7. številka. V Ljubljani (lne 10. julija. I. tečaj 1882. Izhaja 1. in 16. vsacega meseca, in velja letos do konca decembra 2 gold., za 4 mesce 1 gold. Vredništvo je v Florijan-skih ulicah št. 44. Opravništvo je na Krakovskem nasipu št. 10. Ljudski Glas. Inserati so po ceni spreje- Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirane pisma se ne sprejemajo. Domače zadeve. Tržaški Slovenci so žalostni, ker je vlada nanje čisto pozabila. Ako-ravno so oni zvesti branitelji Avstrije proti lahou-stvu, vendar avstrijska vlada nič ne stori za okrep-čanje slovenskega življa v Primorji. Tržačani so ljudstvo, po kterem se pretaka največ slovanske krvi, vendar tam vse laško govori, kar ni prav nič čudno, ker so šole vse laške. Z jezikom so ljudje napijejo tudi laškega mišljenja in framazoustva; vero in narod ob enem zapuste, in to ne v korist Avstrije. Tržaški Slovenci pojemajo v borbi proti večini in brez pomoči 'od vlade in svojih rojakov na Kranjskem ; še otroci tistih Slovencev, ki so trdni narodnjaki, postanejo v Trstu lahoni, ker v šoli in na ulicah druzega jezika ne slišijo, ko taljanskega. Edina pomoč proti temu zlu bi bile slovenske ljudske šole. Tržaški Slovenci bi krvavo potrebovali eno štiri-razredno slovensko ljudsko šolo, in našim poslancem se ponuja prilika, kaj koristnega storiti za slovenski narod, ako od vlade zahtevajo ustanovo ene take šole v Trstu, če naši poslanci vlado v vseh rečeh podpirajo, smeli bodo vendar tudi nekaj zahtevati od nje. Ljubljanski mestni zbor se drobi. Zdaj so izstopili že grof Chorinsky, Ziegler in Regali. Upati hočemo, da od narodne stranke ne bo nobeden več odstopil, sicer znamo še v manjšino priti. Dosedajno delovanje slovenske večine se mora pohvaliti, ker se je ona ozrla na prošnjo revnih prebivalcev karlovškega predmestja ter jim dovolila, da smejo zopet kmečki vozovi tam stati. Čeravno mnogi od narodne stranke naš list po nedolžnem preganjajo, hočemo mi vendar narodno stranko hvaliti, kadar se bo v resnici potegovala za ljudski blagor. Mi smo le nasprotniki časnika „Slovenski Narod“, ker on še najhuje zatira prave rodoljube, ker vsacega napada in po blatu valja, kdor se brezpogojno njegovi komandi ne uklanja: danes Pajka, jutri Ha-derlapa, pojutranjem Peterco, potem zopet Alčšovca in Jarca in Marna i. t. d.; še slavni rodoljub dr. Janez Bleivveis ni bil varep pred napadi tega lista, najboljše in najbolj požrtvovalne domoljube je »Na- rod" že v posmeh postavljal, in če se mi takemu prevzetnemu in grdemu ravnanju ustavljamo, potem pravijo »Narodovi" agenti pri ljudeh okoli, da mi nismo narodni! Enkrat bo pa že resnica na dan prišla, tačas bomo tudi mi nekoliko priznanja dobili za naše rodoljubne napore. Da pa zopet nazaj pridemo do našega mestnega zbora, hočemo ponoviti staro željo naših gostilničarjev, kateri hočejo svojo pravico nazaj dobiti, da bodo prešiče doma klali. Vsak vč, da je gostilnic preveč, denarja pa malo med ljudmi, zato krčmarji tako že komaj izhajajo; zakaj bi potem še mesto svoje davkoplačevalce zatiralo ? Dajte jim toraj prejšno pravico nazaj! Dosti jim s tem ne bo pomagano, pa nekoliko vendar. Iz poštnih ulic čujemo zopet pritožbo, da je tlak tam tako slab, da skor ni moč po njem voziti. Isto bi se dalo še o mnogih drugih ulicah reči. Prebivalci študentovskih ulic so pa jako nevoljni, da jim nesnaga z Grada doli skozi ulice teče, posebno o deževnem vremenu, ter škandalozen smrad prouzročuje. Tudi ti prosijo mestni zbor, naj to odpravi. Mnogi Trnovčani pa pravijo: povsod se kaj stori za olepšanje mesta, samo v Trnovem ne, sicer bi se bil že davno odpravil Doberletov svinjak z ceste v mestni log, kateri svinjak se kaj slabo poda za mestne ulice. Domoljid,no podjetje v Kamniku. Gospod Lovro Vega v Kamniku hoče v posebni knjigi na svetlo dati popisovanje slovenske dežele, ter prosi domoljube, naj bi mu pošiljali podatke. To je potrebno in hvalevredno podjetje; pa kakor mi Slovence poznamo, bo moral g. Vega sam okoli hoditi, če bo hotel kaj zvedeti, ker so mnogi ali skoro vsi Slovenci tako letargični, da še na osebno pismo nič ne odgovore, toliko manj na kak poziv v časnikih. In če bo delo izdal, ga tudi kupovali ne bodo, ker ga pisatelj po ceni dati ne bo mogel. Tako delo bi morala »Matica" izdati, ko bi nje odbor za kaj bil. Saj nabira že več let narodno blago, kdaj bo pa kaj na dan prišlo, o tem se nič ne sliši. Kranjska obrtnijska družba ima v nedeljo 23. julija ob 10. uri dopoldne javen shod na rotovžu, pri kterem bo državni poslanec gospod Karel Klun poročal o stanji obrtnijske postave v državnem zboru. Kranjski obrtniki pa bodo pri tej priliki izrazili svoje želje, katere bodo državnim poslancem v podporo priporočali. Povabljeni so obrtniki. Tržno poročilo. Tržne cene v Ljubljani: pšenica hektol. gl. 8' 13, ječmen 4-88, oves 3'90, zmes 7-58, ajda G-84, koruza 7-48, maslo kila 80, mast 80, Špeh frišen 00, prekajen 80, meso goveje 48, telečje 60, svinjsko 56, piška 30. Iz Trsta se nam poroča: Tukajšnja trgovina gre rakovo pot, čeravno plačuje nektero blago sem ter tje manj carine, ako se uvaža v notranjsko od tukaj nego od drugod. Današnji naš položaj, katerega je ustvarilo uvedenje nove carinske tarife, je tako čuden, da se ga ne more razumeti na podlagi zdrave pameti. — Večji promet se je kar ustavil, o podrobnostih pa ni govoriti, ker te niso take važnosti in — kdo trpi največ? Država in delavec: prva s tem, da si od-stranuje vso inozemsko trgovino na korist Italiji, drugi pa s tem, da nima dela, brez katerega ne more živeti in še manj izpolnjevati svojih državnih dolžnosti! Evo Vam zmes: Kava plača 37 gl. carine, ako se dokaže, da je došla po morji, kar ni sicer težko, pa vedno sitno in zamudljivo, posebno bližnjim trgovcem, lcteri pošiljajo po blago z vozom; ti plačajo skoro vedno 40 gl., ker le večji trgovec jim zamore pomagati k ! nižji carini, in sicer na ta način, da pelje blago kar ' na glavni carinski urad, da temu uvoz po morju dokaže in da plača takoj carino. S tem ravnanjem potratita trgovinski agent in težak vsaj dve uri, kteri staueti prodajalca vsaj toliko, kolikor je kupovalcu prihranil, in ako računa temu blago po dnevni ceni, ima gotovo zgubo, če pa ne, nima kupovalec ni-kake koristi. K čemu vse to? V korist države in siromaka gotovo ne. Riž: vseh kakovosti, ako pride iz Italije, plača 1 gl. carine, če ga pa tržaški trgovec odpošlje, plača 2 gl., razun ako si priskrbi spričevalo, da je blago iz Italije — kar se pa ne vdobi brezplačno! Ako odpelje to blago kaki voznik, mora se ravnati kakor s kavo. Ni to zmota in k čemu? Da se koristi ita-Ijanski trgovini v lastno svojo škodo. Olje. Pri tem blagu pa je zmes uže taka, da nek zviti žid je kar napravil svojo zalogo zunaj Trsta in prihrani tako •— ne kupovalcu, ampak sebi skoro celo carino, vsaj pri tako imenovanem jedilnem olju; popisati, kako se vse to vrši, bilo bi neverjetno, ker je presmešno in — komu v korist? Državi in delavcu gotovo ne. Domači pridelki: Maslo, tižol i. t. d., kar nam sploh dohaja z notranjskega, se ne more zdaj odposlati brez carine zopet v dežele naše države, razun s certifikatom, kar pa trgovino s tem blagom skoro celo uniči, ker mesto držati blago v lastnih zalogah, založiti se je mora v občne zaloge in to stane mnogo dela in stroškov, in pri fižolu je pa še to nevarno, da se prav lahko pokvari, posebno če ni dobro suh in — komu v korist? Državi in kmetu gotovo ne, ker brezpotrebni stroški zmanjšajo vrednost blaga in tako peša kmet, ta steber države, in če se vrh tega še blago pokvari — kaj potem? Zguba velika, sitnosti in — tožbe, kterih nas Bog varuj. Menim, da sem Vam dovolj poročal o teh zmešnjavah in dostavim le-to, da se je zdaj pričela neka nova trgovina, namreč s certifikati! Rad bi le vedel, kakšen kruh bo iz te moke, pa — ako se kaj kmalo kvas ne spremeni, ne smemo pričakovati dobrega. V obče pričakuje se odrešenja s tem, da se prosta, luka odvzame, in ako bode potem kupčija prosta in ne morda še bolj vezana na sitnosti današnje baže, na zamudo časa in brez-potrebne stroške. Današnje nominalne cene, po kterih se blago tu lehko ukupi, so: Kava: Rio 40 do 62 gl., Santos 56 do 68 gl., Kostarika 90 do 98 gl., Portoriko 85 do 100 gl., Java 69 do 100 gl., Ceylon sajena 85 do 132 gl. Poper 70 do 75 gl- Olje,bombaževo, jedilno 40 do 46 gl., olje jedilno 44 do 52 gl., olje namizno 56 do 70 gl. Riž indijski 13 do 15 gl., italjanski (ne zdrobljen) 17V* do 23 '/* gl- Petrolej v izvornih sodih 10 gl. Politični pregled. Ko so Turki v Aleksandriji napadli kristijane iz zapadnih držav in jih mnogo pobili, vedeli smo, da bodo iz tega nastale politične zmešnjave, ker evropske države ne bodo te zaušnice mirno prenašale. Kristijani so začeli bežati iz Egipta, kupčija se je ustavila, kar so tudi naši trgovci v Trstu močno občutili. Posebno pa so se jezili Angleži, kateri hočejo imeti nekako nadvlado v Egiptu. Egiptovski general, predrzni Turčin Arabi paša, pa je postal vedno bolj predrzen in je celo gro il, da hoče vse Evropejce prepoditi in deželo braniti proti vsem državam. Tako je prišlo do boja. Angleži so začeli streljati iz svojih vojnih bark na turške trdnjave v Aleksandriji. Turki so bili kinalo ugnani, njih trdnjavice so morale umolkniti s svojim streljanjem. Kako se bo stvar dalje razvila, bomo še le videli. V Moskvi je umrl slavni ruski general Skobelev, še le 42 let star. V 70 bitvah je gledal smrti v obraz, vendar ga tam ni dohitela, umrl je doma v postelji, kakor vsak navaden človek. Vsa Rusija žaluje za Skobelevom, ker je bil jako priljubljen general, iz ljudstva uzrastel, hraber in umen vojskovodja, neustrašen v boju, pa prijazen proti vojakom v mirnih časih. On je veliko pripomogel, da so Rusi premagali Turke v vojski leta 1877. Totem ga je car poslal nad divje Tekince v Azijo, ktere je Sko-belev tudi ukrotil. Skobelev je bil tudi navdušen Slovan, in vsemu svetu je še v spominu, koliko politične burje je prouzročil, ko je v Parizu tako odkrito govoril proti Prusiji in nemškemu cesarstvu. Na vsak način je bil Skobelev cel mož, kakor-šnih je malo, in Rusija ima dovolj uzroka, da na njegovem grobu žaluje. Izvirni dopisi. J/pod Velike Kape, dnč 9. julija. (Koliko plačuje sedaj naš kmet davka.) Nekaj pa vendar je, o čemur tu pri nas očividno napredujemo, dasi tudi je ta napredek zelo skeleč, in to so vedno leto za letom vedno višje in višje rastoči davki. Od kmetije, ki šteje okolo 65 oralov neravno najboljšega hribovskega „sveta“ se plača zdaj sodniji v Marn- | berg davka 45 gl. in še nekaj krajcarjev, v tem ko se je pred četrt stoletjem plačevalo dobro polovico manj. Morda pa smo sedaj zemljo bolj okultivirali ? Težko verjetno! Če smo morda pri slabi volji malo dalje in globlje okrog njive kopali ali orali, to še ni obrodilo posebnih dohodkov; toda v lesu tam se kultiviranje bolj pozna. Poleg starih širokoraslih panjev stojč dandanes šibke drevesa, jelke in smrečice, ki si nemara že same želč najmanj kakih deset let trajajočega praznika, ako bi ga jim kdo zamogel pustiti. Za tri goldinarje so cel6 po zadnji cenitvi davka več naračunili, in vkljub temu, da smo kar se je dalo, ugovarjali ali reklamirali, moramo kon-štatirati, da ni vse vkup pomagalo nič! Pač, pomoglo je, da so kmetje poleg množili potov lansko spomlad morali še za reklamacije nekaj potrošiti, kakor da je bilo odločenih 25 miljonov zato neopravičeno cenitev premalo; vslišati njih skromne pritožbe pa zarad tega ni kazalo, ker bi se nemara lahko prevzeli! Že znana je reč, da je veliko (kakor kupi reklamacij) poklicanih, a malo izvoljenih; pa vprašanje je: je-li opravičeno, če se tudi s kmetom tako postopa iu če je on res le edino zato, da plačuje z vinarji, ki jih je le s težavo in krvavimi žulji pridobil? — Pohorski kmetič. Od Drave, 12. julija. Hvala Bogu, kjer je še toča prizanesla, ujma ne poplavila, žita še sploh dobro kažejo. Ožimo rež smo pričeli žeti, da na njen prostor posejemo ajdo. Nu, saj smo tudi v srpanovih dnčh. Koruza in krompir lepo poganjata, lan in mak cveteta. Vse to navdaja z dobro nado marnega kmeta, toda kolikor več upa, tolikanj več ima tudi strahu, da bi mu še vsa nada ne splavala po vodi. Vsak oblačič, vsak grom nas že vznemirja, in živeti v taki negotovosti ni nič kaj prijetnega. Pa tudi treska se je letos res bati. V petek po Petrovem je vdarila strela v dvoje kmetijskih poslopij (skednjev) v fari sv. Lorenca ob Dravi, ki sta do tal pogorela. Troje ljudij je pri poskusu gašenja smrt našlo, ko se je zid vdrl. Strašno. Ljudje hočejo vedeti, da se je ta nesreča zgodila zarad tega, ker se je baš pri teh kmetih na Petrovo seno domu spravljalo, kajti vdarilo je bojda tudi v hišo, ker so ta dan kosili. Ta pa je imela strelovod. Mi vidimo v tem prst Božji, a novo-šegni propovedniki naše izobrazbe bodo pa dejali, da je to slabo naključje, druzega nič. — V slovenjegraški okolici sta se neki dva stekla psa prikazala in nektere ugriznila; toraj je konjederec zdrave in bolne lovil iu jih je ugonobil nekaj nad 40. Kaj pomaga v takih okolščiuah pravičnemu med krivičnimi! — Vihar, ki je pretekli teden pri nas razsajal, nam je skoro vse sadje raz dreves potrgal, nedoraslo in nezrelo — seveda. Je pač križ, ako ima kaka stvar, kakor zemeljski pridelki, toliko ugonobi-teljev; boljša je vsekako le vsaka, če tudi neznatna penzija. Žganj arska kuga. Od več strani smo bili opominjani, naj jamemo pisati proti hudi nadlogi in kugi, ki razjeda zdravo jedro našega naroda, to je proti grdi razvadi preobilnega uživanja žgane pijače ali „šnopsa.“ Nek star, priljuden in spoštovanja vreden župnik nam toži blizo tako: „Pred dvajsetimi leti sem prišel v svojo sedajno faro. Pa kar groza me je, če pomislim, koliko se je v tem času na slabeje obrnilo. Prej so bili posestniki trezni, bogaboječi, priljudni in brez dolgov. Zdaj je pa vse zadolženo, vse zdivjano, ljudje se pretepavajo in pobijajo, in vse to je naredilo — nesrečno žganje! Prej so bili poboji redki, zdaj so navadna prikazen. Iz žganja izvirajo kletvine, prepiri, poboji iu revščina. Pijanci ne marajo za Boga, ne skrbč za svojo hišo, ne za od-gojo svojih otrok; čedalje huje zabredejo v dolgove in slednjič zapravijo svoje lepo imetje, podedovano po dedih in pradedih. Lepa nravnost se zgubiva, razdivjanost, nesnaga, nemarnost so zveste družice pijančevanja. Kdor bi nas rešil te kuge, storil bi vsej deželi veliko dobroto.“ Podobne tožbe čujemo od vseh stranij Zlo je tako veliko, da bi se morali združiti duhovska in posvetna oblast, da bi to razvado zatrli. Če pa govorimo tu o žganju, moramo takoj povedati, da v to škodljivo vrsto pijač ne spadajo žgane pijače, kakor brinjevec, slivovec, tropinovec in sploh te vrste likerji, ki jih mi in Hrvatje doma izdelujemo iz dobre in zdrave tvarine. Ti izdelki so za požrešno pijačo predragi; prijatelji „šnopsa“ se zalivajo le s špiritom, iz kterega se „po mrzli poti" s pridejano vodo in različnimi „cveti" naredč vsakovrstni ponarejeni likerji. Vsega žganjarstva bi bilo kmalo konec, ako bi se prav visoka coinina naložila na špirit, dac pri vinu pa bi se moral ob enem znižati, tako da bi se vino ceneje dobivalo, ko tisti „fusel“ ali „je-ruš", kakor v Litiji pravijo. To se bo pa težko doseglo, ker se špirit večidel iz Prusije uvaža, in bi gospod Bizmark grozno zropotab, ako bi se naša vlada predrznila, skrbeti za blagor svojih podložnih s tem, da bi špirit podražila. Kakor Angleži na Kitajsko svoj opium vozijo in so začeli vojsko, ko je kitajska vlada to prepovedati hotela; tako tudi nemškim državnikom ni nič ležeče na tem, ako Avstrijce s svojim špiritom duševno in telesno pokvarijo, da le dobiček nese, saj se jim je Avstrije še manj bati, ako so naše ljudstvo prej oslabili in pokvarili, in najbrže bi nad našo vlado takoj zagrmeli, ako bi uvažanje špirita prepovedala ali otežila. Pruski strah pa nas ne sme oplašiti, da ne bi vedno proti špiritu pisali in naše merodajne može, kakor poslance in ministre, spominjali na pogubne učinke, ki jih dela med ljudstvom žganje. Lani se je v državnem zboru sicer sklenila postava, vsled katere se je prodajalcem žganja davek povišal. Pa ta postava ima bolj obraz po tem, kakor bi se hoteli državni dohodki povišati, nego potem, kakor bi se hotelo žganjarstvo omejiti. Dokler je špirit po ceni, tako dolgo bodo ljudje tudi žganje vedno po ceni pili. Če se je skrčilo število žga-njarij, imajo pa te, ki so ostale, toliko več zaslužka, da jih tisti povišani davek ne boli. Žalostno in vse graje vredno je, ako se država, hoteča povišati svoje dohodke, poslužuje tako nemoralnih sredstev, da trpi žganjarsko kugo zavolj dohodkov, ki jih ima od žganjarskih patentov. O tem predmetu bi bilo jako potrebno v državnem zboru sprožiti besedo in staviti predlog za izdatno povišanje colnine na špirit. Tudi kranjski deželni zbor bi dobro ukrenil, ako bi to stvar v razgovor vzel in vlado na Duuaji opozoril na sredstva, s kterimi bi se žganjarstvo odpraviti dalo. Pomisliki na državne finance ne morejo biti merodajni, saj se bodo vsled tega domači pridelki, kakor vino, pivo, kranjski brinjevec, hrvaški slivovec, mošt i. t. d., ložej prodajali, kar pomeni gotovo veči dobiček za Avstrijo, nego dačni dohodki od pruskega špirita. Kolikor bo dac pri špiritu manj nesel, toliko bo pri domačih pijačah več. Še bolje pa bi bilo, ako bi se dac na doma pridelano vino in pivo čisto odpravil, s tem bi postala zdrava pijača cenejša in bi pruski „jeruš“ popolnoma pregnala. Namesto tolikovrstnili davkov, ki se z veliko težavo, mnogim osobstvom in mnogimi stroški nadzorujejo in iztirjavajo, naj bi se upeljal en sam davek za vse, namreč rastoči dohodninski davek, da bi vsak človek plačeval davke v primeri s svojimi dohodki, od vsake stotine toliko. Na mejah pa naj se pobirajo colnine za tuje izdelke in pridelke, posebno za tako škodljive, kakor je špirit. S o 1 je vsakemu človeku potrebna, kakor zrak in voda. Bog je pa svet tako ustvaril, da se take reči, ki je najbolj potrebna, tudi vselej v obilni množini najde. Tako se nahaja v obilnosti zraka, vode, železne rude, lesa, premoga in sol i. Na suhi zemlji najdemo cele hribe iz soli, kakor v Galiciji; s soljo napojeno pa je tudi celo neizmerno morje. Kakor sta voda in zrak vsakemu prosta, tako bi morala biti tudi sol, katera bi smela le toliko stati, kolikor stroškov nje izdelovanje prizadene. Ker imamo pa žalibog v evropejskih dužavah tako gospodarstvo, da državni stroški vedno le naraščajo, zato so bili državniki primorani, polastiti se izdelovanja soli in nje prodajo proglasiti kot svoj monopol. To je težko breme, tako za revne ljudi kakor za živino. Se ve da mi v mestu, ki moramo vsako reč kupiti, ne čutimo dragine soli, kajti med raznimi stvarmi, ki jih mora kuharica kupiti, prej da nam kosilo na mizo postavi, je sol še najcenejši. So pa tudi revni ljudje na deželi, ki si sicer živež sami pridelajo, pa morajo sol kupovati in to le s težavo zmorejo, ker dostikrat v resnici „še za sol nimajo." To naj huje boli revne prebivalce Istre, ker z lastnimi očmi vidijo, kako se na obrežji od Kopra do Pirane morska sol izdeluje, in če se je več izdela nad določeno množino, vržejo jo bojda rajši v morje nazaj, nego bi jo revnim ljudem podarili. Nam se je tako poročalo, ali je istina ne vemo; če je pa resnica, potem se tako ravnanje ne more odobravati, ker je že potrata časa in blaga, ako druge ozire iz vida spustimo. Dragina soli je pa tudi škoda za živinorejo. Umni kmetovalci trda, da se živina brez soli ne more dobro rediti in krave ne dobro molzti. Včasih se je prodajala cenejša sol za živino. Ker so pa revni ljudje to ceno sol tudi za svojo hrano rabili, ustavilo je finančno ministerstvo prodajo take soli. Zdaj nastane vprašanje, ali je veči dobiček, ki ga vlada od soli ima, ali je veči škoda pri živinoreji zaradi pomanjkanja soli? Dobro bi bilo, ko bi naši državniki in poslanci to vprašanje dobro prevdarili, in če le mogoče, olajšali revnim ljudem življenje, kmetovalcem pa živinorejo s tem, da bi sol oprostili monopola in jo tako ceno naredili. Teh par miljonov, kar jih sol nese, se bo morda že kje drugje prihranilo, 11. pr. pri državnih obrestih, ki nas stanejo več, ko vsi vojaki in vse trdnjave. Zabavni del Jezikoslovne pisma. Priobčuje P. H. I. Znano je, da se je naš slovenski jezik v sedajnem stoletji za mnogo več opilil, očistil, obogatel in iz-obražil nego poprej skozi celih tisoč let. Vendar ne smemo misliti, da smo že zadosti ali že vse storili; toliko več moramo spoznati, da nas še mnogo dela čaka, prej da bo naš jezik tako uglajen, kakor italjan-ski, tako lepoglasen kakor fraucozki in tako bogat kakor nemški ali angležki. Ako starši svojega otroka tako ljubijo, da nečejo na njem videti nobene napake, potem ga slabo ljubijo; kajti ravno v mladosti je pravi čas, ko se človek najložej znebi napak in razvad. Tudi naš jezik je v dobi mladosti, in mi bi ga slabo ljubili, ako bi ga za dovršenega šteli z vsemi sedajnimi napakami in pomanjkljivostmi, ter mu tako zaprečili vsak napredek. če tako s pametno ljubeznijo in hladokrvnim prevdarkom presojamo naš jezik, našli bomo marsikatero pomanjkljivost, katero odpraviti si moremo prizadevati. Če zaAiemo s pravopisom, našli bomo precej veliko nedoslednost v naši pisavi, ker se ne držimo ne fonetike, ne genetike, ampak kar tako tje v en dan pišemo, kakor smo navajeni. Jezikoslovci sami so nesložni v tem, ter nam nobeden ne da pravih zakonov, da bi jih tudi prepričalno dokazal. Fonetična pisava je tista, če se tako piše, kakor se govori. Janežič je bil prijatelj te pisave in je pisal „moško“, „teško“, namesto „možko“, „težko.“ Po drugi strani pa je zopet pisal „jaz“, „zopet“, akoravno se tako ne govori, temuč „jes“, „spiet.“ Tako je bil nedosleden 011, in smo še vsi drugi za njim. Fonetična pisava pa ni pripravna, ker se ne bere z ušesom, ampak z očesom; oko pa ložej razume pomen besede, ako na prvi pogled spozna koreniko, iz ktere beseda izvira. Ako mi pišemo „možtvo“, potem bralec takoj vidi, da beseda izvira od „mož“; ako bi pa pisali „moštvo“, utegnil bi še kdo na „mošt“ misliti, in to ga moti. Zavolj tega rabijo narodi večinoma genetično (genesis) pisavo, ter imajo poseben nauk, kako se mora ta ali ona beseda izgovarjati, ker se pr a v opis ne vjema vselej s pravorekom. Mi Slovenci pa smo v tem jako nedosledni; enkrat rabimo genetično, enkrat fonetično pisavo in to v veliko kvar jezika, ki postane s tem nerazločen, težko umljiv. Če n. pr. pišemo „mi smo zbrani11, se ne vč, ali smo „iz-brani“ (aus-gewiiklt), ali pa „so-brani“ (versammelt). Ako bi pa pravilno genetično pisali „sbrani" in „zbrani“ bi bralec takoj vedel, kteri pomen ima beseda, ter bi jo ložej razumel. Mnogi fonetično pisavo zagovarjajo, češ, da se otroci po njej ložej brati naučč, in da bolj pravilno bero. To pa je prav majhen dobiček nasproti veliki zgubi. Kakor pri drugih narodih, bi se tudi naši otroci pravilno brati naučili, če bi bila prav pisava nekaj bolj komplicirana. Toda pri nas se v šolah sploh ne uče pravoreka, ker tega nauka mi še ne poznamo. Janežič je postavil pravilo, da se mora tako izgovarjati, kakor se piše. In to pravilo je še danes veljavno, akoravno je čisto napačno. V tem smo Slovenci pravi unicum med narodi, kajti vsi omikani narodi imajo zavoljo obilno razvite genetične pisave toliko različno pisane besede, da jih je težko tako izgovarjati, kakor se pišejo. Sicer se pa otroci pravoreka posebej učč. Gotovo ne mislim kratiti Janežičevih zaslug za našo književnost; to pa se mi ne more braniti, da sem v tej zadevi vseh drugih nazorov in da ne morem potrditi njegovega pravila „beri, kakor je pisano!" Pravilno je pisati „videl, vdaril i. t. d.“, pa čisto napačno je, tako tudi izgovarjati, ker se po vsem Slovenskem končni „el“ in „il“ izgovarja kakor „u“, toraj se mora čitati „vidu, vdaru." Kdo hoče celi narod na odgovor poživljati, zakaj tako izgovarja, kdo hoče celemu narodu ukazovati, kako mora izgovarjati?! Naši jezikoslovci, namesto da bi po izgledu drugorodnih filologov to sprejeli za pravilo, kar je celi narod sankcijoniral in po teh zakonih svoje slovnice uravnali, predrznejo se absolutistično celemu narodu velevati: „Ti, narod, ne znaš svojega jezika; tisti jezik, ki se je pri tebi skozi stoletja po nator-nih zakonih razvil, to ni slovenščina, ampak to je slovenščina, kar si mi vsak dan sproti izmišljujemo!" Tako pišejo po svojih slovnicah, da se mora pisati in govoriti „lepa žita, dobra vina", akoravno ves narod sklanja „lepe žita, dobre vina.“ Tako se že slovnica narobe uči, kaj hočemo še le o pravopisu reči! Če pogledamo naš ABC, kako je reven! Namesto kakih 30 samoglasnikov jih imamo samo o in ti naj nam izrazijo vse glasove? Ze začetniki slovanskega slovstva so spoznali, da je treba za slovanski jezik več različnih samoglasnikov in polglasnikov, ter so sostavili takozvano cirilico, ki so jo ohranili med Slovani najbolje še Rusi. Tu najdemo glasnike a. i, o. ,v, e, i», ji. t, m, e. ib, *, io. Veliko slabejši je nova srbščina, ki je mnogo teh lepih in potrebnih črk izbacnila, kar je dokaz, da Srbi niso še sposobni za razum cirilske pisave. Čehi in Poljaki, ki pišejo z latinico, pomagajo si z raznimi znamenji in dvoglasniki; še Hrvati so pred nami, ker so obdržali vsaj „ie." Le mi Slovenci smo najbolj revni, ker hočemo s petimi samoglasniki vse opraviti. Mnogim se ta siromašnost celo dopada, ter se norčujejo iz drugih jezikov, kjer se rabi več sostavljenih glasnikov. Pri tem pa ne pomislijo, kako nam ta pomanjkljiva pisava ovira napredek jezika in razumljivost berila. Mi imamo n. pr. en in isti pismeni izraz sa „svet“ (die Welt), „svet“ (heilig) in „svet“ (der Rat.li), ker nemarno več ko en sam ubogi e, med tem ko bi jih šest potrebovali. Zavolj pomanjkljivosti abecede imamo iste pismene izraze za: „da“ (dass) in nda“ (er gibt), »konj" (das Pferd) in „konj“ (der Pferde), „ve“ (ibr zwei Frauen) in „ve“ (er weiss), „mi“ (mir) in „mi“ (wir), „kaj“ (etvvas) in „kaj“ (was?), „tema“ (die Finsternis) in „tema“ (diesen zvveien), „pet“ (fiinf) in „pet" (singen), „sreča“ (das Gliick) in „sreča" (er begegnet), „sod“ (das Fass) in „sod“ (das Gericht), „gospoda“ (des Herrn) in „gospoda“ (die Herrschaft), „biti“ (sein) in „biti“ (schlagen), „zapeti" (zuknopfen) in „zapeti" (aufsingen), „leta“ (er lauft) in „leta“ (des Jahres), „gori'1 (oben) »gori" (dem Berge) in „got-i“ (es brennt), Je" (er ist) in Je" (er isst) i. t. d. Ze iz teh izgledov se razvidi, koliko nam koristi ta enolična, priprosta pisava, namreč, da nam otežuje razumljivost jezika za čitalca; in ta pomanjkljivost se gotovo ne more sreča imenovati. Tako smo torej že v prvem pismu prišli do sklepa, da ima naš jezik premalo črk, da se ne- pravilno piše in nepravilno izgovarja. V prihodnjem pismu hočemo svoje študije nadaljevati. O posvetni sreči. Mod žalostjo in mod skrbmi, Mod boji, med nevarnostmi, Veslamo z barčico življenja Po morji zemskoga trpljenja; In kogar prašal bodoš: kam? „Za srečo“, pravi vsak, „veslam," Po časti oden koporni. In zlata drugi si želi, Ljubav mladonič v srcu nosi, Bolnik za zdravje milo prosi, Dokler življenja luč brli, Človeka up no zapusti. Pa norci bomo vsi ostali, Popolne srečo no včakali, Po svoje mora vsak trpot’, In čisto sroče noma svet. Zdaj solnco sijo, zdaj grmi, Nič stalnosti pod moscom ni. V lotriji hoče ta dobiti, Devico stare se možiti, Ta misli, da bo kupil grad, In oni kralj postal bi rad, Mu dokle osle kažojo, Pa misli na princesinjo. No varajmo so, mi bodaki, Ostali bomo siromaki, Vsak dan slaboji in staroji, In grobu vsaki dan bližeji, Prikradla se bo smrt ko tat, Odgovor troba bo dajat’! Kar iščo svet, kar svot časti, Tam noma prav nič vrednosti, No praša tam so za zlato, In no za častno stopinjo; Kdor ni za vočnsst nič nabral, Odgovor bo težko dajal. Porabimo ta kratki čas, Da smrt no iznonadi nas, Zaklade take zbirajmo, Ki molji nam jih no snodo, Potom nas čaka večna sroča, Ki ni, ko zomska, opotoča. F. H. Osoda slovenskih pisateljev. Drugodi v sroči so blifičo pisarji, Romanopisci zidajo gradove, Drago plačujojo so dramo novo, V kočijah vozijo se časnikarji; Iz kotov vsoh lete jim vkup denarji, Diplomo častno so jim tud gotovo, Lahko živi, kar se pisatolj zovo, Se kralji počasto jih in cesarji. Pri nas pa siromašnost je in boda, Se pusta slava malokter’mu sije, Proganja pa povsod zavist nas bloda; Vsa kritikov drulial nad nami vpije, Iz grma vsacega sovražnik gleda In nam trpinom trnjev venec vije. F. H. Drobtinice. — (Obravnavo) smo imeli zavoljo našega lista pred tukajšnjo okrajno sodnijo v četrtek 13. t. m. > zavoljo neke formalne napake. Obsojeni smo bili: j F.Haderlap na 10, Subadobnik na 10, tiskar O. Bam- I berg na 10 gl. kazni. Vsi smo se pritožili na deželno sodnijo. — (Konfiscirana) je bila 5. številka našega lista. Namesto nje smo potem napravili št. 6. To vnovič povemo zato, da ne bodo p. n. naročniki reklamirali št. 5, katere jim ne moremo dati. — (Spominic a.) Današnjega dnč leta 1815 se je prvi Napoleon Angležem udal in stopil v angleško barko „Bellerophon.“ — (Iz šole.) Učitelj: „Povej mi, Lukec, kateri hrib na Kranjskem je najviši?" Lukec (po nekolikem premišljevanji); „ Ljubljanski grad. “ Učitelj: „ZakajV“ Lukec: „Zato, ker je moj brat že pred dvema letoma gor šel, pa ga še zdaj ni nazaj. “ — (Ali si bil že katerikrat obešen?) Na Kranjskem je bil pred leti sodnik, ki se je včasih prav čudno izrazil- Enkrat so mu pripeljali razbojnika, ki je živel od ropa in tatvine. „Ali si bil že katerikrat obešen ?“ zarohni sodnik nad hudodelcem. Ta nekako čudno pogleda, ker mu ni šlo v glavo, j kako bi mogel še živ biti, če bi bil že katerikrat obešen. Po nekolikem odmoru reče, da ni bil še i nikoli obešen. „Boš pa zdaj!" reče sodnik. In res je bil tisti razbojnik potem obešen. — (Dodatki k »Olikanemu Slovencu.") Mnogo jih je, ki se med olikane štejejo, pa se v družbi vendar ne znajo obnašati. Mnogi ne vedo, da je velika surovost, če si kdo v pričo drugih zobč ali pa nohte trebi. Če kdo pri mizi jč in ima slab želodec, zna mu še slabo priti, če tako teslo pogleda. Tako teslo pa misli, če ima en par prstanov na roki ali zlato verižico pri uri, da mu je vse dovoljeno. Tako mnogi tudi svoje klobuke na mizo po-kladajo, ki so po letu vsi potni od znotraj in razširjajo prav neprijetne vonjave okoli sebe. Kjer ni lepo, če kdo v vročini suknjo sleče in golorok pri mizi sedi; to ni nič grdega in je sploh v navadi na Laškem in Francozkem, kjer se znajo ljudje najbolje obnašati. Grdo je le to, če kdo suknjo sleče in jo na mizo položi, ker misli, da so drugi primorani, njegov pot duhati. Velika surovost je tudi, če kdo po leti redno ne menja svojega perila. Če je kdo prav slabo oblečen, pa ima vedno čisto perilo, pokaže s tem, da je omikan človek in da snažnost ljubi. Kdor bi pa v svili hodil, pa pri tem po štirinajst dni eno srajco nosil, ostane pri vsem bogastvu le surovinec, ker diši kakor kozel. Nekteri pa mislijo, če je srajca bela, ki se vidi, spodnje hlače pa so lahko črne, ker se ne vidijo, tak je tudi nesnaga; če ga drugi ne vidijo, moral bi se pa sam pred sabo sramovati. Omikan človek pozdravi vsacega znanca, če ga sreča. Kdor je le enkrat v tvoji družbi bil in ti svoje srce in svoje razmere razkril, ta je postal tvoj znanec in tega si dolžan vselej pozdraviti, kadar ga srečaš. Impertinentna surovost pa je, če ti je kdo sinoči v roko segal in najprijazneje s tabo občeval, danes pa te ne pozna več na ulicah. Kdor nikogar ne pozdravi, je surov ošabnež; pa še bolj razžaljivi so tisti mogočni odzdravi, če namreč koga prijazno pozdraviš in se on zahvali s tako visokostjo, kakor bi ti veliko milost skazal, da te sploh pogleda. Taki ošabneži so navadno prave ničle, ki nič ne vedo in nič niso, ki se napihujejo, ker imajo morda zlato verižico ali pa nov klobuk. Tacega najbolje kaznuješ, če ga nikdar več ne pozdraviš, potem se bo sam nazaj lizat prišel. — (Tržaški delavci slovenske narodnosti) bodo se poklonili cesarju o priliki njegovega prihoda v Trst za časa razstave in mu izročili spomenico udanosti. Dvanajst belo oblečenih deklic bo cesarja v Nabrežini pričakovalo in mu poklonilo šopke iz živih cvetlic. — (Veliko pravdo) je dobila Kranjska dežela proti eraru, ter iztožila blizo 92.000 gld.; zastopal je Kranjsko dunajski odvetnik dr. Chrobat, rodom Kranjec. — (Krivi prerok), o kterem je po Ljubljani toliko govorice, umaknil se je vendar iz naših krajev i z obljubo, da pride spet nazaj. To svidenje mu mi radi »šenkamo", in je bolje, če ga ni več k nam; saj imamo krivih prerokov sami dovolj med seboj. — (Valvazorja popis Koroške.) Tega dela je izdal marljivi slovenski tiskar J. Krajec v Novo-mestu do zdaj že 10 snopičev. Zadnji snopič ima 10 lepih podob. Tako tedaj Korošcem že v drugič Kranjec pomaga, njih deželo in nje zgodovino (ino^nniroti skega Glasu. <3 CD CD M V CD O -s p= -5 a CD O. 02 CD *T=i ►-i o £2. jo- ►cJ >-i jo <1 a* ^ C O - o i— CD $ P H lj nui, glediščine ulice št. 6. Sdjutpmu Cvet zoper trganje, po dr. Maliču, jo odločno najboljšo zdravilo zopor protin tor revmatizem, trganje po udih, bolečine v križi ter živcih, oteklino, otrp-nele ude in kite itd., malo časa če se rabi, pa mino popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval. Zahteva naj so samo ,,cvet zoper trganje po dr._ Maliču" s zraven stoječim znamenjem 1 stoklonica 50 kr. Planinski zeliščni sirop kranjski, izboron zopor kašelj, hripavost, vratohol, prsno in pljučno bolečino. 1 steki, 56 kr. Koristnejši nogo vsi v trgovini so nahajajoči soki in siropi. Pomuhljevo (Dorsch) jetrno olje, najboljše vrsto, izborno zopor bramoro, pljučnico, kožne izpustke in bozgavno otoklino. 1 stoki. 60 kr. Anaterinska ustna voda, najboljšo za ohranjonjo zob ter zobnega mesa in takoj odpravi smradljivo sapo iz ust. 1 steldenica 40 kr. Kri čistilne krogljice, c. kr. priv., no smelo bi se v nijednom gospodinjstvu pogrešati in so so žo tisučkrat sijajno osvodočile pri zabasanji člo-voškoga tolesa, glavobolu, otrpnenih udih, skažonom; želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatljah fi 21 kr. jodon zavoj s G. škatljami 1 gold. 5 kr. Razpošiljava so le jodon zavoj. Naročila z dežele izvrše se takoj v letami pri »samorogu4* Jul. pl. Trnkoczy-ja na Mestnem trgu v Ljubljani. kakor: ^ ročne mlatilnice, vlačivnike, škoporez-nice, reporeznice, presejalnike za pic- W; velj, maline za čiščenje žita, za tursico ^ lušiti, vpogibljive brane za maliovni svet, ^ orale,trombezavodnjake,zagnojnico,i. t. d., s; vse najbolje sostave, v velikej zalogi pri Joh. J. Winkler-ji J v Tajili»ljsani, kupčija z železnino pred Križanki. & Narisi (podobo) od raznovrstnih mašin in coniki S so po pošti lahko dobivajo. (S ^£sasasasesasasasesP3£sas£sasasases^ | Železno orodje, | [jj kakor vsake baže kose, srpe, žage, lopate, 01 krampe, vile, motike i. t. d. izdeljujem po najniži Oj ceni, in se priporočam gg. kupcem, kterim pošljem ^ (/] na zahtevanje tudi moj cenik brezplačno. m S spoštovanjem n, $ Melh. Izirc aj v Tržiču na Gorenjskem, jjj Izdajatelj in odgovorni vrednik Filip Haderlap. Tiskala Ig. pl. Kloinmavr & Fod. Bamberg.