Deserts and Drylands, (Springer Nature, 2022) 5arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Miha Dešman Only humans know catastrophes inasmuch they survive them. Nature knows no catastrophes. Max Frisch, Man in the Holocene, Suhrkamp Verlag, 1979 We have big, big problems - flooding, earthquake, and many foolish things which now people are doing - I mean, these self-made catastrophes. We are able to give to every man on the street the possibilities to help himself. And to fight for this was one of my duties. Frei Otto, as cited in D.A. Ottmann, Ecological Building Materials for Deserts and Drylands, Springer Nature, 2022 During this year's fire in Slovene Karst, it was proven once again that natural disasters inspire incredible soli- darity in people. This solidarity is based on the understanding that a disaster really did occur and that help is needed. Questions regarding the causes of the fire and the possibilities of preventing it, limiting its scope, and of a co-ordinated response remained in the background. I must admit that I shudder when I hear that a group of courageous fire fighters were saved from being trapped by fire by sheer luck. Any natural disaster, and an earthquake in particular, produces a similar occurrence: a common menace brings people together. Granted, there are always attempts by profiteers to take advantage of the situation. Yet catastrophes often prove to be the key driving force of the advances in society, technology, and civilisation. But let us examine what a "natural" disaster or a natural catastrophe - a term often favoured by journalists - actually is. Is nature ultimately the cause of disasters? Earthquakes, fires, weather phenomena such as flo- ods, typhoons, and droughts, not to mention global warming, suggest a corruption of "Nature" and its tur- ning on the humanity, being that we can no longer rely on its predictability. In this list of catastrophes, earthquakes are most traditionally unpredictable while the rest of natural disasters are becoming unpredic- table in the process of the changes of traditional seasonal rhythms, weather cycles, and cultural patterns which are based on them. The world as we know it, one that thousands of generations understood as the supremely evident foundation of their lives, seems to be nearing its end. Many believe humans to be those who have irreparably broken nature in the age of Anthropocene, and that now nature is getting back at us for our hubris. The unpredictability of nature is certainly the expression of our lack of willingness to seriously tackle its "extreme states", both the phenomena which we're unable to influ- ence, such as earthquakes, or the management of the end products of our own interventions into nature's functioning, e.g. global warming. Either case is ultimately about the responsibility towards the potential consequences, towards anticipations which ought to (but may not) compel us to be able and obligated to draw certain conclusions. Nowadays, the probability of catastrophic events may be statistically predicted using increasingly precise and complex computer models. But when and how these events, e.g. an earthquake, will actually occur is impos- sible to know. Those affected are left with a feeling of powerlessness as frail human capability falls short of being able to stand up to the savage force of nature. In the past, the responsibility had been passed onto gods while people would be to blame only indirectly, due to their sins, which provoked gods' wrath. Scientific and social advances have since caused such beliefs to lose their meaning. It bears repeating that nature is becoming increasingly fragile and vulnerable at our hands. We're insufficiently aware of its finiteness, of the fact that Spaceship Earth1, according to Buckminster Fuller, is part of our collective identity founded upon the function of metaphysical mastering of the physical. People have assumed the role of astronauts sat at the ship's controls, and both its destiny and our own is in our hands. The human race has grown up but it's as yet undecided which principle will prevail, good or evil. The responsibility has been turned on its head: we're not under the guardianship of gods or nature but unequivocally in charge of ourselves. Slovenia, and Ljubljana in particular, covers an area with a high likelihood of severe earthquakes. The reality of earthquake is embedded in the architectural and urbanistic history. In many cities, with Ljubljana among them, past earthquakes influenced the city's development. It was precisely in Ljubljana that the 1895 earthquake, as a catastrophe-event, served as one of the catalysts for the city to evolve from a provincial town into a modern national capital. 1 http://designsciencelab.com/resources/OperatingManual_BF.pdf 6 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Uvodnik / Leader Statistika je neizprosna. Treba bo živeti s katastrofami. Potres (v Ljubljani) se bo slej ali prej zgodil. Ukvarjanje s potresno preventivo ima poleg kulturnega, strokovnega in znanstvenega pomena tudi družbeni vidik: pre- pričan sem, da lahko ljudje le, če prepoznamo in razumemo problematiko v celoti, razvijemo sposobnost smotrnega ukrepanja in konec koncev odgovornost do svojega okolja in kraja bivanja. Seveda bi bilo utopično pričakovati, da bo to zavedanje zajelo vse vidike človekove eksistence v tem svetu. V svetu prevladujoči kapitalistični družbeni sistem se na grožnje načeloma odziva tržno racionalno. Kaj to pomeni v boju proti grožnji potresa? Kapitalizem vsako situacijo, tudi grožnjo katastrofe, brez težav spremeni v področje kapitalskih vlaganj in konkurence. A vendar pri potresu narava obravnavanega tveganja v temelju izključuje tržno rešitev. Treba je upoštevati, da so naravni in družbeni dejavniki kompleksno medsebojno povezani in da nas čakajo globoke spremembe v ekonomiji in potrošništvu; radikalno bomo morali redefini- rati družbeno ureditev in iznajti nove ravni globalnega sodelovanja. Kako torej razumeti potres kulturno in teoretsko? Naloga nas sili tudi k novemu razmišljanju o razmerju med kulturo in naravo. Prav element omejene obvla- dljivosti gradnje in bivanja glede na naravne pojave kliče po novih zamislihin rešitvah, ki povezujejo zmožno- sti računalniškega načrtovanja in produkcije s kulturnimi vidiki ter z učenjem od narave. Voditi mora do sinte- ze, v kateri bosta pozornost do vseh različnih dejavnikov in prisvajanje med seboj povezana. Arhitekturne teme naj izhajajo iz takšne skladnosti (onstran) narave in kulture. Načrtovanje gradnje in prenove stavb, objektov, urbanih prostorov in krajin zahteva celostni pristop, ki zdru- žuje vizualno in prostorsko razmišljanje, obvladovanje tehnik gradnje, sposobnost interpretacije družbenih potreb in teženj, občutek za arhitekturno zgodovino, intuitiven občutek za obliko, obvladovanje orodij za re- ševanje problemov, razumevanje materialov in obrti, razumevanje podnebja in naravnih sil, skratka trdno arhitekturno in inženirsko kulturo, ustvarjalnostin umetniško moč. Na koncu naj se še enkrat dotaknem vprašanja o vzrokih in o možnosti preprečevanja posledic, omejevanja škode in usklajenega ravnanja pri potresih. Najpreprosteje rečeno, preventiva je boljša kot kurativa, za uspe- šnost obeh pa je odločilen celostni pristop, ki poveže politično voljo, ljudi in stroke. Pri vpletenih strokah ne gre zgolj za gradbeništvo in arhitekturo, temveč za interdisciplinarno povezavo okoljskih, humanističnih in tehničnih ved. Že pred več kot pol stoletja je Lucius Burckhardt zapisal misel o krizi urbanizma, ki, če besedno zvezo urbano načrtovanje zamenjamo s potresno varnostjo, velja tudi za našo temo:2 »Vera, da se da potresno varnost do- seči s gradbenimi predpisi in z inženirskimi ukrepi, je ena temeljnih zablod. Zagotavljanje statične trdnosti je nujen, a samo omejen del rešitve, večinski del je sestavljen iz organizacijskih in institucionalnih dejavnikov. Te je mogoče spreminjati šele s politično voljo. Zato okolje sestavljajo predvsem pravila družbenega dogovora.« 2 Lucius Burckhardt, Stadtplanung und Demokratie (Urban Planning and Democracy, Bauwelt 37, 1957). 7arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Miha Dešman Among all catastrophes, the earthquake is the one with the most developed measures and new buildings must follow precise regulation. This is unlike the existing built stock. Despite the present and defined danger of earthquake, seismic renovation is less effective. Though there are organisations and individuals that en- deavour to improve seismic safety, the ideas haven't progressed beyond their initial phase due to numerous obstacles, including red tape. A calculated risk of sorts seems to be involved, as if we were playing a game of chance. If we luck out and there isn't an earthquake, we'll avoid the considerable cost of earthquake recon- struction or even earthquake-resistant construction. There's no bargaining with statics. We'll have to co-exist with catastrophes. There will be an earthquake (in Ljubljana). Beside a cultural, professional, and scientific significance, there is also a social aspect to seismic prevention: I'm convinced that recognising and understanding the problem in its entirety is the precondition for us to develop the capacity for acting sensibly as well as the responsibility towards our environment and place of habitation. Naturally, expecting such awareness to encompass all aspects of human existence in this world would be beyond unrealistic. The globally predominant capitalist social system tends to respond to threats in a market-conscious rational manner. What does this mean in regard to the threat of earthquake? Capitalism makes light work of trans- forming any situation, including the threat of catastrophe, into a circumstance of capital investment and competition. Yet when it comes to earthquakes, the very nature of the risk in question fundamentally excludes a market solution. Keeping in mind that natural and social factors are interrelated in a complex manner and that we're overdue for profound changes in economy and consumerism, it is upon us to radically redefine our social system and invent new layers of global co-operation. How, then, are we to understand earthquakes culturally and theoretically? The task compels us to rethink the relationship between culture and nature. It is precisely the fact that in the face of natural phenomena, con- struction and habitation are only manageable to an extent that calls for new ideas and solutions which con- nect the capability of computer-aided design and production with cultural aspects and with learning from nature. It must lead to a synthesis where the attention to all the various factors interconnects with appropri- ation. Architectural topics should use such harmony of, and beyond, nature and culture as a vantage point. Planning the construction and refurbishment of buildings, structures, urban spaces, and landscapes requires a comprehensive approach which combines visual and spatial thinking, mastering construction techniques, the ability to interpret social needs and tendencies, a sensibility towards architectural history, an intuitive sense of form, mastering problem-solving tools, understanding materials and crafts, understanding the cli- mate and natural forces - in a word, solid architectural and engineering culture, creativity, and artistic power. As I wrap up, allow me to again address the question of the causes and the possibilities of preventing the consequences, limiting the damage, and of co-ordinated action in the event of an earthquake. Simply put, prevention is better than cure, yet but for both of them to be successful, a comprehensive approach bringing together political will, people, and disciplines is crucial. The disciplines involved are not to be limited to civil engineering and architecture but ought to combine environmental and technical sciences as well as humani- ties in an interdisciplinary manner. More than half a century ago, L. Burckhardt wrote on the crisis of urbanism. If we replace the term "urban planning" with "seismic safety", the notion holds true also for the topic at hand2: "The belief that seismic sa- fety can be achieved through building regulation and engineering measures is a fundamental error. Ensuring static strength is a prerequisite part of the solution, but a noncomprehensive one, while the majority stake consists of organisational and institutional factors. These can be changed only through political will. Con- sequently, the environment is made up chiefly of the rules governing the social agreement." 2 Lucius Burckhardt, "Stadtplanung und Demokratie" ("Urban Planning and Democracy"), Bauwelt 37, 1957 8 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Seizmologija nove normalnosti v arhitekturi ABC Uroš Lobnik A kot ANALOGIJE NOVE NORMALNOSTI, B kot BAUKULTUR, C kot CENENOST KULTURNIH BOJEV, Č kot ČE(Z)MERNOST TRŽE- NJA, D kot DRUGAČNI ČASI, E kot EKOLOŠKE PRAKSE V ARHITEKTURI, F kot FORM FOLLOWS RESPONSIBILITY, G kot GENERIRA- NJE INTERDISCIPLINARNOSTI, H kot HIPERTROFIJA POJAVNOSTI, HIRANJE SIMBOLNEGA, I kot IZMIŠLJANJE NOVEGA NOVEGA ALI NOVEGA ISTEGA, J kot JALOVOST ARHITEKTURE, K kot OD KRITIČNEGA REGIONALIZMA DO KULTURE GRAJENJA, L kot LAISSEZ- -FAIRE, M kot MANJ(KO) MODROSTI, N kot NEGOTOVOST NOVE NORMALNOSTI, O kot ODZIVNOST ARHITEKTURE, P kot PO- DREDITEV IN PARTICIPATORNOST, R kot RAZŠIRJANJE OBMOČIJ ARHITEKTURE IN OBČUTKOV BIVANJA, S kot SESTOP IZ OBLIKO- VALSKE AVTONOMIJE ARHITEKTURE, Š kot ŠOLE ARHITEKTURE, T kot TURIRANJE ARHITEKTURE, U kot UPROSTORJANJE MESTA S PARTICIPACIJO, V kot VSAKODNEVNA SEDANJOST, Z kot ZASUK, Ž ali iz ŽDENJA V EKOLOŠKI DISKURZ A kot ANALOGIJE NOVE NORMALNOSTI »Sodobne industrije sreče delujejo po magični for- muli before – after. Before je vedno slabše, after vedno boljše.« 1 Pretežni del arhitekturnega fokusa se je v nekaj dese- tletjih premaknil v neposredno bližino industrije sre- če. Industrija sreče generira jutrišnji – boljši svet na podlagi prepričanja, da je novo brezpogojno boljše od starega. Potrošniško vero v jutrišnji svet širita kul- tura kriz in kultura laži. Sodobni mediji nam z lahkoto vsiljujejo in slikajo »jutrišnje svetove«, ki nenehno sprožajo družbene potrese, destabilizirajo zaznava- nje normalnosti, preprečujejo razvoj odgovornega vrednotenja stanja stvari (okolje, arhitektura, družba …) in bolj kompleksnih načrtovalskih pristopov. Arhitekture, ki se nahajajo v neposredni bližini indu- strije sreče, generirajo analogije nove normalnosti, v katerih je obstoječi in pretekli svet zmeraj slabši od jutrišnjega sveta. Nove normalnosti kličejo po agendi začeti znova. Tr- ženje in promoviranje zmeraj novih začetkov je odvi- sno od kulturnih bojev, ki so se z bipolariziracijo družbe in z množično uporabo digitalnih medijev v 21. stoletju razlezli v vse spore družbe. Načrtno ustvarjanje analogij novih normalnosti, ki izhaja iz tržno usmerjenega načrtovanja prihodnosti, sproža nove in nove družbene potrese. B kot BAUKULTUR »Naveličali smo se vprašanj v zvezi s preteklostjo, spomina in analize, prav tako pa tudi razlikovanja med resničnim in lažnim. Zato brez razmišljanja sle- dimo poti med pozabo in nujno varnostjo. To je kon- servativna pot podrejanja in minimalnega napora. Spomin nam uhaja in ovira naš um; kritično razmi- šljanje velja za pretenciozno in neprijetno. Toda ali je mogoče uživati brez tveganja? Vse to pomeni 1 Ugrešić, Dubravka. Kultura laži. Študentska založba, 2006, str. 51. 2 Jean, Nouvel. "Dwelling well is fundamental" Domus, no. 1073, oktober 2022. 3 www.davosdeclaration2018.ch / 9.tocka 4 Kovačič, Lojze. Kristalni čas. Beletrina, 2016, str. 220. 5 Welsh, Irvine. Pogreto zelje: zgodbe kemične degeneracije. Študentska založba, 2013, Incident v Roswellu, str. 86. tudi, da ne vidimo dlje od konca svojega nosu. To je izbris, izginotje predloga in domišljije. Danes se pri- bližujemo vsesplošnemu kloniranju, medtem ko naš izvor tone v pozabo. Izbrišemo preteklost. Na koncu ne bomo pustili nobene sledi preteklosti, izbrisali bomo vse sledi, ki nas bremenijo.« 2 S pomikom očišča arhitekture v neposredno bližino industrije sreče se pretekli svet večinoma določa z znamčenjem, ki briše in dematerializira kolektivni spomin. Tolmačenje sveta se s pomočjo virtualne re- alnosti ločuje na izolirane kategorije, ki izkazujejo potrebe po spreminjanju obstoječih stanj z novimi normalnostmi. Pretekli in sedanji svet sta postala prizorišče kulturnih bojev, v katerih se svet kolektivnega družbenega spo- mina ne uporablja za osmišljeno razumevanje stvari. S prioriteto poosebljenega razumevanja sveta se tudi arhitektura kot materializirana manifestacija bivalne kulture preteklega in sedanjega sveta večinoma vre- dnoti iz potrebe po destabilizaciji normalnosti. Znamčenje, ki priložnostno uporablja ali zlorablja kolektivni spomin za uveljavljanje nove normalno- sti, prednostno trži parcialne interese, kar se vidno odraža v izgrajevanju prostora in arhitekture. Davoška deklaracija Baukultur je evropska agenda za preusmeritev iz kulture znamčenja v visokokakovo- stno kulturo gradnje, ki »lahko nastane le v okviru interdisciplinarnega diskurza ter z večplastnim in medsektorskim sodelovanjem med oblikovalci poli- tik, pristojnimi organi in strokovnjaki. Ker vključuje ustvarjalne, funkcionalne in družbene vidike, morajo pri tem enakopravno sodelovati vse ustrezne disci- pline in strokovnjaki.«3 S tem ciljem davoška dekla- racija za visokokakovostno kulturo gradnje zahteva sestop arhitektov z izolirane kulturne pozicije, ki so jo vzpostavili v 20. stoletju – arhitekturna stroka oblikuje, druge stroke rešujejo. C kot CENENOST KULTURNIH BOJEV »Preveč sem utrujen od arhitekture, treba mi je vre- či samo pogled na levo, na skupaj stisnjene bloke, podobne zasidranim čezoceankam s številnimi kabi- nami namesto stanovanj, pa me že zgrabi jeza nad denaturiranostjo ... po mojem v nobenem stoletju ni človek s tolikšnim gnusom in zlovoljo gledal na izrazne oblike stavbarstva kot v našem času ...« 4 Mlajše generacije arhitektov so prepričane, da lahko obvladujejo družbena nesoglasja s kulturnimi boji, ki zajemajo in vključujejo vase tudi kaotičnost stanja v prostoru. V prepričanju, da se lahko s kulturnimi boji ter uporabo novih znanj razvijejo nova izhodišča, novi kriteriji, s katerimi se izboljšuje izraznost arhi- tekture, pa se razpira generacijska razpoka. V družbi nenehnih potresov, v kateri globalizirana skrb za arhitekturno estetiko vodi v vsakdanjo vsak- danjost, ni več vprašanj, kaj pomeni biti kritičen ozi- roma kakšna naj bo kritična distanca do stanja stvari. Kritično razmišljanje velja za pretenciozno in nepri- jetno, kritična distanca pri raziskovanju problema pa se vrednoti kot nepotrebno subjektiviziran pogled, ki zamegljuje realnost. Kulturni boji se zavzemajo za pravičnost znotraj dolo- čene skupnosti. Tudi arhitektura se ni izognila zavze- manju za pravičnost, zato oblikovanje arhitekture vse bolj temelji na upoštevanju normativnih določil in pojavnosti, ki je plod kulturnih bojev. Množičnost in ozka usmerjenost kulturnih bojev sproža »potre- se«, ki predoločajo novo normalnost arhitekture. Č kot ČE(Z)MERNOST TRŽENJA »Kraj se je spremenil, ni kaj. Naj se je Drysdale še tako privadil njegovemu postopnemu razvoju, ga je grdota samovoljne, neskladne pozidave včasih mo- tila. Stare vasi, sodobni stanovanjski kompleksi, po- dobni škatlam za čevlje, neobdelana polja, odurne, propadajoče kmetije in industrijska poslopja, špor- tna in nakupovalna središča, avtocesta, izvozi in ta ostudni del rjave, zanemarjene pušče, ki so mu, kako bizarno, rekli Zeleni pas. Zdelo se je, da s ta- kšnim izrazom oblasti znova namerno žalijo lokalno prebivalstvo.« 5 9arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Uroš Lobnik »Arhitektura je trajna. Spremlja čas. Z razumevanjem časa arhitektura postane domača – pripada ulici, mi- moidočim, mestu in pokrajini. Toda razlog za njen obstoj se najpogosteje skriva v njeni notranjosti.«6 Kakofonične urbane in arhitekturne sestavljanke so izpostavljene nenehni ekspanziji gospodarskih oz. tr- žnih interesov. Arhitekturno načrtovanje ustvarja pro- store zrelativiziranih anonimnih uporabnikov, prosto- re neototalitarizma, ki uporabnike vzpodbujajo k po- trošnji, ali kot razlaga Pasolini: »Podložniki so postali potrošniki. Ta antropološka mutacija še vedno pote- ka. Oblast z izjemno plastičnostjo obvladuje družbena nesoglasja tako, da jih zajema in vključuje vase, kar je bilo še do včeraj, kaj šele za časa fašistične represivno- sti, nepojmljiva akrobatika. Novi totalitarizem ne po- zna fanatizma, ne idealov niti ideologij. Je neototalita- rizem objekta ugodja, brezimnega in brezobraznega objekta, ki ne zapolnjuje nekega manka, ni odgovor na pomanjkanje, temveč ima nalogo, da vročično spodbuja vedno nova psevdoprimanjkovanja.«7 D kot DRUGAČNI ČASI »Premestitev pojma arhitekture na nekoliko dru- gačno mesto: ne bi je smeli več toliko misliti kot ar- tefakt, ki je toliko odvisen od človekovega/posame- znikovega ali družbenega življenja, temveč kot na- čin prebivanja ljudi – posameznika/družbe. Misliti bi jo morali kot proces, delovanje, bivanje in jo od- daljiti od današnje funkcije znaka, razstavnega ar- tefakta, spomenika.« 8 Občutenje psevdoprimanjkovanja poraja potrebe po novih normalnostih, kar preprečuje premik arhitek- turnega očišča v polje odgovornosti – stabilizacijo arhitekturnega fokusa; arhitekti, ki si prizadevajo za drugačne čase, tržno odvisni od samopromocije, pa z artefakti opozarjajo nase. Produkcija artefaktov krepi dolgoživost družbenih in okoljskih kriz in le delno vpliva na zviševanje kulture gradnje. Zavzemanje za politiko visokokavostne kul- ture gradnje potrebuje korenito spremembo arhi- tekturnega očišča. V katero smer? Mlajše generacije arhitektov prestavljajo arhitekturo iz izolirano su- bjektiviziranega oblikovanja v procese, s katerimi raz- iskujejo in oblikujejo objektivna izhodišča kolektivne- ga, okoljsko odgovornega oblikovanja. Da bi se izo- gnili pretirano subjektivizirani kritični distanci, ki in- terpretira arhitekturo od zgoraj navzdol, preusmerja- jo arhitekturo v raziskovanje možnega povezovanja arhitekturne estetike z vidiki energije, tehnologije in materialnosti. S procesiranim načrtovanjem se arhi- tekturno polje širi, arhitekturno očišče pa se pomika 6 Nouvel, Jean. "Architecture and the (in)Justice of Time." Do- mus, no. 1066, marec 2022. 7 Šček, Jernej. "V začetku je odsotnost začetka, intervju z Massi- mom Recalcatijem", Delo, Sobotna priloga, 25. 6. 2022, str. 27. 8 Stanič, Tomo. Arhitekturni gledalec. Edited by Neda Pagon, Studia humanitatis, 2011, str. 168. 9 Bruno, Latour. "To modernize or to ecologize? That’s the que- stion*" v Braun, Noel, Bruce Castree. Remaking Reality: Natu- re at the Millenium. Routledge, 1998, str. 221–242. 10 Trojanow, Ilija. Tajanje: roman. Študentska založba, 2013, str. 73. proti polju ekologije. Z načrtovanjem procesov arhi- tekturnega načrtovanja se lahko arhitektura izogne kontinuiteti utopičnih oblikovnih revolucij, ki se hitro izkažejo za napačne odločitve. Prehajanje iz »revolu- cionarnega« fokusa v »evolutivnega« je v teku (glej F kot FORM FOLLOWS RESPONSIBILITY)! E kot EKOLOŠKE PRAKSE V ARHITEKTURI »Politične ekologije ni mogoče umestiti v različne niše modernosti. Nasprotno, razumeti jo je treba kot alternativo modernizaciji. Zato je treba opustiti na- pačno domnevo, da ima ekologija karkoli skupnega z naravo kot tako. Tu jo razumemo kot nov način rav- nanja z vsemi predmeti človeškega in nečloveškega kolektivnega življenja.« 9 Medtem ko se je v preteklih dveh desetletjih ekolo- ška zavest hitro razširila na področja energetike, kro- žnega gospodarstva in gradnje, se le počasi pomika na arhitekturno področje. Dokler arhitektura ne najde odgovora, kako povezati ekologijo z estetiko, se bodo ekološka vprašanja reše- vala zunaj domene arhitekturnega projektiranja, reši- tve pa bodo izginjale v efemernosti življenjskih ciklov in v logiki kvantitativnih izračunov. Arhitektura se da- nes ukvarja z vrsto konkretnih projektov, ki raziskujejo napetosti med vprašanji energije, tehnologije, mate- rialnosti in arhitekturne estetike in iskanje odgovorov, na kakšen način jih med seboj uskladiti, predstavlja enega največjih izzivov novodobne arhitekture. Za nekatere je vprašanje ekologije vprašanje tehno- logije, za druge pa vprašanje materialov. Za druge avtorje je to še vedno vprašanje podnebnih razmer, notranjih in zunanjih, tretji pa se sprašujejo o neizo- gibnem prihodu narave, ki preži na ta pojem. Prenos ekoloških praks v arhitekturo pa bo učinkovit šele, ko se bo ob izvajanju ekoloških ukrepov ekolo- ška praksa povezala z estetiko. F kot FORM FOLLOWS RESPONSIBILITY (forma sledi odgovornosti, op. ur.) »Zakaj pušča odtis vse, kar naredimo (sto let je po- trebnih, da na Antarktiki izgine stopinja), zakaj ne moremo kot ptiči v zraku brez sledi zdrsniti skozi trenutek?«10 Ker večina ekoloških posegov v grajeno okolje ni takoj vidna ali pa jih je treba razložiti – uporaba recikliranih, naravnih ali ponovno uporabnih materialov, zadrže- vanje vode, izolacija, sistemi ogrevanja, hlajenja in prezračevanja – je vpliv ekološkega diskurza na arhi- tekturo enaindvajsetega stoletja skoraj nezaznaven. Premik arhitekturnega poslanstva na področje ekolo- gije prinaša razširitev arhitekturnega polja s skrbstve- nimi tendencami sodobne arhitekture, ki so se raz- mahnile z okoljskimi tematikami v zadnjem desetletju. Skrbstvene tendence v arhitekturi pogojujejo pričako- vanja in zahteve družbe po čimbolj okoljsko odgovorni arhitekturi in ne morejo učinkovati, če ne ponudijo odgovorov na vprašanja lepote, naklonjenosti in za- znavanja ekologizirane arhitekture. Očitno estetski di- skurz arhitekture stopa v odgovorno trajnostno obli- kovanje! Zato bo treba odgovoriti na vprašanje, ka- kšna presečišča ponuja arhitektura med iskanjem skrbstvene forme in funkcije. Med obema poloma je 10 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 odprtih precej konkretnih in oprijemljivih vprašanj, na katera brez menjave arhitekturnega očišča ne bo mo- goče odgovarjati. Razvoj skrbstvene estetike – odgo- vorne arhitekturne forme predstavlja utelešenje eko- loških vrednot tako, da se ekološko razmišljanje naredi vidno in s tem postane del življenjske izkušnje stavbe. G kot GENERIRANJE INTERDISCIPLINARNOSTI »Arhitekti z velikim talentom in domovinsko ljube- znijo zidajo, kakor sem videl zadnjič, trgovske hiše približno v merilu šestnajstega ali sedemnajstega ali osemnajstega stoletja. Težavno početje! Sicer je mogoče železobeton prikrivati (kakor sramoto) s kvadri iz peščenca, z odsekanimi loki in pristnimi tini iz srednjega veka; ampak popolnoma združiti se pietete in rentabilnosti, kakor kaže, vendarle ne da, in kar nastane iz tega, je pač takšno, da noben vojak črnec na dopustu nima takšnih reči za staro Evropo. Mar jih imajo oni samo za to?« 11 S prehodom arhitekturnega projektiranja z risalne deske in mize na delo z računalnikom (90. leta 20. stoletja) so se močno povečale možnosti in izzivi za razvoj interdisciplinarnega načrtovanja. Snovanje arhitekture je preseglo načela individualizi- ranega snovanja in poosebljene estetizacije arhitek- ture. Interdisciplinarno delo omogoča in spodbuja nadgradnjo in širitev nabora obstoječih meril z novi- mi, ki preusmerjajo načrtovalske cilje na področje od- govornega planiranja in arhitekturnega načrtovanja. H kot HIPERTROFIJA POJAVNOSTI, HIRANJE SIMBOLNEGA »Dandanes ne živimo več v pokrajini, merjeni z viši- no obzorja. Živimo v sestavljanki, v strukturi, kjer dobi ugled samo tisto, kar pritegne pozornost. Vi- deti je samo tisto, kar ljudi zanima. Ko bo tukaj par- kirišče, bodo vsi z zanimanjem buljili semkaj, kajti tu bodo stali njihovi avtomobili.« 12 Nekontekstualna arhitektura in hiranje simbolnosti v arhitekturi povečujeta odsotnost občutkov bivanja. Pojavnost arhitekture že dolgo več ne temelji na strojni estetiki, temveč je udeležena v tekmi za pozor- nost. Od 20. stoletja naprej gre za tekmo za tehnolo- škimi presežki, ne le višino – ki jo je ob izjemnem tehnološkem napredku lahko doseči in je prisotna pri vsakem obdobju ali arhitekturnem trendu. S hipertrofijo pojavnosti (arhitekturnega kiča) priha- ja do hiranja simbolnega sveta, do zanikanja predno- sti in svobode lokalnih resnic, ki določajo »ozemlja«. Pomikanje arhitekturnega težišča v ekološki kon- tekst pomeni vračanje v osmišljeno entiteto prosto- rov s prepoznavno mikroklimo, z jasno določenimi vlogami meja, kot tudi premik v polje arhitekture, ki bo uporabnikom povrnila pravico do zavestnih in ne- dolžnih užitkov pri zaznavanju specifike naravnega in grajenega okolja. I kot IZMIŠLJANJE NOVEGA NOVEGA ali NOVEGA ISTEGA »Ni pa se še naučila ne želeti si, naj bo nekdo prija- zen do nje.« 13 Izmišljanje novega novega in novega istega zahteva okolje »laissez-faire« v katerem z lahkoto izhlapevajo merila in kriteriji odgovornega načrtovanja – s tem pa izhlapeva vsa odgovornost arhitekture, od razmišlja- nja o vlogi in pomenu arhitekture do zavzemanja in skrbi za okoljsko vzdržno bivalno okolje. Z izmišlja- njem novega arhitekturna stroka izhlapeva v živo, pred maloštevilnim občinstvom, pred arhitektkami in arhitekti, ki se ne sprašujejo, kaj se dogaja. Z izmišlja- njem novega ni strokovne diskusije. Razprave so s kul- turnimi boji usmerjene v režirane dialoge z uporabni- ki. Pomen arhitekturne kritike je skoraj ničen – niko- gar ne zanimata pomen in kakovost projekta. Dolgo- ročno dojemanje prave arhitekture in njenega pome- na je za širše občestvo prezahtevno, kar pomeni, da med uporabnike ponovno drvi oblikovno banalizirana nova arhitektura, ki naj bi jo ljudje bolje razumeli in jo vzeli za svojo. Izmišljanje novega potrebuje merila, ki podpirajo smer širitve arhitekture na področja okolj- sko in družbeno odgovorne gradnje. J kot JALOVOST ARHITEKTURE »Ali je v industrijski družbi, v kateri delovno mesto ne more več biti v cityju, in tudi kraj, kjer ljudje sta- nujejo, ne več tam, kjer je delovno mesto, sploh še možno mesto? In če ni možno, s čim bomo nadome- stili mesto kot družbeno žarišče? Vprašujem. Disku- sije ni. Tu obstajajo le rešitve; kar je enkrat izpelja- no, je rešitev.« 14 Ob vsaki krizi – te si v 21. stoletju sledijo kot po teko- čem traku, se izkazuje jalovost arhitekture, ker po- nuja rešitve, ki so plod odločitev ožjega kroga ljudi. V prvih desetletjih 21. stoletja je težko še naprej ignorirati soudeležbo arhitekture pri razvijajoči se okoljski krizi, zato postaja vse bolj žgoče tudi vpraša- nje, kako naj arhitektura kot kulturna produkcija vzpostavi »ekološko kulturo«. Okoljski problemi niso več zgolj stvar reševanja težav in tehnoloških popravkov, temveč so tudi kulturno vprašanje, ker zahtevajo razmislek o odnosu do oko- lja, v katerem živimo, o tem, s kakšnimi praksami bi lahko ponovno umerili naše sodelovanje s planetom in na kakšnih vrednotah bomo gradili takšno ekolo- ško kulturo. V nasprotju z globalno modernizacijo v nedavni zgodovini zdaj nujno potrebujemo proces »ekologizacije« in razmislek o tem, kakšno odzivnost in odgovornost bi to lahko pomenilo za arhitekturo.15 K kot od KRITIČNEGA REGIONALIZMA do KULTURE GRAJENJA »V vsem je bil podoben svojemu rodu, le da o sebi ni hotel lažno pričati.«16 Ko razmišljamo o vplivu kritičnega regionalizma na razvoj arhitekture, ne moremo mimo spoznanja, da Framptonovo poglavje o Kritičnem regionalizmu ni 11 Frisch, Max. Stiller. Študentska založba, 2011, str. 264. 12 Balabán, Jan. Vprašaj očeta. KUD Sodobnost International, 2013. 13 Franzen, Jonathan. Čistost. Beletrina, 2017, str. 24. 14 Frisch, Max. Dnevnik 1966–1971. Študentska založba, 2010, str. 150. 15 Bruno, Latour. "To modernize or to ecologize? That’s the que- stion*" v Braun, Noel, Bruce Castree. Remaking Reality: Natu- re at the Millenium. Routledge, 1998, str. 221–242, 249–272. 16 Jergović, Miljenko. Oče. Sanje, 2014, str. 126. ABC 11arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 postalo zgodovinski artefakt, temveč je vplivalo na razvoj nekaterih kritičnih izhodišč arhitekturnega oblikovanja. Na začetku 21. stoletja se je izkazalo, da načelni postulati arhitekture kritičnega regionalizma zagotavljajo kolektivne etične in moralne vrednote, ki jih je mogoče integrirati tudi v sodobne arhitektur- ne prakse in jih s posodobitvami in dopolnitvami osmišljati tudi v različicah novih arhitekturnih nor- malnosti. Še posebej pomembno je spoznanje, da je v štirih desetletjih kritični regionalizem »uokviril nove oblike praks in nove imperative, povezane s kra- jem in kontekstom«. Mnogi arhitekti so z uporabo Framptonovih kategorij kritičnega regionalizma in opiranjem nanje »ponovno vzpostavili povezavo med gradnjo in uprostorjanjem (stavba, ki vzpostavi prostor), med vpetostjo v preteklost, sedanjost in so- dobnost, med energetskimi normami in tektoniko, med zgradbo, njeno konstrukcijo in njenim pome- nom« in »si prizadevali za zaledno perspektivo ter za ohranjanje določene kulturne etike pri življenju«.17 Tudi v arhitekturnem izobraževanju so Framptonove kategorije postavile izhodišča in merila kakovostnega oblikovanja novodobne arhitekture in očitno postaja, da lahko še zmeraj ponujajo izhodišča za osmišljanje novih referenčnih področij arhitekture. Ob ohranja- nju določene kulturne etike je kritični regionalizem nedvomno postavil izhodišča za razvoj in uveljavitev politike kulture gradnje (glej B kot BAUKULTUR) in s prizadevanji za kulturno etiko ter arhitekturne pra- kse, ki poudarjajo pomen umeščanja arhitekture v prostor, še zmeraj določa prag kritičnega razmišljanja arhitektov v 21. stoletju. L kot LAISSEZ-FAIRE »Pešačenje po poti do pokopališča je bilo prehaja- nje iz ozkega v široko, iz senčnega v svetlo, kot da bi bila v njeni začrtanosti upoštevana želja, izražena v spevu: Daj jim, Gospod, večni počitek, daj jim večno Uroš Lobnik luč. Requiem aeternam dona eis, Domine, et lux perpetua luceat est. Bili so drugi časi. Zdaj je cerkev in pokopališče povezovala cesta.« 18 Če parafraziramo, v fluidnem prostoru urbanih struk- tur pritegne avtomobil enako pozornost kot arhitek- tura oziroma je oblikovni pomen pojavnosti arhitek- ture izenačen s pojavnostjo avtomobila ali katerega- koli drugega objekta v prostoru. Arhitekturno snova- nje pretežno temelji na zagotavljanju učinkovite in na daleč opazne pojavnosti, ki se noče prilagajati dru- gim stavbam. V nehierarhičnih in oblikovno neurav- noteženih prostorih vsaka stavba vizualno kriči zase, njeno kričanje pa se zagovarja kot korist, ki izhaja iz ekonomske svobode vsakega udeleženca. Toda razvoj urbanih struktur, v katerih arhitekturna pojavnost temelji na interesih posameznika, z zago- varjanjem ekonomske svobode, je neodgovorna tek- ma za privilegije in pozornost. M kot MANJ(KO) MODROSTI »Živimo v dobi, v kateri je preveč informacij, manj znanja in še manj modrosti. Razmerje med njimi je treba postaviti na glavo. Vsekakor potrebujemo manj informacij, več znanja in veliko več modrosti.« 19 Živimo v dobi, ko arhitekturo študira ali se z njo po- klicno ukvarja toliko ljudi kot še nikdar doslej. Zato ni presenetljivo, da arhitektura z neznosno lahkotno- stjo na novo opredeljuje odnos do sveta (ne pozabi- mo, da virtualni svet spreminja sposobnost in način zaznavanja realnega sveta) in (pre)hitro nepopravlji- vo spreminja fizični, realni svet (včasih se zdi, da vzpostavljanje konteksta v arhitekturi sploh nima več smisla), zato smo priče umanjkanju navezovanja arhitekture na prostor in čas pa tudi uničevanju pla- neta.20 Potreba po hitrem odzivanju in pomanjkanje projektnega časa arhitekturi ne dajeta pravice (tudi arhitekturnim šolam ne), da izključuje modrost. Ra- zumevanje arhitekture temelji na pristnosti in trajni prisotnosti, zato mora povezovati danes in jutri z včerajšnjimi spoznanji. Pomik arhitekture v polje ekologizacije, v katerem je materialni izraz stavbe prepleten z zunajdisciplinarnimi vprašanji in širšimi materialnimi ekologijami, kot so viri, delo in vzdrže- vanje, potrebuje čimbolj modre odločitve. N kot NEGOTOVOST NOVE NORMALNOSTI »Stanovati v zelenju se od začetka tega stoletja raz- glaša za ideal in to je po vsem svetu že večkrat ure- sničeno; ali je tako prav ali pa to pripelje do razpa- da mesta? Živahnost prejšnjih mest: kraj, kjer ljudje stanujejo, delajo in bivajo po delu, kot krajevna enota; nasproti temu danes ločitev mesta kot kraja bivanja in mesta kot kraja kulture.« 21 Kdor hoče na hitro razviti nekaj novega, se je prisiljen motiti. Mlajše generacije z izkušnjo bivanja v materi- aliziranih arhitekturnih utopijah zanikajo pravico ar- hitekture do »revolucionarnih« stališč, do določanja načina življenja družbe z oblikovanjem v grajenem okolju. V tej smeri je mogoče razumeti zahteve po sestopu z arhitekturnega piedestala. Ozaveščene mlajše generacije prioritetno raziskujejo, kaj pomeni arhitektura kot proces in prebivanje, in se sprašujejo, kako redefinirati arhitekturo kot proces. Nekoč je bila arhitektura povezana s prostorom in uporabnikom, razvoj infrastruktur pa je sprožil hitro ločevanje arhitekture od prostora. Prvobitnosti ni več. Arhitektura naj vzpostavi procese, ki bodo prepreče- vali neodgovorno, čezmerno izgrajevanje in eksploa- tacijo prostora. V tem pogledu je interdisciplinarno delovanje arhitektov neizogibno, ker ne širi samo obzorij arhitekture, temveč vzpostavlja kontekst ar- hitekture, odgovorne do okolja in človeka. Pojave nove normalnosti zaznamuje senzibilno odzi- vanje arhitekture in skoraj romantično vrednotenje prostora in objektov v njem – kar odslikava patetičen, neizkušen pogled na stvarnost in odraža negotovost arhitekturnega ukrepanja znotraj novih normalnosti. 17 Tom Avermaete, Véronique Patteeuw, Léa-Catherine Szacka in Hans Teerds. "Revisiting Critical Regionalism", Oase nr. 103, 2019. 18 Atxaga, Bernardo. Dnevi Nevade. Beletrina, 2017, str. 430. 19 Shafak, Elif. Kako ostati priseben v dobi delitev. 1. natis, Sanje, 2022, str. 69. 20 Lobnik, Uroš. "Arhitektura zmeraj poravnava neko izgubo", Ar- hitektov bilten, vol. 48/49, no. 217/220, 2018-2019, str. 28–30. 21 Frisch, Max. Stiller. Študentska založba, 2011, str. 264. 12 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 O kot ODZIVNOST ARHITEKTURE »... Lipnik, ki je sedel na klopi nakupovalnega cen- tra, pomisli na besedo odsotnost. Neka odsotnost s tega sveta, ki je poln svetlobe in glasbe, ljudi, ki iz- gubljeno tavajo med izložbami in iščejo, kaj bi še kupili. To je svet, v katerem njega ni več.« 22 Živimo v prostorih nenehne odsotnosti. Arhitekturo normativiziramo tako, da ureja prostore odsotnosti. Prostori odsotnosti so plod posploševanja in norma- tivizacije v arhitekturnem načrtovanju. V času, ko si vsak nov poseg v prostor, vsaka nova stavba, jemlje pravico do sodobne pojavnosti in zaradi nje prekinja kontinuiteto tektonskih in morfoloških danosti pro- stora, se odpira zavedanje, da je treba povečati in opredeliti odzivnost arhitekture. Številne arhitektur- ne prakse raziskujejo in razvijajo nove načrtovalske pristope in procese, ki izboljšujejo odzivnost arhitek- ture na prostor (kraj), čas in družbene razmere. Od- zivnost arhitekture pogojuje načrtovalsko odgovor- nost in podpira evolutivne načrtovalske procese. P kot PODREDITEV in PARTICIPATORNOST »Potrošniška kultura nima obraza, ne gleda zviška, ne deluje od zgoraj navzdol, ne drži palice. Prepo- vedni ne! je nadomestila s potrošnim da!«23 V normativizirani in objektivizirani arhitekturi ni tve- ganja – še več – slutiti je, da prihaja čas podrejanja. Okoljski in družbeni pretresi zahtevajo dolgoročnej- še kolektivno reševanje, zato se uveljavlja politika odgovornega podrejanja (proticovidni ukrepi, eva- kuacijski ukrepi, sanacijski ukrepi ). Ni več lahkega izhoda, potrebne so hitre odločitve za sanacijsko kulturo grajenega okolja – prioritete po- trošniške kulture se zamenjujejo s prioritetami traj- nostno odgovornega načrtovanja. Arhitektura se mora podrediti ekološkimi interesom in se odločiti o tem, kje se bo razkrila, kaj bo skrila, kako se bo sno- vala. Je ekskluzivna, edinstvena in soudeležena pri spremembah, ki jih prinašajo čas in življenjske želje. Tako kot živa bitja je tudi arhitektura prepogosto ne- odgovorno zapuščena, pozabljena ali izkoriščana. Da arhitektura obstane, jo je treba prilagajati novim okoliščinam časa. Arhitektura izgrajuje kulturno de- diščino, ki jo morajo spremljati njeni lastni terapevti: psihologi ter funkcionalni in estetski kirurgi. Arhitekturo je treba misliti kot proces, ki omogoča in spodbuja humanistični urbanistični razvoj. Seiz- mografija arhitekture kaže, da je nastopil čas za sa- nacijo, obnovo, inventivno preoblikovanje in recikli- ranje. Participatorni procesi lahko z razkrivanjem in povezovanjem različnih potreb in obdobij oblikujejo odgovorna okolja. Arhitektura, ki omogoča sooča- nje izrazov in tehnik je lahko popolna arhitekturna iznajdba. Arhitekturno ustvarjanje se v skrbi za oko- lje in človeka povezuje z različnimi strokami in gene- racijami. S procesi podrejanja in participatornosti lahko arhitektura pridobi tudi metafizično razse- žnost, ki bo omogočila presojo čustvenega pomena arhitekture oziroma njene sposobnosti, da očara.24 R kot RAZŠIRJANJE OBMOČIJ ARHITEKTURE IN OBČUTKOV BIVANJA »A v tem svetu neposrednosti se velik pomen pripi- suje lahkemu izhodu, hitre odločitve pa postanejo najboljše odločitve. Nimamo več časa za razmišlja- nje. Nimamo več časa, da bi se spomnili, spraševali ali razmišljali.« 25 S participatornim in interdisciplinarnim načrtova- njem se arhitektura približuje uporabnikom. Ob tem se arhitekturna znanja prenašajo na področja, ki še nikoli niso bila v njeni domeni oziroma zanje velja, da za arhitekturo nimajo posluha in obratno, prihaja do vstopanja drugih strok na področja, ki so bila ne- koč izključno v domeni arhitekturne stroke. Razširjanje področja arhitekturnega delovanja in so- delujočih zahteva neprestano reguliranje kompetenc strok, ki se vključujejo v načrtovalske procese, obe- nem pa neizpodbitno nakazuje potrebo po prestopa- nju arhitekture v svet organizacije in vodenja proce- sov oblikovanja. Srednje in mlajše generacije arhitek- tov uspešno pomikajo arhitekturno načrtovanje v svet organizacije in vodenja procesov oblikovanja. Z izvajanjem raznolikih arhitekturnih in prostorskih ko- rektivov, ki temeljijo na ozaveščanju o skupnostnem pomenu prostora in nastajajo z vključevanjem razno- likih akterjev civilnih pobud, vzpostavljajo rešitve, ki so seizmografi novih družbenih potreb in sprememb. Širitev arhitekturnega področja z odgovornim vode- njem oblikovalsko-načrtovalskih procesov omogoča usmerjanje arhitekture v raziskovanje njenega učin- kovanja. Za kaj takšnega pa mora arhitektura ponov- no pridobiti in vzpostaviti možnost celovitega pregle- da nad stvarmi, ki jih načrtuje (tudi nad stvarmi, ki so ji bile odvzete) – to je njena družbena vloga, to je njeno poslanstvo! Povratka ni več. Arhitektura mora začeti razvijati za- vest o užitku bivanja v določenem kraju. S kot SESTOP IZ OBLIKOVALSKE AVTONOMIJE ARHITEKTURE »Mesto je večje od svojih stavb, tudi večje od svojih prebivalcev. Ima svoje lastne nianse. Sprejme, karko- li mu pride naproti, tako zločin in nasilje kot majhne pozitivne pretrese, ki se priplazijo iz vsakdanjika.« 26 Prostorsko iztrgane strukture povezuje zgolj infra- struktura. Videti je, kot da arhitekti niso imeli časa, da bi razvili ustrezne odgovore in da so po mnenju laične javnosti odgovorni za nastalo situacijo. Mlajše generacije arhitektov zahtevajo, da s piede- stala sestopijo arhitekti, ki so z vztrajanjem pri obli- kovalsko subjektivizirani avtonomiji arhitekturo izoli- rali od drugih strok in njen pomen močno oddaljili od realnih potreb. V procesu sestopa oblikujejo novo zavest arhitekturne stroke, ki jo skušajo naredi- ti čimbolj razumljivo z vključevanjem čimbolj razno- likih akterjev – gre za interventno arhitekturo, ki 22 Jančar, Drago. Drevo brez imena. Modrijan, 2008, str. 147. 23 Šček, Jernej. "V začetku je odsotnost začetka, intervju z Massi- mom Recalcatijem", Delo, Sobotna priloga, 25. 6. 2022, str. 27. 24 Jean. Nouvel, "Architecture and the (in)Justice of Time." Do- mus, no. 1066, marec 2022. 25 Jean, Nouvel. "Dwelling well is fundamental" Domus, no. 1073, oktober 2022. 26 McCann, Colum. Naj se širni svet vrti. Sanje, 2010, str. 308. ABC 13arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Uroš Lobnik nemudoma vzpostavlja nove situacije, prostorske odnose in poosebljene rabe. Arhitekturni samopromotorji najmlajše generacije iščejo somišljenike in sogovornike izven stroke. S svojimi kreacijami, predavanji in pisanji producirajo. Z neposrednim vključevanjem čim več različnih strokovnjakov in uporabnikov v proces snovanja ar- hitekturo naredijo bolj razumljivo – gre za zavzema- nje za to, da arhitektura rešuje stanje stvari. Za ta- kšen pristop pa so ključnega pomena kolektivne vrednote, in ne poosebljene vrednote, ki generirajo identiteto performerja. Procesiranje arhitekture je ključno za sestop arhitekta s piedestala neodvisne- ga odločevalca in oblikovalca, na katerem ni nikoli zares sedel. Š kot ŠOLE ARHITEKTURE »Mesto prednikov z njegovimi uličicami kratko in malo porušiti, zato da bi dobili prostor za svoje da- našnje mesto, bi se jim zdelo blazno, zločinsko; vzdi- gnil bi se papirnat vihar ogorčenosti. V resnici pa počnejo nekaj veliko bolj blaznega: mesto svojih prednikov kazijo, ne da bi namesto njega zidali novo, današnje, lastno mesto. Kako da takšna sla- boumnost, ki jo kot tujec vidiš pri priči, domačinov očitno ne prestraši?« 27 Max Frisch, ki je poklic arhitekta zamenjal s pisate- ljevanjem, je v svojih romanih ostro in kritično raz- kril paradokse urbanizma in arhitekture 20. stoletja. Opozarjal je, da je arhitektura s sklicevanjem na svojo »avtonomijo« kot kulturno disciplino reševa- nje problemov prepustila inženirjem in drugim stro- kovnim poklicem. Bolonjska deklaracija iz leta 1999 je korenito spre- menila strukturo šol in procese poučevanja. Arhi- tekturne šole so začele v 21. stoletju vnašati v izo- braževalne procese skrbstvene težnje arhitekture in urbanizma, ki imajo ključen vpliv na razvoj novih strokovnih področij. Nabor novih znanj se hitro vključuje v procese poučevanja in raziskovanja arhi- tekture, s tem pa se odpira vprašanje, katera znanja bodo neizogibno potrebna v prihodnosti in katera znanja je smiselno ohraniti kot temeljne veščine ar- hitekturnega snovanja. Lahko arhitekt kot kritični intelektualec postane uspešen podjetnik? Kako in koliko podajati in razvijati znanja, ki morda niso praktična, a so lahko potrebna za popolno razume- vanje kulture in zgodovine arhitekture? Paradokse pedagoških procesov lahko razreši težnja po »reše- vanju« stanja stvari in skrb za vračanje tistih kompe- tenc, ki jih je stroka v 20. stoletju izgubila ali zavrgla. T kot TURIRANJE28 ARHITEKTURE »Duša nikoli ne misli brez neke podobe.« 29 V času nenehnih, vse bolj zgoščenih kriz (nepresta- nih družbenih in okoljskih potresov) arhitekturne šole povečujejo dotok novih in novih arhitektk in ar- hitektov. V številnih evropskih državah se že kažejo presežki, zaradi katerih so arhitekti prisiljeni širiti področje svojega delovanja in v nekatera stopiti pov- sem na novo. Turiranje arhitekturnega poklica prina- ša visoko konkurenčnost in notranje boje oziroma prestrukturiranje poklica. Turiranje estetike v arhitekturi prinaša širok kvalita- tivni vrh arhitekturne produkcije, obenem pa pove- čuje potrebo po prepoznavnosti. Številčnost raznoli- kih kreacij ne odpira le vprašanj kvalitativnih kriteri- jev, temveč nakazuje potrebo po spremembi arhitek- turnega fokusa. Najbrž smo v podobni situaciji kot ob izteku 19. stoletja, ko je po množičnem in kratkotraj- nem pojavu raznolikih nacionalno obarvanih arhitek- turnih slogov prišlo do globalne spremembe. U kot UMIKANJE UTOPIJAM in ODGOVORNOSTIM »Sledil je pomenek o tistem območju, ki ga imenu- jejo Staro mesto. Ideja, ohraniti mesto prednikov in ga gojiti kot reminiscenco, se mi zdi plemenita. In zraven, v spodobni razdalji, sezidajmo mesto na- šega časa! V resnici pa, kolikor vidim, ne delajo niti enega niti drugega, temveč se s saniranjem izogi- bajo vsakršni odločitvi.« 30 Potem ko je na začetku 20. stoletja v evropska te- mna mesta in v temne hiše prodrla svetloba in je arhitektura v ekstazi svetlobe razsvetlila bivalna oko- lja in hiše, tako podnevi (s prostorsko izolacijo in sa- mozadostnimi objekti z velikimi steklenimi površina- mi) kot ponoči (z elektrifikacijo), je večina mest spo- znavno otopela. Razsvetljevanje mesta z »arhitekturo na zelenici« je sprožilo načrtovane potrese, ki so rušili historične urbane strukture in urbanizem ter stanovanjsko ar- hitekturo naredili za politični problem! Planirana prihodnost ni strokovno, temveč politično urejanje prostora, nekritično hitenje v spremembe ob podpori politike pa je arhitekturi dalo utopični pred- znak, ki je odgovoren za kolaps urbanizma (20. stole- tje ponudi več kot sto modelov novih urbanih okolij). Arhitektura se je po kolapsu urbanizma začela umi- kati »utopijam«, nadaljuje pa se umikanje odgovor- nostim. Umikanje utopijam pa enako kot premikanje v varno cono, k ždenju arhitekture, prinaša povpreč- nost in ohranja vsakodnevno sedanjost arhitekture. V kot VSAKODNEVNA SEDANJOST »To se dogaja in spet dogaja, ker tega mesta zgo- dovina ne zanima. Nenavadne stvari se dogajajo natanko zaradi odsotnosti obveznega spoštovanja do preteklosti. To mesto živi v nekakšni vsakodnev- ni sedanjosti. Nobene potrebe ni, da bi verjelo vase kot London ali Atene ali da bi bilo celo simbol novega sveta, kot sta Sydney ali Los Angeles. Ne, temu mestu ne bi moglo biti bolj vseeno, kje je. Ne- koč je videl majico z napisom NEW YORK FUKIN' CITY. Kot da bi bil to edini kraj, ki je kdaj obstajal, in edini, ki kdaj bo.« 31 27 Frisch, Max. Stiller. Študentska založba, 2011, str. 264. 28 turírati -am nedov. in dov. (ȋ) avt. povečevati dotok goriva, da deluje motor z večjim številom vrtljajev: šofer turira / turirati motor. Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, do- stop 7. 11. 2022. (op. ur. ) 29 Aristoteles. O duši. Reprint iz leta 1993, vol. 37, Slovenska ma- tica, 2002, str. 219. 30 Frisch, Max. Stiller. Študentska založba, 2011, str. 264. 31 McCann, Colum. Naj se širni svet vrti. Sanje, 2010, str. 307. 14 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Urejanje Pomanjkanje časa in interesa za preteklost, z upa- njem na jutri, nas je pahnilo v vsakodnevno seda- njost – sedanjost je povsod. V prostorih vsakodnevne sedanjosti z normativizira- no in konfekcijsko estetiko novodobne arhitekture biva duh naveličanosti – vse je prav, zadržano in nad- zorovano, brez avtorske ekspresivnosti. Na duhamornost gradnje in mest se svet polarizacije in plutokracije odziva s turirano estetiziranimi objek- ti, ki sprožajo vizualne »potrese«, slednji pa niso (vsaj dolgoročno) sposobni zatreti turobnosti in brezupa vsakodnevne sedanjosti, ki je nepregledno gojišče kriz. Prevlada ikonične arhitekture sovpada z razvojem kulture tetoviranja, njuna vzajemna in nagla širitev pa je globalni kulturni fenomen. Ikonična arhitektu- ra in tetoviranje sta nedvomen odraz odpora proti vsakodnevni sedanjosti in poosebljenega ozavešča- nja kraja ali dogodkov. Oba kulturna fenomena predstavljata navidezen, površinski umik iz vsakodnevne sedanjosti. Ikonična arhitektura s fasado in formo zakriva primanjkljaj ko- lektivne odgovornosti do temeljnih vprašanj bivanja, tetoviranje pa predstavlja površinsko poosebljanje, ki ne zmore pregnati vsakodnevne sedanjosti, kar kriči po zasuku razmišljanja. Adolf Loss bi danes naj- brž ponovno zapisal, da je ornament zločin, in najbrž naznanil, da mora arhitekturo določati kaj drugega kot navduševanje nad drugačnostjo! Z kot ZASUK »Zmeraj se vračamo v vsakdanje življenje, drugega kraja za nas ni.« 32 Gradnja objektov in načrtovanje arhitekture imata pomembno vlogo pri nastanku ter kopičenju okolj- skih kriz. S čezmerno in nekakovostno pozidavo na- ravnega prostora hitro narašča delež okoljsko ozave- ščene in družbeno kritične javnosti, ki opozarja, da sta novodobna arhitektura in urbanizem plod neu- strezno načrtovanih procesov. Okoljevarstveniki opozarjajo, da »kontejnerski« izraz »trajnostni razvoj« pomeni marsikaj oziroma skoraj karkoli in se največkrat uporablja za upravičevanje in ohranjanje obstoječih metod načrtovanja uničujoče- ga sistema gradnje. Le »nekoliko ozelenjena arhitek- tura in urbanizem« ne pomenita odgovornega odno- sa do okolja, zato je zasuk k širšemu razumevanju stanja sveta neizogiben. Novodobna arhitektura in urbanizem sta največkrat plod neustrezno načrtova- nih procesov, (ne)odgovornost do okolja in družbe pa pokrivajo izrazi iz arzenala trajnostne politike. Izvrševanje prvin »trajnostnega razvoja« s pojmi »ze- lene arhitekture« in »urbanih struktur zelenega kapi- talizma« zakriva stanje v družbi in prostoru, kar one- mogoča prepotreben zasuk vrednostnih meril.33 Vsakodnevna sedanjost potrošniško naravnane družbe potrebuje zasuk, ki se temeljito razlikuje od zasuka, ki je sledil drugi svetovni vojni, ko so se z ar- hitekturo prekrile boleče podobe poškodovanega ali uničenega materializiranega sveta. Danes se poja- vljajo zahteve po odgovornem načrtovanju arhitek- ture, kar pomeni, da se arhitektura zaradi zelo nega- tivnih vplivov na okolje in kulturo bivanja gradi le, ko je neizogibno potrebno, pretežno z naravnimi, raz- gradljivimi, okolju čim manj škodljivimi materiali, in da postane namera o gradnji večjih objektov stvar kolektivne presoje in dogovorov. Ž ali iz ŽDENJA V EKOLOŠKI DISKURZ »Predstavljal si je dan, ko bo puščava ozelenela za- radi pametnejših rastlin, rastlin, ki jih bodo izpopol- nili ljudje, rastlin, ki jim bodo vgradili boljši, moder- nejši klorofil.« 34 V 21. stoletju sta politizacija in trženje arhitekturo po- tisnila v ždenje. Arhitekturna stroka ždi v vsakodnevni sedanjosti in ne prevzema okoljske odgovornosti. Kako iz ždenja ustvariti odgovorno kulturno krajino? Kako v svetu, ki je stroke specializirano razdelil na ločene kategorije, vzpostaviti razvojne procese od- govorne krajine? Kako snovati in oblikovati arhitek- turo, naselja in krajino, ki razkazujejo odgovornost do okolja, ljudi, družbe? »Arhitektura je nedvomno soudeležena pri razvoju okoljske krize, zato lahko postane tudi del njene reši- tve. Tega pa ne bo mogla storiti le z upoštevanjem tehničnih standardov ali opremljanjem z vse bolj na- prednimi tehnologijami, ampak tudi z iskanjem po- trebnih oblik, s katerimi si bo predstavljala, kako bi lahko bila videti in se počutila ekološka kultura.«35 Pred pretresi, pred katerimi je družba neizogibno za- radi stanja stvari, je smiselno očišče arhitekture pre- staviti z načel trajnostnega razvoja (ki se zavzema pretežno za varovanje naravnih virov za zanamce) v širši ekološki diskurz. Ekološki diskurz se predstavlja kot nov izziv arhitekturne stroke, čeprav ni tako. Arhitektura lahko z ekološkim diskurzom prepreči ždenje v prostorih vsakdanje sedanjosti in razreši številne paradokse sodobne arhitekture (ki izhajajo iz 20. stoletja). Z ekološko mislijo si lahko arhitektura povrne nekatere izgubljene, a za nadaljnji razvoj pre- potrebne kompetence, obenem pa lahko s pomočjo drugih strok izsledi možnosti razvoja in oblikovanja odgovorne kulturne krajine. Ekološka misel mora osmisliti arhitekturno etiko in estetiko s povezavo odgovornega oblikovanja in od- govornih odnosov. Ekološko razmišljanje, ki povezuje vprašanje »kako so stvari videti« z vprašanjem »kako stvari delujejo«, omogoča načrtovanje odgovorne kulturne krajine oziroma ponudi arhitektom izhodi- šča za oblikovanje nove normalnosti v arhitekturi. Fotografije: Uroš Lobnik 32 Atxaga, Bernardo. Dnevi Nevade. Beletrina, 2017, str. 454. 33 Eliza Culea-Hong, ”Le bâtiment”, Oase nr. 112, 2021. 34 Franzen, Jonathan. Čistost. Beletrina, 2017, str. 512. 35 Bart Decroos, Kornelia Dimitrova, Sereh Mandias in Elsbeth Ronner (ur.), Ecology & Aesthetics, Oase nr. 112, 2021. 15arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 23315 Marta Skubic Krepitev potresne varnosti stavb Potres je eden izmed neprijetnih pojavov za človeka, ki ga ni možno vnaprej na- povedati in ga ne moremo nadzorovati oziroma kontrolirati. Lahko pa merimo potresno gibanje tal ter količino sproščene energije, ki jo opredelimo z magnitu- do potresa. Potresi, ki jih ljudje zaznajo, povzročajo veliko presenečenje in nego- tovost zaradi nepripravljenosti in nerazumevanja potresne nevarnosti, to pa je še izrazitejše v neustrezno utrjenem grajenem okolju. S stališča posledic morebitnega potresa spada Slovenija v skupino bolj ogroženih držav članic Evropske unije, saj leži na potresno dejavnem območju in ima na potresno najbolj nevarnih območjih koncentriran razmeroma star stavbni fond. Ob močnejšem potresu je predvsem v večjih mestih pričakovati veliko material- no škodo in tudi smrtne žrtve. Potres ima močan vpliv na številne pomembne vidike delovanja družbe, saj lahko vpliva tudi na prekinitev delovanja pomemb- nejših objektov in sistemov in s tem lahko ohromi celotno državo in družbo. V preteklosti je bilo na območju Slovenije in v njeni bližini kar nekaj potresov, ki so zaradi poškodb in porušitve objektov močno vplivali na zdravje, kvaliteto ži- vljenja ljudi in njihovo blaginjo. Ob tem se je izkazalo, da je sanacija na potresno prizadetih območjih zelo dolgotrajen in finančno zahteven proces, zato je najbolj smiselno, da se začne stavbni fond postopoma utrjevati in krepiti. V Republiki Sloveniji so pogosti šibkejši potresi, katastrofalni potresi pa se redke- je pojavljajo. Zaradi tega dejstva prebivalci Slovenije v glavnem nimajo razvitega občutka glede potresnega tveganja oziroma pridejo do teh spoznaj običajno šele, ko sami občutijo potres in njegove posledice. Zaradi redkosti pojava močnejšega potresa tako običajno kmalu po potresu upade tudi zavedanje o potresnem tve- ganju, ki bi sicer lahko sprožilo aktivnejšo udeležbo lastnikov pri utrjevanju njiho- vih stavb. Ozaveščanje ljudi o potresih in njihovih posledicah preko medijev pa je dokaj neopazno. Tako se lastniki stavb raje osredotočajo na druge, opazne učin- ke njihovih investicij, kot je npr. videz in povečanje energetske učinkovitosti, ki je povezana z znižanjem tekočih stroškov, kot pa na osnovno varovanje zdravja in življenj z ustrezno mehansko odpornostjo in stabilnostjo stavb. V preteklih letih je bilo veliko državnih sredstev vloženih predvsem v energetsko prenovo stavb. Večina do sedaj energetsko prenovljenih stavb ni bila celostno obravnavana, saj zanje med drugim niso bile narejene seizmične analize in posle- dično morebitne potrebne utrditve konstrukcije. Ob morebitnem močnem po- tresu bi tako neustrezno potresno odporna stavba, ki je bila sicer energetsko prenovljena, lahko postala neuporabna in bi bila vsa sredstva, vložena v energet- sko sanacijo stavbe, izgubljena. Prenova potresno ogroženih stavb naj bi bila prvenstveno namenjena predvsem povečanju varnosti ob potresu oziroma zmanjšanju tveganja za izgubo življenj in poškodovanje uporabnikov stavb. Ustrezna utrditev potresno ogroženih stavb bi povečala tudi psihološko varnost uporabnikov, v kolikor bodo predhodno infor- mirani o povečanju potresne odpornosti njihove stavbe z utrditvijo. Običajno je smiselno, da se prenova takšnih stavb izvede celovito, tako da se jih najprej utrdi in se jih ob tem ali potem ustrezno energetsko ali kako drugače prenovi. Že pri načrtovanju takšnih posegov oziroma sprememb naj bi se razmišljalo celovito, tako da en poseg ne bi oviral izvedbe drugih. Potresno utrjene in celovito preno- vljene stavbe pridobijo dodatno vrednost in varnost. V Sloveniji so se do sedaj izvajale največje sanacije za krepitev potresne odporno- sti v Posočju. Ustanovljena je bila Državna tehnična pisarna, ki je skrbela za potre- sno obnovo objektov po dveh večjih potresih. Ker je potresna sanacija že poško- dovanih objektov dražja in časovno ter organizacijsko zahtevna naloga, si želimo, da bi stavbni fond ustrezno utrdili, še preden bi se zgodil močnejši potres. 1 Vir: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MOP/Dokumenti/Graditev/posegi_v_nostilno_ konstrukcijo.pdf 2 Vir: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MOP/Dokumenti/Graditev/zgibanka_prenova.pdf 3 Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/drzavna_ocena_2.pdf 4 Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/ogrozenost_potres.pdf 5 Vir: http://potrog2.vokas.si/ Na Ministrstvu za okolje in prostor se zato pripravlja Resolucija o krepitvi potre- sne varnosti, ki naj bi pristopila k dolgoročnemu oblikovanju oziroma usmeritvi države do politike krepitve potresne varnosti stavbnega fonda v Republiki Slove- niji. Resoluciji naj bi v naslednjih letih sledili akcijski programi, ki bodo podrobne- je določali izvedbo posameznih aktivnosti. Osnutek resolucije je že bil v javni obravnavi, v kratkem pa naj bi šla v medresorsko usklajevanje. Na Ministrstvu sta bili že v preteklih letih pripravljeni brošura1 in zgibanka2 Pose- gi v nosilno konstrukcijo stavb, ki sta namenjeni ozaveščanju strokovnjakov pri graditvi ter lastnikom oziroma uporabnikom stavb. Z nestrokovnimi posegi v kon- strukcijo stavbe lastniki nemalokrat nevede oslabijo nosilno konstrukcijo, saj se ne zavedajo, da so tudi manjši posegi v nosilno konstrukcijo ob potresu proble- matični, saj pogosto oslabijo potresno odpornost stavbe. Na žalost se takšni pri- meri v vsakdanji praksi dogajajo, ker se investitorji in tudi izvajalci ter projektanti ne zavedajo vpliva posega v konstrukcijo stavbe in s tem spremembe obnašanja konstrukcije ob potresu. Republika Slovenija ima dobro vzpostavljen sistem za prvi nujni odziv takoj po potresu, predvsem v okviru sistema zaščite in reševanja, ne pa za preventivno povečanje potresne odpornosti in varnosti. Do sedaj so bile v okviru Uprave Re- publike Slovenije za zaščito in reševanje izdelane Državna ocena tveganja za na- ravne nesreče,3 Ocena ogroženosti zaradi potresov4 ter aplikacija Potresna ogro- ženost v Sloveniji (POTROG), namenjena potrebam načrtovanja in delovanja sil zaščite, reševanja in pomoči civilne zaščite.5 Aplikacija POTROG »Oceni svojo stavbo« je namenjena zelo okvirni samooceni poškodovanosti stavbe na podlagi izbrane intenzitete potresa. V kolikor pa želimo imeti realno oceno stanja stavbe pa mora stavbo pregledati strokovnjak s področja potresnega inženirstva, ki bo tudi predlagal primerne kon- strukcijske rešitve za utrditev stavbe. Poznavanje potresne odpornosti stavb v Slo- veniji je dokaj slabo, saj se razmeroma malo stavb podrobneje pregleda, hkrati pa se podatki o morebitnih pregledih in prenovah stavb ne vnašajo v javno dostopno podatkovno bazo, ki bi prišla prav strokovnjakom in uporabnikom posameznih stavb, pa tudi državi, da bi lahko načrtovala izvajanje preventivnih ukrepov. Pri zagotavljanju ustrezne potresne odpornosti sta zelo pomembni ustrezna za- snova konstrukcije in tudi lokacija objekta oziroma mehanske lastnosti tal. Če bomo kot družba želeli imeti potresno bolj odporen stavbni fond, pa bo treba vložiti kar nekaj truda v ozaveščanje, izobraževanje in tudi v iskanje finančnih sredstev za prenove, katere pa predstavljajo tudi največji izziv. Marta Skubic 16 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Katarina Rus, David Koren Človek, mesto in potres: analiza dostopnosti do mestnih funkcij 1. UVOD 1.1. Človek in mesto kot sistem Mesto je dinamičen družbeno-prostorski sistem, se- stavljen iz številnih medsebojno odvisnih omrežij. Posamezna omrežja tvorijo različne fizične (grajeni objekti, odprti prostori, infrastruktura) in socialne komponente, ki se med seboj prepletajo v komple- ksne strukture [1-3]. Poleg merljivih (število, veli- kost, gostota itd.) so za uspešno delovanje mesta pomembne predvsem njihove kvalitativne lastnosti, ki ustvarjajo pestrost urbanih funkcij, način povezo- vanja in prepletanja elementov pa določa dosto- pnost ponudbe in možnost izbire za zagotavljanje splošne blaginje in zadovoljstva med prebivalci in drugimi uporabniki. Funkcionalnost urbanega siste- ma z vidika človeka je torej mogoče opredeliti kot priložnost za zadovoljitev temeljnih človekovih po- treb [4,5], to pa lahko ovrednotimo na podlagi do- stopnosti do mestnih prostorov, ki omogočajo izpol- njevanje teh potreb [6,7]. Pomen oblikovanja, načrtovanja in upravljanja mest za posameznika in družbo je skrb za blaginjo, ki vključuje zadovoljevanje osnovnih človekovih po- treb. Potrebe so temelj našega motivacijskega siste- ma in vsa človeška dejavnost izhaja iz težnje po iz- polnitvi temeljnih potreb. Temeljne človekove potrebe so univerzalne za vsakega posameznika, medtem ko se načini za njihovo zadovoljitev spremi- njajo glede na krajevni, časovni, socialni in kulturni Povzetek Ozaveščanje javnosti o nevarnosti potresa in njegovih posledicah je pomemben dejavnik za krepitev splošne urbane odpornosti. V ta namen študija raziskuje spremembe v delovanju mesta po potresu s perspektive njegovega prebivalca. Funkcionalnost obravnavanega urbanega sistema je v študiji vrednotena na podlagi dostopnosti do mestnih prostorov, ki omogočajo izpolnjevanje temeljnih človekovih potreb. Pomembnost posameznih potreb je individualno pogojena, hkrati pa se prioritete razlikujejo v različnih situ- acijah – pred potresom in po njem. Za namen prikazane preliminarne študije je bil uporabljen testni model izbranega urbanega sistema iz predhodne raziskave s predpostavlje- nimi podatki. Za oceno dostopa prebivalcev izbranih referenčnih objektov do stavb, ki omogočajo izpolnjevanje specifične potrebe, smo predlagali in primerjali dva načina. Poleg tega sta analizirana še 15-minutna dostopnost od referenčnega objekta ter scenarij evakuacije in organizacije začasnih bivališč za prebivalce poškodovanih objektov. Rezultati izvedenih analiz kažejo velike spremembe v delovanju izbranega mestnega sistema pred potresom in po njem, saj potres prizadene fizične strukture in posredno lahko povzroči težko popravljive družbene posledice – tako z vidika posameznika kot skupnosti. Ključne besede potres, urbani sistem, odpornost, dostopnost, funkcionalnost, človekove potrebe Abstract Public awareness of earthquake threat and its consequences plays an important role in strengthening overall urban resilience. For this purpose, in this study the changes in the city’s performance after the earthquake has been investigated from the perspective of its citizen. The functionality of the assumed urban system has been evaluated through the accessibility to urban spaces that enable the fulfilment of basic human needs. The importance of specific needs is individually conditioned, but at the same time priorities diver- ge in different situations - before and after the earthquake. For the purpose of the presented preliminary study, a test model of a selected urban system from a previous authors’ survey with assumed data was used. For the evaluation of the accessibility from the selected reference facilities to the buildings that have an ability to fulfil a specific need two approaches are proposed and compared. In addition, the 15-minute accessibility from the reference building and the evacuation scenario and the organization of temporary homes for the residents of the damaged buildings are analysed. The results of the performed analyses indicate major changes in the functionality of the selected urban system before and after the earthquake, which affects physical structures and can indirectly cause difficult-to-repair social consequences - both from the point of view of the individual and the community. Keywords earthquake, urban system, resilience, accessibility, functionality, human needs kontekst. V znanstvenih krogih so se razvile različne teorije človekovih potreb, med katerimi je prva in najbolj poznana hierarhija potreb po Maslowu [8]. Ta obravnava pet kategorij potreb (fiziološke potre- be, potrebe po varnosti, pripadnosti, spoštovanju in samoaktualizaciji) v hierarhičnem redu, tako da mo- rajo biti bazične potrebe zadovoljene pred potreba- mi na višjem nivoju. Kljub splošni sprejetosti in raz- širjenosti motivacijske teorije Maslowa ima ta tudi številne kritike [4,5,9]. Sodobna znanstvena literatu- ra s področja urbanizma [4,5] se najpogosteje sklicu- je na teorijo človekovih potreb po Manfredu Max- -Neefu [10], ki potrebe razume kot medsebojno povezan interaktivni sistem. V tem sistemu v naspro- tju z izhodišči teorije Maslowa ni hierarhije potreb (razen osnovne potrebe po preživetju), temveč so za proces njihovega zadovoljevanja značilne hkratnost, komplementarnost in kompenzacije [11]. Tako je de- vet aksioloških potreb (preživetje, zaščita, naklonje- nost, razumevanje, sodelovanje, prosti čas, ustvarja- nje, identiteta in svoboda) organiziranih glede na štiri eksistencialne potrebe (biti, imeti, delati in de- lovati) v kompleksen matrični sistem. Potrebe se za- dovoljujejo na različne načine (z različnimi t. i. zado- voljevalci) ob družbeno-materialni organizaciji vsakdanjega življenja in predstavljajo tisto, kar bi morali biti vsi ljudje zmožni zadovoljiti [12]. Po- membnost in prioriteta potreb sta odvisni od posa- meznika, njegove socialne situacije in kulturnega ozadja ter se lahko spreminjata s krajem in časom. Ob hujši naravni nesreči, kot je potres, se prioritete posameznika glede na običajne razmere spremenijo. Tako postaneta potrebi po preživetju in varnosti po- membnejši od drugih potreb, ki so bile pred tem po- samezniku bistvena motivacija za delovanje. 1.2. Potresna odpornost mesta Potres je eden izmed naravnih pojavov, ki lahko pov- zroči najbolj razsežne posledice, tako v smislu žrtev kot tudi gospodarskih izgub [13,14]. Ker pa so (moč- nejši) potresi redki in je verjetnost zanje majhna, družba ni sposobna razviti ustrezne percepcije za potresno tveganje, še predno pride do močnega po- tresa [15,16]. Da bi se izognili najhujšim scenarijem in omejili obseg škode tako na fizičnih kot socialnih urbanih komponentah, je treba več pozornosti na- meniti ozaveščanju družbe o pomenu zmanjševanja tveganja in večanja odpornosti urbanih sistemov. Potresov ni mogoče napovedati in nadzorovati, lah- ko pa jih precej natančno merimo ob njihovem poja- vu. Lahko se oceni največja magnituda, ki jo je z do- ločeno verjetnostjo moč pričakovati, ter obseg škode, ki bi jo potres na nekem območju lahko pov- zročil. Na osnovi podatkov o potresih iz preteklosti in geoloških značilnosti ozemlja se pripravijo karte po- tresne nevarnosti, ki služijo kot podlaga za potresno Urejanje 17arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Katarina Rus, David Koren Tabela 1: Matrica temeljnih človekovih potreb in funkcionalnih mestnih prostorov, ki omogočajo zadovoljitev teh potreb. odporno gradnjo stavb [17]. Osnova za pripravo teh kart so krivulje potresne nevarnosti, ki za določeno območje prikazujejo verjetnost nastopa potresnega dogodka določene intenzitete (podano z vršnim po- speškom tal, PGA) za izbrano povratno dobo. Prav tako lahko (ob ustreznih podatkih) za vsako grajeno konstrukcijo izračunamo krivuljo njene potresne ranljivosti, ki določa, kakšna je verjetnost nastopa izbranega mejnega stanja poškodovanosti pri dolo- čeni jakosti potresa. Ob poznavanju krivulje potre- sne nevarnosti za izbrano območje in potresne ran- ljivosti določenega objekta na tem območju lahko predvidimo obseg in verjetnost posledic potresa na izbranem objektu. Poleg stavb lahko potres poško- duje tudi drugo grajeno infrastrukturo in omrežja, kar lahko močno ohromi delovanje mesta in tako prizadene celotno družbeno skupnost. Družbeno-prostorski sistemi so dinamični in se ne- nehno spreminjajo, tako da prehajajo skozi različne faze razvoja [18,19]. Pojem odpornosti se ne nanaša le na posamezno stanje sistema, temveč zajema ce- loten proces preobrazbe, ki vključuje stanje pred nesrečo, med nesrečo in po okrevanju. Odporno mesto je tako opredeljeno kot trajnostno omrežje fizičnih sistemov in skupnosti, ki je sposobno obvla- dovati ekstremne dogodke. Pomembna je pripra- vljenost vseh sistemskih komponent na potencialno nevarnost, tako da so izgube in padec funkcionalno- sti ob nesreči čim manjši. V stresni situaciji (med ne- srečo) je to omrežje zmožno preživeti in delovati, po nesreči pa je kljub morebitnim spremenjenim odno- som med posameznimi elementi sposobno hitro in učinkovito okrevati ter ponovno vzpostaviti okrnje- ne funkcije. Zelo odporni urbani sistemi so se spo- sobni prilagoditi, nadgraditi, preobraziti in s tem celo izboljšati delovanje celotnega sistema v primer- javi s stanjem pred nesrečo. 2. VREDNOTENJE POTRESNE ODPORNOSTI MESTA 2.1. Modeliranje urbanega sistema Osnova za odločanje glede ukrepov za krepitev po- tresne odpornosti mest je celovito vrednotenje ur- bane odpornosti, ki vključuje tako kvantitativni kot tudi kvalitativni pristop z upoštevanjem vseh osnov- nih urbanih komponent in njihovih lastnosti. V pred- stavljeni študiji smo mesto modelirali kot komple- ksen družbeno-prostorski sistem, tako da smo tvorili večplastno omrežje, grajeno iz osnovnih štirih urba- nih komponent [3,20]. Grajeni objekti tako zajemajo stanovanjske stavbe, ki predstavljajo lokacije me- stnih prebivalcev kot predstavnikov družbene kom- ponente, in nestanovanjske stavbe z določeno urba- no funkcijo. Gre za prostore, kjer potekajo dejavnosti, ki po presoji avtorjev omogočajo zadovoljevanje te- meljnih človekovih potreb. Odprti prostori predsta- vljajo funkcionalne praznine med objekti, ki prav tako služijo zadovoljevanju določenih potreb, vse skupaj pa v enotno omrežje povezuje prometna in- frastruktura. Urbani sistem je bil tako modeliran kot matematični graf, tvorjen iz točk (objekti, prebivalci, odprti prostori) in povezav med njimi (ceste in poti) [21-23]. Na podlagi tega v nadaljevanju z algoritmi teorije grafov [24] vrednotimo dostopnost do funk- cionalnih mestnih prostorov (nestanovanjski objekti in odprti prostori z določeno funkcijo), ki omogočajo zadovoljevanje potreb in s tem kakovost življenja v mestu, za prebivalce. 2.2. Predlagani koncept vrednotenja delovanja mesta Vsak izmed funkcionalnih mestnih prostorov ponuja možnost zadovoljitve ene ali več temeljnih potreb mestnim prebivalcem in drugim uporabnikom (Ta- bela 1). V preliminarni fazi te študije smo uporabili poenostavljen binarni pristop (1 – zagotavlja, 0 – ne zagotavlja zadovoljitve potrebe), ki upošteva le obe skrajni možnosti, brez delnih zadovoljitev potreb. Dodatno smo se v analizi omejili le na prebivalce, ki jim pripadajo stanovanjski objekti znotraj obravna- vanega območja, in predpostavili zaprt sistem brez upoštevanja navezav na okolico. Za vsako posame- zno temeljno potrebo smo ocenjevali dostopnost do funkcionalnih mestnih prostorov, ki omogočajo zadovoljitev te potrebe, za prebivalce. Dostopnost je primarno odvisna od dolžine najkrajše poti in njiho- ve gostote [25], v primeru obravnavanih funkcional- nih mestnih prostorov in stavb pa še od drugih para- metrov, kar je zajeto v naslednjih dveh izrazih, predlaganih za oceno dostopnosti (D): Potreba [Pi] Funkcionalni prostor stanovanjske stavbe 1 1 1 0 1 1 0 1 1 stavbe za dejavnosti za varnost in zdravje 1 1 0 0 0 0 0 0 0 upravne stavbe 0 1 0 1 0 0 1 0 0 poslovne stavbe 0 0 0 1 1 0 1 0 0 gostinske stavbe 1 0 0 0 1 1 0 0 1 trgovske stavbe 1 0 0 0 0 1 1 0 0 stavbe za kulturne in športne dejavnosti 0 0 1 1 1 1 1 1 1 stavbe za vzgojo in izobraževanje 0 1 1 1 1 0 1 1 1 verski objekt 0 0 1 1 1 1 0 1 1 industrijsko-gospodarske stavbe 0 0 0 0 0 0 1 0 0 odprti prostori 1 0 1 0 1 1 0 1 1 pr ež iv et je (P 1) za šč ita (P 2) na kl on je no st (P 3) ra zu m ev an je (P 4) so de lo va nj e (P 5) pr os ti ča s ( P6 ) us tv ar ja nj e (P 7) id en tit et a (P 8) sv ob od a (P 9) Di N=Ni / Li , (1) Di A=Ai / LiU, (2) pri čemer je N število prostorov, L povprečna dolžina najkrajše poti, A skupna površina prostorov, U števi- lo uporabnikov, indeks i pa pomeni izbrano potrebo. Pri izračunu najkrajše, najdaljše in povprečne poti s pomočjo algoritmov teorije grafov smo kot uteži upoštevali dejanske dolžine. Na podlagi dostopnosti, izračunane na dva načina, smo opazovali spremem- bo delovanja mesta pred potresom in po njem ter predvideli možne scenarije evakuacije in ureditve začasnih bivališč za prizadeto prebivalstvo. 3. PRELIMINARNA ANALIZA DOSTOPNOST DO MESTNIH PROSTOROV IZBRANEGA URBANEGA SISTEMA 3.1. Predstavitev obravnavanega urbanega sistema in upoštevanih potresnih scenarijev V trenutni fazi raziskave še ne razpolagamo z natanč- nimi podatki, saj je njihovo pridobivanje časovno ob- sežno in zahtevno. Ker je osnovni namen te prelimi- narne študije preverba numeričnega modela, ugotavljanje njegovih potencialov za analizo dosto- pnosti in delovanja mesta ter primerjalna analiza re- zultatov, za te potrebe zadoščajo delno predposta- vljeni podatki. Kot študijski primer smo za morfološko podlago uporabili testni model iz predhodne raziska- ve [20]. Število prebivalcev in uporabnikov smo dolo- čili glede na dejansko uporabno površino objektov in prostorom pripisali vsebino. Ta skuša odražati možno realno situacijo, tako da zajema objekte, pomembne z vidika delovanja mesta, v mirni in krizni situaciji. Iz- branemu modelu smo dodali podatke o funkcijah prostorov in potrebah, ki jih lahko zadovoljijo (Tabela 1). Upoštevano intenziteto potresa in njegove posle- dice na grajeno okolje predstavlja potresni scenarij 3 iz prej omenjene raziskave (Slika 1). Ta predvideva močnejši potres, v katerem so poškodovani objekti s pripisano potresno ranljivostjo razreda 1, 2 in 3 [20]. Izkaže se, da v tem primeru pride do večjih poškodb na 32 stavbah (25 stanovanjskih in 7 nestanovanj- skih), ki tako niso primerne za bivanje in uporabo. Posledično ostane brez primernega bivališča 2300 prebivalcev, ki jim je treba zagotoviti ustrezno evaku- acijo in začasne nastanitve. Okrnjene so tudi po- membne mestne funkcije in njihova dostopnost. Pri- zadeti objekti so lahko delno ali v celoti porušeni, ruševine, zajete v območju vplivnega radija [20,26] posameznega poškodovanega objekta, pa povzročijo prekinitve prometnih povezav ob objektu in s tem ovirajo dostop prebivalcev do delujočih funkcij, kar omejuje delovanje celotnega urbanega sistema. Za vsak prizadeti objekt smo izračunali njegov vplivni radij in analizirali vpliv ruševin na prometne poveza- ve. Kjer vplivni radij prekriva posamezne povezave, smo predvideli, da se te prekinejo. Tako smo dobili dve različni situaciji obravnavanega urbanega siste- ma pred potresom in po potresu (Slika 2). V analizi izbranega testnega modela smo opazovali delovanje mesta pred in po potresu preko dostopno- sti do mestnih funkcij, ki omogočajo zadovoljevanje 18 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 1: Predstavitev obravnavanega urbanega sistema, opazovanih referenčnih objektov in posledic predpostavljenega potresa. Sl. 2: Razlike med dostopom prebivalcev referenčnih objektov (po DN in DA) do funkcionalnih objektov, ki omogočajo zadovoljevanje potrebe po zaščiti, pred potresom in po potresu. Urejanje 19arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Katarina Rus, David Koren Sl. 5: 15-minutna dostopnost od referenčnega objekta A do funkcionalnih objektov pred potresom in po potresu. Sl. 3: Zmogljivosti funkcionalnih prostorov za zadovoljevanje osnovnih potreb prebivalcev objekta B pred potresom in po potresu. Sl. 4: Primerjava dostopnosti po DA in DN za stanovalce objektov A, B in C pred potresom in po potresu. temeljnih človekovih potreb (enačba (1) in (2)) za tri izbrane (A, B, C) referenčne objekte (Slika 1). Obrav- navali smo dostopnost do vsake potrebe posebej in pri tem opazovali razlike med posameznimi potreba- mi in spremembe pred in po potresnem dogodku (Slika 2). Ob upoštevanem potresnem scenariju in predpostavljenih razredih ranljivosti objekta A in B nista huje poškodovana, medtem ko objekt C zaradi večjih poškodb in delnih porušitev ni primeren za bi- vanje. Zato smo pri analizi dostopnosti do različnih potreb po potresu za prebivalce objekta C predvideli evakuacijo in selitev v začasna bivališča ter s tem spremembo lokacije v testnem modelu. 3.2. Delovanje mesta pred potresom in po potresu Izbrani potresni dogodek je povzročil velike spre- membe v delovanju mesta. Opazen je večji padec zmogljivosti urbanih funkcij za zadovoljevanje posa- mezne potrebe z vidika števila objektov (do 30 %), še bolj pa njihove uporabne površine (do 42 %) (Slika 3). Povprečna pot do funkcionalnih objektov se je po- daljšala do kar 152 %, v primeru dostopa stanovalcev objekta B do stavb, ki omogočajo zadovoljitev potre- be po zaščiti (P2) (Slika 3). Prav tako je opazen velik padec pri dostopnosti (DA in DN) funkcionalnih objektov za zadovoljevanje vseh temeljnih človekovih potreb (Slika 4). Dostopnosti objektov za zadovoljevanje posameznih potreb ne moremo primerjati med sabo, saj se število objektov (in uporabna površina), ki omogočajo njihovo uresni- čevanje, med seboj zelo razlikuje. Mogoča pa je pri- merjava dostopnosti pred potresom in po potresu. Tako lahko opazimo največje spremembe pri dostopu prebivalcev objekta B do prostorov, ki omogočajo uresničevanje potrebe po zaščiti (P2) in naklonjeno- sti (P3). Tudi za druge potrebe so največji padci do- stopnosti zaznani pri objektu B, ki je imel pred nesre- čo najugodnejši položaj v opazovanem sistemu. Po potresu uživa najboljšo dostopnost objekt C, ki je bil v dogodku močno poškodovan. To je posebej po- membno za okrevanje prebivalcev tega objekta, ki so ostali brez primernega bivališča in so bili evakuirani na bližnji odprti prostor (OP1, Slika 6). Na sliki 4 je mogoče primerjati tudi obe predlagani meritvi do- stopnosti, DA in DN. Opazne so večje razlike v dosto- pnosti DA kot DN – padec dostopnosti DA za objekt A za 35–60 %, za objekt B za 56–66 % in objekt C za 43–64 %, medtem ko znašajo pripadajoči padci po meritvi DN 31–52 %, 48–65 % in 38–64 %. Iz tega je mogoče sklepati, da je meritev dostopnosti DA bolj občutljiva na spremembe delovanja sistema in zato bolj primerna za vrednotenje delovanja mesta in nje- govo odpornost. Poleg dostopnosti funkcionalnih objektov za zadovo- ljitev posameznih potreb smo raziskovali tudi obmo- čje 15-minutne dostopnosti [27] od referenčnega objekta. To je območje, ki je uporabnikom dosegljivo s hojo (ob predpostavljeni hitrosti gibanja 4 m/s), kar povečuje družbeni kapital in učinkovito delovanje mesta [27]. Po potresu se je 15-minutna dostopnost za prebivalce objekta A z 72 funkcionalnih objektov zmanjšala na le 45 teh objektov (Slika 5). V simulaciji potresa je bilo poškodovanih 25 stano- vanjskih stavb z 2300 prebivalci, ki so ostali brez do- mov. Prizadetim ljudem je treba zagotoviti varno evakuacijo in začasna bivališča z izrabo razpoložljivih odprtih prostorov. Slednji so ključni element za uspešno evakuacijo in učinkovito okrevanje mesta po potresu [2,15,21,28]. V testnem modelu smo za evakuacijo prizadetih prebivalcev izbrali ustrezne bližnje odprte prostore (Slika 6), pri čemer smo pri razporejanju evakuiranih ljudi upoštevali bližino in 20 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 kapaciteto odprtega prostora (3,5 m2/preb. [28]). Tako smo prizadeto prebivalstvo dodelili na najbližje odprte površine, katerih skupna zmogljivost (69894 m2) je bila le minimalno zapolnjena (11,5 %). Pri za- gotavljanju začasnih bivališč pa so zahteve po površi- ni višje (15 m2/preb. [20]) in je bila zato potrebna natančnejša organizacija prostora in prizadetega prebivalstva. Tudi pri dodelitvi lokacije začasnih bi- vališč je med pomembnejšimi dejavniki kapaciteta in oddaljenost od doma [21], ki je v testnem modelu znašala do 650 metrov. Pomembna je tudi primer- nost odprtega prostora, zato začasnih bivališč nismo umeščali na za to manj primerne prostore, kot so ulice, prehodni trgi, gozdovi in zahteven teren (OP6, OP7, OP8). Vodili pri umeščanju bivališč sta bili učin- kovita izraba prostora in ohranjanje praznih površin. Tako smo izrabili celotne zmogljivosti odprtih pro- storov 1 do 5 in ohranili prazne prostore 6 do 8 (Slika 6). V primeru razseljenih prizadetih prebivalcev se dostopnost funkcionalnih objektov za zadovoljeva- nje potreb po potresu obravnava ob upoštevanju nove lokacije začasnih bivališč. 4. POTENCIALI MESTA ZA KREPITEV POTRESNE OD- PORNOSTI Rezultati preliminarne študije kažejo razsežnost po- sledic potresa za grajeno okolje in infrastrukturo, kar močno vpliva na družbo in delovanje mesta. Preizku- šali smo primernost dveh predlaganih načinov vre- dnotenja odpornosti, DN in DA. Medtem ko DN poleg povprečne dolžine najkrajše poti upošteva še število objektov, DA upošteva etažno površino funkcionalnih prostorov in število uporabnikov. V obravnavanem primeru se je drugi način izkazal za bolj občutljivega na spremembe v sistemu in tako ustreznejšega za analizo dostopnosti. V opazovanem urbanem sistemu je bilo prizadetih 9 % vseh stavb, delovanje mesta v smislu dostopnosti do funkcij, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih člo- vekovih potreb, pa je bilo kar prepolovljeno. Največji padec funkcionalnosti je bil zaznan pri objektu B s centralno lego v sistemu, ki je pred potresom užival največjo dostopnost funkcionalnih objektov. Zanimi- vo je, da imajo po potresu najboljši dostop do pro- storov za uresničevanje svojih potreb ravno evakui- rani prebivalci (na OP1) iz prizadetega objekta C. Za te prebivalce je dostopnost še posebej pomembna, saj krepi družbeni kapital, ki jim omogoča uspešno okrevanje po tragični izgubi in hitro vrnitev v nor- malno življenje. Družbeni kapital je tesno povezan s hojo in možnostjo dostopanja do dobrin in storitev v radiju 15-minutne oddaljenosti od doma. Dosto- pnost dobrin, ki jih je mogoče v 15 minutah doseči peš, se je po potresu prav tako zmanjšala za pribli- žno tretjino. Ker pa je bil obravnavani sistem pred potresom dobro povezan, lahko sklepamo, da ima tudi močan družbeni kapital, ki omogoča učinkovito organizacijo evakuacije in obnovitvenih del, medse- bojno pomoč in solidarnost med ljudmi. Poleg družbenega kapitala je za uspešen odziv in okrevanje urbanega sistema po potresu pomembna tudi kapaciteta in porazdelitev odprtih prostorov. V analizi so bile ugotovljene velike rezerve glede kapa- citet odprtega prostora za potrebe evakuacije. Na- sprotno je bilo za organizacijo začasnih bivališč po- trebno zelo natančno predvideti in razporediti prizadete prebivalce v začasne domove na primer- nih odprtih površinah. Niso vsi odprti prostori pri- merni za ureditev zatočišč (zahteven teren, premajh- na površina, neprimerna namembnost in funkcija prostora, ki je ni mogoče spremeniti, itd.), hkrati pa je pomembno, da z učinkovito izrabo nekatere povr- šine ostanejo proste. Odprti prostori so ključni gra- dnik mesta, saj s svojo mnogonamembnostjo omo- gočajo fleksibilnost sistema in s tem potencial za učinkovit odziv na različne nesreče, ki lahko prizade- nejo urbani sistem in njegovo delovanje [21]. Mesto lahko razumemo kot prostor priložnosti za uresničevanje osnovnih človekovih potreb, delova- nje mesta pa kot dostopnost teh priložnosti. Hierar- hija potreb je individualno pogojena s percepcijo vsakega posameznika, ki se spreminja glede na pro- stor in čas. V normalnem stanju so tako prioritete povsem drugačne kot v krizni situaciji. Takrat pridejo v ospredje potrebe po preživetju in zaščiti, medtem ko so vse druge sekundarnega pomena. V času po potresu je zato pomembno, da imajo prebivalci za- gotovljen dober dostop do prostorov, ki omogočajo zadovoljitev teh dveh temeljnih potreb. V času okre- vanja se povečujejo tudi druge potrebe, do povrni- tve sistema v normalno stanje, ko postaneta potrebi po preživetju in zaščiti zanemarljivi, saj sta večinoma že izpolnjeni. Zaradi tega dinamičnega procesa je treba vrednotenje delovanja mesta na podlagi prilo- žnosti za izpolnitev potreb prilagoditi času in stanju urbanega sistema. V prihodnjih študijah bi tako ve- ljalo upoštevati hierarhijo potreb v stanju po nesre- či, ne pa v normalnem stanju, ko je pomembnost potreb individualno pogojena in je ni mogoče po- splošiti za celotno družbo. 5. SKLEP Številni potresi v naši neposredni bližini nas opomi- njajo na katastrofalne posledice potresov na delova- nje mest. Kljub temu je zavedanje o nevarnosti, ki preti tudi našim krajem, šibko, saj so potresi redki. Prav zato je ključnega pomena ozaveščanje ljudi, kar lahko pripomore k boljši pripravljenosti in učinkovi- temu odzivu v primeru naravne nesreče. V ta namen je bila izpeljana predstavljena preliminarna študija, ki skuša združevati kvantitativni – tehnični pristop in kvalitativni – družbeni pristop vrednotenja delova- nja urbanega sistema na podlagi dostopa prebival- cev do prostorov za uresničevanje njihovih potreb. Pomembnost potreb je močno odvisna od konteksta – prioritet posameznika, družbene kulture in zuna- njih dejavnikov, kot je potres. V naši raziskavi zato vrednotimo zgolj priložnosti za uresničevanje te- meljnih potreb, ki jih ponuja mesto, ne pa tega, kako jih prebivalci dejansko izkoriščajo. Sl. 6: Organizacija delitve prizadetih prebivalcev iz poškodovanih domov v začasna bivališča na primerne odprte prostore. Urejanje 21arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Katarina Rus, David Koren S primerjavo dveh predlaganih načinov za vrednote- nje dostopnosti smo ugotovili, da je uporaba DA pri- mernejša, saj bolj natančno zaznava spremembe v delovanju urbanega sistema. Največje spremembe dostopnosti so bile opazne pri objektu B s centralno lego v sistemu. Pred nesrečo je ta užival največjo do- stopnost, po potresu pa je dostopnost močno upa- dla. Po potresu so bili največje dostopnosti do funk- cionalnih mestnih prostorov deležni prebivalci objekta C, ki je bil v potresu poškodovan. Zaradi raz- meroma dobre dostopnosti imajo tako prizadeti pre- bivalci boljše možnosti za okrevanje in hitrejšo vrni- tev v normalno stanje. Predstavljena preliminarna študija delno temelji na pridobljenih (realnih) in delno predpostavljenih po- datkih. Predmet nadaljnjih raziskav je izpeljati študi- jo na realnem modelu dejanskega stanja izbranega urbanega sistema, na podlagi katere bi bilo mogoče podati smernice za povečanje njegove potresne od- pornosti. Prav tako se v nadaljevanju študije predvi- deva, da bi presojo možnosti izpolnjevanja potreb, ki jih ponujajo mestni funkcionalni prostori (Tabela 1), razširili na večjo interdisciplinarno skupino strokov- njakov z obravnavanega področja, ki bi podala celo- vitejšo in objektivnejšo opredelitev. Medtem ko so v normalnih razmerah vse potrebe enakovredne in je njihova prioriteta odvisna od percepcije vsakega po- sameznika, ob naravni nesreči, kot je potres, posta- ne glavna in univerzalna prioriteta zadovoljitev po- treb po preživetju in zaščiti. Tako bi bilo smiselno preučiti tudi hierarhijo potreb v različnih situacijah in jo vključiti v sistem vrednotenja delovanja mesta. ZAHVALA Avtorji se za finančno podporo zahvaljujejo Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Sloveni- je. Delo je nastalo v okviru raziskovalnega programa FA (P5-0068) in usposabljanja mlade raziskovalke Katarine Rus. Viri in literatura 1. Koren, D., Kilar, V., Rus, K. (2017). Proposal for holistic asses- sment of urban system resilience to natural disasters. V: Pro- ceedings of the World Multidisciplinary Civil Engineering-Ar- chitecture-Urban Planning Symposium - WMCAUS, Praga, Češka, 2017. 2. Rus, K., Kilar, V., Koren, D. (2018). Resilience assessment of complex urban systems to natural disasters: A new literature review. International Journal of Disaster Risk Reduction, 31, 311–330. 3. Koren, D., Kilar, V., Rus, K. (2018). A conceptual framework for the seismic resilience assessment of complex urban sy- stems. V: Proceedings of the 16th European Conference on Earthquake Engineering, Thessaloniki, Grčija, 2018. 4. Cardoso, R., Sobhani, A., Meijers, E. (2021). The cities we need: Towards an urbanism guided by human needs satisfac- tion. Urban Studies, 59, 2638-2659. 5. Abubakar, A. (2022). Towards a human-centred approach for enhancing place prosperity: defining and operating wi- thin the basic human needs. Open House International, 47, 190–206. 6. Okulicz-Kozaryn, A. (2013). City Life: Rankings (Livability) Ver- sus Perceptions (Satisfaction). Social Indicators Research, 110, 433–451. 7. Guida, C., Carpentieri, G. (2021). Quality of life in the urban environment and primary health services for the elderly du- ring the Covid-19 pandemic: An application to the city of Milan (Italy). Cities, 110, 103038, 1-15. 8. Maslow, A. H. (1943). A theory of human motivation. Psycho- logical Review, 50, 370–396. 9. Desmet, P., Fokkinga, S. (2020). Beyond Maslow’s Pyramid: Introducing a Typology of Thirteen Fundamental Needs for Human-Centered Design. Multimodal Technologies and Inte- raction, 4. 10. Max-Neef, M. A. (1991). Human Scale Development: Concep- tion, Application and Further Reflections. The Apex Press: New York. 11. Wikipedija: Osnovne človekove potrebe. Dostopno: https://sl.wikipedia.org/wiki/Osnovne_%C4%8Dlovekove_ potrebe. (Dostop: 11. 8. 2022). 12. Moynat, O., Volden, J., Sahakian, M. (2022). How do CO- VID-19 lockdown practices relate to sustainable well-being? Lessons from Oslo and Geneva. Sustainability: Science, Prac- tice and Policy, 18, 309–324. 13. Kajfež Bogataj, L., Müller, K. H., Svetlik, I., Toš, N. (2010). Mo- dern RISC-societies: towards a new paradigm for societal evolution. Echoraum, cop.: Vienna, Volume 14. 14. Krawinkler, H. (2011). Challenges in improving earthquake resilience through performance based earthquake enginee- ring. V: Proceedings of the International Workshop on Per- formance-Based Seismic Engineering Vision for an Earthqua- ke Resilient Society, Bled, Slovenia, 2011. 15. Shrestha, S. R., Sliuzas, R., Kuffer, M. (2018) Open spaces and risk perception in post-earthquake Kathmandu city. Applied Geography, 93, 81–91. 16. Dolšek, M. (2020). Potresni inženir: Okrepiti moramo zave- danje ljudi o potresnem tveganju. Dostopno: https://krog. sta.si/2752645/potresni-inzenir-okrepiti-moramo-zaveda- nje-ljudi-o-potresnem-tveganju. (Dostop: 11. 8. 2022). 17. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. (2018). Ocena ogroženosti Republike Slovenije zaradi potresov. 1–144. 18. Lu, P., Stead, D. (2013). Understanding the notion of resilien- ce in spatial planning: A case study of Rotterdam, The Ne- therlands. Cities, 35, 200–212. 19. Cimellaro, G.P., Reinhorn, A.M., Bruneau, M. (2010). Frame- work for analytical quantification of disaster resilience. Engi- neering Structures, 32, 3639–3649. 20. Koren, D., Rus, K. (2021). Assessment of a city’s performance under different earthquake scenarios. V: Proceedings of the 1st Croatian Conference on Earthquake Engineering 1Cro- CEE, Zagreb, 2021. 21. Koren, D., Rus, K. (2019). The potential of open space for en- hancing urban seismic resilience: A literature review. Susta- inability, , 11, 5942, 1-20. 22. Cavallaro, M., Asprone, D., Latora, V., Manfredi, G., Nicosia, V. (2014). Assessment of urban ecosystem resilience through hybrid social–physical complex networks. Computer-Aided Civil and Infrastructure Engineering, 29, 608–625. 23. Rus, K., Kilar, V., Koren, D. (2020). Configuration of a city street network to support urban seismic resilience. V: Pro- ceedings of the CITY STREETS 4 - Streets for 2030: Propo- sing streets for integrated and universal mobility, Ljubljana, Slovenija, 2020. 24. Wilson, R. J., Watkins, J. J. (1997). Uvod v teorijo grafov. Dru- štvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije: Ljubljana. 25. Barthélemy, M. (2011). Spatial networks. Physics Reports, 499, 1–101. 26. Argyroudis, S., Selva, J., Gehl, P., Pitilakis, K. (2015). Systemic seismic risk assessment of road networks considering inte- ractions with the built environment. Computer-Aided Civil and Infrastructure Engineering, 30, 524–540. 27. Caselli, B., Carra, M., Rossetti, S., Zazzi, M. (2022) Exploring the 15-minute neighbourhoods. An evaluation based on the walkability performance to public facilities. Transportation Research Procedia, 60, 346–353. 28. Anhorn, J., Khazai, B. (2015). Open space suitability analysis for emergency shelter after an earthquake. Natural Hazards and Earth System Sciences, 15, 789–803. 22 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Iniciativa Tomaž Krištof Projekt celovite prenove stolpnic ob Roški cesti in Streliški ulici Stolpnice ob Roški cesti in Streliški ulici Stolpnice ob Roški cesti in Streliški ulici, zgrajene med letoma 1959 in 1961, so del prvega zamaha gradnje ambicioznejših stanovanjskih stolpnic v Lju- bljani, ki je pomenil prelom s standardi tedaj že de- setletje in pol trajajoče povojne prenove in začetek novega obdobja stanovanjske gradnje za potrebe povečevanja mestnega prebivalstva. To je sprva po- menilo predvsem zgoščevanje širšega območja me- stnega središča, pozneje pa gradnjo stanovanjskih naselij na robu mesta. Obdobje, ki se je začelo tik pred koncem petdesetih let prejšnjega stoletja, je prineslo prve višinske pre- boje ob takrat prevladujoči štirinadstropni stano- vanjski gradnji in sploh prve stanovanjske stolpnice v Ljubljani po Šubičevem Nebotičniku. Gre za obdobje še pred uveljavitvijo prvih predpisov o potresni gra- dnji, ki so bili sprejeti leta 1963 (Odredba). Ker je to tudi letnica katastrofalnega potresa v Skopju, se da- nes pogosto napačno domneva, da so prvi predpisi sledili potresu– dejansko so bili po naključju sprejeti tik pred njim. Odredba je veljala samo na območju Slovenije, po skopskem potresu pa so leta 1964 sprejeli še pravilnik, ki je veljal na območju celotne Jugoslavije. Ob Roški cesti in Streliški ulici je osem stolpnic, po- stavljenih v dveh ločenih naseljih tik pod Grajskim hribom v Ljubljani. Arhitekta stolpnic sta Milan Mi- helič in Ilija Arnautović. Posebnost tlorisov je sani- tarni vozel s kuhinjo in kopalnico, ki je pomaknjen na sredino stanovanja. Okoli sanitarnega vozla teče kro- žna pot in povezuje bivalne prostore, s čimer se v razmeroma majhnih stanovanjih poveča občutek prostornosti. Postavitev sanitarnega jedra v sredino stanovanja je omogočila tehnična inovacija – nov tip instalacijskega jaška z vključenimi ventilacijskimi tu- ljavami, ki ga je zasnoval inženir Likar (vir: www.arhi- tekturni-vodnik.org). Stolpnice so bile načrtovane v Projektivnem biroju Gradbenega industrijskega podjetja Obnova (GIP Obnova). Približno v istem času (1957–1962) so bile zgrajene tudi stolpnice v Savskem naselju ob Linhar- tovi cesti, prav tako arhitektov Milana Miheliča in Ilije Arnautovića, ki so v razvoju tlorisa predhodnice stolpnic pod Grajskim hribom. Tloris s centralnim sa- nitarnim vozlom sta arhitekta zasnovala že leta 1955 in prvič predstavila na razstavi »Stan za naše potre- be« v Ljubljani leto pozneje. Stolpnice imajo 10 nadstropij nad pritličjem in doda- tno terasno etažo s servisnimi prostori, v podze- mnem delu pa eno oziroma dve kleti. Nosilne stene v kleteh in pritličju so betonske, v vseh etažah nad pritličjem pa opečne, brez vertikalnih vezi. Izračuna- na potresna odpornost konstrukcije ustreza manj kot desetim odstotkom po današnjih standardih zah- tevane potresne varnosti. Zunanja utrditev stolpnic V preteklosti so bile stolpnice ob Roški cesti in Streli- ški ulici tako v strokovnih krogih kot občasno tudi v medijih že večkrat izpostavljene kot ene izmed po- tresno najmanj varnih večstanovanjskih stavb pri nas. Z možnostmi potresnih utrditev teh stavb se je ukvarjalo že več študij in projektov, ki pa niso bili re- alizirani. Leta 2019 je Mestna občina Ljubljana naro- čila študijo protipotresnih rešitev za 15 stolpnic v Ljubljani, ki je zajemala tudi osem stolpnic obeh na- selij. Izmed vseh v študiji obravnavanih stavb se je zgolj za stolpnice ob Roški cesti in Streliški ulici kot realno izvedljiva izkazala možnost sanacije z zunanjo utrditvijo. Zunanja utrditev pomeni obodno dozidavo, ki obsto- ječe bloke širi v vse smeri za približno 3,5 m. Osnova te dozidave so močne armiranobetonske stene, ka- terih naloga je prevzeti horizontalne obtežbe obsto- ječega objekta v primeru potresa. Postavljene so pravokotno na fasado (delno tudi ob fasadi), podob- no kot zunanja rebra gotskih cerkva. Ker so posegi na stavbi večinoma omejeni na njeno zunanjost, ob- staja verjetnost, da bi lahko stanovalci ves čas gra- dnje uporabljali svoja stanovanja, seveda z določeni- mi omejitvami. Z obodno dozidavo se površina obstoječih stanovanj poveča za 30 do 40 m2, ki jih je po potrebah in željah lastnikov stanovanj mogoče izvesti kot notranji (do- datna soba) ali kot zunanji prostor (balkon oziroma loža), potek toplotne izolacije pa je predviden na tak način, da lastnikom stanovanj omogoča tudi prepro- sto naknadno predelavo zunanje lože v notranji ogrevan prostor. Vsako stanovanje torej lahko prido- bi dodatno sobo, obstaja pa tudi možnost delitve povečanega stanovanja na manjše stanovanje in gar- sonjero, s čimer bo marsikateri stanovalec lahko kril stroške prenove stavbe. V študiji sta bili preizkušeni tudi možnost notranje utrditve stavbe in možnost nadomestne novogra- dnje. Notranja utrditev pomeni obojestransko obbe- toniranje vseh obstoječih nosilnih zidov, tako fasa- dnih kottudi v notranjosti stanovanj. Kljub velikosti posega pa takšna utrditev ne da želenih rezultatov – potresna odpornost stavbe ne doseže območja var- nega. Možnost z rušitvijo in nadomestno novogra- dnjo pa se je ob vseh drugih pomislekih, povezanih predvsem z izselitvijo vseh stanovalcev iz naselja za Sl. 1: Ena izmed stolpnic ob Streliški ulici (Streliška 37 a). Sl. 2, 3: Zunanja utrditev stopnic ob Roški cesti in Streliški ulici, študija 2019. Sl. 4: Variantna, konstrukcijsko izboljšana rešitev zunanje utrditve stolpnic ob Roški cesti in Streliški ulici, IDZ 2022. Rešitev omogoča manjšo debelino betonskih reber v spodnjem delu, s tem pa manjšo razliko pri bivalnih pogojih med nižjimi in višjimi nadstropji. 1 23arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tomaž Krištof dve leti, izkazala tudi za bistveno dražjo od utrditve obstoječe stavbe. Študiji protipotresnih rešitev za 15 stolpnic v Ljublja- ni je za stolpnice ob Roški cesti in Streliški ulici sledi- la izdelava idejne zasnove (IDZ), ki so jo naročili eta- žni lastniki vseh osmih stolpnic, ter izdelava občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), ki ga je znova naročila občina. Celotno projektno do- kumentacijo bo mogoče izdelati v dveh letih in pol, gradnjo pa predvidoma končati v enem letu. Kaj nam stolpnice ob Roški cesti in Streliški ulici povedo o današnji arhitekturi? Ukvarjanje s prenovami stavb, zgrajenih pred šestde- setimi leti, daje priložnost tudi za razmislek o razvoju stroke v času po njihovi postavitvi. Tlorisi stolpnic ob Roški cesti in Streliški ulici veljajo za ene najlepših tlo- risov množične večstanovanjske gradnje pri nas. Po- gosto je tudi prepričanje, da takšni tlorisi danes niso več mogoči, ker temu niso naklonjeni ne investitorji in predvsem ne predpisi. Takšno prepričanje vzbuja veliko nelagodje glede ra- zvoja arhitekturne stroke v preteklih desetletjih. Če konstrukcija stolpnic, zgrajenih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ustreza zgolj desetim odstotkom današnjih standardov, lahko sklepamo, da so se stan- dardi za gradbene konstrukcije desetkratno dvignili! Realnejša ocena glede na večino stavb iz istega obdo- bja bi sicer bila bližje faktorju pet, a vsekakor je to zelo velik dvig standardov. Podobno je s standardi požarne varnosti, energetske varčnosti in podobno. Gradbenotehnično gledano danes ni več mogoče graditi nič podobnega, kot se je gradilo leta 1960; graditi moramo bistveno bolje. Hkrati pa ugotavlja- mo, da gre pri istih stavbah izpred pol stoletja za da- nes skoraj nedosegljivo lepe stanovanjske tlorise. Ali torej arhitektura stagnira? Takšna primerjava se dotika bistva različnih strok, udeleženih pri načrtovanju stavb. Če je v jedru arhi- tekture človek, katerega univerzalne vrednote so sko- rajda nespremenljive, je v jedru drugih inženirskih strok tehnologija, ki se še posebej v zadnjih letih bli- skovito hitro razvija. Še pred pol stoletja je bila stavba skoraj izključno arhitektura, danes je vsaka stavba hkrati tudi stroj; ne stroj v Le Corbusierevem smislu stroja za bivanje, pač pa skoraj dobesedno stroj: na- prava, polna kablov, cevi, kanalov, pametnih inštalacij, avtomatiziranih elementov, centralnonadzornih siste- mov in podobnega. Morda je tudi to vsaj deloma ra- zlog za to, da se danes arhitekti tako radi ukvarjamo s prenovami: z njimi se vračamo k romantični predstavi čiste arhitekture, torej arhitekture pred dobo strojev. Študija »Protipotresne rešitve za 15 stolpnic v Ljubljani« (2019) Zavod za gradbeništvo Slovenije: mag. Marjana Lutman, dr. Andrej Rebec, Franci Smrtnik, Barbara Likar, Andraž Geršak, Matej Lenarčič, dr. Boris Azinović Studio Krištof arhitekti, d. o. o.: Tomaž Krištof, Špela Zore, Andraž Hrovat, Taja Dežman Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta: prof. dr. Matija Svetina, zasl. prof. dr. Marko Polič, doc. dr. Boštjan Bajec IDZ Protipotresna utrditev roških in streliških stolpnic (2022) Studio Krištof arhitekti, d. o. o.: Tomaž Krištof, Špela Zore, Andraž Hrovat IBE, d. d.: dr. Franc Sinur, Nina Vogrič Ekosystem, d. o. o.: mag. Aleš Drnovšek 2 4 3 24 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Iniciativa Sl. 5: Tloris zunanje utrditve - tipična etaža Sl. 6: Možnost oddvojitve garsonjer iz povečanih stanovanj Sl. 7: Analiza neskladnosti tlorisov stolpnic ob Roški cesti in Streliški ulici z današnjimi standardi Sl. 8: Poskus predelave tlorisa stolpnic ob Roški cesti in Streliški ulici v skladu z današnjimi standardi. Največ sprememb v zasnovi bi bilo treba narediti zaradi zagotavljanja požarne varnosti, kar bi zahtevalo ločeno požarno stopnišče. Sl. 9: Rebra gotske cerkve - stolna cerkev sv. Janeza Krstnika, Maribor Legenda: 1_ Požarno stopnišče bi moralo biti zaprto in ločen požarni sektor. 2_ Komunikacijsko jedro bi moralo biti razdeljeno v več ločenih požarnih sektorjev, s predprostori, vhodi v stanovanja pa ne neposredno s stopnišča ali iz predprostora dvigal. 3_ Stavba z več kot 9 nadstropji bi morala imeti dve dvigali, vsaj eno s kabino velikosti najmanj 210 x 110 cm. 4_ Hodniki bi morali imeti najmanj 120 cm širine. 5_ Vhodna vrata v stanovanja bi morala biti požarno odporna. 6_ Zagotovljena bi morala biti zadostna zvočna izolativnost med dvigalom in stanovanjem, soba pa praviloma ne ob dvigalu. 7_ Zagotovljena bi morala biti zadostna zvočna izolativnost med stanovanji (52dB). 8_ Svetla širina prehodov bi morala biti 100 cm tudi ob nameščeni opremi. 9_ Vsa vrata v stanovanju bi morala biti svetle širine najmanj 80 cm. 10_ Velikost kopalnice bi morala zadoščati za namestitev opreme minimalne velikosti in z minimalnimi medsebojnimi odmiki po pravilniku. 11_ V stanovanju s tremi ali štirimi ležišči je zahtevano stranišče v posebnem (ločenem) prostoru. 12_ Pred kuhinjskim nizom bi moralo biti v stanovanju s tremi ležišči najmanj 100 cm prehoda. 13_ Najmanj 10 odstotkov stanovanj bi moralo omogočati prilagoditev gibalno oviranim osebam. A s takšnim razmišljanjem se zgolj obračamo proč od resničnega problema: arhitektura ne stagnira, tem- več standardi gradnje vse bolj ščitijo tehnologijo in vse manj človeka. Ko je skoraj glede vsega predpisan razmeroma visok minimalni standard, se pač varčuje pri tistih redkih stvareh, za katere standardi niso do- ločeni. Večkrat v zadnjih letih so nas že presenetile projektne naloge za stanovanjsko gradnjo občinskih stanovanjskih skladov, po katerih je mogoče, da v sta- novanju kateri od družinskih članov spi v dnevni sobi, dopuščene pa so tudi otroške sobe velikosti 7 m2. Stanovanjske sklade v to silijo standardi o neprofitnih najemninah, a v isti državi neki drugi standardi dolo- čajo, da mora biti individualna zaporniška celica veli- ka najmanj 9 m2, torej več kot četrtino večja od otro- ške sobe. Otrok bo torej vse svoje otroštvo in mladost (statistika pa pravi, da tudi del odraslega življenja) preživel v sobi, ki bo opremljena z rekuperacijo, z visoko izolativ- nimi okni, z vsemi standardi glede preprečevanja pre- nosa udarnega zvoka, s konstrukcijo, ki ob malo huj- šem potresu ne bo niti razpokala, a ta tehnološko vrhunska soba bo komaj kaj večja od kakšnega šotora. Zato nas arhitekte v prihodnjih letih, kot bi se temu reklo, čaka dolg pohod skozi institucije. Treba bo dvi- gniti in v marsičem sploh vzpostaviti minimalne stan- darde glede pogojev bivanja, ki niso povezani s teh- nologijo. Življenje za zdrav razvoj, kar zadeva bivalne razmere, potrebuje predvsem prostor. 5 6 7 8 9 1 2 5 6 7 89 1112 13 10 3 4 25arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Maja Ivanič SKUPAJ Iniciativna skupina za protipotresno sanacijo Roških in Streliških stolpnic S temi stavki je Iniciativna skupina za protipotresno sanacijo roških in streliških stolpnic maja 2021 nagovorila etažne lastnike omenjenih stolpnic. Seveda je bil to le eden od dopisov, ki so nastali v zadnjih dveh letih in so romali k različnim na- slovnikom: k etažnim lastnikom, k županu in podžupanu Mestne občine Ljubljana (MOL), na Ministrstvo za okolje in prostor, na Ministrstvo za kulturo, na Javni sta- novanjski sklad MOL, Zavod za varovanje kulturne dediščine Slovenije ... Zgodba o potresni sanaciji stolpnic ob Roški cesti in Streliški ulici ima dolgo bra- do. Ko sem leta 2000 kupila stanovanje v 8. nadstropju ene od stolpnic ob Roški cesti, sem se pri takrat še živečem projektantu stolpnic, arhitektu Iliji Arnavto- viću, pozanimala o njihovi potresni stabilnosti. Odgovor me ni ravno potolažil, a me je izjemna zasnova stanovanja prepričala v nakup. Od takrat se je že parkrat zatreslo ... Okrog leta 2015 mi je kolega arhitekt Aleš Prijon slučajno omenil, da sta s prof. Blažem Vogelnikom samoiniciativno pripravila predlog potresne sana- cije, ki je predvidela zunanjo utrditveno konstrukcijo z notranjimi utrditvami sten. Rešitev je kolega Prijon, takrat Vogelnikov asistent, stanovalcem naše stol- pnice predstavil na enem od zborov etažnih lastnikov. In potem se dolga leta ni zgodilo nič. Medtem se je v stolpnico priselilo nekaj mladih družin, s tem pa se je spremenil tudi odnos do potresa: posamezni lastniki so se samoiniciativno in razpršeno ukvarjali s problematiko. Protipotresna sanacija je postala ena od tem, o kateri se je med sosedi – zlasti po potresih – več govorilo. Medtem je Mestna občina Ljubljana, zavedajoč se resnosti problema potresa in ogroženosti stanovalcev in meščanov, organizirala sestanke z lastniki stanovanj in predstavniki mestne civilne zaščite, leta 2018 pa naročila izdelavo večplastne strokovne študije potresne ogroženosti in možnosti protipotresnih rešitev. Študi- jo, ki je bila zaključena oktobra 2019, so skupaj pripravili Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZAG), ki je s sondiranjem analiziral obstoječe stanje nosilne konstruk- cije, Studio Krištof arhitekti, ki je pripravil konstrukcijsko-arhitekturno rešitev, in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je z anketnimi vprašanji preverila na- klonjenost stanovalcev protipotresni sanaciji, njihove bojazni, predloge in tudi njihovo mnenje o morebitni začasni selitvi v času gradbene izvedbe sanacije. Študija MOL, ki je bila 2019 predstavljena širši javnosti in tudi članom nadzornih odborov etažnih lastnikov, je dokončno potrdila naše bojazni glede potresne var- nosti stavb in pokazala nujnost iskanja rešitev za njeno izboljšanje. Konec leta 2020 smo se člani nadzornega odbora etažnih lastnikov naše stolpnice na Hudovernikovi (Matjaž Horvat, Maja Ivanič in Barbara Piano) ponovno sestali v zvezi s potresno problematiko in sklenili, da se o možnostih in rešitvah pozani- mamo neposredno pri arhitektu Tomažu Krištofu, ki je s svojim birojem v sodelo- vanju z ZAG zasnoval arhitekturne rešitve v protipotresni študiji MOL. Predsta- vljena rešitev z zunanjimi vertikalnimi stebri, povezanimi z balkonskimi ložami, se »Spoštovani lastniki stanovanj v roških in streliških stolpnicah, verjamemo, da ni nikogar med nami, ki se ne bi zavedal, da so stolpnice, v katerih živimo, potresno med najbolj ogroženimi stavbami v Ljubljani. Potresa, kakršen je bil nedavno na Hrvaškem, verjetno ne bi prestale. Povečanje njihove potresne varnosti je zato nujno. Vendar pa so postopki, potrebni za izvedbo protipotresnih rešitev, četudi bi potekali časovno idealno, dolgotrajni; če začnemo danes, bi v potresno varnih stolpnicah lahko zaživeli najprej čez štiri leta. Ključnega pomena je, da delujemo pove- zani, to bo povečalo našo moč in vpliv; gre za več kot tisoč stanovalcev, kar tudi ne more ostati prezrto pri obliko- vanju politike – tako na lokalni, kot tudi na državni ravni. Pomembno bo, da bomo delovali usklajeno, da torej nobena stolpnica ne bo prehitevala ali zaostajala. V nadaljevanju bi vas želeli obvestiti o dosedanjih aktivnostih za pristop k reševanju potresne problematike stavb in o možnostih protipotresnih rešitev za naše stavbe.« https://roskeinstreliskestolpnice.si/ nam je zdela večplastna rešitev, saj bi poleg potresne varnosti zagotovila tudi energetsko sanacijo in protihrupno pregrado (Roška cesta je prometno zelo obremenjena, zaradi česar je postal hrup bivalni problem!), obenem pa bi doda- ne »konstrukcijske balkonske lože« zagotovile stanovalcem višjo kakovost biva- nja: v obstoječih stolpnicah ima balkonsko ložo le eno od štirih stanovanj v vsaki etaži. Povečana površina in s tem višja vrednost stanovanj bi obenem vsaj delno odtehtala finančne stroške, ki bi jih lastniki imeli s sanacijo. Tako smo se v nasle- dnjih dneh oglasili v njegovem biroju. Do podobne zamisli o obisku arhitekta Krištofa so prišli tudi etažni lastniki stolpnic na Streliški. Tako me je nekaj dni ka- sneje poklical Simon Frumen, takratni lastnik enega od stanovanj v stolpnici na Streliški ulici in član nadzornega odbora etažnih lastnikov njegove stolpnice. Stri- njala sva se, da poskusimo združiti moči, še posebej, ker imajo naše stolpnice enako konstrukcijsko zasnovo (avtor obeh naselij je arhitekt Ilija Arnautović). Ideja o povezanosti je bila takoj sprejeta tudi pri drugih predstavnikih etažnih lastnikov: ne le, ker smo skupaj v prizadevanjih »glasnejši in močnejši« in zato bolje (u)slišani, tudi zato, ker lahko združeni znižamo stroške izdelave potrebne projektne dokumentacije in gradbene izvedbe protipotresne sanacije naših stol- pnic. V nekaj dneh smo bili člani nadzornih odborov etažnih lastnikov obeh nase- lij – pet roških in tri streliške stolpnice – povezani v Iniciativno skupino za proti- potresno sanacijo roških in streliških stolpnic. Od tedaj naš »vlak protipotresne sanacije« pelje mnogo hitreje in mnogo bolj aktivno. V skupini smo (slučajno!) zbrani ljudje različnih poklicev in znanj – pravniki, zdravniki, arhitekti, ekonomisti, gradbeniki, filmarji, družboslovci, upokojenci ..., kar je ključno pri odpiranju različnih vprašanj in iskanju različnih rešitev, da bi lahko na koncu našli optimalno in za večino sprejemljivo. Posebni odliki skupine sta medsebojna komuni- kacija na visokem kulturnem nivoju in zaupanje, da delamo v dobro vseh. Z arhitektom Tomažem Krištofom, ki smo ga povabili v Iniciativno skupino, smo 17. marca 2021 organizirali sestanek pri podžupanu MOL, prof. Janezu Koželju. Poleg projekta, časovnice in ocene okvirnih stroškov smo mu predstavili še našo Iniciativno skupino in ga prosili za podporo. Predlagali smo še, da MOL v naših dveh naseljih izvede pilotni projekt protipotresne sanacije, na podlagi katerega bi lahko oblikovali protokole za sanacijo preostalih potresno nevarnih večstano- vanjskih stavb v Ljubljani in Sloveniji. In ne nazadnje bi lahko Slovenija prva obli- kovala model sanacije večstanovanjskih stavb za celotno južno Evropo, kjer po- tresi stalno ogrožajo tako zgradbe kot življenja ljudi in njihovo premoženje. Ob tem smo prepričani, da bi izvedba sprožila večdesetletni cikel gradbenih investi- cij, ki bi pomembno prispeval k celoviti potresni, energetski in bivalnokakovostni obnovi stavbnega fonda. To bi v času morebitne ekonomske krize pripomoglo tudi k ekonomski rasti gradbenega sektorja v Sloveniji. Maja Ivanič 26 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 MOL je bil projektu protipotresne sanacije že prej naklonjen. Zagotovo pa je k njegovi podpori našim prizadevanjem dodatno prispevalo dejstvo, da smo se predstavniki nadzornih odborov etažnih lastnikov samoiniciativno povezali, da si skupaj prizadevamo za isti cilj, da smo sami aktivni pri iskanju rešitev in dajanju predlogov, da nismo pasivni in nergaški meščani oz. državljani, ki zgolj zahtevamo in pričakujemo, in ne nazadnje, da povezani predstavljamo 336 stanovanj oz. skoraj 1000 stanovalcev. Vse to je pripomoglo k odločitvi župana Zorana Janko- vića, da MOL pripravi sanacijski Občinski podrobni prostorski načrt, ki je od pole- tja 2022 v pripravi (izvajalec Delavnica, d. o. o.). Iniciativna skupina je od pomladi 2020 zelo aktivna: vsak ponedeljek zvečer, ra- zen v poletnem času (od jeseni 2022 vsak drugi ponedeljek), se sestanemo virtu- alno (po zoomu) in obravnavamo različne konstrukcijske, zakonodajne, finančne, socialne in družbene teme, povezane z izvedbo protipotresne sanacije. Poleg optimalne konstrukcijsko-arhitekturne rešitve iščemo predvsem načine, kako vsem lastnikom zagotoviti finančna sredstva ali druge možnosti za izvedbo proti- potresne sanacije. Sproti poskušamo tudi spremljati naklonjenost ali vzroke za nenaklonjenost lastnikov stanovanj do predlaganih rešitev, njihove pomisleke in predloge. Arhitekt Tomaž Krištof nam je predlagal in nato tudi pripravil spletno stran https://roskeinstreliskestolpnice.si/, na kateri objavljamo vse naše aktivno- sti in relevantne informacije. Junija 2021 smo v parku med roškimi stolpnicami organizirali skupno predstavi- tev o variantnih rešitvah protipotresne sanacije, ki so bile pripravljene za študijo MOL. Udeležilo se je je približno 120 prebivalcev in lastnikov stanovanj iz obeh naselij. Gradbena inženirka mag. Marjana Lutman je predstavila konstrukcijske analize in optimalno rešitev glede na statično zasnovo naših stolpnic, arhitekt Tomaž Krištof pa arhitekturno, ki izhaja iz predlagane konstrukcijske. Pred tem smo lastnikom stanovanj skupaj z dopisom in vabilom na predstavitev poslali povzetek rezultatov študije MOL in grafično prilogo z variantnimi rešitvami, okvirno oceno stroškov in okvirno časovnico. Vzporedno smo z namenom opozarjanja države na resnost potresne ogroženosti v Sloveniji in z namenom povezovanja in iskanja skupnih rešitev na ravni države, ob- čin in lastnikov ogroženih stanovanj, organizirali sestanke v različnih ustanovah. V letu 2021 smo se sestali na Mininstrstvu za okolje in prostor z ministrom in pred- stavniki ministrstva in jim predstavili potresno problematiko, našo skupino ter naše dotedanje dejavnosti in ugotovitve. Ministrstvo se je je kmalu potem lotilo obliko- vanja protipotresne resolucije, a potrebni so še vzvodi za njeno izvajanje. Na Oddelku za urbanizem MOL smo imeli nekaj sestankov z vodjo oddelka mag. Miranom Gajškom in še nekaterimi predstavniki mesta o urbanistično-zakonodaj- nih ovirah za realizacijo projektne dokumentacije in gradbeno izvedbo sanacije ter ponovno iskali skupne rešitve. Podžupan, prof. Janez Koželj, je s pismom podpore nagovoril stanovalce ter zagotovil, da bo tudi po končanju podžupanske funkcije sodeloval pri iskanju rešitev za izvedbo pilotnega projekta. Na sestankih z EKO skladom smo obravnavali možnosti, kako oblikovati njihove razpise za večstanovanjske zgradbe in za celovito – protipotresno in energetsko – prenovo, ki seveda zahteva več časa in finančnih sredstev, a je edina smiselna za slovenski potresno ogroženi prostor. Decembra 2021 smo organizirali sestanek na Ministrstvu za kulturo, na katerem smo se sestali s člani Strokovne skupine za spremljanje izdelave protipotresnih občinskih podrobnih prostorskih načrtov, ki so jo sestavljali takratna v. d. general- nega direktorja Direktorata za kulturno dediščino Jelka Pirkovič, sekretarka na Ministrstvu za kulturo Barbara Žižič, konservatorki z Zavoda za varovanje kultur- ne dediščine Tatjana Adamič in Marija Režek Kambič ter neodvisni inženir grad- beništva Iztok Leskovar. Namen sestanka je bila uskladitev načel varovanja stavb- ne dediščine z rešitvami protipotresne sanacije. Strinjali smo se, da je pravica do življenja nad pravico do varovanja dediščine, da pa je vseeno treba za vsak sana- cijski projekt pridobiti strokovno mnenje in soglasje ZVKDS, saj želimo ohraniti naše prostorsko bogastvo in arhitekturno kulturo. Zagotovili smo, da bomo poi- skali varianto protipotresne sanacije, ki bo ohranila osnovno urbanistično zasno- vo, park, poti, prehode, ter razmerja stavbnih volumnov in njihove oblikovne značilnosti zunaj in znotraj stavbe. V oktobru 2022 smo se sestali z direktorjem Sašem Rinkom in predstavniki Javne- ga stanovanjskega sklada MOL. Želeli smo preveriti, ali se lahko sklad vključi v projekt sanacije in kakorkoli pomaga lastnikom pri njeni realizaciji. Tudi JSS MOL podpira projekt protipotresne sanacije: predstavili so pet možnosti pomoči, ki jih bomo v kratkem predstavili. Vse naše aktivnosti so večino lastnikov stanovanj prepričale, da delamo za sku- pno dobro. Tako smo na zborih etažnih lastnikov posameznih stolpnic v juniju 2021 dobili soglasje za naročilo skupne idejne zasnove pri arh. Tomažu Krištofu. Idejna zasnova, ki je obenem podlaga za pripravo OPPN, je bila izvedena in pred- stavljena spomladi 2022. Trenutno pridobivamo soglasja etažnih lastnikov za na- slednjo fazo projektne dokumentacije – skupno naročilo idejnega projekta. Iniciativna skupina za protipotresno sanacijo svoje delo opravlja pro bono. Sku- paj z mestom in državo se trudimo poiskati najboljše rešitve za lastnike stanovanj in stanovalce. Povezani nismo močnejši zgolj v dogovorih z ustanovami, ampak tudi pri pojasnjevanju in pogovorih s sosedi, med katerimi so nekateri vedno proti. Naš cilj je, da v naslednjih štirih letih dejansko realiziramo pilotni projekt protipotresne sanacije večstanovansjkih stavb. Iniciativa Predstavitev projekta etažnim lastnikom stolpnic v parku med stolpnicami ob Roški cesti. Foto: Simon Frumen. 27arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tina Gradišer, Ana Medved, Barbara Viki Šubic - Center arhitekture Slovenije Vzgoja in izobraževanje o potresno varni arhitekturi Zavedamo se, da ima prostor velik vpliv na naše življe- nje, zdravje, počutje, uspešnost in zadovoljstvo. S pro- storom kot bivanjskim okoljem se – če se s tem ravno ne ukvarjamo poklicno – pogosto sploh ne ukvarjamo veliko, vsaj ne takrat, ko nam daje udobno in varno zavetje za bivanje. Šele v trenutku, ko prostor postane okolje, v katerem se ne počutimo dobro, ali pa posta- ne celo nevaren, nanj postanemo zares pozorni. Lah- ko bi rekli, da prostor pogosto jemljemo za samou- mevnega, tako kot za samoumevno jemljemo tudi varnost. V Centru arhitekture Slovenije si z izobraže- vanjem vseh generacij o arhitekturi in prostoru priza- devamo opozarjati na občutke, ki se nam porajajo v različnih prostorih, in spodbujati razmišljanje o tem, kako prostor opazovati in ga morda izboljšati. Arhitektura namreč ne vpliva na družbo le na nezave- dni ravni, določa tudi naše zavedno delovanje in ču- stveno doživljanje. Lahko jo spoznavamo na različne načine, zaradi česar izobraževanje o prostoru ponuja široke možnosti razvoja individualnih spretnosti po- sameznika. V zadnjem stoletju je zaradi vse hitrejše- ga razvoja in naraščanja števila prebivalstva pritisk na prostor in na naravo vse večji, kar se med drugim kaže v opaznih spremembah podnebja in s tem vse pogostejših naravnih ujmah, tudi potresih. Tako kot drugod po svetu se tudi v Sloveniji soočamo z neurav- noteženim prostorskim razvojem, pozidavo nepri- mernih, poplavnih, plazovitih in varovanih območij, z degradiranimi območji stanovanjskih, industrijskih in drugih objektov, pogosto propadajočih, s samogradi- teljstvom in improviziranimi gradnjami, ki pogosto niso potresno varne. Da bi okrepili prostorske vrednote in zavedanje o etičnih posegih v prostor, je vzgojo in izobraževanje o grajenem prostoru in arhitekturi pomembno za- četi že v predšolskem obdobju. V učne načrte naših šol so že vključene teme o arhitekturi in urejanju prostora ter o trajnostnem prostorskem razvoju, vendar niso obravnavane zadostno in ustrezno. Le s sistemskim vključevanjem vzgoje in izobraževanja o grajenem prostoru in arhitekturi v proces formal- nega in neformalnega izobraževanja bomo lahko vzgojili ozaveščene, ustvarjalne in aktivne državlja- ne. V prihodnje bo kakovost prostora in gradnje od- visna predvsem od naših otrok in mladine, zato je izobraževanje o tem nujno začeti v mladih letih. V osnovnih šolah s programom Igriva arhitektura, ki deluje v okviru Centra arhitekture Slovenije, učen- cem drugega triletja na izkustveni način približujemo različne konstrukcije objektov in jih v ustvarjalnih de- lavnicah učimo, kateri konstrukcijski elementi delajo hišo varno. V različnih razredih imamo za učence pri- pravljene različne delavnice, v katerih spoznavajo konstrukcije in preizkušajo zmogljivosti različnih ma- terialov, in sicer: Lesene stolpnice, Domišljijske hiše, Konstrukcije in Potres. Učenci se seznanjajo s poj- mom in pomenom trdnosti konstrukcijske zasnove stavb, ki zagotavlja potresno varnost stavbe. S pomo- čjo slikovnega in video gradiva jim mentorji predsta- vimo, katere konstrukcijske zakonitosti so pomemb- ne za trdnost stavbe in kakšen vpliv ima na stavbe potres, kakšne posledice prinaša. Ob zemljevidu učencem pojasnimo, da je zaradi premikov tekton- skih plošč in neenakomernega trenja med njimi po vsem planetu veliko različno potresno ogroženih ob- močij. Ogledamo si nekaj najbolj potresno ogroženih območij na svetu (na primer Kitajska, Indonezija, Ja- ponska, Iran) in nekaj območij, kjer so potresi res redki ali pa so zelo šibki (Katar, Švedska, Finska pa tudi Antarktika). Z začetnim teoretičnim delom, po- govorom in predavanjem, učence uvedemo v temo določenega tehniškega ali kulturnega dne. Skupno načrtovanje dela v delavnici učence spodbuja k sode- lovanju, učijo se različnih oblik medsebojnega komu- niciranja, odgovornosti in sožitja. Praviloma se delav- nice izvajajo multidisciplinarno, kar pomeni večjo povezanost veščin in znanj. Značilno za delo v delav- nici je namreč, da povezuje in združuje umsko in tele- sno delo, mišljenje in dejavnost, šolo in življenje, teo- rijo in prakso, kar brez dvoma izboljšuje učne dosežke posameznika. Eno izmed temeljnih načel arhitekture je, da mora biti vsaka stavba oziroma objekt zasnovan trdno in varno. Konstrukcijska zasnova stavbe mora zagotoviti, da stavba vzdrži najmočnejši potres, predviden za ob- močje gradnje stavbe. Ker v okviru programa Igriva arhitektura obiskujemo šole po vsej Sloveniji, si z učenci pogosto ogledamo karto potresne nevarnosti za Slovenijo in poiščemo kraj, v katerem smo. Nauči- mo se, kaj je magnituda, kaj pomeni pospešek tal in kaj je povratna doba, na primer 475 let. Učence obi- čajno preseneti podatek, da je na zemlji vsak dan okoli 1000 šibkih potresov, torej vsakih 87 sekund eden. V delavnici Potres se zato poglobljeno sprašu- jemo, zakaj se nekatere hiše med potresom porušijo, druge pa ne. Ugotavljamo, kaj vse vpliva na trdnost hiš ter kaj hiši zagotavlja trdnost in kaj jo slabi. Iz majhnih zidakov iz stiropora zgradimo maketo dveh hiš (temelje ene od hiš pred začetkom na skrivaj na- lepimo na mizo); ti dve hiši morata imeti en prostor, tri okna in vsaj ena vrata. Ob gradnji smo pozorni na to, da vogale hiše pravilno izvedemo in da imajo vsa- ko okno in vsaka vrata preklado. Na začetku tehniške- ga dne se namreč seznanimo tudi s protipotresnimi vezmi oz. armiranobetonskimi vogali v hiši, ki so po- vezani s temelji. Ko učenci končajo gradnjo hiš, vsako posebej skušamo podreti s tresenjem mize, kar po- nazarja potres. Da zagotovimo enake pogoje simula- cije, morata biti stavbi postavljeni na isti mizi. Učence preseneti dejstvo, da se ena stavba bistveno prej po- dre kot druga. Ob razlagi, da je ena stavba prilepljena na mizo, druga pa ne, dojamejo, da so trdni temelji bistveni element trdne hiše. V nadaljevanju delavni- ce izdelamo še maketo višje stavbe in ji z lepilnim trakom po vertikali povežemo vse vogale; s tem moč- no povečamo potresno varnost stavbe, kar seveda ponovno preizkusimo s simulacijo potresa. Delavnica Potres je le ena izmed številnih izkustvenih ustvarjalnih delavnic, ki jih izvajamo v okviru tehni- ških in kulturnih dni po vsej Sloveniji. Ta metoda se izkazuje kot učinkovit način podajanja znanja, saj omogoča prilagodljivo in individualizirano učenje, pri katerem lahko vsak učenec izrazi svoje znanje in svo- je potenciale. Prav mladi bodo nekoč sprejemali ra- zvojne prostorske odločitve ali naročali gradnjo stavb in objektov, zato moramo danes v vzgojno-izobraže- valnem procesu poiskati načine, da jim omogočimo neposredno izkušnjo kakovostno in varno grajenega prostora in arhitekture. Naučiti jih moramo opazova- ti in razlikovati manj kakovosten prostor od kakovo- stnejšega, da se bodo zavedali pomena prostora v vsakdanjem življenju. © Lara Bogataj Tina Gradišer, Ana Medved, Barbara Viki Šubic - Center arhitekture Slovenije 28 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Uvod O ljubljanskem Nebotičniku je pisalo že več avtorjev. Nekaj člankov o pripravah na gradnjo, o gradnji in ob otvoritvi Nebotičnika je izšlo v dnevnem časopisju [Slovenski narod, 1930], [Slovenec, 1931], [Slovenec, 1933] ... Strokovni članek o inovativni konstrukciji je napisal inženir Stanko Dimnik, ki je izračunal statiko stavbe in vodil gradnjo [Dimnik, 1933a] [Dimnik, 1933b]. Projektant stavbe, arhitekt Vladimir Šubic, je opisal in s slikami opremil članek, ki je izšel v Kroniki slovenskih mest [Šubic, 1934]. V monografiji o Vladi- mirju Šubicu je Nebotičniku posvečenih kar nekaj strani [Glažar, Koželj, 1992]. Največ je o Nebotičniku pisal Bogo Zupančič, predvsem z vidika povezave med denarjem in arhitekturo [Zupančič, 2001]. V Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije so izdelali kon- servatorski program za posege v Nebotičnik [Adamič in dr., 2004]. Akademik Peter Fajfar je objavil skrajšani izvirni dokument dovoljenja za gradnjo Nebotičnika [Fajfar, 1995]. S predstavitvijo novosti, ki jih je inženir Stanko Dimnik uporabil pri potresni izolaciji Nebotič- nika, je bilo njegovo delo prvič celoviteje predstavlje- no mednarodni strokovni javnosti [Slivnik, 2015]. Ta članek predstavlja dolgoročne posledice ljubljan- skega potresa in nekatere natečajne rešitve na lokaci- ji današnjega Nebotičnika. Poudarek je na obravnavi zamisli, od osemnadstropnega poslopja do realizacije trinajstnadstropnega nebotičnika. Posebna pozornost je namenjena opisu temeljenja in predstavitvi inova- tivne drsne potresne izolacije. Ljubljanski potres in njegove dolgoročne posledice Prebivalci Ljubljane, med njimi sta bila tudi štiriletni Stanko Dimnik (1891–1980) in še ne enoletni Vladi- mir Šubic (1894–1946), so na velikonočno nedeljo leta 1895 doživeli najmočnejši potres v Sloveniji v za- dnjih štirih stoletjih. Tla so se močno stresla 14. aprila 1895 ob 22.17 po lokalnem času, nadžarišče potresa je bilo približno 16 kilometrov vzhodno od Ljubljane, žarišče pa približno 16 kilometrov pod površjem, ma- gnituda je bila 6,1 stopnje po Richterjevi lestvici, in- tenziteta je dosegla stopnjo VIII–IX po današnji evropski makroseizmični lestvici (EMS). Potres so ču- titi 350 kilometrov daleč, dosegel je takratno prestol- nico Dunaj, dalmatinsko mesto Split ter italijanski mesti Firence in Assisi. Zaradi potresa je bilo povsem uničenih ali poškodovanih več kot deset odstotkov od 1400 stavb v Ljubljani, ob tem je umrlo sedem lju- di [Kajzer, 1995]. V isti noči je bilo zabeleženih veliko popotresnih sunkov, eden izmed njih je po današnjih ocenah dosegel VII. stopnjo EMS. V naslednjih dneh so našteli okoli sto popotresnih sunkov, zadnji sunek več kot štiri leta pozneje. Lara Slivnik Gradnja za potres Kljub hipnemu katastrofalnemu učinku potresa so bile dolgoročne posledice pomembne za razvoj me- sta in dežele. Nov varnostni gradbeni predpis za Lju- bljano in celotno Kranjsko, takratno kronsko deželo Avstro-Ogrske, je bil uveden leta 1896. Uveljavil je pravilo, ki je omejevalo vse nove stavbe na največ šti- ri nadstropja nad pritličjem, pri čemer so vmesna nadstropja predstavljala polna nadstropja [Stavbinski red za mesto Ljubljana, 1896]. Profesor kemije in na- ravoslovja na Realni gimnaziji Albin Belar je septem- bra 1897 postavil prvo potresno opazovalnico na oze- mlju tedanje habsburške monarhije. V kleti stavbe na Vegovi ulici je začel sistematično preučevati in opazo- vati potresne aktivnosti v Sloveniji in širše. S svojimi natančnimi instrumenti je med drugim zaznal kata- strofalni potres, ki je aprila leta 1906 prizadel San Francisco [Vidrih in Mihelič, 2010]. Še pomembneje pa je, da je popotresna obnova sovpadala s splošnimi družbenimi, gospodarskimi in političnimi spremem- bami na Kranjskem [Orožen Adamič, 1995]. Leta 1896 potrjeni splošni regulacijski načrt je v desetletju po potresu Ljubljano iz mesta z okoli 31.000 prebival- ci in značilno nemško pokrajinsko podobo spremenil v moderno središče poznejše Slovenije. Leta 1921 so v Ljubljani našteli nekaj nad 53.000 prebivalcev [Pipp, 1935]. Po začetnem osredotočanju na širitev mesta okoli Miklošičeve ulice je začelo v dvajsetih in tride- setih letih prejšnjega stoletja nastajati novo mestno središče okoli Dunajske ceste (današnje Slovenske ceste), kjer so zgradili številne ambiciozne gradbene projekte. Med njimi je najbolj izstopal Nebotičnik, ki je bil zaradi načrtovane višine in slabih nosilnih tal najzahtevnejši gradbeni podvig do takrat. Natečaj za izdelavo idejnih načrtov Nekdanja Dunajska cesta (današnja Slovenska cesta) je svojo moderno podobo začela dobivati takoj po prvi svetovni vojni. Stavbo Ljubljanske kreditne banke, v kateri je danes Banka Slovenije (Slovenska cesta 35), so gradili v letih 1920–23. Po prvotnem načrtu naj bi stavba banke zavzemala celotno parcelo ob Dunajski cesti z vogalom na Aleksandrovo cesto (današnjo Can- karjevo cesto) in na Gajevo ulico (današnjo Štefanovo ulico). Danes se stavba banke z jugozahodno fasado nadaljuje na parceli nekdanje Aleksandrove ulice (da- našnje Cankarjeve ceste), kjer so zgradili palačo Vikto- ria (1931), s hišno številko 4, in ob njej še palačo Dunav (1931) s število 6. Na zemljišču, kjer danes stoji Nebo- tičnik, je bil prvotno načrtovan še severnozahodni trakt Ljubljanske kreditne banke, ki pa ni bil zgrajen. Nezazidano parcelo je kupil Pokojninski zavod, na njej so v letih 1930–1933 sezidali Nebotičnik. Arhitekt Vladimir Šubic se je z zamislijo za visoko in prepoznavno stavbo začel ukvarjati že v času diplome v Pragi leta 1922 in nadaljeval v začetku službovanja na Tehniški srednji šoli v Ljubljani [Zupančič, 2001]. Na Tehniški srednji šoli je bil profesor tudi gradbeni inženir Stanko Dimnik. Po zapisih sodeč [Filipič, 1973], je arhitekt Šubic že leta 1922 ali 1923 spraševal inže- nirja Dimnika o možnostih realizacije nebotičnika v armiranobetonskem skeletu. Inženir Dimnik je opogu- mil arhitekta Šubica v njegovi viziji, navkljub takrat še veljavni omejitvi gradnje z avstro-ogrskimi gradbeni- mi predpisi. Ti so v 37. členu določali število nadstro- pij in višino stavb: »Vsaka ob cesti ali ulicah nanovo zidana hiša sme nad pritličjem imeti največ štiri nad- stropja, pri čemer je tudi polnadstropja šteti za nad- stropja. Višina poslopij ne sme od cestnega nivela do glavnega okrajkovega robu, če se meri od najvišje točke trotoarja, znašati več nego 5/4 cestne širine in ne sme presezati 20 m.« [Stavbinski red za mesto Lju- bljana, 1896, 32–33]. S tem členom je bila torej višina vseh stavb v mestu omejena na štiri nadstropja in na največ 20 metrov od nivoja pločnika do napušča. Arhitekt Šubic se je 1. aprila 1936 zaposlil v ljubljan- skem Mestnem gradbenem uradu kot mestni stavbni komisar in svetnik [Zupančič, 2001]. Prvi načrt preve- ritve zazidave prazne parcele na vogalu Dunajske (da- našnje Slovenske) ceste in Gajeve (današnje Štefano- ve) ulice je za Pokojninski zavod naredil avgusta 1929, ko je na parcele ob Gajevi ulici umestil enotno pe- tnadstropno pisarniško-stanovanjsko stavbo z zaob- ljenim vogalom (Sl. 1, 2, 3) [Zupančič, 2001]. V dru- gem preveritvenem načrtu je vse parcele na južni strani Gajeve ulice, med Dunajsko cesto in Beethov- novo ulico, s skupno dolžino 90 metrov, razdelil na tri petnadstropne objekte, le vrh vogalnega objekta z Dunajsko cesto (na mestu današnjega Nebotičnika) je pomaknil navznoter, saj je na tem mestu predvidel postavitev plastike (Sl. 4, 5, 6) [Glažar, Koželj, 1992]. Višina stavb v obeh Šubičevih načrtih ni presegala pe- tih nadstropij, kolikor je bila visoka tudi sosednja, že zgrajena stavba Ljubljanske kreditne banke. Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani je janu- arja leta 1930 razpisal "natečaj za izdelavo idejnih načrtov za stanovanjsko in poslovno hišno skupino na parceli Pokojninskega zavoda v Ljubljani" med Dunajsko cesto, Gajevo ulico in Beethovnovo ulico (oziroma današnjo Slovensko cesto, Štefanovo in Be- ethovnovo ulico). Kljub kratkemu roku za oddajo predlogov, do 3. marca leta 1930, so dobili 30 idejnih načrtov. Komisija prve nagrade ni podelila, saj je pre- vladalo mnenje, da noben izmed prispelih predlogov ne ustreza popolnoma razpisnim zahtevam. Kakšne Ljubljanski Nebotičnik Stanko Dimnik in drsna potresna izolacija 29arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 1, 2, 3: Vladimir Šubic: prvi preveritveni načrt – tloris stanovanjskega nadstropja (1), poslovnega nadstropja (2) in pritličja (3) (1929) [Glažar, Koželj, 1992: 82]. Sl. 4, 5, 6: Vladimir Šubic: drugi preveritveni načrt – perspektiva (4), tloris nadstropja (5) in pritličja (6) (1929) [Glažar, Koželj, 1992: 83]. Sl. 7: Mladen Kauzlarić: natečajni predlog – perspektiva (1930) [Zupančič, 2001: 56]. Sl. 8, 9: Stjepan Planić: natečajni predlog – perspektiva (8) in tloris pritličja (9) (1930) [Arhitektura, 1931: 14]. Sl. 10: Neznani avtor: perspektivna skica [Zupančič, 2001: 51] 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Lara Slivnik 1 so te bile, danes ni znano. Prav tako niso ohranjeni nagrajeni predlogi. Podelili so tri enakovredne na- grade [Zupančič, 2001]. Eno izmed nagrad je prejel arhitekt Ivan Vurnik (1884–1971), takrat eden od le dveh profesorjev na arhitekturnem oddelku Tehni- ške fakultete. Drugi nagrajeni predlog sta skupaj po- slala arhitekta Ivo Spinčič (1903–1985) in Jože Mesar (1907–2002), ki sta oba končala študij arhitekture na Akademiji za uporabno umetnost na Dunaju pod vodstvom arhitekta Petra Behrensa. Tretji nagrajeni projekt sta načrtovala študenta Milan Sever (1904– 1962) in Bojan Stupica (1910–1970), ki sta pod men- torstvom Jožeta Plečnika študirala na arhitekturnem oddelku ljubljanske Tehniške fakultete. Po trenutno znanih podatkih sta se ohranila le dva natečajna pre- dloga, ki nista bila nagrajena in sta bila oba delo za- grebških arhitektov: prvi predlog (Sl. 7) je poslal Mla- den Kauzlarić (1896–1971), drugega (Sl. 8, 9) mladi Stjepan Planić (1900–1980) [Zupančič, 2001]. Zgradba osemnadstropnega poslopja Po zaključku natečaja je Jože Plečnik (1872–1957), ta- krat že vodilni arhitekt v Ljubljani in profesor na Tehni- ški fakulteti, predlagal, naj bo vogalna stavba visoka osem nadstropij in naj s svojo višino izstopa nad oko- liškimi petnadstropnimi hišami. Nad idejo osemnad- stropne stavbe so bili pri Pokojninskem zavodu za na- meščence v Ljubljani navdušeni in so zato 6. maja 1930 napisali Mestnemu magistratu v Ljubljani pi- smo. V njem so zaprosili za »principijelno stavbno do- voljenje« in se pri tem sklicevali na »genijalen domi- slek mojstra Plečnika«, da bi bilo mogoče »na vogalu Dunajske ceste in Gajeve ulice iz estetičnih in gospo- darskih razlogov postaviti močno vogalno stavbo, in sicer nekak stolp z 8 nadstropji. Stavba bi imela kva- dratičen tloris s stranicami širine stavbne parcele ob Dunajski cesti, to je 19,20 m. Višina bi znašala cca 32 m. S to višino bi se poslopje Kreditne banke pravilno zaključilo ter bi cel blok ob Dunajski in Aleksandrovi cesti, Gajevi in Beethovnovi ulici dobil izrazit zaklju- ček. Nadaljnja stavba v Gajevi in Beethovnovi ulici bi pa bila 5- oziroma 4-nadstropna.« [arhiv ZAL]. Prošnji so priložili tudi »skico študije zazidave«, ob kateri so izrecno poudarili, da označuje le stavbne mase in da fasada še ni definirana. Skica danes ni ohranjena v ar- hivu ZAL, a zelo verjetno gre za perspektivno skico ne- znanega avtorja (Sl. 10), objavljeno v knjigi o povezavi med Nebotičnikom in denarjem [Zupančič, 2001]. Magistrat glavnega mesta Ljubljane je 21. maja 1930 odgovoril, da zazidava vogala »sicer ne odgovarja predpisom veljavnega stavb. reda za Lj., vendar me- stni magistrat ljublj. kot stavbno oblastvo prve sto- pnje iz javnih ozirov principijelno nima pomislekov proti projektiranem načinu zazidave. O izdaji stavb- nega dovoljenja pa bo mogoče razpravljati šele na podlagi presoje detajlnih načrtov in posebne prošnje zanje.« [arhiv ZAL]. S tem so dali arhitektom skupaj z gradbenimi inženirji priložnost, da proučijo možnost graditve poslopja, ki bi bilo višje od petih nadstropij. Pokojninski zavod za nameščence je 23. junija 1930 na Magistrat glavnega mesta Ljubljane naslovil pro- šnjo za izdajo gradbenega dovoljenja. Magistrat je 28. julija 1930 načrte odobril pod dodatnimi pogoji, med njimi je omenjena tudi potresna izolacija: »Viši- na suterenskega stanovanja mora biti v svetlobi vsaj 3,15 m ter mora najmanj polovica segati nad teren. Suterenske prostore, temeljno zidovje, je temeljito izolirati horicontalno in vertikalno. Za vse konstrukci- je iz železobetona kakor tudi za vse železne traverze je predložiti mestnemu gradbenemu uradu statične račune pred pričetkom dotičnega dela in armaturni načrt. Temelje je postaviti na raščen teren; dopustna obremenitev se bo določila s poizkusno obremenitvi- jo na 5-kratno varnost.« [arhiv ZAL]. Temu sledijo še odstavki o oblikovanju fasad, saj predlagane fasade »ne odgovarjajo estetičnemu okusu z ozirom na so- sednjo stavbo ljubljanske kreditne banke«, prezrače- vanju, zahtevah med gradnjo, pridobitvi uporabnega dovoljenja in tudi o zahtevah mejaša, Ljubljanske kreditne banke. Začasno gradbeno dovoljenje za osemnadstropno stavbo je mestna uprava torej iz- dala 28. julija 1930. 30 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Gradnja za potres Sl. 11, 12: Načrt fasade ob Gajevi ulici (11) (28. 7. 1930) z detajlom (12) [arhiv ZAL]. Sl. 13, 14: Prvotno načrtovana temeljna plošča (28. 7. 1930) (13), načrt vodnjakov in izolacijske rege (14) [arhiv ZAL]. 11 12 13 14 Nebotičnik z desetimi nadstropji Ohranjeni so tudi z odlokom istega dne, 28. julija 1930, odobreni načrti (Sl. 11, 12). Arhitekt na načrtih ni naveden, žigosani in podpisani so s strani Pokojnin- skega zavoda za nameščence in Ljubljanske gradbene družbe [arhiv ZAL]. Nepodpisani arhitekt (delo se pri- pisuje Vladimirju Šubicu) je razvijal Plečnikovo zami- sel o osemnadstropni stavbi in še dveh petnadstro- pnih stavbah ob današnji Štefanovi ulici. Oblikovanje fasad kaže na z opeko in kamnitimi kladami obloženo stavbo ter zelo spominja na Plečnikovo cerkev srca Jezusovega v Pragi, ki je bila takrat v gradnji. Ideja ski- ce Plečnikove osemnadstropne stavbe je (tudi dobe- sedno) nadgrajena: poleg pritličja in osmih nadstro- pij je načrtovano še visoko podstrešje, z nižjo etažno višino in ravno streho, ter nad njim pokrita terasa, ki nima zastekljenih okenskih odprtin. Tako je načrtova- na stavba pravzaprav dobila deset nadstropij, njena višina nad terenom je bila 43 metrov. Vladimir Šubic je odpovedal službo na Mestnem grad- benem uradu in se 1. avgusta 1930 zaposlil kot arhi- tekt in načelnik gradbenega oddelka pri Pokojninskem zavodu. S tem je postal polno odgovoren za gradnjo Nebotičnika. A 16. avgusta 1930 je na Mestno načelstvo prišlo pi- smo, ki so ga poslali s Kraljevske banske uprave Dra- vske banovine. V njem so zahtevali dokaze o statični varnosti Nebotičnika, saj so »po še veljavnem grad- benem redu v Ljubljani dopuščena le štirinadstropna poslopja z maksimalno višino 20 m, vendar osnutek novega gradbenega zakona po novodobnih načelih ne ovira prostega razmaha modernih gradbenih me- tod, prepuščajoč določitev višine poslopij regulačne- mu in zazidalnemu načrtu. Z ozirom na to ne bi bilo načelnih pomislekov proti gradnji projektiranih viso- kih poslopij, pomisliti pa je treba, da leži Ljubljana na potresnem ozemlju, vsled česar je vsekakor potrebno, da graditelj odnosno mestno načelstvo, ki je izdalo gradbeno dovoljenje, dokaže statično upravičenost teh zgradb, zlasti z ozirom na kakovost tal, po možno- sti pa tudi, da dinamični momenti v slučaju potresnih sunkov poslopjem in varnosti njunih prebivalcev ter okolice ne bi bili nevarni. Mestno načelstvo izvoli to- rej nemudoma predložiti vse z zgoraj opisanimi doka- zili opremljene spise, ki se nanašajo na navedeni dve zgradbi.« [arhiv ZAL]. Ker je bila globinska sestava tal, na katerih so želeli zgraditi stavbo, razmeroma neznana, je Pokojninski zavod za nameščence dal sondirati teren s posku- snim vrtanjem. Delo sta nadzorovala dva univerzite- tna profesorja, prvi je bil gradbeni inženir Jaroslav Foerster (1875–1946), in drugi geolog dr. Karel Hin- terlechner (1874–1932), takratni dekan Tehniške fa- kultete [Dimnik, 1933a]. Po končani raziskavi terena so izsledke strnili v dveh neodvisnih geoloških mne- njih. Prvo mnenje je podpisal dr. Hinterlechner, dru- go geolog dr. Ivan Rakovec (1899–1985) [Dimnik, 1933a]. Ugotovitve obeh geologov so bile podobne. Do treh metrov pod nivojem tal se nahajajo arheolo- ške najdbe iz različnih časovnih obdobij: na tem me- stu je bilo v 19. stoletju avstrijsko vojaško skladišče, ki so ga po potresu zaradi poškodb porušili; pred tem je bila v istem poslopju vojaška bolnišnica, ki je na- sledila samostan klaris, razpuščen leta 1782; našli so ostanke zasutega srednjeveškega vodnjaka; odkrili so tudi grobišče iz obdobja Rimljanov. Pod temi sloji arheoloških najdb je bil teren na različnih delih raz- meroma majhne parcele zelo raznolik. Na južnem delu parcele je bilo najprej več metrov gramoza in peska, pod njima ilovica in na globini od 10 do 16 metrov pod nivojem tal konglomeratna skala. Na se- vernem delu je ilovnat zasip, pomešan s prodniki, segal do globine 15 metrov in nato prešel v konglo- meratno skalo [Dimnik, 1933a]. Na gradbišču so 23. oktobra 1930 organizirali posvet inženirjev različnih strok o gradnji stavbe in pridobili več mnenj o potresni varnosti Nebotičnika. Prav ta mnenja povzema ban dr. Drago Marušič v 14. aprila 1931 izdanem gradbenem dovoljenju [arhiv ZAL]. Pri tem je treba poudariti, da so bila mnenja o načinu temeljenja deljena. Prvotno so želeli narediti 1 meter debelo armiranobetonsko temeljno ploščo tik pod kletnimi prostori (Sl. 13). Zaradi različne zgradbe te- rena so se inženirji zbali, da bi se celotna stavba lahko nagnila. Inženir profesor Jaroslav Foerster je zato sve- toval, »da bi se neenakomernost tal izenačila s kom- primiranjem terena s pomočjo pnevmatično vtisnje- nih pilotov po patentu "Wolfsholz"« [Dimnik, 1933a, 130]. Pridobili so tudi ponudbo za takšen sistem te- meljenja. Inženir Dimnik je predlagal drugo rešitev, »fundacijo s temeljnimi stebri (Brunnenfundierung, Pfeilenfundierung). Ta sicer že stari način fundiranja je bil tu umesten ne samo z ozirom na geološke prilike in nizki nivo talne vode, temveč predvsem tudi z ozi- rom na dejstvo, da bi se isti izvršil samo z domačimi gradbenimi močmi in materijalom ter mnogo nižjo gradbeno vsoto.« Dimnik, 1933a, 130]. Podoben sis- tem so uporabili nemški inženirji pri gradnji nebotič- nika v Kölnu. Ponovni ogled gradbene jame so imeli ljubljanski in- ženirji, pod vodstvom gradbenega inženirja Stanka Dimnika, 8. novembra 1930. Časopis Slovenski narod je v članku z naslovom Prvi ljubljanski nebotičnik – imel bo prav za prav 10 nadstropij in bo varen pred morebitnimi potresnimi sunki o srečanju podrobno poročal [Slovenski narod, 1930]. Med drugim je v članku prvič izrecno omenjen način horizontalne izo- lacije (Sl. 14): »Strokovnjak za železobeton ing. Di- mnik je najprej zbranim obrazložil projekt nebotični- ka in geološke prilike terena. Prvotno so nameravali zbetonirati pod vsem nebotičnikom železobetonsko fundamentno ploščo« … »Gradnja stebrov do skale pa je zvezana z velikimi težkočami, predvsem vrtanje "vodnjakov", ki jih je pri nebotičniku 16 v štirih vrstah po štirje« … »Vodnjake bodo izpolnili z armiranim be- tonom, z čimer je delo pri fundamentih končano« … »Da bo nebotičnik poleg stabilnosti varen tudi pred eventualnim potresnimi sunki, ga bodo takorekoč prerezali v horizontalni smeri na dva dela, ki bosta drug od drugega ločena z jeklenimi in svinčenimi plo- ščami; pri potresu so najnevarnejši horizontalni sun- ki, ker niso stavbe pred njimi zaščitene, dočim verti- kalni ne pridejo v poštev, ker so stavbe statično varne. Da se učinki horizontalnih potresnih sunkov uničijo, ali da se parirajo, se nebotičnik pri tleh pritličja tako- rekoč izolira najprej z jeklenimi ploščami, na katere polože svinčene, na te pa zopet jeklene; pri horizon- talnem potresnem sunku bi nastalo med jeklenimi in svinčeno ploščo trenje (drgnjenje), za katero bi se po- rabila vsa energija sunka tako, da bi stabilnosti nebo- tičnika ne škodoval. Za uresničenje te zamisli se še niso odločili.« ... »Nebotičnik bo zidan tik ob palači 31arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Lara Slivnik Sl. 13, 14: Prvotno načrtovana temeljna plošča (28. 7. 1930) (13), načrt vodnjakov in izolacijske rege (14) [arhiv ZAL]. Sl. 15, 16: Tehnično poročilo in statična presoja temeljev visokega poslopja, prvi del (15), drugi del (16) [arhiv ZAL]. Sl. 17, 18: Predlog nebotičnika z desetimi nadstropji (1931) (17) [Ilustrirani Slovenec, 1931:1] in shematski tloris (18) [Dimnik, 1933b]. 15 16 17 18 Kreditne banke in novi palači, vendar pa ne bo z nji- ma zvezan, med palačo v Gajevi ulici in njim bo tako- zv. diletacija (presledek) tako, da se bo lahko vsaka zgradba posebej sesedala ali "dihala".« [Slovenski narod, 1930, 1]. V Zgodovinskem arhivu Ljubljane je ohranjen tudi dokument z naslovom Tehnično poročilo in statična presoja temeljev visokega poslopja, ki ga je 18. no- vembra napisal inženir Stanko Dimnik (Sl. 15). V uvo- dnem delu kratko opiše težo poslopja: »Težo celotne- ga poslopja, grajenega po načinu prostorninskega okvirja, prenaša 16 stebrov koncentrirano do tal pri- tličja. Te koncentrirane obtežbe prenašajo železobe- tonski stebri skozi kletno etažo na betonske stebre (vodnjake) v teren.« [arhiv ZAL, VI]. V nadaljevanju tehničnega poročila je opisano betoniranje temeljnih stebrov (vodnjakov), njihova globina in posebnosti, ki so se zgodile med delom. Dodan je tudi izračun be- tonskih temeljnih stebrov. Šele 17. februarja 1931 je bil oddan tudi drugi del z naslovom Tehnično poročilo in statična presoja teme- ljev visokega poslopja [arhiv ZAL, VI], ki je nadaljeva- nje pravkar omenjenega dokumenta (Sl. 16). V njem inženir Dimnik opiše prehodno konstrukcijo med te- meljnimi stebri in med okvirjem pritličja. Posebno mesto ima v poročilu izolacijska rega: »Na svoječa- snih konferencah, pri katerih se je razpravljalo o nači- nih boljšega zavarovanja visokega poslopja proti po- rušenju vsled potresov, se je izreklo med drugimi tudi potrebo, da se predvidi v kletnem delu poslopja po- sebno vodoravno izolacijsko rego. V ti regi naj bi se napravile neškodne vodoravne komponente potre- snih sunkov, katera naj bi se uničila z delom trenja. Taka izolacijska rega je predvidena po celi zgradbi v isti višini, in sicer na koti (-2,82 m). Obstajala bode iz svinčene pločevine, ki bode položena med dve železni plošči. Svinčena pločevina med železnimi ploščami ima zelo majhen faktor trenja in se bode vsled tega lahko pričakovalo pravilno funkcijoniranje te izolacij- ske rege.« [arhiv ZAL, VI]. Obtežbo, ki jo nosijo temelji, in dimenzije vodnjakov je določil gradbeni inženir in profesor na Tehniški fakulte- ti, Jaroslav Foerster. Ker jugoslovanskih gradbenih predpisov za tako visoke stavbe ni bilo, so se slovenski gradbeni inženirji oprli na nemške gradbene predpise [Slovenski narod, 1930]. Vse statične izračune je izde- lal gradbeni inženir Stanko Dimnik, vse armaturne ra- čune in načrte je kontroliral inženir Foerster, statiko pa posebej še gradbeni inženir Julij Gspan. Nosilna kon- strukcija je tudi prvi v državi zgrajeni armiranobetonski okvir, s predelnimi stenami iz betona in opeke. Pouda- riti je treba, da so bili vsi statični izračuni še vedno predvideni in računani za klet s pritličjem, z osmimi nadstropji, s podstreho, ki ima tokrat že enako višino kot ostala nadstropja, ter s pokrito teraso. Torej deset nadstropij (Sl. 17, 18). Celotna višina stavbe nad tere- nom je bila 42,9 metra. Tudi izvirni primarni dokument Gradnja desetnad- stropne visoke hiše Pokojninskega zavoda na vogalu Dunajske ceste in Gajeve ulice, ki ga je podpisal ban dr. Drago Marušič in ga poslal Mestnemu načelstvu dne 14. aprila 1931 s številko V-N. 2597/1, hrani Zgo- dovinski Arhiv Ljubljana [arhiv ZAL, VI]. Povzel ga je tudi akademik Peter Fajfar v članku Ljubljanski Nebo- tičnik [Fajfar, 1995]. »Ob povratku vseh spisov in na- črtov obveščam mestno načelstvo, da sicer smatram gradnjo prekomerno visokih hiš v Ljubljani, ki leži na potresnem ozemlju in ki ima sredi mesta še mnogo nezazidanih parcel, za nepotrebno in neekonomično, posebno ako gre za objekte javnih institucij, vendar pa v načelu ne nasprotujem spremembi regulačnega in zazidalnega načrta za mesto Ljubljana s tem, da se dovoli gradnja desetnadstropne visoke hiše Pokojnin- skega zavoda na vogalu Dunajske ceste in Gajeve uli- ce, to pa pod sledečimi pogoji: 1.) Poslopje mora biti fundirano na živi skali. 2.) Masivno kletno zidovje je ločiti od gorenjih zidov z dvema legama 2,5 mm moč- ne cinkove ali železne pločevine ter položiti med nje lego 2,5 mm močne pločevine iz svinca. Pod in nad lege iz cinkove oziroma železne pločevine, oziroma med svinčeno pločevino in obe legi cinkove pločevine je namestiti po 2 mm močno asfaltno lepenko, ki jo je napram cinkovi oziroma železni pločevini dobro izoli- rati s tekočim asfaltom. Ob zunanjih kletnih zidovih, t.j. ob nezazidanem obodu, je tako na cestni kot na dvoriščni strani v razdalji 10 cm zgraditi dilatacijske 32 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Gradnja za potres Sl. 19, 20, 21: Detajl vodnjaka (19) [Slovenec 1931: 3], detajl vodnjaka in izolacijske rege (20) [Zadnik, 2008: 306], prerez celotnega Nebotičnika (21) [Dimnik, 1933]. Sl. 22, 23: Momenti v okvirih zaradi vpliva vertikalne obtežbe (22), momenti v okvirih zaradi vpliva horizontalne obtežbe (23) [Dimnik, 1933b]. 19 21 20 22 23 zidove, ki segajo od asfaltne prevlake na tratoarju do 15 cm pod dilatacijsko plast iz pločevine. ... Na osnovi teh podatkov se je dne 23. oktobra 1930 na stavbišču Pokojninskega zavoda vršila konferenca strokovnja- kov, ki so se je udeležili zastopniki kraljevske banske uprave, mestnega načelstva, Pokojninskega zavoda in Ljubljanske gradbene družbe, kateri je poverjena izvršitev zgradbe. Konferenca je po daljši izčrpni de- bati soglasno prišla do sledečih zaključkov: 1.) Gra- dnja poslopja po dotlej predloženih načrtih je navzlic dejstvu, da leži Ljubljana na potresnem ozemlju, v tehničnem pogledu principijelno mogoča. 2.) Poslo- pje se mora na en ali drug način fundirati tako, da stoje temelji na živi skali. 3.) Temelje je od gorenjih zidov čimbolj ločiti. … Pripomnjeno naj bo še, da dila- tacije ob sosednjih poslopjih niso potrebne, ker bo poslopje Pokojninskega zavoda fundirano na živi ska- li. Z ozirom na potresno nevarnost se jih je celo izo- gniti, ker tesno prislonjeni objekti skupno togost vse- kakor povečajo.« [arhiv ZAL, VI]. Pionirska drsna potresna izolacija Inženir Stanko Dimnik je bil kot statik pozvan, naj pre- dlaga varnostne ukrepe, ki bi zavarovali stavbo pred porušitvijo v primeru potresa oziroma zaščitili tudi okoliške stavbe. Slovenske strokovne literature, ki bi obravnavala potresno odporno gradnjo, takrat še ni bilo, zato je poiskal rešitve v nemški strokovni litera- turi [Dimnik, 1933a]. Nemški jezik je izvrstno obvla- dal, saj se je izobraževal v ustanovah, kjer so pouče- vali v nemščini. Pri realizaciji zamisli o drsni potresni izolaciji se je oprl na tri nemške članke, ki so obravnavali potresno varno gradnjo in so bili objavljeni v različnih števil- kah berlinske revije Beton und Eisen. To so bili član- ki, ki so jih napisali: italijanski inženir Mario Viscardi- ni [Viscardini, 1925], nemški inženir Rudolf Briske [Briske, 1925] in danes neznani A. Kittel [Kittel, 1925]. Poleg tega je proučil tudi japonske predpise o potresno varni gradnji. Drsna potresna izolacija velja za najpreprostejši sis- tem potresne izolacije. Metoda temelji na ideji, da "lahko zgornji del konstrukcije med potresom drsi po spodnjem delu tako, da se del vhodne potresne ener- gije disipira na mestu drsenja. Zgornji del konstrukci- je prosto stoji na spodnjemu delu, edina sila, ki se upira gibanju zgornjega dela konstrukcije med hori- zontalnim gibanjem tal, je sila trenja med ločenima deloma konstrukcije. Izbira ustreznih materialov s primernim koeficientom trenja je torej bistveni para- meter, s katerim se določa obnašanje konstrukcije med potresom." [Trajkovski, 2010: 15]. Inženir Stanko Dimnik se je zgledoval tudi po japon- skem gradbenem zakonu, saj je bila na Japonskem tehnologija potresno varne gradnje z armiranim be- tonom najbolj razvita, predvsem zaradi potresa leta 1923. Zakon je za potresno območje prepovedoval uporabo lahkih gradiv (kot so na primer votli zidaki) za »izpolnitev stenastih prekatov na fasadah« [arhiv ZAL, VI], ter predpisoval uporabo »trdno udelanih sten, ki jih potresni sunki ne morejo vreči na cesto« [arhiv ZAL, VI]. Da bi dosegli v začasnem dovoljenju za gradnjo Ne- botičnika zahtevano potresno varnost, je inženir Stanko Dimnik predlagal horizontalno razdelitev ce- lotne konstrukcije na dva dela [arhiv ZAL, VI]. Spodnji del zajema temelje z betonskimi vodnjaki in ploščo kletne etaže. Zgornji del obsega celotno zgradbo nad kletno ploščo. Debelino prvotno načrtovane temelj- ne plošče debeline 1 m so nadomestili z do 16 me- trov globokimi betonskimi vodnjaki, ki segajo do skal- ne podlage (Sl. 19). Plošča kletne etaže je iz armiranega betona in debeline 15 cm. Tik pod mesto stika sten s ploščo kletne etaže je bila položena hori- zontalna potresna dilatacija (Sl. 20). Horizontalna po- tresna dilatacija temelji na načelih, ki jih je razvil gradbeni inženir Mario Viscardini, a je bila prilagoje- na dejanskim okoliščinam. Uporaba kroglastih ležišč v tistih časih še ni bila praktično mogoča. Inovativna drsna potresna izolacija Nebotičnika je od spodaj navzgor sestavljena iz naslednjih slojev: bitumenska lepenka (2 mm), bitumenski preliv, železna pločevina (2,5 mm), bitumenska lepenka (2 mm), plast pločevi- ne iz svinca (2,5 mm), bitumenska lepenka (2 mm), železna pločevina (2,5 mm), bitumenski preliv in bi- tumenska lepenka [Dimnik, 1933a], [Zadnik, 2008]. Skupaj je debelina drsne potresne izolacije 16 mm. Tako izvedena dilatacija oziroma »izolacijska rega« [arhiv ZAL, VI] naj bi absorbirala znatno količino ener- gije, ki se sprosti pri potresu. Zaradi morebitnega ho- rizontalnega premikanja celotne stavbe je ob zuna- njih kletnih zidovih (na cestni in dvoriščni strani) izvedena tudi vertikalna dilatacija debeline 10 cm, ki sega po višini od 15 cm pod dilatacijsko plastjo iz plo- čevine do asfaltne prevleke pločnika. Med stiki kle- tnih sten s sosednjimi zgradbami vertikalne dilatacije ni. Sklepali so, da tu vertikalna dilatacija ni potrebna oziroma je celo škodljiva, saj je Nebotičnik temeljen na živi skali in bi z dilatacijo tesno prislonjeni sosednji objekti skupno togost povečali [arhiv ZAL, VI] (Sl. 21). Prvi armiranobetonski okvir Tlorisna zasnova Nebotičnika na parceli 19,30 × 19,32 metra je kvadratna mreža s stebri na medse- bojni razdalji 6,3 metra. Kot konstrukcijski sistem je bila izbrana armiranobetonska okvirna konstrukcija, ki je bila v dobi pred uporabo računalnikov računsko izjemno zapleten problem. Od zaključka prve svetov- ne vojne so tej težavi gradbeni inženirji in matematiki posvetili veliko pozornosti. Kljub številnim teoretič- nim raziskovanjem problema večetažnih pravokotnih okvirnih konstrukcij s togimi vozlišči so bile rešitve matematično preveč dolgotrajne in zapletene ali pa le približne [Dimnik, 1933b]. Novostim, ki so bile na tem področju objavljene v nemški literaturi, je inže- nir Stanko Dimnik vseskozi sledil. Tako je jeseni leta 1930 našel rešitev za izračun okvir- ne konstrukcije. V Berlinu je izšel nemški prevod knji- ge z naslovom Rahmentafeln, ki jo je napisal japonski univerzitetni profesor Fukuhei Takabeya. Knjiga je inženirja Stanka Dimnika navdušila: »V razliko k nem- škim piscem, ki v svojih delih navadno nudijo med dolgoveznim problematičnim razpravljanjem le malo konkretnega za prakso uporabljivega jedra, je ta knji- žica pravo nasprotje. S sorazmerno malo stavki poda prof. Takabeya na lahko umljiv in elementaren način postopek za reševanje mnogo etažnih okvirij po me- todi paličnih in vozliščnih zavojnih kotov, ki omogoča takojšnjo konkretno aplikacijo za hitro in točno prak- tično reševanje statično nedoločenih sistemov.« [Di- mnik, 1933b]. Dalje ugotavlja, da je postopek prakti- čen, pregleden in hiter zaradi razmeroma preprostega 33arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Lara Slivnik Sl. 24, 25, 26, 27: Slovesnost ob položitvi temeljnega kamna (23) [Slovenec, 1931:3], pritličje med gradnjo (24) [Dimnik, 1933b], armiranobetonska skeletna konstrukcija (25) [Dimnik, 1933b], dokončana stavba Nebotičnika (26) [Šubic, 1934]. 24 25 26 27 nastavljanja enačb v tabelah. Tudi skoraj popolna si- metrija tlorisa je zelo poenostavila in olajšala statični izračun okvirne armiranobetonske konstrukcije. Ar- miranobetonska nosilna konstrukcija Nebotičnika je potemtakem sestavljena iz stebrov, preklad in plošč, zunanji zidovi so zidani z votlimi zidaki ter notranje predelne stene opečne. Obodne okvire je inženir Di- mnik računal kot enajst nadstropij visoko konstrukcijo, notranje pa kot štirinajst nadstropij visoko konstrukci- jo [Dimnik, 1933b]. Najprej je izračunal momente v okvirih zaradi vpliva vertikalnih sil lastne in prometne obtežbe (Sl. 22), nato je upošteval vpliv horizontalnih sil, ki so posledice vetra (Sl. 23). Armiranobetonsko okvirno konstrukcijo je dimenzio- niral v skladu z nemškimi predpisi za armirani beton iz leta 1925. Pri tem je upošteval uporabo najboljše- ga cementa in stalne kontrole z betonskimi kockami [Dimnik, 1933b]. Statične račune sta ločeno kontroli- rala in nadzorovala Mestni gradbeni urad ter inženir profesor Jaroslav Foerster za Pokojninski zavod. Na gradbišču je kontrolo nad konstrukcijami in kakovo- stjo betona opravljal arhitekt Ivo Medved. Gradnja trinajstnadstropnega nebotičnika Čeprav so izkop za temelje začeli že v jeseni leta 1930, so temeljni kamen slovesno položili in blago- slovili šele 18. aprila 1931 (Sl. 24) [Slovenec, 1931]. Gradnja stavbe je potekala hitro, Ljubljanska gradbe- na družba je gradbena dela končala že 5. novembra leta 1931. A minilo je več kot eno leto, da so dokon- čali vsa obrtniška dela. Kavarna v 10 in 11. nadstropju je odprla svoja vrata 21. februarja 1933 [Slovenec, 1933]. Uporabno dovoljenje za celotno stavbo so do- bili 10. julija istega leta. Od prvega dovoljenja za gra- dnjo, ki je bilo izdano 28. julija 1930, so torej pretekla manj kot tri leta (Sl. 25, 26, 27). Tlorisna površina Nebotičnika je skoraj 380 m2, eno stranico kvadrata ima dolgo 19,3 metra. V pritličju je arhitekt Vladimir Šubic zasnoval veliko vhodno vežo ter štiri poslovne prostore z dostopi v klet in pisarne v prvem nadstropju. Monumentalno spiralno sto- pnišče in dvigala povezujejo pritličje z nadstropji. V drugem, tretjem in četrtem nadstropju je skupaj 12 pisarn. Od petega do osmega nadstropja so v vsa- kem nadstropju po tri stanovanja. V devetem nad- stropju je še eno stanovanje in kavarniško skladišče. Kavarna je v desetem in enajstem nadstropju [Gla- žar in Koželj, 1992]. Enajsto nadstropje je bilo prvo- tno mišljeno kot odprta terasa, a so jo že med gra- dnjo zasteklili in v njej uredili kavarno. Nebotičnik zaključujeta okrogel tempietto štirinajstega nad- stropja in skoraj 10 metrov visok drog za zastavo. Celotna višina stavbe nad terenom do terase 12. nadstropja je 48,95 metra, do vrha jeklenega pavi- ljona je 55,25 metra, do vrha tempietta 60,85 me- tra. Skupaj z drogom je Nebotičnik visok 70,35 me- tra [arhiv ZAL, 334]. Pri zaključku Nebotičnika so Šubicu pomagali mladi slovenski arhitekti [Koželj, 2002]. Bojan Stupica (1910–1970) je narisal fasado kavarne desetega nad- stropja s historičnimi arkadnimi stebriči in vencem oken. Marjan Mušič (1904–1984) je fasado enajstega nadstropja načrtoval kot gladko atiko s polkrožnimi okni. Ivo Medved (1902–1974), ki je tudi nadzoroval gradnjo in izvajal kontrolo konstrukcij in kakovosti be- tona, je projektiral funkcionalistični paviljon, ki v na- črtih za pridobitev gradbenega dovoljenja še ni bil predviden. Jekleno-stekleni paviljon predstavlja dva- najsto in trinajsto nadstropje, iz nižjega je tudi izhod na teraso. Milan Sever je v Plečnikovem seminarju zasnoval klasicistično glorietto v obliki tempietta, ki zaključuje vrh štirinajstega nadstropja in celoto stav- bo Nebotičnika [Zupančič, 2017]. Nanjo je postavljen še jambor, ki danes služi kot drog za zastavo. Za gradbeno dovoljenje prvotno predlagano osem- nadstropno stavbo so torej med gradnjo povišali za dve armiranobetonski nadstropji, nato dodali še dve nadstropji manjšega jeklenega zaključka, valjasto glorietto in še jambor. Trinajst nadstropij visoka stav- ba, skupaj z jamborom je njena izmerjena višina 70,35 metra, je bila velik tehnični izziv, pri katerem sta se izkazala predvsem arhitekt Vladimir Šubic in inženir Stanko Dimnik, hkrati z njima pa tudi celotna gradbena in obrtna stroka [Slovenec, 1933]. 34 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Viri Adamič , T. in dr. 2004. Ljubljana – Nebotičnik, EŠD 376. Ljublja- na, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana. Arhitektura 1931, Arhitektura, 1(1), str. 14 Dostopno na: http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GW1GMZ6P [15. 8. 2022]. Arhiv ZAL. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Mestna gradbena regi- stratura LJU 334, 080-017. Arhiv ZAL. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Mestna gradbena regi- stratura LJU 493, fasc. VI, c. št. 32.341. Arhiv ZAL. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Mestna gradbena regi- stratura LJU 493, spec. fasc. 24 (29). Briske, R. 1925. Zerstörung von Hochbauten durch Erdbeben. Beton und Eisen, 24(21), 348–351. Dimnik, S. 1933a. O konstrukciji ljubljanskega trinajstnadstro- pnika. Tehnički list, XV(10-11), 129-132. Dimnik, S, 1933b. O konstrukciji ljubljanskega trinajstnadstro- pnika. Tehnički list, XV(12-13), 161–164. Fajfar, P. 1995. Ljubljanski Nebotičnik. Gradbeni vestnik, 44(4-6), 119–122. Fajfar, P. 2017. Razvoj predpisov za potresno odporno gradnjo v Sloveniji. Gradbeni vestnik, 66(4), 82–96. Filipič, M. 1973. Ing. arhitekt Vladimir Šubic (1894–1946). Di- plomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino. Glažar, T. in Koželj, J. 1992. Katalog. V: J. Koželj (ur.) Vladimir Šu- bic arhitekt. Arhitektov bilten, Posebna izdaja. 22(111–114). Ilustrirani Slovenec. naslovnica 15. 2. 1931. Dostopno na: http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UWNPYQ4R [15. 8. 2022]. Kajzer, J. 1995. S tramovi podprto mesto. Ljubljana, Mihelač. Kittel, A. 1925. Beobachtungen und Lehren bei dem neuen Erd- beben in Kalifornien. Beton und Eisen, 24(23), 385–387. Koželj, J. 2002. Nebotičnik. V: A. Hrausky, J. Koželj (ur.) Arhitek- turni vodnik po Ljubljani: 100 izbranih zgradb. Ljubljana, Rokus. Mušič, M. 1971. Vladimir Šubic (1894–1946). Slovenska biogra- fija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazisko- valni center SAZU. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi675130/ [22. 7. 2022] Odlok o razglasitvi stavbnega kompleksa Nebotičnika in Stano- vanjskega bloka Štefanova 3 in 5 v Ljubljani za kulturni spomenik dr- žavnega pomena (Uradni list RS, št. 129/03 in 16/08 – ZVKD-1) Orožen Adamič, M. 1995. Earthquake threat in Ljubljana. Geo- grafski zbornik, XXXV, 61. Pipp, L. 1935. Razvoj števila prebivalstva Ljubljane in bivše voj- vodine Kranjske. Kronika slovenskih mest 2 (1) str. 66–72. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-0GBMI71V [25. 7. 2022]. Slivnik, L. 2015. The seismic isolation of the first skyscraper in Ljubljana, Slovenia. V: JWP Campbell (ur.), Studies in the History of Construction. Cambridge, The Construction History Society, 209–217. Slivnik, L. 2017. Drsna potresna izolacija ljubljanskega Nebotič- nika. V: J. Lopatič (ur.), P. Može (ur.) in V. Markelj (ur.), Zbornik, 39. zborovanje gradbenih konstruktorjev Slovenije. Ljubljana, Slovensko društvo gradbenih konstruktorjev, 111–118. Slovenec, 1931. Temeljni kamen nebotičnika blagoslovljen. Slo- venec: političen list za slovenski narod. 19. april 1931. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7BNE692Y [29. 7. 2022]. Slovenec, 1933. Nebotičnik ponos slovenskega dela. Slovenec: političen list za slovenski narod. 22. februar 1933. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-02DHCS51 [29. 7. 2022]. Slovenski narod, 1930. Prvi ljubljanski nebotičnik. Slovenski narod. 10. 11. 1930. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8QRAMHRH [25. 7. 2022]. Stavbinski red za mesto Ljubljana. 1896. Dostopno na: http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SWFPDKPP [29. 7. 2022]. Šubic, V. 1934. Zgradbe Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani. Kronika slovenskih mest. 1(2). Dostopno na: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TIZI2XB5 [15. 8. 2022]. Trajkovski, S. 2010. Analiza obnašanja zidanih stavb z drsno po- tresno izolacijo pri potresni obtežbi. Doktorska disertacija št. 199. Univerza v Ljubljani Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Vidrih, R. in Mihelič, J. 2010. Albin Belar, pozabljeni slovenski naravoslovec. Radovljica, Didakta. Viscardini, M. 1925. Erdbebensichere Gründungen. Beton und Eisen, 24(6), 99–102. Zadnik, B. 2008. Skyscraper of Ljubljana. V: G. Humar (ur.), Civil engineering in Europe, Nova Gorica, Grafika Soča. ZAL, Mestna gradbena registratura LJU 493, fasc. VI, c. št. 32.341 Zupančič, B. 2001. Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura. Ljubljana, Urbanistični inštitut RS. Zupančič, B. 2017. Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski ar- hitekti v Le Corbusierovem ateljeju. Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, KUD Polis. 28 Gradnja za potres Sl. 28: Inženir Stanko Dimnik z Nebotičnikom v ozadju [Zupančič, 2001: 48]. Sklep Ob dograditvi leta 1933 je Nebotičnik postal najvišja stavba na Balkanskem polotoku, najvišja stanovanj- ska stavba v Evropi in deveta najvišja stavba v Evropi. Inženir Stanko Dimnik (Sl. 28) je za zgraditev visoke stavbe predlagal štiri novosti, izdelal vse statične izra- čune in vodil gradnjo. Prva izmed novosti je metoda temeljenja z betonski- mi temeljnimi stebri oziroma vodnjaki, ki je bila v nemškem svetu že poznana, v Sloveniji pa so jo upo- rabili prvič. Metodo je predlagal zaradi geoloških po- sebnosti tal, saj so bila temeljna tla na globini 16 me- trov pod terenom, zaradi nizkega nivoja talne vode, zaradi nezahtevne tehnologije in uporabe nezahtev- nega gradiva ter ne nazadnje zaradi razmeroma niz- kih stroškov gradnje. Druga novost je prvič na svetu v praksi uporabljena drsna potresna izolacija, ki je izve- dena med temelji in zgornjo konstrukcijo (vsaj po na- šem današnjem vedenju). Osnovno zamisel je objavil Mario Viscardini leta 1925 [Viscardini, 1925], sloven- ski gradbeni inženir Stanko Dimnik pa jo dopolnil in uresničil. Prvič v svetu so v praksi uporabili drsno po- tresno izolacijo kot način horizontalnega ločevanja konstrukcije na dva dela. Uporabili so plast svinčene pločevine, ki je položena med dve plasti železne plo- čevine, te tri plasti pa so med seboj ločene s plastmi bitumenske lepenke. Danes mnogi strokovnjaki dvo- mijo, da bi potresna izolacija Nebotičnika delovala, saj »je bila dilatacija zahtevana samo ob nezazida- nem obodu, medtem ko je objekt očitno prislonjen na sosednji poslopji.« [Fajfar, 2017]. Problematično je tudi staranje materialov, saj so ti danes stari že več kot 90 let in zato zelo verjetno ne drsijo več med se- boj. A vsemu navkljub je Nebotičnik »zanimiv in dra- gocen prispevek k razvoju potresnega inženirstva.« [Fajfar, 2017]. Nebotičnik je prva stavba v kraljevini Jugoslaviji s konstrukcijo iz betonskih stebrov, pre- klad in stropnih plošč, torej armiranobetonsko okvir- no konstrukcijo. Statični računi za armiranobetonske okvirne konstrukcije so bili v času snovanja Nebotič- nika izredno zapleteno in zamudno opravilo. Četrta novost je uporaba takrat nove japonske metode za izračun statično nedoločene konstrukcije. Metodo je inženir Dimnik našel v knjigi Rahmentafeln, ki jo je ob- javil profesor Fukuhei Takabeya. Po njej je prvič v kra- ljevini Jugoslaviji izračunal statično nedoločeno kon- strukcijo. S to metodo je problem postal rešljiv. Ker jugoslovanskih standardov za dimenzioniranje posa- meznih konstrukcijskih elementov še ni bilo, je upora- bil nemške gradbene standarde. Danes je stavbni kompleks Nebotičnika, skupaj s sta- novanjskim blokom na Štefanovi ulici 3 in 5, razgla- šen za kulturni spomenik: »Nebotičnik je bil zgrajen po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica in sodelavcev. Armiranobetonska skeletna konstrukcija je v času iz- gradnje predstavljala izjemen tehnološki dosežek, prvo stolpnico v Ljubljani in tedaj najvišjo stavbo na Balkanu. Kiparski okras je delo kiparjev Lojzeta Doli- narja in Franceta Goršeta. Nebotičnik je nedeljivo po- vezan s stanovanjskim blokom Štefanova 3 in 5, de- lom istega avtorja.« [Odlok, 2003]. Nebotičnik ni le kulturni spomenik. Zaradi pionirske izvedbe drsne potresne izolacije, prve uporabe me- tode temeljenja z vodnjaki v državi in prvega izračuna statično nedoločene konstrukcije v državi je pomem- ben tudi z vidika ohranjanja tehniške dediščine. 35arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tomaž Slak Tomaž Slak Posebnosti in izzivi za oblikovanje arhitekture potresnih področij Povzetek Arhitektura v odnosu do konstrukcije izhaja iz tektonike (umetnosti konstruiranja), ki jo Kenneth Frampton v delu Studies in Tectonic Culture – Poetics of Construction [Frampton, 1995] opiše kot »poetiko konstruiranja«. Vendar pa tektonika, ko imamo opraviti s potresi, še nima ustrezne (dovolj oddaljene) zgodovinske izkušnje, potrebne za vzpostavitev mimezisa (izvorne simbolne forme), ki bi bil osnova za razvoj tektonike s potresom obremenjenih stavb oz. arhitekturnih del. Kljub temu moramo odgovor na vprašanja, pove- zana s potresnimi obremenitvami v arhitekturi, iskati prav na področju tektonike, kjer izhajamo iz poznavanja delovanja potresnih sil in načinov za ublažitev posledic njihovega delovanja – torej obvladovanja osnov potresnega inženirstva. Potresna ogroženost še pred nekaj desetletji ni imela bistvenega vpliva na arhitekturo. Dejansko zavedanje o potresni nevarnosti in razvoj potresnega inženirstva z analizami potresnih obremenitev sta se pri snovanju arhitekture in konstrukcij na potresnih območjih začela sredi 20. stoletja. Do takrat pa je bil ta pojav upoštevan, če sploh, le intuitivno. Ob povečevanju razumevanja potresnih obremenitev in posledično oblikovanju vse bolj kompleksnih standardov in pravil gradnje na področjih s potresi so se sčasoma pojavila prva konkretnejša vprašanja o povezovanju potresnega inženirstva in arhitekture. Koncept arhitekture, ki upošteva zakonitosti potresno odporne gradnje, je namreč v kontekstu kraja (lokacije) in logična posledica seizmično aktivnega področja ter kaže odzivnost arhitekture na dejanski prostor, v katerega je postavljena. 1. Arhitektura v kontekstu potresno aktivne lokacije Sodelovanje arhitektov in gradbenih (potresnih) in- ženirjev postane v primeru možnosti večjih potre- snih obremenitev neizbežno tesnejše, ob čemer se posledično povečuje vpliv na končni rezultat, realizi- ran v izvedeni arhitekturi. Odziven arhitekt se zahte- vam po potresni odpornosti ne bo upiral ali jih po- skušal obiti. Impulz, ki ga dobi od potresnega inženirja, bo uporabil kot izhodišče, morda izraznost ali koncept objekta, za katerega izdeluje idejno za- snovo. Na ta način inženirja kreativno vključuje v proces projektiranja, pri čemer je ta kreativnost in- ženirsko argumentiran in logičen odziv snovalca tek- tonike zgradbe glede na obremenitve in njeno osnovno funkcijo: oblikovanje varnega zavetja za uporabnika, in to tako v simbolnem kot tudi v pov- sem konkretnem pomenu. Poudariti je treba, da rešitev za potresno obremenje- no stavbo nikakor ni preprosta v smislu povečevanja togosti konstrukcije ali zgolj zgoščanja konstrukcijskih elementov, čemur bi sledil trud arhitekta, kako to po- večano konstrukcijo prikrivati in arhitekturno preo- blikovati. Kot je že znano s področja potresnega inže- nirstva, je bistvo v fleksibilnih, gibkih, torej duktilnih (nekrhkih) materialih, konstrukcijah in tudi v zasnovi, ki duktilnost omogoča. Rezultat naj bo arhitektura brez nevarnih (šibkih) con in neregularne zasnove osnovne konstrukcije. Dobro poznavanje delovanja potresov ter poznavanje materialov in obnašanja konstrukcij je pri tem ključnega pomena. Jasno je, da arhitekti ne morejo dosegati znanja potresnih inže- nirjev, lahko pa ob sodelovanju z njimi dobijo izku- šnje, ki bodo oblikovale njihov čut za tektoniko potre- sno obremenjenih stavb. Tektonika kot osnova arhitekturnega dela je z vidika gravitacijskih sil, torej statike konstrukcij, razmeroma dobro poznana in tudi skozi zgodovinsko izkušnjo ustrezno in kreativno imitirana v sodobnih arhitekturnih delih. Potresno inženirstvo pa obstaja šele nekaj desetletij, zato se čut za tektoniko z vidika horizontalnih obremenitev še ni povsem razvil. Temu delu bo treba v prihodnje posvečati bistveno več pozornosti, saj med drugim omogoča izredno široke možnosti oblikovanja izvirne arhitekture, temelječe na t. i. »novi« tektoniki potre- sno odpornih konstrukcij. 1.1. Arhitekturni (simbolni) pogled na potresno ogroženost Charleson in Taylor [Charleson, Taylor, 2000] navajata zanimivo dejstvo, da je na potresno ogroženih podro- čjih le malo potresno odporno zasnovane arhitekture. Tako imenovana »potresna arhitektura«(earthquake architecture), kot je arhitektura, odzivna na potresno aktivnost, poenostavljeno poimenovana v različnih tujih virih, je priporočljiva zaradi več razlogov. Ob oči- tni povečani odpornosti na potresne obremenitve, vključno z uporabo potresne tehnologije, pripomore tudi k estetski obogatitvi stavb. Možnosti za razvoj ta- kšne arhitekture izvirajo iz širokega spektra različnih arhitekturnih in konstrukcijskih dejavnikov, ki omogo- čajo priložnosti za »vizualni izraz«. Medtem ko je re- zultat te arhitekture lahko zelo različen v svoji fizični pojavnosti, lahko tudi seizmični principi potresno od- porne gradnje zavzamejo veliko oblik in stopenj sofi- sticirane uporabe v arhitekturi. Te možnosti so resen izziv oblikovalčevi inovativnosti in kreativnosti. Obstaja pa tudi veliko simbolizma in metafor, s kate- rimi arhitektura odgovarja na potresno odporno gra- dnjo. Lebbeus Woods npr. v članku z naslovom A post-biblical view jasno poudarja pomen ustrezne gradnje na področjih s potresi in pri tem ugotavlja, da potresi niso nujno katastrofa, saj ta naravni pojav ni sam po sebi kriv za ruševine in katastrofe, ampak gre za neustrezno gradnjo, saj tudi na področjih, kjer so potresi pogosti, stavbe niso zgrajene tako, da bi delo- vale v harmoniji z velikimi silami, ki se občasno spro- stijo [Woods v: Garcia, 2000]. Na področjih s potresi ni druge možnosti, kot da se radikalno prilagodi način gradnje. Današnjo protipotresno gradnjo oblikujejo prepričanja o odnosu med človeškim in naravnim svetom; ta so (še vedno) v bistvu sovražna – človek proti naravi (man versus nature). Po njegovem mne- nju bi bilo ob porazih glede učinkovitosti protipotre- sne gradnje razumno še enkrat preveriti prevladujo- če filozofije, tehnike in cilje pri gradnji in urbanizmu na potresnih področjih. Pri tem moramo dodati, da je teh »porazov« v sodobni potresno odporni gradnji sicer dejansko vse manj. V navedenem članku Woods predlaga arhitekturo, ki podaljšuje sile potresa v di- namiko zasebnega življenja in socialnih izmenjav. Kot alternativo pa zagovarja arhitekturo, ki bi bila kot del krajine podvržena običajnemu seizmičnemu delova- nju. S tem bi pomirili odnos »človek : narava« s krea- tivno transformacijo arhitekture. Sl. 1: Lebbeus Woods, detajl projekta San Francisco: Inhabiting the quake, Wave house, risba iz leta 1995. V tem teoretičnem projektu »se členkasto povezani okviri gibljejo in odzivajo (flex and re-flex) v potresu: prožni kovinski stebri in površine se premikajo v potresnem nihanju.« (Vir: L. Woods: Radical Reconstruction) Navdih za projekt je bil potres v Kobeju leta 1995, po katerem je Woods raziskoval implikacije destrukcije stavb. Ti projekti, kot sam pravi, »raziskujejo možnosti arhitekture, ki po svojem konceptu, gradnji in glede na poseljenost vzpostavljajo nove in potencialno kreativne odnose, ne samo z učinki potresa, ampak tudi bolj kritično, s širšo naravo, katere del so«. 1 36 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Gradnja za potres Kako lahko na potresno ogroženost pogledamo z dru- ge plati, je razvidno tudi iz članka Potres in terapija (revija Lotus) Luisa Fernandeza-Galiana, ki je razisko- val povsem drug vidik dojemanja in reprezentiranja potresne ogroženosti [Fernandez-Galiano, 2000]. Ar- hitektura lahko senzibilno odgovori na dramatično silo potresa z nepričakovanimi formami, zdrobljeno arhitekturo, ki predstavlja (takratni) negotovi svet. Najbolj izvirna dela in avtorji so se trudili raziskovati konstrukcije fizično in vizualno nestabilnih objektov. Na pragu nove dobe (ob prelomu tisočletja) je zazna- val arhitekturo, ki »drhti in se pači, da bi odvrnila ka- tastrofe in negotovost«. Tega vidika se je dotaknil Arata Isozaki že tri leta prej, ob pogledu na ruševine potresa v Kobeju, ko je izpeljal misel, da je izposta- vljanje ruševin med objekti modernega konstrukti- vizma paradoksalno pravzaprav razkritje konstrukcije oz. gradnje [Isozaki, 1997]. Konceptualno (abstraktno) gledano pa lahko »potre- sno arhitekturo« realiziramo samo z vključevanjem načel potresnega inženirstva v zasnovo stavb, pri če- mer arhitektura izhaja iz načel potresnega inženir- stva in iz potresnih elementov konstrukcije. Tu ne gre za inženirski pristop, ampak za arhitekturno artikula- cijo konstrukcijske osnove stavbe. Ob interdisciplinarnih povezavah že vrsto let lahko zaznavamo interes po poudarjeni identiteti, izhaja- joči iz logike prostorskih danosti, kar je na področjih s potresi prav potresna aktivnost. S tem se pojavlja tudi zanimanje za artikulacijo in uveljavljanje potre- snega inženirstva v sodobni arhitekturi. Takšna, lah- ko bi ji rekli seizmologična arhitektura je lahko pre- poznana tudi kot etična kvaliteta na potresno aktivnih tleh. Tako je lahko na primer oblika kon- strukcije stavbe rezultat analize seizmične učinkovi- tosti in analize raznosa sil, pri čemer v tem primeru strukturna logika konstrukcije prevzame vlogo arhi- tekta in oblikovalca. 1.2. Razvoj na potres odzivne arhitekture Prvo navedbo termina potresna ali potresno odporna arhitektura (angl.: earthquake architecture, earthqua- ke-proof architecture) lahko najdemo že v 19. stoletju v kratki objavi v NY Timesu (slika 2). Principi potresne arhitekture so bili motivacija tudi za arhitekta Davida Farquharsona, ki je že leta 1873 predstavil inovativne načine za zagotavljanje potresne odpornosti. Prepri- čan je bil, da morajo biti varnostne značilnosti objek- tov mimoidočim razkrite kot umetnost, in predlagal metodo, ki integrira armaturo z dekorativnim litim železom (Tobriner, 1998). Ta primer kaže, da interes za potresno arhitekturo ni nov. Resnejšo razpravo na to temo pa najdemo prvič leta 1985, v članku Boba K. Reithermana z naslovom Earthquake Engineering and Earthquake architectu- re, v katerem se avtor sprašuje: »Če obstaja potre- sno inženirstvo kot razvita veja znanosti znotraj gradbene stroke, ali bi lahko obstajala tudi potresna arhitektura kot veja znanosti in umetnosti znotraj arhitekturne stroke?« [Reitherman, 1985]. C. Arnold je leta 1996 uporabil izraz »potresna arhi- tektura« za opis stopnje vpliva potresne obremenitve oz. potresne odpornosti na arhitekturo [Arnold, 1996]. Široka paleta izraznih možnosti v arhitekturi sega od metaforičnega (vizualno izraženega) izkori- ščanja potresnoinženirskih dejstev do bolj konkretnih odkritij potresne tehnologije. Primer simbolizma in metafore, s katero arhitektura odgovarja na potresno odporno gradnjo, je na primer stavba Nunotani Head- quater Building (slika 4) P. Eisenmana, medtem ko je primer bolj konkretno potresno zasnovane stavbe, pri kateri je potresna odpornost osnova arhitekturnega in konstrukcijskega koncepta z dodano visoko potre- sno tehnologijo, stavba Prada (sliki 5, 6) arhitektov Herzoga in de Meurona. Obe stavbi stojita v Tokiu, na enem seizmično najaktivnejših področij na svetu. Da bodo razlike med simbolnim in konkretnim odzi- vom bolj jasne, je treba razčistiti, kaj je v arhitekturi simbolno in kako se konkretna inženirska osnova ar- hitekturnega dela transformira v simbol z logično in argumentirano osnovo. Za takšen uvid v objekt so potrebni podrobno poznavanje strukture objekta, načrti in sheme, še najbolje je, da je sledljiv in anali- ziran celoten proces od idejne skice do izvedbenih načrtov oz. realizacije. Med obema skrajnostma tovr- stne arhitekture, simbolno in konkretno potresno odpornostjo, obstaja cela paleta mešanih, povezanih ali kombiniranih situacij, pri katerih v najvišjo obliko potresno odzivne arhitekture prestopajo rešitve, ki so konstrukcijsko in inženirsko solidno zasnovane, obenem pa nosijo še vedno visoko arhitekturno sim- bolno vrednost, ki temelji na jasni tektoniki. Zgolj simbol brez dejanske trdnosti nima primerne varno- sti in zanesljivosti, zgolj trdna konstrukcija pa je le inženirski objekt, ki ne predstavlja arhitekture – je stavba brez dodane vrednosti, pri kateri je edini ali močno prevladujoči kriterij konstrukcija. Na ta način Sl. 2: Verjetno prva objavljena omemba potresno odporne arhitekture, leta 1869 (NY Times). Sl. 3, 4: Zgolj simbolni odziv arhitekta (Petra Eisenmana) na potres. Prenos grožnje s potresi (simbol porušene stavbe) neposredno v arhitekturni izraz. Ne glede na dekonstruktivističen pristop je povezava morda le preveč banalna in neposredna. Sl. 5, 6: Simbolni (z ustvarjeno tektoniko in jasno izraženo horizontalno togostjo) in obenem konkretni (z dejansko povečano potresno odpornostjo) odziv na potrese arhitektov Herzoga in de Meurona. Desna slika kaže prerez skozi tehnološko etažo – potresno izolacijsko cono. (Vir: El Croquis 129-130/2006) 2 3 4 5 6 37arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tomaž Slak sicer nima arhitekturnih kvalitet, lahko pa (še pose- bej v primeru izrednih dimenzij) ob doslednosti kon- strukcijskega koncepta preraste v izvorno obliko, ki utrjuje/povzdiguje tektoniko potresne odpornosti v simbolni jezik in s tem v širšo zavest ljudi. Konceptualni, integralni pristop k zasnovi arhitekture na potresnih področjih je lahko, ne pa nujno, vizualno izražen (zaznaven), saj se temu pri doslednem upošte- vanju izbrane potresno odporne zasnove težko pov- sem izognemo. Za tak pristop je obenem bistven ob- čutek za tektoniko, ki se razvija ob poznavanju inženirskih zakonitosti in gradnje. Konstrukcija je kot vizualna kategorija lahko poudarjena ali pa je zabrisa- na oziroma prikrita, medtem ko jo z abstraktnim doje- manjem kot naravno kategorijo vedno zaznavamo. V primeru, ko konstrukcijsko osnovo generirajo gravi- tacijske sile, lahko trdimo, da je občutek za tektoniko skozi izkušnje in zgodovino gradnje v današnjem času dosegel visoko raven pri večini arhitektov. Če pa je gravitaciji dodana potresna (izrazito horizontalna, ci- klična) obremenitev, se principi tektonskega odziva močno spremenijo, kar bi se moralo nujno odražati v arhitekturi objekta. Arhitekturni koncept v nobenem primeru ne bi smel obiti tektonike, ki je posledica de- janskih obremenitev oz. zasnove učinkovite kon- strukcije. Arhitektura s tem ne more biti omejena, saj gre za vizijo učinkovite realne osnove arhitekturnega dela. Pri tem pa morajo konstruktorji/potresni inže- nirji postati katalizatorji, ki bodo to vizijo usmerjali in omogočali [Charleson et al., 2001]. Koncepti potresne zaščite se s sodobno arhitekturo razvijajo v novih smereh, kjer bistvo ni več v iskanju konkretnega, formalnega ali tistega, kar se da po- snemati. Išče se več poti za rešitev istega problema, kot npr. bionika, ki združuje biologijo in tehniko z analiziranjem biološke tehnologije. Pri tem se izhaja iz idej, ki se jih lahko aplicira na inženirstvo in arhitek- turo. Eden konkretnejših primerov tega je mikrofra- gmentacija sile [Pioz v: Garcia, 2000: str. 18–21 in 197–205], pri kateri množica drobnih elementov konstrukcije razprši silo in se v primeru koncentracije ali prekoračenja obremenitev poškoduje le majhen del strukture oz. nekaj elementov, ki na stabilnost ce- lote nimajo pomembnejšega vpliva (sliki 11, 12). Tu je opazen premik od metafore strojev k metafori or- ganizmov [Abley in Heartfield, 2001: str. 65]. Z vidika potresnega inženirstva gre pri tem v osnovi za »načelo varovalke« in poudarjeno duktilnost kon- strukcije kot celote. Oblika takšne arhitekture/objekta je pogojena z razpršeno strukturo (konstrukcijo) in materialom, ki pa ju artikulira in koncipira arhitekt. Cilj takšnega pristopa je v tesnem sodelovanju z inže- nirji ali z integralnim znanjem zasnovati arhitekturo, ki bi bila sinteza inteligentnih (smart) materialov, oblike in konstrukcije. Sliki 13 in 14 prikazujeta primer struk- ture/konstrukcije v obliki mrežnih jeder, ki imajo kljub veliki togosti majhno maso. Konstrukcija je v osnovi povzeta iz biologije, mikrofragmentacija pa poteka v številnih elementih ene konstrukcijske enote. 2. Odnos: (potresno) inženirstvo in arhitektura Ob omembi ene (arhitektura) in druge stroke (potre- sno inženirstvo) pravzaprav govorimo o njunih med- sebojnih odnosih. Ne glede na to, kakšni so ti odnosi, njihova odsotnost onemogoča kakršnokoli arhitek- turno realizacijo, saj je konkretna, stabilna in (v na- šem primeru potresno) varna zgradba pravzaprav eksistenčna osnova (realni pogoj utelešenja) arhitek- turne umetnine [Ingarden, str. 177]. Še več: kot je moč ugotoviti ob razmislekih o tektoniki, inženirski vidiki in konstrukcijske možnosti danega časa/dobe opredeljujejo tektoniko zgradb kot osnovo arhitek- turnega dela. Potresna arhitektura je s tega stališča lahko pandant (torej v odnosu po določenih lastnostih ali kot na- sprotje ali kot dopolnjujoča kvaliteta) potresnemu inženirstvu glede na relacije, ki jih oblikuje znotraj »matične« stroke, ne pa tudi v njuni medsebojni ko- relaciji, kjer je na potresno obremenitev odzivna ar- hitektura le z znanjem potresno odporne gradnje dodatno opremljena arhitektura, v domeni katere pa še vedno ostajajo odločitve glede zasnove, izbranih konstrukcijskih sistemov, tehnologije, detajlov itn. Realizacija objekta brez ustrezne potresno odporne konstrukcije ni mogoča, je pa mogoče oblikovati stavbo tako, da njena potresna odpornost ne pride do izraza in je vpliv na koncept arhitekture tako mi- nimalen. Potresna zaščita stavbe je torej lahko pri- krita in obenem učinkovita, vendar je v tem primeru ločena od arhitekture, ni del koncepta in je njena tektonika kot tudi skladnost konstrukcijske osnove z arhitekturo nedosledna. Arhitektura, ki se na potre- sno grožnjo odziva v samem konceptu, in sicer de- jansko, s povečano horizontalno togostjo objekta, poleg tega pa tudi simbolno, z metaforiko v zasnovi, predstavlja mejo med arhitekturo v kontekstu potre- sne odpornosti in preostalo arhitekturo. Potresna ali na potrese odzivna arhitektura je »manjkajoči člen« med potresnim inženirstvom in arhitekturo, ki (tek- tonsko) obe disciplini povezuje v kompozicijo naj- boljšega z obeh področij ter vzpostavlja nov pristop in kvaliteto pri gradnji na potresno ogroženih tleh. Izraz »potresna arhitektura« se torej lahko uporablja za določeno vrsto arhitekture, ki nastaja na potresno Sl. 7: Zgolj simbolna ali tudi konkretna potresna odpornost? Dejanska učinkovitost diagonal na prvi pogled ni povsem prepričljiva, saj gre lahko samo za formalno fasadno potezo (torej za simbol), pa vendar obenem preusmerja pozornost tudi na strukturno zanesljivost stavbe. Sl. 8, 9: Primer rekonstrukcije stavbe: levo izhodiščna (neustrezna) konstrukcija stavbe, za katero je inženir vpeljal optimalno razporeditev diagonalnih zateg (desno), kot je bila določena na podlagi inženirskih kalkulacij in potresnih obremenitev. Sl. 10: Izjemen primer simbolnega in dejanskega odziva na potresne obremenitve. Gotovo eden boljših primerov na potres odzivne arhitekture na svetu. Arhitektura: Toyo Ito & Associates, konstrukcija: OAK Inc. Sl. 11, 12: Načela bionike v konstrukcijskih sistemih. Mikrofragmentacija ali razpršitev sil: princip za temeljenje visoke zgradbe, povzet po konstrukciji cveta oz. gobasti strukturi ali koreninskem sistemu Sl. 13, 14: Primer arhitekturne obravnave konstrukcije, kjer logika potresno učinkovite zasnove postaja arhitektura celotne stavbe (njen osnovni princip) in je učinkovita tako v simbolnem kot tudi v povsem konkretnem pomenu. (Mediateka Sendai, Toyo Ito) 7 8 9 10 11 12 13 14 38 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Gradnja za potres ogroženih območjih kot odziv na zahteve potresnega inženirstva oziroma je posledica kombiniranja potre- snega inženirstva in arhitekture, v določeni meri pa gre tudi za posledico razmerij med potresnim inže- nirstvom in arhitekturo. Sodobni načini zagotavljanja potresne odpornosti stavb omogočajo svobodnejše oblikovanje stavb in fleksibilnejše rešitve v arhitekturi, predvsem pa zni- žujejo nivo omejitev, ki jih predstavlja gradnja na po- tresno ogroženih območjih [Mezzi et al., 2004]. Ven- dar ne tako, da se preprosto pozabi na potresne sile; odziv arhitekta naj bi temeljil na dobrem poznavanju delovanja potresnih sil, protipotresne tehnologije (npr. potresna izolacija stavb, aktivni sistemi dušenja in sipanja potresne energije ipd.) in tektonike potre- sno odpornih konstrukcij. Bistveno pri tem je, da naj se arhitektura (in ne samo gradbeništvo) glede na lokalne danosti v prostoru na grožnjo s potresom odzove. Inženirji se na te poseb- nosti odzivajo v skladu z zakonodajo in standardi. Če arhitektura temu noče ali ne zmore slediti, lahko pri- haja do konfliktov, neizkoriščen pa ostaja tudi poten- cial v arhitekturi potresnih področij. Na prilagajanje zahtevam potresno odporne gradnje se večkrat gleda kot na pritiske na umetniško svobodo in omejitve pri sledenju trendom, ki prihajajo z nepotresnih območij razvitega sveta (npr. Nizozemska, Velika Britanija, skandinavske države ipd.). Vendar tu ne gre za omeji- tve, prej za pomanjkanje znanja in nezmožnost ra- zvoja posebne in znotraj okvirov potresno odporne gradnje izvirne arhitekture. 2.1. Konstrukcija kot določevalka arhitekturnega koncepta Arhitektura izbira med različnimi koncepti, ki vedno vključujejo konstrukcijsko zasnovo v večjem ali manj- šem obsegu. Kadar se odločamo za manjši vpliv kon- strukcije na arhitekturo ali za arhitekturo brez izraže- ne simbolike potresne odpornosti, se je treba opredeliti do vprašanja, ali je prikrivanje tako uso- dnega dejstva, kot je potresna ogroženost, ustrezno. Gre za danost v prostoru, na katero naj bi se arhitek- tura (in ne samo konstrukcija) odzvala. Preprečiti je treba nekritično posnemanje konstrukcijskih rešitev z nepotresnih območij, čeprav novi načini potresno odporne gradnje, kot je na primer potresna izolacija (slika 6) ali »računalniški nadzor togosti objekta« ipd., dajejo vtis, da lahko z njihovo uporabo gradimo stavbe, zasnovane podobno kot na potresno neogro- ženih območjih. Kljub vsem sodobnim načinom in tehnologiji, ki zagotavlja precejšnjo potresno odpor- nost oz. varnost stavb, ostajajo določene zahteve oz. značilnosti, ki se jim mora arhitektura na potresno ogroženih območjih podrediti. Tako je lahko na primer osnovna oblika konstrukcije stavbe rezultat analize seizmične učinkovitosti in analize raznosa sil, pri čemer v tem primeru sama strukturna logika konstrukcije prevzame vlogo arhi- tekta in oblikovalca (sliki 16, 17). Skladnost celote, harmoničnost posameznih elementov, funkcionalna učinkovitost, kontekst v prostoru in drugi parametri pa določajo kvaliteto arhitekture same. Brez te še tako dovršena konstrukcija ni arhitekturno delo. Ta sklep opredeljuje tudi ločnico med potresnim inže- nirstvom in potresno odzivno arhitekturo: prvo omo- goča ustrezno gradnjo, zagotavlja predvidljivo obna- šanje in razvija nove tehnologije in raziskave na tem področju; druga pa vse to izkorišča, vključuje v svoja načela ter transformira v arhitekturne kvalitete. Razvoj nekoliko posebne arhitekture potresnih po- dročij je razmeroma kratek, vendar pa njegove osno- ve segajo prav v jedro gradnje: tektoniko, ki je kon- strukcija in umetnost obenem in se razvija od prvih gradbenih artefaktov naprej. Lateralna odpornost stavb pri tem ni nova kategorija, (razmeroma) novo je le poznavanje potresnih obremenitev, ki z vsakim novim odkritjem vpliva na razvoj tektonike in njene horizontalne implikacije. 2.2. Pomen tektonike v razvoju arhitekture in inženirstva Kot že vemo iz zgodovine razvoja arhitekture in grad- benega inženirstva, je njuna ločitev sredi 19. stoletja povzročila določen zastoj v razvoju tektonike. Stanje, ko so načrtovalci popolnoma inženirskih konstrukcij konkurirali (parirali) izrazito umetniškim in stilskim pristopom v arhitekturi [Saint, 2008], ni ustvarjalo potrebne sinergije. Arhitektura, ki je nova dognanja inženirjev z nekajdesetletnim zamikom pograbila na pogosto neustrezen način, je ob tem razvila povsem nov, na inženirski logiki osnovan stil. Moderna je kot umetniško gibanje z vpeljavo mednarodnega stila ru- šila meje in širila globalno arhitekturo in univerzalno znanje. Konec 20. stoletja je označeno kot obdobje upora tej miselnosti. Poudarjati se je začelo lokalne kvalitete in kulturno vlogo arhitekture. Vendar tudi to obdobje ni omogočilo enakopravnejšega sodelo- vanja. Z razvojem inženirskega znanja se je razcep le še povečeval. Vodopivec v svoji tezi ugotavlja [Vodo- pivec, 1993]: »Vprašanje arhitekturnega izrazoslovja stoji v sodobni gradnji povsem ločeno od tehničnih vprašanj, kot povsem samostojno vprašanje arhitek- turne umetnosti in ne nazadnje kulture v najširšem pomenu besede. In prav za kulturo gre. Arhitekturno delo, gradnja hiše je bila že od samega začetka kul- turni fenomen, tako njena oblika kot njena funkcija sta izraz kulturne sredine.« Izjava povsem ločuje med konstrukcijo (tehnika) in arhitekturo (kultura), kljub temu, da v istem delu opredeli tektoniko kot osnovo vsakega arhitekturnega dela. S poudarjanjem lokal- nega in regionalnega pa se je arhitektura ne neki na- čin vrnila k svojim izvorom in k tektonski logiki, ki je pri lokalni izvirni arhitekturi običajno jasno izražena. Povezave tehnika-tektonika-arhitektura-kultura so poglobile raziskovanje arhitekture kot lokalno pogo- jen fenomen umetnosti gradnje. Eden prvih, ki se je na ta dejstva odzval z manifestom, teoretično osnovo oz. z argumentiranim kritičnim po- gledom, je Kenneth Frampton, utemeljitelj kritičnega regionalizma, ki je v okviru vse bolj izraženega konte- kstualizma v 80. letih prejšnjega stoletja predstavljal (in še predstavlja) osnovo arhitekturnega raziskovanja sodobnega časa. Kot koncept naj bi imela potresna arhitektura korenine v kontekstualizmu, obenem pa na svoj način temelji tudi na kritičnem regionalizmu, kar je argumentirano razvidno v literaturi, ki ta feno- men opisuje in raziskuje [Frampton, 1982 in 1985]. 3. Arhitektura v kontekstu seizmično aktivne lokacije Osnovna strategija kritičinega regionalizma je posre- dovanje vpliva univerzalne civilizacije z elementi, ki Sl. 15: Izviren in lokalno pogojen (vernakularen) primer lesene konstrukcije z zavetrovanjem in zidanim polnilom. Sl. 16: Primer arhitekturnega odziva na ogroženost s potresi. Alcoa Office Building v San Franciscu. Arh.: Skidmore, Owings and Merrill (SOM), 1963. (vir: http://en.structurae.de/photos/index. cfm?JS=9262) Sl. 17: Primer identifikacije arhitekture s konstrukcijo kot nova kompleksnost v zasnovi: Plesni center Aix-en-Provence arhitekta Rudyja Ricciottija. Arhitekturo objekta v celoti določa protipotresna konstrukcija po obodu stavbe. (Vir: A10, št. 13/2007) 15 16 17 39arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tomaž Slak posredno izhajajo iz posebnosti določene lokacije. Vodilno inspiracijo lahko poišče v lokalni posebnosti osvetlitve, v tektoniki, ki izhaja iz posebne konstruk- cije, ali v topografiji lokacije. Tu sta navedena vsaj dva ključna dejavnika potresne arhitekture: tektonika, ki izhaja iz posebne konstrukcije, kar potresno odporna konstrukcija zagotovo je, in topografija lokacije, kjer je skrita tektonska aktivnost in tudi adekvatnost tere- na (likvefakcija, plazovitost ipd.). Gre za inspiracijo ali navdih, kar pomeni tudi, da ta v arhitekturo ni preve- den neposredno, ampak kreativno in inovativno. Kritični regionalizem po svoji definiciji, kot ga opre- deli Kenneth Frampton v delu mongrafije Postmo- dern Culture z naslovom Towards a Critical regiona- lism: Six points for an architecture of resistance [Frampton v: Foster, 1983: str. 16] in nekaj let prej v svoji knjigi Modern Architecture: a critical history [Frampton, 1980: str. 338 – v prevodu], spada v okvir kontekstualizma. Slednji kot gibanje ali smer v so- dobni arhitekturi na različne načine upošteva poseb- nost lokacije in širšega kulturnega prostora. Iz tega črpa znanje, ki ga oplaja s sodobnimi spoznanji in prilagaja potrebam sodobnega časa. Kritični regio- nalizem upošteva spoznanja herojske moderne, ven- dar je do nje kritičen. Upre se univerzalnosti medna- rodnega jezika in moderno križa s kulturnimi in podnebnimi posebnostmi lokacije. Kontekstualizem obsega tudi npr. minimalizem in ekologično arhitekturo. Prav po opredlitvi slednje (ekološka logika v arhitekturi) bi lahko povzeli tudi seizmologično arhitekturo (logika potresne odporno- sti v arhitekturi) in tako naprej večino mejnih ali in- terdsiciplinarnih pojavov v arhitekturi, katerih sku- pna lastnost je navezava na konkretno lokacijo in kontekst s krajem nastanka. Arhitektura v kontekstu potresne aktivnosti lokacije je torej posledica vpeto- sti v konkretno okolje s konkretno lastnostjo – potre- sno aktivnostjo – in tako že po definiciji opredeljiva kot arhitektura konteksta. Kontektualizem upošteva posebnosti lokacije in širše- ga kulturnega prostora, v katerem so locirani objekti, ki ga reprezentirajo. Arhitektura se mora odzvati na obremenitve s potresno, to je ultimativno in izredno obremenitvijo, ki stavbe na področjih s potresi doleti vsaj enkrat v njihovi življenjski dobi. Škoda bi bilo pre- puščati odzivanje samo potresnemu inženirstvu, saj bi ostalo neizkoriščeno izvirno, iskreno, argumentira- no in posebno v arhitekturi in v kontekstu lokacije. 4. Nadaljnji razvoj arhitekturne misli v povezavi s potresnimi obremenitvami (kratka diskusija) Tisto, kar v zadnjem času zbuja pozornost tudi z vidi- ka arhitekture potresnih območij, je arhitektura mrežnih struktur, računalniško generiranih in na- ključnih oblik, pri katerih iščejo idealne strukture glede na robne linije prostorov (npr. membrane) ali možnosti za artikulacijo in produkcijo odzivnega in kontroliranega obnašanja grajenega okolja – t. i. per- formance based architecture, kar bi preprosto pre- vajali kot arhitektura, ki ima za izhodišče sposobnost odpora na zunanje vplive. Tudi morfogenza, novi or- ganski, celični pristopi, generirani z računalniškimi algoritmi, ki lahko zajemajo okoljska, konstrukcijska in prostorska izhodišča, producirajo nove oblike in posebne konstrukcijske rešitve (slika 18), (AD, ma- rec/april, 2008). Kompleksnost teh pristopov je na Sl. 18: Posebna tektonska artikulacija konzolnih volumnov je razvita s pomočjo računalniškega procesa, ki je imel za izhodišče podane prostorske in konstrukcijske kriterije. (Projekt za knjižnico na Češkem, vir: AD, 2008) Sl. 19: Odlitek prezračevalnih kanalov in razvejene notranjosti termitnjaka, ki je lahko kot nizkotehnološki princip posredni (ali celo neposredni) navdih za potresno odporno arhitekturo: ima idealno tektonsko zgradbo, široko temeljno osnovo, lahko, izvotljeno, prepleteno gnezdno strukturo, veliko notranje rezerve in vpeljano načelo razpršitve sile. Viri in literatura Abley, Ian, Heartfield, James, 2001: Sustaining architecture in the anti-machine age. Wiley-Acadmey, John Wiley & Sons Ltd. London. Arnold, Christopher, 1996: Architectural aspects of Seismic resi- stant Design. Proceedings of the 11th World Conference on Earthqua- ke Engineering, 1996. Charleson Andrew, W., Preston, J. in Taylor, M., 2001: Architec- tural Expression of Seismic Strengthening, Earthquake Spectra, Vol. 17, No. 3, August 2001, pp. 417–426. Charleson, Andrew, W. and Taylor M., 2000: Towards an Earthquake Architecture, Proceedings 12th World Conference on Earthquake Engineering January 2000, NZ National Society for Earthquake Engineering, Paper 0858, 8p. El Croquis št. 129-130/2006. Herzog & de Meuron 2002–2006. Madrid : Márquez & Levene, Arquitectos Asociados. Fernandez-Galiano, Luis, 2000: Earthquake and therapy. V: Lo- tus International, št. 104, Elmond SpA, Milano. Frampton, Kenneth, 1985 (revised and enlarged edition): Mo- dern Architecture: A Critical History. Thames and Hudson Ltd. London (hrvaški prevod). Frampton, Kenneth, 1995: Studies in Tectonic Culture: The poe- tics of Construction in Nineteenth and Twentieth Century Architectu- re. Ur. John Cava. The MIT Press, Cambridge. Frampton, Kenneth, 1982: Towards a Critical Regionalism: Six Points for an Architecture of Resistance, v Foster, Hal (ur.), 1983: An- ti-Aestetic: Essays on Postmodern culture. Bay Press, Washington. Garcia, Belen, 2000: Earthquake Architecture, New construction techniques for earthquake disaster prevention. Loft Publications, Bar- celona. Ingarden, Roman, 1980: Eseji iz estetike. Ljubljana: Slovenska matica. Isozaki, Arata, 1997: On Ruins. V: Lotus International, št. 93, El- mond SpA, Milano. Mezzi, Marco, 2006: Configuration and Morphology for the Ap- plication of New Seismic Protection Systems, Proceedings of the 1st European Conference on Earthquake Engineering and Seismology. Geneva, Switzerland, September 2006. Mezzi, Marco, Parducci, Alberto and Verducci, Paolo, 2004: Ar- chitectural and Structural Configurations of Buildings with Innovative Aseismic Systems, Proceedings of the 13th World Conference on Earthquake Engineering, August 1.–6., 2004. Reitherman, Robert, 1985: Earthquake Engineering and Earthquake Architecture. Part of the AIA Workshop for Architects and Related Building Professionals on Designing for Earthquakes in the Western Mountain States, 1985 (povzeto po http://www.cu- ree.org/architecture/). Saint, Andrew, 2008: Architect and Engineer. A Study in Sibling Rivalry. New Haven, London. Yale University Press. Slak, Tomaž in Kilar, Vojko, 2007: Earthquake architecture as an expression of a stronger architectural identity in seismic areas. V: Bre- bbia, Carlos Alberto (ur.). Earthquake resistant engineering structures VI. Ashurst, Southampton; Boston: WIT Press. Vodopivec, Aleš, 1993: Temelji in meje arhitekturne avtonomije: doktorska disertacija. UL Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. neki način zunaj kontrole človeka in posledica pov- sem matematičnih metod in pravil. Izvedenih primerov takšnega pristopa, ki predstavlja- jo t. i. novo kompleksnost, je že kar nekaj, pri vseh pa je bil potreben poseben pristop k analizi konstrukcij in simulacij obnašanja v primeru potresnih obreme- nitev. V zadnjem času tudi z iskanjem oblik (t. i. form finding) s pomočjo parametričnih orodij in podobnih z umetno inteligenco podprtih ali matematičnih pri- stopov k arhitekturi. Arhitektura se ukvarja pred- vsem z oblikami kot derivati te matematične logike, za prevod tega v realnost pa je potrebna prilagoditev na izvedbene zmožnosti, zato so v procesu izvedbe ključni kreativni inženir in arhitekt ter njuno medse- bojno spoštovanje in sodelovanje. 18 19 40 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Dediščina in potres Sašo Dolenc Kako je potres stresel znanost Lizbona, Ljubljana in Albin Belar Lizbono je 1. novembra 1755 stresel močan potres, ki ni porušil le hiš, povzročil velikega razdejanja in terjal več deset tisoč žrtev, ampak je pomembno vplival tudi na razsvetljenske učenjake. Zaradi hudega trplje- nja in mnogih povsem naključnih žrtev, ki jih je potres povzročil, se je marsikdo težko sprijaznil s pojasnilom, da za naravnimi dogodki obstaja neki višji nadnaravni smisel. Učenjaki so se vedno bolj vneto trudili tudi ne- običajno dogajanje v naravi pojasniti s povsem me- hanskimi vzroki. Kako silovit je bil potres na Portugalskem, priča poda- tek, da so tresenje tal zaznali celo na Finskem. Epicen- ter po številu žrtev enega najhujših zabeleženih potre- sov v Evropi je bil nekaj sto kilometrov od obale pod morjem, zato Lizbone ni poškodovalo le tresenje tal, ampak tudi cunami, ki je to bogato pristaniško mesto poplavil dobre pol ure po prvem potresnem sunku. Šele z nekajtedensko zamudo je v 3000 kilometrov oddaljenem Königsbergu za strahovito razdejanje na Portugalskem slišal takrat še študent Immanuel Kant. Takoj je začel zbirati časopisne zapise in druge infor- macije, ki jih je lahko našel. Kmalu nato je na podlagi zbranih pričevanj o potresu napisal daljši esej, v kate- rem je poskušal pojasniti, kaj se je dejansko zgodilo. Zapis mladega učenjaka, ki je kasneje postal eden najvplivnejših filozofov moderne dobe, velja za prvo znanstveno delo s področja seizmologije. V razpravi je Kant poskušal lizbonski potres pojasniti s povsem naravnimi mehanskimi silami. Podati je že- lel čim bolj objektivno sliko dogajanja, zato je iz poro- čila sistematično izločil vsa subjektivna pričevanja in se oprl le na preverljiva dejstva. Vendar se zgolj na tovrsten pristop k poročanju o potresih strokovnjaki večinoma niso mogli zanašati. Dokler učenjaki niso imeli na voljo naprav, s katerimi so lahko natančno izmerili jakost in druge lastnosti potresov, so se mo- rali opirati predvsem na opise poškodb in druga opa- žanja, ki so jim jih podale neposredne priče, naključ- no prisotne na kraju dogajanja. Albin Belar: Kralj potresov in Triglava Ko je na velikonočno nedeljo 14. aprila 1895 nekaj po osmi uri zvečer močno bobnenje in tresenje zbudilo Ljubljančane, je bila znanost o potresih že bistveno bolj razvita, kot je bila v času lizbonskega potresa sre- di 18. stoletja, a je vseeno tudi velik ljubljanski potres pomembno vplival na razvoj seizmologije. Kot odziv na velikonočno rušilno tresenje tal v Lju- bljani so že po desetih dneh v okviru dunajske aka- demije znanosti pod vodstvom fizika Ernsta Macha ustanovili posebno komisijo za potrese. Ena od nje- nih prvih zadolžitev je bila, da po avstro-ogrski mo- narhiji vzpostavi sistem izšolanih opazovalcev, ki bodo lahko hitro, zanesljivo in natančno poročali o potresih. Prav v Ljubljani so postavili prvo moderno potresno opazovalnico v monarhiji, ki je bila tudi ena prvih te vrste na svetu. Ključna oseba, ki je poskrbe- la, da je Ljubljana za kratek čas postala središče do- gajanja v seizmološki znanosti, je bil mlad znanstve- nik Albin Belar. Rodil se je 21. februarja 1864 v Ljubljani. Njegov oče Leopold je bil učitelj, skladatelj in zborovodja. V zako- nu z Marijo Mucko sta imela le enega otroka, ki sta mu omogočila za tiste čase najboljšo izobrazbo. Albin je v Ljubljani obiskoval ljudsko šolo, nižjo gimnazijo in realko, na kateri je leta 1883 maturiral. Nato je odšel na študij v Gradec in na Dunaj, kjer je diplomiral iz kemije in doktoriral iz fizike. Za njegovo znanstveno kariero je bilo zelo pomemb- no, da je med študijem poslušal predavanja iz seizmo- logije pri slavnem geologu Eduardu Suessu. Po za- ključku šolanja je odšel še na daljše študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Nemčiji, kar mu je omo- gočilo, da je navezal stike z mnogimi pomembnimi naravoslovci tistega časa. Leta 1890 je sprejel službo asistenta za kemijo in naravoslovje pri mornariški aka- demiji na Reki, kjer je predaval in raziskoval šest let. Ljubljana kot center seizmološke znanosti Po ljubljanskem potresu ga je povsem prevzela seiz- mologija, zato se je vrnil v Ljubljano in postal profe- sor na realki. V kleti šole na Vegovi ulici je s finančno pomočjo Kranjske hranilnice in še nekaterih podjetij leta 1897 vzpostavil prvo moderno seizmološko opa- zovalnico. Ker mu ni uspelo dobiti dovolj dobrih in- strumentov, je mnoge izdelal ali vsaj izpopolnil kar sam. Za razvoj seizmografa Zlatorog je dobil na raz- stavi znanstvenih instrumentov v Faenzi celo veliko nagrado. Pomemben problem za natančno zaznava- nje potresov je bilo tudi točno merjenje časa. Z lju- bljanskim izumiteljem baronom Antonom Codellijem sta zato izdelala enega prvih radijskih sprejemnikov pri nas, ki je bil namenjen prav sprejemanju časovnih signalov. Poleg razvoja in nadgradnje instrumentov je Belar veliko časa posvetil tudi takrat zelo pomembnemu problemu 1 2 41arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sašo Dolenc seizmologije: kako čim bolje uskladiti meritve instru- mentov s pričevanji očividcev. Da bi za svoje raziskave zbral čim več zanesljivih podatkov, je začel v Ljubljani iz- dajati posebne vrste znanstveno revijo z naslovom Die Erdbebenwarte, v kateri ni objavljal le strokovnih raz- prav najbolj znanih seizmologov z vsega sveta, ampak tudi sestavke o potresih za splošno javnost. Vendar ga niso zanimali le potresi. Že leta 1903 je de- želni vladi predlagal ustanovitev zavarovanega ob- močja v Dolini Triglavskih jezer, pripravil je tudi kata- log naravnih spomenikov dežele Kranjske, ki je močno podoben seznamu danes zaščitenih znameni- tosti. Če bi njegovo pobudo takrat sprejeli, bi imeli pri nas prvo v Evropi zaščiteno naravno območje, na enak način, kot je bil leta 1872 v ZDA Yellowstone raz- glašen za prvi nacionalni park na svetu. Med prvo svetovno vojno se je Belar s svojimi seizmo- loškimi napravami odpravil na fronto in poskušal ugo- toviti, kje nasprotniki kopljejo rove, da bi nastavili ek- sploziv. Bil je tudi vnet gornik in aktiven član avstrijskega planinskega društva Alpenverein, ki je že leta 1880 po- stavilo predhodnico Koče pri Triglavskih jezerih. Pogo- sto obiskovanje gora je bilo v tistem času za večino obi- čajnih ljudi nekaj nenavadnega, zato so mu domačini v okolici Bleda pravili kar kralj Triglava. Prisilna upokojitev Žal pa Belarju tudi svetovna slava v seizmologiji ni pomagala, da ne bi po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske kot domneven »nemškutar« postal sumljiv za varnostne organe nove države. Leta 1919 so ga prisilno upokojili, mu zaplenili vso znanstveno opremo, knjižnico in arhiv ter ga izselili iz stanovanja v Ljubljani. Ko je nameraval z družino emigrirati v ZDA, so mu ob prehodu meje na Jeseni- cah zasegli še potni list z ameriško vizo. V ZDA je tako odpotovala le njegova družina, sam pa se ji ni nikoli pridružil. Od leta 1919 naprej je z družino ostal v stikih le preko pisem. Naslednja leta je preživel v družinski počitniški hiši v Podhomu pri Bledu, ki jo je zgradil po načrtih sošol- ca, arhitekta Maksa Fabianija, in je bila menda raz- glašena za najlepšo vilo na Kranjskem. Ker je bila se- izmologija njegova življenjska strast, si je tudi tu uredil zasebno seizmološko opazovalnico in o potre- sih poročal za časopise po svetu. Kasneje se je spo- prijateljil z jugoslovanskim kraljem Aleksandrom Ka- rađorđevićem, ki je na Bled prihajal na počitnice. Glede na to, da ga je kralj kasneje odlikoval in mu dodelil državno denarno pomoč, bi verjetno lahko spet zaprosil tudi za potni list in za družino odpoto- val v ZDA, a je bil zaradi hude sladkorne bolezni že preslaboten. Počasi sta mu pešala vid in sluh, tako da tudi pisem ni mogel več pisati sam, ampak jih je narekoval. Ko ni mogel več skrbeti zase, se je leta 1930 z Bleda preselil k družinskim prijateljem v Po- lom pri Kočevju. Albin Belar je umrl 1. januarja 1939 osamljen in poza- bljen, čeprav brez dvoma sodi med najpomembnejše učenjake, ki so kdajkoli delovali na področju današnje Slovenije. Ljubljana je bila v času od potresa leta 1895 do konca prve svetovne vojne prav zaradi nje- govega dela pomembno svetovno središče seizmolo- ške znanosti, o čemer pričajo zgodovinski pregledi, ki Belarjevo znanstveno delo postavljajo ob bok drugim pomembnim seizmologom v zgodovini te vede. Sl. 1: Rušilni potres in cunami, ki sta opustošila Lizbono leta 1755. O dogodku je Immanuel Kant napisal znanstveno razpravo. Vir: https://archive.org/details/worldsfoundation00giberich/ page/276/mode/2up Sl. 2: Ljubljana po potresu leta 1895. Vir: https://commons. wikimedia.org/wiki/File:Ljubljana_po_potresu_14.jpg Sl. 3: Albin Belar z ženo Frančiško, ki je bila hči deželnega tajnika Hermana Tomana in dramske igralke Ivane Jamnik. Vir: Albin Belar: Pozabljen slovenski naravoslovec. Sl. 4: Albin Belar leta 1897 v glavnem prostoru potresne opazovalnice v poslopju realke na Vegovi ulici v Ljubljani. Sl. 5: Albin Belar s svojim seizmografom. Vir: Albin Belar: Pozabljen slovenski naravoslovec. Sl. 6: Belarjeva hiša v Vrščah pri Bledu je bila zgrajena po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Vir: Albin Belar: Pozabljen slovenski naravoslovec. 3 4 5 6 Viri in literatura Albin Belar: Pozabljeni Slovenci – 30-minutni dokumentarni film o Albinu Belarju na RtvSlo, 2015. Žemlja, A., 2015. Albin Belar. Dostopno na: . Dr. Albin Belar – Junaki našega časa, Rtv Slo, 2014. Barbara Belehar Drnovšek.Prvi Program, 2014. Albin Belar. Dostopno na: . Albin Belar: Pozabljen slovenski naravoslovec, Renato Vidrih in Jože Mihelič, Didakta 2010. Vidrih, R. in Mihelič, J., 2010. Albin Belar: pozabljen slovenski naravoslovec. Radovljica: Didakta. Besedilo je bilo prvotno objavljeno v spletnem časopisu Kavarkadabra https://kvarkadabra.net/2020/08/albin-belar/ 42 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Andrejka Ščukovt Popotresna obnova profane stavbne dediščine v Posočju Uvod Posočje je v zadnjih desetletjih zaznamovalo več ru- šilnih potresov. Leta 1976 sta ga prizadela dva, maja in septembra, epicenter je bil na območju Pušje vasi v Furlaniji. Potresa aprila leta 1998 in julija 2004, z epicentrom v Krnskem pogorju, sta najbolj prizadela območje občin Bovec, Kobarid, Tolmin, pa tudi obči- ni Idrija in Cerkno. Stroka potres leta 1998 uvršča med hujše potrese v Sloveniji. Imel je magnitudo 5,6 in moč VII. do VIII. stopnje po evropski potresni le- stvici. Poškodoval je več kot 4.000 objektov, od kate- rih je bilo čez 3.000 stanovanjskih stavb,1 med njimi tudi stavbe s statusom registrirane enote nepremič- ne dediščine. Potres je povzročil večjo materialno škodo, na srečo smrtnih žrtev ni bilo. Največ škode je nastalo na starejših stavbah, zidanih iz kamna ali me- šanice kamna in opeke. Po potresu leta 1998 je bila stroka še pod vtisom po- sledic potresa leta 1976, ko se je v Posočju nenadzoro- vano rušilo, odstranjevalo celotna naselja in gradilo montažna. Vlada Republike Slovenije je sprejela Zakon o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju in določila obliko ter pogoje državne pomoči v potresu prizadetim prebivalcem. Zaradi obsežnosti območja je ustanovila Državno tehnično pisarno (DTP) za vodenje postopkov oškodovancem potresa. Ekipe konservatorjev ZVKDS, OE Nova Gorica, ki v Posočju opravlja javno državno službo na področju varstva nepremične kulturne dediščine, so po april- skem potresu leta 1998 najprej začele popisovati potresne poškodbe na kulturnih spomenikih. Ob po- drobnem pregledu terena, stanja stavb in vrednote- nju objektov je spomeniškovarstvena služba izdelala tudi nov seznam objektov nepremične kulturne de- diščine in najkakovostnejše med njimi predlagala za razglasitev za spomenik lokalnega pomena za dobo enega leta, z možnostjo stalne razglasitve. Državne službe, vključene v popotresno obnovo, so dobile podatek o objektih kulturne dediščine, ki jih je treba obnavljati v skladu s spomeniškovarstveno stroko in za njihovo obnovo pridobiti kulturnovarstvene po- goje in kulturnovarstveno soglasje. Izhodišče dela konservatorjev je bilo stališče, da je treba organizirati dejavnost varstva kulturne dediščine tako, da se ne bi ponovil »breginjski sindrom«, ali kot je napisal dr. Šumi: »Breginjska tragedija se je odvijala na območju Ključne besede Posočje, potres, popotresna obnova, registrirana nepremična dediščina Spomeniškega zavoda v Novi Gorici, ki ga je vodil Emil Smole. Vsa njegova prizadevnost ob sodelovanju z že prej navedenimi strokovnjaki iz Ljubljane ni mo- gla obroditi sadov, tako vsak sebi sta bila interes po varovanju dediščine in rušilna volja, ki naj bi vzposta- vila odnose v Breginjskem kotu.«2 Komisija konservatorjev, odgovorna za oceno in po- pis škode v potresu leta 1998 poškodovanih objek- tov, si je postavila naslednje cilje: pregledati in oceni- ti posledice poškodb na zavarovanih kulturnih spomenikih, pregledati in oceniti poškodbe na objek- tih kulturne dediščine, pregledati in oceniti stavbe, kot so pomembnejši ohranjeni primeri kakovostnega regionalnega stavbarstva, ki še niso zavarovane, pre- gledati stanovanjske in gospodarske objekte, ki so bili sanirani po potresu leta 1976, in ugotoviti, kako so prenesli nove potresne sunke, nove evidentirane enote vpisati v Register kulturne dediščine ter zaradi ogroženosti za objekte z lastnostmi kulturnega spo- menika pripraviti strokovne podlage za razglasitev za kulturni spomenik. Potresne poškodbe na stavbni de- diščini so bile evidentirane v obrazcu potresnih po- škodb s priloženimi fotografijami, skicami ali tehnič- nimi posnetki potresnih poškodb. Popis potresnih poškodb na stavbni dediščini je bil najprej opravljen na podlagi obstoječega inventarja3 z začetka osem- desetih let 20. st., ki je pri pregledu terena predsta- vljal osnovo bazo podatkov, ki smo jo z revizijo terena dopolnjevali z na novo evidentiranimi stavbami z la- stnostmi dediščine. Zakon o popotresni obnovi in razvoju Posočja4 vklju- čuje v popotresno obnovo registrirane enote nepre- mične dediščine in kulturne spomenike, ki so bili na dan potresa zavarovani skladno s predpisi, ki urejajo 1 Vir: Državna tehnična pisarna Bovec - Kobarid. 2 Gaberšček, Silvester, ur.; Breginj: 1976/1996: [ob dvajsetletnici potresa v Breginju]. Restavratorski center Republike Slovenije, 1996, str.3. 3 Elaborat kulturnih spomenikov in dediščine v občini Tolmin. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica v Novi Gorici, 1984, knjige od 1 do 6. 4 Zakon o popotresni obnovi in spodbujanju razvoja v Posočju (ZPOOSRP), Uradni list RS, št. 45/1998, 67/98, 110/99, 59/01. Sl. 1: V potresu leta 1998 in nato leta 2004 poškodovana hiša v Čezsoči. Foto: Andrejka Ščukovt, 2009. Sl. 2: V potresu leta 1998 poškodovana stavba v Drežniških Ravnah. Foto: Andrejka Ščukovt, 1998. 1 2 Dediščina in potres 43arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Andrejka Ščukovt področje kulturne dediščine. Lastnik kulturnega spo- menika pa je bil glede na višino ocenjene škode upravičen do sredstev iz državnega proračuna v ce- lotnem znesku. Najpogostejši ukrepi popotresne sanacije stavbne dediščine ob upoštevanju predpisov o popotresni varni gradnji so bili: zaradi statične nestabilnosti je bilo treba zagotoviti medsebojno povezovanje zidov na nivojih medetažnih konstrukcij, zato se je lesen strop nadomestilo z armiranobetonsko ploščo; po- vezovanje objektov z jeklenimi vezmi in injektiranje zidov s cementno suspenzijo, s katero naj bi se pre- cej izboljšale materialno-tehnične lastnosti objekta; temeljenje stavb; povezava podstrešnih zidov z ar- miranobetonskimi venci in pritrditev ostrešja na konstrukcijo, saj je pri potresu zaradi nepovezanosti ostrešja z zidovi prihajalo do zamikov celotne stre- šne konstrukcije, posledica tega so bile poškodbe na kritini, dimnikih, zidovih itd. Številne stavbe so bile tako poškodovane, da obnova ni bila ekonomsko upravičena. Zato so stavbo porušili in postavili nov objekt. Kakovost popotresne obnove pa je bila odvi- sna od usposobljenosti izvajalcev5 in zagotovljenih finančnih sredstev. Turarjeva domačija v Trenti, primer popotresne obnove kulturnega spomenika Turarjeva domačija je bila zasnovana na začetku 19. st. Življenje na Turi daje vpogled v tradicionalen model trentarskega načina življenja, z živinorejo ter soodvi- snostjo ljudi in naravnega okolja. Način življenja vodi k razumevanju nesnovne in materialne dediščine ob- močja. Domačijo sestavljajo hiša, ki je osrednji objekt, in prizidani gospodarski stavbi. Vzporedno s hišo stoji hlev za drobnico, nasproti stojita orodjarnica in drvar- nica. Hiša je dominantna stavba, sezidana iz kamna, z zidovi 50 do 60 cm debeline, z dvokapno streho s 50° naklona, na čop. Streho pokriva lesena kritina. Z vho- dno fasado hiša gleda proti vzhodu. Na tej strani je v strešnem zatrepu vratna odprtina, od koder so na podstrešje spravljali seno. Zahodna fasada je pozidana in brez opaža. Leta 1939 so v hiši črno kuhinjo zame- njali z belo in pridobila je dimnik. Okenske odprtine so po fasadah razporejene utilitarno. Na severni steni je k hiši prislonjen listnik, enocelični prizidek s pritlično in podstrešno etažo. Na južni steni je svinjak, ki so ga v drugi polovici 20. st. preuredil v stranišče. Podstrešje je enovit prostor. Pritličje je šestdelno. Obsega hodnik, kuhinjo, vežo oz. nekdanjo črno kuhinjo, shrambo za zorenje sira in shranjevanje mlečnih izdelkov, izbo in manjšo sobo. Pod stropno konstrukcijo je strop pritli- čja izveden iz ometanih deščic, t. i. šturja. V zadnjem delu pritličja je izba z značilno lončeno pečjo na zida- nem podstavku in klopjo. V eni od sten je vzidana omarica, kantrle. V hodniku je zemljanka, bznica, ki služi za shranjevanje krompirja in ima stene pozidane s kamnom, tlak je iz nabite zemljine. Iz hodnika je po lestvah dostop na podstrešje. Tu je sobica za spanje, t. i. jahčer, ki ima obodne stene sestavljene iz brun, strop je izveden z deskami. Z notranje strani so stene sobice letvane, ometane in beljene. Aktivnosti za celovito prenovo domačije so potekale od leta 1998. Ker se je stanje stavb iz leta v leto slab- šalo, je leta 2013 OE Nova Gorica naročila izdelavo posnetka stanja vseh stavb domačije. Leta 2017 smo izdelali Konservatorsko-restavratorske usmeritve za celovito obnovo. Leta 2018 je DTP hišo uvrstila v Pro- gram popotresne obnove. Istega leta je arhitektka Jasmina Šavli Lapanja pripravila dokumentacijo za re- konstrukcijo hiše. Leta 2019 je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Obnova se je začela leta 2020, ko je naj- prej izbrano gradbeno podjetje naredilo novo dovo- zno pot in jo speljalo tako, da smo ohranili na suho zložene kamnite zložbe. Zaradi dotrajanosti lesene kritine in strešne konstrukcije je bila še pred začet- kom obnove streha hiše zaščitena s ponjavo, da se je preprečilo zamakanje. Popotresna obnova se je zače- la s statično sanacijo nosilnih zidov z utrjevanjem z injiciranjem, vgradnjo armiranobetonskih in jeklenih vezi, podbetoniranjem temeljev hiše in obeh prizid- kov ter izvedbo drenaže. Ob obstoječi zid v beli kuhi- nji, ki zamejuje prostor med belo in črno kuhinjo, je bila pozidana nova opečna stena. S to rešitvijo se je v črni kuhinji ohranilo originalno steno in stoletni omet oz. belež. Nova opečna stena je pozidana še v manjši 5 Izvajalci del za popotresno obnovo Posočja so bili izbrani na podlagi javnega razpisa. Marsikatero podjetje je bilo brez referenc za obnovo objektov kulturne dediščine. Sl. 3: Opisni list poškodb po potresu 12. 4. 1998, ZVKDS, OE Nova Gorica. Sl. 4: Popotresno obnovljena hiša na Turarjevi domačiji v Trenti. Foto: Andrejka Ščukovt, 2022. Sl. 5: V potresu leta 1998 poškodovan ovčji hlev v Lepeni. Foto: Andrejka Ščukovt, 1998. 3 4 5 44 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 je potreba po ohranitvi vasi. V prvi polovici 20. st. je bilo v vasi okrog sto prebivalcev in osemnajst hišnih številk. Pred potresom leta 1998 se je vas skrčila na osem hišnih številk z dvanajstimi prebivalci. Potres leta 1998 je pomenil potencialno nevarnost za nov val izseljevanja. Prva v nizu za popotresno obnovo je bila Skalarjeva domačija. Sestavljajo jo hiša, hlev s se- nikom in prislonjenim silosom ter garažo, klet, kašča s svinjakom, toplar in seniki na senožetih. Zaradi bli- žajoče se zime je bil najprej saniran hlev. Sledila je sanacija hiše, zidane kašče ter »čiščenje« neustre- znih prizidkov. Hiša na Skalarjevi domačiji je tudi ustrezen primer sanacije po potresu leta 1976 po metodi Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij. Bistvo takratne sanacijske metode je bila vodoravna povezava nosilnih sten z jeklenimi vezmi na zunanjih vogalih, privitimi na fasado. Popotresna sanacija iz leta 1998 je obsegala dodatno statično utrditev, na- men je bil tudi ponovno vrniti hiši tipično zunanjo podobo. Notranjost hiše so lastniki uredili glede na lastne potrebe in želje. Nadomestne gradnje v varovanem območju Konservatorska teorija izjemoma dopušča rekon- strukcijo stavbne dediščine v smislu natančnega ar- hitekturnega ali fotografskega posnetka, če so za to zagotovljeni naslednji pogoji: spomenik je bil poru- šen kot posledica naravne nesreče, druge večje kata- strofe ali vojne; za rekonstrukcijo obstaja natančna dokumentacija o stanju pred porušitvijo; spomenik je nepogrešljiv del prostorske zasnove mesta, nase- lja ali kulturne krajine. V popotresni obnovi Posočja so nadomestne gradnje izvedene v primeru, ko je bil objekt tako močno poškodovan, da sanacija ni bila mogoča ali bi stroški obnove presegli stroške nado- mestne gradnje. Popotresna obnova planin Pašna živinoreja je v Julijskih Alpah tradicionalna gospodarska panoga. Za bovške visokogorske ovčje planine je značilno, da so stavbe postavljene pravo- kotno na strma pobočja z višinskimi zamiki. Drugače so zasnovane planine na Tolminskem in Kobari- škem, ki ležijo na nižji nadmorski višini, objekti stoji- jo v gruči ali v vrsti. V potresu leta 1998 je bilo po- škodovanih okrog dvajset planin. Popolnoma je bila Sl. 6: Naselje Tolminske Ravne, pogled s planine Razor. Foto: Andrejka Ščukovt, 2015. Sl. 7: Popotresno obnovljeno trško jedro Bovca. Foto: Andrejka Ščukovt, 2018. Sl. 8: Primer popotresno obnovljene zidane osnove kašče iz Podmelca. Foto: Andrejka Ščukovt, 2014. Sl. 9: Kneške Ravne, nadomestna gradnja hiše v Triglavskem narodnem parku. Foto: Andrejka Ščukovt, 2020. sobi desnega prizidka, kjer so danes shramba, kopal- nica in stranišče. Ko je bilo osnovno stanje objekta utrjeno, so sledili ukrepi v ostrešju. Izdelana je bila nova lesena konstrukcija dvokapne strehe z oboje- stranskima čopoma, ki je pokrita z macesnovimi de- skami debeline okrog 2 cm, širine 15 cm in dolžine 180 cm. Način prekrivanja je na dva preklopa. Na spo- dnjem koncu je rob žaganih desk tesan. Tesani so še robovi tramov strešne konstrukcije. Vidni elementi konstrukcije strehe pa so zvezani z lesenimi klini. Na vhodni fasadi je lesen strešni zatrep posodobljen. Vgrajena je večja okenska odprtina, senčijo jo lamele. Pozidana sta dva nova dimnika, ker obstoječa nista bila ognjevarna in statično stabilna. Preden so dimnik lončene peči porušili, je restavrator z dimnika snel fragment ometa z letnico 1939. Novi zunanji vidni del dimnika je narejen po vzoru predhodnika, ometan in z ravno kapo. Lega in velikost okenskih in vratnih od- prtin ni spremenjena. Novo je stavbno pohištvo. Okna so dvokrilna in deljena na tretjine. Okovje, te- čajniki, ključavnice, kljuke sledijo historičnim vzor- cem. Okna so senčena s polkni. Ruševini obeh prizid- kov sta sanirani tako, da so zunanje stene ponovno pozidane v kamnu. Nekdanji listnik je zaradi nove vsebine z notranje strani pozidan z opeko. Končni fa- sadni omet je obdelan v finem zaglajenem ometu in beljen. Po odstranitvi ometa v izbi smo ugotovili naj- starejšo stavbno zasnovo hiše. Na severni steni sta se pokazali očem skriti zazidana vratna in okenska odpr- tina, ki sta potrdili domnevo, da je bil ta prostor prvo- tna bivalna celica. Sledila je bočna rast, ko so enodel- nemu prostoru dodali nove prostore na severni in vzhodni strani. Z restavratorskimi posegi nam je uspe- lo ohraniti premično in nepremično opremo hiše: no- tranja vrata s podboji, krušno peč s klopjo, leseno palico za sušenje oblek, vzidano omarico itd. Posebna pozornost je bila namenjena utrjevanju originalnega ometa sten in stropa v nekdanji črni kuhinji. Popotresna obnova Tolminskih Raven, primer obnove naselbinske dediščine Primer celovito popotresno obnovljene naselbinske dediščine so Tolminske Ravne, ki ležijo na 913 metrih nadmorske višine v Triglavskem narodnem parku. Prioritetni izbor Tolminskih Raven, kjer se je najprej začela popotresna obnova, ni naključen. Izkazala se 6 7 8 9 10 Dediščina in potres 45arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Andrejka Ščukovt uničena planina Leskovca, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena. Že potres leta 1976 je uničil sku- pni hlev na planini Razor, ki so ga celovito obnovili šele jeseni leta 2008. V sklopu popotresne obnove Posočja so obnovili pastirske stavbe na planinah Sleme, Polog in Kuhinja ter ozke, dotrajane cestne povezave do planin. Popotresna obnova stenskih poslikav Stenske poslikave so tisti segment kulturne dedišči- ne, ki se je v procesu popotresne obnove objektov izkazal kot najbolj ranljiv. Po drugi strani sta oba po- tresa prispevala k velikemu številu odkritih stenskih poslikav na objektih kulturne dediščine. S poškodba- mi zidov, razpokami, delnimi porušitvami, z odpadlim ometom ipd. so na dan prihajala nova odkritja na sakralni in profani stavbni dediščini. Na žalost so bile med obnovami še zlasti na sakralni dediščini nekate- re poslikave tudi poškodovane. Razlogi so v nepri- mernih postopkih obnove, malomarnem ravnanju nekaterih izvajalcev gradbenih del ali v naključnem poškodovanju med sistematičnim injektiranjem. Ve- lik problem je nastal pri injektiranju zidov s klasičnimi injektirnimi masami, ki vsebujejo veliko količino sive- ga cementa in s tem za stenske poslikave nevarnih soli, ki so se izkazale za trajno škodljive. Z nenehnim sodelovanjem različnih strok se danes pri obnovah ne uporablja več toliko materialov, ki v spomeniško zaščitene objekte vnašajo škodljive elemente.6 Sklep Slovenija je potresno ogrožena dežela. Potresi lahko povzročijo nepopravljivo škodo ali popolnoma uniči- jo celotna območja. V primerih naravnih nesreč sta posebej ranljivi in ogroženi stavbna in naselbinska dediščina, ki predstavljata več kot polovico enot, vpi- sanih v Register nepremične dediščine. Popotresna obnova Posočja je za konservatorje še vedno izziv in priložnost za ohranitev stavbne identi- tete Posočja, pa tudi velika strokovna dilema. Kon- flikt med ohranjanjem materialne substance objekta kulturne dediščine in izvedba »agresivne« gradbe- no-statične sanacije se nam je velikokrat zdel skoraj nerešljiv problem. Ob zavedanju, da brez ohranitve spomeniških lastnosti ne bo mogoče obdržati kultur- ne dediščine, je bilo zato treba vložiti veliko truda in 6 Povzetek besedila z razstave ob dvajsetletnici popotresne obnove kulturne dediščine v Posočju (1998–2018), pripravil ZVKDS, OE Nova Gorica. Razstava je bila prvič na ogled v Stergulčevi hiši, Trg golobarskih žrtev 22, Bovec, 10. 12. 2018. 7 Prav tam. predvsem s statično stroko poiskati skupno pot, ki ni bila lahka in se še danes prebijamo po njej. Zato pa sta v desetletjih dela napredovali gradbeno-statična in konservatorska stroka. Uvedeni so bili drugačni postopki dela in novi sanacijski materiali, ki so bolj prijazni do objektov stavbne dediščine. Predvsem sta obe stroki spoznali, da morata pri obnovi sodelo- vati v dobro dediščine. Po dvajsetih letih lahko oce- nimo, da je sicer potres naredil veliko škodo, z nekaj škode na kulturni dediščini tudi v popotresni obnovi, a danes ohranjenega in obnovljenega je neizmerno več. Potres je za obnovo in ohranjanje objektov kul- turne dediščine pomenil tudi zasuk na bolje, saj se je s popotresno obnovo Posočja ohranila naselbinska dediščina in je bil saniran marsikateri objekt, ki mor- da sicer ne bi bil.7 Sl. 10: Popotresno obnovljena Jakovkna hiša v Podbrdu z restavrirano stensko poslikavo. Foto: Andrejka Ščukovt, 2009. Sl. 11, 12: Popotresno sanirani pastirski objekti na planinah Kuhinja in Sleme. Foto: Andrejka Ščukovt, 2017. Sl. 13, 14: Popotresno obnovljena hiša z restavrirano stensko poslikavo na fasadah in v dveh sobah t. i. kaplanije v Kobaridu. Foto: Andrejka Ščukovt, 2004. 11 12 13 14 Viri in literatura Gaberšček, Silvester, ur.; Breginj: 1976/1996: [ob dvajsetletnici potresa v Breginju]. Restavratorski center Republike Slovenije, 1996. Fister, Peter. Pomoč pri reševanju arhitekturne dediščine v Po- sočju. Potresni zbornik, ur. Janez Dolenc, Temeljna kulturna sku- pnost; Odbor za ugotavljanje in odpravo posledic potresa, 1980, str. 367–376. Janežič, Igor, et al. Popotresna obnova Posočja: tehnični po- stopek in ekonomski vidik prenove stanovanjskih objektov. Gradbe- ni vestnik, št. 52, 2003, str. 107–113. Pirkovič, Jelka. Reproduciranje izginulih spomenikov in vpraša- nje pristnosti. Varstvo spomenikov, št. 40, 2003, str. 209–221. Razstava ob Dvajsetletnici popotresne obnove kulturne dedi- ščine v Posočju (1998–2018), ZVKDS, OE Nova Gorica, Stergulčeva hiša, Trg golobarskih žrtev 22, Bovec, 10. 12. 2018. Ščukovt, Andrejka. Popotresna obnova nekdanje Kaplanije v Kobaridu. Varstvo spomenikov, št. 40, 2003, str. 117–126. Ščukovt, Andrejka. Strokovne osnove za razglasitev objektov kulturne dediščine za etnološki spomenik v občini Kobarid in Tol- min. ZVKDS. Nova Gorica, 1999. 46 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Italija Ettore Vadini L'Aquila ostaja nespremenjena / L’Aquila Remains Unchanged L'Aquila je eno od tistih izjemnih mest z bogato kul- turno dediščino, ki so obdarjena z močjo, da se učin- kovito odzovejo na travme iz preteklosti. Je trdoživo, neuničljivo mesto, ki je vse od svoje ustanovitve sre- di 13. stoletja kljub različnim uničujočim dogodkom, med katerimi niso bili zgolj potresi, vsakič znova na- šlo moč za rast in obnovo. Prav proaktivna identiteta mesta ostaja »ves čas nespremenjena«: če parafra- ziramo Vergilija in njegovo Georgiko – v njej si je hu- manist Massonio, rojen v L'Aquili, sposodil latinski izraz Immota Manet, ki je od 17. stoletja prisoten na grbu mesta – je L'Aquila močno vpeta v okoliš, na vrhu katerega je bila ustanovljena. Da bi lahko razu- meli njeno trdoživo naravo, se moramo vrniti v zgo- dovino, v čas, ko še ni bilo ne duha ne sluha o obsto- ju tega mesta. Leta 1227 je bil v Rimu izvoljen papež Gregor IX., ki je zaradi razlogov, povezanih s križarskimi vojnami v Sveti deželi, večkrat izobčil Friderika II. V istih letih je bil v dolini reke Aterno, v nemški regiji Švabiji, takra- tni cesar prisiljen izvajati politiko zatiranja, da bi izko- reninil nenehne težnje fevdalcev po avtonomiji. Isto- časno so se prebivalci gradov, posejanih po dolini, ki so bili pod pritiski fevdov, razprostranjenih po oze- mlju blizu papeške države, po svojih poslanikih prito- žili papežu zaradi zatiranja normansko-švabijskega imperija in kot rešitev predlagali ustanovitev civitas nova (novega mesta) v »Acculi«. Kmalu potem se je papež Gregor IX. v dveh poslanicah, izdanih leta 1229, zavzel za te dežele in sprejel prošnjo ljudstva za ustanovitev novega mesta. Vendar mesto L'Aquila ni bilo ustanovljeno na podlagi poslanic Gregorja IX., ampak je moralo počakati do leta 1254, ko je bila sprejeta listina Kraljevine Sicilije Privilegium conces- sum de constructione Aquilae (znana kot listina Fri- derika II.). V tem dokumentu je bilo zapisano: »Da bi preprečili prodor generičnih plenilcev v mesto, se pravi izdajalcev in upornikov, ki so podpirali tiste, ki so se uprli cesarstvu, bo na kraju [...] med Amiter- nom in Forcono, kjer je gradov sicer malo, a so z vsem srcem zvesti in predani, zgrajeno mesto z ime- nom Aquila.« (Clementi, Piroddi, 1986) In tako se je tudi zgodilo. Kljub najboljšim namenom je L'Aquila ali civitas nova nastajala v burnem obdobju neneh- nih pretresov: leta 1250 je umrl Friderik II., nasledil ga je sin Konrad IV., ta pa je leta 1254 umrl za malari- jo. Oblast je prešla v roke Konrada III. (Conradin), ki je bil takrat star le dve leti in je zato skrbništvo nad njim prevzel papež Inocenc IV., regentstvo Kraljevine Sicilije pa je prevzel Manfred, polbrat Konrada IV. Leta 1257 je papež Aleksander IV. odobril prenos škofijskega sedeža v Forconi v novo mesto L'Aquila, kar je spodbudilo »gvelfske« težnje med njegovimi prebivalci. Leta 1258 je bil Manfred izvoljen za kra- lja Sicilije in je takoj začel zatirati tiste skupnosti v kraljestvu, ki so bile pod okriljem Cerkve, vključno z L'Aquilo, in mesto je bilo leta 1259, le pet let po ustanovitvi, kaznovano z uničenjem. L'Aquilo so obnovili šele po bitki pri Beneventu (1266), ko je Karel I., grof Anžujski, odprl Kraljevino Sicilijo za dinastijo Anžujcev (the Capetian House of Anjou). Ko govorimo o prvi resnični obnovi L'Aquile, moramo upoštevati dva dejavnika: na eni strani željo prebivalcev gradov, da bi ostali znotraj civitas nova in tako ponovno potrdili, da so se osvobodili fevdalizma, na drugi strani pa interes monarhije, da kot del pro- grama utrjevanja svojih meja ohrani mesto, ki ji je lo- jalno. Obnova, za katero se je zavzemal Karel I., je imela takojšnji učinek na rast in razvoj L'Aquile, saj so se začele v mesto priseljevati skupnosti z gradov. Vsa- ka skupnost je zasedla svoj del mesta in si v njem zgra- dila hiše, prizidke in lastne cerkve, tako da je nastalo tudi več mestnih središč. Od tod so lastniki upravljali svoje gradove, ob spoštovanju Statuta Civitatis pa je vsaka skupnost ohranila svoje pravice do pašnikov na državnih zemljiščih zunaj mestnega obzidja. Iz teh ra- zlogov je v L'Aquili še danes mogoče razbrati prvotne urbane oblike, ki so nastale z združitvijo več središč. Legenda pravi, da jih je bilo 99: toliko, kolikor je bilo gradov, iz katerih so prišle skupnosti, in toliko, kolikor je brizgalnih šob v vodnjaku Rivera (1272). L'Aquila je bila obnovljena proti koncu trinajstega stoletja. V mestu je živelo na tisoče prebivalcev, med njimi številni trgovci in obrtniki ter različni verski re- dovi, ki so zgradili cerkve in samostane izredne sim- bolne in arhitekturne vrednosti. Leta 1294 so bene- diktinci dokončali baziliko Santa Maria di Collemaggio za kronanje papeža Celestina V., ta pa je kasneje ba- ziliki podelil Celestinov odpustek (Perdonanza Cele- stiniana). Vendar pa rojstvo strateškega mesta, kot je L'Aquila, nikakor ni moglo biti rezultat enega sa- mega projekta. Za ustanovitev mesta so določili pro- stor v dolini reke Aterno. Tam je bilo težišče in stiči- šče med severom in jugom, območje je bilo bogato tudi z vodo. Na podlagi tega lahko upravičeno skle- pamo, da so pri projektu sodelovali številni strokov- njaki s področja mest in geopolitike. V regiji Abruzzi so načrtovali ustanovitev glavne izpostave, ki naj bi bila strateškega pomena za različna kraljestva in bi bila zaradi dejavnosti, povezanih z volno in žafranom ter trgovanjem, pa tudi zaradi osrednjega položaja med Neapljem in Firencami, pomembna referenčna točka za ključne trge. L'Aquila je hkrati urbanistični in krajinski projekt, in sicer iz dveh razlogov: zaradi Sl. 1: Načrt L'Aquile (Pianta dell'Aquila), ki ga je leta 1575 izdelal arhitekt in matematik Girolamo Pico Fonticulano. Vir: A. Clementi, E. Piroddi, L'Aquila, založba Editori Laterza, 1986. Sl. 2: Perspektivni zemljevid L'Aquile, ki ga je leta 1622 izrisal Lauro. Vir: Clementi, E. Piroddi, L'Aquila, založba Editori Laterza, 1986. Sl. 3: Zemljevid L'Aquile, ki ga je leta 1753 izdelal Vandi (znan kot Pianta del Vandi). Vir: A. Clementi, E. Piroddi, L'Aquila, založba Editori Laterza, 1986. 1 2 47arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Ettore Vadini 3 Fig. 1: Pianta dell’Aquila made by Fonticulano in 1575. Source: A. Clementi, E. Piroddi, L’Aquila, Editori Laterza, 1986. Fig. 2: Perspective map of L’Aquila engraved by Lauro in 1622. Source: A. Clementi, E. Piroddi, L’Aquila, Editori Laterza, 1986. Fig. 3: Map of L’Aquila made by Vandi (known as Pianta del Vandi) in 1753. Source: A. Clementi, E. Piroddi, L’Aquila, Editori Laterza, 1986. L’Aquila is one of those extraordinary heritage-cities gifted with the strength to respond to the traumas in- flicted by history. It is a resilient city. Since its particu- lar time of foundation in the mid-thirteenth century, L’Aquila has continually found the vigour to rebuild in the wake of various destructive events, not all of whi- ch were earthquakes. What “remains unchanged”, precisely, is its proactive identity: to paraphrase Virgil in his Georgics – in which, what is more, the L’Aquila- -born humanist Massonio borrows the Latin locution Immota Manet, present since the seventeenth centu- ry on the city’s coat of arms - L’Aquila is powerfully rooted to the site atop which it was founded. To com- prehend its resistant nature, we must step back in hi- story, to a time when this city did not yet exist. In 1227 Pope Gregory IX was elected in Rome. On more than one occasion he had excommunicated Fre- derick II for reasons tied to the Crusades in the Holy Land. Those same years, in the valley of the Aterno River, the Swabian Emperor was forced to implement a policy of repression, more anti-feudal than anti-po- pular, to quell continuous drives toward autonomy. At the same time, the inhabitants of the castles distribu- ted across the valley – tormented by the fiefdoms spread across a territory close to the Papal State – brought their grievances to the Pope, via their ambas- sadors, about the oppression of the Norman-Swabian empire, and proposed the founding of a civitas nova in “Acculi” as a solution. It was not long after that Gre- gory IX, in two missives issued in 1229, broke the im- passe and laid claim to these lands, welcoming the peoples’ request to found a new city. Ironically, the city of L’Aquila would not be founded in the wake of the letters issued by Gregory IX, but would have to wait for a Diploma from the Kingdom of Sicily in 1254, the Privilegium concessum de constructione Aquilae (known as that of Frederick II). This document stated, “to keep generic predators, who offered support to those who, traitors and rebels, stood against the Em- pire, from penetrating into the Kingdom, in the place […] between Amiterno and Forcona, where the castles are sparse though dedicated, there will be built a city known as Aquila” (Clementi, Piroddi, 1986). And thus it would be. Despite the best intentions for a civitas nova, the foundation of L’Aquila unfolded across a pe- riod of continuous upheavals: Frederick II died in 1250; he was succeeded by his son Conrad IV, who died of malaria in 1254; power passed into the hands of Conrad III (Conradin) who, only 2 years old at the time, came under the tutelage of Innocent IV, and thus the regency of the Kingdom of Sicily, under Co- nrad IV’s half-brother Manfred, in 1257 Pope Alexan- der IV authorised the transfer of the Bishop’s Seat in Forcona to the new city of L’Aquila, leveraging a “Gu- elphic” tendency among its citizens; in 1258 Manfred had himself elected King of Sicily and immediately began a repression of those communes in the King- dom protected by the Church, including L’Aquila that, however, in 1259, only 5 years after it was founded, was punished by its destruction. L’Aquila would be reconstructed only in the wake of the Battle of Benevento (1266), when Charles I of Anjou opened up the Kingdom of Sicily to the dyna- sty of the Capetian House of Anjou; however, when speaking of the first true reconstruction of L’Aquila we must consider two factors: on the one hand the desire of the inhabitants of the castles to remain wi- thin the civitas nova in order to reaffirm their libera- tion from feudalism and, on the other hand, the inte- rest of a monarchy in maintaining a loyal city as part of a programme to fortify its confines. The recon- struction championed by Charles I immediately had positive repercussions on the growth of L’Aquila. In this manner, many more communities arrived from the castles, primarily given the identification of an “urban” solution for the stewards of rights to the va- rious castles from which they hailed: in fact, each community would have occupied a “locale” (a site) in the new city, building homes, annexes and their own church. Respecting the Statuta Civitatis, each group would maintain its rights to pastures on state- -owned lands outside the city walls. For these rea- sons, to this day in L’Aquila it is still possible to read an urban form obtained through the aggregation of multiple centres. Legend would have it that they were 99: the same number of castles that were transferred, and the same number as the spouts in the Fountain of the Rivera (1272). Toward the end of the thirteenth century, L’Aquila had been reconstructed. It was home to thousands of citi- zens, including numerous merchants and artisans, while various religious orders had built churches and convents of notable symbolic and architectural value. In particular, in 1294, the Benedictines completed the complex of Santa Maria di Collemaggio for the coro- nation of Pope Celestine V, who had requested the basilica and later granted the “la perdonanza” con- cession. However, in the end, the birth of a strategic city such as L’Aquila could not be the result of a single project. The site selected for its foundation occupied a position that dominated the valley of the Aterno River. It was a centre of gravity and hinge between north and south, that was also rich with water. This immedi- ately suggests the work of many experts in cities and geopolitics. There was a plan to create the principal outpost in the Abruzzi region, which would prove stra- tegic to various kingdoms, be a reference for impor- tant markets, thanks to activities linked to wool and saffron, as well as trade, given its central position be- tween Naples and Florence. L’Aquila is both an urban and landscape project, as it looks to the surrounding territory to maintain inseparable economic and socio- -anthropological questions, and because the spaces inside its walls would host a polycentrism suitable to representing a city inspired by the original castles. Re- construction under the House of Anjou gave us the orthogonal grid and the urban organisation of locali and quarti, while the original Swabian design produ- ced Piazza del Mercato (or “del Duomo”) and a num- ber of roads running from the borgo di Acculi to the Porta Bazzano. The aforementioned square, home to the Cathedral of Saints George and Maximus (the Duomo, 13th c.), can be considered the principal space of foundation, independent of the locali, that is, the 48 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Italija 7 8 9 Sl. 4, 5, 6: Španska trdnjava (grad, XVI. stoletje), zunanji pogled na Narodni muzej Abruzzo. Fotografija: Ettore Vadini. Sl. 7: Mestni bazen (Paolo Vietti Violi, 1928). Foto: Sergio Camplone. Sl. 8: Ruševine študentskega doma. Foto: Sergio Camplone. Sl. 9: Palača Ardinghelli (18. stoletje), v kateri je muzej sodobne umetnosti MAXXI L'Aquila. Foto: Ettore Vadini. Sl. 10: Satelitska slika mesta L'Aquila. Vir: občina L'Aquila. 4 5 6 gospodarskih in socialno-antropoloških dejavnikov posveča precej pozornosti okoliškemu področju, po- leg tega pa prostori znotraj njenih zidov nakazujejo policentrizem, ki kaže na to, da mesto navdihujejo prvotni gradovi. Rekonstrukcija pod vladavino rodbi- ne Anjou je prinesla ortogonalno mrežo in mestno organizacijsko strukturo stavb in četrti, medtem ko so po prvotnem švabijskem načrtu nastali trg Piazza del Mercato (ali »del Duomo«) in številne ceste, ki so potekale od predmestja borgo di Acculi do mestnih vrat Porta Bazzano. Za primarni prostor ustanovitve lahko štejemo trg, na katerem stoji katedrala svete- ga Jurija in Maksima (Duomo, 13. stoletje). Trg je neodvisen od predhodne strukture, na kateri so zgradili »anžujski dodatek«, zasnovan na mreži, ki vključuje 5 glavnih osi (2 sever–jug in 3 vzhod–za- hod) in številne sekundarne ceste, ki tvorijo urbane segmente ter vozlišča, tesno povezana z mrežo. To klasično hipodamsko zasnovo so Anžujci že prej upo- rabili v drugih novoustanovljenih mestih. Tako ime- novani »locali« oziroma civilne in verske stavbe so skupaj s »quarti«, štirimi četrtmi (soseskami), tvorili zaključeno celoto, pri čemer je bilo v vsaki izmed če- trti najti po eno cerkev: svete Marije, svetega Jurija (zdaj svetega Justa), svetega Janeza (zdaj svetega Marciana) in svetega Petra. Gradnja številnih cerkva je ponudila priložnost za izpopolnitev arhitekturnih pristopov »akvilske šole«. Pri tem je treba izpostaviti predvsem fasado, ki se je postopoma spreminjala v veliko pravokotno ploskev iz svetlega kamna in je skupaj s pilastri in talnimi oznakami delovala precej težka, še posebej v primerjavi s portali in rozetami, ki so učinkovali precej lahkotneje. Fasada se je dvigo- vala nad strešnimi nakloni, praviloma neodvisno od glavnih cerkvenih ladij, odlikovala jo je njena vizual- na podoba, lepo vidna s cerkvenega trga. Fasade cerkva so bistveno več prispevale h kakovosti me- stnega prostora v L'Aquili kot pročelja renesančnih in baročnih palač. Njihova kakovost je najverjetneje dosegla vrhunec z baziliko San Bernardino (1525), ki jo je zasnoval arhitekt Cola dell'Amatrice. Od ustanovitve mesta L'Aquila do danes so potresi vzeli veliko življenj in povzročili veliko škode, hkrati pa so spodbudili obnovo in razvoj mesta, ki so ga ponov- no zgradili na isti lokaciji. Mesto je doživelo vsaj pet zelo močnih potresov (1349, 1461, 1703, 1915 in 2009), ki so botrovali »nenehnim prekinitvam proce- sa formalne sedimentacije mesta ter mu dajali pečat nasprotij in neskladnosti, porojenih iz ponovno sesta- vljenih delov uničenega in obnovljenega mesta« (Cle- menti, Piroddi, 1986). Po obdobju kuge se je L'Aquila kasneje, leta 1349, uspešno spopadla še s potresom in je bila potem skoraj dve stoletji prizorišče velikega razmaha trgovskih dejavnosti, vzporedno z njimi pa tudi urbanizma in arhitekture. Zgodovinska potrditev je prišla sredi štirinajstega stoletja, ko je mesto usta- novilo t. i. Reggimento ad Arti, za spodbujanje ume- tnosti, kar je trajalo do obdobja prvih treh desetletij šestnajstega stoletja, to je do vojaškega maščevanja Philiberta de Chalona, podkralja Neapeljskega kralje- stva. V tistem obdobju so obrtniki in trgovci iz L'Aquile, ki so trgovali zlasti z volno, žafranom in živino, naveza- li stike s Firencami, Genovo in Benetkami ter prek njih s severno Evropo. Z vzpostavitvijo vladavine Aragon- cev v Neapeljskem kraljestvu, ki je bilo takrat precej na udaru zaradi vojne med Francijo in Španijo, se je v L'Aquili začelo obdobje ekonomske negotovosti in de- kadence, ki se je končalo z vojaško okupacijo leta 1529 in izropanjem mesta. Do tega katastrofalnega razpleta je prišlo zaradi tega, ker je mesto odprlo vra- ta Francozom v upanju, da bo ponovno pridobilo pri- vilegije, izgubljene zaradi fevdalizacije podeželja, uki- nitve t. i. libertas aquilana in nenazadnje zaradi uvedbe visokega davka za financiranje gradnje Špan- ske utrdbe, ki jo je leta 1534 zasnoval španski arhitekt Pedro Luis Escrivà in je bila zgrajena ad reprimendam aquilanorum audaciam. Obstajajo tudi različni gravirani načrti mesta iz šest- najstega in sedemnajstega stoletja, ki nam dajejo predstavo o urbanistični ureditvi L'Aquile v tem ob- dobju. Vredno je izpostaviti zlasti Pianta dell'Aquila, načrt L'Aquile, ki ga je leta 1575 izdelal italijanski arhitekt in matematik Girolamo Pico Fonticulano. Načrt je prva znana upodobitev mesta in je topo- grafski prikaz mesta L'Aquila; na njem je 119 oštevil- čenih stavb, od katerih je 115 tipično verskih. Poleg tega vključuje tudi pomembne nove urbane ele- mente L'Aquile, kot so Španska trdnjava (grad), ba- zilika San Bernardino, različne palače in obzidje s 14 vrati. Obstajali so še drugi načrti mesta, med kateri- mi sta najbolj znana Vandijev iz leta 1753 in Laurova gravura iz leta 1622, ki sta nastala na podlagi Anto- nellijevih risb in ki zelo natančno dokumentirata številne stavbne komplekse srednjega razreda. Me- sto je bilo v času Piante dell'Aquile že sredi gospo- darske in politične krize, a mestna dinamika je bila, paradoksalno, povsem drugačna. Arhitekturna za- puščina L'Aquile se je po uničujočem potresu leta 1703 dodatno oplemenitila, saj je potres spodbudil obnovo in zgraditev velikega števila stavb, ki jih je odlikovala izjemna kakovost in jim tudi zob časa ni prišel do živega, zato so ostale nespremenjene vse do dvajsetega stoletja. Dokaz za to je bazilika San Bernardino, ena od mojstrovin pozne renesanse v L'Aquili, ki jo je po prekinitvah zaradi gradnje Špan- ske utrdbe in zlasti zaradi katastrofe v letu 1703 ba- ročno prenovil Berninijev učenec G. B. Contini. Omeniti velja tudi palačo Palazzo del Capitano, ki jo je Fonticulano imenitno prenovil leta 1572, ko se je v L'Aquilo preselila Margareta Parmska (hčerka Kar- la V.). Po potresu leta 1703 so v L'Aquili več kot sto- letje obnavljali četrti in trg Piazza Mercato, kjer so, upoštevajoč novo liturgijo protireformacije, preno- vili tudi stolnico. V tem času so na južni strani trga zgradili novo cerkev Santa Maria del Suffragio, po- svečeno vsem žrtvam in trpečim, z baročno fasado in kupolo, ki jo je leta 1803 dodal italijanski arhitekt in oblikovalec, urbanist in arheolog Giuseppe Vala- dier. V nekaterih mestnih vozliščih so bili projekti obnove usmerjeni k dialogu med cerkvijo in plemi- škimi stavbami. To velja za trg Santa Maria Paganica med cerkvijo in palačo Ardinghelli (1732–1743), ki jo je osnoval italijanski arhitekt Francesco Fontana, trg Santa Maria di Roio z rokokojsko palačo Rivera (1746–1778), ulico Cardinale in trg San Marciano s palačo Rustici (18. stoletje), trg Piazza San Biagio s palačo Mancinelli-Benedetti (18. stoletje), katere odrezani vogal se odpira proti cerkvi Santa Caterina, ki jo je zasnoval italijanski arhitekt Ferdinando Fuga, ter trg Piazza Santa Giusta s palačo Centi (1752– 1776), ki na novo opredeljuje prostorskost srednje- veške cerkve. 49arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Ettore Vadini 10 Fig. 4, 5, 6: Spanish Fort (Castle, XVI century), exterior view of the National Museum of Abruzzo. Photo: Ettore Vadini. Fig. 7: Municipal Pool (Paolo Vietti Violi, 1928). Photo: Sergio Camplone. Fig. 8: Rubble of the student house. Photo: Sergio Camplone. Fig. 9: Ardinghelli Palace (XVIII century) location of the MAXXI L’Aquila. Photo: Ettore Vadini. Fig. 10: Satellite image of L’Aquila. Source: courtesy of the Municipality of L’Aquila. previous structure atop which the “Anjou addition” would be built, structured by a grid characterised by 5 main axes (2 north-south and 3 east-west), and nu- merous secondary roads creating urban blocks, as well as squares-nodes intimately tied to the grid. This classical Hippodamian design had been previously adopted by the Anjou in other newly founded cities. The so-called “locali”, occupied by civil and religious buildings, would be aggregated with the “quarti”, 4 quarters (neighborhoods) referring to the same num- ber of “capo di quarto” churches: Saint Mary, Saint George (now San Giusta), Saint John (now San Marci- ano) and Saint Peter. The occasion to build many chur- ches here offered the chance to perfect a number of architectural characteristics of the “School of L’Aquila”. The main one is the façade, gradually con- verted into a large rectangular plane, in light coloured stone, with pilasters and floor markers, notably heavy with respect to the portals and rose windows, raised above the roof pitches, tendentially independent of the naves, though with a powerful scenographic pro- jection toward the church square. It would be precise- ly the façades of the churches, more than the elevati- ons of Renaissance and Baroque palaces, that would define the quality of urban space in L’Aquila, perhaps reaching its apex with the Basilica of San Bernardino (1525) by Cola dell’Amatrice. From the foundation of L’Aquila to the present, earthquakes have taken many lives and caused much destruction. That said, they have also been reason for many to rebuild and develop the civitas on the same site. The most violent number at least five (1349, 1461, 1703, 1915 and 2009) provoking “a continuous interruption in the process of formal sedimentation of the city; vice versa characterising it by oppositions, dissonances, citations produced by the recomposed pieces of the destroyed and rebuilt city” (Clementi, Piroddi, 1986). Having overcome the first great earthquake, in 1349, what is more, preceded by the plague, for almost two centuries L’Aquila would be the theatre of a grand development of mercantile activiti- es and, in parallel, of urbanism and architecture. Hi- storical confirmation came in the mid-fourteenth cen- tury, when the city formed a Reggimento ad Arti publicly recognised to promote the arts until the first three decades of the sixteenth century, that is, until the military retaliation of Philibert de Chalon, viceroy of the Kingdom of Naples. These were decades when artisans and traders from L’Aquila, in particular based on wool, saffron and livestock, initiated relations with Florence, Genoa and Venice, and through them with Northern Europe. However, the arrival of the House of Aragon at the court of the Kingdom of Naples, what is more suffering from the war between France and Spain, marked the beginnings for L’Aquila of a period of commercial uncertainty and decadence that culmi- nated with a military occupation in 1529, the sacking of the city for having opened its gates to the French when it hoped to reacquire lost privileges, the infeu- dation of the countryside, the cancellation of the li- bertas aquilana and, last but not least, with the impo- sition of a heavy tax to finance the construction of the Spanish Fort, initiated in 1534 designed by P. L. Escrivà and erected ad reprimendam aquilanorum audaciam. To have an idea of the urban situation in L’Aquila du- ring this period there are diverse engraved plans of the city from the sixteenth and seventeenth centuri- es. In particular the Pianta dell’Aquila (Plan of L’Aquila) by Fonticulano, the first known representa- tion of the city. Realised in 1575 it presents a topo- graphic depiction of L’Aquila with 119 numbered buildings, 115 of which are emblematically religious, and important and new urban elements, such as the Spanish Fort (Castle), the Basilica of San Bernardino, diverse palaces and the walls with 14 gates. There would be other plans of the city, the most famous being that by Vandi from 1753, and the engraving by Lauro from 1622, based on drawings by Antonelli, in which a greater precision documents many building complexes for the middle class. However, if at the time of the Pianta dell’Aquila the city was already in the midst of an economic and political crisis, para- doxically, the urban dynamic was entirely different. The architectural legacy of L’Aquila, in truth, continu- ed to enrich itself even after the devastating earthquake of 1703, arriving, with yet another re- construction and this time a large number of buildin- gs, a structure of notable quantity that would rema- in unaltered until the twentieth century. Proof is offered by San Bernardino, one of L’Aquila’s late Re- naissance masterpieces that, despite the interrupti- ons caused by the Spanish Fort and, precisely, the catastrophe of 1703, would receive a Baroque reno- vation by G. B. Contini, a pupil of Bernini. There is also the Palazzo del Capitano that, with the settle- ment of Margaret of Parma (daughter of Charles V) in L’Aquila in 1572, would be the object of a notable renovation by Fonticulano. For more than a century, after the 1703 earthquake, L’Aquila would witness the reconstruction of its quarti and Piazza Mercato, where the Duomo was renovated to respect the new liturgy of the Counter-Reformation. This was also the period of construction, on the southern side of the square, of the new Church of Santa Maria del Suffragio, dedicated to the victims, with its Borromi- nian façade and a dome, added in 1803, by Valadier. In some urban nodes, reconstruction projects tended toward a dialogue between the church and noble buildings: this is the case in Piazza Santa Maria Pa- ganica between the church and Palazzo Ardinghelli (1732-1743) attributed to F. Fontana; in piazza Santa Maria di Roio, with the Rococo Palazzo Rivera (1746- 1778); in via Cardinale and Piazza San Marciano with the Palazzo Rustici (18th c.); in Piazza San Bia- gio, with the Vanvitellian Palazzo Mancinelli-Bene- detti (18th c.), whose cut corner opens up toward the Church of Santa Caterina, what is more resolved by F. Fuga; in Piazza Santa Giusta, with Palazzo Centi (1752-1776) which redefines the spatiality created by the medieval church. Following the lengthy eighteenth century reconstruc- tion, L’Aquila traversed the nineteenth century with few important urban and architectural changes. Worthy of mention, nonetheless, are Palazzo del Go- verno (1809- 1846) hosting the so-called Sala Olimpi- ca, later demolished, the Municipal Theatre (1857- 1873) known also as the Teatro di San Ferdinando, the Palazzo dell’Esposizione (1888), now Palazzo 50 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 11: Začasni stanovanjski kompleksi (projekt CASE, eko kompatibilni trajnostni potresno odporni kompleksi). Foto: Sergio Camplone. Sl. 12: Soseska San Giovanni, nekdanji most Belvedere. Fotografija: Sergio Camplone. Sl. 13, 14: Začasni sedež glasbenega konservatorija A. Casella (projekt MUSP – začasni izobraževalni moduli). Foto: Sergio Camplone. Sl. 15, 16, 17: Papirnata koncertna dvorana (Shigeru Ban, 2011). Foto: Sergio Camplone. Sl. 18, 19: gledališče Auditorium del Parco (gradbena delavnica pod vodstvom Renza Piana, 2012). Foto: Sergio Camplone 14 13 11 12 Po dolgotrajni obnovi v 18. stoletju je L'Aquila v 19. stoletju doživela nekaj pomembnih urbanističnih in arhitekturnih sprememb. Med njimi velja omeniti palačo Palazzo del Governo (1809–1846), v kateri je bila tako imenovana Sala Olimpica, ki je bila pozne- je porušena; mestno gledališče (1857–1873), znano tudi kot Teatro di San Ferdinando; palačo Palazzo dell'Esposizione (1888), zdaj Palazzo dell'Emiciclo, z značilno ukrivljeno fasado, ki gleda na vrtove me- stne hiše; dela, namenjena razširitvi promenade, Corso (1876), in monumentalno stopnišče v baziliki San Bernardino. Na pragu dvajsetega stoletja, ko je industrializacija zajela nižje ležeče doline, je L'Aquila izgubila svojo vlogo stičišča med severom in jugom, vendar je njena lega kljub temu dajala številne ra- zloge za optimizem. A če želimo govoriti o novih projektih, namenjenih preporodu L'Aquile, je ven- darle treba počakati na prve glavne načrte, fašistič- no obdobje, povojno obdobje in rojstvo regij (1970) ter tragični potres leta 2009, po katerem se je me- sto popolnoma posvetilo novim izjemnim podvi- gom, ki še vedno potekajo. Po potresu leta 1915 je mesto sprejelo svoj prvi osre- dnji načrt (Piano Regolatore), ki je vključeval vpraša- nja varovanja, razvoja in ozaveščanjao krhkosti me- sta. Vendar sta se tako ta načrt, ki ga je leta 1916 izdelal G. Tian, kot tudi drugi načrt, ki ga je leta 1957 zasnoval L. Piccinato, nenehno spreminjala, pri če- mer je šlo bolj za spontane preobrazbe kot za uvaja- nje trajnostnih rešitev. V medvojnem obdobju je bila L'Aquila, tako kot vse prestolnice italijanskih dežel oz. provinc, deležna arhitekturnih in urbanističnih pose- gov, značilnih za fašizem. Javne stavbe zavarovalnic in bank, kinodvorane, stanovanja in trgovine so napo- vedovale terciarno naravo prihodnosti mesta. Na uli- ci San Bernardino je bila zgrajena dolga stavba, ki je sledila orografiji med štirimi kantoni in cerkvijo, vključno s stavbo INA (V. Ballio Morpurgo, 1935) in Palazzo degli Uffici Governativi (Oddelek za gradbeni- štvo in Azienda Autonoma Strade, B. Valentini, 1939). Ob zgodovinski osi Corso Vittorio, Corso Federico II. in Via Crispi najdemo stavbo Casa del Combattente (A. Pintorello, 1933), Neapeljsko banko (E. Tomassi, 1940), Banko Italije (1940), stavbo INFPS (C. Bazzani, 1934), stavbo INFAIL (L. Ciarlini, 1941) in kino Massi- mo (L. Ciarlini, 1941). Strogost teh stavb, ki vse odse- vajo italijanski modernizem, je v jukstapoziciji s šte- vilnimi deli, ki so bolj povezana z mednarodnim racionalizmom, na primer mestni bazen (P. Vietti Vio- li, 1928), vhodi in blagajne mestnega stadiona (P. Vi- etti Violi, 1933), Casa della Giovane Italiana (A. Pinto- rello, 1934) in Colonia Montana (E. Rossi, 1937). Šest desetletij, ki ločijo povojno obdobje od prvega desetletja 21. stoletja in ki so jih zaznamovali tako gospodarski razcvet kot tudi krizne razmere v elek- tronski, letalski in farmacevtski industriji, si bo L'Aquila zapomnila kot obdobje, v katerem so njeni prebivalci postopoma zapuščali zgodovinsko sredi- šče. To se ni zgodilo zgolj zaradi želje po tem, da bi te stavbe naselili s pisarnami, sedeži ustanov in štu- dentskimi domovi, temveč tudi zaradi prihoda novih deležnikov v dolino reke Aterno, ki naj bi spodbudili industrijski razvoj. To se je zgodilo tudi zato, ker so se meščani postopoma preselili v nove četrti izven ob- zidja, kjer so imeli na voljo nove kolektivne storitve (šole, bolnišnice, sodišča, nakupovalna središča itd.). Kot vemo, je po potresu 6. aprila 2009 arhitekturna dediščina mesta L'Aquila – starodavna in sodobna, znotraj in zunaj mestnega obzidja – vzela življenja in tudi sama utrpela veliko škodo. Ta tragični dogodek je v dobi komunikacije v realnem času takoj pretre- sel svet. V začetnem obdobju izrednih razmer so si lokalne oblasti in nacionalne vlade v samo nekaj me- secih prizadevale odpraviti opustošenje s preselitvi- jo 19 stanovanjskih jeder za več deset tisoč brez- domcev na območju L'Aquile. To so bila tako imenovana »nova mesta«, ki jih je sestavljalo 185 »trajnostnih in okolju prijaznih potresno odpornih kompleksov« (Complessi Antisismici Sostenibili Eco- compatibili – Progetto CASE), več kot tisoč začasnih stanovanjskih modulov (Moduli Abitativi Provvisori – Progetto MAP), trideset začasnih izobraževalnih modulov (Moduli ad Uso Scolastico Provvisorio – Progetto MUSP) in različne javne službe v tako ime- novanih »strateških« stavbah. Prebivalci L'Aquile in tudi mnogi drugi so to obnovo videli kot priložnost za inovativno revitalizacijo mesta, povezano s kultu- ro, raziskavami in trajnostnim turizmom. Temu sledi- jo različni idejni projekti, ki so nastali po potresu, vključno z načrtom za obnovo (Piano di Ricostruzio- ne) iz leta 2012 in novim splošnim načrtom (Nuovo Piano Regolatore Generale) iz leta 2017. Današnja L'Aquila s svojim pomembnim zgodovinskim središčem, ki je skoraj v celoti obnovljeno, ni le pre- stolnica dežele, ki ponovno oživlja prestižne palače, v katerih domujejo različne ustanove, temveč je tudi mesto umetnosti, ki je nedvomno pomembna točka na zemljevidu mednarodnega kulturnega turizma. V mesto prihaja, pravzaprav se vanj vrača, vedno več prebivalcev. V mestu je tudi vedno več prestižnih usta- nov, ki se posvečajo raziskavam in kulturi, poleg tega pa se v njem povečuje tudi ponudba različnih dejavno- sti in prireditev. Med pomembne objekte v tem no- vem zanimivem okolju nedvomno spadajo MAXXI L'Aquila v palači Ardinghelli, Narodni muzej Abruzzo znotraj Španske trdnjave, likovna akademija, konser- vatorij Alfredo Casella, gledališče Stabile d'Abruzzo, Univerza L'Aquila, ki je spet v svojih prvotnih prostorih, znanstveni inštitut Gran Sasso, pomemben in nov raz- iskovalni center v Palazzo ex GIL in Casa della Giovane Italiana. Nenazadnje pa je treba izpostaviti tudi to, da je bil Celestinov odpustek (Perdonanza Celestiniana) uvrščen na Unescov »seznam nesnovne kulturne dedi- ščine«, kar je pomembno priznanje za mesto. Pri tem obsežnemu podvigu, katerega glavni cilj je bil zavarovati in varovati tako obsežno materialno in nematerialno dediščino, so sodelovali državljani, prostovoljci, združenja, podjetja, organizacije, usta- nove ter italijanska in tuje vlade. Ponovno je bil po- memben prispevek arhitektov in inženirjev, ki so bili odgovorni za občutljive rekonstrukcije številnih spo- meniških arhitekturnih del, o katerih govori tudi ta članek, pri čemer so uporabili najnaprednejše tehni- ke potresno odpornega načrtovanja in obnove stavb. Med njimi velja izpostaviti zlasti cerkev Svete- ga Bernardina na Piazza d'Armi, ki sta jo zasnovala Antonio Citterio in Patricia Viel (2010), papirnato koncertno dvorano japonskega arhitekta Shigeru Bana (2011) in gledališče Auditorium del Parco, ki ga je zasnoval Renzo Piano (2012). Prevedla Lidija Jerman Italija 51arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 18 19 15 16 17 Fig. 11: Temporary Housing Complexes (CASE project - Eco- Compatible Sustainable Earthquake Resistant Complexes). Photo: Sergio Camplone. Fig. 12: San Giovanni neighborhood, former Belvedere Bridge. Photo: Sergio Camplone. Fig. 13, 14: Temporary headquarters of the “A. Casella” Music Conservatory (MUSP project - Temporary Scholastic Modules). Photo: Sergio Camplone. Fig. 15, 16, 17: Paper Concert Hall (Shigeru Ban, 2011). Photo: Sergio Camplone. Fig. 18, 19: Auditorium del Parco (Renzo Piano Building Workshop, 2012). Photo: Sergio Camplone. Ettore Vadini dell’Emiciclo, with its characteristic curved façade fa- cing the gardens of the Town Hall, the works to expand the Corso (1876) and the monumental stair at the Basilica of San Bernardino. In practical terms, on the threshold of the 1900s, with the industrializa- tion of Italy being structured in the valleys below, L’Aquila lost its role as a hinge between north and south with respect to a time when “internal areas”, such as that where it is sited, were reassuring from many points of view. To speak of new projects for the rebirth of L’Aquila it would be necessary to await the arrival of the first master plans, the Fascist venten- nio, the post-war era and the birth of the Regions (1970), ending with the tragic 2009 earthquake, fol- lowing which the city would find itself immersed in another extraordinary undertaking, still underway. Following the 1915 earthquake, the city adopted its first Piano Regolatore (Master Plan) that incorpora- ted issues of safeguarding, development and an awa- reness of its fragility. However, both this Plan, by G. Tian (1916), and a second, by L. Piccinato (1957), were constantly modified. This was more to account for spontaneous transformations than to govern su- stainable scenarios. During the interwar period, L’Aquila, like all of Italy’s provincial capitals, received architectural and urban operations representative of Fascism. Public buildings, for insurance companies and banks, cinemas and housing and shops preanno- unced the tertiary nature of the city’s future. A long building was erected in Via San Bernardino, following the orography between the “Quattro Cantoni” and the church, including the INA building (V. Ballio Mor- purgo, 1935) and the Palazzo degli Uffici Governativi (Civil Engineering Department and Azienda Autono- ma Strade, B. Valentini, 1939). Along the historical axis of Corso Vittorio, Corso Federico II and Via Crispi, we find the Casa del Combattente (A. Pintorello, 1933), the Bank of Naples (E. Tomassi, 1940), the Bank of Italy (1940), the INFPS building (C. Bazzani, 1934), the INFAIL building (L. Ciarlini, 1941) and the Cinema Massimo (L. Ciarlini, 1941). The austerity of these buildings, all reflecting the Italian line of Moder- nism, is juxtaposed by a number of works more rela- ted to international Rationalism, for example the Mu- nicipal Pool (P. Vietti Violi, 1928), the Entrances and Ticket Offices of the Municipal Stadium (P. Vietti Violi, 1933), the Casa della Giovane Italiana (A. Pintorello, 1934) and the Colonia Montana (E. Rossi, 1937). The six decades separating the post-war era from the first decade of the twenty-first century – during which we must remember the economic boom and the various market crises that depressed the electro- nics, aerospace and pharmaceuticals industries – will be remembered by L’Aquila as those of the pro- gressive abandonment of the historical centre by its residents. This was due not only to the desire to occupy these buildings with offices, institutional he- adquarters and student housing, but also owing to the arrival of new attractors in the Aterno River Val- ley in an attempt to attract industrial development. It also occurred as citizens, seeing the new quarters outside the walls, gradually migrated toward new collective services (schools, hospitals, law courts, shopping malls, etc.). As we know, following the 6 April 2009 earthquake, L’Aquila’s architectural heritage – ancient and modern, inside and outside the city walls – took lives and suffe- red heavy damages. This tragic event, in an era of real- -time communication, immediately rattled conscien- ces around the globe. During an initial moment of the emergency, over the course of only a few months local and national governments worked to remedy the de- vastation by relocating across the territory of L’Aquila (that of the castles) 19 residential nuclei for tens of thousands of homeless. These were the so-called “new towns”, consisting of 185 “Eco-Compatible Sustainable Earthquake Resistant Complexes” (Complessi Anti- sismici Sostenibili Ecocompatibili - Progetto CASE) more than one thousand Temporary Housing Modules (Moduli Abitativi Provvisori – Progetto MAP), thirty- -odd Temporary Scholastic Modules (Moduli ad Uso Scolastico Provvisorio – Progetto MUSP) and many public services housed in containers and so-called “strategic” buildings. During a second moment, of gre- ater reflection, the latest though unquestioned recon- struction was viewed by L’Aquila’s residents – and not only – as an opportunity for an innovative regenerati- on of the city, linked to culture, research and sustaina- ble tourism. This is the line pursued by various plan- ning tools created after the earthquake, including the 2012 Reconstruction Plan (Piano di Ricostruzione) and the New General Master Plan (Nuovo Piano Regolato- re Generale) from 2017. Other than remaining capital of the Region, restoring life to prestigious palaces hosting various instituti- ons, today’s L’Aquila, with its important historical centre, almost entirely reopened, is a city of art that belongs to itineraries of international cultural touri- sm. The city is witness to a rising arrival, not to men- tion return, of residents and prestigious institutions dedicated to research and culture, and a growing of- fer of activities and events. Important realities in this new interesting undoubtedly include the MAXXI L’Aquila in Palazzo Ardinghelli, the National Museum of Abruzzo inside the Spanish Fort, the Academy of Fine Arts, the Alfredo Casella Conservatory, the Tea- tro Stabile d’Abruzzo, the University of L’Aquila, back in its original spaces, the Gran Sasso Science Institu- te, an important and new research centre hosted in the Palazzo ex GIL and the Casa della Giovane Italia- na. Last but not least, for the city and its new positio- ning, the Perdonanza Celestiniana has been included on UNESCO’s “List of Immaterial Cultural Heritage”. This enormous and participatory undertaking, who- se primary objectives were to secure and safeguard such a vast material and immaterial heritage, has seen contributions from citizens, volunteers, associ- ations, businesses, organisations, institutions and Italian and foreign governments. Once again, the world of architecture and engineering has also con- tributed, guiding delicate reconstructions of many of the monumental works of architecture discussed here, introducing the most advanced techniques in earthquake resistant design and restoration of “buil- ding aggregations”, and stimulating the reconstruc- tion with many projects, some the result of design competitions, and temporary though important works: for example, Antonio Citterio and Patricia Viel at the Church of San Bernardino in Piazza d’Armi (2010), Shigeru Ban’s Paper Concert Hall (2011) and Renzo Piano’s Auditorium del Parco (2012). 52 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Italija Sergio Camplone Anagrafe del danno (Register škode) L'Aquila 2013/14 Mammuthus meridionalis Izumrla živalska vrsta, ki je bila na začetku kvartarja močno razširjena na območju Apeninskega polotoka. Žival, ki jo je mogoče umestiti v obdobje pred približno milijonom let, je živela v dolini današnjega mesta L'Aquila, ki je bilo v tistem času večje zaprto jezero. Pred uveljavitvijo sodobnega geološkega koncepta evolucije so ljudstva, ki so živela na območjih, kjer so bili odkriti fosili južnega mamuta (Mammuthus meridionalis), izvor teh fosilov običajno pojasnjevala s fantazijskimi razlagami. Te je leta 1843 opisal John Murray v svojem Vodniku po osrednji Italiji. »Domačini, ki so nepoučeni o naravoslovju, zatrjujejo, da je skozi te kraje nekoč potoval Hanibal. Prepričani so, da so te kosti ostanki kartažanskih slonov.« Anagrafe del danno (Register škode) – L'Aquila Študije, videoposnetki, filmi, dokumenti, knjige, tematski blogi so pravi ocean, v katerem se zlahka izgubimo, zato je težko razbrati, katera informacija je dosegla svoj cilj v pravilni obliki in koliko je teh informacij. To, čemur pravimo »kolektivni spomin«, nikakor ni rezultat pomnjenja, temveč prej dogovora, s katerim se ljudje poenotijo o tem, katera različica dogodkov je veljavna. Potres, ki se je zgodil 6. aprila 2009, je sledil sosledju dejstev in okoliščin, ki so bili med seboj tudi zelo oddaljeni. Register škode se v prečni liniji pomika po dej- stvih, krajih in likih, ki so na takšen ali drugačen način zaznamovali ta dogodek. Moj pristop temelji predvsem na preučevanju zgodnjih znanilcev potresa, začen- ši v metaforičnem smislu z »mamutom« (Elephas meridionalis) na fotografiji pod številko nič. Žival, katere izvor sega več kot milijon let v preteklost, je živela v dolini današnjega mesta L'Aquila, ki je bila v tistem času veliko zaprto jezero. Ta velika prazgodovinska žival, ki je zaprta v svoj »oklep«, kot tudi 240.000.000 evrov vredni gradbeni odri, ki obkrožajo celotno zgodovinsko središče mesta L'Aquila, ter več kot 1.200 odlokov, uredb in predpisov, ki so jih sprejeli država, lokalne oblasti in agencija za civilno zaščito, nazorno prikazujejo, kakšne so raz- mere pet let po potresu. Pettino Novejši del mesta, ki je vzniknil na podlagi prostorskega načrta iz leta 1975, je ena največjih sosesk v pokrajini L'Aquila in leži na 10 km globoki prelomnici, ki je pov- zročila najbolj uničujoče potrese v L'Aquili. Kot pravi Antonio Perrotti, nekdanji generalni direktor regionalnega oddelka za okolje in ozemlje, je geološko poročilo, priloženo občinskemu prostorskemu načrtu, jasno opozorilo na prisotnost prelo- mnice, vendar se je mesto kljub temu razširilo prav na tem območju. (...) »Na srečo se leta 2009 ni prebudila prelomnica na območju soseske Pettino, sicer bi bilo uničenje veliko hujše. V Pettinu je v 70. letih občina L'Aquila na podlagi javne- ga razpisa 17 stanovanjskim zadrugam dodelila različna zemljišča, namenjena gra- dnji socialnih stanovanj, pojavilo se je velikansko stanovanjsko naselje »Consorzio 201«. Od 201 stanovanjskih objektov jih bo zdaj porušenih kar 175, preostali pa bodo temeljito obnovljeni. Projekt je eden od najodmevnejših ukrepov po potre- su, njegova vrednost pa je bila ocenjena na 50 milijonov evrov (do tega trenutka). Campo di fossa Območje Campo di fossa več stoletij ni bilo pozidano. V tem predelu mesta so strašili duhovi, saj so tod nekoč izvrševali smrtne obsodbe. Kasneje so ob potresih leta 1461, leta 1703 in ob potresu, ki je leta 1916 prizadel regijo Marsica, tam po- stavili začasna bivališča. Nad sosesko je viselo prekletstvo. Campo di fossa je ime za celotno območje na južnem koncu mesta L'Aquila, ki leži znotraj obzidja in je nasta- lo na podlagi urbanističnega projekta iz sredine 13. stoletja. Prekletstvo je ugasnilo šele, ko so vse cerkve in samostani v soseski Campo di Fossa izginili zaradi potresov ali ko so zaradi prenov in sprememb namembnosti postali neprepoznavni. Leta 1883 je bil v L'Aquili festival solidarnosti ob hudem potresu, ki je uničil mesto Is- chia, in to prav v predelu Campo di Fossa, ki je kmalu postal najbolj »vroča« mestna četrt in prizorišče intenzivnih gradbenih investicij. Ob znameniti svetovni razstavi leta 1888 je bilo v soseski Campo di Fossa avgusta istega leta regionalno kmetijsko tekmovanje. S tem je ta soseska dokončno utrdila svoj novi status. Ideologije ustvarjajo utemeljene arhive podob, reprezentativnih podob, ki ujamejo sku- pne ideje pomembnosti in sprožajo predvidljive misli, občutja. ... Problem ni v tem, da si ljudje zapomnimo s fotografijami, temveč da si zapomnimo le z njimi. To pomnjenje za- senči druge oblike razumevanja in spominjanja. Susan Sontag, Pred bolečino drugih. 53arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sergio Camplone Zakonodajni odlok št. 39 z dne 28. aprila 2009 v 12. členu določa, da mora avto- nomna uprava za državne monopole ministrstva za gospodarstvo in finance od- stotek prihodkov od nagradnih iger, vključno z igrami na srečo, kot so »Gratta e vinci«, »10eLotto«, »WinForLife«, »Poker Cash«, »Casino on Line« itd., ter pri- hodkov od loterije nameniti za obnovo mesta L'Aquila in občin potresnega kra- terja, in sicer v minimalnem znesku 500 milijonov EUR na leto od leta 2009 do leta 2032. Po podatkih koncesionarja za igre na srečo Sisal naj bi samo prihodki igre WinForLife med septembrom 2009 in decembrom 2012 za obnovo regije Abruzzo prinesli 305 milijonov evrov, vendar po besedah lokalnih organov ter številnih državljanskih odborov in združenj o teh sredstvih ni ne duha ne sluha. Glede zneskov, pridobljenih z video loterijami, je računsko sodišče v svojem poro- čilu o državnih računovodskih izkazih za proračunsko leto 2012 navedlo, da je »dr- žava iz sektorja video loterij iztržila vsaj 3 milijarde EUR«. Otvoritev prve stanovanjske novogradnje v L'Aquili, tako imenovane »new town«, je Berlusconi naznanil v telefonskem pogovoru med televizijskim šovom Porta a Porta na večer 6. aprila 2009. Septembra 2014 se je v stanovanjskem bloku Cese di Preturo, ki je bil zgrajen v okviru enega od 19 projektov C.A.S.E., porušil balkon. V petih stanovanjskih zgradbah na območju L'Aquile je bilo tako zaseženih 800 balkonov. Stavba, v kateri je prišlo do porušenja, je bila izpraznjena, v 22 drugih stanovanjskih objektih petih projektov »new town« (naselij Preturo, Arischia, Collebrincioni, Sassa, Coppito) pa so bili zaprti in zapečateni balkoni in deli pri- tličij pod balkoni v zgornjih nadstropjih. V tako zaseženih objektih še naprej ži- vijo stanovalci, a nimajo dostopa do lastnih balkonov. Zaradi zrušenja balkona v Cese di Preturo je bila sprožena preiskava, ki je ugota- vljala napake pri gradnji in dobave nekakovostnih materialov. V preiskavi je prišlo pod drobnogled 39 osumljencev. Les za balkone in stanovanja je leta 2009 doba- vilo podjetje Safwood, ki ga v Piacenzi preiskujejo zaradi suma finančnih goljufij. Podjetja, ki so leta 2009 zgradila soseske »new town«, so bila pogodbeno zave- zana k vzdrževanju objektov za obdobje 10 let, toda mnoga od njih so še pred iztekom tega obdobja končala v stečaju. Ker so v nekaterih primerih potrebni zelo resni sanacijski posegi, ki bi zahtevali več milijonov evrov, župan L'Aquile Cialente že napoveduje morebitno rušenje nekaterih od teh kompleksov. Kmalu po realizaciji projekta C.A.S.E. so številne preiskave združenja Libera in kasneje tudi dosje EU, ki ga je podpisal danski evropski poslanec Soren Sonder- gaard, razkrili, da je pri gradnji teh stanovanjskih kompleksov, katerih cena je znašala 2.700 evrov na kvadratni meter, prišlo do negospodarnega trošenja de- narja in vpletanja mafije. V zvezi s projektom C.A.S.E. je bila opravljena tudi pre- iskava seizmičnih izolatorjev, ki so bili nameščeni pod temeljnimi ploščami stavb v sklopu kompleksov »new town«. Izolatorji, ki so bili med laboratorijskimi testi v Kaliforniji podvrženi simuliranemu potresu, so se zlomili. (Vir: ANSA.it) 54 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Italija Casa dello studente (študentski dom) Stavba je bila zgrajena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V njej so bila poleg skladišča farmacevtskih izdelkov tudi stanovanja. Leta 1979 je stavbo prevzela univerza in pod okriljem takratne univerzitetne ustanove »Opere universitarie« v njej zagotovila nastanitev najboljšim študentom. Zasebna stavba je tako prešla v državno last in se preoblikovala v študentski dom. Z ukinitvijo ustanove Opere universitarie leta 1982 je objekt prešel v last dežele Abruzzo, ki ga je upravljala prek ustanove »Azienda per il diritto agli studi universitari« (družbe za pravico do univerzitetnega študija). Tri dni po potresu, 9. aprila 2009, je ministrica za izobra- ževanje, univerze in raziskave Mariastella Gelmini podala naslednjo izjavo: »Štu- dentski dom bomo obnovili. Študentski dom je eden od najvidnejših simbolov potresnega opustošenja. Njegova obnova je zato naša prioriteta. Skupaj s pred- sednikom Berlusconijem smo za obnovo te stavbe, v kateri so bivali najboljši štu- denti in študenti z najnižjimi dohodki, zagotovili 16 milijonov evrov. Zdaj iščemo dodatna sredstva za obnovo glasbenega konservatorija.« Poročilo Barberi, izdelano leta 1999 Študija ogroženosti javnih stavb. Celoten naslov: »Popis ogroženosti strateških in drugih javnih stavb v regijah Abruzzo, Basilicata, Calabria, Campania, Molise, Puglia in vzhodna Sicilija". Iz po- pisa izhaja 209 zidanih stavb »slabe kakovosti« z lesenimi stropi in nosilci ter 346 stavb »slabe kakovosti« z opečnimi in betonskimi stropi. Prefettura (Prefektura). Tip zgradbe: zidana. Starost gradnje: pred letom 1919. Potresna ranljivost: srednje visoka. Univerza, Via Assergi. Zgrajena pred letom 1919. Srednje visoka ranljivost. Bolnišnica S. Salvatore, Via Nizza. Zgrajena pred letom 1919. Srednja stopnja ranljivosti. Še najmanj 120 drugih mestnih objektov je bilo ocenjenih kot »v stanju visoke ogroženosti«. Skoraj tretjina zasebnih stanovanj je potresno zelo ogrožena. Naj- novejše, zgrajene po letu 1970, so bile zgrajene z »ogrodji iz armiranega betona, ki so slabo utrjena ali nestabilna«. Odlok ministrskega predsednika št. 3797 iz leta 2009 je v 5. členu predvideval povračilo stroškov selitve pohištva (in morebitnega skladiščenja) prebivalcem, ki so morali zapustiti v potresu poškodovana stanovanja. Lastniki hiš z oceno A zato niso upravičeni do te ugodnosti. Campo imperatore Na planoti Campo Imperatore je hotel, v katerem je bil od 28. avgusta do 12. septembra 1943 zaprt Benito Mussolini. Bliskovita reševalna operacija, ki jo je koordiniral nemški poveljnik Otto Skorzeny, se je pozneje v zgodovino zapisala kot operacija Hrast. Kraj je še danes dostopen le z vzpenjačo iz kraja Fonte Cer- reto, poleti pa z avtomobilom po državni cesti 17bis. Če je ta v dolini zaprta, je planota nedostopna. Gre torej za lokacijo, ki je lahko branljiva in težko dostopna. Te edinstvene značilnosti so bile najbrž povod za (pozneje opuščeno) zamisel ameriške delegacije za G8, da bi sedež Baracka Obame postavili na 2.000 metrih nadmorske višine na Gran Sassu, v nekdanjem ducejevem zaporu. Zaradi potresa leta 2009 je v L'Aquili še vedno 15.316 ljudi, ki potrebujejo državno pomoč. Od tega jih 11.049 živi v stanovanjih projekta C.A.S.E., 2.367 v začasnih bi- valnih modulih, 169 pa v najemnih stanovanjih v okviru nepremičninskega sklada in okvirnega sporazuma Barete. 1.588 je prejemnikov subvencije za nastanitev, od teh jih 1.357 stalno prebiva v občini L'Aquila (547 v občini L'Aquila, 479 v občinah zunaj L'Aquile, 108 pa na drugem naslovu – npr. v kampu/šotorih/pri drugih ose- bah – in 223 na neprijavljenem naslovu). Poleg tega je v različnih prenočiščih in objektih za začasno bivanje nastanjenih 143 oseb (79 v pokrajini L'Aquila, 8 v po- krajini Teramo, 35 v pokrajini Pescara, 6 v pokrajini Chieti in 15 izven Abruzza) (Vir: Redazione - 6apr.it - november - 2014). Prevedla Maja Furlanič 55arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sergio Camplone Epicenter potresa na območju L'Aquile Podatki INGV 42,334 13,334 Podatki USGS: 06/04/2009 ob 01:32:39 (03:32:39) 42.334°N, 13.334°E 56 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic Katastrofa in priložnost Ljubljana pred potresom in po njem Leta 1895 je Ljubljano prizadel zadnji močan potres. Z oddaljevanjem zgodovinskega dogodka se krepi tudi zavedanje o bližini novega. Študije in projekcije kažejo, da na potres v Ljubljani nismo dobro pripra- vljeni. Je lahko pričakovana katastrofa tudi prilo- žnost za mesto? Ljubljanski župan Hribar je potres leta 1895 izkoristil kot priložnost za prenovo, osvežitev in posodobitev mesta. V tem procesu so nastale nekatere najbolj poznane vedute, javni odprti prostori in urbane po- teze v Ljubljani (npr. Kresija, Hribarjevo nabrežje, odpiranje Novega trga na Ljubljanico). Ob skupni se- minarski temi smo se v okviru treh seminarjev v štu- dijskem letu 2020/21 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani ukvarjali s preventivnimi ukrepi in potresno sanacijo kot možnostjo za preoblikova- nje oz. nadgradnjo obstoječih struktur ter gradnjo novih prostorov mesta. Spraševali smo se, kako lah- ko potres vpliva na socialni ustroj mesta in kako lah- ko s premišljenimi urbanističnimi in arhitekturnimi posegi presegamo zgolj zagotavljanje potresne var- nosti in grožnjo potresa razumemo tudi kot možnost za izboljšanje javnih, bivalnih, prostočasnih in delov- nih prostorov Ljubljane. Sl. 1: Razstava rezultatov študijskih raziskav in projektov v Mali galeriji Banke Slovenije, 23. 12. 2021–22. 1. 2022. Foto: Ana Skobe. Sl. 2: Območja obdelave: 01_Center, 02_Poljane, 03_Prule Katastrofa in priložnost 1 Ljubljana in potres Potresi na območju Slovenije in Ljubljane so neizo- gibni dogodki in so v zgodovini pomembno zazna- movali našo grajeno krajino. Osnova za razvoj študij- skih projektov je bilo zato razumevanje posledic in konteksta potresa. Zadnji močan potres je Ljubljano prizadel leta 1895, v njeni neposredni bližini pa so pogosti potresi z visokimi intenzitetami, gmotno škodo in tudi smrtnimi žrtvami (Posočje 1998, 2004, Zagreb 2020, Petrinja 2020). Z oddaljevanjem zgo- dovinskega dogodka se krepi tudi zavedanje o pribli- ževanju novega. Potres je dogodek, ki ga ni mogoče zagotovo napo- vedati. Nanj pa se lahko vseeno čim bolje pripravimo in sprejemamo ukrepe, ki bi zavarovali življenje ljudi in premoženje. Ljubljana je največje in najgosteje naseljeno slovensko mesto. Veliko stavb je bilo zgra- jenih pred uveljavitvijo standardov in pravilnikov o protipotresni gradnji. V središču Ljubljane je mnogo javnih in drugih ustanov s številnimi zaposlenimi, ki bi bili ogroženi čez dan; popoldne in ponoči bi bili ogroženi predvsem ljudje v stanovanjskih območjih. Kljub stalni grožnji močnejšega potresa, ki bi ogrozil življenja in premoženje številnih prebivalcev in obi- skovalcev mesta, pa študije in projekcije kažejo, da na potres v Ljubljani nismo dobro pripravljeni. 2 Kako se bomo na potres odzvali prvi dan, prvi teden in prvi mesec po potresu in kakšne posledice bodo imeli ti odzivi za razvoj mesta v prihodnosti? V seminarskih nalogah so za obravnavo potresa upo- rabljeni trije pristopi. I. Utrditev ogroženih obstoječih objektov pred potre- som z arhitekturno nadgradnjo in programsko dopol- nitvijo in/ali razširitvijo ter priložnosti za nadgradnjo mestnega in bivalnega prostora, ki jo ponujajo. II. Prostorske intervencije kot neposredna reakcija po potresu, ki zajema začasne rabe prostorov za delo in bivanje, hitre intervencije v obstoječe poškodovane strukture in vprašanja začasnih prostorov, ki sčasoma dobijo stalno funkcijo in vlogo v prostoru. Začasne rabe prostorov torej presegajo zgolj urgentne, od- stranljive intervencije in postanejo nastavki za na- daljnji razvoj prostora. III. Študije in vizije dolgoročnega prostorskega razvo- ja v povezavi z novimi prostori, ki nastajajo s poruši- tvijo stavb ali delov stavb v potresu ali kot preventivni ukrep že pred potresom. 57arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic Sl. 3: Karta potresne nevarnosti Slovenije – projektni pospešek tal. Vir: Agencija RS za okolje. Sl. 4: Karta pospeška tal za Mestno občino Ljubljana za povratno dobo 475 let. Vir: Agencija RS za okolje. Sl. 5: Močni potresi v Sloveniji, ki so v preteklosti presegli intenziteto VI EMS. Vir: Agencija RS za okolje. Sl. 6: Prikaz posledic potresa VIII EMS za prebivalce MOL. Vir: Ocena ogroženosti mestne občine Ljubljana zaradi potresa. Mestna občina Ljubljana, Oddelek za zaščito, reševanje in civilno obrambo. Ljubljana, 2015. Sl. 7: Pogled z nekdanjega Marijinega trga proti Čopovi ulici po potresu leta 1895. Vir: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Ravne na Koroškem. Sl. 8: Pogled na Stari trg po potresu leta 1895. Vir: Dom in svet (Ljubljana), letnik 8, številka 15. Sl. 9: Pogled na porušeno hišo na Trubarjevi ulici po potresu leta 1895. Vir: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Ravne na Koroškem. Sl. 10: Razlaga stopenj evropske potresne lestvice (EMS). Vir: Ocena ogroženosti mestne občine Ljubljana zaradi potresa. Mestna občina Ljubljana, Oddelek za zaščito, reševanje in civilno obrambo. Ljubljana, 2015. 3 5 4 6 7 8 9 10 58 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Potres v centru mentorja: doc. Rok Žnidaršič, u. d. i. a., asist. Katarina Čakš, u. d. i. a. demonstratorki: Astrid Magajna, abs. arh., Petra Čoko, abs. arh. Projektno območje središča Ljubljane sega od Lju- bljanice in se izteče v parku Tivoli, na severni strani ga zamejuje Štefanova ulica, na južni pa Šubičeva cesta s Kongresnim trgom. Dotika se območja nek- danje Emone, obsega del starega mestnega jedra ob Ljubljanici. Ključno identiteto mu daje karejska zida- va iz popotresnega obdobja med letoma 1895 in 1938, v katero posegajo grajene strukture iz 60. in 70. let 20. stoletja ter sodobnejše intervencije v obli- ki dozidav in razširitev obstoječih programov. Gre za eno najbolj prepoznavnih območij Ljubljane, v kate- rem so močno zastopani javni programi, hkrati pa za najbolj urbano in cenovno nedostopno bivalno ob- močje mesta. Podoba središča Ljubljane ne odseva vrednot sodobnega, odprtega in prebivalcem prija- znega mesta. Je lahko potres izhodišče za premislek o tem, katerih programov in kakšnih javnih prosto- rov si želimo v mestnem središču? Kateri so tisti programi, ki bodo oblikovali mestno središče prihodnosti? Kako zagotoviti kakovostne bi- valne razmere in dostopna stanovanja v urbanem središču? Tako kot pred več kot 125 leti je tudi danes grožnja potresa lahko osnova za prevrednotenje prostorov in podobe središča Ljubljane. Projekti se z različnimi scenariji in merili lotevajo nekaterih naj- bolj ranljivih območij v središču mesta. Pri stalnih in začasnih intervencijah se osredotočajo na ohranja- nje in ustvarjanje novih, kakovostnih javnih prosto- rov s programi, ki so alternativa obstoječim. Z vizijo vključujočega, visoko razvitega in za prebivalce prija- znega središča Ljubljane projekti obravnavajo alter- nativne lokacije nove mestne knjižnice, razmišljajo o prihodnosti univerze, se sprašujejo o odnosu med muzejem in mestom, v središče mesta umeščajo sta- novanjske zadruge in začasne študentske domove, predlagajo nove pristope k turizmu in začasnemu bivanju v središču mesta ter se odzivajo na stiske prebivalcev potresno ogrožene stolpnice. V središču mesta predlagajo tudi projektno pisarno za popotre- sno prenovo Ljubljane. Površina: 288.000 m2 Dimenzija: 785 m x 410 m Število objektov: 175 Geološka sestava tal: glina, melj Potresna ogroženost objektov: neogroženi: 10 % srednje kritični: 60 % kritični: 30 % Starost objektov: do 1884: 15 % 1885–1939: 55 % 1940–1979: 20 % po 1980: 10 % Katastrofa in priložnost 01 59arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 1: Transformacija obstoječe stolpnice v novo bivalno strukturo Sl. 2: Volumen nekdanje stolpnice postane prazen prostor – atrij nove stolpnice 1 2 PREDPOTRESNA UTRDITEV KOT PRILOŽNOST ZA PROSTORSKI RAZVOJ Metalmorfoza Stolpnica na Štefanovi ulici Ian Vidic, 2. letnik Potresno ogrožena stanovanjska stolpnica na Štefanovi ulici se v okviru predpo- tresne utrditve odene v plašč jeklene konstrukcije, ki zagotavlja stabilnost in zu- nanje prostore ter evakuacijo stanovalcev. Po potresu jeklena konstrukcija posta- ne osnova za zgraditev nove stolpnice, ki nastaja s postopno rušitvijo stare – od zgoraj navzdol. Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 60 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 3: Obstoječe strukture – skupni prostori; nove strukture – bivalne enote Sl. 4: Tloris prenovljenega kareja 4 Eksocitoza privatnosti Kare Župančičeva / Tomšičeva / Beethovnova / Cankarjeva ulica Ajda Žagar, 4. letnik Potres z odpiranjem praznin in rušenjem ustvarja priložnost za vzpostavitev nove realnosti. Kako se torej opredeliti do protipotresne sanacije, ki je zaradi zaščite življenj nujna? Nova stara stavba v merilu ulice in mesta ostaja spomin družbe in prostora. V notranjosti pa ustvarja sistem bivanja nove dobe z vzpostavitvijo so- bivalne skupnosti. 3 Katastrofa in priložnost 61arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 5: Novi volumni povezujejo univerzo z mestom Sl. 6: Situacija – parterji stavb omogočajo prehajanje skozi prostor in ustavljanje, zadrževanje v javnem prostoru Arterije mesta Južni trg Blaž Zupančič, 3. letnik Predpotresna sanacija je priložnost za vzpostavitev novega mestnega javnega prostora. V nasprotju z introvertiranim rektoratom na Kongresnem trgu je uni- verzitetno središče na Južnem trgu ekstrovertirano, prepleteno z življenjem me- sta. Prehodni študentski dom pa zagotavlja začasno namestitev med postopno potresno sanacijo obstoječih ogroženih domov. 5 6 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 62 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 7: Plastenje ukrepov in programov Sl. 8: Utrditvena struktura – priložnost za nadgradnjo programa muzeja ZAČASNE STRUKTURE PRINAŠAJO TRAJNE SPREMEMBE Kulturni inkubator Stavba Narodnega muzeja in Prirodoslovnega muzeja Slovenije Luka Korošec, 2. letnik Začasna intervencija z gradbenimi odri, namenjenimi prenovi v potresu poškodo- vanega muzeja, postane osnova za nove plasti programskega oboda stavbe: ogle- dna klančina omogoča javno spremljanje sanacije stavbe, programi v zunanjem sloju pa začasne razstavne, bivalne in delovne prostore ter prostore za organiza- cijo gradbišča. Bivalni in delovni prostori neposredno po potresu omogočajo bi- vanje in delovanje ustvarjalcem, ki so v potresu izgubili dom ali delovni prostor. Intervencija, ki je primarno narejena kot začasni utrditveni poseg, odpira možno- sti za razširitev programa in premislek o prihodnosti delovanja muzeja. 7 8 Katastrofa in priložnost 63arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 9: Pogled na začasni študentski dom in knjižnico s šolskega dvorišča Sl. 10: Tlorisni prikaz ureditve območja takoj po potresu in po vzpostavitvi stalnih struktur Ne/stabilnost časa Osnovna šola Prežihovega Voranca Gaja Žgank, 2. letnik Projekt se ukvarja s postopnim urejanjem prostora osnovne šole in kareja na Štefanovi ulici. V prvi fazi začasna intervencija nadomesti šolsko telovadnico in zagotovi prostore za začasno bivanje in šolsko knjižnico. V drugi fazi porušena stolpnica postane atrij telovadnice in generator razvoja kareja, začasne strukture nadomestijo stalne. 9 10 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 64 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 POPOTRESNE VIZIJE Tališče Kare med Čopovo in Nazorjevo ulico Lucija Ritoša, 3. letnik Popotresna prenova območja med Čopovo in Nazorjevo ulico vzpostavlja javni prostor v izteku Cankarjeve ulice in z nje odpira pogled na ključne ljubljanske vizu- re. Zasnova deluje kot tališče različnih javnih programov in daje prostor uporabni- kom, ki oživijo do zdaj zgolj prehodno in nakupovalno območje mestnega središča. 11 12 13 Sl. 11: Pogled s Cankarjeve ceste Sl. 12: Ureditvena situacija ob Čopovi ulici Sl. 13: Razvoj novega javnega prostora Katastrofa in priložnost 65arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 14: Nova struktura knjižnice povezuje obstoječe stavbe in ustvarja nove javne prostore Sl. 15: Pogled na fasado Sl. 16: Prostorski koncept knjižnice se odraža v strukturiranju volumnov Novo poglavje Kare pri gostilni Šestica Tamara Zalokar, 3. letnik Nizke stavbe kareja Šestice v mestnem središču so slabo izkoriščen in potresno ogrožen konglomerat struktur iz različnih obdobij. Projekt z javnim programom sodobne mestne knjižnice in aktivnim pristopom k dediščini območja predstavlja alternativo obstoječim prostorom, ki jih danes najema Mestna knjižnica Ljubljana. 14 15 16 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 66 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tranzitor Tivolski podhod Rok Backer, 2. letnik Projekt popotresno prenovo mesta obravnava kot priložnost za strateške mestne investicije – med njimi tudi za poglobitev železnice. Z umiritvijo prometa na Tivolski cesti se ponovno vzpostavi zvezna promenada, nekdanji podhod pa postane pro- stor alternativne kulture, ki nastaja okoli vhoda v postajo poglobljene železnice. Sl. 17: Tlorisni prikaz preureditve podhoda v ateljejski, delovni in razstavni prostor Sl. 18: Nadzemne intervencije sledijo potrebam po osvetlitvi prostorov in nagovarjajo obiskovalce 17 18 Katastrofa in priložnost 67arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 02 Potres na Poljanah mentorja: prof. Tadej Glažar, u. d. i. a, MA (BiA), asist. Jure Henigsman, m. i. a, demonstrator: Žan Ketiš, štud. arh. Projektno območje Poljan se razteza med Ljubljani- co na severu, Grajskim gričem na jugu, Krekovim tr- gom na vzhodu in Roško cesto na zahodu. V obmo- čju najdemo zgodovinsko in tipološko pestro tkivo; med bolj prepoznavne spadajo strnjena ulična zazi- dava s konca 18. stoletja, predvojna in povojna ka- rejska gradnja in samostojne vile ter stolpnice in stanovanjske lamele iz druge polovice 20. stoletja. Celotno območje dopolnjujejo sodobnejše interpo- lacije, ki nimajo prepoznavnega vzorca. Močno za- stopana je večstanovanjska, storitvena in poslovna gradnja iz časa pred uvedbo protipotresnih standar- dov, kar je izziv za predpotresne obnove. Gostota naselitve na območju Poljan je razmeroma velika, analiza stanja potresne varnosti pa je pokazala neza- vidljivo slabo stanje stavb iz vseh obdobij. Poljane imajo ob Poljanski cesti zanimiv urbani zna- čaj, ki se postopoma zmanjšuje proti zelenemu Graj- skemu griču. Poljane so zaradi bližine mestnega sre- dišča na eni strani in zaradi umirjenosti na drugi strani zelo priljubljeno stanovanjsko območje mesta. Novogradenj in statično saniranih objektov je malo. Študenti so reševali naloge na celotnem območju Poljan s tremi pristopi, ki poskušajo v širšem in ož- jem merilu in v različnih časovnih dimenzijah s pre- ventivnimi ukrepi in potresno sanacijo nadgraditi strukturo gradnje, izboljšati kakovost življenja in zmanjšati število žrtev ob potresu. Površina: 340.000 m2 Dimenzija: 810 m x 470 m Število objektov: 497 Geološka sestava tal: prod, kvartal Potresna ogroženost objektov: neogroženi: 40 % srednje kritični: 40 % kritični: 20 % Starost objektov: do 1884: 12 % 1885–1939: 34 % 940–1979: 45 % po 1980: 9 % Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 68 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 PREDPOTRESNA UTRDITEV – VIZIJA POLJAN Izbrani projekti temeljijo na analitičnem branju prostora, zgodovinski analizi in potresni analizi objektov na območju Poljan. Za najbolj ogrožene objekte in pro- grame predlagamo takojšno protipotresno in programsko sanacijo, predvsem najbolj naseljenih stavb. Katastrofa in priložnost 1 2 3 4 69arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 9 5 6 7 8 Sl. 1: Potresna ogroženost objektov na Poljanah danes Sl. 2: Možne posledice potresa Sl. 3: Prva faza: objekti, ki jih je mogoče in treba prenoviti danes Sl. 4: Druga faza: območja, primerna za ureditev začasnih namestitev in vzpostavitev centrov pomoči Sl. 5: Potresna ogroženost dediščine na Poljanah danes Sl. 6: Analiza količine ruševin na območju Poljan Sl. 7: Vpliv potresa na promet Sl. 8: Kritična območja ob potresu na Poljanah Sl. 9: Tretja faza: potencialne razvojne možnosti na Poljanah 70 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Nadgradnja kareja Utopija 21. stoletja Miha Jereb, Tia Kojterer 12 13 14 Sl. 10, 11: Ideja Sl. 12: Prikaz faz posegov Sl. 13: Ambient notranjega atrija Sl. 14: Ambient vhoda v novi objekt študentskega doma v atriju Sl. 15: Tloris Katastrofa in priložnost 11 15 10 71arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Terramitnjak Plomba iz butane zemlje na Zarnikovi ulici Pia Gerbec Sl. 16: Ideja konsolidacije materiala Sl. 17: Programska shema nizanja prostorov Sl. 18: Prerez Vila čira čara Protipotresna ureditev vile Ela Grasselli 16 17 18 19 20 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic Sl. 19: Ideja Sl. 20: Maketni prikaz sidranja obstoječega objekta Sl. 21: Vizualizacija sidranja obstoječega objekta 21 72 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 POPOTRESNE INTERVENCIJE – NADALJEVANJE VIZIJE POLJAN Po potresu bi bila mogoča večja konsolidacija con na obravnavanem območju. Tako bi jih bilo mogoče celostno urbanistično in arhitekturno reševati in s tem dodatno obogatiti prostor Poljan. Vrata v prihodnost Stanovanja s samooskrbno tehnologijo in začasni center pomoči Leon Božič AntiCukrarna Med valovi – ateljeji in stanovanja za vse umetnike Ema Pavešić, Zala Koščak 2422 26 25 Katastrofa in priložnost 23 Sl. 22: Ideja Sl. 23: Situacija zasnove med Poljansko cesto in Ljubljanico Sl. 24: Prikaz novega programskega obroča skozi prerez Sl. 25: Ambient s Prekmurskega trga Sl. 26: Ambient nove pozidave ob Roški cesti Potres kot nova priložnost za Roško cesto Dora Gabrijel Medgeneracijski otok Poljane Združena dom starejših občanov in gimnazija Žiga Kodelič 73arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 03 Potres na Prulah mentorja: prof. Vasa J. Perović, MA (BiA), asist. Anja Vidic, u. d. i. a demonstrator: Andraž Tufegdžić, štud. arh. Prule danes karakterizira morfološki kolaž nekdanje primestne nizke in goste historične strnjene zidave: stanovanjske vile, zgrajene pred drugo svetovno voj- no, stanovanjske lamele iz konca 50. let z odprtimi zelenimi prostori, točkovni stolpi iz 60. let ter večji večstanovanjski objekti ob Karlovški cesti. Mestni severovzhodni rob tvorijo Karlovška cesta, odsek no- tranjega mestnega ringa in nabrežja Ljubljanice ter Grubarjevega prekopa. Odprti prostori v notranjosti Prul so danes pretežno namenjeni parkiranju, pro- gramsko pa je območje preveč monotono, pretežno stanovanjsko. Objekti iz 19. in iz prve polovice 20. stoletja niso potresno varni. Izhodišče projekta je, da je potres priložnost za premislek o tem, kaj bi lah- ko bila Ljubljana v prihodnosti. Oživitev Prul je zato primarno potresna prenova – predpotresno utrjeva- nje objektov, popotresna sanacija in novogradnje – s katero se urbanistično, programsko in arhitekturno spreminja ter nadgrajuje ta mestni predel. Tema potresa je obravnavana na tri načine – preven- tivno, z gradnjo in sanacijo stavb pred potresom, s hitrimi urgentnimi intervencijami takoj po potresu ter kurativno, s popotresno obnovo ter novogra- dnjami, ki predstavljajo novo vizijo Prul. Nekateri novi projekti z javnim značajem so že pred potresom prostori za skupnost, po potresu pa zagotavljajo prvo kritično (zdravstvena oskrba, skupni programi …) infrastrukturo za prebivalce Prul. Začasni objekti, zgrajeni takoj po potresu, izkoriščajo obstoječo in- frastrukturo (na primer linearna parkirišča ob na- brežju) ter predstavljajo prvo popotresno stanovanj- sko infrastrukturo, ob kateri nastajajo nove Prule. Nove popotresne gradbene intervencije s sistemom novih javnih prostorov in javnih ter stanovanjskih objektov, z navezavo novega na obstoječe tkivo, da- jejo predelu nov značaj ter razvijajo nove tipologije za delo in bivanje. Površina: 175.000 m2 Dimenzija: 730 m x 380 m Število objektov: 332 Geološka sestava tal: glina, melj Potresna ogroženost objektov: neogroženi: 41 % srednje kritični: 29 % kritični: 30 % Starost objektov: do 1884: 5 % 1885–1939: 24 % 1940–1979: 53 % po 1980: 18 % 74 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 1 2 2 3 Katastrofa in priložnost ZAČASNA BIVALIŠČA Arhitektura kot takojšnji odziv na potres; začasni prostori za delo in bivanje nado- meščajo porušene. Novi objekti se lahko prestavijo ali prevzamejo stalno funkcijo. Iz parkirišča v bivališča Grudnovo nabrežje Klara Barbara Krajnc, Eva Mušič, 2. letnik Začasna bivališča so preproste montažne strukture, ki omogočajo bivanje s spre- jemljivim standardom. Ruševine, ki bi jih za seboj pustil močnejši potres, bi nare- kovale novo lokacijo za postavitev bivalnih objektov – linijski pas parkirišč ob reki ponuja primerno podlago in infrastrukturo za modularno gradnjo. 75arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 1: Časovnica intervencij po potresu Sl. 2: Zasnova Sl. 3: Tloris in prerez Sl. 4: Montažne strukture, modularne enote Sl. 5: Širša situacija - Prule po potresu 8+ stopnje Sl. 6: Skupnost po potresu 4 5 6 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 76 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Sl. 7: Širša situacija Sl. 8: Pas vrtin potresno zavaruje območje Sl. 9: Koncept Sl. 10: Intervencija v prostoru Sl. 11: Klet postane generator programa Sl. 12: Pritličje se sprosti in postane javni prostor 7 8 9 10 Katastrofa in priložnost PREDPOTRESNA UTRDITEV Potresna utrditev ogroženih objektov ni le tehnična rešitev, temveč tudi arhitek- turna in programska nadgradnja odprtih javnih prostorov ter prostorov za delo in bivanje. Potresni ščiti Območje med Janežičevo cesto, ulico Prule, Privozom in Prijateljevo ulico Lovre Mohorič, Iza Oblak, 3. letnik Projekt temelji na tehničnem posegu in potresnem zavarovanju območja s tako imenovanimi potresnimi ščiti. Gre za vrtine v zemljo, ki zmanjšujejo vpliv potre- snih vibracij. Kare se zavaruje z desetmetrskim pasom vrtin, ki hkrati spreminjajo cestni profil in nabrežje – vzpostavlja se nov sistem javnih funkcij. Klet deluje kot programirani volumen, različne vsebine iz pritličja se preselijo pod zemljo. S tem posegom se izprazni pritličje, da postane javno in bolj uporabno za meščane. Obroč tvori štiri pasove; vsak deluje avtonomno, hkrati pa tvorijo eno stavbo, ki se vije okoli kareja. Iz obroča rastejo izrastki, ki delujejo kot dostopi in se glede na lokacijo in vsebino okoli njih spreminjajo. Ob potresu 5. do 7. stopnje (po Richter- jevi lestvici) bi bilo ogroženih 29 stanovanj, porušenih pa 70. S posegom bi proti- potresno zavarovali skupno 99 stanovanj! 77arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 12 11 Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 78 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Katastrofa in priložnost Sl. 13: Širša situacija Sl. 14: Zasnova Sl. 15: Ambienti 13 14 15 POPOTRESNE INTERVENCIJE – VIZIJA PRUL Popotresne intervencije gradijo različne vizije Prul – kot samooskrbne soseske, območja brez prometa, urbane vasi in kraja, ki nastaja v dialogu z ruševinami. Prule, urbana vas Prijateljeva ulica Vanesa Maček, Eva Lupše, 4. letnik Sistem programskih kondenzatorjev kot model socialne prenove. Vzporedno z obrečno javno potezo ob Ljubljanici se zgradi nova lokalna os v notranjosti – linear- ni park, ki postane povezovalni člen celotne soseske. Nanj so pripete četrtne ‘sobe’, ki delujejo kot socialni kondenzatorji, prilagojeni potrebam lokalne skupnosti. Vsaka soba ima svoj karakterno močan značaj z določenim javnim programom, obenem pa ohranjajo enovito podobo. Narava sob variira od najbolj javnih, ki spodbujajo druženje in srečevanje celotne skupnosti, prek sob, kjer se srečujejo bolj specifične skupine uporabnikov, do tistih, ki dajejo možnost umika in večje intime. Vizija predvideva možnost realizacije v različnem obsegu, glede na različ- ne stopnje potresa – od nadgradnje in intervencije pred potresom, kot začetek revitalizacije četrti, do najhujšega scenarija ob zelo močnem potresu, ko bi se vizija realizirala v celotnem obsegu. 79arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 16 17 Sl. 16: Delavnice Sl. 17: Tržnica Katarina Čakš, Jure Henigsman, Anja Vidic 80 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Teorija 18 19 Sl. 18: Polje Sl. 19: Svet igre 81arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Peter Eisenman Štirje teksti IZZA OGLEDALA* O spisih Philipa Johnsona1 V arhitekturnih delih človekov ponos, človekova zmaga nad gravitacijo, človekova volja do moči zadobijo vidno formo. Arhitektura je preverljiv oratorij moči, ki ga je ustvarila forma. F. Nietzsche, navedek iz Johnsonovega spisa »Seven Crutches of Modern Architecture«, 19542 Morda je Philip Johnson zadnji arhitekt razsvetljenstva. Besede rade postanejo orodje spoznanja ... povečajo zanimanje za vrednote deskripcije stvari, ne pa za zadeve same ... besede so za um ... ne za oko. – Johnson, »Why We Want Our Cities Ugly«, 1967 Philip Johnson [1906–2005] je esejist, anti-filozof. Ko prebereš vse, kar je napisal, se zdi, da te preplavlja erudicija, ne soočenje s teorijo. Njegovi spisi so monu- ment, morda bolj kot njegove stavbe – izobrazbe in kulture, ki ju ni več med nami. Njegovi eseji, zagotovo ne več v tradiciji belles lettres, so vseeno duhoviti, očarajo, imajo demonski vpogled. Tisto, za kar se najprej zdi, da je nekakšno obi- čajno pisanje – dejansko se bliža priljudnemu, površnemu – skriva fineso rapirja, ki – ne da bi ranila – secira svet na režnje odmerjene vsebine. Za Johnsona so besede misel, umetnost občutje. Njegovo pisanje je neprestan boj: da lepota premaga idejo. Ideje nas varujejo pred agonijo umetnosti. – Johnson, »Beyond Monuments«, 1973 Esej ne namerava obravnavati celote spisov Philipa Johnsona. Njegov precej raz- pršeni zapisani oeuvre poskuša zajeti v razumljiv okvir, in četudi sprva ne želi samo uvideti razpona idej, ki jih Johnsonovi spisi vsebujejo, bi se jim rad tudi intelektu- alno poklonil; in demonstriral, da niso to, kar bi Johnson rad, da mu verjamemo, da so: zgolj eksotična šala elitnega poznavalca. Četudi bi Johnson prerokoval ravno nasprotno, zavrnil vse načine poznavanja, mi bo v zadovoljstvo, da je v tem izjemnem izlivu besed skrajno izbrana drža, ki subtilno nakazuje drugega Johnsona: ideologa. Besede pomenijo, kar hočeš, da pomenijo. – Johnson, parafrazira Through the Looking Glass,3 v neformalnem pogovoru na Zvezi arhitektov [Architectural Association], London, 1960 Spisi, ki jih obravnavam, bi radi izolirali in pozicionirali Johnsonovo ideologijo. Običajna kronološka klasifikacija spisov ali obravnava posameznega, individual- nega arhitekta po tipih gradenj se umika povsem drugemu lakmusu. Četudi predmet tu ni nujno celota Johnsonovih najboljših ali celo najbolj znanih spisov: ne gre za »vintage« Johnsona. Kolikor sleherno besedilo prispeva k našemu razu- mevanju ideološkega uma,4 je vredno premisleka. Kar sledi, torej ni le apologija njegove dejavnosti v arhitekturi. Tudi ni zgolj gesta za enega iz peščice arhitektov, ki so se od leta 1930 pa do dandanes5 upirali filistrstvu konvencionalne prakse, arhitektu, ki je ustvaril klimo za resno diskusijo o arhitek- turi ter vzgojil generacijo mladih arhitektov, kot jih je le malokdo na njegovem po- ložaju. Prej gre za poskus, da bi povzdignili Johnsona, ga upoštevali, uvideli – ne glede nanj, zaradi učinka, ki ga je imel na našo [ameriško] arhitekturo (ni nujno, da mu verjamemo, Johnson ne bi želel, da mu), da spravimo silo njegove zavesti v javno domeno. To zavest moramo ugledati zaradi resnosti njene razprave. Po drugi plati je morda malce ironično eksponirati to, za kar se izkaže, da je John- sonov mit samokreacije – [kot] antiintelektualnega nergača. Nujno je, da to sto- rimo, saj moramo dopustiti, da zgodovina sama piše svoje mite. Poleg tega, v času difuznosti, razpršenosti, v času, ki bi ga veliko ljudi imenovalo postmoderni- zem, je treba pripoznati Johnsonovo senzibilnost. Beseda ubije umetnost. – Johnson, »Style and International Style«, Barnard College, 1955 * »Behind the Mirror: On the Writings of Philip Johnson«. Prvič objavljeno leta 1977 v: Oppositions 10. Fall 1–13. Prim. Peter Eisenman, Inside Out. Selected Writings 1963–1988. Yale University Press, New Haven and London 2004, str. 88–105. | Iri. 1 Besedilo je bilo izvorno napisano kot uvod v zvezek spisov Philipa Johnsona [Writings, New York, Oxford University Press, 1979]. Izvorna intenca uvoda je bila, da bi šlo za vrsto komentarjev, ki se nanašajo na individualna besedila Philipa Johnsona. Komentarje naj bi združila z Robertom [Arthurjem Mortonom] Sternom, da bi sugerirala dve gledišči, pogosto nasprotujoči si, za slehernega od Johnsonovih tekstov. Ko je prišlo do odločitve, katere članke naj bi vseboval ta zvezek in kako naj se jih klasificira, so nastala nerazrešljiva nasprotja med Sternom in mano. Zato sva se odločila, da Stern naredi osnutek, izbere članke in napiše komentarje, sam pa napišem uvod. Kar sledi, je esej, razvit ob moji klasifikaciji Johnsonovih spisov. Njegovih del ne predstavlja v nikakršno historično sekvenco ali kontekst, marveč raje sledi seriji idej, združenih pod naslovi: O funkcionalizmu, O stilu, O arhitekturi, O Johnsonu; gre za poskus uvida, ki ga sicer pogosto zastirajo osebe in dogodki. 2 [Najverjetneje] Navedek iz Somraka malikov, ki se v izvirniku glasi: »Im Bauwerk soll sich der Stolz, der Sieg über die Schwere, der Wille zur Macht versichtbaren; Architektur ist eine Art Macht-Beredsamkeit in Formen, bald überredend, selbst schmeichelnd, bald bloss befehlend. Das höchste Gefühl von Macht und Sicherheit kommt in dem zum Ausdruck, was grossen Stil hat.« (Götzen-Dämmerung: Streifzüge eines Unzeitgemässen, § 11. (http://www.nietzschesource. org/#eKGWB), prim. SM 1989, 65) 3 Prim. Lewis Carroll: Skozi zrcalo in kaj je Alica našla na drugi strani. Trst : Devin, 1994. 4 Prim. https://en.wikipedia.org/wiki/Philip_Johnson. 5 Eisenmanov spis, t. i. ›esej‹, je prvič izšel leta 1977. Philip Johnson v Stekleni hiši leta 1960. (G. Holton) Peter Eisenman 82 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 O FUNKCIONALIZMU Arhitekturo bolj od kleparstva zanima dizajn. – Johnson, »Where Are We At?«, 1960 S toaletami polepšaš arhitekturo.6 – Johnson, »Seven Crutches of Modern Architecture«, 1954 Le stežka podvomimo, da je v poznih dvajsetih letih [preteklega stoletja] Johnson, mlad študent filozofije, ki je takoj po Harvardu potoval po Nemčiji, razumel in raz- likoval dva sekajoča se tokova moderne arhitekture. Prvi: moralna sankcija formam strojne estetike; drugi: politična sankcija, dana polemiki o družbi strojev. Sekala sta se in imela skupni imenovalec v doktrini, splošno znani kot ›funkcionalizem‹. Jasno je, da je Johnson v svojem prvem objavljenem eseju o arhitekturi prepo- znal potencial za tako dualno, dvojno prakso, da ima paralizirajoče učinke na sle- herno formo estetskega idealizma;7 ta idealizem moramo gledati kot oporo za njegovo koncepcijo arhitekture. V kratkem obdobju med letoma 1931 in 1933 je Johnson svoje spise uporabil za komplicirano, zamotano upiranje funkcionaliz- mu. Skrbno, prebrisano, ko se giblje med ljudmi in idejami, v polsvetlobi evforije poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let, tiho seka moralne in politične koreni- ne te dvojne doktrine moderne arhitekture. Tega ni storil s teorijo ali polemiko, ampak z infiltracijo – izumil je peto kolumno, ki je paradirala kot nosilec standar- da te dvojne doktrine, na videz korakajoča ob kadru arhitekturnih modernistov, ki so nosili entuziazem tistih zgodnjih let. Šele ko – po skoraj 40 letih spregleda – raziskujemo dezintegracijo tega gibanja, ki odseva tudi v ameriškem kontekstu, lahko uvidimo premetenost in učinkovi- tost njegovih aktivnosti. Substanco te aktivnosti in taktiko, ki jo je uporabil, lahko sestavimo iz množice tekstov. Johnsonov razlog, da jih je napisal, je bolj izmuzljiv, – trdimo pa, da so prav ti razlogi ključ za razumevanje esencialnega, bistvenega Johnsona. Na kratko, zakaj bi se kdor koli že trudil spodkopati temelj lastne aktiv- nosti? Torej, zakaj bi nekdo, ki pretirano propagira moderno arhitekturo, istoča- sno potiho spodjedal njene osnovne doktrine? Esej bi rad zgolj načel površino tega fenomena. Učenjaki in zgodovinarji bodo morali razdelati vse implikacije tega paradoksa: ozko ločevanje med ideologom in antiideologom, med umetni- kom in poznavalcem. Uvideti Johnsona v odnosu do funkcionalizma, je prvi korak razpletanja te uganke. Za Johnsona ima arhitektura v letu 1931 tri atribute: je progresivna, zastopa ori- ginalnost in individualnega genija, predstavlja praktično ekspresijo rešitev ame- riških problemov gradnje.8 »Progresivnost« in »praktično ekspresijo« lahko ima- mo za dva aspekta funkcionalizma, drugi atribut, ki zadeva ›genialnost in individualnega genija‹, na videz nasprotuje prvima. Še več, če arhitekt pravi: »Zmorem narediti, da stavba služi svojemu namenu?« Johnson meni: »Ali lahko naredim, da je videti, kakor da služi svojemu namenu?« Ta pritajena, sotto voce kontradikcija funkcionalizma naplahta resnično željo, da se v arhitekturo vrne nekakšna Gesamtkunstwerk koncepcija. Prelepo obrtništvo stroja ... pred strojno imitacijo. – Johnson, Introduction to Machine Art, 1936 Onstran praktičnih prednosti – moderna arhitektura je lepa. Za trenutek moderni arhitekt sprejme dobo strojev, jo torej transcendira. – Johnson, Build to Live In, 1931 Johnsonova tehnika je, znova in znova: želi razcepiti na videz monolitni fenomen. To tehniko prvič artikulira v dveh različicah recenzije berlinske razstave gradbeni- štva.9 Tu razlikuje med empirizmom in pozitivizmom anglo-germanskega klasič- nega funkcionalizma Walterja Gropiusa [1883–1969] in bistveno neoklasičnim idealizmom Miesa van der Roheja [1886–1969]. Ko opisuje Miesovo hišo na raz- stavi,10 Johnson pravi, da ni zgolj funkcionalna, kot je tedaj želelo misliti precej ameriških arhitektov. To je rekel takrat, ko je polemika, ki je spremljala to stavbo in mnogo drugih, izražena v na videz striktno funkcionalni dogmi. Da je Johnson prepoznal in eksponiral skrito hegemonijo funkcionalizma, ni značilno le za nje- gov osebni stil, ampak služi tudi njegovim lastnim ideološkim pristranostim.11 Od tega eseja dalje Johnson nikdar ne zamudi priložnosti, da bi Miesa uporabil za krepelo zoper funkcionalizem. Njegov govor leta 1961 v čast Miesu 6 V izvirniku: »You can embellish architecture by putting toilets in.« 7 Build to Live In, prospekt, pripravljen za ›The Museum of Modern Art‹, marec leta 1931. Zanimiva pripomba: naslednjo razstavo o ›modernih arhitektih‹ naj bi načrtoval Mies van der Rohe. 8 Build to Live In, 1931. 9 Philip Johnson, »The Berlin Building Exposition of 1931«, T-Square, januar leta 1931; prim: »In Berlin: Comment on Building Exposition«, New York Times, 9. Avgust 1931. 10 Prim. https://drawingmatter.org/philip-johnson-on-mies/ 11 Prim. op. št. 26. 12 Govor v čast Miesu van der Roheju ob njegovi petinsedemdesetletnici. Chicago, 7. februarja leta 1961. 13 Prim. AB 173/174 (2007), 116–123. 14 Termin »functional eclectic« je Johnson prvič uporabil leta 1960 v govoru za študente Architectural Association v Londonu. 15 Prim. predgovor Alfreda Barra v knjigi Henry-Russell Hitchcock, Philip Johnson, The International Style: Architecture Since 1922, New York, Norton 1932, 14. ni nikakršna izjema.12 Funkcionalizem tu poimenuje »literarizirane vernike – v … die neue Sachlichkeit«, ki so začutili, da je »arhitektura zdaj končno povsem funkcionalna«. Drugi arhitekt, s katerim Johnson spodkopava oporo funkcionalizma, je Karl Frie- drich Schinkel [1781–1841]. Johnsonova identifikacija s Schinklom ni le stilistična afiniteta. Da Schinkla povzdigne na prvo mesto med vsemi arhitekti zahodne tra- dicije, prestopa vprašanje zgodovinopisne točnosti ali osebne preference. Na prvi pogled gre pri ambiciji poudarjanja – tako Schinklove prednosti pred Sloa- nom kot Miesove pred Le Corbusierom – za sugestijo želje stvarjenja germanske hegemonije, obenem dvignjeno nad anglosaški in latinski svet. So pa tudi subtil- nejše implikacije te asociacije. Mnogi menijo, da je Schinkel prvi moderni arhi- tekt, prvi veliki eklektik. Na sledi historičnega sosledja renesanse, baroka, roko- koja, stilov s formalno konsistenco in ideološkim vtisom, Schinkel prelomi tako s sekvenco kot s konsekvenco. Vendar prav tem smislu, v katerem je bil Schinkel moderen, je bil tudi izrecno nemoderen, saj je bil neoklasicist. Neoklasicizem zaradi svoje skrbi ne samo za zadnje strani in ospredja, marveč tudi za strani stavb, pa tudi za izolirane bloke, je bil idealen za romantične obiske, vizije nem- škega krajinarstva devetnajstega stoletja. In to je v kontekstu germanskega neo- klasicizma, v imenu katerega je mnogo nemških arhitektov dvajsetih in tridesetih let uporabilo Schinklovo ime zoper spekter modernizma v Nemčiji. Pri Johnsonu se to dejstvo ni izgubilo. V njegovem času je bil Schinklov selektivni in analitični eklekticizem moderen, Johnsonovo zaklinjanje Schinkla neoklasicista, kot pred- stavnika senzibilnosti, ki je v sedanjem času izrecno nemoderna, je precej para- doksna zmes.13 Eklekticizem je bil za Johnsona antiideološki. Predstavljal je alter- nativo prvemu resnično sintetičnemu in konsistentnemu pogledu na svet od rokokoja – tj. internacionalnemu stilu Bauhausa. S terminom »eklektičen« John- son začne subvertirati hidroglavo ideologijo modernizma. Ko smo povedali vse to – kako naj torej interpretirano Johnsonovo samoprokla- mirano samopodobo, ne le eklektično, ampak »funkcionalno eklektično«?14 Gledano za nazaj, je očitno, da je bila »funkcionalist« prazna karakterizacija, upo- rabljena kot etična uteha objektom, ki bi jih ustrezneje označili bodisi kot ekspre- sioniste ali pa racionaliste. Res pa je tudi, da funkcionalizem z moralnim impera- tivom na videz zanika vse, kar lahko imamo za eklektično. In obratno, eklekticizem po svoji definiciji preklicuje principe »fit-to-form«, ki podpirajo funkcionalizem. Johnsonovo samo–zaklinjanje termina »funkcionalen« – ki ga tudi zavrača – je očitno moralo imeti več namer. Najprej: zedinjenje termina »funkcionalen« s ter- minom »eklektičen« – obrusi [njegovo] prejšnjo ideološko ostrino. (Ne smemo se čuditi, če je Alfred Barr [1902–1981] Hannesa Meyerja [1889–1954] oklical za »fanatičnega funkcionalista« in je s tem pravzaprav mislil fanatičnega marksis- ta.)15 In drugič, termin »funkcionalen« Johnsonu služi za identifikacijo z glavnim tokom modernizma. Operativni termin v tem paru je dejansko »eklektičen«, saj mu je dal prostor za gibanje. Ker je eklektična arhitektura arhitektura poznavalca, ne pa purista, služi za bran arhitekturnih izposoj s strani vprašanja principa. Že vidimo enega od učinkov Johnsonovih mnogovrstnih obratov, inverzij. Eklekticizem mu omogoča, da lahko iz zgodovine izbere katere koli oblike, forme ali smeri, ki jih hoče. Tako v arhitek- turi kot v njegovih spisih mu omogoča prvi odskok od glavnega toka. In če je kdo tako učen kot Johnson, ki pozna svoje vire bolje kot kdor koli, lahko kreira nove podobe iz malo znanih virov. Nazobčani, cilindrični pastiš stolpa Kline Biology v New Havenu morda izhaja iz risbe Hansa Poelziga [1869–1934] za banko v Teorija 83arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Peter Eisenman Dresdnu, objavljene v obskurni monografiji Theodora Heussa [1884–1963] leta 1939. Termin »eklekticizem« tako zagotavlja kontekst brez pravil; pravila dovolju- jejo, da igrajo vsi; elitistična fantazija se zamaskira v popularno igro. Johnsonovo samorazglašeno spajanje: funkcionalen/eklektičen lahko vidimo kot kooperativno z njegovim prav tako fundamentalnim spajanjem terminov »inter- nacionalen« in »stil/slog«. V prejšnjem spajanju je »funkcionalen« očiščen svoje moralnosti, »eklektičen« pa na videz zanika ideologijo, ki je stilu inherentna. V poznejšem spajanju je ideologija odvzeta terminu »internacionalen«, »stilu« pa je dana nekakšna moralnost. Posledica, implikacije teh dveh parov, če jih vzame- mo skupaj, imajo definitivno precej subverziven učinek na koncept modernizma. O STILU Podvomimo lahko še, ali sta besedi kot »vrednota« ali »morala« uporabni za arhitekturni slog. – Johnson, »Whence and Whither«, 1965 Diskusija o stilu/slogu sama na sebi, brez uokvirjenja »internacionalen«, ni pov- sem nedolžna. Taka diskusija za mnoge ne vsebuje zgolj iskanja lepote, kakor bi Johnson rad, da mislimo, temveč pogosto tudi modifikacijo arhitekturne govori- ce sploh. V Johnsonovem združevanju terminov »internacionalen« in »stil« je elizija, izpust, ki rezultira v še bolj izdelano ideološko zmes kot »funkcionalno eklektično«. Kombinacija je kompleksnejša, manj očitna, bolj intrinzično nabita. Kakor združevanje terminov »funkcionalen« in »eklektičen« kombinira to, za kar se je tedaj verjelo, da se medsebojno izključuje. Že od srede devetnajstega stoletja je diskusija o stilu kazala dve paralelni tenden- ci. Ena je postala osrednja tradicija nemške umetnostne zgodovine od Gottfrieda Semperja [1803–1879], ki se je zanimal za klasifikacije in tipologije.16 Druga, ki sovpada z dvigom nemške države, je bila prepredena z latentnim nacionalizmom – z idejo, da sta bila gotika in barok germanska po svojem bistvu. Johnson se je moral zavedati te druge interpretacije stila. Ne glede na to, Johnson je že zgodaj, v svojih prvih spisih o arhitekturi, uporabil termin »moderni stil«, da bi se navezal na novo arhitekturo, o kateri so do takrat v evropskem kontekstu govorili kot o »modernem gibanju« ali »moderni arhitek- turi«.17 Obenem je Johnson priznal njegov/njen »internacionalni« značaj.18 Ko je opisoval ta značaj, se za njegove lastnosti zdi, da te ne pripadajo toliko principiel- nemu pozivu k internacionalizmu kot generalizirani kulturi stroja. Bili so mešanica estetike in pragmatizma – jekleni okvir, steklena stena, ravna streha – standardizi- rana konstrukcija, ki jo je omogočila masovna produkcija; fasada kot odsev po- membnejšega načrta. Leto kasneje, leta 1932, je Johnson skupaj z Henryjem-Rus- selom Hitchcockom [1903–1987] in Alfredom Barrom uporabil podobne principe; termin »moderni stil« je zamenjal z neudobno zvezo »internacionalni« in »stil«. Šlo je za ultimativno redukcijo. Od »modernega gibanja« do »moderne arhitektu- re« k »modernemu stilu« in »internacionalnemu stilu«.19 V prvi transformaciji ideološko vsebino, ki jo implicira beseda »gibanje«, nevtralizira beseda »arhitek- P. Johnson, R. Foster, StolpRisba Hansa Poelziga za banko v Dresdnu iz leta 1921. 16 Prim. »Štirje elementi arhitekture«. V: Tektonika v arhitekturi : Frampton - Semper - Bötticher. ZRC SAZU, Ljubljana 2014. 17 Build to Live In, 1931. 18 Ibid. Očitno je, da so vsi trije, Barr, Hitchcock in Johnson, tesno sodelovali v letih 1931–1932, pomembna točka v tem kontekstu je, da v času publikacije tega članka Johnson še vedno govori o ›modernem stilu‹ in ga ne pretvarja nujno v ›internacionalni stil‹. 19 Medtem ko je Alfred Barr avtor predgovora kataloga muzeja moderne umetnosti oz. razstave leta 1932, »Modern Architects«, kjer naj bi prvič razdelal principe modernega stila, je Johnson principe modernega ali novega stila objavil vsaj dvakrat, prvič v prospektu razstave »Build to Live In« in v drugič v članku »The Architecture of the New School«. Barr je bil dejansko odgovoren za spremembo ›modernega stila‹ v ›internacionalni stil‹, kar je storil v svojih poudarkih o manierizmu šestnajstega stoletja, ne pa zaradi razlogov, ki jih omenjamo. 20 Termin ›internacionalen‹ je v svojem kontekstu uporabe tako ›eksploziven‹ kot kodna beseda za ›marksist‹. V mnogih primerih pa te konotacije nima (prim. Rockefellerjevo financiranje internacionalne, mednarodne hiše za študente; obstoj inštituta za mednarodno edukacijo, ki ga je podprl Carnegie, itn.). 21 Morda je bilo na začetku glede teh pojmov več zmede; posledična substitucija enega z drugim, ki sem jo predlagal – moja poglavitna namera ni bila pridobiti patrimonij za ta pojem, temveč opisati proces ozaveščanja tega pojma, ki se bo Johnsonu izkazal tako za ideološko uporabnega kot za ustreznega za njegove pokrovitelje. Zanimiva je ugotovitev, da so leta 1961, v Johnsonovi recenziji knjige Robina Boyda The Puzzle of Architecture (Carlton, Australia, Melbourne University Press, New York, Cambridge University Press, 1965) – principi ›internacionalnega stila‹ ti: strukturna poštenost; repetitivni, modularni ritmi; jasnost, izražena z oceani stekla; ravna streha; škatla [box] kot popoln vsebnik; nič ornamenta. Philip Johnson, The architectural Form, 125, no. 2 (junij 1966), 72. tura«; v drugi transformaciji je nevtralnost »arhitekture« odprla pot neideološki implikaciji »stila«; in v zadnji transformaciji politično eksplozivni termin »interna- cionalen« prilepi zgolj kot adjektivni dodatek pojmu stil.20 Še več, končno, finalno utelešenje termina ni niti vključevalo pojma »moderen«.21 Kakor bomo videli, ta sekvenca subtilnih lingvističnih transformacij nosi ključ Johnsonove intelektual- ne pozicije. ›Internacionalni stil‹, na primer, – ni treba reči, ali je bil dober ali slab. ›Internacionalni stil‹ se upraviči sam. – Johnson, »Where Are We At?«, 1960 V večini Johnsonovih definicij ›internacionalni stil‹ na videz vsebuje iste kompo- nente kot ›moderno gibanje‹ in ni več zgolj slučaj, ki se ob prvem branju navide- zno poravna z glavnino modernizma. Katalog Modern Architecture, ki spremlja razstavo leta 1932, navaja principe ›internacionalnega stila‹, kakor jih je prvi iz- delal Alfred Barr: velikost, red, prilagodljivost in četrti princip, ki zajema tehnično perfekcijo, proporc, kompozicijo, in odsotnost [lack] ornamenta. V knjigi The In- ternational Style, ki je izšla istega leta, je principe zreduciral na tri, poudarek na velikosti, volumnu, regularnosti, urejenosti, za razliko od simetrije; in odvisnost od intrinzične elegance materialov, tehnična perfekcija, fini proporci, v nasprotju z uporabljenim ornamentom. Razdelava principov v teh terminih omogoči John- sonu in Hitchcocku, da se izogneta modernizmu z ›internacionalnim stilom‹ in razvrstita skupaj Miesa, Gropiusa in Le Corbusiera. Kako se – za primer – princip volumna pokriva z Johnsonovim opisom Miesa? Volumen je »prostor, ki ga obda- jajo ploskve ali površine«, pravi Johnson, definicija, ki ustreza le Le Corbusierove- mu zgodnjemu delu; Mies, po Johnsonu, o svojih hišah sploh ni mislil kot o volu- mnih, ampak kot o zaslonih, ki povezujejo znotraj in zunaj. Pa četudi se delo teh dveh arhitektov zdi podobno – oba uporabljata ogoljeno, neokrašeno sekcijo belih ravnin – se zdi Le Corbusierova skrb paralelna z aktivnostjo drugih moder- nistov. Ko ju spoji, Johnson zanika unikatni pomen in vtis modernizma, namreč potencialno spremembo v naravi in pomenu arhitekturnega objekta, radikalno spremembo, ki jo je predlagala relacija gledalca do objekta. Drugič, če Johnson reducira ›modernizem‹ na stil, je eno, da pa isto taktiko po- skuša uporabiti pri terminu »internacionalen«, je nekaj povsem drugega, saj ima beseda precej kompleksen naboj. Uporabil jo je Walter Gropius v knjigi Interna- tionale Architektur, tri leta prej, da bi naznačil sestop vpliva Bauhausa onstran meja weimarske kulture. Termin je očitno navdahnila leva inspiracija. Ko je »in- ternacionalno« združil s »stilom«, sta eden na drugega vplivala korozivno. Moral- no in politično silo »internacionalnega« sta stisnila, kompresirala – njegov utrip se je zgubil. Zdaj je bil termin »stil«, in ne »internacionalni«, ta, ki so mu vbrizga- li ideološko vsebino – ne sme nas presenetiti, glede na Johnsonovo posebno ob- čutljivost do termina »stil«, ki ga je tako ali tako uveljavil. 84 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Tako so ›moderno gibanje‹ subtilno transformirali v ›internacionalni stil‹. In res, lingvistična transformacija je označila aktualno transformacijo, ki naj bi karakte- rizirala ameriško arhitekturo vse do poznih šestdesetih. Še več, to kar v retro- spektivi lahko gledamo kot pametno manipulacijo ideologije ›modernega giba- nja‹ v Evropi, transformirano v pluralistično koncepcijo dobre družbe, v individualistični model dobrega življenja, četudi zreduciran na kulturno alternati- vo stilistične ostrine. Ta redukcija modernizma na diskusijo o stilu je odplaknila ideološke implikacije evropske arhitekture dvajsetih in jih je čedno zavila v prebavljiv način, ki bo hitro bruhnil na ameriško sceno po 2. svetovni vojni. Korporativna slikovnost, podobar- skost v preobleki moderne arhitekture je neizogibno postala objekt konzumacije. Glede na pretežno levičarsko ideologijo, implicirano v večini tega, kar je bilo glavni tok ›modernega gibanja‹ v Evropi 20. let, ne preseneča, da želi Johnson subverti- rati te implikacije. Ne gre za to, ali je bila ta transformacija zavestno podjetje – dejstvo ostaja, da je v Johnsonovih spisih ta ideologija zreducirana na stil. V tem kontekstu stil zavoljo umetnosti postane arhitektura. Johnsonu koncepcija stila omogoča prelom z implicitno ideologijo modernizma – v lasten ikonoklasti- čen eklekticizem. Da pa bi modernizem situirali v moderni stil – in odstranili nje- govo ideološko vsebino – implicitno transformira njegov latentni eklekticizem v ideologijo. Paradoksno in kot finalni obrat, ›internacionalni stil‹ je Johnson takrat moral definirati kot nasprotovanje zmedi nadaljevanja eklekticizma.22 Krog se je sklenil. Ni presledka, bodisi glasujemo za Johnsona o stilu, bodisi za Johnsona o eklekticizmu. Njegov napad je usmerjen na ideologijo »moderniz- ma«, in ne na politiko »internacionalnega«. Znova krči tla zase: ›internacionalni stil‹ je kritje za to operacijo. ›Internacionalni stil‹ s tem postane tako oznaka in sankcija lastnih ideoloških verovanj. Pogosto v takih skrivalnicah dimno zaveso zamenjamo z realnostjo. Često [sami] pademo v intelektualne pasti, dejansko nastavljene za druge. V Johnsonovem primeru ga ta strategija postavlja zunaj modernega kanona, ne zgolj funkcionalno, ampak tudi formalno. Še enkrat, to je ikonoklast Johnson, ki luknja dno ladje modernizma, jo trese, in skoči z nje, pre- den bi kdo opazil, da se ladja potaplja. O ARHITEKTIH Arhitektura, bi kdo mislil, ima svojo veljavo. Ne potrebuje reference do nobene druge discipline, da bi se »obdržala pri življenju« ali »upravičila« svojo vrednost. – Johnson, »Where Are We At?«, 1960 Če bi opustili Johnsonovo mnenje o funkcionalizmu in o stilu, bi opustili para- doks, ki ga je uvedel v te termine – brez plavzibilne razlage glede njegove arhitek- ture. Vendarle, tretja kategorija diskusije, o arhitektih, s tem ko verjetno opušča svet idej v dobro sveta ljudi, razgalja vrsto idej o arhitekturi, ki so nam morda laže dostopne. Marsikaj od tega, kar Johnson pravi o drugih arhitektih, resnično raz- krije več o njegovi arhitekturi, in v obratu pogleda – pozornost moramo neogib- no usmeriti nanj. Dejansko, ko Johnson govori o delu drugih arhitektov, pogosto govori o sebi. To proizvede nekakšen obrat historičnih vlog, medtem ko je »Bo- swell«23 ta, ki postane Johnsonov nadomestek, biograf, ki postane avtobiograf. Medtem ko se zdi, da je njegov opus spisov le še nov poskus, da bi se distanciral ne le od svoje arhitekture, ampak tudi od sebe, nas to Johnsonu dejansko šele približa. S tem nadomestkom, surogatom drugih arhitektov, lahko opazimo dru- go inverzijo v Johnsonovih spisih. Ko govori o »funkcionalizmu« ali »stilu«, termi- nih, ki ju bojda izpolnjuje idejna vsebina, se zdi, da želi spodnesti njune principe. Ko govori o drugih arhitektih, menda v bolj subjektivni kategoriji, se zdi, da zave- stno razdeluje svoje principe. Če ju vzamemo posebej, vsakega zase, ni nič nena- vadnega pri nobeni od aktivnosti. Kar pa je verjetno inkongruentno, nesorazmer- no – morda se Johnson tega tudi ne zaveda – je kombinacija obeh: simultana potreba redukcije ideje v terminih, za katere se nasploh zdi, da vsebujejo ideje, in obratno, ideje vliva v kontekst oseb(nosti). Na primer, sklop tem, ki se vrača v Johnsonovi arhitekturi, za katere bi lahko rekli, da se jih najbolj primerno obrav- nava v kontekstu ›internacionalnega stila‹, niso to; nasprotno, ko se obrne k dru- gemu arhitektu – kot je Buckminster Fuller [1895–1983], ena od Johnsonovih najljubših tarč v povojnem obdobju – postane primarna zadeva prva od omenje- nih tem, problem vhoda in pristopa. Kako vstaviti vrata v kupolo, neprestano sprašuje. Fullerjevega dela ne moremo imenovati arhitektura, marveč skulptura, 22 Johnsonovo predavanje na univerzi Yale: »From International Style to Present Scene«, 9. maja 1958. 23 Prim. https://en.wikipedia.org/wiki/James_Boswell. 24 Johnsonovo predavanje na univerzi Yale: »Post-War Frank Lloyd Wright and Le Corbusier«, 2. maja 1958. 25 Philip Johnson, »Correct and Magnificent Play«. Art News 52 (sept. 1953, 16–17) (Kritika Le Corbusiera, 1942–62). 26 Prim. AB 190/191 (2011), 57–71. pravi. (Dela distinkcijo, ki jo sicer spodbija.) Skulptura ni arhitektura prav zato, ker nima tega problema: kako priti vanjo in iz nje. Vstop – problem vrat v steni in pristop k steni – fundamentalen v Johnsonovi arhitekturi. Naj Fuller le gradi ljudem dymaxion domovanja – vse dokler mi, arhitekti, lahko snujemo njihove grobnice in spomenike. – Johnson, »Where Are We At?«, 1960 Medtem ko isto ironijo in površinski prezir opazimo, ko Johnson govori o Le Cor- busieru [1887–1965] ali Franku Lloyd Wrightu [1867–1959], Johnsonova obrav- nava obeh arhitektov razkrije marsikatero preferenco. Zdi se, da se Johnson naj- bolj izmika, ko se ukvarja z Le Corbusierom, istočasno daje in pridaja, na videz reducira svoje ideje na osebnosti. Na primer v yaleskem govoru o povojnem delu Le Corbusiera,24 prične z namigom, da bi nekateri ljudje Le Corbusierovo delo poimenovali »skulptura« v pejorativnem smislu besede; nato pa konstatira, da je razlika med arhitekturo in skulpturo povsem semantična, in nadaljuje; Le Corbu- sierovo delo poimenuje »prostorska skulptura«, »space sculpture«. V isti smeri pripomni, da bi »ljudje, ki Le Corbusiera ne marajo, rekli« … in mimogrede pripo- mni, da ima – seveda – včasih Le Corbusiera rad. Obravnava Le Corbusiera razgrne njegovo drugo prodorno in obsesivno temo: temo idealne forme. V enem od takih tekstov bo Johnson govoril o pilotih [pilots] Ville Savoye kot sredstvu, da lahko Le Corbusier pokaže šesto in najtežjo stran svoje prisme pur,25 v istem besedilu bo spregovoril o predimenzioniranih pilotih prisme pur marsejskega Unité d'habitation kot igri fantazije versus, zoper discipli- no – ti piloti so kot roke vaudevilskih dvigovalcev uteži, njihov predimenzionirani napor podaja intenzivno občutje mase; in še, ko motri sodišče v Chandigarhu, pravi, da je prisme pur obrnjena navzven kot rokavica – spretnosti marsejske strehe in piloti so zdaj znotraj volumna. V tej plohi besed je napisana zgodovina, zmožnost videnja, ki se je ni mogoče (na)učiti, ter smisel lastne arhitekture, ki ga nikdar ni razdelal. Ko Johnson govori o Franku Lloydu Wrightu, je nekoliko neposrednejši. Opazke navadno uvaja na videz globok kompliment, a stresen tako iz rokava, da zastane- mo. Nato sledi nekaj takega kot: »… je tudi velik arhitekt devetnajstega stoletja«, ali: »… pripada drugi generaciji«. Če je Johnsonovo občinstvo ta pomen zgrešilo, ta zagotovo ni zgrešil Wrighta. Johnsonovi spisi so polni namigov na nenehni antagonizem med njima. Primeri so zgolj namig na modus operandi, nepopustljiv v svoji konstantnosti, z vsako ponovitvijo pomanjša in oddalji svoj predmet. Mies van der Rohe [1887– 1967]26 priskrbi ključ do bistvenega Johnsona. Od vseh arhitektov je Mies edini, na katerega se Johnson sklicuje brez utečene ironije. Ne gre za preprosto vez, ki bi jo lahko povlekli, gre za očitno podobnost del obeh mož, ki jo Johnson rabi kot [okrasno] folijo za njune ne toliko očitne razlike. Ko npr. Johnson govori o Mieso- vi Seagram Building, znova odkrije eno svojih glavnih preokupacij – problem kota. Gre za tri pomembne kote, pravi Johnson: kot proti kotu, kot proti nebu, kot proti tlom. Odnos do kota Johnsonov koncept razlikuje od prisme pur, od katere je uporabil Le Corbusierove napete frontne površine. Za Le Corbusiera pojem kože nevtralizira kot, saj ga zavije in namiguje na vsebino, daje karakter prostoru znotraj ter kreira dialog med notranjimi prostori in površino. Za Johnsona skrb za kot zmanjšuje ta dialog in svojo energijo osredinja na križanje, presek štirih ravni, prej kot na same ravni. Za Miesa, po drugi plati, kot tudi za Johnsona, je artikula- cija kota primarna – pa vendar gre za razliko. Medtem ko za Miesa kot odkriva tako strukturo kot vez, za Johnsona kot vsebuje odmik od forme, od njene struk- turne funkcije in izolacijo forme od internega in eksternega volumna, katerega tradicionalni del je. Če menimo, da nekakšen neoklasicizem, ki ga je Johnson ustvaril v Lin- colnovem centru, na videz nima nič z Miesom ali pa z Johnsonovim nezadovolj- stvom z ›internacionalnim stilom‹, potem zgrešimo njegovo idejo surogata, ki je Teorija 85arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Peter Eisenman 27 Prim. AB 215/216 (2018), 86–93. 28 Predavanje na Barnard College, Philip Johnson, »Style and the International Style«, 15. aprila 1955. 29 Johnson, »Correct and Magnificent Play« [1953]. 30 Prim. Johnson, »House at New Canaan, Connecticut«. Architectural Review 108, no. 645 (sept. 1950), 152–159. 31 Prim. Architectural Review, September 1975. 32 To je podobno konceptu oddaljevanja [swerving], ki ga je oblikoval Harold Bloom v knjigi The Anxiety of Influence: A Theory of Poetry. New York, Oxford University Press, 1973, pozneje tudi Vincent Scully v svojem predavanju na univerzi Columbia: »Shingle Style Revisited«. 33 »Whence and Whither«, Perspecta 9/10 (1965); 167–178. 34 Johnson je to idejo prvič javno izrazil v tridelni televizijski seriji Rosamonde Bernier, CBS, Camera Three, leta 1976. 35 Johnson, »House at New Canaan, Connecticut«. potemtakem v sami formi. Medtem ko se zdi, da Johnsonov kot na prvi pogled pomeni ›Mies‹ ali ›Schinkel‹, dejansko pomeni nekaj povsem nasprotnega. Ta dvojnost, podvojenost v formi je, seveda, povsem paralelna s tehniko duplicite- te, dvojnosti v pisanju. Pogledati moramo samo viseče stebre v Founders Room v dodatku Muzeja moderne umetnosti, da razumemo, da poskus odpetja strukture od forme – stebru odvzamemo podporno funkcijo – ni zgolj duhovitost ali kapri- ciozni manierizem, temveč signal drugačne drže do forme »steber«.27 – Tu forma postane svoj Ding an sich: to je Johnson, produkt nemške filozofije devetnajstega stoletja, ki preigrava modernistično temo. O JOHNSONU Kdaj je že Goethe rekel, da je pilaster laž! Danes bi mu odgovorili – je, a kako očarljivo uporabna laž. – Johnson, »Johnson«, 1961 Konec koncev ne gre ne za realnost stebrov ali kotov, temveč za metaforo stekla, ki nam da Johnsona o Johnsonu. Gre za transparentnost površine ali pa za odsev ozrcaljene globine, ki nam dopušča razumeti, da lahko razpoke v površini do- končno zapremo tako, da jih vse bolj oddaljimo. Ali vidimo transparentnost He- glovega idealizma ali pa »motnost« odbijajočega ogledala, ki nam govori nekaj o nas samih, medtem ko skriva nekaj o sebi? Najprej sem zgodovinar, arhitekt pa le po naključju, zdi se mi, da ni form, ki bi se jih lahko oklenil, je pa zgodovina. – Johnson, Informal Talk at the Architectural Association, London 1961 Johnson je najbolj moten, ko govori o sebi – zgodovinar govori o arhitektu, kritik recenzira svojo knjigo, arhitekt predstavlja svojo hišo. To je Johnson kot nadome- stek, surogat za Johnsona. Trčimo ob kadenco, ki jo pogosto ponavlja, še posebej v prezentacijah za univer- zitetno občinstvo, Johnson zasmehuje Johnsona, Johnson, zajedljiv na svoj ra- čun. Na primer, na videz neškodljiv uvod v predavanje na Barnard College28 je ključ za razumevanje tistega, kar je na videz Johnsonova šala. Besede, na videz izbrane vsakdanje, so diabolična zrcala. Ne le, da zakrivajo njegove namere, raz- galjajo in lomijo, prelamljajo njegovo občinstvo. Izžarevajo še drugo, mnogovr- stno inverzijo. Besede in občinstvo: naprej: vera, nato: ironija in nejevera. To je očitno. Tretje ogledalo je bistveno. Predira lastno fasado. Gre za poskus, da bi sam lahko verjel, kar govori – da bi zadržal, zaustavil lastno nejevero. Za zadnji obrat besede poskušajo prikriti, zakriti krhkost Johnsonove lastne negotovosti o samem sebi in lastni umetnosti. Če lahko zavede nas ali pač ne – pa nikdar ne more povsem zavesti sebe samega. Sam živi zaklenjen v realnosti svojih del – raz- krivajo mu, kar mu besede poskušajo skriti. Kljub temu je za Johnsona tekst kritični instrument. Pisava distancira performerja od njegovega občinstva. Tekst prepoveduje občinstvu dostop do realnosti osebe, ki je za karakterjem, s katerim se sooča na odru. In še – tekst igralcu ne dovoli, da bi se (s)poznal. Distancira to, kar pove, od tega, kar je. Je zaradi njegovega sredi- šča, privatnega sebstva – do periferije odcepljanja, ki jo Johnson mora premakni- ti, da napravi svoje najbolj jedke, zajedljive prispevke. Tekst prinese ta generativ- ni impulz. V Johnsonovi naravi je, da je vselej korak pred drugimi, ne glede na situacijo, medtem ko so ostali neuravnoteženi, izven ravnotežja. Njegova zmožnost, da ra- zume in določi, kje to ravnotežje ob vsakem času je, Johnsonu omogoči, da se lahko odmakne od središča, da je na robu, in skoči na stran, znova k delikatni periferiji, ko se je center približal njegovi prejšnji poziciji. Ne gre zgolj za ideologi- jo antiideologa, morda še bolj ali še pomembneje, temperament in vpogled, ki ga dela nestrpnega za status quo. Njegov ikonoklazem ne korenini toliko v politič- nem, socialnem ali kakem posebnem estetskem verovanju, marveč edinole v »princu«; ta mu je inherenten – aristokrat, ki ne služi ne ideološkim ne zgodovin- skim dogodkom. Kako pogosto lahko nenaklonjenost in osebne preference do estetske forme vzpodbudijo nepomembni racionalistični kriticizem – poskus, da bi osebni okus potrdili z generalizirano, posplošeno logiko. – Johnson, »Correct and Magnificent Play«, 1953 Johnson se nikdar ne ujame v takšno osebno racionaliziranje. Vselej je stran od svojega centra. V svojih spisih se nikdar ne ujame v mrežo lastnih domislekov. Odpet je, skorajda oddaljen od sebe samega. Tako akutno ozaveščen glede svoje ločenosti od lastne osebe, da jo pogosto navaja pri drugih – »publicist Le Corbu- sier piše za arhitekta Le Corbusiera«.29 Morda morata biti ta dva Johnsona – eden kulturni kritik, drugi arhitekt – da lahko preživi. Morda je to janusna zmožnost, da lahko tako nezmotljivo zre kulturno krajino, kakor eksistira sleherni trenutek njenega bivanja. Svoje hiše nimam toliko za dom (sicer zame to je) kot za očiščevališče idej, ki se lahko sčistijo pozneje, z delom zame ali za druge. – Johnson, navedek iz knjige Seidena Rodmana, Conversations with Artists, 1957 Johnson je najtransparentnejši – lucidni ideolog – ko govori o lastni hiši. Seveda je leta 1950 njegova prezentacija Steklene hiše v New Canaanu v Architectural Revi- ew30 arhitektov način prezentiranja lastne arhitekture. Nenadoma je skromen, preprost, poveden. Očitno gre za model, ki ga je uporabil James Stirling [1926– 1992] v svojem članku »Connexions«,31 ki vsebuje paralelne slike historičnih pred- nikov in primerke lastnega dela. Medtem ko se za Stirlinga zdi, da ga zanima pri- poznanje prednikov, Johnsona zanima nekaj nasprotnega: ustvarjanje patrimonija. Zdaj je Johnson – medtem ko sledi tem predhodnikom v času s svojo posebno (iz) rabo – ta, za katerega se zdi, da je on začetnik, originator njihove rabe.32 Tu Johnson zgodovinar deluje, da bi resituiral, ponovno vzpostavil teme, kontinu- irane v delu Johnsona arhitekta. Na primer, njegovo povezovanje idealne forme z intelektualno revolucijo poznega osemnajstega stoletja. Samega sebe postavi v linijo humanistične abstrakcije, v svoji skrbi za oster pristop k frontalizirani stavbi in igri asimetričnih kvadratov skuje eklektično unijo, ki njegovo delo postavlja še pred [kakega] predhodnika Schinklovega dela. Esej o Stekleni hiši je prvi primer, da Johnson govori resno, brez običajne samoponiževalne ironije, da govori nepo- sredno o naravi lastne arhitekture. V članku »Whence and Whither«33 še naprej razkriva svoje arhitekturno poreklo [paternity]. V smislu tipičnega običajnega ikonoklazma pravi, da arhitektura ni dizajniranje prostora, ampak prej organizacija procesije; eksistira v času. Če vza- memo ti dve temi, prostor in procesijo, kot »oklepaje« njegovih besed, potem lahko Stekleno hišo v New Canaanu in stolpnico Pennzoil v Houstonu gledamo Philip Johnson, Steklena hiša v New Canaanu, Connecticut, 1949. (Y, Futagawa) P. Johnson, J. Burge, Pennzoil Place, Houston, Texas, 1976. (R. Payne) 86 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 krucialne in netipične arhitekturne geste, ki ga razlikuje, diferencira od Miesa van der Roheja, Barcelonskega paviljona in hiše Farnsworth.34 Končno – ni v kontekstu njegovega patrimonija, da se moramo na koncu obrniti k sami Johnsonovi prezentaciji lastne hiše.35 Zame je to v kontekstu nečesa ne- skončno globljega – članek in hiša fascinirata. Tu se tekst, stavba in oseba zlijejo, da bi razrešili paradoks. Zgodi se v običajnem Johnsonovem zajetju teksta, ki Johnsona in hišo enkrat za vselej postavi v nov kontekst. Cilinder, narejen iz iste opeke kot ploskev, iz katere izvira, formira glavni motiv hiše, ki ni razvit iz Miesa, temveč iz požgane lesene vasi, ki sem jo nekoč videl, ostalo ni nič drugega kot temelji in zidani dimniki. – Johnson, »House at New Canaan, Connecticut«, 1950 Kako naj interpretiramo tako metaforo? Kdo gradi hišo kot metaforično razvali- no? Zakaj je požgana vas simbol lastne hiše? In še, da Johnson razkrije vir lastne- ga ›imagizma‹ [imagery], se zdi najpovedneje od vsega: Steklena hiša je Johnso- nov spomenik grozotam vojne. Obenem je razvalina in tudi idealen model perfektnejše družbe: ničnost stekla in celota abstraktne forme. Kako potentna bo ta podoba ostala potem, ko nas več ne bo, kot prikladen rekviem, za človeško življenje in njegovo kariero arhitekta! Ne poznam nobene druge arhitektove hiše, ki bi odgovorila na toliko vprašanj, imela tako simbiotično razmerje z oseb- no uglašenostjo in ponovnim rojstvom, prerodom posameznika. V bolj občem kontekstu Steklena hiša zame predoblikuje paralelno tesnobo po- vojne arhitekture. Ostaja zadnja čista forma, končna gesta vere v humanizem, ki so ga ponižali dogodki leta 1945. Istočasno vsebuje – v podobi ruševin – seme novega koncepta arhitekture, ki ji ne gre za ponovno ustoličenje antropocentrič- nega človeka, temveč kaže veliko bolj relativistično stanje, pariteto človeka in sveta objektov. Uspešen spomenik, je Johnson rekel, naj bi participiral, se deležil preteklosti in časa, v katerem je zgrajen. Steklena skrinja je morda sočasna, vendar nima zgodovine. – Johnson, Statement concerning the Franklin Delano Roosevelt Memorial, 1962 Johnsonovi spisi, kot njegova steklena skrinja, posedujejo transparenco našega časa. Zgodovina bo morala razkriti njihovo nepresojnost. kot dva pola njegovega dela. Oba dejansko zaposluje proces(ual)nost; prvega pe- ščeva, drugega voznikova. Oba sta zastekljena volumna neprostora, prvi s tran- sparentnim steklom, drugi z zatemnjenim steklom. Od Partenona pa do Schinkla, Choisyja, Beaux-Arts so arhitekturo skrbeli koti, ne fronte; perspektiva, ne aksonometrični pogledi. Ko poveže poševni procesualni pristop s frontalno pojavo Steklene hiše, se Johnson spoprime z enim od klasičnih kanonov ortodoksnega modernizma Le Corbusiera in kubizma: v modernem ka- nonu mora biti fasada frontalna, prostor razplasten vertikalno in razumljen stere- ometrično; poudarek na periferiji. Steklena hiša plasti prostor horizontalno, nje- na koncepcija je diagonalna. Glede na tradicijo sta tako Pennzoil in Steklena hiša aprostorska; zadnja je prazni- na, prvi trdo telo. Gre za pomanjkanje tradicionalnih energij pri obeh – napetosti, kompresije etc., ki označujejo arhitekturni prostor. Predstavljata konec in začetek moderne arhitekture. Steklena hiša je transparentna, prosojna, nosi metaforično podobje; Pennzoil je zatemnjen, moten, nemetaforičen, po strojni estetiki nepo- lemičen, pravzaprav nem, neizprosen objekt sam. Linija jeklenega opaža Steklene hiše ruši princip ne-, aprostorskosti. Steklo pre- tvarja v membrano – vsebnik notranjega prostora, ne pa praznina. V nobenem od Johnsonovih spisov o tej hiši ne najdemo obravnave te precej pomembne, NAPAČNO BRANJE PETRA EISENMANA* Umetniško delo cilja na pretres človekovega udobnega ugodja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konservativna. Umetniško delo človeka potisne v smer novih poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar je v službi njegovega udobja. Sovraži vse, kar ga želi odtrgati od zanesljive in gotove pozicije in ga obremenjuje. Torej ljubi hišo in sovraži umetnost.36 Adolf Loos * V sedanjem kontekstu ima ›misreading‹ trojni pomen. Prvič, če pripoznava nemožnost branja besedila glede avtorjeve intencije, ali natančneje: avtorjeva nemožnost, da zmore korektno prebrati, read, razbrati ali ponovno brati lastno delo. Kolikor ta knjiga [Inside Out] zadeva idejo arhitekture kot teksta, prav tako vsebuje proces ›napačnega branja‹. Drugič, ›napačno branje‹ stavi na zadevo teksta kot dislokacije. Tretjič, postavlja zadevo resnice in zmote z ozirom na sleherni tekst. Ko možnost »korektnega« branja opustimo, moramo pretresti celoten nabor represij, ki jih uvede ideja »korektnosti«. Prim. »Misreading Peter Eisenman«, v: Inside Out, 208–225. 36 Adolf Loos, »Architecture«, v: Architecture and Design 1890–1939. Ur. Tim and Charlote Benton w. Dennis Sharp. New York; Whitney Library of Design, 1975, 45. V izvirniku: »Das kunstwerk will die menschen aus ihrer bequemlichkeit reißen. Das haus hat der bequemlichkeit zu dienen. Das kunstwerk ist revolutionär, das haus konservativ. Das kunstwerk weist der menschheit neue wege und denkt an die zukunft. Das haus denkt an die gegenwart. Der mensch liebt alles, was seiner bequemlichkeit dient. Er haßt alles, was ihn aus seiner gewonnenen und gesicherten position reißen will und belästigt. Und so liebt er das haus und haßt die kunst.« Adolf Loos: Sämtliche Schriften in zwei Bänden – Erster Band, hrsg. v. Franz Glück, Wien, München: Herold 1962, S. 302–318. (https://de.wikisource.org/wiki/Seite:Loos_Sämtliche_Schriften.pdf/317). Prim. Zbornik Oikos … Ljubljana : Univerzitetna konferenca ZSMS : Knjižnica revolucionarne teorije, 1988. 37 Jeffrey Kipnis, »Star Wars III: The Battle at the Center of the Universe«, v: Investigations in Architecture / Eisenman Studios at the GSD: 1983–85. Cambridge, Harvard Graduate School of Design, 1986, 46. Philip Johnson, 1933. (C. v. Vechten) DISLOKACIJA IN METAFIZIKA ARHITEKTURE Primarni cilj arhitekture naj bi bil, tradicionalno mišljeno, priskrbeti zavetje [pro- vision of shelter]. Od najzgodnejših časov, dokaz zavetja, katere koli forme, je bil običajno kategoriziran tako. Človekovo prvo zavetje je bila jama. Obstajala je pred njim, ni bila oblikovana, dizajnirana, ni imela intrinzičnega kulturnega po- mena. Bila je resnična v tem, da je varovala, podpirala, priskrbela dostop, obda- jala; te aspekte realnega, ki mora kljubovati naravnim silam, kot sta vreme in gravitacija, lahko poimenujemo ›fizika arhitekture‹ – izkušamo jih fizično. Shel- ter, zavetje/zatočišče lahko eksistira tudi v umu, kot ideja. Rečemo lahko, da je prva ideja ali princip arhitekture in kot taka osnovni del ›metafizike arhitekture‹. Dislokacija te metafizike se je zgodila, ko je jamski človek zapustil jamo in našel materiale – palice, slamo, kamne, blato – s katerimi gradimo. Kot je nekoč rekel Jeffrey Kipnis: »Jamski človek ni iskal jame z dvema spalnicama.«37 Njegova po- anta je, da jamski človek a priori nikdar ni zasnoval ideje privatnosti – odkril jo je s svojim izkustvom možnosti, ki jih vsebujejo forme, ki jih je nastanil [occupied], Teorija 87arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Peter Eisenman in z materiali, ki jih je našel za gradnjo. Kipnis trdi, da vse institucije človekovega bivanja v svetu – od najbolj zasebnih do najbolj javnih – postanejo možnosti za- radi človekove okupiranosti s formo, in najvažneje, z arhitekturno formo. V tem kontekstu arhitektura postane raziskovanje novih možnosti nastanljive forme. Inicialni akt arhitekture je torej akt dislokacije. In bistvo akta arhitekture je dislo- kacija vselej rekonstitutivne metafizike arhitekture. Dejansko, zgodovino arhitekture je moč gledati kot kontinuirano ponovno branje in napačno branje metafizike arhitekture s sosledjem dislokacij in posledično in- stitualizacijo sleherne dislokacije, ki s tem rekonstituira metafiziko. Torej, prido- bljena [accrued] metafizika je na sleherni točki časa datum za dislokacijo. Npr. Al- bertijeva fasada katedrale sv. Andreja v Mantovi je povzročila poglavitni premik v obstoječi metafiziki arhitekture z aplikacijo profanega – loka Septimusa Severusa, simbola človekove moči – v sveto – tipologijo fronte grškega templja – prvič je združila obe. Podobno je Palladio v svojih vilah dislociral obstoječo metafiziko, ko je uporabil klasično idejo javne stavbe in dobesedno ustvaril tip vile.* Nedavno se je arhitektura umaknila od svojega projekta kreiranja novih možnosti forme, umaknila se je od dislokacije in se umestila v službo institucij, potemta- kem v perpetuiranje sedanje metafizike arhitekture. Danes, ko se arhitekti lote- vajo zasnove jedilnice – na primer – je to vselej z gledišča etablirane institucije obeda – njegove zgodovine, socialne funkcije, priprave in strežbe hrane, odnosa prostora do dogodka obeda. Arhitekt običajno ravna kar se da pretkano in subtil- no, da bi ustvaril prostor, v katerem lahko zacveti ta institucija, kakršna je. Osve- tlitev, material, forma, barva so postavljeni v službo etablirane metafizike obeda. Kontrastno je bil v zasnovah Hiše III na primer, uporabljen alternativni proces ustvar- janja naseljive forme, proces, razvit posebej za to, da lahko delamo kolikor je mogo- če osvobojeni funkcionalnih razmislekov. S tradicionalnega gledišča se kot rezultat tega procesa več stebrov »vsiljuje« in »moti« bivalne in prehranjevalne površine. Očitno »motnje« v Hiši VI ne bi mogle priti v območje obedovanja, če bi dizajnirali proces v službi institucije obeda. Ne glede na to, so te dislokacije, te »neprimerne forme« – če verjamemo stanovalcem hiše – resnično in nepričakovano spremenile izkušnjo obeda, kar je še pomembneje. Proces načrtovanja te hiše, kakor tudi vsega arhitekturnega dela v tej knjigi [Inside Out], je nameraval akt arhitekture premakni- ti od ugodne relacije z metafiziko arhitekture, s tem da je ponovno aktiviral njeno zmožnost dislociranja, torej: razširiti iskanja možnosti forme, ki jo lahko naselimo. Kaj je ta ›akt arhitekture‹, kateri so njegovi elementi, pogoji, materiali, motivi? To so vprašanja, ki so vselej zadevala delo, ki ga predstavljam. Četudi so se drže in metode v času spremenile, je projekt te knjige vendarle ostal neomajen. Na- mreč, prevprašuje ›akt arhitekture‹. Lahko rečemo, vse delo tu vodi intencija definirati ta ›akt arhitekture‹ kot dislokacijo in konsekventno [kot] rekonstitucijo vselej nastajajoče [ever-accruing] metafizike arhitekture. MODERNIZEM: INSTITUCIONALIZACIJA POD KRINKO DISLOKACIJE Argumentiramo lahko, da je vsaka stilistična inovacija v arhitekturi vsaj do neke mere dislokacija v metafiziki arhitekture. Premike od renesanse k baroku, od baro- ka v rokoko, od rokokoja v neoklasicizem lahko vidimo kot dislokacije. Res pa ta argument samoumevno predpostavlja zmoto, ki je uveljavila veliko moč nad ume- tnostjo in arhitekturo sploh, še posebej v devetnajstem stoletju – vera, da je, kar koli je novega, nujno dislokacija.38 Četudi se res zdi, da je to, kar dislocira, novo, ta pretvorba ni nujna. Dejansko lahko popularnemu mnenju oporekamo – kar je [bilo] novega v moderni arhitekturi, ni nujno dislociranje, temveč je dejansko glo- boko konservativno. Modernizem, ki proklamira, da je funkcija bistvo/esenca arhi- * Prim. AB 159/160 (2003), 58–62. 38 Prim. npr. Harold Rosenberg, Tradition of the New, New York, McGraw Hill, 1965. V dislokaciji je prezentna implicitna ideja ideološkega, tj. institucijskega, institucionalnega premika; [ki pa] ni nujno prezentna v menjavi stilov. Hiša III, zakonca Miller, Lakeville, Connecticut, 1969-71. tekture, je obetal dvig klasične metafizike arhitekture v status naravnega prava. Medtem ko je modernizem res preobrnil mnogo pravil klasičnega dizajna, je to, kar je ponudil kot samoevidentno in apriorno bistvo arhitekture, jedro klasične institu- cionalizacije (pre)bivanja. In vendar, v drži, v nastrojenosti do preteklega in napo- vedane intencije, da arhitekturo osvobodi bremena zgodovinskih navad, bi morda lahko korektno rekli, da je modernizem dislociral. Zagotovo, ob njegovem razvoju so bili njegovi zagovorniki strastno prepričani, da uveljavljajo termine in pogoje take dislokacije. Še več, zelo dobro so se zavedali fundamentalnih pogledov člove- kovega čuta za samega sebe in za relacije do sveta, ki sta se radikalno spreminjala. V tem kontekstu je modernizem zavzel status socialnega imperativa. Aktivnost arhitekture je del tkanine človeških aktivnosti nasploh in poglavitne, glavne dislokacije, ne glede na njihovo poreklo, nujno valovijo skozi tkanje [fa- bric] kot celoto, vplivajo na vso človeško aktivnost. Sleherna velika dislokacija vzbuja premik centralnega principa, kar bi bolje označili kot dominantni vektor, ki vodi in determinira človekovo aktivnost. Očitno modernistično dislokacijo je motivirala sprememba odnosa med človekom in njegovim svetom. Do nedavnega je triadna kozmologija boga, človeka in narave – za katero lahko rečemo, da karakterizira človeški koncept njegovega vesolja – imela, v slehernem specifičnem trenutku, en dominantni vektor, usmerjen bodisi k bogu, človeku ali naravi. Več stoletij pred petnajstim stoletjem je bog dominiral kot mediator med naravo in človekom. Človek se je zgledoval po bogu pri razumevanju in identiteti; njegova arhitektura je zrcalila božjo nadvlado. V poznem štirinajstem stoletju začne človek, z naraščajočo samozavestjo, sam iskati svojo identiteto. Svoj fokus preusmeri k moči lastnega uma. Bog je premeščen [displaced], človek zavza- me osrednjo, centralno pozicijo. Medtem ko je arhitektura teocentričnega sveta slavila boga, antropocentrični svet zdaj slavi človeka. Vertikalna danost – stena, ognjišče kot središče, dimnik kot hrbtenica – vse to je metafora človekove hrbteni- ce in vzravnane postave, arhitektura se je merila ob človekovih telesnih proporcih, ne pa po transcendentni ideji perfekcije. Arhitektura postane antropomorfna. To mimetično stanje (to je, arhitektura kot metaforična reprezentacija), ne glede na neprestane stilistične spremembe, je konstantno štiristo let. Konec devetnaj- stega stoletja, s prihodom masovne tehnologije in razvojem relativističnih zna- nosti o človeku – biologije, sociologije, psihologije in antropologije – človek ni več mogel vzdržati svojega antropocentričnega fokusa, svoje središčne pozicije in temu ustrezne »naravnosti« svojih socialnih organizacij ni več imel za dane. Soo- čen s priznanjem te fundamentalno človeške potujitve, človekov smisel zaide v krizo. V teh okoliščinah se je dislokacija vseh njegovih aktivnosti zdela neizbežna. V uteho sta scientistična tehnologija in masovna produkcija na videz ponudili obljubo utopične prihodnosti. V arhitekturi so racionalistični in analitični reduk- cionizem, nujna socialna namembnost in strojna estetika stopili skupaj pod pra- porom modernizma z nedvomnim mandatom gradnje novega sveta. Če pogledamo nazaj – neuspeh modernima je lahko razumeti: doseči fundamen- talno dislokacijo v arhitekturi, konsistentno z revolucijo človekovega (pre)bivanja. Nov dominantni vektor, znanost, skriva globoko in nerazrešljivo dihotomijo. Po eni plati s tehnologijo in socialnimi vedami obljublja realizacijo nečesa, kar je vselej bil sen, utopija dovršene, perfektne gotovosti. Po drugi, ob globljih implikacijah ravno tako anticipira takšno nemožnost doseganja te vizije in lastnega fatalnega antropo- centrizma. Evforični modernizem, okužen s svojo vizijo preteklega, je ignoriral nje- gove posledice. Vizija modernizma je bila zgolj reafirmacija dolgo vzdrževane kla- sične teleologije. Radikalna in nujna dislokacija tiči v decentralizaciji teleologije. Ker modernizem, ki se je razglasil za poglavitno dislokacijo v zgodovini arhitekture, lahko razumemo kot zakrito ponovno vsiljevanje institucij; [kot] represijo in obram- bo zoper tesnobo negotovosti, s katero smo danes neizogibno soočeni. Modernizem je bil dobro usmerjen na konfrontacijo s kontingentnostjo svoje vizi- je in konsekventno jalovostjo svojega optimizma, ko je leta 1945 doživel poslednji udarec. Z znanstveno orkestrirano grozo Hirošime in zavestjo človeške brutalnosti holokavsta ni bilo več mogoče, da bi človek obdržal odnos s katero koli od domi- nantnih kozmologij preteklosti; svoje identitete ni več mogel izpeljevati iz verova- nja v heroični namen in prihodnost. Preživetje je postalo njegova edina »heroič- na« možnost. Tehnocentrični model – pravzaprav zgolj krinka antropocentričnega 88 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 – je sesul celotno kozmološko matriko. Prvič v zgodovini se je človek soočil z ne- možnim blaženjem svoje neposredne konfrontacije z eksistencialno tesnobo. Zdaj je človek v stanju in extremis. Ni več gotovo, ali bo njegovo življenje označe- val kamen ali križ, potomstvo ali zgodovina. Te nekdaj nedotakljive kanone smrti so zdaj vrnili kontingenci negotove prihodnosti. Ta negotovost terja pretres sim- bolizma vseh markerjev identitete, ne zgolj ultimativnih, temveč tudi dnevnih institucij cerkve, šole, hiše. Od-, potujevalni vektor se giblje stran od središča, k človekovi volji, hotenju, in tega ne more zakriti nikakršen postmoderni umik v navidezne simbole benigne preteklosti. Tesnoba, ki jo nagovarja arhitektura te knjige [Inside Out] in kateri resolutno odgovarja, obstaja. ZGODNJE HIŠE (I–VI): IDEJA AVTONOMNEGA OBJEKTA Precej tokov v modernizmu je poudarjalo avtonomijo objekta, poskušali so ga abstrahirati od vseh zbranih pomenov, da bi ga znova »prenovili«. Pri nekaterih slikah, kipih, v poeziji, glasbi je bil produkt objekt, ki se je nanašal zgolj nase, svoje inherentne lastnosti in procese, ne na socialne kontekste. Imaginistična poezija, na primer, se je fokusirala na fizične kvalitete dela samega, raziskovala in poudarjala je slušne in vizualne lastnosti sveta. Pesnike je zanimala narava pesmi same, kot zbor objektnih besed v relaciji do drugih besed objektov; na jeziku je bil okus zvoka in v ušesu odmev – ne pa njegova zmožnost evociranja izkušnje z narativnimi lastnostmi – to je motiviralo njihovo delo. Goli, surovi materiali te discipline in proces ustvarjanja so torej postali fokus mo- dernizma v umetnostih. Objekt ni več odvisen od historičnega antecedensa za svoj raison d'etre, namesto tega je svoja, lastna zgodovina, spomin lastnega prihoda v bivanje, prebivanje na [osnovi] zmožnosti, da je zaradi [about] sebe.39 V rokah ab- straktnega ekspresionista, na primer, slika ni bila več akt v službi replikacije ali si- mulacije; bila je dejanje, akt v sebi, o stavi, o nanašanju barve na platno. Nastopi nova zavesti o razmerju med glasbo in čistim zvokom, kipom in snovjo, literaturo in informacijo. Kot je poudaril Paul Valery [1871–1945], ko beremo jutranji časopis, preberemo pomen in časopis zavržemo, ignoriramo materiale in metode komuni- kacije – pisanje. Ko beremo poezijo, četudi iščemo pomen, se k pesmi vedno znova vračamo za izkušnjo užitka, ki ga najdemo v pisanju samem.40 Razlika med poezijo in novinarstvom je, da v poeziji pisava/zapisano vztraja kot objekt v svojem prav še dolgo po tem, ko smo preudarili intendirani pomen. Poetično dejanje, ki rezonira in komunicira svoj pomen: akt poetičnega pisanja [writing: zapisa, zapisovanja]. Moderna arhitektura je prav tako težila – ob pomembnih primerih – k avtonomni koncepciji same sebe, še zlasti v svojih prizadevanjih, da bi se dokopala do arhi- tekturnega bistva, esence in zavrnila zbrani ornamentalizem in historicizem tra- dicije Beaux-Arts. Vendar, kakor smo obravnavali že prej, spodletelo ji je pri pro- jektu osvoboditve, na kritičnem stičišču: ni zmogla pre vprašati zbranih tradicij institucij prebivanja. Kot je znano, je modernizem v arhitekturi zbral, usmeril svojo pozornost na širo- ke socialne teme – kot so masovna proizvodnja, stanovanja za množice, množični transport. V tem početju je bila moderna zavest jasno projicirana zunaj individu- alnega. Le redko je usmerila svojo pozornost na alienacijo individualnega, če temu rečemo tako, hišo. In tudi ko jo je, je to počela zgolj v zunanji estetiki. Mo- derne hiše, četudi so bile videti drugačne, so ignorirale osnovno spremembo, ki jo je spodbudila alienacija individualnega od družbe, in so sprejele, bolj ali manj brez vprašanj, institucionalne lastnosti individualnega prebivanja, ki so se v zaho- dnem humanizmu razvijale več kot štiristo let. Hiše so s tem predlagale obrat [converse] dozdevnih socialnih projektov moder- nizma. Z moderno alienacijo so se poskušale spopasti z zunanjim obratom zaupa- nja zgodnjega modernizma navznoter – k individuumu in njegovi hiši – zadnjemu zatočišču individualnega, razen telesa in duha. Četudi so se pojavile iz diskurza, ki ga je informiral modernizem, so se ideološko oddaljile od njegovih preokupacij s spremembami glede okoliščin in življenjskih razmer. Diskurz so obrnile k sebi in so potemtakem začele projekt modernizma znova. Tako so idejo avtonomije uporabile kot poskus dislokacije metafizike arhitekture. Te hiše zato poskušajo imeti bolj malo opraviti s tradicionalno in obstoječo metafizi- ko hiše, fizično in psihološko gratifikacijo, povezano s tradicionalno formo hiše, s tem, kar Gaston Bachelard [1884–1962] imenuje »bistvo, esenca predstave doma«,41 njegovega simboličnega zajetja, obdajanja. Hiše poskušajo, ravno naspro- tno, dislocirati hišo od tolažilne metafizike in simbolizma zavetja, da bi sprožile iska- nje možnosti prebivanja, ki jih je ta metafizika morda zadušila. Hiša je morda kdaj 39 Prim. Clement Greensburg, »The New Sculpture«, v: Art and Culture, Boston: Beacon Press 1965, 139–145. 40 Paul Valéry pretresa to idejo o »L'nifini esthétique« v: Pièces sur l'art. Paris, Edition Galimard, 1934, 201–205. 41 »[T]he essence of the notion of home«, Gaston Bachelard, The Poetics of Space, prev. Maria Jola, Boston, Beacon Press, 1969, 5. 42 »[S]ign of architecture«. 43 »[A]n architectural sign«. V času snovanja teh hiš smo mislili, da obstajata dve vrsti arhitekturnih obeležij – intrinzična in ekstrinzična. ›Intrinzično obeležje‹ naj se ne bi nanašalo zgolj nase, ampak tudi na svoje stanje znotraj univerzuma arhitekture. Je v internem dialogu z lastno teologijo. ›Intrinzično obeležje‹ se morda lahko nanaša na stanje globine za razliko od ploskosti, ravnina, ki napotuje na volumen kot nasproten dvodimenzionalnosti. »Ekstrinzično obeležje« nagovarja pogoje zunaj internega dialoga – morda gre za lok, ki loči javni prostor od zasebnega. Gre za sveto in profano, toploto, hlad, monumentalnost, javno in zasebno. Intrinzično definirajo tranzicija, kontinuiteta, diferenciacija. Hiše se ukvarjajo z idejo intrinzičnega obeležja. bila pravi locus in simbol vzgajajočega zavetja, vendar pa se morata v svetu neute- šljive tesnobe pomen in forma zavetja predrugačiti. Če to povemo drugače, če mora danes hiša še vedno varovati, ni potrebe, da bi simbolizirala in romantizirala funkci- jo varovanja, nasprotno – takšni simboli so danes brez pomena, so zgolj nostalgični. Ob zavedanju začetnih naporov modernizma se hiše lotevajo novega projekta avtonomije, v tem smislu, da prvič povzamejo in dislocirajo tradicionalno simbo- liko modernizma. Projekt je imel dva dela: prvič, iskanje načina, da elementi ar- hitekture – stena, tram, steber – postanejo samoreferentni, samonanašajoči se; in drugič, razvoj procesa tistega, kar bi lahko proizvedlo to samoreferenčnost, brez nanašanja na formalne konvencije modernizma. Ti elementi so bili: prosto- stoječi steber in free plan Le Corbusiera. Rezultat je poskus, da bi hišo osvobodi- li nabranega pomena, bodisi tradicionalnega ali modernega. Ko konvencije in zunanje referente ogolimo od objekta, je edini referent, ki preostane, objekt sam. Vsi ti zunanji pomeni, kot so: steber kot nadomestek, surogat človeškega telesa, okna in vrata, orientirana v razmerju do človekove vertikalnosti, sobe, odmerjene po njegovi velikosti, principi razporejanja in načrti, usklajeni s klasič- nimi hierarhijami – vse to, kar so sicer pretresali v delu modernizma – vse to smo odložili, suspendirali, postavili na stran. Ko smo to storili, se je začetna hipoteza pojavila kot gibalo dela. Predpostavili smo, ne pa artikulirali, da za arhitekturo, za razliko od golih stavb, to, da eksistira, prezenca vrat, oken, sten etc., ni dovolj, ne zadošča. Vse zgradbe morajo podpi- rati, varovati, sklepati, dovoljevati pristop. Torej, če naj bi arhitekturo razlikovali od grajenja, mora priti do akta intencije. Forma mora izpričevati, obeleževati in- tencijo, ki je arhitekturna. Torej je na najosnovnejši ravni distinkcija med gradnjo in arhitekturo odvisna od prezence poznejšega »obeležja arhitekture«.42 Hiše so torej začele s poskusom, da bi identificirali arhitekturno obeležje.43 V ar- hitekturi ni neposredne analogije z znakom v govorici – arhitektura nima zna- menj, ki bi nadomeščala ideje objektov v neposredni korespondenci. Elementi, kot so vrata, okna, stebri, stene, niso zgolj znamenja, temveč tudi funkcionalni objekti v svoji lastni upravičenosti. Akt odpiranja vrat se ne navezuje nujno na kakršno koli interakcijo z znamenjem vrat; vsebuje lahko zgolj sama vrata kot pragmatični instrument vstopa. Četudi so vrata kompleksno znamenje, saj so en- krat objekt, signal za vstop, bazični, osnovni vstop. Skorajda vsi arhitekturni ele- menti (s)padajo v to kompleksno kategorijo obeležja. Arhitektura torej simultano vsebuje obeleževanje, signifikacijo, funkcijo in objek- tnost. S signifikacijo in funkcijo, ne pa tudi z objektnostjo – lahko manipuliramo. Objektnost, na drugi strani, lastnina fizične prezence neke entitete, je nezvedljiva, Hiša I, z. Barenholtz, Princeton, New Yersey, 1967-68. Teorija 89arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Peter Eisenman ne-, ireduktibilna. Predlagali smo, da bi lahko destilirali, izpeljali arhitekturno obe- ležje tako, da bi reducirali ali ogolili pomen in funkcijo arhitekturnega objekta. To je bil projekt Hiše I. Na primer, ko vstopimo v Hišo I, smo soočeni z dvema paralelnima nosilcema, obešenima horizontalno. En nosilec se pojavi iz stene, drugi od spodaj, izpod reže stekla; vsak se zaključi s stebrom. Jasno je, da nobeden od njiju nima, ne opravlja strukturne funkcije. Dejansko, iz vitkosti sklepnih vezi stebrov je jasno, da steber in nosilec komaj podpirata sama sebe, skoraj nič drugega. Stebri in tramovi nima- jo nič s strukturo stavbe. Postavljajo vprašanje: kaj če jih ne bi bilo? Kot taki zgolj significirajo, obeležujejo, so obeležja arhitekture. Medtem ko smo v Hiši I poskušali oblikovati obeležje z reduciranjem očitne struk- ture od nestrukturnih elementov, je v Hiši II podobna intencija izoblikovala formo s pretiravanjem strukture z eksplicitno nefunkcionalno redundanco, odvečno- stjo. Hiša ima dva podporna sistema, stebrnega in stenskega, vsak povsem zado- šča strukturnim zahtevam. Očitno nadstrukturiranje je ustvarilo intrinzično dvo- umnost: (1) ali vsak sistem deloma podpira hišo; (2) oba sistema neodvisno podpirala hišo v celoti; ali (3): en sistem je obeležje podpore. Arhitekturno obe- ležje je nastalo v tej redundanci: funkcija vsakega sistema je bila to, da obeležuje po-, umanjkanje svoje funkcije.44 Iskanje arhitekturnega obeležja je bilo komaj prvi del dvodelnega projekta. Da bi dosegli povsem avtonomni arhitekturni objekt, je bilo nujno odstraniti oblikoval- ca, dizajnerja z njegovimi inherentnimi kulturnimi predsodki, – s pozicije avtori- tete v procesu oblikovanja. Rezultati tako moderne kot postmoderne arhitektu- re, četudi sta si med seboj stilistično različni in se razlikujeta tudi od klasične arhitekture, vseeno manifestirajo sklop kulturno pred-, vnaprej determiniranih idealov, ki rezidirajo v umu arhitekta. Na primer, formalistična tradicija trdi, da sleherna odprtina v steni niso nujno vrata: vrata morajo imeti konceptualno identiteto znotraj celote in morajo biti locirana na posebnem mestu, ki ga določa poseben odnos elementov. Za to lokacijo velja, da je »naravna« lokacija, in zno- traj take ideologije jo »(raz)beremo« na fasadi, ko sledimo formalističnim nami- gom, ki nakazujejo formo, obliko in lokacijo vhoda: višina tal, sitem pregraj etc. Torej, ne glede na poveličevano »originalnost«, je proces oblikovanja znotraj take tradicije pravzaprav zadeva prilagajanja objekta, natančneje rečeno pred-, vnaprej zasnovani, kulturno oblikovani/izoblikovani ideal. Po drugi strani pa je avtonomija odvisna od distanciranja – tako arhitekta od procesa oblikovanja kot objekta od tradicionalne zgodovine. Lastna zgodovina objekta, ki jo generira ponotranjeni proces oblikovanja, premešča, dislocira tra- dicionalno zgodovino arhitekturnega objekta. Torej: samoustvarjajoči, transfor- mativni proces oblikovanja, dizajniranja, ki nujno oddalji – tako arhitekta kot ar- hitekturni objekt – s tem ko ignorira kulturne konvencije – kar smo poskušali uvesti v zgodnjih hišah. Ideja samogeneriranja je bila že zasnovana tema moder- nizma, četudi v obliki zgodovinske in teleološke geneze bistvenih objektov. Že intrinzični do zgodovine in teleologije so kulturni sedimenti pretekle zgodovine in teologije, t. i. metafizike arhitekture. Tehnocentrični motiv je v objekt vstopil od zunaj, ni bil inherenten v generativnem procesu. Nasprotno: transformativne metode, ki smo jih uporabili v Hiši IV, so bile kon- struirane specifično tako, da so pretežno samorazvijajoče se in torej kolikor je mogoče proste zunanje determiniranih motivov. Osnovali smo »logično formu- lo«, torej postopni proceduralni model. Začrtali smo osnovne elemente, kot so črta, ravnina, volumen – rezultirali so v objekt, za katerega se zdi, da se »oblikuje, dizajnira sam«. Ali bo rezultat arhitektura ali pa bo imel »arhitekturne prvine« – kot so tloris ali fasada itd., to ni bil pomislek procesa ali kriterij za evaluacijo. V Hiša II , z. Falk, Hardwick, Vermont, 1969-70. (N. McGrath) 44 Kakor smo že namignili, koncept »obeležja«, ki ga tu uporabljamo, ne vsebuje reference, ki bi jo zlahka identificirali. Tem obeleževalcem smo se ognili, saj vodijo nazaj k narativu arhitekturne zgodovine, to je proč od objekta kot teksta. Na primer, ko so elementu, kot je lok, odvzeli funkcijo nosilca bremena in tradicionalne materialnosti, ne le, da je s tem vrednostno manj opredeljen, temveč – še prej postane retorična arhitekturna figura, historična referenca, ki evocira nostalgijo originalnega loka. Kljub temu ne nagovarja problema dislokacije. V sedanjem odmiku od moderne krize niso le zapustili elementa običajne logike, temveč nemožnost rešitve prekrije retorična nostalgija. tem smislu problem za arhitekta ni bil dizajnirati objekt, ampak poiskati in usta- noviti transformativni program, prost tradicionalnih avtoritativnih omejitev. Kot smo rekli: tak proces je nameraval ekstrahirati objekt iz zgodovine arhitek- turnega objekta, tudi iz kulturne predispozicije, tako da mu je dal lastno zgodovi- no prihajanja v bivanje. Upali smo, da bo rezultat avtonomna arhitektura, ne pa arhitektura, ki je poslušna tradicionalno dominantnim vektorjem človeka. Ta arhitekturna bi nujno kreirala tesnobo in distanco, saj ne bi bila več pod člove- kovim nadzorom. Človek in objekt bi bila neodvisna, razmerje med njima bi bilo treba izdelati znova. Izrazili pa naj bi stanje in extremis, stanje, v katerem človek zdaj živi, istočasno pa naj bi prišlo do genuine arhitekturne dislokacije, ki stremi k neizkoriščenim možnostim naseljive forme. Uporaba neavtorskega transformacijskega procesa in prizadevanje, napor desti- lirati arhitekturno obeležje, nista ločeni podjetji; eno je oblikovalo in motiviralo drugo. Na primer, ob začetnih naporih pri rabi transformatornih operacij v Hiši I, Hiši II in Hiši III je postalo jasno, da je razpon relacije med človekom in hišo insti- tucionalizirani signifikant; specifičnost velikosti [scale specificity], zanašanje na to, da človekove dimenzije vladajo objektu, je bila konvencija, ki jo je moderni- zem ohranil iz klasične tradicije. Torej, če bi bil cilj avtonomni objekt, je bila pomembna specifičnost, specifikacija velikosti – zato moramo vprašati: bi bilo mogoče kreirati stanje nespecifične raz- sežnosti [scale nonspecificity]? Vprašanje smo pretresali v Hiši I in Hiši II – igrali smo se z idejo modela zoper idejo realnosti. Ta ideja se do neke mere nanaša na način, kako moderni kip obravnava kip tradicionalne velikosti. Zgodovinsko so konvencije o konjeniškem kipu, na primer, narekovale, da objekt, manjši od na- ravne velikosti, razumemo kot maketo: če je bil objekt v naravni velikosti ali večji, so ga videli kot »realni« kip. Velikost [scale] torej neposredno ločuje med percep- cijo dela kot makete ali kipa; pomeni velikosti, objekta, modela so fiksni in odlo- čilni. Dislokacija, ki jo je doseglo izbrano moderno abstraktno kiparstvo, je, da je velikost vrnjena v nedoločljivost s pomočjo eliminacije referenta. Pri prvih dveh hišah smo nespecificirano velikost dosegli z uporabo konvencij arhitekturnega modela na samem objektu. Hiši sta bili videti in sta bili konstrui- rani kot modela. Zgrajeni sta bili iz lepljenih plošč, furnirja in barve, bili sta brez tradicionalnih detajlov, kot so strešna okna, frčade, nadstreški, kar običajno po- vezujemo z »dejansko«, »aktualno« hišo. Če bi ju gledali brez zunanjega, glede na velikost specifičnega referenta, bi ju zlahka imeli za modela kot megastrukturi. Od začetka serije hiš je bila izrecna raziskava takega objekta percepcije kot intrin- zičnega aspekta človekovega odnosa do arhitekturnega dela kot integralnega dela projekta pozicioniranja arhitekture kot obeležja/avtonomnega objekta. Hiša III je razširila to vprašanje na razmislek o percepciji hierarhije v objektu. To je pomembno in se razlikuje od dela pri prvih dveh hišah s tem – ne glede na per- cepcijo specifičnih elementov ali funkcij – da je percepcija hierarhije bistveno estetska percepcija, to je percepcija povečane/nastale vrednosti objekta, generi- ra jo odnos med drugimi komponentami objekta. Hiša III je bila potemtakem Hiša IV , Falls Village, Connecticut, 1971, model. 90 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 predhodnica – priznam, takrat ni bila realizirana v teh pogojih – projektov, ki so sledili in ki objekt motrijo kot tekst – tema, ki jo bomo obravnavali kasneje. De- jansko se je ta prvi fokus na strukturo razmerja, ki definira objekte, izkazal za iz- hodišče za kasnejše raziskave bolj strnjenega in daljnosežnega arhitekturnega stanja, stanja branja teksta. Četudi specifični formalni stili pridejo in gredo, je arhitekturno estetiko kljub temu vselej obvladovala percepcija hierarhije, to je identificiranja in rangiranja primar- nega, sekundarnega, terciarnega v pogojih objekta, na osnovi arbitrarnih, a uve- ljavljenih pravil. Na primer: v klasični hierarhiji se volumen pojavlja kot primarni in najpomembnejši sistem konfiguracije, stebri in stene kot sekundarni, predrtja, kot so vrata in okna, pa so terciarni [sistem]. V drugi klasični hierarhiji strnjeno telo [solid] dobi večji pomen od praznega, kakor lik dobiva prednost pred osnovo. Da bi dislocirali takšne konvencije branja, smo se trudili, da bi v Hiši III vsem elemen- tom konfiguracije – se pravi strnjenemu, prazninam, stebrom, stenam – podelili enako vrednost. To strategijo smo izvršili v načrtu in elevaciji, saj konvencionalni hierarhični sistem prevlada/prekaša oba aspekta. Eksperimenti Hiše III so kmalu privedli do spoznanja, da je arhitektura prežeta z mnoštvom hierarhij, tako eksplicitnih kot skritih. V Hiši IV – poleg raziskave o av- tonomnem procesu – izzivu hierarhični naravi sistema konfiguracije, do nekakšne- ga dialektičnega odnosa v arhitekturni formi, še zlasti implicitni hierarhiji »prefe- riranega partnerja« v dialektičnih parih. Frontalno/stransko je ena od takih dialektik, frontalnost kot preferirani pogled modernizma. V Hiši IV je bil stranski pogled izenačen s pomembnostjo frontalnega. Podobnost, če vzamemo drugo di- alektiko, to, kar zaznamo simultano, smo izenačili s sekvenčno percipiranim. Hiša VI eksplicitno nagovarja cel diapazon skritih, vendar z vrednostjo/vredno- stno opredeljenih objektnih pogojev, med njimi: prioriteta produkta nad proce- som in evklidski način percepcije pred drugo mogočo intrinzično geometrijo. Hiša VI, na primer, eksistira tako kot objekt in tudi kot nekakšna cinematska ma- nifestacija procesa transformacije, z okviri, ki prihajajo od ideje, da lahko znotraj te hiše neodvisno percipiramo film. Četudi objekt ni postal le končni rezultat la- stne generativne zgodovine, marveč je zadržal svojo zgodovino, služi kot celotna zabeležba, proces in produkt nezamenljivega začetka. Iz dela pri Hiši VI je nastalo drugo spoznanje v odnosu do vprašanja hierarhije, to je, da se premakne vprašanje percepcije objekta še naprej, v smeri večjega vpra- šanja branja teksta. Ugotovili smo, da sta percepcija (senzibilnost) in koncepcija (inteligibilno), kako vidimo objekt in kako ga interpretiramo, dve (raz)ločeni raz- merji med človekom in objektom, ki sta bili v arhitekturi vselej združeni, zliti. Tako smo v Hiši VI poskušali kreirati perceptivni sistem, ki bi bil dislociran in bi operiral ločeno od [tega] konceptualnega sistema. Prostor percepcije v Hiši VI je konvencionalen, »evklidski«, orientiran frontalno. Vendar pa gre za neasimilirane idiosinkrazije v hiši – ni kompozicijskih unifor- mnosti ali proporcionalnih kongruenc, umanjkanje dinamične uravnoteženosti itd. – ki se upira konvencionalni percepcijski relaciji. Te »neasimiliabilne idiosin- krazije« so obeležje drugega geometričnega reda – topološkega – ki operira na konceptualni ravni. V tem redu, razporedu, smo jih gledali kot idiosinkrazije, ki se logično umestijo.45 Če gledam nazaj, je bila Hiša VI točka preloma. Pozneje je bilo treba ponovno premisliti in celo opustiti nekaj najbolj fundamentalnih principov, ki so motivirali prejšnje delo, da bi lahko nadaljevali iskanje dislociranega teksta. Hiša VI je dose- gla sintezo med izolacijo arhitekturnega obeležja in generiranjem avtonomnega objekta. Četudi je hiša vsebovala veliko provokativnih in dislokacijskih zanimivo- sti, to je, če gledamo nazaj na prejšnje hiše in gledamo na kritiko teh hiš, ki jih esej vsebuje. Hiša VI je bila vendarle odvisna od nekaterih tem zgodnjega dela – iskanje bistva, esence obeležja, transformacija forme, da bi proizvedla avtonomi- jo in tako naprej – za kar smo kasneje videli, da temelji na isti antropocentrični metafiziki, za katero smo se trudili, da bi jo izpodbili. Iskanje bistva in avtonomije ni bilo nič drugega kot iskanje ultimativnega centra in resnice, torej nasprotujoče naporu, da bi arhitekturo dislocirali od njenega metafizičnega centra. Ironično, hiše so prav zato znova uvedle veliko tega, kar so poskušale dislocirati – namreč, iskanje centra, inherentnega arhitekturnemu historičnemu antropocen- trizmu, dejansko torej iskanje bistva, naznačeno v tradicionalnem sledenju pore- klu, izvoru in resnici. Zdelo se je, da te hiše generira neuklonljiva logika, razložena, kakor so, z diagramatsko izdelavo, iz katere bi lahko izšlo neskončno variacij njihove logike. Dejansko so bile te procedure potisnjene do svojih logičnih in analitičnih meja, iluzija neomejene variacije se je sesula v zamejitev, restrikcijo vokabularja, nujno bi prišlo do ultimativnega konca. Kakor če bi roman želel poustvariti vse dru- ge romane, ta vrsta produkcije razkrinka popolno nemožnost lastnega projekta. Bistvo problema je v propoziciji avtonomije, ki je v zgodnjih hišah delovala kot cilj, a priori in nekritično. Gledano nazaj, avtonomija, to je stanje, v katerem ar- hitekturni pomen obstaja zgolj v objektu in zaradi sebe, lahko imamo za koncept, ki participira prav na tej metafiziki, ki jo moramo dislocirati. Iskanje »arhitekture na sebi« lahko identificiramo, prepoznamo kot preostanek nekritične vere v ultimativno avtoriteto vednosti, človeške vednosti kot domi- nantnega vektorja. Da ni izvora, da ni »arhitekture na sebi«, da ni avtonomne, popolnoma definira- ne arhitekture, kaže na možnost arhitekture kot odprte zmožnosti dislokacije, za nove možnosti pomena. Poskus z avtonomijo je bil sen iluzorne prezence, zanika- nje absence, »drugega«. Če bi bila avtonomija mogoča, ne bi bilo razloga, da bi se tega procesa sploh lotili. Intencija transformacijskega procesa, da kaj prebere- mo, razberemo, tega ne moremo napovedovati že od začetka, to pa arhitekturi omogoča, da se giblje zunaj tradicionalne metafizike, danes pa ostaja kot motiv dela. Vendar, originalni cilj avtonomije, nekdaj izvor transformacijskih strategij dizajna, danes ni tak, da bi ga lahko zadržali. Raje kot da bi videli transformacije kot logični proces odkrivanja, jih lahko vidimo kot proces invencije, fikcije, ki jih konstituira poskus dislociranja dela tradicije prezence v sedanjosti arhitekturnega objekta. Absenca, odsotnost, kot aspekt teksta, je odprla možnost dejanske dislokacije arhitekturnih konvencij, medtem ko ostajajo znotraj metafizičnega diskurza arhitekture. To je bila ideja, ki je pro- gresivno podkrepila avtonomijo v delu po Hiši VI. Ne gre zanikati vrednosti zgodnjih prizadevanj, saj so pripeljala do drugačne, dru- govrstne koncepcije. Četudi se ideje v teh hišah nadaljujejo in oblikujejo sedanje delo, je njihova implementacija zdaj povsem drugačna. Sedanje delo ima drugač- no vrsto logične strukture, tekstno, tekstualno logiko, vzpodbujeno od zunaj, izven neposrednega arhitekturnega objekta, tudi kot inseparatnega, neločljivega od njega. Raje kot da bi iskali hermetično logiko in avtonomno operacijo, ki bi pripeljala do logičnega zaključka, delo zdaj sledi aktu dislokacije na bolj odprt način. Zgodnje hiše so bile [nekakšne] kadence, pokazale so tehnično in improvi- zatorno virtuoznost, morda jim je manjkala splošna koncepcija koncerta. Obe- nem pa novih del brez teh kadenc ne bi komponirali. Hiša VI , S.,R. Frank, Cornwall, Connecticut, 1972-76. 45 Evklidski prostor razumemo kot prostor metrične proporcionalnosti. Implicira rigidnost strukture. Topološki prostor razumemo kot prostor razmerja/odnosa – prej kot razdalje med elementi, je tudi fleksibilnejši. V topološki geometriji sta bila velikost in distanca elementov od nevtralne točke (isti srednje-vertikalni horizontalni datum) ta, ki določata relacijo in »simetrije«. V topološki koncepciji ni bilo pomembno, da so se proporci ustrezajočih form razlikovali; pomembno je bilo, da so njihovi fiksirani preseki na eni površini ustrezali preseku točk, fiksiranih na podobni, vendar invertni površini na nasprotni strani hiše. Za natančnejši pretres te tematike glej neobjavljeni rokopis »Hiša VI«. Teorija Peter Eisenman PREZENCA IN PARADOKS ARHITEKTURE Esej se je začel s pripombo, da je arhitektura intrinzično vezana na fundamental- no potrebo po zavetju. Zavetje ima fizične in metafizične implikacije. Fizični aspekt zahteva, da naj bi arhitekturo konstruirali, da je materialna realnost. To neizogibno situira arhitekturo kot stanje prezence. Kakor zavetje eksistira v pa- meti kot ideja, je v metafizičnem stanju arhitekture konceptualna refleksija fizič- ne prezence »absenca« v materialnem smislu. Iz te perspektive lahko to, kar smo prej opisovali kot tradicionalno arhitekturno zgodovino, utemeljeno na domi- nantnih vektorjih resnice, uzremo kot ideološko prizadevanje zastreti arhitektu- ro, njeno intrinzično odsotnost, s poudarjanjem njene fizike. Lahko bi rekli, da je to zastiranje obeležje vztrajnosti antropocentrizma, ki še onstran svoje krize pri- vilegira prezenco in osredinjenost. Prav zato, ker zavetje vselej manifestira prezenco v konstrukciji, se nagiba k sta- biliziranju in ko to počne, se predaja institucionalizaciji. Vsak akt gradnje bo nuj- no akt prezentiranja [presencing: uprisotenja, unavzočenja]. Kakor sem povedal prej, konceptualni akt arhitekture je kritika, transformacija, kreacija institucij. Kljub temu lahko, paradoksno, arhitekturo preučujemo – [kot] nasprotno od gra- dnje – njene institucionalizirajoče prezence. Kot taka arhitektura ne more biti izločena, izvzeta od tega, da se kontinuirano distancira od sebe, od lastnih meja; vselej je v procesu nastajanja, postajanja, spreminjanja, medtem ko torej vselej ustanavlja, institucionalizira. Ima potencial, da je lahko simultano kreacija in kri- tika institucij, ki jih gradi. To je tisto, kar lahko opredelimo kot izziv dislokacije za arhitekta in za arhitekturo. Kot sleherna dislokacija prezence potemtakem zahteva, terja – do neke mere – njeno reafirmacijo, torej, da katere koli aktivnosti, ki bi povsem opustila pogoje tako metafizike kot fizike, ne mešamo v aktivnost dislokacije, marveč destrukcije. Dislokacijo omogoča zgolj igra odsotnosti zoper prisotnost, absence zoper pre- zenco, z delom in znotraj kontradiktornih pogojev diskurza. To stanje je še pose- bej značilno v arhitekturi v nasprotju z, na primer, diskusijami v filozofiji, saj lahko v filozofiji prezenco materiala, jezika, razblinimo v znake, ki jih karakterizira njiho- va transparenca, način absence v jeziku. Zaradi neizogibnega imperativa prezen- ce v arhitekturi, [arhitektura] tvega vstop v stabilizirajočo metafiziko, kjer, na primer, velikost in forma klonita, popustita pred avtoritativnim centrom, sredi- ščem. Arhitektura je aktivnost, skrajno rezistentna za dislokacijo in decentraliza- cijo. To je paradoks arhitekture. TEKST KOT DISLOKACIJA Tudi če sleherna arhitektura daje zavetje, funkcionira in spreminja estetski po- men, mora arhitektura, ki dislocira, v boj zoper slavljenje, ali simboliziranje teh aktivnosti; mora dislocirati lastni pomen. Dislociranje vključuje premik, ne pa brisanje meja pomena, in kolikor pomen nujno implicira odsotnost, absenco, z odsotnim referentom, potem mora biti dislociranje arhitekture prezenca in ab- senca obenem. Ponovni vznik absence, ki jo v sebi implicira ali vsebuje prezenca, lahko imenuje- mo dislociranje teksta arhitekture. Konvencionalna arhitektura potlači absenco s tem, ko kreira zgodbe absolutne prezence s potlačenjem intrinzične absence ar- hitekture, četudi izkušnjo arhitekture centrira v objekt. Centriranje moči konven- cionalnega arhitekturnega teksta potlači nerazrešljivi paradoks, ki eksistira med fiziko in metafiziko arhitekture. Vsekakor pa, kolikor za pogoj tekstualnosti lahko rečemo, da sprejema prezenco absence, ideja arhitekturnega dela ostaja njen potencial za decentriranje, kolikor že tradicija želi to zatreti. Šele takrat, ko arhi- tekturni tekst dislocira to represijo, je sposoben ponovno aktivirati neskončno nostalgijo za avro in avtoriteto tradicionalne prezence in začne raziskovati lastne možnosti dispozicije.46 V jeziku: znamenja, znaki niso objekti, temveč indikacije absence objekta. Druga- če od jezika je arhitektura tako objekt, prezenca, kot obeležje, absenca. Glede na to stanje lahko identificiramo tri velike karakteristike dislokacije arhitekturnega teksta; izmikanje poreklu, izmikanje reifikaciji funkcionalnega objekta; izmikanje specifičnosti s spoštovanjem velikosti, prostora, časa. Sedanje delo pripoznava, da arhitekture ni moč destilirati v esenco; prizadeva- nje, da bi to storili, je zgolj manifestacija želje po poreklu. Prav tako se pomiri s kompleksnejšim sklopom relacij, ki zadeva dislokacijo in centriranje, zadeva »im- perativ prezence«, ki v arhitekturi operira z unikatno močjo. To delo se odmika od okupiranosti z objektom kot idealno esenco, z objektom, za katerega se zdi, da temelji na resnici v njeni metaforični reprezentaciji, k objektu kot dislociranemu tekstu, to je, k vključevanju fikcije in zmote. Medtem ko zgo- dnje hiše niso bile sposobne pripoznati objekta kot fizične izkušnje, imele so ga zgolj za izvir informacije, je zdaj objekt simultana prezenca in absenca; svojo po- zornost bolj usmerja k lastnemu pogoju bivanja. Kot vsak tekst vsebuje tako fizič- no prezenco in interni in eksterni dialog, logiko, ki se začenja in končuje onstran sebe, prinaša iz sebe stvari, ki so nekaj drugega od njih samih. Sedanje delo morda najbolj zasnuje vrsta palimpsestov, dinamični locus figur in delno zastrtih sledi. Glede na lokacijo specifično in ne specifično po velikosti, hrani spremembo in ji odgovarja. Tudi če jih usmerjamo, so ultimativno brez av- torja, to je, odklanjajo sleherno posamično avtoritativno branje. Njihova »resni- ca« ves čas teče, je konstantno v teku, in flux. V tem delu je pripoznana polna metafizika arhitekture, vsebuje oba njena pogoja – idejo prezence in prezenco absence. Rezultat je objektni tekst, ki se osredinja v svojem pogoju kot zavetje, medtem kot istočasno razprši in ukinja, difuzira in defuzira ta center s tem, ko razgrinja bogastvo mnogoterih pomenov. Moralistič- ni, modernistični imperativi zgodnjega dela – »ogoljevanje«, »nošnja esencialne- ga elementa«, »antifunkcionalizem«, izmikanje tipologijam in tako naprej – tako kot klasične afirmirane prej kot destabilizirane institucije – so, postanejo vsakda- nje in »brez vrednosti«, tako kot sleherna druga asociacija. Bolj in bolj se sedanje delo udeležuje generiranja fikcije, zgodb, arheologij, nara- tivov, ki so drugačni kot dislocirani od zgodovine, arheologije, narativnega pore- kla in resnice v metafiziki arhitekture. V retrospektivi lahko najdemo nagib k fik- ciji, ki je že na delu v teh hišah. Na primer, teksti za te hiše, nadaljnje pojasnilo procesa izdelave, so dejansko nezavedne funkcionalizacije, napačna tolmačenja, kreacije nerealnih zgodb. Razlika med temi teksti in današnjim delom je, da je fikcionalni tekst, napačno branje, postal projekt zase. Eksplicitna in iskrena odvisnost od napačnega branja, fikcija, ki samo sebe pripo- znava kot absenco singularne resnice, medtem kot neprestano pozicionira vrsto subverzivnih »resnic«; – z drugimi besedami, decentrira, medtem ko centrira. Walter Benjamin pravi, ko bere Baudelairov Pariz – pri njem je precej bolj živ kot Pariz, kadar je tam.47 To je nujno napačno branje, ki je branju inherentno. Seda- nje delo išče arhitekturo, precej resničnejšo od arhitekture, ki kadarkoli je.* 46 V Gramatologiji in tudi drugje je Jacques Derrida podobno demonstriral supresijo intrinzične odsotnosti, to je, metafiziko prezence, ki jo pogojuje z logocentrizmom operiranja v govorici filozofije. Trdi: da bi dislocirali filozofijo iz logocentrizma, je treba uporabiti isto metafiziko v dislokaciji. Jacques Derrida, »The Signifier and the Truth«. V: Of Grammatology, trans. Gayatri Chakravorty Spivak, Baltimore: John Hopkins University Press, 1976, 12. Prim. O gramatologiji, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana 1998. 47 Walter Benjamin, »On some Motifs in Baudelaire«. V: Illuminations, trans. Hary Zohn, New York, Schocken Books, rec. ed. 1978, 168. * »The current work is looking for an architecture that is far more real than architecture ever is.« 92 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 OČRT Tekst* je osnutek daljšega teksta »The Edge of Between«. Zato je sleherno vrstico treba gledati kot stran teksta. Pogosto omenjajo, da je modernizem izpeljal svoje principe iz Heglove filozofije.48 V tej tezi se fundamentalni principi, razgrnjeni v Heglovih Predavanjih o estetiki, razvijejo v pogoje modernističnega presekanja s klasično tradicijo. Posebnega po- mena je bil osrednji koncept metafizične dialektike, iz katere so se razvila dialek- tična nasprotja, kot so ›forma in funkcija‹, ›struktura in ornament‹, ›figuracija in abstrakcija‹. Dejstvo, da v arhitekturi danes ti termini vztrajajo ne da bi jih prevpraševali, brez kritičnih pretresov, kaže, da je prijem metafizike trdno v sedlu. Če gledano nazaj, je jasno – ne glede na novosti imaginarija ter radikalnih intencij socialnega programa – da je bilo modernistično proklamirano (pre)sekanje vezi iluzija; modernizem je ostal trdno znotraj kontinuitete klasične tradicije. Medtem ko so bile forme res videti drugač(n)e, so pogoji in način, s katerim so se uveljavile, itd., kako so kazale svoj intendirani pomen, izhajali iz arhitekturne tradicije. V drugih disciplinah, še posebej v znanosti in filozofiji, je že od srede devetnajste- ga stoletja sem prišlo do ekstremnih sprememb v substantivni formi, metodi pro- duciranja pomena. Danes se je kozmologija, ki artikulira razmerja med človekom, bogom in naravo, premaknila daleč stran od striktur Heglove dialektike. Nietz- sche, Freud, Heidegger, nazadnje Jacques Derrida, so prispevali k dramatični transformaciji misli in konceptualizaciji človeka in njegovega sveta. Pa vendar, le malo naboja te transformacije je utrlo svojo pot v sodobno arhitekturo. Medtem ko sta znanost in filozofija kritično pretresali svoje osnove, jih arhitektura ni. Ar- hitektura je ostala zanesljiva v osnovah, ki jih je izpeljala iz filozofije in znanosti, in obe sta jih razglasili za nevzdržne z internim prevpraševanjem, ki ju karakteri- zira. Danes ostajajo temelji teh disciplin bistveno negotovi. Zato moramo pretre- sti, ali so temelji arhitekture tudi negotovi. Arhitektura tega vprašanja nikdar ni artikulirala; odgovora tudi ne. To je zato, ker arhitektura nikdar ni imela primerne teorije modernizma, ki bi ra- zumela, da je sklop idej, ki se ukvarja z intrinzično negotovostjo in odtujitvijo modernega stanja. Arhitektura je vselej verjela, da temelji za njen modernizem ležijo v gotovosti in utopični viziji znanosti in filozofije devetnajstega stoletja. Da- nes te vizije ni mogoče obdržati. Vse spekulativne in umetniške discipline – teo- logija, literatura, slikarstvo, film, glasba – so se tako ali drugače spoprijele s to razgradnjo temeljev. Vsaka od njih je rekonceptualizirala svet na svoj način, kar bi lahko imenovali posthegeljanski pogoji. Kar so poimenovali postmodernizem v arhitekturi, vsiljiva nostalgija za izgubljeno avro avtentičnosti, resnice, originala, se je še posebej ognilo tej res pomembni nalogi. To lahko imamo za poslednjo utrdbo individualnega dizajna, predanost avri av- tentičnega, originalnega, resničnega. Rezultat arhitekturnega postmodernizma je bila masovna produkcija objektov, za katere se dela vtis, da niso masovno pro- ducirani.49 Tako postmodernizem uničuje lastno bistvo, svoj raison d'être; postal je orodje estetizacije banalnega. Vprašati moramo torej, zakaj se arhitektura tako težko premika v postheglovsko polje? Odgovor: zato, ker je arhitektura preprosto najtežja disciplina za dislokaci- jo; bistvo njene aktivnosti je, da locira. Arhitektura, v zavesti javnosti, je struktura realnosti, prezenca, objek(tiv)nost. Dejansko gre za zidake in malto, hišo in dom, zavetje in zajetje/zaobjemanje. Arhitektura o težnosti ne špekulira; dejansko dela za in proti njej. Zato je objekt prezence – znotraj pogojev realnosti – tradici- onalno je bila prisiljena simbolizirati te pogoje, simbolizirati svoje funkcioniranje kot omogočanje zavetja in za(ob)jetja. Arhitektura je pred težko nalogo; dislocirati to, kar sama locira. To je paradoks arhitekture. Zaradi imperativa prezence [obstaja] pomembnost arhitekturnega objekta, da ga izkušamo tu in zdaj – arhitektura se sooča s tem paradoksom kot nobena druga disciplina. Očitno je arhitektura vezana na fundamentalne pogoje zavetja. Zavetje moramo razumeti fizično in metafizično. Obstaja/eksistira v obeh svetovih – v svetu real- nega in v idejnem svetu. To pomeni, da arhitektura operira tako kot pogoj [con- dition] prezence kot pogoj absence. Arhitektura je v svoji neprestani nostalgiji vselej iskala avtentičnost, ne da bi se tega zavedela, zatajila je bistveni aspekt absence, ki operira znotraj nje. Potem- takem so tradicijo arhitekturne prezence in objekt(iv)nosti vselej jemali kot na- ravno – kot naravno reprezentacijo človeka in njegovega porekla. To so dosegli s * »Blue Line Text«. Prvič izšel leta 1988 v Architectural Design 58, July/August, 6–9. Prim. Inside Out, 234–237. 48 Prim. Karl Boetticher: »Princip heleničnega in germaničnega gradbenega načina glede na prenos v gradbeni način naših dni: slavnostni govor z dne 13. marca 1846«. Apokalipsa 235/236 (2019), 123–150. 49 Prim. Peter Trawny: Tehnika.Kapital.Medij. Ljubljana 2022. (Op. prev.) 50 http://www.davidsallestudio.net/ 51 https://www.moma.org/artists/5392 formalnim jezikom, ki so ga prav tako jemali naravno. Steber in prečnik, arkada in lok, kapitel in plinta, na primer, – za vse so mislili, da so v arhitekturi naravno, po naravi. Zato je postmoderna nostalgija poskušala vrniti arhitekturo k njeni »re- snicoljubnosti«; k »resnicoljubju«, »naravni« dediščini. Da bi kljubovali temu na- gibu, je mogoče predlagati arhitekturo, ki sprejema nestabilnosti in dislokacije, ki so danes dejansko resnica, ne zgolj sen izgubljene resnice. Ideja, da mora biti arhitektura v tradiciji z resnico, da mora reprezentirati njeno funkcijo zavetja, da mora reprezentirati dobro in lepo, kar konstituira primitivno in nezapaženo represijo. Dejansko je to resnica nestabilnosti, ki so jo zatajevali. Dejansko, če je arhitektura konvencija, ni nikakor »naravna«, saj so druge resni- ce, ki jih lahko predlaga, poleg »naravne« resnice klasičnega objekta. Šele ko ar- hitektura dislocira idejo naravne resnice, odpravi/poniža represijo, ki ji jo je zadal koncept »naravnega«, in pomensko vstopi v posthegeljanski projekt. Ta represija torej korenini v vztrajnosti domnevne brezvrednostne narave tipolo- ških kategorij arhitekture in njene intirinzične hierarhičnosti. Vsekakor ni ekviva- lence med strukturo in ornamentom; ornament dodajamo strukturi. Ni ekviva- lence med figuro in osnovo, lik je dodan primordialni osnovi. Vsak od pogojev dialektičnih nasprotij nosi intrinzično vrednost – struktura je dobra, ornament slab. Da bi arhitektura lahko vstopila v posthegeljansko stanje, se mora odmakni- ti od strogosti in strukture vrednosti teh dialektičnih opozicij. Na primer, lahko bi razpustili tradicionalno opozicijo med ›strukturo in dekoracijo‹, ›abstrakcijo in figuracijo‹, ›likom in osnovo‹, ›formo in funkcijo‹. Arhitektura bi lahko začela raz- iskovati »vmesje« teh kategorij. Taka arhitektura ne bo več iskala ločevanja, separacije kategorij, hierarhije vre- dnot ali tradicionalnega sistema klasifikacije funkcionalne in formalne tipologije, namesto tega bo poskušala te in druge strukture zamegliti. Ideja zameglitve, za- brisanja [blurring] ni nič manj rigorozna, manj racionalna, priznava iracionalno(st) racionalnega. Danes lahko to zabrisanje vidimo v slikah Davida Salla,50 fotografi- jah Cindy Sherman.51 Zabris se pojavi med ›lepim in grdim‹, med ›čutnim in inte- lektualnim‹, obenem raziskuje lepo v grdem in grdo v lepem. Kaj je to »vmesje«, ta »vmesnost« arhitekture? Če arhitektura tradicionalno locira, potem ta »biti vmes« pomeni, da je vmes, med krajem in nekrajem. Če je arhitek- tura je tradicionalno govorila o »topos(u)«, to je o ideji kraja, je torej ›biti vmes‹ iskati »atopos«, atopijo znotraj toposa. Precej ameriških modernih mest so prime- ri atopije. Danes žele arhitekti atopijo zanikati in restavrirati topos osemnajstega stoletja, privesti nazaj stanje, ki ga več ni, ga ne more več biti. Kaj je torej prava vrednost re kreacije vasi iz osemnajstega stoletja v Los Angelesu ali Houstonu? Enako – lekcija modernizma danes nič manj ne sugerira, da toposa prihodnosti ni. Novi topos je danes treba najdi z raziskovanjem neizogibne atopije sedaja [now], sedanjosti. Ta obstaja – ne v estetični nostalgiji banalnega, temveč med toposom in atopijo. Da bi to dosegli, moramo kritično pretresti način, kako se danes manifestira pomen. Kakor v drugih disciplinah – teologiji, filozofiji, znanosti – mora arhitek- tura svoje resnice natančno umestiti, še posebej resnico tradicije arhitekturne reprezentacije. Od Aristotela je resnica pogojevala metaforo. Metaforo razumemo kot utemelje- no na relaciji referenta do resnice znanega. Seveda je mogoče uporabiti druge retorične trope in torej prevprašati status metafore. De facto gre za retorični trop, poimenovan ›katahreza‹, ki nagovarja to »vmesje«. ›Katahreza‹ zareže v resnico in omogoči, da pogledamo v to, kar resnica zataji. Resnico in metaforo lahko ponovno razpremo, a ne tako, da ju zavržemo, ampak se napotimo vanju, Teorija 93arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Peter Eisenman kritično pretresemo njuno strukturo. Tafuri pravi, da gre za dve vrsti arhitekta: čarovnik in kirurg. Danes je treba biti kirurški: zarezati v metaforo, da odkrijemo katahrezo, zarezati v atopos, da razkrijemo novi topos. Gre za dve stanji katahreze in atopije, ki sta v samem srcu arhitekta: arabeska in groteska. Arabeska je med figuracijo in abstrakcijo, med naravo in človekom, med pomenom in formo. Tradicionalno so jo omejili zgolj na dekorativno rabo, lahko pa bi predlagali, da v arabeski najdemo strukturo ali pa vsaj stanje [condi- tion] med strukturo in dekoracijo. Podobno – groteska, njene korenine so blizu arabeski; lahko jo uporabimo, da raziščemo vmesje. Ni naključje, da dela Shermanove ali Salla pogosto označijo za grotesko. V Zgodbah arabeske in groteske Edgarja Allana Poea – je hiša duhov osrednja podoba. To ne pomeni, da naj dobesedno gradimo obsedene hiše ali da naj romaniziramo kvaliteto preganjanja. Naj raje podčrtamo poetični potencial, današnjo možnost za arhitekturo »vmesja«. SEDMI TRANSKRIPT JACQUES DERRIDA, PETER EISENMAN, JEFFREY KIPNIS, New York, 27. oktobra leta 1987* PETER EISEINMAN (PE) Ta večer naj ne bi bil prelahka situacija za vas. Po- skusili bomo z nekaj nelagodja. Govorili bomo o arhitekturi in o tem, kaj je bilo pri projektu52 prav in kaj narobe. Ubogi Jacques se mora tu soočiti z ne(u)godno situa- cijo: študentje arhitekture, ki se spopadajo s filozofom, in vice versa. Eden od zani- mivih aspektov je, da se arhitekti danes s teorijo ne ukvarjajo zares. Teorijo dejan- sko ponižujejo, saj menijo, da se s tem zanje ubadajo filozofi. Dejansko, ideje za tem diskurzom se vselej opirajo na filozofijo. Kar je zanimivo glede najinega sku- pnega dela, je, da pravzaprav ne gre za to. Nisva občutila tesnobe ob skupnem delu. Zadnjič smo bili na Jacquesovem ozemlju, v Parizu. Moral sem govoriti, Ja- cques je izoblikoval nekaj, kar imenuje »cordon sanitaire«, zoper moje pariške obrekovalce. Rekel bi, da je mnogo najinih obrekovalcev, mojih in njegovih, v Pari- zu, saj jih na tej strani oceana poznam zelo malo. Zato se danes ne čutim obveza- nega, da moram sedeti poleg njega na odru, na podestu, kar je on storil zame. Namesto tega bom sedel v prvi vrsti in upal, da boste zelo velikodušni in zelo odziv- ni glede dejstva, da gre za čudovito izkušnjo, da je prišel v Cooper Union52 in želi biti z arhitekti. Mislim, da gre morda za enega od prvih obiskov arhitekturne šole. JA- CQUES DERRIDA (JD) Za povsem prvega. JD Res je prvič. Zame je, gre za nekaj zelo ponižnega, da sem pred arhitekti in govorim o arhitekturi, česar ne bom storil. Verjetno boste ugotovili, da se bom ognil tej temi. Vseeno ... predolgo bo. Dome- njeni smo bili, da dobim vaša pisna vprašanja vnaprej, dejansko sem jih dobil šele zdaj. Odkrivam torej sklop dvajsetih vprašanj, in zdaj, ko jih berem, sem rekel Pe- tru: »Tvorijo program dvoletnega seminarja.« Kaj bomo torej storili? Naj sledim enemu od teh vprašanj ali so še druga vprašanja? JEFFREY KIPNIS (JK) Mislim, da gre v enem od vprašanj za delo s Petrom, kako so vas vključili v projekt, so se vaše misli o arhitekturi spremenile? JD Prvi dan, ko sva se s Petrom srečala, da bi delala skupaj, sem mu zastavil dve začasni trditvi: na tujem ozemlju sem, v arhitekturi, govorim tuj jezik, angleščino, in to dela mojo udeležbo dokaj nelahko ... težavno, morda celo nemožno. Prav sem imel. V arhitekturi nisem napredoval. Tudi moja angleščina se ni izboljšala. Kaj ste vprašali? JK Bolj splošno, kakšen je odnos med filozofijo in arhitekturo? Začne se z vprašanjem, ali ste se vi spremenili, se vaša fi- lozofija spreminja? JD Začenjam z brutalno izjavo o mojem odnosu do filozofije. Prvič, če me vidite kot filozofa, ki je slučajno naletel na arhitekturo, je to prva zmo- ta. Kar sem delal pred srečanjem s Petrom Eisenmanom, ni bila filozofija. Seveda sem šolan filozof. Učil naj bil zgodovino filozofije na ustanovah v Franciji. Vseeno pa tega, kar nameravam početi, strogo vzeto ne moremo imenovati ›filozofija‹. Kar imenujemo ›dekonstrukcija‹, je nekaj, kar nagovarja filozofijo, ni pa del filozofije. Gre za stil spraševanja, prevpraševanja filozofije, njenega porekla, njenih meja, fi- lozofskih aksiomov. Ni pa filozofija, ali pa ni, strogo vzeto, filozofski diskurz. Ne glede na to, moj poglavitni interes je bil v filozofiji in v odnosu do filozofije. Kar sem počel do zdaj, je bilo, da sem zbiral [adding] filozofe in pisatelje, literaturo in filozo- fijo, in poskušal izoblikovati vprašanja, ki jih imenujemo vprašanja dekonstrukcije ... s tega stališča sem mislil, da sta arhitektura in filozofija na isti strani. Če nisem filozof in … dekonstruiram filozofijo … arhitekt pa tudi nisem. Ne samo zato, ker nisem šolan arhitekt, marveč zato, ker sem videl, da ima [sharing] arhitektura, kot * »Transcript Seven« V: Chora L Works, Jacques Derrida and Peter Eisenman. Urednika Jeffrey Kipnis, Thomas Leeser. Monacelli Press, New York 1997, 104–124. 52 »La Villette«; https://lavillette.com; https://archidose.blogspot.com/1999/02/parc-de-la-villette. html. 53 https://cooper.edu/welcome; https://en.wikipedia.org/wiki/Cooper_Union. 54 http://www.tschumi.com/ Zahodna tradicija, iste premise, iste domneve, iste aksiome, kot recimo tako: kot filozofija ali metafizika kot celota. In tako tudi dekonstrukcija, seveda precej hitim, dekonstrukcija, če kaj takega obstaja in če je enotna, kar je zame problematično. Če je enotna in je obenem dekonstrukcija filozofije, Zahodne tradicije filozofije, in de- konstrukcija arhitekture, tega, kar imenujemo arhitektura. Nazor, pojem temelja, pojem sistema, hierarhije, načini reprezentacije, relacija do koncepcije prostora, prebivanja, kulture, v kateri arhitektura temelji, vse to naj bi dekonstrukcija prevprašala. Dekonstrukcija ni le način prevpraševanja, postavljanja vprašanj, saj je vprašanje vprašanja tudi tema dekonstrukcije. Ali pa vsaj prostor transformacije ali dekonstrukcije. In sploh, sama beseda dekonstrukcija ima v sebi nekaj arhitektur- nega. Kaj je dekonstrukcija? Je zgolj način razstavitve, razstavljanja stavbe? V tem primeru arhitekturne zgradbe Zahodne filozofije, Zahodnega jezika, Zahodne kul- ture etc. Ko si enkrat restrukturial, uničil, razstavil plasti teh stavb in organiziranost teh stavb, potem končno odkriješ to, kar naj bi bili temelji. Zemlja, podpora, teme- lji te zgradbe. Ne! Prav to je shema, ki jo je treba dekonstruirati. To je gesta, ki bi rada razkrila gola tla stavbe. Ko si dekonstruiral, boš končno naletel na ali se soočil ali izključil to, kar so tla zgradbe. Če gre za metaforo, kar bi sam imenoval fundacij- sko metaforo, je arhitekturno gledano vprašanje to, kar prevprašujemo. Nasprotje med globino in površino, med utemeljevalnim in utemeljenim. Arhitekturna meta- fora je v filozofiji [torej] zelo močna. Pa ne zgolj v obliki razlik, diferenc med teme- ljem, osnovo in površino, ampak tudi v formah razlik, diferenc med arhé, kar je začetek principa in kar prihaja od forme. Arhé, v Platonovi določitvi, prispevku o filozofiji, je iskanje premis. Ti principi so torej shema, ki jo poskušam prevprašati, dekonstruirati. Torej dekonstrukcija filozofije naj bi obenem bila dekonstrukcija ar- hitekturne metafore, ki je jedro, srce filozofske in arhitekturne tradicije, ki je vse- skoz filozofska. Podreditev, subordinacija arhitekture filozofskim ciljem, religioznim ciljem, političnim ciljem, politični cilji pa so filozofski cilji. Prevprašujemo vse te zadeve skupaj. Sem se torej nagibal k misli, da arhitektura ne spada v dekonstruk- cijo? Nasprotno, seveda nimam arhitekturne zanesljivosti, gotovosti, kar se razume samo po sebi, vendar v principu mislim, da arhitektura dekonstrukciji ne bi naspro- tovala, se ji ne bi upirala. In to naj bi bila glavna tarča dekonstrukcije. To so bile moje predpostavke v določenem trenutku. Potem pa nekega dne, moram poveda- ti to zgodbo, nekega dne, vse v mojem življenju se začne s telefonskim klicem, ne- kega dne me je poklical Bernard Tschumi.54 Povedal mi je, veš, nekaj arhitektov se zanima za to, kar delaš, in bi jih zanimalo delo pri projektu s teboj, s prijateljem Petrom Eisenmanom, slavnim arhitektom. Seveda sem bil zelo začuden, in ker sem 94 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 bil začuden, in ker sem se počutil povsem nespodobnega početi kaj takega, sem rekel ja. Srečal sem Tschumija in on mi je predal tekste Petra in drugih. Ko sem te- kste bral, seveda mislim diskurzivne tekste, ker sem nesposoben, še zdaj ne zmo- rem brati arhitekturnih tekstov, to je risb. Popolnoma slep sem, ko jih gledam, ni- sem pa popolnoma slep, če gledam diskurzivne tekste. Članke in teoretične tekste Petra in drugih. Ko sem jih bral ... moj prvi občutek je bil … seveda je nekaj analogij med obema, med tem, kar so teksti govorili, in tem, kar sem pravil sam. Nisem pa bil prepričan. Uporabljali so besede in kod, ki nista arhitekturna, uporabljali so filo- zofska, teoretska orodja, sposojena od dekonstruktivističnih tekstov, in so hoteli povedati nekaj, kar, strogo rečeno, ni dekonstrukcijsko. In še nekaj o tem, za kar nisem vedel, ali je arhitekturno ali ne. Začel sem brati, pisati, diskutirati itd. Končno sem doumel, kaj počnejo, ali kaj počne Peter, niti ni povsem tradicionalno, dekon- stuktivistično, vendar pa kaže, če dekonstrukcija pomeni kaj, ali kje deluje, da ni v semantični analizi, diskurzivnih izjavah, ampak stori, počne nekaj, kar vselej pona- vljam, da ni negativna, je afirmativna, stori nekaj, afirmira nekaj. Če dekonstrukcija kaj afirmira, je delo in pusti sled, potem to počne skozi, s pomočjo forme arhitek- ture. Vendar pa, mogoče tradicionalna arhitektura ni več prava. Morda – ko enkrat prekineš/zmotiš kaj v tradiciji arhitekture, kar ima opraviti s filozofijo ali teologijo, potem morda to ni več arhitektura. Pustimo vprašanje poimenovanja ob strani. In zakaj naj bi bilo tako? Za to ne gre niti v filozofskih predpostavkah arhitekture, ki so dekonsturirane, v tem primeru o vrednosti porekla, teleologije, arheologije, ute- meljitvene, fundacijske strukture, hierarhije, antropocentrizma, človeške mere, niso dekonstruirane le filozofske in religiološke predpostavke kot take, torej kot diskurzivne strukture, vendar to so, in bi morale biti, ali pa so v procesu rekonstruk- cije v obliki realnih instanc. Potemtakem te predpostavke, te filozofske premise niso zgolj diskurzi v knjigah ali filozofski nauki ali v knjižnici, običajno to, kar imenu- jemo teksti v trivialnem pomenu te besede. Utelešajo jih politika, ekonomija, to, kar imenujemo kultura, institucije, ki se upirajo dekonstruktivni arhitekturi. Če to- rej želiš zgraditi nekaj, kar se izmika tem metafizičnim predpostavkam, če želiš kri- tizirati ali diskurzivno izničevati z govorom ali pisanjem o teh predpostavkah, boš moral premagati, prevladati upor, utelešen v teh strukturah, ki jih imenujemo poli- tika, kultura, ekonomika, tehnologija itd. Zavestno ali nezavedno, gotovosti itd. ... In ker sem pogosto rekel, da dekonstrukcija ne obstaja zgolj v diskurzivnem kriticiz- mu, ki naj bi transformiral institucije, ki imajo opraviti s političnimi, ekonomskimi ali tehničnimi strukturami, potem arhitektura, to, kar imenujemo arhitektura, do te mere, da danes ne morem graditi, če ne premagam ali transformiram politične, ekonomske, tehnične strukture, potem najbolj efektivna dekonstruktivistična afir- macija pripada, gre skozi arhitekturo torej k vrsti arhitekture zoper drugo vrsto ar- hitekture. Gre torej za [boj] med dvema vrstama arhitekture. In za kar gre v arhitek- turi, seveda, ne zgolj za metafiziko, religijo v njeni diskurzivni formi, pa tudi za politiko, zgodbo institucij, ekonomijo. Pogajanja med arhitektom, kot je Peter, in vsemi silami, ki gradnjo preprečujejo, prav ta pogajanja so izrecno mesto dekon- strukcije kot arhitekture, ali kot arhitekture, ki se lahko zgodi. To ni kraj ... če defini- raš arhitekturo kot omejeno [circumscribed] aktivnost. Seveda vsi ti boji, politični boji, se ne godijo v šolah arhitekture ali pa v diskusijah arhitekta in sponzorja, ali župana mesta, predsednika univerze ali banke. Skozi veliko variacij, to je poglavitna konzultacija med političnimi silami in med tem, kar v strogem smislu imenujemo arhitektura. V tem smislu gre za enega najbolj vidnih krajev. To sem počasi začel razumevati, da bi ekspliciral obseg dela, če je delo beseda, s Petrom Eisenmanom, delo v precej pasivnem in lenem smislu, kakor je moj ... sveti jezik ne bi smel biti konceptualen v določnem smislu konceptualnosti. Če s konceptom misliš glavni pomen, ki mu je pritaknjen, na primer besedo, ki bi označila neki označevalec, tako da imaš označevalec in označeno; označeno pa je pomen, ki je do neke mere gene- ralen, je koncept. Koncept ni ravno označevalec, ni znamenje. V svetem jeziku ne moreš več razlikovati med posamično rabo ali darežljivostjo označevalca in gene- ralnim pomenom, ki je se ohranil v drugem jeziku. Koncept klasičnosti definira se- mantična vsebina, ki se lahko prevaja iz enega jezika v drugega in ostaja ista. Kon- cept mize je isti, če rečemo ›miza‹, ›table‹, ›Tisch‹, z drugim označevalcem, z drugimi besedami. V tem primeru lahko razlikujem koncept, ki je njegova identite- ta, idealna identiteta, generalnost, generalija. Mizo kot generalijo razlikujemo od označevalca, od liberarnosti, besede. Ta struktura, ki razlikuje med označevalcem in označenim, predpostavlja nekakšno instrumentalizacijo jezika. Označevalec je instrument, s katerim ali s pomočjo katerega poveš nekaj, kar je semantična vsebi- na. Znak je služenj pomena. Označevalec je instrument pomena. Zoper te semio- tične instrumentalne koncepcije jezika je postavljeno, se definira to, kar imenuje sveti jezik. V svetem jeziku idiom ne pusti nikakršnega prostora za distinkcijo med označevalcem in označenim. To do te mere, ki je sveta: lahko obrnemo smer pro- cesa. V danem jeziku ne moreš razlikovati med pojmom, konceptom in označeval- cem, med pomenom in označevalcem. Jezik postaja svet ali pa ga izkušam kot sve- tega, ko ne moreš prevajati, na primer poezije, ne moreš prevesti fraze ali teksta, ko je tvoj odnos do neprevedljivega posvečen, narejen za svetega. »Kaj pa arhitek- tura?« Arhitektura je neprevedljiva. Ne moremo prezreti dejstva, da religiozna za- snova arhitekture ni zgolj nezgoda ali zgolj lastnost poleg drugih. Na začetku, če kaj takega obstaja, je bila arhitektura skoz in skoz sveta. Ne le v templjih, v katerih naj bi bila prezentna bog, boštvo, temveč vsepovsod. V mestu, v šolah, v hišah. Hišo so zasnovali v odnosu prezence nekega boštva, hiša je imela prostor za boštvo. Prav tako pokopališča, mesto etc. Principielno, kar naj bi bil označevalec v arhitekturi – to je nezamenljiv dogodek zidov, kamnov, česar pa se ne da reprezentirati, naj ne bi bilo imitacija nečesa, naj ne bi bilo označevalec nečesa. Bila je resnična prezenca. V tem smislu je arhitektura bila ali bi bila sveta; arhitektura, izkustvo arhitekture je bilo sveto izkustvo. Tudi ateist, ne veruješ v boga, specifična izkušnja takega kraja, zgradbe, bi bila iz forme izkušnje svetosti v antropoteološki definiciji arhitekture. Lahko nasprotujete tej dimenziji, antropoteološki dimenziji, s sekularno definicijo arhitekture. To bi bila arhitektura, ki bi bila zgolj antropološka, brez reference do tega nasprotja kot nasprotja, do te opozicije kot opozicije. To protimesto, antime- sto definira protikraj, antikraj boga, boštva. Nič se v tej opoziciji ni zares spremeni- lo. Kar bi se spremenilo, je način gradnje, morda ne bi šlo več za arhitekturo. Način gradnje, ki bi se odpovedal, se odrekel antropoteološki dimenziji. To pa ne pomeni, da bi se sekulariziral. To bi me morda zanimalo ... ne arhitektura, ne grajenje. Ne vem, izkušnja kraja, ki morda ne bi niti bil zgradba ali prebivališče. Prebivanje, »dwelling«, »wohnen«, moramo prav tako prevprašati kot definicijo arhitekture. Izkušnja kraja, ki ne bi bila zgolj sekularna ali sveta [izkušnja], v tradicionalnem pomenu, ki pa se ne bi preprosto zoperstavljala svetosti. Šlo bi za nekaj drugega. Bi se to imenovalo arhitektura? Bi se izkušnja kraja imenovala prebivanje? Ne vem. In tega ne vem, da to menim, da to vem? Moj odgovor, česar seveda ni treba reči, se nanaša na to, kar Peter imenuje ›scaling‹, to je krhanje človeškega, vendar člove- škega v smislu pomena, torej te antropoteocentrične dimenzije, s človeško teologi- jo arhitekture. Ima opraviti z mogočnim, možnim koncem arhitekture. Leta in leta se je isto spraševalo o filozofiji, spraševali so me, na primer: »Verjamete v konec filozofije?« Moj odgovor: Ne. Ni konca filozofije. Moramo razlikovati med koncem in sklenitvijo. Sklenitev ni konec. Če bi želel ta odgovor ... za arhitekturo, bi rekel, arhitektura nima konca, nadaljevala se bo. Tradicionalna arhitektura je bila tako profilirana, izoblikovana, tako močna, tako razvijajoča se. V tem smislu nihče ni mogel prerokovati konca, konec arhitekture. Vendarle to ne pomeni, da ta arhitek- tura, ki se razvija zdaj, bolj kot prej, ni prišla do izkušnje, ki je naša izkušnja, izkušnja nekaterih od nas. Ta izkušnja nekakšne meje, meje, ne v smislu prepreke, ki si jo dosegel in ne moreš naprej, gre [torej] za izpetje, za izčrpanje možnosti. Arhitektu- ra ne more izumiti ali ustvariti, ne more dodati novih bistvenih možnosti. Tako je dokončana. Vendar to ni konec. Kar ni zaključeno v tej sklenitvi, in ta sklenitev ni krog. Je bolj zapleteno. Na primer, izkušnja prostora, ne arhitekturna opcija – zato, ker so ti koncepti problematični. Izkušnja prostora, ki ni zamejen v to za(ob)jetje, nima imena, znotraj za(ob)jetja, nima programa, ne moremo ga institucionalizirati kot takega. Včasih se to zgodi v šolah arhitekture, včasih v poeziji, včasih v politiki, včasih v znanosti, včasih v zasebnem življenju, včasih v erotični izkušnji, včasih v kateri koli kategoriji, ki jo izberete, pod pogojem, da je ta nova izkušnja prostora odprta. Dejstvo, da to ni nujno za šole arhitekture: da se nujno [ne] zgodi ta nova izkušnja prostora, to tudi ne pomeni, da so šole arhitekture le institucija poleg drugih. Zdi se mi, da ima to morda zelo privilegirano misijo in odgovornost. JK Eno od vprašanj je najti med pojmi vašega besedila o chori in posebej prevprašuje cho- ra, gre za temo, ki je več kot splošna.55 V [delu] Chora pravite, da je kozmos nebo ali Uranus, kot živi, vidni in nevidni bog, da je edinstven in sam v tej monogamni rasi. Vprašanje se nadaljuje: »Ali Platon v Timaju (upo)rabi choro za nadomestitev mitoloških figur in prejšnje kozmologije, z monogamnim likom Urana?« Vprašanje se posploši v pomembnejšo idejo, to je, da bi razdelali nagib, da je chora narativna posoda [receptacle], in potem postavili choro v falogocentično zgodovino arhitek- ture. Vprašanje spola, povezano s chora, kako se uporablja v arhitekturi, je zelo pomembno. JD Naj podam protokol za moj odgovor. Na tako vprašanje ne mo- rem odgovoriti tukaj in zdaj. Poskušal bom odgovoriti selektivno. Domnevam, da 55 Prim. Jacques Derrida, »Chora«. V: Chora L Works, 15–33, 190–207. Teorija 95arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 Peter Eisenman vsakdo tu ni prebral Platonovega Timaja in ne pozna, ni seznanjen Jeffovim vpra- šanjem – chore v Timaju. V Platonovem Timaju je na neki točki vprašanje, kako je (iz)oblikovan kozmos. Opis: arhitekt, demiurg, gleda, strmi v paradigmo in v večno fiksirane modele. Gleda jih, medtem ko jih gleda, vpisuje [inscribes: zapisuje, vna- ša] kopije paradigme v to, kar poimenuje chora. Tako so trije: modeli, kopije, in kraj, v katerega so kopije vtisnjene, inskribirane, kot tipi. Ta kraj je chora. V grščini je bila chora povsem utečeno ime. Včasih je lahko pomenila kraj rojstva, npr. vas ali mesto itd. Vendar v tem [našem] primeru ne pomeni specifičnega ali konkretnega kraja. Pomeni kraj, izjemni kraj ali interval ali prostor, v katerega je bila vsaka kopija inskri- birana, formirajoč kozmos, razpored, kompozicijo sveta. Ta kraj ni model in ni kopi- ja. Model je večen onstran slehernega časa, onstran slehernega postajanja; ne postaja. Fiksiran je in večen. Kopije niso večne, nastanejo; so začasne, temporalne. Chora ni večna v smislu modela. Ni pa tudi časna. Chora ni homogena s paradigmo in ni homogena s kopijo; zatorej je ›pred‹ [before] vsem. Vendar pa ta ›pred‹ [befo- re : ›prej‹] nima strukture večnosti kot paradigme. Ni ne to ne ono. Ni ne eno ne drugo. To pomeni, da ta kraj nima kraja v Platonovi običajni, konvencionalni dialek- tiki, v Platonovi filozofiji, kot jo običajno interpretiramo. Tu je bitje, ki je realno bi- tje, to je eidos, to je model, in kopija je manj bivajoča od paradigme. Tu je to, kar imenujemo dialektika, ki implicira nekakšno participacijo s kopijo, modelom itn. Chore ne moremo zvesti na te platonske sheme. Zato oseba v Timaju pravi, da ne moreš zapopasti, kaj je chora – ne z intelektom ne s čuti(li). Je, kakor bi sanjal, ta mešana [bastard] struktura. Mešana je, saj je obenem videti kot paradigma in obe- nem kot kopija. Vendar ni zmes [mixture] paradigme in kopije. Ni ne eno ne drugo. Na to torej ne moreš misliti. Lahko le sanjaš in sanjaš nekaj, kar je onstran filozofije, onstran dialektike in vse tradicije, ki jo je Platon začel. Onstran distinkcije inteligi- bilnega in senzibilnega. Če je chora prostor, space, prostorjenje, spacing. To pro- storjenje, spacing, sprostiranje se ne da reducirati na vse interpretacije, ki so jih predlagali po Platonovi chori. Paradoks chore je, da so jo filozofi v svojih tradicijah vedno znova poskušali reducirati na nekaj, kar jim je znano, poznano. Nekateri so rekli, da je snov, substanca, materija, v katero je vpisan, zapisan tip. Seveda je pri Platonu nekaj metafor, ki primerjajo choro z žensko, materjo, sestro [nurse], sub- stanco, v katero je vtisnjena forma. Vse te metafore je treba zavreči, se jim odpo- vedati. Ne gre za metafore, to pa ne pomeni, da pravilno izražajo to, kar je prava esenca chore. Chora ni esenca. Definicija esence, bistva, je bistvo te krede. Chora ni esenca, ni bistvo. Je onstran opozicije esenca akcidenca, onstran vseh običajnih opozicij v filozofiji. Filozof je torej rekel: »Potemtakem materija, snov v aristoteljan- skem smislu«. In drugi: »To je prostor in ekstenzija v kartezijanskem smislu«. Tretji: »Gre za prostor kot formo«. Hoteli so zmanjšati, zreducirati škandal v filozofiji, da sprostiranja ne moremo definirati s filozofskimi pozicijami. Kar sem pokušal, je, da sem pisal o chori, o interpretacijah chore in o Platonovi strategiji v tem tekstu. Platonova strategija v tem tekstu je namreč drama. Gre za zelo kompleksno tekstu- alno sceno. Ko sta me Bernard Tschumi in Peter Eisenman povabila, naj spregovo- rim arhitektom, sem rekel, da nimam nič povedati; sem popolnoma nekompeten- ten, popolnoma ignorantski in kar bom zdaj storil glede prostora, kakor da ima prostor kaj z arhitekturo, je, da pišem ta tekst [Chora] in sem besedilo dal Petru. In končno se je zapisalo nekaj, mislim, se je zapisalo arhitekturno. JK Falogocentična zgodba [issue] arhitekture? Kaj menite o tem? Arhitektura izključi ženske v svoji zgodovini in v svoji vertikalnosti. JD Če je seveda res, kar poskušam dokazati, to je, da je filozofija najbolj dominantna tradicija, ne samo glede logocentričnosti, am- pak tudi falogocentričnosti, in če je arhitektura tesno soodvisna s filozofijo, potem naj bi, tako mislim, reproducirala falogocentrizem. To lahko demonstriramo na mnogo načinov. Je prestopanje enakosti v improvizaciji pretežko? To bi rad vprašal, saj sem o tem povsem nepoučen. Kako se feministično gibanje vede v arhitekturi danes, v šoli, v poučevanju arhitekture, v poklicu. Ali gre za posebno gibanje v ženskih študijah, ki se povezuje z arhitekturo? JK Je, zelo specifično, in poskušali so kategorialno identificirati sistematično izključevanje žensk v njeni zgodovini in likov žensk v njeni diskurzivni strukturi. Verjamem, da je vprašanje dejansko; ali je vpra- šanje chore dejansko sistematično izključevanje GAJE v heziotski teogoniji platon- skega diskurza. Vprašanje je bilo, ali je kaj tako trivialnega, kot je privilegij vertikal- nosti, ali pa je kaj takega, kot je horizontalnost arhitekture ali receptivitete, sprejemljivosti. Ali take zadeve konstituirajo nekaj takega, kot je drugi arhitekturi diskurz ali pa je organiziranje prizadevanje za to. JD Prvič, tudi če se opiraš na choro, zgolj da ponovno, znova premisliš vse, chora ni arhitektura. Chora nima nič opraviti z arhitekturo. Chora je ona sama, vendar ›nje same‹ ni v chori. Chora ni nekaj, kar je identično z njo samo. Ni bitje, ni karakter, ni oseba. Ni nič, kar bi lah- ko antropologizirali ali teologizirali. Chora ni nič, vendar ni v smislu praznine, ni praznina. To je povsem jasno v Timaju. Ni praznina, tudi ni nekaj, ni stvar. Potem- takem se ne da reči, da je chora arhitektura ali da je nov prostor za arhitekturo. JK Zdi se mi, da je to točka, kjer se lahko srečata. JD Ja, saj ... kraj ni dovolj, da bi imenovali kraj misli o arhitekturi. S krajem ne moreš početi veliko stvari, ki niso arhitektura. Če poskušamo graditi v kraju ali na kraju, to ni izkušnja s prostorom. Morda arhitektura, neka(tera) arhitektura, korespondira želji zapolnjevanja prosto- ra. Morda je arhitektura najmočnejši poskus pozabe prostora, pozabe chore. Naj- močnejše pozabljanje prostora – to je arhitektura. To je prvo. Drugo, v Platonovem Timaju, seveda najprej metafore, kar običajno imenujemo ›metafora‹ – sam jih nikdar ne imenujem tako. Prve Platonove metafore so feminilne. In njegovo choro primerjajo z materjo, sestro, substanco, snovjo, kar običajno imamo za feminilno, za razliko od forme, ki je maskulina. Teh metafor Platon natančno ne potrjuje in ne vzdržuje. Metafore so način prevajanja tega, kar imenujemo figure, ženska ... obi- čajno pravimo – Platon to pravi – da je moč v očetu in kopije so otroci … chora je mati. Ta aproksimacija ni pertinentna, saj chora ne more biti eno s paradigmo – para, dvojice ni. Gre za čuden par. Chora ni ne moški ne ženska. Lahko choro upo- rabimo kot parolo feminističnega gibanja, seveda zoper falogocentrizem. Seveda to ne pomeni: če je morda ta homogeni, nediferencirani, spolno nevtralizirani ele- ment – je nenadoma tu diferenciacija, je drugače, je sprostiranje, interval. Gre za diferenco brez opozicije, morda gre za nekakšen spolni prostor brez opozicije mo- škega in ženske. JK Tritogenus sugerira nekaj drugega od dualizma moški/ženska. JD Zelo dvomim. Včasih gre zgolj za preprosto identificiranje, od/dokupovanje di- ferenc. – JD Prestopil sem osnovo/zemljo [ground] iz dveh razlogov. Eno so »fun- damentalni razlogi«. Če se v filozofiji ne moremo dotakniti tal/dna [ground] in to, kar pre vprašujem je ... predvsem želja po temelju [ground]. To je razlog, za to po- trebujem tla, če pa postavljam dekonstrukcijska vprašanja, se ne zanašam zgolj na tla in na ta tla ne čakam. – Tal se ne želim dotakniti, četudi ... temelje [grounds] grozno potrebujem, kar pomeni, da pogrešam temelje. Zato nimam upanja, kot pravite, dotikanja tal, dotikanja dna. Drugo gledišče glede arhitekture – bi se filozof zanašal na arhitekta ali sledil arhitektu, da se tal, dna, temelja končno dotakne. Zato pravim, da je zame prepozno, ker vem, da nikdar ne bom arhitekt. Moje arhi- tekturne kompetence ostajajo absolutno tako skromne, fragmentirane, plahe, da- leč od slehernega dejanja risbe, risanja. Kakršna koli naj že bo moja kolaboracija, sodelovanje z arhitektom, naj gre za gradnjo ali dejansko delovanje kot arhitekt, če tako ravnam, prepričan sem, če delam s Petrom, se bo on dotaknil tal, temelja, dna. Nočem. Ne bom ga uporabil zase, da bi se zame dotaknil dna. JK Postavljate … smerokaze. Nastavili ste pot k temelju, osnovi [ground]. So smeri, ki ste jih v svojem delu postavili za arhitekte. Priznate, da se je vaše delo formiralo kot projekt za arhitekturo? JD To je še teže. Seveda nisem nikdar deloval kot arhitekt, nisem arhitekturno kompetenten, nikakor, brez arhitekturne geste. Občutek imam, da ko pišem, ko gradim tekste, zakon zame, pravilo, potem ima to opraviti z umeščanjem [spacing: razmeščanjem, sprostorjanjem] zadev. Tisto, kar me zanima, pravzaprav ni vsebina, ampak do neke mere distribucija v prostoru. Kako pišem, to je (iz)obli- kovano. Po eni plati ima opraviti z ritmom glasbe, a tudi z grajenjem, arhitekturo, s sprostorjanjem. Če me to, kar pišem, zanima, potem sem prepričan, da nima nič opraviti z vsebino, s pomenom ali s filozofskim pomenom, ampak s tem, kako so ti objekti artikulirani, da kompozicija mojega teksta ustreza, korespondira modelom, ki niso dobro sprejeti v arhitekturni asociaciji filozofije. In tako so fizični objekti. In če sem nanje kot take navezan. PE Eno uro smo te poslušali govoriti o tem, kar bi lahko imenovali ›ideje‹, lahko bi rekli tudi: spekter filozofskih idej. Pričakuješ, da imamo kot človeška bitja pri poslušanju tega kakšno kompetenco. Mislim, da ver- jetno imamo več kompetenc – kot večinoma, večkrat verjamem ljudem, za katere domnevamo, da so arhitekti. Dejansko so sposobni poslušati tvoje besede, formi- rati ideje, teoretizirati etc. Zanimivo se mi zdi, da imaš ti kot filozof, kot človek, kot človeško bitje, kot smo vsi, enormno zmožnost in kompetenco ukvarjanja z arhitek- turo. Morda še bolj kot mi z idejami, saj arhitektura, prostor, dom, šola – vsi se ukvarjajo s temi zadevami, za katere si kompetenten ti; veš, ali si v tem prostoru doma. Rekel si, da bi danes radi bil v majhnem, ozkem prostoru, raje kot v velikem prostoru. Ko sva začela delati skupaj, si začel takoj govoriti o tem: kaj bodo ljudje počeli na tem vrtu? Ali pa: je vrt lahko brez trave? In kaj bo ljudi varovalo pred padcem v luknje? Veš, vrsta vprašanj, ki jih od filozofa ne pričakujemo, od neute- meljenega, breztalnega filozofa. Zato mislim, da moraš pozabiti na idejo o pomanj- kanju kompetenc, ne zdi se mi pošteno reči, da nimaš kompetenc. Predpostavlja se, da imam kompetence jaz, zato, ker te poslušam, ampak ko začnem risati, si nekompetenten. To ni pošteno in mislim, da tudi ni pametno, saj mislim, da imaš enormne kompetence. Gre za disimulacijo, če praviš, da se nisi dotaknil tal, da nisi 96 arhitektov bilten • architect's bulletin • 232 / 233 prišel do dna. Tal, dna, osnove si se dejansko dotaknil, [za] La Villette si narisal zelo pomemben del. V temelju bo. JD Takrat sem bil v letalu, risal sem med New Yor- kom in Parizom. PE Pravimo, da s tabo ne moremo govoriti, saj nismo filozofi, in ti praviš, da ne moreš govoriti, saj nisi arhitekt. To ni tako, dejansko imaš več idej o arhitekturi, kot jih verjetno imamo mi o filozofiji. V najinem projektu si se bolj do- taknili tal, si šel bolj do dna kot jaz. Pravzaprav si me prizemljil, velikokrat. V naji- nem projektu si se ti dotaknili tal. Pravzaprav je šlo za odločilni dotik, za piko na i. Ne razumem torej, kako da to praviš tem ljudem, saj si enormno kompetenten, verjetno grozljivo kompetenten, in mi smo tisti, nam manjka kompetenc v arhitek- turi. JD Peter, hvala. Poskušal bom natančneje definirati, kar sem mislil s kompe- tentnostjo, kompetenco. Seveda, če s kompetenco v arhitekturi meniš to, kar si ravno rekel, govorjenje o prostoru, hiši, domu, zgradbi, grajenju etc., potem si to kompetenco delimo. Med nami je disimetrija. Če razumeš, kaj govorim – saj si kompetenten v govorici, bolje govoriš angleško od mene, poznaš besede, grama- tična pravila, črkovanje. To je kompetenca v jeziku, ki si jo deliva ... vsi lahko pišemo tekste, poučujemo. Tega ne bi mogel imenovati tehnična kompetenca. Popolnoma sem sposoben narediti to, kar bi bili vi analogno zmožni storiti glede gramatike in sintakse v arhitekturi. Ne znam risati. Nisem sposoben najpreprostejših kalkulacij v smislu pridobivanja nečesa. Risati ne znam v terminih arhitekture. Morda sem kompetentnejši v splošnih problemih prostora, hiše, prebivanja etc. PE Znaš misli- ti, Jacques. Morda ne misliš fizikalno, vseeno znaš risati. Veš – sam ne mislim fizi- kalno, zmorem, znam pa pisati. Lahko mislim, ko pišem, zapisujem ideje, ki bi jih zame lahko napisal kdo drug, ti bi jih lahko zapisal zame. Ti lahko misliš, ko rišeš ideje, ki bi jih zate zapisal. Torej, fizična manifestacija ali pa, zmoreš svoje ideje narisati, jaz pa zmorem svoje zapisati – tehnična kompetenca ni vprašljiva. JD Ris- ba se pokorava pravilom, ki se jim reče gramatika, sintaksa arhitekture, in tega jezi- ka ne poznam. PE Kako si lahko poslušen gramatiki in sintaksi arhitekture, ki bi jo rad dekonstruiral, in predpostavljaš, da tega ne zmoreš? Tudi jaz ne zmorem de- konstruirati arhitekture s tega gledišča. Ne zmorem zgraditi projekta. Če me pustiš samega in rečeš, naredi projekt La Villette sam, s svojim peresom. Zagotavljam, da bi naredil najubornejšo, najbolj akademsko risbo. JD Težko rekonstruiram kontekst teh stavkov. Kar v francoščini imenujem »maintenant«, se ne da prevesti, kar me- nim z »maintenant«, tega zdaj ne mislim. Imamo nov začetek, kot rekuperacijo pozabljenega izvora. Kar imenujem »maintenant«, se igra s tem, kar zbira, če tako rečemo, disocirane dele te nove arhitekture. Omenil sem vse negativne besede, ki jih uporablja Tschumi, disociacija, disrupcija, disartikulacija itd. Moje vprašanje je, kako lahko zgradiš kaj, če gradiš kaj, kar drži skupaj, če ni »maintenant«, če ne vzdržuje, ne ohranja teh povezanih delov. Če tega »maintenant« ne definirajo tra- dicionalne vrednote, aksiomi, kot so bog, človek, telos, hierarhija etc., torej, kaj je to, kar vzdržuje arhitekturo? In kaj to arhitekturo dela za dogodek? Odgovor ima opraviti s podpisom, z obljubo, z nečim, kar drži arhitekturo brez fundiranja na tradicionalnih temeljih. Vseeno je zame vselej težko rekonstruirati ta tekst. JK V istem besedilu pripominjate, da si druge arhitekture ne zmorete zamisliti? Če je li- teratura to drugo filozofiji. Oziroma je moč to, kar je izključeno iz filozofije, najti v literaturi. JD Česa takega nikdar nisem rekel. JK Zanimalo me je, ali ne gre za dve vrsti tekstov, ki jih najdete v napisanih tekstih literature, filozofije. Zdi se, da gre pri arhitekturi za sintezo. Zanimalo me je, ali imate kakšne misli, kaj bi taka druga arhi- tektura lahko bila? JD O arhitekturi ne bi mislil kot o sintezi. JK Ob delu s Petrom ... ali imate ta projekt, ki sta ga delala skupaj, za arhitekturo? JD To je zelo težko vprašanje. Seveda, ko smo enkrat zgradili La Villette, bodo drugi to imenovali arhi- tektura. Morda bo to znamenje najinega neuspeha. Odgovor na vaše vprašanje je ne, vseeno je odvisen od konvencij. Če besedo ›arhitektura‹ uporabljamo za klasi- čen koncept arhitekture. Bi rekel, upam, da ne, nasprotno, če arhitekturo imenuje, kot sem rekel trenutek prej, je to najbolj afirmativna gesta, naj bila dekonstrukcij- ska in afirmativna gesta, potem upam, da to bo arhitektura. Morda eksemplarna arhitektura. Seveda nas bi eksemplarično pripeljalo nazaj do nekakšnega arhitek- turnega dogodka. ŠTUDENT Imam preprosto vprašanje. Iz vaše deskripcije dekon- strukcije besedila, se imate za filozofa ali za pesnika? JD Rekel bi, da nič od tega, lahko bi razumeli pretenciozno ali pa preskromno. Iskreno, kar želim napisati, zame ni filozofija in ni poezija. JK Sodeluje pri kritiki filozofije. JD Ni kritika. Koncept kri- tike pripada filozofiji, imam globoko spoštovanje do filozofskih kritik, dekonstrukci- ja pa ni kritika. Je dekonstrukcija ideje kritike. Odločitve med nasprotnimi pojmi čez črto. Dekonstrukcija je dekonstrukcija ideje kritike. JK Razumem, pravite pa, da si ne zamišljate žaljenja, nobene implikacije za filozofijo v dekonstrukciji? Brez odgo- vora filozofije glede njenih meja? JD Ne, ne mislim, da je filozofija lahko zgolj drugo polje ali nevtralno: da je filozofija do dekonstrukcije lahko indiferentna. Dekonstrukcija se filozofiji dogodi. Filozofija je eden od najbolj privilegiranih par- tnerjev dekonstrukcije. JK V tem smislu gre za parafilozofski diskurz. JD Da, mo- ramo definirati, kaj ta para (po)meni, je para, a para je toliko različnih zadev. JK Ne zgolj v para smislu. Teži preoblikovati filozofske diskurze. Ta vrsta »laissez-fai- re« relacije med obema, ki jo izrisujete, ni dovolj nasilna. Gre za precej nasilen napad na filozofijo, postavlja zahteve filozofiji, da se reformulira. JD Če gre za re-, kot pravite, se reformulira dovolj globoko, morda filozofije ne boste več prepozna- li. To se dogaja. Ali vsaj upam, da se. JK In podobno, ali v smislu konkretnega v obeh pomenih besede, vaše delo implicira arhitekturo, ki je ne prepoznamo kot arhitekturo. Vendar ne kot vrsto občasne lamentacije, ampak kot insinuacijo v celoto arhitekturne misli. JD Da, za zdaj bi zelo dogmatsko rekel, moment nepri(po)znanja je vsepovsod bistven. Trenutek, ko arhitekturna združba ne pri- poznava nečesa, projekta kot arhitekturo ali arhitekta kot arhitekta. To je kritični moment, ko se nekaj zgodi. Ko arhitekti pri(po)znavajo arhitekte ali arhitekturne objekte kot take in jih takoj legitimirajo, se nič ne zgodi. Kar se mora zgoditi, se mora zgoditi s pomočjo objekta, ki ga ne moremo definirati. ŠTUDENT Če se tal, dna ne želite dotakniti, je ... delo arhitekture sodelovanje, izmenjava ali imate drug pridevek? JD Ne. To je dobro vprašanje. Za to nimam imena. Zagotovo ne gre za sodelovanje. Še manj za izmenjavo. Kako bi ti to imenoval, Peter? PE Adhe- zija. JD Gre za dvojno parazitsko lenobo. ŠTUDENT Uporabljate dva stavka, torej povsem literarno nikdar ne razrešite, četudi poskušate, da se tal ne dotaknete, nikoli dejansko ne dekonstruirate, ali destruirate ali zapostavite tradicionalne skladnje. JD Delam s tradicionalno sintakso. Seveda ne lebdim. Vprašanje trenu- tek prej je bilo o nekakšni zadnji osnovi ali absolutno zanesljivi osnovi. To ne po- meni, da osnove kot take sploh ne potrebujem. Nasprotno, opiram se na mnogo osnov, na francoski jezik, angleški jezik, na sintakso, slovnico, tradicionalno filozo- fijo, na mnogo zadev. Opiram se na mnogo konvencij. Potrebujem jih, če naj bi storil kaj drugega, če naj bi kaj drugega vznemiril. Moram se nanašati, se opreti na kaj. Tako je bilo, še preden sem imel kaj opraviti z arhitekturo in arhitekti, seveda je bila arhitektura element in tema. Tu je avtor sijajne knjige, kaj moramo storiti z arhitekturo, preden srečamo kakega arhitekta. Vsi filozofi, sleherni na svoj način, se mora soočiti s problemom arhitekture, ne arhitekture v strogem smislu, tem- več znotraj filozofskega prostora. Tako sem storil tudi sam. Prvi del vašega vpraša- nja ima opraviti z izključevanjem pisanja. Če sem rekel kaj takega, je šlo za napako, a predvidljivo napako. Mislil sem na pričakovanje, na ljudi, ki so nas najeli. Seveda v La Villette ne moremo nič storiti. Ne moremo onstran meja prostora, ki so nam ga dali. Zgraditi moramo nekaj ... kar je v kamnu in vodi, ne smemo čez določeno mejo, postaviti okvir za igro. In kot sem rekel, izogibali naj bi se stavkom, ki bi jih bilo verjetno težko sprejeti. PE Šlo bi za odnos … odnos med filozofom in arhitek- tom. Če gradim s kamnom in ti pišeš nanj. JD Ni princip, da se pisanju o arhitek- turi ognemo. Če govorim o pisanju ali o tekstih, običajno vztrajam, da se ne sklicu- jem zgolj na pisanje besed na strani, zame je zgradba pisanje besedila. Četudi v njej ni očitnih besed, to imenujem pisava, to imenujem tekst. Izbral in prevedel Aleš Košar Peter Eisenman P. Eisenman, Holocaustmemorial/Holocaustmahnmal, Berlin, 2005. ab Slika na naslovnici: Pogled na Stari trg po potresu leta 1895. Vir: Dom in svet (Ljubljana), letnik 8, številka 15. oktober / October 2022 • letnik / anno LII ab Potres pretres • A Quake and a Shake Up arhitektov bilten • mednarodna revija za teorijo arhitekture architect’s bulletin • international mag. for the theory of architecture 232 / 233 2 3 2 / 2 3 3 Potres pretres • A Quake and a Shake Up a b • P o t r e s p r e t r e s • A Q u a k e a n d a S h a k e U p • o k t o b e r / O c t o b e r 2 0 2 2 • l e t n i k / a n n o L I I Miha Dešman ... Med vsemi katastrofami imamo za potrese najbolj razdelane ukrepe in tudi novogradnje morajo slediti natančnim predpisom. Drugače je z obstoječim stavbnim fondom. Kljub znani in opredeljeni nevarnosti potresa je protipotresna prenova manj učinkovita. Uroš Lobnik ... Dokler arhitektura ne najde odgovora, kako povezati ekologijo z estetiko, se bodo ekološka vprašanja reševala zunaj domene arhitekturnega projektiranja, rešitve pa bodo izginjale v efemernosti življenjskih ciklov in v logiki kvantitativnih izračunov. Marta Skubic ... Večina do zdaj energetsko prenovljenih stavb ni bila celostno obravnavana, saj zanje med drugim niso bile narejene seizmične analize in posledično morebitne potrebne utrditve konstrukcije. Ob morebitnem močnem potresu bi tako neustrezno potresno odporna stavba, ki je bila sicer energetsko prenovljena, lahko postala neuporabna in bi bila vsa sredstva, vložena v energetsko sanacijo stavbe, izgubljena. Katarina Rus, David Koren ... Odporno mesto je tako opredeljeno kot trajnostno omrežje fizičnih sistemov in skupnosti, ki je sposobno obvladovati ekstremne dogodke. Pomembna je pripravljenost vseh sistemskih komponent na potencialno nevarnost, tako da so izgube in padec funkcionalnosti ob nesreči čim manjši. V stresni situaciji (med nesrečo) je to omrežje zmožno preživeti in delovati, po nesreči pa je kljub morebitnim spremenjenim odnosom med posameznimi elementi sposobno hitro in učinkovito okrevati ter ponovno vzpostaviti okrnjene funkcije. Tomaž Krištof ... Gre za obdobje še pred uveljavitvijo prvih predpisov o potresni gradnji, ki so bili sprejeti leta 1963 (Odredba). Ker je to tudi letnica katastrofalnega potresa v Skopju, se danes pogosto napačno domneva, da so prvi predpisi sledili potresu – dejansko so bili po naključju sprejeti tik pred njim. Odredba je veljala samo na območju Slovenije, po skopskem potresu pa so leta 1964 sprejeli še pravilnik, ki je veljal na območju celotne Jugoslavije. Maja Ivanič ... Ključnega pomena je, da delujemo povezani, to bo povečalo našo moč in vpliv; gre za več kot tisoč stanovalcev, kar tudi ne more ostati prezrto pri oblikovanju politike – tako na lokalni, kot tudi na državni ravni. Pomembno bo, da bomo delovali usklajeno, da torej nobena stolpnica ne bo prehitevala ali zaostajala. Tina Gradišer, Ana Medved, Barbara Viki Šubic – Center arhitekture Slovenije ... V delavnici Potres se zato poglobljeno sprašujemo, zakaj se nekatere hiše med potresom porušijo, druge pa ne. Ugotavljamo, kaj vse vpliva na trdnost hiš ter kaj hiši zagotavlja trdnost in kaj jo slabi. Lara Slivnik ... Druga novost je prvič na svetu v praksi uporabljena drsna potresna izolacija, ki je izvedena med temelji in zgornjo konstrukcijo (vsaj po našem današnjem vedenju). Osnovno zamisel je objavil Mario Viscardini leta 1925 [Viscardini, 1925], slovenski gradbeni inženir Stanko Dimnik pa jo dopolnil in uresničil. Tomaž Slak ... Poudariti je treba, da rešitev za potresno obremenjeno stavbo nikakor ni preprosta v smislu povečevanja togosti konstrukcije ali zgolj zgoščanja konstrukcijskih elementov, čemur bi sledil trud arhitekta, kako to povečano konstrukcijo prikrivati in arhitekturno preoblikovati. Sašo Dolenc ... Ključna oseba, ki je poskrbela, da je Ljubljana za kratek čas postala središče dogajanja v seizmološki znanosti, je bil mlad znanstvenik Albin Belar. Andrejka Ščukovt ... Potres je za obnovo in ohranjanje objektov kulturne dediščine pomenil tudi zasuk na bolje, saj se je s popotresno obnovo Posočja ohranila naselbinska dediščina in je bil saniran marsikateri objekt, ki morda sicer ne bi bil. Ettore Vadini ... Od ustanovitve mesta L'Aquila do danes so potresi vzeli veliko življenj in povzročili veliko škode, hkrati pa so spodbudili obnovo in razvoj mesta, ki so ga ponovno zgradili na isti lokaciji. Sergio Camplone ... Register škode se v prečni liniji pomika po dejstvih, krajih in likih, ki so na takšen ali drugačen način zaznamovali ta dogodek. Moj pristop temelji predvsem na preučevanju zgodnjih znanilcev potresa, začenši v metaforičnem smislu z »mamutom« (Elephas meridionalis) na fotografiji pod številko nič. Katarina Čakš, Anja Vidic, Jure Henigsman ... Spraševali smo se, kako lahko potres vpliva na socialni ustroj mesta in kako lahko s premišljenimi urbanističnimi in arhitekturnimi posegi presegamo zgolj zagotavljanje potresne varnosti in grožnjo potresa razumemo tudi kot možnost za izboljšanje javnih, bivalnih, prostočasnih in delovnih prostorov Ljubljane. Peter Eisenman ... Johnson je najbolj moten, ko govori o sebi – zgodovinar govori o arhitektu, kritik recenzira svojo knjigo, arhitekt predstavlja svojo hišo. To je Johnson kot nadomestek, surogat za Johnsona.