SKOZ   TELEFON
OTON   ŽUPANČIČ
o koz telefon zakliče glas droban:
„Je tam gospod Župančič?"  — Tukaj je. —
Še vprašam drobni glasek, kaj mi če.
„Pa ste res pravi? Je vaš Ciciban?1
zave seli iz zvonkega se grla. — Pa kaj bi, mala? — „Pesmico od vas." — Oho, to pa ne gre kar na ukaz! — „Ne veste: meni mama je umrla." —
Tako? . . . Pa pridi, dušica  uboga, pridi si ponjo . . . In zdaj sem ves reven, presunjen praznih  rok stojim, pohleven, na srcu težka mi leži naloga.
Ti dušica, ki se za mamo jočes
in v svoji  bolečini  nebogljeni
si se z zaupanjem zatekla k  meni —
ti morem dati, kar od mene hočeš?
Velikim pevcem  so  nekdanje dni zidala mesta se na strune zvok — in danes moji pesmi dano ni siroti eni vtolažiti jok . . .