Kdor ne uboga, tepe ga nadloga
IPrizor iz ža/fojegra, žrvljeaa.ja,. Spisal Jožko G. Planinec
Oue Žabar. Mati Žaba. Mali Paglavček. žabica, njegova sestra.
I.
Kraj: Tolmun v potoku konee vasi. — Čas: Vroe poleten popoludne.
(Paglavček in žabica sedita na skalici, ki moli iz vode. Paglavček je ujel ravno veliko muho in jo slastno pohrustal.)
PaglavčeJc: Oj to pa to ! (Pogladi se po rejenem trebuščeku). To se prileže! Vidiš jo, sestrica tam-le na oni bilki sedi še jedna prav lepa. Skoči za ujo!
Žabica: Ne maram. Nisem prav nič lačna; saj smo še le pojužinali.
Paglavček: Nič ne de. Pečenka se prileže tudi še po južini. Bodem jo pa jaz. (Zažene se za muho, sedeoo na bilki, a ta odleti še o pravem času. Ves moker se skobali Pa-glavček zopet na skalieo.)
Žabica (se mu smeje):   No,  sediij pa irnaš pečenko.   Daj, daj še meui košček!
PaglavčeJc: 0, nič ne de. Sedaj imam vže tudi jaz dosti. Pojdi sestrica, greva tja na breg! Tam-le na oni grivi se prijetneje sedi in jdz ti hočem povedati nekaj prav lepega.   (Oba splavata na breg in sedeta v travo pod veliko kalužnieo.)
Žabica: No sedaj pa le povej svoje skrivnosti.
Paglavček: Poglej, če ni očeta kje blizu.
Žabica: Sedaj ga ne bode. Saj veš, da gre po južini vselej malo spat. Le povej!
Paglavček (se mogouno razkoraei):  No, kje meniš, da sem bil sinoči?
Žabica: I kje neki. Doma v postelji, kakor jaz.
Paglavček: 0 ne! Le poslušaj! Izvestno si vže večkrat slišala, kako lepo pojo vsak večer tara v sosednjem tolmunu, kjer raste tako lepo bičevje. Tudi naš oče gre vsak večer po večerji tja. Večkrat sem ga vže raislil prositi, naj vzeme še mene s seboj ali nisem se upal, ker vem, da bi mi ne dovolil. Včeraj pa sva se pomeuila s sosedorim Skokeem, da greva na vsak način tudi midva tja poslušat.
Žabica: Oj, ko bi to oče izvedel! Kolikokrat je nama ?že povedal, da po noči ne smeva nikaraor. In pa s tistim Skokcem hodiš, saj iraa še repek!
Paglavčel:: Nie ne de. Le poslušaj! Po večerji je zažgal oče tobak in šel k sosedu; midva z materjo pa spat. Jaz sem se potuhnil, kakor bi spal, a kmalu sem se zmuzal na tihem iz postelje in šel do te-le skaliee, kjer me je vže priča-koval Skokec. Prav tiho sva se splazila do sosedovega tolmuna in tam sva zlezla na neko suho vejo, ki je molela iz vode. Seveda sva se morala skrivati, da naju ni zapazil oče.
Žabica: Oh, ob! Mene je kar strab. Oh, zakaj ne slušaš očeta! Ko bi se ti kaj hudega pripetilo!
Paglavčel:: Kaj se mi bode neki hndega pripetilo ? Le euj dalje! Pri tol-munu je bilo vže vse polno možakov; tudi naš oče je bil mej njimi. Vsi so sedeli ob bregu, kadili tobak in se pogovarjali. Za nekaj časa pa so se pripravili za petje. Najprvo se je oglasil jeden in zapel prav debelo: nKaj bi jele, kaj, kaj ?" Veš, kdo je bil to? Vem, da ne uganeš!
Žabica: Baje naš strijc iz one velike luže tam na polji ?
Paglavček (*e smeje): Ni res! Veš, kdo ? Naš oče in nihče drug. Prav tako ]e je zapel, dobro sera si zapomnil (napihne se kar uiore in zapdje s sTOjim najdebe-lejšim glasom): nKaj bi jele, kaj, kaj ?" Nato pa odpoje Skokcev oče: ,,Grah bi jele grah bi jele, grah, grali!" Takoj potem se pa oglasi strijc iz luže: rgrrah, grrah!" Sedaj pa so pričeli vsi peti: nLe ga, le ga, le ga, le ga!" Oh, to je bilo lepo! Še midva s Skokcem sva pela, samo bolj po tihem. Jaz bi bil poslušal vso noč, ko bi se ne bal oceta, tako pa sva se tiho zmuzala s Skokeem in odšla domov. Oe bom le mogel, sla bova zvečer s Skokcem zopet poslušat.
Žabica: Oli, da bi le oče neizvedel! To bodeš tepen, ker ga ne slušaš!
Paglauček: Tiho zdaj! Zdi se mi, da je naju mati klieala. Pojdiva doraov!
II. Zvečer.
(Vsa žabja družina sedi pri veeerji v žabjej hiši in slastno obira debele mušiee, katere so popoludne nalovili.)
Oče Žabar (se odkašlja, naliaše si tobaka in ga prižge): Sedaj pa Ie spat otroka; čas je vže. Jaz grem raalo k sosedu pogledat. In ti fante (k Paglaveku) le glej, da mi ne greš nikamor sedaj zvečer. Eavno včeraj mi je pripovedoval sosed, da je videl veliko čapljo, ki se potika tu okoli. To je jako opasen sovražnik in lahko bi se ti pripetila kaka nesreča. Le lepo doma ostanite!
—~<   134  >~—
(Oče otide; mati, Paglavček in Žabiea pa se spravijo spat. A Paglavčku ni mar očetovega svarila, kinalu se tiho izmuza iz posteljiee in plava počasi proti skaliei, kjer ga vže pričakuje so-sedov Skokee. Tiho se odpravita k sosednjemu tolniunu in zopet zlezeta na ono suho vejo, kakor veeraj. Na bregu je vže zbrano polno sosedov in kmalu se začne veselo petje. Skokee in Paglavček vsa zamaknena poslušata. Zdajci pa pevci utiknejo in kakor bi trenil poskačejo v vodo. Skokee in Paglavček zaeudena gledata, kaj se je prigodilo. Zdaj Skokee neznansko zakriči in ko se Pa-glaveek ozre, zagleda velikansko žival na dolgih rdečih nogah, ki je ravno pograbila Skokea s svojim dolgim kljunoin. Skokr-a je kar nestalo in grozoviti sovražnik se baš pripravlja, da bi za-grabil tudi Paglaveka s svojim dolgini kljunom. Ali zdaj obide Paglaveka tak strah, da se na vso lnoe zakadi z glavo naprej v vodo in se pri tem skoku tako ndari ob glavo, da se mu kar stemi pred očmi. Še-le zjutraj se zbudi doma z obezano glavo, ki ga boli na vse pretege. Kar spomniti se ne more, kaj se je zgodilo sinoči. Nato vstopi niati Žaba s skledieo tečne mušje juhe in reče: No, to je dobio, da si se prebudil. Oj, ti neposlušni otrok, ti! Malo je manjkalo in tudi pri nas bi bila taka žalost, kakor je pri sosedovih. Kaj me tako gledaš? Saj rnenda vender veš, da je Skokea sinoči pojedla čaplja, saj bi tudi tebe bila skoraj. Dobro, da si še o pravem času padel v vodo; vsega krvavega te je prinesel po noei oee doinov. Vidiš, kolikokrat smo ti vže vekli):
Kdor ne uboga, tepe ga nadloga.