295
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o slav. 10.
Aleksandrija.
Za seboj puščamo sredozemno morje, iQ pred seboj gledamo živo, črno progo, — obrežje afrikansko. Cim bolj se mu bližamo , tem bolj razločujemo posamezne reči in stvari. Tu se sveti velika gruča belih poslopij, izmed katerih kipe  vitki minareti,  a nad vse  ponosno
296
se vzdiguje  steber  Pompejev; tam se ziblje cela šuma jamborov.   Pred Aleksandrijo smo.
Nehote se človek spominja onega junaka, ki je bil to mesto ustanovil, na mejnik treh delov sveta postavil ter ga odločil za stolno in trgovinsko mesto svoji raz-sežni državi. To se je zgodilo 332. 1. pr. Kr. Načrt sta narisala dva odlična stavitelja, in izvedlo ga je do sto tisoč delavcev. Ali prvotno selišče se je sčasoma razširilo tako, da je imela Aleksandrija osem ur hoda, več kot en. milijon stanovnikov, premnogo krasnih tem-peljnov, palač in drugih javnih poslopij.
Dandanašnja Aleksandrija ima drugačno lice. S po-četka tega stoletja je imela komaj 7000 duš , 3. maja 1882. 1. pa so jih našteli 231.396. Naproti se nam je pripeljal ladijni privodnik in šest strganih pomorščakov; trije menda so bili slepi na eno oko, in to vsled znane očesne bolezni, ki v Egiptu toliko ljudi ob oči pripravi. Sedaj je ladijni privodnik prevzel našo ladijo, in jo vodil med nevarnimi pečinami. Bog ne daj, da bi se nesreča prigodila, gorje potem privodniku! Do 300 ladij, vsaka z narodno zastavo, stoji pred nami, in človek meni, da gleda v nališpani gozd, toliko je jamborov, na okolo in vmes pa mrgoli malih čolnov, ki so na postrežbo morskim velikanom.
Ko smo stopili na suho, koj nas je obsula pisana zmes naroda: dečki in odraščeni, Arabci in črnci so vse vprek kričali in nam ponujali svoje osle, katerih niso mogli prehvaliti, kako so krotki. Tu navadno vsak jase, če ima kolikaj veljave, vzlasti uže tujci, samo ubožno ljudstvo peš hodi. Tudi mi smo zajahali vsak svojega dolgouhca in se spustili po ozkih, umazanih in zasmra-jenih ulicah naravnost na frankovski trg, kjer smo se namestili v priporočeni gostilnici. Aleksandrija stoji na ozkem jeziku, ki ga na severu sredozemno morje obliva, in na jugu pustinjski pesek obsipa, zato pa se je proti obema zavarovala z močnimi visokimi obzidji.
Ulice mestne so ozke in umazane, hiše so zidane nekaj po mavriškem in nekaj po evropskem okusu. Materijal jemljo navadno iz razvalin nekdanjih krasnih stavb. Najrazličniše pisana zmes se drvi po ulicah in cestah aleksandrijskih. Tu vidiš rujavega, v belo plahto zavitega Beduinca z gosto brado in živimi črnimi očmi, tam ubožnega kmeta v modri obleki z rudečo kapico na glavi; tu se ziblje s kožuhovino in svetlobarvano svilenino nališpani Turk, tam se valjajo črni, malo da ne goli Abisinjci ali drugi črnci iz Senaare in Kordo-fana; tu stopa gibčni, dragoceno opravljeni Grk s črnim svilenim čopom na rudeči kapici, tam korajo črni vojaki v rudeči opravi, ali pa golonogi pomorščaki v širokih, rudečekrižastih hlačah, kakor bi se sodi valili,; tu se podi tropa Arabcev, tam dirjajo evropski jezdeci, pred katerimi lete črni tekalci; tu stopa ponosni Armenjec, ki menjične posle oskrbuje, tam lezejo leni vodonosci, krog in krog pa se gnjete umazana druhal turška. V Aleksandriji je primeroma mnogo prosijakov in bolnikov, ki radi kažejo svoje hromote, da občinstvo na pomilovanje nagnejo.
Pravo turško mesto ni potlakano, in je zato zelo umazano. Hiše so zidane ali iz belega peščenika, ali iz opeke in so z večine bolj nizke. Strehe so plošnate, vrata na cesto ali ulico so ^navadno zaprta in zaklenjena, okna pa omrežena. Se slabše od turškega pa je arabsko mesto, to je zmes neredno zmetanih koč. Spre-lepo pa je frankovsko mesto ali četvrtje, to je najlepši kos vse Aleksandrije, ki vedno raste, ter s tem spri-čuje, kolike važnosti je inostranstvu. Ulice tega oddelka mestnega so dolge in široke, in stanovanja jako okusna; sijajne prodajalnice se vrste z gizdavimi kavarnami in gostilnicami, nališpani služabniki in s vitle vprege pa pričajo,   da  so stanovniki premožni in ev-
ropski naobraženi. V Aleksandriji stannje premnogo Evropcev, največ Italijanov, Francozov, Španjcev, Angležev in nekaj let sem je videti čedalje več Bismar-kovih pijonirjev, kateri kašo pihajo Angležem.
Kdor z morja ogleduje Alei^sandrijo, nič kaj se mu ne dopada, morsko obrežje egipško je grda, valovita, gola peščeoina. V okolici ne opaziš niti gorovja niti kolikaj znatnega griča. in oko koj zablodi, in se zgubi v libijski pustinji. Luki ste dve; v izhodni ostajajo le one ladije, katere m )rajo kvarantinovati, v zahodni pa je dan na dan polno ladij iz vseh krajev sveta.
Svoje dni je bila Aieksaadrija eno najimenitnisih mest na svetu, imela je, kakor je bilo uže omenjeno, več ko en milijon duš, maogo krasnih tempeljnov, palač in drugih javnih poslopij. Ena cesta je držala po dolgem skozi vse mesto, in ena počez. Obe cesti ste bili zarobljeni z najlepšimi poslopji. Pred luko je stal sloveči Pharus, to je, ao 400' visoki svetilnik, v katerem je ponoči ogenj gorel, do so se mogli mornarji po njem ravnati. Stari geografi so ga uvrstili med čuda tega sveta. Zgradil ga je Sostrat po zapovedi Ptolomeja Fi-ladelfa.    Dandanes so ga same razvaline.
Aleksandrija je bila razdeljena na tako zvana če-tvrtja; največe in najsijajniše je bilo četvrtje palač. Euo palačo je postavil Aleksandar, še več so jih postavili Ptolomejci, vse pa so bile med seboj zvezane, V tem četvrtju je stal Stadion, gledališče, gimnazij, katerega je oklepalo prekrasno, 600' dolgo stebrišče, potem m izej in sloveča biblioteka, v kateri je bilo do 700.000 zvezkov, kakor dan danes velimo, a žal, da je pogorela za Julija Cezarja. Slavna šola aleksandrijska je imela neprecenljiv vpliv na znanost, ter je več stoletij stala na čelu civilizacije. Iz te šole je pozneje prišlo več jako učenih cerkvenih očetov.
V  nekem drugem četvrtju je stal Serapion, silno poslopje, postavljeao v ptolomejskem slogu; kip malikov ' je bil izredne velikosti. To poslopje so zrušili na povelje cesarja Teodozija, in pri tisti priliki je pogorela druga velika biblioteka. Ta biblioteka je bila nabrana nekaj iz ostankov prve, to je, Cezarjeve, vse drugo pa so preskrbeli aleksandrijski učenjaki. Ni tedaj res, da jo je Omar požgal, kakor se je sploh trdilo. Mogoče, da je od te druge biblioteke se kaj otelo požara, in le-ti ostanki morda so res prišli v roke Omaru.
V  novi Aleksandriji je videti malo ostankov starega, prekrasnega mesta. Veliko starin leži še pod novim mestom, trdi se, veliko pa so jih raznesli na vse vetrove, kajti uže Rim in Bičane sta so lepotičila z lepo-tičjem stare Aleksandrije. Rim je hodil ali se vozil tudi po žito in razne rokodelske izdelke v illeksandrijo, ter jej tako šel na roke, da se je vendar le še ohranila kot važno trgovinsko mesto, da-si je zelo pešala. Ko pa so prišli Arabci, padla je, in dne 11. februarija leta 641, vtonil je križ kristijaosKe Aleksandrije v krvi in v ognjenem morju. Do 200.000 kristijanov so poklali, ostale pa v robstvo prodali. Ondaj je Amruh, osvojitelj Aleksandrije, pisal Kalifu to-le: „Kdo bi popisal sijaj-nost tega razsežnega mesta! Našteli smo uže 4000 palač , 400 gledališč in tekališč , pa do 40.000 trgovcev. Vse to je naše.    Hvaljen bodi AUah!^^
Aleksandrija se več ni vzdignila k poprejni sijaj-nosti, vsa pozneja slava njena je bila le slab odsev prvotne mogočnosti. Na vse zadnje pa so jo dobili v oblast surovi Turki, ki so razvalili in zdrobili skoro vse ostale spominke poprejne sijajnosti njene.
V  najnovejem času jo je zopet vzdignil Mehemed-Ali, t^r jej pomagal, da se je jela razvijati kot trgovinsko mesto.
Kaj so naredili Angleži z Aleksandrijo , znano je dobro.