226    Vojeslav Mole: Ne, nisem sam. — Adam Mickiewicz: Gora Kikineis.
Ne, nisem sam.
e, nisem sam na poti osameli, brez druga nisem v teh samotnih dneh; srce je moje v tvoji dlani beli in v moji duši je tvoj solnčni smeh.
Ne, nisem sam kot ladja v snih večera, ki jim bregov ni in ne belih cest; saj jadro mi je tvoja tiha vera in v jutro nosi me v bleščanju zvezd.
Ne, nisem sam sred mračnega hrumenja, od vseh sovražen in od vseh proklet; saj isto cesto greva hrepenenja, saj tvoje sanje so moj živi svet.
——*•-+—-------
Adam Mickiewicz:
Gora Kikineis.
(Iz „Krimskih sonetov".)
J  oglej v prepad: Nebesa, glej, tam vznak ležeča so morje. Sred valov je gora — ptič krilat, zadet od strele, ranjenih peres škrlat v obroč razgrnila kot mavrica iskreča,
snega otok zgradila v vodi je blesteči. Otok nad brezdnom jadrajoči je — oblak! Na pol sveta mu z grudi pada nočni mrak. Na čelu vidiš jasni trak mu plameneči?
To blisk je!... A postoj! Prepad imaš pred nogo, le konja divji dir premaga brezdna dalj; jaz skočim; ti, z gotovim bičem in ostrogo,
ko zginem ti z oči, na rob glej  onih skal:
če blisne tam pero, je svetli moj kolpak;
če ne, — pot to je v zadnje hodil moj korak.
Preložil Vojeslav Mole.
ti