Svita se! Ero, novič se je zagrnil en list dovršenega dela. Evo, novič stojimo pri cilju, ki vodi človeške duše v višino in v jasnost. Evo, novič gledamo nor pridelek ter kličemo z glasom, prihajajočim iz srca: BSrita se, svita skozi noč — a zaradi našega poguma nastaja blesk. Svit nastaja po polju ia po hišah, svit nastaja med srci in dušami. . . in čim več te jasnosti mi danes oddamo drugim, tem svetlejši bo jutrišnji dan!" , Svita se, svita!... Slehrno dete, ki se vrača od dela v hišo z ono knjigo, ki govori njegovi mladi duši na srce ter z ono vsebino resnice, razsejane med črke, je žarek sijajočega solnea ter meče svit na to jasnost. Svita se, svita!... Slehrna hiša, v kateri stanuje narod, zavedajoč se svojib pravic, postane slična vzhajajoči zarji, ker po tej zarji se bliža narodu življenje. Svita se, svita! . . . To, kar niso doprinesla ona stoletja, ki so gojila mogočno hinavstvo, česar niso dosegli oni veliki junaki, ki so na tablicah kresali ognje zmage — evo, to sedaj delamo mi, tihi in sklonjeni nad otroškimi glavami; dvigamo srca kvišku in vodimo duše k znanosti. Veudar na te naše glasove odgovarjajo nekateri: BZa preveč počasnim oranjem stopate po polju, preveč počasno poganja kal to zrnje, ki bi imelo pognati klasje." Nekateri bočejo, naj bi se naše delo slično stoletjem vleklo po polju, drugi novič hočejo, naj bi naše delo slično plamenu doprinašalo čudeže, in zopet so drugi, ki si žele, naj bi naše delo ugonobilo vse to, kar se zamore imenovati zlo ter povzneslo duše v višine, ki bi uezdržljivo koprnele po polnosti. In evo, ko se konča šolsko leto, evo, ko zagrinjamo list kojige enega pridelka in stojimo pred obličjem naroda, vprašamo slično z onimi, ki polagajo račune: BAli res ne vidite velikega pridelka?..." In na vse očitanje, opazke, tarnanje in nezadovoljnost zaradi prepočasnega dela moranao pa odgovarjati z besedami pesnice: BV temni noči delamo svit, a vi niti ne veste, kako žuljavo je naše delo ter ne Jvidite, koliko oblakov je treba pregnati in razpršiti, da vsaj en žarek jasnosti zamore prodreti temo in jo razsvetliti! Ne recite, da gre naše delo preveč po- časi, zakaj mi orjemo njivo ne le za eno samo leto in ne le za eden sam pridelek. Mi bpmo želi tisočkrat in tisočkrat bomo pozdravljali svit bližajočega se jasnejšega dneva. In ko sedaj še ne stopamo vsi v obliki popolnosti, ko še dandanašnji naš pridelek in naše delo ne donašata samih cekiuov, torej spoznajte vsi, ki vladate ter držite tehtnice in raero, da se je le našemu programu treba zahvaliti za to, da se je jelo svitati. Oceniti doprineseno delo je lahko, toda pretehtati trud, ki ga je veljalo to delo, je — težavno. Lahko je mogoče prera.uniti moč Tzhajajoče zarje, toda prera.uniti moč premagane noči je težavno. Narod se pospenja kvišku ter se otresa verig. Zberimo letošnji pridelek in izro-imo domovino moči duha. Za toliko bo svetel jutršnji dan, za kolikor mu danes nakrešemo isker. To pa je plemenit iu vzvišen trud! Slava Djim, ki vztrajajo do kouca! Svita se, svita!...