Književna poročila
kakor: konsum je kolektivističen, produkcija le na pol; prva etapa socijalizacije je socijalizacija trgovine itd. Tudi nima kapitalistični dobiček izvora v brez* plačnem delu strojev (kar je v nasprotju s trditvijo na str. 114., da je odvisna vrednost produkta od množine dela, potrebne za njegovo produkcijo), ampak v neplačanem delu, ker ima «brezplačno delo strojev« na razpolago vsakdo in stroji brez ljudi sploh ne producirajo ničesar (govoriti torej ni mogoče o delu strojev, ampak le o delu ljudi, ki je produktivnejše vsled uporabe strojev), med tem ko je za najetje delavcev treba kapitala. Tudi ni pravilno mnenje, da je mogoča postopna socijalizacija v kolektivističnih panogah gospodarstva (n. pr. najprej socijalizacija trgovine), ker bi se kapital, ki mu je zaprta ena gospodarska panoga, obrnil v drugo; načrt, izvesti v industriji najprej prehod iz zasebne lastnine v lastnino vseh v dotični tovarni uslužbenih in potem šele v last celote, pa je ob istočasni socijalizaciji trgovine nemogoč, ker itak že takoj v začetku država preko trgovine določa vse cene in je torej medsebojna konkurenca, ki jo avtor  za  začetek še nekako pripušča, nemogoča.
Glede naziranja o denarju je omeniti, da je čisto vseeno, ali ga kdo označa kot od države diktirano merilo vrednosti blaga ali pa kot «jamstvo, da je delo dotičnika, ki ga ima, človeški družbi potrebno in da bo zanj dobil enakovredno protivrednost«. Njegov načrt nadomestitve denarja z nakaznicami na blago v državnih skladiščih pa bo mogoč šele tedaj, ko bodo vsi produkti od trenutka produkcije do konsuma last enega ¦— države. To pa predpostavlja zopet popolno koncentracijo kapitala, bodisi še pred ali pa vsaj kmalu po tako zvani proletarski revoluciji, kar je sicer nujen predpogoj za idealno družbo, idealno vsaj z gospo* darskega stališča, vendar pa vsled vpliva zgoraj omenjenih činiteljev po moji sodbi utopično.
In tako prihajamo vedno zopet do uverjenja, da je treba opustiti nado na definitivno rešitev socijalnega vprašanja, na popolno odstranitev egoizma, indi* vidualizma, konfliktov med ljudmi, v kar veruje tudi avtor te knjige, in da se moramo truditi le, da dobimo naši dobi primerno in dosegljivo formulo za družbo po socijalnem prelomu, pred katerim nedvomno stojimo. Žal, da je analiza sodobnega gospodarstva, politike, narodnosti in verstva v «Idealizmu» preveč   netočna   in   pomanjkljiva,   da   bi   mogla   pomagati   na   tej   poti!
F. Zwitter.
Edmond About: Kralj gora. Iz francoščine prestavila Kristina Hafnerjeva. Ljudske knjižnice 20. zvezek. Cena Din 18"—, vezana Din 30—. Založila Jugoslov. knjigarna v Ljubljani, 1925. Str. 254.
Pisec teh vrstic je pred nekaj leti nasvetoval, naj se posloveni kaj iz Abouta (1828. do 1885.). Tako smo dobili predlani skrbno prirejeni Tavzesov prevod «Notarjev nos». Avtor, po rodu Lorenčan, je nekaj časa posečal Atensko šolo, odkoder je prinesel s seboj zabavno satiro «Svobodna Grčija» (1855). V tem kakor v ostalih svojih spisih se kaže pristnega Voltairovca po duhu in po slogu. Zabavno zna kramljati kot izurjen novinar. To je bil namreč v poglavitnem njegov poklic, kjer je zastopal antiklerikalno strujo v bonapartistični stranki. Nemško^francoska vojna ga je spreobrnila v vnetega republikanca in ga do* končno pahnila v časnikarstvo: ustanovil je republikansko glasilo Le XIXe siecle. V gledališču je večkrat pogorel s svojimi igrami. Vendar pa je kot izvrsten pri; povednik leto  dni pred smrtjo postal nesmrtnik Francoske akademije.
Na novo oživljena Ljudska knjižnica je za «Kazanom, volčjim psom» po* natisnila iz «Slovenca» gorenjo povest, ki se vrši v sosedni Grški ob  času po
761
Književna poročila
osvobojenju. Država se ni mogla na znotraj urediti, tako da so morale posegati vmes velesile, ki so ščitile njeno samostojnost na zunaj in pomagale pri ureditvi na znotraj. V osvobodilnih bojih proti Turkom (1821. do 1829.) so sodelovale tudi mnogobrojne prostovoljske čete palikarov (junakov) ali kleftov (razbojnikov). Četaši so se po končani vojni izpreobračali v hajduke, ki so prežali na imetje potnikov in mirnih prebivalcev. Zacvetelo je urejeno roparstvo, ki mu slabotna vlada ni bila kos, posebno ker se ni mogla zanesti niti na svoje orožništvo, pogostoma domenjeno z rokovnjaško drhaljo. Na šaljiv in zbadljiv način riše pisatelj ta položaj, govoreč o plaščarski zalegi gorskega kralja, Hadžija Stavrosa, ter usodi treh ujetnikov, ki so jim zabredli v pest. Zanimiva knjiga je primerna tudi za mladino. Lična oprema je precej pridobila s trobarvno naslovno sliko, vendar se človeku toži po krasnih in številnih Dorejevih ilustracijah francoskega izvirnika. Prikupno delo je menda uporabljeno za operetno besedilo.
Prevajalka, če že noče zamenjati peresa s kuhalnico, bo morala pridno jemati v roke dve slovnici: slovensko in francosko. Vse napake, ki jih našteva Breznikov pravopis, so častno zastopane v tej knjižici. Še več. Tu naletiš na nemogoče deležnike: odkimajoč (7), Gazetier (7) ni časopis, ampak časnikar, novinar; contrefaire ne pomeni «razstaviti», temveč ponarediti, tu prestaviti; bossu => grbast (ne pohabljen, 8); fraise = jagoda (ne osvežilo, 6) itd. Pesem na 5. strani ima pri Aboutu stike, Hafnerjeva jo je prevajala bržkone po Faurielu. Kako bledi so slovenski izrazi za: grimoire, dementi idr. Pretrgati koga (207) = seči mu v besedo ... G 1 a s se mu je zdel blagoglasen (3) zveni kot Cankarjev «položaj naroda je v slabem položaju«. Stavim, da sloveniteljica ni čutila besedne igre: sa voracite me repondait de sa veracite (6).                           A. Debeljak.
Ante Dukič, Iz dnevnika jednog magarca. Zagreb, 1925. Tisak i naklada Jugoslovenske štampe, d. d.  Str. 65—236.
Ako listaš slovstveno zgodovino katerega si bodi naroda, najdeš izlahka zgledov za živalske povesti. Tako je sodobna Italija nedavno dobila pasji roman (Pettit). A. Dukič je svoje misli naprtil Sivcu, ki ga neusmiljeni gospodar ob; klada s težkimi tovori, z batinami in priimki: Oslina, Besposlina, Uhonja, Gnjusonja itd., a stoprav tedaj, ko se žalostna usoda zasuče v boljšo smer, mu privošči prijazni naslov «naš osao». Morala te knjige je stara, utelesili so jo že Krištof Šmid (Pridni Janezek in hudobni Mihec), Slomšek (Blažek in Nežica), Slovenske večernice (Lipe in Jaka) itd. Ali naš A. D. jo je znal tolikanj okretno preobleči v nov plašč, da pozornost kvečjemu proti koncu za spoznanje opeša.
V nekem kraju se šopiri sebičen glavar, obenem krčmar in trgovec, ki na vse kriplje tišči svoje občane v nevednosti, da jih tem laglje odira do belih kosti. Pa pride namesto zapitega plovana mlad napreden župnik, ki preskrbi srenji šolo, dobrih cest in vodnjakov, da se razcvete blaginja po vsej okolici. Ob volitvah propade pritepenec glavar, izgubivši tiste dni zadnjega zaslepljenega pristaša, in njegova služba se poveri domačemu možu. Vsa zgodba se mi vidi simbol za naše narodno združenje. V tem me potrjuje sklepni prizor na str. 233.: «U tom polju oko uzvišena humka nepregledna množina naroda, a na humu bijela crkva, a pred crkvom zlatna stolica, na kojoj sjedi vrhovni Poglavar domovine, izabrani kralj ujedinjenog naroda, novi kralj, pravi kralj, kralj na* rodne krvi; a sjedi dostojanstveno i veličanstveno — svijestan svoje časti i vlasti — jer ne sjedi ondje ničijom milošču, nego voljom naroda.» Hkrati je to zagovor svobodne   in   nezavisne   slovanske   cerkve,   saj   novi   svečenik   ponovno   rabi
762