DR.NACE SUMI
PROFANO BAROČNO STAVBARSTVO V ŠKOFJI LOKI
Takoj uvodoma bodi poudarjeno, da ni namen tega članka izčrpno naštevati
vse, kar je v baročni dobi nastalo v loškem profanem stavbarstvu.
Zakaj take nadrobnosti bo mogla zabeležiti potrebna topografija starega dela
loškega mesta. A še z druge strani bi bil tak trud na tem mestu odveč. V primeri
s cerkvenim stavbarstvom baročne dobe je namreč gradivo profane vrste
umetnostno znatno manj pomembno. Celo več. V 17. stoletju, ko poznamo na
loškem ozemlju znamenito skupino zgodnjebaročnih dvoranskih cerkva (glej
avtorjev sestavek v Loških razgledih IV, 1957), pri meščanskih hišah o kakem
izrazitem baroku sploh ne moremo govoriti. Zakaj zasnove hiš so ostale stare,
kakor jih je Loka ustalila po znanem potresu 1511. Govorimo torej lahko
o poznosrednjeveškem ali renesančnem konceptu z razmeroma ozkimi vežami,
skoraj redno enoraranimi skromnimi stopnišči, o renesančnih arkadah in prostorih,
ki so jim menjavali lesene stropove; na fasadah pa poznamo tisto,
v Loki na široko uveljavljeno kompozicijo konzolnih nadstropij ali vsaj sistem
majhnih okenskih predrtin. Gre za trezno stavbarstvo, ki pa mu majhne mere
hiš in posamezni oblikovani členi dajejo zanimivo podobo. V temeljnih črtah
se loške hiše ne razločujejo od sorodnih zasnov po drugih naših mestih (o tem
stavbnem tipu primerjaj avtorjeve vrstice v letošnjem kranjskem zborniku).
V 17. stoletju torej meščanske arhitekture ni mogoče po celotni zasnovi
primerjati s sočasnim cerkvenim stavbarstvom na loškem ozemlju. Loški meščan
je le po potrebi moderniziral veže, kjer se vse bolj uveljavljajo »pravilnejši
« banjasti oboki s sosvodnicami, namesto renesančnih arkad so nastajali
širše razpostavljeni stebi'iščni motivi, stropovi (leseni) so dobili baročne profile,
na fasadi so izmenjali sem in tja starejše portale in okna okvirili s profiliranimi
prekladami in policami. Tudi v 18. stoletju ni stanje dosti drugačno.
Še 1720, ko je datirana obnova špitala na Spodnjem trgu, opažamo zlasti v
dvoriščni stavbi (stopnišče) prav tradicionalne prvine tega, v 17. stoletju očiščenega
formalnega jezika, ki se naslanja na novosti, znane posebno iz cerkvene
(in grajske) arhitekture. To so resni križasti ali banjasti oboki, skromno
profilirani okenski okviri.
Je pa nastalo v tem stoletju nekaj hišnih sestavin, ki kažejo bogatejše
baročne značilnosti in jih moremo dobro vzporejati zlasti z ljubljanskimi
arhitekturami. Zvečine gre spet le za barokizacije. Tu velja omeniti kot tipičen
primer vežo na Mestnem trgu št. 39 z lepim križastim obokom, ki počiva na
grednih konzolah. V tej stavbi je tudi prav zanimivo stopnišče, ki vodi iz veže
v dveh enakih lokih v nadstropje in v klet. Oba loka imata preprosta čelna
kamna. Tak formani jezik je sicer že znan v 17. stoletju, če pa računamo
s tradicijo v Loki. bi ga smeli postaviti tudi v štirideseta leta 18. stoletja;
' 106
v Ljubljani imamo nekaj podobnih primerov. Takim umirjenim, resnim rešitvam
postavimo nasproti tip poznobaročnih vež in stopnišč, med katerimi naj
kot primer omenim vežo v Homanovi hiši (proti Blaževi ulici): razloček je
v mehki izpeljavi obokov, kjer se nizajo v globino k stopnišču vzporedni, potlačeni
loki pasov, ki nosijo češke kape. Podobna menjava obokov je poleg
Baročna fasada starega župnišča v Škofji Loki, Mestni trg št. 58. (Foto Nace Šumi.)
razmaka arkad značilna tudi za arkadna dvorišča. Prvotne lesene ali križasto
obokane pole zamenjajo v drugi polovici stoletja češke kape na pasovih.
Starejših in mlajših elementov je v Loki, kakor rečeno, obilo, a jih tu ni treba
naštevati (nanje opozarja dober sestavek Fr. Planine v Loških razgledih H,
1955). Nas posebej zanima arhitektura, zaradi katere lahko z vso upravičenostjo
govorimo o loški profani baročni arhitekturi. Med množico meščanskih
hiš, ki imajo le posamezne baročne ali barokizirane sestavine starejših zasnov,
107
je v Loki namreč stavba, ki jo lahko mirno vzporejamo z boljšimi stanovanjskimi
hišami tudi v Ljubljani. Mislim na staro župnišče na Mestnem trgu.
Ze na zunaj nam stavba pove, da je njena sedanja oblika posledica tistega
procesa združevanja po več hiš v večje enote, ki ga poznamo sicer v vseh
naših mestih (najlepše sadove teh združitev imamo v Ljubljani), ki pa je v
Loki manj izrazit, oziroma so bile fasade v novejših časih ponovno prenovljene.
Med vsemi okenskimi osmi so nad pritličjem, ki je zaključeno z vencem,
nameščeni pilastri. Sredi stavbe sta dva pilastra, kar dokazuje, da sta bili tii
prvotno dve triosni hiši. Pilastri nosijo profiliran venec. Sorodno kakor ta
venec so profilirane okenske preklade. Posebno učinkovit je portal, zložen iz
kamnov; nad polkrožnim zaključkom, ki ga krona volutno čelo, je še ravna
profilirana preklada, ki dejansko ojačuje venec nad pritličjem stavbe. Na
fasadi je vzidana renesančna plošča z grbom Volbenka Schwarza, ki nas pa
tu ne zanima (glej Planinov članek v Loških razgledih H, 1955, kjer je našteta
tudi literatura).
Opisana fasada je edina svoje vrste v Loki, medtem ko jih poznamo v
Ljubljani, kjer ima bližnje sorodnike in nedvomne vzore, več. Tu naj omenim
samo palačo na Novem trgu št. 2 in hišo v Gosposki ulici št. 4. Druga je datirana
v leta 1741—1742 ter zaradi tesnega sorodstva z loško stavbo lahko
upravičeno rabi kot terminus ante quem. Nimamo pa v Ljubljani natančnejših
vzporednikov za portal, ki je v podobnih variantah sicer znan po vsem Gorenjskem,
le da je loški razmeroma bogat. Pač pa ima ta v Loki bližnjega
sorodnika pri sosednji hiši (Mestni trg št. 59), kjer manjka le vrhnja preklada.
Ker je sorodnih tipov, zvečine mlajših, v Loki še več, moramo sklepati, da so
delo neznanega loškega arhitekta. (Od stavbenikov poznamo iz te dobe v Loki
doslej le V. B. Flori jančiča, ki je napravil načrt za cerkev na Hribcu; njegovo
morebitno profano delo ni znano. Ni izključeno, da bi mogli kdaj po kakih
arhivskih migljajih priti na sled tudi drugim njegovim delom, med katerimi
župnišče ne bi presenetilo.)
Ljubljanskega vpliva na to arhitekturo pa ne spoznamo le na fasadi. Prav
tako in še bolj kaže v to smer notranjščina, kjer se posebej odlikujeta veža in
stopnišče. Veža je najprostornejši motiv svoje vrste v Loki in je elegantno
obokana s križastim svodom ter vodi mimo stopnišča na dvorišče. Stopnišče
je umaknjeno desno od veže in je za loške razmere nenavadno bogato ter edino
svojega tipa. Ce smo zgoraj ugotovili, da se sicer barokizacije vež in stopnišč
v Loki omejujejo na sodobne modernizacije, ne da bi po zasnovi samega prostora
pomenile kako novost, potem je naše stopnišče izjema. Opraviti imamo
z najbogatejšim tipom, kakor se je sploh pojavil v naših patricijskih hišah.
Konstruirano je kot triramno na stebrnih nosilcih okrog prostornega zrcala.
Rokavi so obokani; oboki se zlasti okrog zrcala in tudi na rokavih razmeroma
mehko pogajanjajo v višino, čeprav ne tako dognano, kakor to poznamo v
Ljubljani. V obeh etažah je stopnišče s predprostorom vred perforirano na
dvorišče, kjer so konzolni hodniki s kovano ograjo. Tudi stopniščno zrcalo
ima še originalno baročno kovano ograjno mrežo.
Ce primerjamo to stopnišče z ljubljanskimi, potem bi mogli kot značilnega
vzornika navesti v prvi vrsti stebrno stopnišče na Novem trgu št. 5, ki ga
datiramo lahko še v dvajseta leta 18. stoletja, od mlajših pa tistega na Starem
trgu št. 21 iz 1755. Za ljubljanski razvoj je značilno, da so taka stebrna stopnišča
prvi korak baročnega razcveta. V petdesetih letih 18. stoletja jih zamenjajo
takšna z zidanimi in na zrcalni strani prostorsko oblikovanimi nosilci.
108 . V
Omenjeno stopnišče na Starem trgu št. 21 je v svojem času že redka izjema,
ki izpričuje delo konservativnega arhitekta. V Loki smemo seveda mirno
računati z malce zapoznelim okusom, posebej še, ker tudi posamezni stavbni
členi niso najskrbneje izpeljani, tako da primerjave z izbranimi ljubljanskimi
deli ne vzdrže. Tudi to govori za lokalnega mojstra, ki ga je Ljubljana s svojimi
stopnišči samo pobudila. Zavoljo povedanega bi bilo prav normalno, če bi
tudi stopnišče nastalo v petdesetih letih. Na to kaže tudi neka nadrobnost
s fasade: preklade in venci
so zgoraj »zaliti« (to je sicer
praktičen ukrep, ki varuje
preklado pred zamakanjem),
kar se v naši arhitekturi, vsaj
v ljubljanskem vplivnem območju,
širše pojavi šele v petdesetih
letih. A prav tu je
tudi druga nadrobnost, ki spet
ne dovoljuje datacije preko
petdesetih let: med okensko
notranjo in vrhnjo profilirano
preklado so motivi blazinastih
(paličastih) vložkov, kakršne
pozna arhitektura okoli
leta 1700 in se pri nas, kolikor
je tovrstnega gradiva za
zdaj znanega, zadnjikrat pojavijo
sredi štiridesetih let
18. stoletja na župnišču v
Šmartinu pri Kranju (loško
gospostvo!). Sicer je loško
župnišče po svojem splošnem
značaju »starejše« od šmartinskega.
Po vseh navedenih
znamenjih niha datacija naše
arhitekture torej med leti 1740
in 1760. Najbolj verjeten je
nastanek sredi tega razpona,
ko so tradicionalni elementi
še razložljivi in jih v lokalnem
ozračju še niso utegnili
izpodriniti modernejši ljubljanski zgledi. — Na koncu še besedo o dvorišču,
o dvoriščnih konzolnih hodnikih. Na prvi pogled se namreč opazovalcu dozdeva,
da so vsaj konzole (kamnitne, z lepimi profiliranimi čeli) starejši preostanek,
da pa so ob barokizaciji namestili le nove, trebušasto vzbočene ograjne
motive. Vendar bi to mogla dognati le natančna preiskava kamnitnih konzol.
Njihov današnji profil je namreč baročen in je lahko sočasen z ostalimi baročnimi
sestavinami. Na splošno pa se prav sredi stoletja tudi v ljubljanski arhitekturi
pojavljajo taki konzolni hodniki, ki kot lahkotnejši motivi nadomeščajo
arkade, kakor je tudi prostorsko oblikovanje v tej dobi doseglo svoj vrh v
zračnih, optično bogatih kompozicijah, napojenih s svetlobo. Prej obravnavano
stopnišče je kljub konservativnemu prijemu v svoji zasnovi in osvetlitvi
Arhitekturno bogato stopnišče starega župnišfa v Škof ji Loki.
109
odličen izraz takega pojmovanja arhitekture ter prav zato izredno dragocen
spomenik v bogati loški umetnostni dediščini.
Ni pa naključje, da je tako zrel primer baročne arhitekture nastal le zunaj
okvira klasične meščanske hiše, saj je za uresničenje tako zahtevnih programov
pač potrebno več prostora, kakor ga more nuditi skromna meščanska
hiša — in več potrebe po reprezentativnosti, kakor jo je mogel uveljaviti navaden
meščan.
Resume
L'ARCHITECTURE PROFANE DU BAROQUE A SKOPJA LOKA
L'auteur studie les elements de Tarchitecture profane de repoque du baroque
dans la vieille ville de Skofja Loka. Tandis que Tarchitecture religieuse de cette
periode a donne a la ville et a ses environs plusieurs eglises congues entierement dans
le style baroque, on ne trouve dans le domaine profane que quelques edifices datant
des epoques anterieures qui ont ete reconstruits et adaptes au gout baroque. On pourrait
citer certaines fapades interessantes, des cours a arcades et quelques interieurs
(vestibules). II n'y a qu'un seul batiment, le vieux presbytere, qui represente un ensemble
baroque liarmonieux. Ce presbytere se compose de deux maisons primitives
reunies par Tarchitecte qui leur a donne une fasade a pilastres et un portail en pierre
a decoration relativement riche. La conception du vestibule, de la cour et de la cage
d'escalier est encore plus interessante que celle de rexterieur. De meme que la fasade,
le type de Tescalier imite les modeles de Ljubljana a trois volees et a jour carre.
L'escalier et les galeries a consoles de la cour ont conserve leurs anciennes rampes
en fer forge. Cet escalier tres bien eclaire (il prend jour de nombreuses ouvertures
percees vers la cour) parait legerement conservatif si on le compare aux escaliers
contemporains de Ljubljana, car sa construction doit dater du milieu du delai possible
entre 1740 et 1760; mais il represente neanmoins Telement le plus interessant et le plus
representatif de Tarchitecture profane du baroque a Skofja Loka.
110