humanizem
Drugi splošni napad na Djilasa je prišel po madžarski revoluciji, ko sta bili komunistična dogmatika in oblast zrahljani do 'temeljev. Med tem, ko je Tito Hruščevu samo očital, da je pričel prepozno taktizirati, toda odobril njegovo oboroženo intervencijo, ker je bila edino sredstvo za rešitev komunizma, je Djilas v svojem članku jasno in odkrito izpovedal, da komunizem ne more nikomur prinesti sreče. Zato je romal v zapor.
Toda v drugi polovici sta spremenila taktiko tako Hruščev, kakor Tito. Kakor to tako- prepričljivo opisuje Theodor Arnold v svopi knjigi „Revolucionarna vojna“ (Der revolutionaere Krieg Ilmgau Verlag, Mu-enchen), je bila opuščena Stalinova strategija frontalnih napadov, ter jo je zamenjala strategija zavzetja sveta z osvobodilnimi vojnami in z hujskanjem ter razkrajanjem novih držav. Dnevno geslo je bilo „koeksistenca“. Da bi. nekomuniste uspavali ter omehčali in j:h pripravili do tega, da bi začeli verjeti v „liberalni“ duh komunizma, so izpustili na svobodo tudi Milovana Djilasa, seveda potem, ko so ga prisilil", da je moral podpisati majhno „obvezo“.
V dobrem pomenu besede revolucionarni duh Milovana Djilasa pa ni mogel mirovati. Svet je hotel opozoriti po indirektni poti na nevarnost, ki jo za človeštvo predstavljajo „dobri komunisti“. Začel je pisati zgodovino. Iz te zgodovine pa postane mersikaj jasno.
Tako zgodovina predvsem jasno pove, da se „dobri“ jugoslovanski komunisti s Stalinom, niso prepirali zato, ker bi bili boljši, ampak, ker so bili še bolj ekstremni kot Stalin. Stalin je nameraval spraviti Zahod pod svojo oblast previdno, med tem, ko so, se Titovci zanašali na moč in so Stalinovo igro sboro povsem odkrili. Začeli so povzročati nemire in revolucije prot] Stalinovi volji v Trstu in Grčiji, šli so celo tako daleč, da so bili pripravljeni celo priključki se Sovjetski zvezi, ali pa vsaj sami anektirati Albanijo in Bolgarijo, samo, da bi postali še bolj slavni v komunizmu. Šele potem, ko jim ni preostalo n:č drugega, :so postali pametnejši in so opustili podtalno hujskanje na upore.
Iz Djilasovega opisa zgodovine tudi postane jasno, da je bil ¡Stalin sicer ■zločinec, da pa to zločinstvo lahko uspeva samo na rodovitnih tleh komu-
nistične dogmatike in komunističnega sistema. In v tem pogledu se komunizem ni prav nič spremenil in zaradi tega lahko voditelji komunizma Izvršujejo še vedno iste zločine in ista nasilja, toda same na mnogo bolj spreten in zvit način, tako, da vedno večji krog ljudi za Zahodu in v novih državah, ki komunistične taktike ne poznajo, ne more nič opazit'. Na to je hotel Djilas opozoriti. .
In zaradi tega opozorila so ga znova zaprli. Titova vlada se ni ozirala nič na pisanje slabega tiska v Aziji in A-friki in na proteste angleške delavske stranke, ker je razkrinkavanje komunistične zavratnosti največji zločin. Toda Djilasov osebni primer je najboljši dokaz za to. Ker hočejo z „liberalizira-¡njem“ prikriti, da od sreče prinašajoče komunistične utopije ni ostala nobena sled več, ampak je ostalo očitno, da obstoja samo nasilje povzročajoči aparat, 'so Djilasa izpustili in je mogel celo z navadno pošto poslati v Ameriko rokopis svoje zadnje knjige „Razgovori s Stalinom“. Ko pa je prišla v javnost njegova beseda o resnici, so ga v besu znova potisn/lj za železne zapahe. Znova so ga obsodili „samo“ na o let zapora, kakor so poročali nekateri listi, kakor da ne bi bil že en dan zapora preveč za to, če kdo pove resnico.
Toda nobeno divjanje in nobena sodišča ne morejo trajno ¡preprečit", da resnica ne bi prišla na dan, da bi mogli komunisti kar naprej izvrševati nasilja nad človeško naravo. Ko je bil Dji-las že v zaporu, je moral predsednik Tito javno priznati, da je gospodarstvo, ki se razvija po načrtih jugoslovanskih komunistov, zašlo v položaj, iz katerega ni izhoda, čeprav splošno priznavajo, da je položaj jugoslovanskega gospodarstva še vedno boljši, ko' ¡v1 drugh komunističnih državah. V Jugoslaviji šušljajo, da je zlasti kriv zavoženo jugoslovansko gospodarstvo Kardelj s svojim dogmatizmom in da ga mislijo zaradi tega poslati iz Beograda na kako častno mesto v Slovenijo. Nato pa je Kardelj
—	poosebljena dogmatika — tako pravijo — storil vse, da je postalo verjetno, da poloma niso krivi njegovi marksist čni recepti, ampak ¡taki ljudje kot je Djilas, ki s svojo besedo in zgledom rušijo dogmatizem. Toda zapiranje bo zastarele ideje napravilo' samo malo verjetnejše 'n lahko upamo, da bo zdrava pamet končno le zmagala in bomo
—	čim prej tem. bolje razumeli žrtve
enega takih spreobrnjencev kot je Djilas.	p. Lovrenc
Resnica in
Milovan Djilas je znova v zaporu. Povsod v svetu se sprašujejo, kaj je moglo dati jugoslovanskim komunistom povod, da jih je prevzel 'strah pred slabim tiskom in da so nekdanjega ljubljenca partije“ znova potisnil: v luknjo. Na drugi strani se pa tudi mnogim zdi čudno, da se Djilas vedno znova odloča za izzivanje partije in komunistične policije, ter da spi-avlja v igro svojo svobodo skupno s srečo svoje družine.
Na drugo vprašanje je lahko odgovoriti, če upoštevamo dejstvo, da je bil Milovan Djilas do leta 1953 po položaju drugi mož v komunistični Jugoslaviji. To pa pomeni, da nosi soodgovornost za dobo1, ko soi komunisti pomorili ¡v Jugoslav’ji na stotisoče večinoma nedolžnih državljanov, ko so milijon ljudi vlačili po zaporih, gospodarstvo pa popolnoma spravili na tla. če beremo njegove „Zbrane razprave“ iz štiridesetih let, komaj moremo verjeti, da jih je pisal isti. mož, ki se mora sedaj zagovarjati pred komunističnim sodiščem zaradi „Razgovorov s Stalinom“. Tedaj je namreč javno pel slavospeve „našemu soncu“ velikemu Stalinu.
Očitno je Milovan Djilas bolj pameten in pošten kot pa so njegovi nekdanji tovariši. Po sporu s kominfor-mom se ni zadovoljil 's tem, da bi vso . krivdo za ta spor enostavno valil na Stalinovo človeško narave in jo stlačil v njegove škornje, nato pa taktiziral, da bi si rešil glavo. On je segal po globljih razlogih ter je ugotovil, da so napačne marksistične osnove. Zlo tega sveta nikakor ne prihaja od privatne lastnine, ampak od vsakega prevelikega nakopičenja oblasti v enakih rokah, in tudi zlasti tedaj, če se ta oblast opira na družbeno lastnino. V svoji seriji čl&nkcv, ki so bili objavljeni v „Borbi“, je Djilas protestiral prot: temu, da ima partija monopol nad oblastjo in je pozneje opisal, kako je na ta način nastal „Novi razred“. Djilas ni več noben marksist, čeprav misli, da je še.
Ko je ,s ¡svojo pošteno analizo- spoznal resnične odnese, se je zavedel, da je tudi soodgovoren za brezizhoden položaj, ki je nastal pod komunizmom. Po tem cbčutju krivde smatra, da mora nedogmatično resnico širiti pravtako nesebično, kakor se je pred in med vojno požrtvovalno bord za zmago komunistične dogmatike. Tisti, ki nad Djilasa prihajajo z očitki, da je sanjač, da ne pozna taktike, da je s svojimi idejami prišel prehitro na dan, ker da bi drugače mogel potegniti partijo za sabo, čisto nič ne upoštevajo omenjenega Djilasovega občutja. Tak’ kritiki tudi malo vedo o komunizmu. Ne vedo, kakor to ve Djilas, s kako zagrizenostjo se stari komunisti, komunistično jedro, oklepajo svoje dogmatike, ker ta opravičuje njihovo moč in njihove zločne. Proti temu fanatizmu, kombiniranemu s komunistično organizacijo in tajno policijo, ne ¡pomaga nobena taktika, nobene tajne skupine, ampak jasno spoznanje povsod v svetu, -da sta marksizem, in iz njega izhajajoči komun-zem strahotni neresnici in nazadnje strahotna prevara. Temu spoznanju hoče sedaj Djilas pomagati do zmage brez ozira na svojo ,G-sebno usodo, brez ozira na ¡svojo politično kariero, kajti ¡on se verjetno zaveda, da narod še ni pozabil, da je bil takoj po vojnj tud" on med morilci. (Sam in lastnoročno je moril in klal svoje politične nasprotnike, op. ur.)
Leta 1954 so jugoslovanski komunistični voditelji opazili, da Djilas n' voljan slepo z njimi taktizirati s poplavo raznih gesel p liberaliziranju režima proti zahodu, ter je onemogočil da b: bilo 'chfanjeno načelo „plus ca change plus, c’est la meme chose“ (čim bolj mešaš, tem. bolj ostaja stvar ista).
Spoznali so, da je začel rušiti temelje njihove dogmatike in njihove oblasti. Zato je b:lo namah konec največjega prijateljstva in tisti, ki je poslušal radijski prenos tiste sejo Centralnega komiteja, na kateri so Djilasa izključili iz partije, ve, da je Djilasu tedaj šlo za glavo in da bi jo bil tudi izgubil, če ne bi bil cb pravem času našel primernih besed, s katerimi je potolaži in pomiril bes ter strah svojih bivših tovarišev pred resnico, čudno je, da je ir.alo prej tudi Stalin umrl in je tako nastala možnost za pomirjenje s Sovjetsko zvezo.
Oči vsega zahodnega sveta se z vsakim, dnem, ki nas približuje 1. juliju; vedno bolj zaskrbljeno ozirajo proti Alžiru in Franciji. Takrat bo, 'kakor je znano, v Alžiru plebiscitna katerem bo 9 milijonv muslimanov odločilo nasproti 1 milijonu alžirskih Franeoziv. da bo Alžir od Francije neodvisen. V Afriki se bo tako porodila nova država, ki nastaja v strahovitih bolečinah.
Francoski teroristi, ki j h vodijo nekatere francoske osebnosti, katere se še niso znale prilagoditi povojnemu toku zgodovine, v katerem se mnogi narodi — najveČjo zaslugo za to imajo ZDA, komunizem igra v tem. drugovrstno vlogo — otresajo kolonialnega jarma, eo se kakor zakleli, da hočejo Alžir izravnati do tal in zaradi neizbežne usode predati 1. julija mushm.anom sivo puščavo.
Po že ponovnih neuspehih poskusa umora samega De Ganila, umora, s katerim sc- menili, da bi mogli spremeniti ah vsaj začasno ustavili razvoj, so sc sedaj odločili uničiti Alžir. Z bombnimi napadi, požigi- in pc-begi rušijo teroristi v Alžiru javna 'poslc-pja, bolnišnice, železniške napravo, električne centrale, ceste in mostove. Njihove žrtve so rr.usli-m&ni in Francoz". V obupu jim je ostalo edino sredstvo najbrutalnejši teror.
Medtem se Francija pripravlja na nov sodni proces proti na dosmrtno ječo ob-' sojenemu vodji teroristov gralu. Salanu. Tega .scdnik: iz ¡strahu zase niso obsodili na smrt. Nov proces bedo začeli proti njemu „za dejanja, ki jih je storil po prvem procesu.“ Ugotovili sc- baje, da je iz ječe pošiljal nova navodila o-lžirskim teroristom.
V Alžiru samem pa 'Se je izmučenemu in prestrašenemu prebivalstvu zasvetil žarek upanja na konec terc-rja, ko
tragedija
so se preteklo soboto razširila poročila, da ¡-o teroristi stopili v stik z muslimanskimi vodji in na celonočni, konferenci razpravljali o prenehanju terorizma Teror'sti -da so od muslimanov zahtevali nove garancije za francosko prebivalstvo po 1. juliju in sodelovanje Francozov v upravnih organih nove dr. žalvo, prav ¡Irko pa tudi sodelovanje v bodoči alžirski vlad’. Na prvi dve zahtevi, 'da so muslimani pristali, o zadnji pa niso hoteli nič s’- Sati.
Alžirski katoliški nadškof Etienne Dava! je istočasno rjo radiju pozval obe strani, naj se kakc-r kol: sporazumeta in 'končata nadaljne prelivanje krvi in ■obsodil teror „s katere koli strani.“
Po zadnjih, poročilih iz Alžira je rn.ed muslimansk’m.i nacionalisti in francosko tajno vojsko prišlo db sporazuma glede zaščite francoskega prebivalstva v Alžiru ’ po julijskem plebiscitu. Sporazum dolc-ča splošno amnestijo za člane francoske ¡lajne vojske in sc-oudeležbo Francozov v policijskih oddelkih v Alžiru, da bo zagotovljena varnc-st francoskega prebivalstva. Zato je poveljstvo francoske tajne vojske izdalo povelje za prenehanje sovražnosti dne 17. t. m. Povelj sivi tajne francoske vojske v mestih Oran in Bona z omenjenim sporazumom ne soglašata in pozivata francosko ljudstvo na nadaljevanje boja.
V tej moderni francosk’ drami se je med glavnimi igralci pred tedni začelo pojavljati še ime znanega francoskega politika Bidaulta, ki je bil v De Gaullovem parlamentu sedaj poslanec. B:dault je zbežal v tujino, .najprej v Švico, od tam pa neznano-kam ter je preteklo soboto- dal prvo izjavo belgijskemu tistu. Bidault trdi, da Francija ’ ni več driava v pravem pomenu besi-
20» junij -- Ran narodne zastane
Dvajseti junij je v Argentini posvečen narodni modro-belo-modri zastavi. Je to obenem- obletnica smrti njenega ustvaritelja generala Belgrana, ene najbolj idealnih in simpatičnih osebnosti argentinske politične zgodovine. Po rodu je bil Buenosairesčan (r. S. junija 1770), udeleževal se je poleg poklicnega dela tudi narodnoosvobodilnih bojev, delal na širjenju prosvete z ustanavljanjem šol in bil prvi, ki je poskrbel za izobraževanje tudi ženske mladine. Za narodno stvar je ves gorel in v svoji ljubezni do naroda je vso nagrado 40.000 pesov, ki jo je dobil od vlade kot nagrado za zmago nad sovražniki pri Salti, podaril za zgraditev štirih šol in zanje leta 1813 napisal tudi prvi šolski načrt v Argentini. Umrl je 20. junija 1820 v Buenos Airesu. Od tedaj naprej se ga narod v Argentini vsako leto spominja kot ustanovitelja argent-iske narodne zastave, ki ga spremlja v srečnih in nesrečnih dneh,ter je simbol državne neodvisnosti in suverenosti.
Dvomljivi §poroænm v Laosu
Položaj v Laosu se je začasno pomiril ¡tako, da so trije princi, vsak vodja svoje svetovnonazorske skuprne, sklenili sestaviti koalicijsko vlado, ki naj državi zagotovi mir in nevtralnost. Princi predstavljajo komunistično, nev-tralistično in zahodnjaško strujo v Laosu.
Predsednik vlade je 61-letni nevtra-listični princ Suvana Fuma. Podpredsednik in finančni minister zahodnjaški general Pumi Nosavan. Obrambno ministrstvo je tudi prevzel nevtraFst Suvana Fuma, nevtralist Feng Fongsa-van pa notranje ministrstvo. Komunistični princ Sufanuvong je drugi podpredsednik in min’ster za gospodarstvo.
Na podlagi sporazuma bodo morali združiti sedaj pod skupno vodstvo tud' vse tri vojaške s’le: uporniške nevtra-listične čete, komunistične Patet Lao in kraljevsko vojsko.
Tako so v Laosu prišli do cilja, ki
ga je 14 držav zasledovalo 13 mesecev, ko se je lansko leto v Ženevi na zahtevo ZN sestala prva tozadevna konferenca pod vodstvom. ZDA in ZSSR.
ZDA so ¡takoj po sporazumu, po katerem ho moral Laos ostati nevtralen, objavile, da bedo začele pošiljati na-daljno gospodarsko in finančno pomoč tej državi. To- pomoč so prekinile pred več meseci, 'ker je Washington hotel na ta način priseliti protikomunistične elemente v Laosu na pogajanja s komunističnimi.
Ob sklenitvi sporazuma rn.ed tremi frakcijami v Lacisu se je oglasil tudi Hruščev, k’ je izrazil „zadovoljstvo“ nad rešitvijo spora. Na sporazum so laoški komunisti pristali trenutno zato, ker sc dobili tako- navodilo iz Moskve. Sedaj nameravajo čakati na ugodno prih ko za prevrat znotraj vlade, v kateri sedijo, in dokončno komunizacijo La-o-sa, kakor so to že izvedli po drugi svetovni vojni v evropskih satelitih.
IZ TEDNA
Predsednik panamske republike Roberto Ch’ari je bil na obisku v ZDA. Nam.en obiska je bil odstranitev nespo. razumov, ki so v zvezi s panamskim prekopom ter o ameriških načrtih za zgraditev novega prekopa za združitev Tihega in Atlantskega oceana.
V Kanadi so bile v ponedeljek splošne volitve. Glavna borba je bila med konservativno stranko sed. predsednika Johna Diefenbakerja in liberalno stranko, ki jo ¡vodi Nobelov nagrajenec za mir Lester B. ‘Pearson. Nastopili sta pa s svojimi' kandidati tudi dve manjši stranki in sicer Nova demokratska I stranka in stranka Socialnega kredita, j
Predsednik italijanske republike Segn: je v Benetkah odprl 31. mednarodno umetnostno- razstavo-, na kateri sodelujejo slikarji iz 32 držav. Nagrado ustanove Arthur Leiwa iz ¡New Yorka za 40 let starega slikarja, ki prvič nastopa na tej razstavi, je -dobil slovenski slikar Janez Bern’k.
Dne 17. junija je bila sedma .obletnica vstaje nemškega delavstva v vzhodnem Berlinu. Sovjeti in nemški komunisti so jo zadušili s tanki ’n topovi ter na ta način pobili 120 delavcev. V njihov spomin so bile na obletnico nj liovega upora in smrti velike spominske slavnosti v zahodnem. Berlinu. Zvečer pred obletnico so zahodni Berlinčani vzdolž „zida molka“ zažgali vrsto kresov ter z velikim sprevodi z
V TEDEN
bakljanjl: izpričevali svojo vero, da bo plamen svobode z vso gotovostjo pregnal mrak in temo komunistične diktature. Na spominski slavnosti dne 17. junija pa je v zahodnem Berlinu pred 150 000 glavo množico govoril ‘tudi za. hodnenemški kancler dr. Adenauer ter z dvignjenim glasom -pudarjal, da bo prišel dan, ko bodo tudi Nemci iz Vzhodne Nemčije mogli živeti svobodno življenje v združeni in demokratsko urejeni Nemci j’. Za to so porok zahodni zavezniki, ki so na strani Zahodne Nemčije.
Italijanska vlada je zagotovila Aleksandru Rankovicu, podpredsedniku jugoslovanskega zveznega izvršnega sveta, ki je bil 3 dni na obisku v Rimu, da Skupni evropski trg ne bo motil trgovinskih odnosov med Italijo in Jugoslavijo.
O močnem zboljšanju stikov med
Titovo Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo govori nov -prijateljski obisk jugoslovanskih komunističnih veljakov v Moskvi pod vodstv-Cm predsednika zvezne skupščine in člana Centralnega komi-teta Zveze komunistov Jugoslavije Petra Stamboliča. T:tovi odposlanci bodo imeli v Moskvi važne politične in gospodarske razgovore ¡s člani sovjetske vlade in 'kom* stranke, in s samim Hru-r.čevom po njegovi vrnitvi z osemdnevnega obiska v Romuniji.
las ilvljenja Im «loggsajsiiija v Amggemtimi
Osnove nove argentinske politične zakonodaje
Notranji nrnister dr. Perkins je prejšnji teden sporočil javnosti osnove že dolgo napovedane novo argentinske politične zakonodaje, t. j. novega za-
de, da ni parlamenta in da oblast izvršuje same pc-licija. Vodstvo države da je 'prelomilo nešteto' priseg. Proti takemu stanju obstaja v Alžiru in Franciji sila, ki bo prevzela oblast v svoje roke. Nastala bo nova država iz slabosti četrte republike in iz sranjoie Pete republike. Glede možnosti uspeha terorističnega gibanja, ki mu na čelu .stoji tudi Bidault, pa je ta časnikarju odgovoril: „Tudi če . Evropa ostane indiferentna do varnosti Sredozemlja, do brijševizacije arabskega sveta in do možnosti novega Konga 800 kdometrov južno cd Marseilla, še ni nič izgubljeno. Prvi julij je datum za De Gaulla in za splošen upor.“
kc-na o političnih strankah in novega volilnega zakona. Istočasno je povedal, da s veir.i osnovam’ soglaša tako predsednik dr- Guid-o, kakor tudi drž. tajniki oboroženih sil in da ima v vladi političn’ odbor ministrov — ministri za rr-tr. in zunanje zadeve ter za narodno obrambe — nalogo dc-končno izdelati novo politično zakonodajo.
Iz sporočila notranjega ministra izhaja, da bo novi voliln’ zakon slonel na proporcionalnem -sistemu, da pa bo zelo omejen.'Številc- poslanskih mandatov se bo odmerjalo po odstotkih glasov, ki jih bosta dobili večina in glavna manjš na. V preučevanju je še urugvajski volilni sistem, in zakon o nazivu strank. Postavljanje kandidatov bo S primarnimi volitvami, če pri teh vo-1’tvah stranka ne bo dobila predpisanega odstotka glasov, ne bo mogla podstavljati kandidatov za splošne volitve. Za .občinske volitve glede postavljanja-kandidatov ne bo omejitev.
(Nadaljevanje na 2. strani)
V Avstraliji smo
Res, dostojno smo proslavili dvojni življenjski jubilej našega p. Bernarda Ambrožiča OFM. O tem naj malo poročam — ne samo zaradi jubileja, temveč tudi zato, da boste vedeli po širnem «'vetu, kaj delamo 'Slovenci v največjem mestu daljne Avstralije, v Syd. neyu.
Kot je bilo že povedano v prejšnjem poročilu: p. Bernard je odklanjal vsako zunanjo proslavo svojega dvojnega jubileja: petdesetletnice svojega redovnega življenja in 70-letnice svojega rojstva. Tukajšnji Slovenci pa smo vedeli, kaj se spodobi in vsa zadeva se je kar čudovito lepo obnesla.
V Sydpeyu sem kmalu po svojem prihodu v Avstralijo ustanovil slovensko godbo: kakih deset muzikantov imamo in zelo spretnega kapelnika-Godba se je pridno vežbala. Kapelnik je ■obenem dober in spreten, pa tudi duhovit inštrumentator: za vsakega godca vse napiše v notah in zato vsak ve, kaj dela in tako je tudi napredek in uspeh godbe mogoč ter zagotovljen. Godba se je v pol leta čudovito lepo razvila. Vodi je Peter Matulič, ki ima zato vse potrebne šole-
Istočasno z godbo sem pričel slovenski moški pevski zbor. Tudi tukaj smo imeli srečo. V Sydneyu je nam,reč kot begunec naseljen znani Ludvik Klakočer — eden najbolj nadarjenih pevovodij, kar sem jih kdaj videl na svetu. Kako nam zna lepo vse razložiti in kako vse s svojim obširnim glasom pokazati! Pri večini neizvežbanih pevcev je bilo treba izredno dosti potrpežljivosti in vztrajnosti na obeh straneh in ker je te bilo dovolj, smo v kratkem času zbor spravili na zavidno višino. Res zapojemo! Pevci so vsi mladi: možje in fantje. Najmlajši med njimi je seveda „pater“. ki gre s pevci na oder.
Tretja stvar, kar smo morali takoj začeti, je pa slovenska šola za naše otroke. Ker se je razvila v letošnjem Slomškovem letu, imenujemo šolo: Slomškova slovenska šola. Učimo na dveh krajih obširnega mesta. Na prvem kraju poučujeta p. Bernard in učitelj Jože Čuješ; na drugem, kraju pa p. Odi-lo ¿n učitelj Tene Omerzel. Učni načrt je pač tak, kakor je za take otroke najbolj primeren. Veliko pozornost polagamo seveda tudi na otroško slovensko petje. In otroci žvrgolijo kot škrjančki. Kar veselje jih je gledati in poslušati-Od strani staršev imamo najlepše sodelovanje iln umevanje.
Četrta stvar, ki nas druži, pa je naša na novo ustanovljena oderska igralska družina. Tako vztrajno drže skupaj kot najboljša prava družina. Posebno je treba poudariti pri naših igralcih točnost, discipliniranost ter seveda navdušenje. Potem se seveda nekaj doseže. Pa vodstvo je važno, to se razume. Srečni smo, da smo našli v osebi Celjana Ivana Koželja spretnega režiserja, ki je sam dober igralec in zna tudi drugim, povedati, kako je treba. Prva igra, ki' so se je naučili je bila vesela, burkasta. „Trije tički“ se je imenovala.
Prvo skupno prireditev vseh teh novoustanovljenih organizacij smo imeli v Sydneyu na velikonočni ponedeljek zvečer, ponovili smo jo pa naslednji dan, na velikonočni torek. Ljudi se je kar trlo in mnogi so morali prvi večer
obhajali j while ja
oditi, ker n'i bilo Več prostora, četudi dvorana ni bila ¡tako majhna.
Pred prireditvijo je povedal p. Odi-lo, da je vse to prirejeno za dvojni jubilej našega dragega p. Bernarda. On nas je sicer malo grdo pogledal, pa se moral vdati, ko je v':del pred seboj toliko mlade živahnosti in toliko dobre volje.
Prvi so nastopili muzikanti v posebnih točkah. Kar zableščalo se nam je, ko so se zasvetili' muzikalni inštrumenti na bajno razsvetljenem odru. Nato pevci, potem otroci, vmes še naš učitelj Tone, ki je dober pevec in kitarist ter nam je s svojo pesmijo privabil v srce Veliko domotožje iin v naše oči tople solze. Nato smo se pri veseloigri tako od srca nasmejali, da že dolgo ne tako. Med prireditvijo smo bili ves čas prepričani, da smo doma v Sloveniji. Ljudje nas samo sprašujejo, kdaj bo zopet kaj takega na odru. Seveda se že pripravljamo za nov nastop.
Toda samo v tem ni bilo praznovanje dvojnega jubileja! Sydneyski Slovenci smo izdali za ta jubilej novo gramofonsko ploščo: „Skozi vihar velikega petka do zmagoslavne velike nedelje“. Plošča je strogo verska in opravlja med našimi izseljenci veliko misijonsko delo. Plošča skuša nadomestiti vsaj deset naših duhovnikov, ki bi imeli vsi dosti dela med našimi izseljenci. Kako hvaležni so naši rojaki za to ploščo, ki jim pričara v tujino košček ljube domovine in globoko vero naših očetov in mater! Vsi izseljenci bi pokazali malo priznanja najbolj vidnemu in delovnemu izseljeniškemu duhovniku našega naroda, če bi to ploščo naročili. Dobi se pri p. Odilu Hajnšek, 66 Gordon Street. Paddington, Sydney, Australia.
In še jubilej: Zapel je telefon; sestre Marijine frančiškanke misijonarke kličejo, od tam, kjer p. Bernard zadnje čase stanuje. Po telefonu povejo, da bi rade p. Bernardu za jubilej slovensko zapele in da jim moram v tem oziru samo jaz pomagati. Seveda vse tajno! In takoj je nastala čestitka v tej-le obliki: Sedemdeset let, ko prišel na svet kjer je božja pot znana: vsepovsod, pri Trnovcu si na Dobrovi; tam si s krstno vodo bil oblit.
Si dobil ime, bil si vsem France:
Ti čestitamo in ti voščimo:
Milost iz nebes zares!
Petdeset je let. kar si bil sprejet v lepi sveti serafinski red. Vztrajno si učil, ljubljeno svaril, da bi brat tvoj vsak le bil otet. Zdaj si naš Bernard, vsak ima te rad! Ti čestitamo in ti voščimo Milost iz nebes zares.
‘Sestre so res zapele po slovensko, pa ni bilo med njimi niti ene Slovenke. Ena je celo Kitajka. Pravijo, da je bil p. Bernard ginjen, sam pa o tem ne črhne besedice.
Oni dan po čestitki sester pa smo bili povabljeni v sesterski prelepi samostan v prekrasnem morskem zalivu. Bil je ravno praznik Marije Pomagaj, naše slovenske Kraljice. Zanimivo je tudi, da je Marija Pomočnica kristjanov določena za nebeško zavetnico Avstralije in Nove Zelandije! Petindvajset duhovnikov frančiškanov ¡se je zbralo na slavnostno jubilejno večerjo, ki so jo sestre pripravile jubilantu na čast. Avstralski frančiškanski* 1 provincial je imel
slavnostni govor.. Med slovenskimi duhovniki sem seveda bil navzoč tudi jaz. Po večerji — bilo je že popolnoma 'temno, ker imamo tu zdaj zimski čas, četudi zime ni posebne — po večerji smo šli na samostanski vrt. Samostan je na prijetnem gričku. Isti večer 24. maja slavijo v Avstraliji narodni praznik kot
n.	pr. v Ameriki 4. julija. Praznik proslavljajo s splošnim streljanjem in z umetnim ognjem. Iz vseh hiš, z vseh dvorišč, vrtov, ulic in parkov švigajo v zrak rakete, ki se visoko nad mestom razpočijo in umetni ogenj dela in piše po zraku razne figure. Mi ¡smo seveda to proslavo obrnili na p. Bernarda, češ, vse mesto te proslavlja. On se je samo muzal. Bil pa je ginjen.
Pri tej priliki mi je rekel p. Bernard: „Da veš. zdaj mora biti konec teh proslav in teh jubilejev!“ Jaz sem mu odgovoril: „Seveda, skrajni čas je že!“ Toda zadnjo nedeljo meseca maja, na nedeljo Marije Pomagaj, srn,o imeli sydneyski Slovenci romanje in sicer k Mariji tolažnici na Rooty Hills. Tam imajo frančiškanske sestre svoj veliki samostan in prekrasno, cerkev. Vse novo. Popoldne smo imeli procesijo in rožni venec, v cerkvi pete litanije in romarsko pridigo — zdelo se mi je, da sem v Lemontu! Na koncu pa je bila sv. maša, ki jo je imel p. Bernard. Šele pred mašo sem ljudem povedal, da je to jubilejna maša in da bomo na koncu maše zapeli Zahvalno pesem. Pesem je mogočno donela. Sestre so bile vse navzoče in tudi precej drugih ljudi, da je bila cerkev natlačeno polna. Niso ¡se mogli načuditi' lepim melodijam, slovenske pesmi. Med navzočimi pa se je kar naprej solzila stara sestra frančiškanka, Slovenka: sestra Gebhardina Hrastnik. Doma je iz Prihove pri Konjicah. Pred 50 leti je odšla od doma. ¡Sprejeta je bila v samostan na Dunaju, kjer je preživela 6 let, nato 5 let v Italiji, potem pa je šla za misijonarko na Kitajsko, kjer je preživela nad 30 let. Bila je v Šangaju. Zdaj je pa kot kitajska begunka tukaj v Avstraliji že šest let. Od veselja bi bila skoraj omagala, tako jo je slovenska služba božja gan.la. Ponosno pa je pribila: Slovenka sem, Slovenka čem. ostati!
Po romarski pobožnosti so nas sestre vse povabile v dvorano, kjer so nas ljubeznivo postregle — bilo nas je nad 300. Potem sem pa avstralskim Slo; vencem kazal slike. Najprej od Marije Pomagaj na Gorenjskih in na Amer', ških Brezjah. Nato sem. pokazal p. Bernardovo domačijo in vso okolico Dobrove, pa še vse postojanke, kder je p. Bernard deloval: Brežice, Maribor, Ljubljano, Kamnik, Lemont. Potem, sem pa pripovedoval in kazal v slikah, kaj so ustvarili ameriški Slovenci: Videli smo ¡Sv. Vida ih Sv. Lovrenca v Clevelandu, Pueblo., Denver, Leadville, Colo. Naši Slovenci se niso mogli načuditi temu, kar imajo naši rojaki v Ameriki.
Pozdrave vsem rojakom raztresenim po vsem. svetu.
P. Odilo, OFM
Predsednik brazilske vlade Tancredo Neves bo 26. t. m- dal ostavko vsega svojega kabineta, ker bo- kandidiral pri splošnih volitvah dne 7. oktobra. Njegov najverjetnejši naslednik bo sedanji brazilski zunanji minister San Tiago Dantas.
A R G E N Tl N A
(Nadaljevanje s 1..strani.)
Po novem zakonu o političnih strankah se bodo morale v določenem času po objavi tega zakona nanovo- organi-z'rati vse politične stranke.. Dosedanje tudi lahko pod sedanjimi nazivi. Nobe. na politična stranka ne bo prepovedana, pač pa bo določeno, kdo zaradi političnega delovanja pod ■ prejšnjimi režami in sedaj ne bo- m.ogel biti izvoljen. Prav tako bo prepovedano, da bi mogli biti izvoljeni funkcionarji gremijev in sindikatov ali pripadniki oboroženih sil. Prepovedano bo 'tudi delovanje vseh totalitarističnih sistemov.
Nezadovoljstvo političnih strank
Osnov nove -argentmske politične zakonodaje večina argentinskih političnih strank ni sprejela ugodno. Vladi zamerjajo, da napovedane spremembe v zakonu o političnih strankah, kakor tudi v volilnem zakonu ne odgovarjajo sedanjim argentinskim, potrebam. N. pr. uvedba primarnih volitev za postavljanje kandidatov je povzeta iz zadevne ameriške zakonodaje, k: je tam v veljavi -samo v nekaterih državah, ne pa na vsem področju ZDA. Urugvajski zakon o nazivu strank, postavljanju in vezanju kandidatnih list je pa tudi' predmet neprestanih kritik v sosednji republiki. Glede osnov novega volilnega zakona pravijo ,da že te kažejo, da tak proporcionalni sistem, kakor ga predlaga vlada, sploh ne bo več proporcionalni ¡sistem. Od vlade -zahtevajo, naj čimprej izvede splošne volitve ter preda oblast znova izvoljenemu predsedniku, državnemu kongresu pa omogoči delo. Če v tem času ne more izdati boljšega volilnega zakona, naj samo izboljša volilni zakon, ki je bil v veljavi pod vlado osvobodilne revolucije za volitev poslancev za spremembo in dopolnitev sedaj veljavne ustave.
O osnovah nove argentinske politične. zakonodaje ho do konca meseca, ko bosta oba zakonska dekreta izdana, še huda debata, kajti nekatere politične 'stranke izdelujejo ali same osnutke za novi zakon o političnih strankah in volilnem zakonu ali -pa -so določile odbore strokovnjakov za politično- zakonodajo z naročilom, da p-reuče objavljene osnove za tako 'zakonodajo, kakor jo misli objaviti vlada.
Neuspeh peronistov
Še važnejše kot razm.otrivanje o političnih vprašanjih je reševanje argentinskega gospodarstva jz sedanje krize. Minister za gospodarstvo inž. Also-garay ima z ostalimi ministri in drž-tajniki gospodarskih resorov ter ustanov vsak teden po več -sestankov in razgovorov o koordiniranju dela teh resorov, da bi narodno gospodarstvo čimprej spravili iz sedanjega težkega položaja. Minister inž. Alsogaray je -pozval tako delodajalce, kakor delojemalce, naj vsak ¡s svoje strani doprinese svoj del za izboljšanje sed. slabega stanja. Delodajalci naj uvidijo, da je delavstvo v težkem gmotnem položaju in naj bodo do njih pravičnejši in. naj se zadovoljujejo z manjšimi dobički, delavstvo pa naj na drugi strani ne prihaja s pretiranimi zahtevami za zviša-, nje plač, ne da bi predlagano zvišanje prejemkov istočasno spremljalo tud1' zvišanje proizvodnje. Cene glavnim živ-Ijenskim potrebščinam naj se ustalju-
Minister za gospodarstvo ing. Alsogaray je prejšnji teden sprejel tudi predstavnike Glavne, konfederacije za delo, ki je za 18. in 19. t. m. proglasila splošno stavko-. Odkrito jim je razložil gospodarski položaj,.v katerem: je država jn dal zagotovilo, da bo vlada do delavstva izpolnila vse svoje obveze, kolikor bol največ mogla in to tudi čimprej. Tako ¡so n. pr. železničarji že začeli dobivati rednejše izplačilo pokojnin in zaostankov. Minister: je tudi poudarjal, da -stavke ne prinašajo nobenih rešitev, ampak že tako slab gospodarski položaj samo še slabšajo, en dal normalnega dela v držav: pa zmanjšuje sedanje gospodarske stiske in težave za 2 ali 3 dni.
Med delavskimi sindikati, ki ¡so v sedanjem vodstvu Glavne konfederacije je v neodvisni in demokratski skupini sindikatov prevladalo trezno gledanje na položaj' ih rodoljubje. Zato so sklenili, da 18. ih 19. v stavko ne pojdejo. Skupino teh sindikatov sestavljajo močni gremiji trgovskih nameščencev, grafiki, železničarji, občinski nameščenci, trgovski potniki, pomorski uslužbenci in tramvajski’ nameščenci. Odločitev navedenih sindikatov, da 18; ih 19. ne bodo stavkali, je predstavnikom nepomirljivih sindikatov, t. j. 62 peronističnim gremijem in komunističnim, sindikatom (MUCS), zadala hud udarec in jim preprečila izvedbo njihovih načrtov. Ker so uvideli, da jim je izvedba splošne stavke onemogočena, so svoj poraz zavil! v odločitev, da so splošno stavko, napovedano za 18. in 19. junij, odložili na poznejši čas.
Odločitev demokratskih in neodvisnih sindikatov v sedanjem vodstvu Glavne delavske konfederacije je razveseljiv pojav, kajti' dokazuje, Ja je delavstvo že sito peroni-stičnih političnih diktatov za stavke samo za njihove politične namene in cilje.
Preganjanje korupcije
Preiskava v Narodni banki je odkrila velike nepravilnosti v podeljevanju kreditov. ¡Odobreni krediti; velikemu številu podjetij so včasih presegali 55-kratno v:šino obratnega kapitala in so šli v visoke milijone. Prav tako so bili odobreni tudi milijonski dolarski kredit, 'za katere ¡so pozneje ugot-ovili, da so bili uporabljeni v špekulativne namene. Med prizadetimi podjetji je tudi veliko gradbeno podjetje biv. predsednika Narodne banke in ministra za javna dela Mazerja Barneta, ki je odšel v Uruguay, zaprosil tam za politični azil ih ga tudi dobil. Nečedno delo je preiskovalna komisija, k! jo vodi vpokoje-ni kontraadmiral Arufe, predala sodišču.
Dr. Frondizi še naprej v konfinaciji
¡Skupina odvetnikov je vložila pritožbo- proti odredbi vlade, s katero je bivši predsednik -dr. Frondizi v konfinaciji na otoku Martin Garcia. Sodišče je pritožbo zavrnilo z ugotovitvijo, da je sedanji predsednik dr. Guido imel za odreddev konfinaeije spričo- sedanjega obsednega stanja v državi vsa potrebna ustavna določila in je zato konfina. cija zakonita. Za 29. t. m., ko bo preteklo že 90 dni, odkar je dr. Frondizi konfiniran, je sedanje vodstvo dr. Fron. diz'jeve nepomirljive radikalne stranke sklicalo v Bs- Airesu protestni shod proti vladi.
Stanho Majcen s I*ovestiee
Zbral in uredil dr. Tind Debeljak. Opremil Jure Vombergar. Izdala in založila SKA v Buenos Airesu 1962. strani 190 + IV.
Pri SKA si je dr. Debeljak postavil nekako nalogo, da -posreduje nam, -izseljencem, manj znana dela predv-sem slovenskih ekspresionistov, nalogo, ki si jo je zastavil že v domovini, ko so mojstri ekspresionisti prišli v svoja zrela moška leta in so mu ponudili svoja manj znana revialna dela v knjižni natis. Svojih namenov dr. Debeljak doma ni utegnil in ni mogel več izvršiti. Kdo drugi bi doma taki nalogi ne bil kos in tudi vsaj prva leta ekspresionizem režimu ni bil po volji. Vsa ta leta komunistične nesvobode tudi pretežno katoliški značaj slovenske ekspresionistične literature rež:mu ni bil ljub, tako da zadevne knjige ne bi mogle iziti, itudi če bj se doma našel spo-sob-m urednik. In vendar je ekspresionizem tako-rekoč zadnji slovenski skupnostni stil, kajti vse poznejše je bilo neorganizirano, fragmentarno in epigonsko. Epigo. nov je tudi ekspresionizem precej ustvaril, ali recimo, da se je pojavila še druga in tretja generacije ekspresionistov.
Dr. Tine Debeljak je izdal doslej že tri knjige zgo-dnjih ekspresionistov, celo po več ni zgodnejša dela teh mojstrov, Preglja, Velikonje in sedaj Stanka Majcena po naslovih zbirk, kot -so jih sami določili. Skoraj obenem z zbirka-
mi so izšle tehtne razprave o tem po-kreifcu v Meddobju izpod peres dr. Kacina in dr. Debeljaka isamega. Tako smo izseljenci srečni, da imamo o tem važnem literarnem pojavu razmeroma obširne ponatise in razlage, kar v domovini pogrešajo, ker so prv» izdaje ekspresionistov po večini razprodane, drugih ali vsaj poznejših pa ni bil-o-.
Kacinova in - Debeljakove razprave so opetovano pisale o dr. Izidorju Can. karju kot početniku tega stila, pozneje njega organizatorju kot uredniku Doma in ¡Sveta. Cankarjevi učenci smo zelo želeli, da nam. bi kdaj učitelj o ekspresionizmu v literaturi ka' povedal, zlasti potem, ko je dva semestra predaval na univerzi o impresionizmu in ekspresio-i nizmu v likovni umetnosti. Toda dr. Cankar kot profesor umetnostne zgodovine n) hotel govoriti niti o svoji po-lit:čni preteklosti, niti o svoiem nekdanjem urejevanju Doma in Sveta. Enkrat Se nam. je le posrečilo izzvati literarni razgovor. Takrat je priznal Preglju prvenstvo v literaturi po smrti Ivana Cankarja, Majcena je omenil le kot pisatelja „Kasije“, omen:-l je tudi Lovrenčiča in Bevka. Kaj je govoril o Lovrenčiču, se ne spominja-m več. Bevka pa je primerjal z Lojzetom Dolinarjem v kiparstvu, označujoč ¡oba kot nekakšna
stilna polovičarja. A kmalu nato, menda pod vplivom Vurnikovega Uvoda v glasbo, na-s je navduševal za to, da bi se kdo lotil ¡stilističnega pr-oučavanja literature. Nekdo je pričel govorit; o kompoziciji gledaliških komadov, pa je dr. Cankar svaril, da je stvar nevarna, ker vlada tozadevno že neka teorija in pri dramah, ki jih je takrat uprizarjal Osip šest, lahko motijo inscenacije. Po njegovem mnenju bi moral zlasti pri novejši literaturi nekdo začeti s stilno analizo pri stavkih. Nekaj podobnega omenja Kacin ali Debeljak na nekem mestu. On sam se tega ni postopil niti v svojih uv-edih v Zbrane spise Ivana Cankarja, -kjer ¡se je pri- poskusni stilni analizi lotil spet le kompozicije. Kdo drugi se pa te naloge sploh ni prav postopil.
Po 'tistih Izidorjevih navodilih sem sicer večkrat posku-sil z analizo stavkov, seveda ne -slovnično. Zdaj sem primerjal Majcen-o-vo črtico „Nevernik“ z Ivanom. Cankarjem in ugotovil, da ¡sta v njej samo dva stavka, ki hi ju prav -lahko napisal tudi Ivan Cankar. Dovolj tehten dokaz, da zgodnji Majcen ni bil učenec ali epigon Ivana Cankarja.
Bolj značilna še je druga, tudi značilna ugotovitev. Pri večini črtic, ki jih .imenuje Majcen ,¿Povesti«“. nastopa neki -tretji1, ki dogodek, fabulo le opazuje in daje neprisiljeno, nezaznavno poteku fabule „izraz“ v raz.iko od im-
presionističnega „vtisa“. Pri „Vozniku Marku“, v „Iskrah“ ih „Po-sestrimih“ in v še kateri je to pisatelj sam, pri „Pismu“ Fric P-Ienkar, v „Dulce est pro eo mori“ Simon Rovtar, pri povestici „Doma“ Kazimir, pri „Hčeri“ izmenoma pisatelj in oče, -pri „Zamorski kraljici“ Kempinski itd. V avtobiografiji „De. tinstvo“ je tak opazovalec in izraznik pač zreli pisatelj, ki daje dostikrat svojemu otroškemu govoru in delu otroških tovarišev prec-drasli izraz. Vsekakor je za vsporediteč ekspresionizma s stilom pred njim, značilno, da sta pisala Ivan Cankar in Majcen .-svoje otroške spomine v komaj zrelih moških -letih in se nista kot neoromantiki in neoreali-st; pričela šele v starčevskih letih po-
I glabljati v otroškost.
Ta ekspresionistični „izraz“ je še očitnejši v „Resničnem -dogodku“, ki je pripovedovanje o pripovedovanju, podobno v „Občinstvu“, najznačilnejši pa v „Trenutku življenja“, kjer je rudar popolnoma nerealen, inteligenten opazovalec treh usod, kavarnarjeve, hišnikove in prodajalke sadja, 'tako da njegova lastna skoraj ni več važna.
Ekspresionistični, rekel bi: slovensko skspresionisrični so številni opisi in primere, od katerih bi -navedel le nekaj malega kot: „Zvezde, ena duša v milijonu svetlobnih drobcev“ ali „Sanje, dragoceni preprogi iz Tibeta podobne, nerazrešene -v svoji zaljubljenosti“ ali „Ugasnil je klobuk“ (Skok v globočino); j
„Če vas bi dolgo poslušala, bi mu na nosu začela rasti očala“ (Vvlaku); „Ta mož ve vse ali nič“ ali „Doživljenskih ugank mi je pot tako blizka ali tako strašna daljava“ (Trenutek življenja) itd.
Še nekaj se mi vidi ¡pri Majcenu zanj značilno. Po prvem branju teh razmeroma kratkih „poveste“ ima bravec vtis, da je bral nekaj dolgega, da-si je v večini slučajev zlasti fabula kratka. Tako je v „Kvartirju št. 8“ mnogo daljši -opis pojedine kot dogodka z nesrečno begunko. Pri „Za-morski kraljici“ sta daljši oznaki ministra Petroviča in mestnega vrvenja. Ta kratkost fabule je na vsak način velika mojstrovina Majcena.
Končni užitek, ki ga ima človek po branju Majcenovih „PoVestic“ je -ta, da spozna, da je bil Majcen že v 'teh zgodnjih letih vedno močnejši ekspresionističen pripovednik. Toda v ta ekspresionizem je prihajal po lepi razvojni .poti iz realizma „Novih ljudi“ kot to razlaga Debeljak, ne s stilnimi skoki ali pr -siljenostmi, kot marsikdo drugi iz raz-llčnih umetnostnih branž. Knjiga, ki je bila skoraj nevidno .skrita v ¡starih „Dom in Svetih“, je zelo velika vrednota.
-Odkrila nam je pravi dragulj v slovenski literarni zgodovini, ki nam. bi ostal najbrž še dolgo ali za zmerom skrit, da ni med nami akademika dr. Tineta Debeljaka. Zato njemu, opremi-telju in založb: vsa hvala.
M. M,
'Ilovice iz Mbv&dfe*-
člani sveta za delo ©krajnega ljudskega odbora v Ljubljani so ugotovili, da je gospodarstvo v ljubljanskem okraju v letu 1961 izgubilo 2.28 milijard dinarjev zaradi nesreč in poklicnih obolenj delavcev. Pri razmišljanju o vzrokih za tako visoko število nesreč so dalje ugotovili, da so gospodarske organizacije lani namenile za varnostne naprave :n zaščitna sredstva po podjetjih eno tretjino sredstev manj kot v letu 1960.
V okviru kulturnega sodelovanja med Slovenijo in Koroško je 116 članov celovškega deželnega gledališča v aprilu gostovalo v Ljubljani in Mariboru. Koroški igralci so v Sloveniji uprizorili popularno delo Johanna Straussa „Dunajska kri“. S celovškimi gledališkimi igralci si bili na obisku v Sloveniji tudi koroški deželnj glavar Ferdinand We-denig z nekaterimi člani' pokrajinske vlade in pokrajinske poslanske zbornice ter jug. gen. konzulom v Celovcu Borisom Trampužem.
Ljudska skupščina LRS je sprejela zakon o dvojezičnih šolah z učnim jezikom narodnostnih manjšin- v LR Sloveniji. Zakon priznava narodnim manjšinam tri osnovne pravice: 1. Pouk na teh šolah z učnim jezikom narodne manjšine je samo v jeziku narodne manjšine, na dvojezičnih šolah pa v jeziku narodnostne manjšine in v slovenskem jeziku. Na teh šolah mora biti pouk urejen tako, da si učenci pridobe znanje obeh jezikov. 2. 'Narodnostna manjšina ima pravico do globljega spoznavanja narodne 'kulture matičnega naroda in narodnostne manj. |
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
IV.	kulturni večer SKA v soboto, j dne 16. t. m. je imel na sporedu predavanje g- dr. Pavia Krajnika: „Edinost krščanstva in bodočnost sveta“.
Predavatelj je najprej v nekaj potezah predstavil položaj krščanstva v sodobnem svetu; opozoril je na s lovit razvoj industrijske in tehnične civilizacije in na nastanek novih zapadnih kultur. Neposredna posledca tega razvoja so verske, gospodarske in socialne krize ter težave.
Zatem je v perspektivi bodočega koncila, ki ima po papeževi izjavi namen odstaviti' gube s Cerkve in utreti pot h krščanski edinosti ter moderni evangelizaeiji. Razložil je zakaj razkoli med kristjani ovirajo delo Cerkve.
V tretjem delu je poudaril pomen gibanj med katoličani, pravoslavnimi in protestanti, ki stremijo k ed nosti, budijo upanje in delo ter ze večajo moč Cerkve pri uresničenju njenega velikega poslanstva.
Predavanje, ki so mu poslušalci sledili z zanimanjem in pozornostjo, se zaključilo v prijateljskem razgovoru in debati.
Kulturni večer je začel, vodil in zaključil g- dr. Vinko Brumen.
šine. Zato mora biti učni načrt sestavljen tako, da ne moti narodnostnega čuta učencev. 3. Pripadnikom narodne .manjšine so priznane vse pravice pri upravljanju tega šolstva in moraja biti v šolskem odboru šele z učnim, jezikom narodne manjšine pripadnik' te manjšine j zastopani z večino članov, v šolskem .od- : boru dvojezeičnih šol pa morajo obe na- ! rodnosti v enakem številu.
Umrli so. V Ljubljani: Terezija Le- j vec, roj. Sketelj, Viktorija Kovič, roj. | Kalin, Ludv'k Mihelič, vodja .skladišča, Katarina Boltar, roj. Cvenkelj, Zvonko Žolgar, ravnatelj v p.. Frančiška Plesič, roj. Gabrovšek, Ana Berčič, vdova, Terezija Levstik, roj. Rijavec, Marija Jesenko. uslužbenka podjetja Mladmska knjiga in Marija Ravnikar, roj. Pregelj, bolničarka v p- v Zagorju, Milena Bon-celj, roj. Šonc, žena vseuč. prof. v Zagrebu. Jože Jerič, upok. 'v Dvorju, Le- | opoldina Ješe, pas. v Stražišču, Mihael ' Eavadlal, magistralni ravnatelj v p. v Ptuju, Mar ja Dolžan, gostilničarka Lectar v Radovljici, Viktor Lovrenčič, leso. strugar v p. v Dobrunjah, Anton Fortuna, biv. gostilničar v Razdrtem, Miha Menart v Dol. Logatcu, Alojz Rozina, upok. v Novem mestu. Magdalena Veselič, vdova na Bledu, Mimi Potočnik, roj. Volčič v Škofji loki, Martin Godec, želežničar v p. v Poljanah. Anton Švagel v Idriji, Albin Tavčar v Velki Loki, Maks Bizjak, nadzornik telef. in brzojavnih linij v Mariboru, Adolf Rabič, upok. v Mengšu, Helena Vurrik. roj. Kotler, akademska .slikarica, v Radovljici in Janez Plešec, žel. upok. v Preski.
ABGENTItll
Proslava I. obletnice obstoja odseka SFZ v San Martinu
V nedeljo 10. VI. popoldne je odsek Slov. fantovske zveze v San Martinu proslavil prvo obletnico svojega obstoja in delovanja z uprizoritvijo Česni--kove burke s petjem Pogodba. Uprizoritev veseloigre je bila v cerkveni dvorani v CiudadeF.
Kako si slovenski ljudje žele gledaliških 'predstav, zlasti uprizoritve domačih del, je pričala udeležba na riedeljsk'r prireditvi. Polna dvorana. V dvorani smo videli ljudi iz vseh mest Vel. Buenos Airesa. Največ j:h je seveda bilo iz San Martinskega okraja. Vsi so pa prišli, da slovensko mladino podpro v njenem prizadevanju, da si zgradi trdno organizacijo :n da ji s svojo številno udeležbo daje še večjega poguma za delo, ki je združeno dostikrat s težavam' in zahteva dosti žrtev.
Prireditev je bila razdeljena v dva dela. V prvem delu so nastopil: harmonikarji: že dobra naša znanca Carmen Klavžar in njen brat Ivo ter Rudi Lebar. Vsak je korajžno zaigral po eno točko, Klavžerjeva dva pa nato še skupno. Občinstvo je mlade harmonikarje nagradilo s toplim odobi’a vanjem-
Druga točka je bila nastop sanmar-t nskega mladinskega okteta, ki ga vodi Vinko Klemenčič. Mladi pevci so za-
peli naslednje pesmi: Ko so fantje proti vasi šli, Završki fantje in Luna sije.
Drugi del prireditve je pa obsegal uprizoritev Česnikove Pogodbe, veseloigre s petjem v dveh dejanjih, v režiji Marijana Marolta. Nastopili so naslednji: Jesenovec Marijan v vlogi krčmarja in posestnika Mlakarja, gdč. Marinka Kovač kot Mlakarjeva žena Neža, Lado Petkovšek v vlogi njunega sina Marka, Ana Pelan je igrala Marjano, deklo pri Mlakarju, gdč. Smersu Marjeta siroto Hanico, Peter Kastrevc je nastopil v vlogi vdovca na Vrabčah Mihe, Gašpe-rona, Bcltežar Marijan kot mlad kmet šimen Groznik in Hren Janez kot godec Luka Gaber.
Osrednja vloga bogatega vdovca šimna Gašperona, zaljubljenega v mlado siroto Hamco, katere srce gori za mladega kmeta Šimna Groznika, pa jo je njen varuh Mlakar obljubil za ženo Gašperonu, je odlično podal Peter Kastrevc. Njegovo nastopanje na odru je pričalo, da je v tej stroki povsem doma, saj ga poznamo že iz njegovih prejšnjih dobrih in močnih nastopov.
Enako gdč. Smersujevo in Pelanovo,
odru že kar doma. Ti so bili edini „starejši“ igTalci, vsi ostali so pa tokrat sploh prvikrat nastopili na odru. Pa .so kar dobro podajali svoje vloge.
Prav nič treme niso kazali, vlog so se dobro naučili, j'h niso samo deklamirali, ampak več ali manj tudi doživeto podajali. Sploh je bilo pri v.sej uprizoritvi močno čutiti veliko Maroltovo režisersko sposobnost, s katero je mlade igralce pripravil za njihov krstni nastop na odru. Srečno in dobro so ga prestali. Občuteno so postavili pred nas : zsek iz nekdanjskega slovenskega podeželskega dogajanja in življenja z njegove resne, pa tudi smešne strani.
Skratka: Ljudje so bili z uprizoritvijo zelo zadovoljni. To je pričalo tud’.1 navdušeno odobravanje in priznanje vsem igralcem, zlasti pa še režiserju Marijanu Maroltu. Vsi želimo -samo to, da b" tej mladini, s svojim bogatim znanjem stal še naprej ob strani ter nas z mladimi sanmartinskimi igralci čim-1 prej presenetil z uprizoritvijo še kakega drugega slovenskega gledališkega dela.
Vsakoletna Alojzijeva proslava slovenskih šolskih otrok bo na praznik, 21. junija v Chuladfeli. Program: ob 4 popoldne skupna sv. maša s svetim obhajilom, nato v dvorani lutkovna pred. stava. Starši! Pripeljite svoje otroke! Otroci! Ne pozabite na ta lepi dan!
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Mihaela Omahne in njegove žene Manice, roj. Cvetko v Berr.zetegui, se je 10. junija rodila hčerka; v družini ing. Jožeta Rezlja in njegove življenske družice ge. Inge Goli v San Rafaelu v Mendozi so pa dobili ¿ročka, čestitamo!
t Jože Toniaževič. V Ramos Mejii 'je 5. junija umrl zaveden naš rojak Jože Tomaževič, Pokopali so ga 6. junija na novem Sanjuškem pokopališču Ville, ga s.
Pokojnik se je rodil 28. marca 1892 v Kamni gorici na Gorenjskem. Po po-kl"cu je bil žebljar. V Argentini je bil zaposlen v tekstilni tovarni Pablo Buder in je šele pred dvema mesecema zapustil službo.
Njegova življenjska pot je imela polno križev in težav. Leta 1914 je mo.
FRANC SAL. FINŽGAR UMRL
Iz domovine je prišlo sporočilo, da je v Ljubljani 2. junija umrl Franc Sal. Finžgar, eden najboljših in tudi nabolj čitanih slovenskih pisateljev.' Februarja meseca je bil star 91 let. Pokopali so ga 4. junija t. I.
Finžgar se je rodil 9. februarja 1871 v Doslovičah pri Žirovnici kot sin krojača in kajžarja ter kot daljni Prešernov sorodnik. Po maturi je vstopil v semenišče. Kot kaplan je služboval in deloval v Bohinjski Bistrici, na Jesenicah, v Kočevju, Idriji, na Sv. Joštu, v Škofji Loki, ljubljanski prisilni delavnici, nato bil 5 let župnik v Želimljah, 10 let v Sori, izatepi pa leta 1918 dobil faro v Trnovem 'v Ljubljani, prevzel uredništvo knjižnih izdaj Mohorjeve družbe in družinskega lista Mladika. Za svoje leposlovno, delo je dobil najprej priznanje v obliki narodnega darila pod banovanjem. dr. Natlačena, nato pa bil :menovan za člana Akademije znanosti in umetnosti.
Literarno se je začel udejstvovati že v dijaških letih v Alojzijeviških „Domačih vajah“, v semenišču je urejal zadnje leto „Pomladne glase“. V mladinski list „Vrtec“ je začel pisati leta 1892, dve leti pozneje mu je pa postal urednik. Kot bogoslovec je napisal vaško povest „Gozdarjev s'n“ in povest iz življenja izobražencev „Zaroka o polnoči. V „Dom in svetu“ je najprej objavljal lirične in pripovedne pesmi. Med njimi je znana idilična pesnitev „Triglav“, nato pa začel pisati povesti. Tedaj so nastale vaške družbene povesti „Deteljica“, „Kvišku“, „Stara in nova hiša“, „Dovolj pokore“ in znana ter mnogo igrana ljudska igra „Divji lovec“. Nadaljnji njegov razvoj je šel v notranjo poglobitev in se je kot rojen realist c-brnil v novoromantično smer. Iz 'liste dobe so dela „Oranže in citrone“, „Moja duša vasuje“. Na vzpodbudo dr. Janeza Ev. Kreka je napisal 'velik: slovenski 'zgodovinski tekst „Pod svobodnim soncem“, najbolj brano slovensko delo. Tedaj je nastal tudi družbeni roman „Iz modernega sveta“. Njegova na-daljna najbolj znana dela so: Avtobiografska povest „študent naj bo“, „Nad petelina“, povest „Sama“, „Dekla Ančka“, štiridejanka „Naša kr:“, tridejan. ka „Veriga“, „Prerokovana“, „Boji“, „Prerokbe zore“, „Kronika gospoda Urbana“ in „Polom“ (med pr4o svetovno vojno in ob njenem zaključku). Naslednje njegovo delo je bila drama iz vaškega življenja „Razvaline življenja“. Pri chcrjevi družbi je pa izdal povesti „Beli ženin“, „Strici“ in „Gospod Hudournik“. Pozneje so začela izhajati nje_
ral, kot vsi slovenski fantje, na bojišče in je bi vseskozi na soški fronti in v
Tirolah. S ponosom je vedno pravil o
Ob obletnici smeti eaen. Maeha §Bm§mk,m
'Dne 29. junija t. 1. je minilo eno leto, kar je v Mendozi umri - nesebični in požrtvovalni slovenski javni in kulturni delavec, starosta slovenskih pe'vovod:j, zaslužen slov. skladatelj, organizator, pevski pedagog in klicar k pevskemu delu ravnatelj Marko Bajuk.
V počastitev njegovega spomina (e Slovenski pevski zbor v Mendozi' priredil na Markovo nedeljo koncert, ki je imel na sporedu 22 .slovenskih narodnih pesm: v pokojnikovi priredbi.
Na koncetu je imel sin pok. ravnatelja Marka Bajuka prof. Božo Bajuk naslednji spominski govor:
Pred dobrimi 30 leti sem imel lepo j priložnost, da sem prisostvoval sloven. i «ki novi maši na Sv. Višarjah. Tedaj j nam je prof. Ehrlich v senci karabink! fašistične milice govoril pomembne be.' sede. Dejal je: „Dokler bo slovenski narod v svojii materini besedi Boga častil in v njej našo pesem prepevat, toliko časa bo tud: slovenski ostal “
Isto misel nam je pok. škof Gregorij Rožman v svoji zadnji novoletni poslanici kot v smrtni predslutnji v oporoko zapustil: „Eno nas druži — Slo- ; venci smo in kristjani. Ako bi kdo tudi skušal zatajit; svoj rod in odpasti od | krščanske vere. ne more izbrisati znamenja krsta iz svoje duše in ne predrugačiti dejstva, da je rojen 'z slovenske korenine.“
In ko nas je ob svojem prvem obisku v Argentini pozival, da se za vsako ceno narodnostno ohranimo, je govoril: „Imamo še en zaklad, ki smo ga prinesli s sabo: našo slovensko pesero.. V Združenih državah je med štirimi rodovi ostala premnogokrat še edina vez slovenska pesem. Čuvajmo, gojimo in
ohranimo ta naš veliki zaklad!“
Obe fi dve misli našega narodnega bistva: verske zvestobe in narodne zavednost: jp pokojni ravnate'] M. Bajuk združil v eno samo, ki j.i je poleg svojega stanovskega, učiteljskega in 'vzgojiteljskega poklica ostal zvest do zadnjega diha svojega življenja v vsem svojem javnem delovanju: s slovensko pesmijo prepevati čast božjo in v slovenski pesm' služiti .svojemu mrodu.
Tej nalogi se je posveti! že v prvih študentovskih letih, ko je — lahko bi rekli — dobesedno več „prepel kot pregovoril“ s sodelovanjem pri pevskih skupinah, oktetih 'n zborih, katere je sam ustanavljal in vodil. Ta misel ga je vodil:;, ko je že tudi v prvih dijaških letih prisluhnil naš' ljudski pesmi, zaslutil njeno vrednost in začel zapisovati njene melodije ter jih prirejati za *Hriglasno zbore. Ista m:sel ga je vodila pri uttr.novitvj in vodstvu dunajskega tnnburaškega zbora, pri vodstvu nevskega društva Ljubljana, pri ustanovitvi najmogočnejše edinstvene slovenske pevske organizacije Pevske zve-
ze, k: ji je bil ustanovitelj, dolgoletni tajnik in zvezni pevovodja in je z njo dosegel višek ob nastopu 2400 slovenskih pevcev iz 113 pevsk"h zborov na Kongresnem trgu leta 1931. Tej svoji ideji je ostal zvest ob ustanavljanju in vodstvu pevskega zbora slovenskih pevovodij, slovenskega Učiteljskega zbora, zbora vojnih invalidov, zbora kato-lišk h rokodelskih pomočnikov. Tej sveti nalogi -se je (neutrudno posvečal pri cerkvenem in svetnem petju na različnih srednješolskih zavodih. Sad njegove ljubezni za narodno pesem je tudi 5 zvezkov narodnih pesmi, prirejenih za mešani, moški in ženski zbor. in 2 zvez. ka priredb naših pesmi pod naslovom „Odmevi naših gajev“. Z novo življenjsko silo se je tej misiji za slovensko pesem posvetil med križevim potom po begunskih taboriščih; zanjo je živel v i emigraciji do zadnje ure svojega živ-Ijenja, ko je ves čas bil oče in duša našega petja v Mendozi; saj je še dve uri pred smrtjo na bolniški postelji ko-j val pevske načrte za bližnjo srebrno mašo g. župnika Tomažiča.
In — čudna so pota božje Previdnosti ! — ni siutrl, da nam je tik pred smrtjo z neomajno vero v našo narodno [ bodočnost ob slovenski pesmi vprav kot v oporoko zaklical: ,.še bomo peli!"
Če je velik; sin slovenskega naroda Ivan Cankar v predsmrtni viziji zakl!-cal v svoj življenjski zagovor tri svete besede, ki jim je služil vse življenje: Mati — Domovina — Bog;
če je prof. Ehrlich videl življenjsko rešitev naše narodne bodočnosti v časti-tvi Boga in gojitvi naše pesmi v materinem jeziku;
če nas je škof Rožman kot Slovence in kristjane vzpodbujal k ljubezni do naše pesm:':
nas pa danes pokojni ravn. Marko Bajuk v istem duhu, prežet z istim prepričanjem, in utrjen v isti veri za našo narodno bodočnost, vabi s klicem: „še bomo peli!“ da se vsi stmemii' ob naši pesmi, da jo ljubimo in j,o ohranimo čisto in nedotaknjeno njim, ki pridejo za nami.
'Slovensk- ipevsk; zbor v Mendozi se z današnjim nastopom po svojih skromnih m,očeh, a z vso najboljšo voljo v hvaležnem spominu klanja svojemu pevskemu očetu.
Ob misli , nanj pa ima še eno željo. Z izbranimi ljudskimi pesmim:1 v njegovi priredbi hoče v tebi, naša draga mladina.
zbuditi zavest, da je naša pesem predragocena narodna svetinja;
utrditi ti hoče prepričanje, da je naša pesem vredna spoštovanja in zasluži, da smo vsi ponosni nanjo;
zanetiti želi v tebi ljubezen, da ti bo srce vse življenje gorelo za našo pesem;
in poživiti ti hoče vero, da slovenski narod ne bo umri, dokler bo v napisu tvojega mendoškega Slovenskega doma blestel in v tvojem srcu glasen in živ j ostal zadnji klic ravnatelja M. Bajuka: „Še bomo peli!“
Vsak teden ena
PROŠNJA Simon Jenko
Da te ljubim, ti je znano, da me ljubiš, davno vem; kaj ogibaš se gred mano, odgovarjaš le očem?
Pusti strah in moja bodi, v dar srce ti podelim;
Bog nebeški sam naj sodi, kaj poklonil sem ti z njim!
gova izbrana dela, v zadnjih letih je objavil svoje spomine pod naslovom „Leta mojega popotovanja“.
Slovenska literarna zgodovina, ki je izšla po vojni pod zavezniki na Tržaškem Fmžgarja kot slovenskega pisatelja ¡označuje takole: „Finžgar se je kot pripovednik vztrajno razvijal. Njegov čut za resničnost se je krepil. Podoba življenja in človeka v njem je vedno polnejša, še vidnejše je napredovanje v umetniški ekonomij:', v vedno 'bolj skladnih osnovah del, v vedno bolj dovršenem, pa vedno bolj naravnem izrazu. V dobi, ko je še želel ustvariti 'veliki tekst, je šele rasel v poznejšo oblikovalno moč, zraven tega se ni še zavedel, da je njegova glavna sposobnost v poustvarjanju kmečkega sveta. Finžgarjeve drame so naše najboljše ljudske igre. Ni pa v njih tiste zgoščenosti kot v istodobnih proznih spisih in dramatskim nasprotjem manjka včasih pomembnosti. Za vse njegovo delo je značilen oster čut za napake posameznikov in družbe. Osebne slabosti navadno odkriva s sučutnim, duhovniškim razumevanjem, brezobzirno ,pa osvetljuje krivice, ki so ise vgnezdile v družbi.“
Malo je bilo ljudi na Slovenskem, M bi bili med narodom tako priljubljeni kot je bil Finžgar in to tako kot pisatelj, kakor tudi kot dušni pastir, slovenski javni delavec, izvrsten govornik in kot človek. Ljudje s takim vplivom so bili komunistom nevarni. Če si že niso mogli pridobiti večine med narodom, so skušali pridobiti vsaj tako vplivne 'osebnosti, kot je bil Finžgar, ali pa se jih znebiti z likvidacijo. Finžgarja se jim je posrečilo pridobiti za svojo stran. S to odločitvijo je Finžgar komunistom med demokratskim svetom na zahodu zelo pripomogel, da so pri zahodnih zaveznikih uspeli' s svojo prevaro, da se Osvobodilna fronta bori proti okupatorju in ne za izvedbo komunistične revolucije ter za vzpostavitev svoje diktature.
In v tem je Finžgarjeva odgovornost zelo velika.
borbah na Doberdobu, Gorici, Grmadi, Vereni in Assiagu. Na tej fronti je dobil tudi’ pet medalij za hrabrost. Za fante vojake, s katerimi je bil skupaj pri topničarski bateriji in so tam padli, je vsak dan molil. Nekaj tednov pred koncem. vojne je bil težje ranjen in je konec počakal v bolnišnici.
Udeležil se je tudi plebiscita na Koroškem v Hodišah, kjer je tamkajšnje ¡Slovence nagovarjal, naj glasujejo za Jugoslavijo.
Po vojski se je poročil z Marijo Pogačnik ('sestrično prvega slovenskega ministra za narodno obrambo dr. Lovra Pogačnika). V srečnem zakonu se je rodilo enajst otrok, od katerih je še devet živih. To so: Marija, poročena Prešern, Tončka, Francka, Anica, poročena Skarlovnik in Ivanka. Od sinov pa: Anton poročen s Pavlo Zupanc, Lovrenc, Jože in Franci-
Za fantovsko družbo je Imel Petra Arneža, Valentina Tomaževiča, bratranca, in Francelna Bertonclja. Vsi trije so padli pod kroglami brezbožnih komunistov samo zato, ker so ostali zvesti materi, domovin' in Bogu. Bratranca so Dobili v Semiču skoraj z vso družino. Tudi njemu so grozili, ker je odločno nastop'1 proti njim in vsem grozodejstvom, ki so jih izvrševali. Pod nemško okupacijo je bil dvakrat na seznamu za talce in se je obakrat na čudežen način po tovarni „Plamen“ rešil.
Majnika 1945 se je z vso družino umaknil pred komunisti na Koroško, od koder je potem iz Vetrinja odšel v Lienz in nazadnje v Spittal ob Dravi. Leta 1949 marca meseca je prišel z vso družino v Argentino, živel je najprej v Vlila Martelli, pred osm:mi leti se je pa preselil v novo postavljen dom v Ramcs Mejii, kjer mu je po kratki bolezni 5. junija zjutraj ob pol 7 prenehalo biti srce.
Vse svoje življenje je bil odločen in praktičen katobčan. Z njegovo smrtjo je nastala med našimi emigrantskimi vrstami huda vrzel, saj pokojnik ni bil borben samo z zgledom, ampak je tudi znal povedati resnico v tak' obliki, da nasprotnik ni našel več dokazov.
Bog daj, da bi generacija naših mladih znala posnemati zglede značajev takega kova, kot je bi! pokojni kamno-gorišk; žebljar — Jože Tomažev'č. i V družinski osmrtnic'' za pok. Jožeta Tomaževiča v zadnji štev. Svobodne Slovenjie, je v tiskarni po pomoti ; izpadla v navedbi žalujočih za pok. v j Argentini njegova hčerka Anica z drn-' žino.
iiOVENCI PO SVETU
še in botre. Na večerji je ostal tudi kardinal, kateremu se je župnik g. Kopač zahvalil za vso naklonjenost do Slovencev. Kardinala je pozdravil tudi predsednik cerkvenega odbora Feliks Sebanc. K birmi je prišlo pomagat še nekaj duhovnikov iz sosednjih župnij, od Slovencev pa bogoslovni profesor g. Lojze Ambrožič in Frank Skumavc, kaplan župnije sv. Bernarda v severnem delu Toronta. — Proslava materinskega dne je bila v tej fari 20. maja. Pripravila jo je slovenska šola. Na sporedu je bila otroška igra p. Krizo-stoma „Pavelčkova piščalka“. Naslednji dan so imeli slovenski otroci izlet k Websterfall pri Hamiltonu. V maju sta imeli občna zbora tudi župnijski društvi: Kat. ženska liga in Društvo Najsvetejšega imena Jezusovega. Pri Kat. ženski ligi je bila 'izvoljena za novo predsednico ga. Karolina Čermelj, pri DNIJ pa Feliks Sebanc.
Za obletnico blagoslovitve cerkve Marije Brezmadežne je župnija izdala lepo spominsko knjigo o nastanku te župni je j
KANADA
V	zadnjem času je bilo med rojaki v Torontu znova več prireditev in drugih dogodkov, ki jih je treba omeniti: Na velikonočni ponedeljek so po stari domači navadi imeli v cerkveni dvorani župnije Marije Pomagaj domačo veselico, ki jo je priredil tam. cerkveni odbor. Poročevalec je o tej veselici v Božji besedi zapisal, „da se zdi, da je po dolgem premoru mladina komaj čakala na ta večer. Zato je vladalo zares prijetno in veselo razpoloženje“. V omenjeni cerkveni dvorani se je proti koncu aprila začel tudi zdravniški tečaj, ki je sicer namenjen pred vsem članicam Kat. ženske lige, udeležujejo se ga pa lahko tudi ostale žene in dekleta. Njegovo trajanje je določeno na 7 zaporednih četrtkov. — V soboto,
5.	maja, je bila gledališka predstava. Igralci so v režiji Stanka Brunška postavali na oder šaljivo spevoigro „Radikalna kura“. Na pianu je igro spremljala gdč. Elza Šantej. Uprizoritev so naslednji dan, t. j. v nedeljo, 6. maja, ponovili v drugi slov. župniji v Torontu,. pri Brezmadežni. — Lepo uspela prireditev je bila tudi proslava materinskega dne. Na proslavi so zlasti nastopali otroci slovenske šole, tri točke so imela tudi dekleta in fanje mladinskega kluba. Otroci so zapeli naslednje pesmi: „Mamica je kakor sonček“, „Psiček naš hov, hov“, „Jaz pa pojdem na zeleno traveo“, „Sem slovenska deklica“. Od deklamacij so podali „Materino oko“, „Nebeški materi“ ter „Deček in cvet“. Lepo je bila podana tudi recitacija Cankarjeve umetnine „Skodelica kave“.! Od glasbenih točk sta močno ugajali „Le enkrat bi videl“ in „Kaj pa delaš Anzelček“, izvajani na harmoniko in violino. Prav tako plesni točki „Vsak po svoje, toda spomini na nekdanje dni“ in valček „Pozdrav pomladi“. Tudi z živim prizorom s petjem „Sirota jaz okrog blodim“ ter trem/ folklornimi plesi- so bili ljudje močno zadovoljni. Prav tako je bil dober dvogovor „Pri potoku“. Otroke in mladino so za to uspelo prireditev pripravili s. Cecilija Prebil, s. Palmina Dvoršak, g. p. Zrnec, Ciril Soršak, gdč. Elza Šantej, gdč. Ivanka Levstek in g. Jurij Eržen.
V	župniji Brezmadežne so pa“ bili glavni dogodki: Dne 28. aprila je imel v cerkveni dvorani te župnije uspel koncert clevelandski slovenski pevski zbor Korotan pod vodstvom pevovodje Metoda Milača, naslednji dan je bila prvič v tej župniji birma ter je torontski nadškof kardinal McGuigan podelil zakrament sv. birme 24 deklicam in 18 dečkom. Po birmi je bila v dvorani večerja za birmance, njihove star-
PO ŠPORTNEM SVETU
SVETOVNO NOGOMETNO PRVENSTVO
Brazil ponovno prvak, Jugoslavija četrta
V	soboto in nedeljo sta bili odigrani zadnji dve tekmi za svetovno prvenstv» Za tretje in četrto mesto sta se pomerili moštvi čila in Jugoslavije, za prvo in drugo mesto pa Brazil in ČSR.
Čile je z zmago 1:0 nad Jugoslavijo zasedel tretje mesto, Jugoslavija pa četrto. Zmagoviti gol je padel v zadnji minuti drugega polčasa. Moštvi stá nastopili v naslednjih postavah: Čile: Go-doy, Eyzaguirre, 'Rodríguez, R. Sánchez, Rojas, Cruz, Ramírez, Toro, Campos, Tobar in L. Sánchez; Jugslavija: šo-škič (Partiza), Durkov:č (Rdeča zvezda), Svinjarevic (Vojvodina), Radakovič (Reka), Markovič (Dinamo Zagreb), Popovič (Rdeča zvezda), Kovačevič (Part.), Sekularac (Rd. zvezda), Jer. kov:č (Din.), Galič (Partizan), Skoblar (Beograd).
Prvi polčas je jugoslovansko moštvo igralo precej slabo, predvsem v napadu, vendar ni bilo nobenih problemov v obrambi. Drugi polčas pa so imeli Jugoslovani igro popolnoma v roki. Tako je znani argentinski trener Stabile tik predno so Čilenci zabili zmagovalni gol v svojem komentarju izjavil, da ..mora Čilence v podaljšku samo čudež rešiti“, čudež se je zgodil še pred podaljškom; Rojasov strel .se je odbil od noge enega jugoslovanskih igralcev in šoš-kič ni mogel nič storiti. Žoga ¡se je znašla v mrež: in pričelo se je čilsko slavje, kot da bi osvojili prvo mesto.
V	nedeljo pa je Brazil premagal ČSR s 3:1 in .s tem spet odnesel domov zlati pokalj Juls 'Rirnet, ki ga je osvojil na prvenstvu na Švedskem leta 1958. Brazilci so letos že tretjič prišli v fi-
nale. Leta 1954 so jih v Rio premagali Urugvajci z 2:1, 1958 in letos pa so osvojili najvišji naslov, češkoslovaška reprezentanca pa je leta 1954 v Rimu izgubila proti Italiji z 1:2.
Tekma med Brazilom in ČSR je bila po mnenju kritikov ena najlepših in je bila ČSR kljub pordzu popolnoma enakovreden tekmec. Moštvi sta nastopili v nasledjih postavah: Brazil: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Milton Santos, Žito in Zožimo, Garrincha, Didi, Vava, Amarildo in Žagalo; ČSR: Schroiff, Tichy, Popluhar, Novak, Pluskal, Ma-sopust, Pcapihal, Ssherrer, Kadraba, Kvasnak in Jelinek. Prvi gol je v 15 minutah zabil Masopust, izenačil je v 17 m Amarildo, v drugem polčasu pa je povišal v 22 m Žito in v 32 m še Vava.
OBVESTILA
V	nedeljo, dne 24. junija 1962 bodo v Slovenskem domu v Slovenski vasi v Lanusu KOLINE, ki jih prireja Socided de Fomento. Začetek ob 12 (opoldne). Prstne domače krvavice in pečenice in svinjska pečenka. Prijetna zabava. Sodeluje vaška godba ŠKRJANČKI. Bližnje in daljne, stare in mlade, vljudno vabi odbor — Sociedad de Fomento Villa Esi oven a.
Občni zbor sanmartinskega odseka
SFZ bo v nedeljo, 24. junija, ob 16 v prostorih Slov. doma v San Martinu. Za vse člane je udeležba obvezna; vsi .ostali fantje iz San Martina toplo vabljen'.
V	Slomškovem domu v Ramos Me-jia bo v soboto, 30. jun ja ob 19.30 kulturni večer, združen z razstavo umetniških del, določenih za dobitke pri loteriji SKA. O potrebnosti kulturnega dela in o razstavljenih delih bosta govor: la gg. dr. Tine Debeljak in Marijan Marolt.
V	Jugoslovanskem domu na Dock Su-du bo 7. julija zvečer proslava Vidovega dne, ki jo prireja Sokolsko društvo. Na sporedu bodo izbrane točke, nato zabava s plesom. Na razpolago bo „pa. rillada“. Rojaki vljudn.o vabljeni.
Slomškov dom je za delno kritje nujnih cbvezno.st: in zboljšanja prostorov izdal posebno rifo. Vabimo vse Slovence, da z nakupom srečk sodelujejo pri akciji za Slomškov dom!
Po skupni procesiji siv. Rešnjega Telesa, ki se bo vršda v nedeljo, 1. julija, v Ramos Mejii, bo za udeležence pripravljen v Slomškovem domu asado. Dobrodošli!
„Preljubo veiselje, oj kje si doma?"
je naslov prireditvi študentov škofovega zavoda, ki se bo vršila zadnjo nedeljo v avgustu (26. avgusta).


A*. DS MAYO 2416 RAMOS MEJÎA
Vse za dom

Na dolgoročno odplačevanje
OB 20. OBLETIsflCT PRVE VAŠKE STRAŽE NA ŠT. JOŠTU in ob
20.	OBLETNICI TRPLJENJA PO KONCENTRACIJSKIH TABORIŠČIH
prireja Kulturni odsek Našega doma v San Justu
v nedeljo, 24. junija, ob 10 v svojih prostorih
Spominski dan
na katerem bosta-govorila gg. Rudolf Smersu in Ivan Korošec. Na ta spominski dan vabimo zlasti našo mladino, da bo enkrat za vselej na jasnem., da nam ni dajal tujec orožja v roke, pač pa smo ga sami potegnili' iz skrivališč.
Posebej vabimo vse šentjoščane in vse, ki so kjer koli trpeli v koncentracijskih taboriščih
IVAN PREGELJ	7
r o « a s o n e a
„Marija...“ '
„'Smili Se mi.“ je spregovorila tedaj žena in ni umel, da misli svojega god-čevskega brata, dokler ni dopovedala, da bi m,u smrti želela, če bi greh ne bilo kaj takega misbti, ki da, malič nesrečni, nj ne prav zmešan ne* prav pri čisti. Pa kakor je bil b:ster v šoli. dokler ni za golico zbolel in potem nekaj takega počel, da so ga iz klasov domov poslali, in kako mu je v bolezni prišjo, da so ga poslej samo strune pa norčije pa neumna družba, kjer ga hudobni ljudje v vedno hujše norčavosti speljujejo..
„Pa saj si me prej slišal, kaj vse počne.“
Zopet jo dijaku, kakor da govori Marija in da sope roženkravt.
„Teta,“ vzklikne, ponovivši nehote naziv domače hčere, ki njegovemu razmerju do gospodinje Katre ni primeren, „teta, saj ni hudoben.“
In doda:
„Po svoje na še prav srečen, teta-“
„Po svoje trapast,“ potrdi vdano žena. Skoraj podsmehljivo doda nato:
„Taka sreča v teh hribih, jeli? Da smo vsi oblevni kot gnojni koš. Nak, dišimo pa res. po sanvh vijolicah. Ja.
| ger in fajmošter. Da je prej Peter | vsaj eno pravično povedal.“ l . S to robato pikrostjo si je olajšala srce ih je vsa dobra.
„Jeli? Mu še ni povedala, kaj je Polonica pred letom počela, ko je bilo njo prijelo kar na hitrem pa za smrt. Ala! Poklekne otrok pa Se obljubi v klošter.
„Uro pozneje, ko mi je odleglo, pa v jok, pa veče ves dan in vso noč, preden je Marija s težavo spravila iz nje. da Je ne mara biti nuna.“
„Pa to je spet nekaj res lepega,“ odgovori dijak, a žena ga ne umc prav, strmi in se ji obličje pokrije s čudno zamišljenostjo. Vre bi mu rada izpovedala, pa čuti, da ne more; sc boji, da bi njo samo obsodi za trapasto. Pa bi bila res kmalu zinila, kako je podobno kot Polonica obupavala nekaj let prej tudi Marija. Ko je svoje prvo deke.stvo dobila. S silo je ženica to zatrla na ustnah. Pa jo vzdrami dijak:
.,0 seb: kaj povejte, teta!“
„O sebi? Kaj pa? ugiblj0 na glas žena. O saj bi rada! A kako? O tem, kako je kljub delu in skrbi za dekleta in hišo, vsa sama, da nima nikogar. Ne, ne! Da nikogar n:koli imela ni |
rr.imo brata godčevskega. Kako bi mogla kaj takega potožiti...
„O Sopotih, teta. preden ste se primožili,“ išče dijak določno, da ga žena kar osuplo pogleda. Potem pa le pripoveduje :n ji je dobro in vedno laže in se kar pozablja.
Nu. Sestra Polena pa brat Jurij da .sta bila pri hiši. Poleno da je inubil Selanov, tisti, ki se je pozneje za železniškega čuvaja pomagal, pa da ga ni marala in vzela Pokionarjevega, ki je imel pol grunta za Rebri jo. pa da sta šla skoraj oba hkrati in pustila Juriju s roti na glavi, naj ju ¡samski redi in odgoj'. Pa je iskal pripravno žensk». Nu, tako jo prišlo, da ga je ona vzela, in da bo , temu za mali šmaren petnajst let in za svečnico sedem, odkar ga j je pokopala.
In žena vzdihne trudoma raz srce: I „Bog mu daj dobro. Ali verjameš, i da ga ne bi spoznala, če bi .se vrnil?“ Tako da je b i pomejniški in odljuden, samo z živino v hlevu ali pa z bukami v hosti. Kar na seno da je hodil spat. Prav mar ji je bile. Pa je petem ta njen nesrečni brat tudi to okoli zgo-bezdal, da je je bilo še v cerkey sram.
Je-li? Zato naj mu strežem, pa potrpim z njim, ko v hišo stopi, c:gan?“ Nekaj časa molči trpko, nato toplo, ne zsse, o njem, ki je mlad. /
„Takj smo v Sopotih. Zato pa pri-i bajaš brij poredko.“
IV.	redni prosvetni večer v Slomškovem domu se bo vršil v soboto, 23. junija, ob 7 zvečer. Ob tej priliki se bomo s hvaležnostjo spomnili vseh nešteviln h slovenskih junakov, ki so padli v boju proti komunizmu. Vsi vabljeni!
Vsem članom Slomškovega doma! Po sklepu zadnjega informativnega sestanka poteče čas za zadnji svobodni vpis novih deležev 15. jul ja 1962. risi tisti, ki delnice plačujejo v obrokih, ali imajo le elno plačane, — naj dopolnijo deleže z doplačilom, do konca julija 1962
CERKVENI OGLASNIK
Procesija sv. Rešnjega Telesa vseh Slovencev ¡v Velikem Bunos Airesu bo
v nedeljo, 1. julij'a, ob 10 v Don Bcs-covem zavodu v 'Ramos Mejia. Oltarje pripravijo: 1. San Martin-Florida; 2. ¡Slovenska vas; 3. San Justo; 4. Ramos Mejia.
SV. maša po vzhodnem obredu bo v
nedeljo, 24. junija, ¡cb 9,30 v slovenski kapeli. Daroval jo bo e. g. p. Silvin Eiletz, .S. J.
ÁRBITER
ORGANIZACION -LEGAL INTEGRAL
Jubilaciones
Réditos
Despides
Contabilidades
Desalojos
Sucesiones
Gestiones y Trámites Venta de casas de baja renta
Dirección General:
F.	KNAUS - N. SOTO Asesor Jurídico:
OMAR BREGLIIA ARIAS
Cuerpo Profesional Especializado
Lunes a Sábado: 8—12 hs.
Consultas Gratuitas . Castell: 36 T. E. 48-0347 p. „H“ Capital 45-9963
v.	Rivadavia 2600-	30-7312
___ __________________________
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante i
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35-8827	Buenos Airs, *
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Airea,
T. E. 69-9503 Argentina
CORREO ARGENTINO Centra! B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 688.209	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1962: za Argentino $ 530.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, sa pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarje*
Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estado« Unidos 425, Bs. Aires, T. E. 33-7218
SLOV. PLANINSKO DRUŠTVO
vabi vse rojake na
DRUŽABNI VEČER
dne 14. julija 1962
Dvorana kluba Excelsior, Santos Lugares, ulica Patricio,s 457
Orkester MOULIN ROUGE
ŽENINI — NEVESTE!
Kjer stanovanje opremi Rado, veselo je staro in mlado!
LOS ANDES — RADOVAN SOBAN Blanco Encalada 261 Villa Madero
N A R o'č"aTt'e*'"i N**"š IRI T*E* SVOBODNO SLOVENIJO
Kadar se odločaš za hladilnik, električni ali na petrolej, vedi, da ti ga
še vedno nudi po nizki ceni in na dolgoročno odplačevanje. Prav tako tudi vse predmete za dom.
VAŽNO OPOZORILO! Sprejemam v popravilo vse vrste hladilnikov, tudi zamenjavo motorjev, barvanje in drugo.
Cerrito 2245	Lomas del Mirador
Da ne utegne, se opravičuje dijak. A ona nejeverno:
„Je-li? To noč boš spal pri nas, jutri pa že naprej.“
Prav da bi bilo tako, ve dijak, ker je obljubil Smreškemu učitelju,, ki da ima dvoje svojih v šolah, pa jima v računstvu ne gre.
„Jutri že ne,“ deje določno žena. Premišlja in se ji glas zmegli.
„Za tvojega očeta,, za mašo sem dala.“
Dvakrat v treh dneh da se ji je sanjalo o njem. Spodobno je, da se sin spemni rajnega pa tudi matere.
Zopet molči, se gubi v mislih. Ko spregovori, j0 dijaku spet, da ji ne b' spoznal glasu, tako je vonljiv.
Šnopsarček, da so rekli tistemu učeniku, ki so k njemu v šolo hodili ona sama, Francetov rajni oče pa mat; Mina. Bog j ma daj nebesa. O ti moj Bog, kako je bil živ pa nagajiv. Vsak dan, kakor pribito' da ga jo krišp.al učitelj. Zato, ker so ga v šoli vedno spet tozdi in tožile.
„Ali V,i tudi, teta?“ vprašuje dijak poredno.
„Enkrat samkrat.“ odgovori žena. Da je je za lase vlekel, ker mu je Mino branila.
„Lej, ¡pozneje sta se pa vzela. Zdaj veš-“
Dijak ve in se je sproščeno oddahnil. Hvaležno, poln čudnegp ganotja išče botri Katro v obraz. Zdaj ve, odkod mu
je občutje toplega vonja po roženkravtu, odkod tajna botrina ljubezen do njega, ki ji je prav za prav tuj: preden je vzela drugega, odreči se je morala prvemu, ki ga je ljubila, a ni videl ne vedel...
„Teta, Bog Vam vrni!“
Žena strmi, rdi in si ne ve pomagati. Pa se ji za bežen, trenotek obličje zjasni: da ima vendar nekoga, ki mu 'vsaj namigniti m.ore, da je bridkost njenega življenja, da nikoli nikogar imela ni. O moj Bog! Saj tudi to ni več res. Ima ga, in če bo priden, če bo zvest, da bo čez sedem let novo mašo pel...
Žena vstane rezko, kakor da je sedela v mravljah, se najde, nasmehne in jo spet prava. Meri fanta z ljubeznijo v pogledu, pomerja ga z onim rajnim» ki je Mino volil, z očetom:
„Galjot! Več te bo, kot je b:lo njega.“ In čez trenotek:
„Jutri pa bova molila zanj.“
Nato vsakdanje:
„Zdaj pa Se vrniva. Zdi ¡se mi, da me kliče Polonka. Je tisti Jernej menda le prišel po vola. Jelite! Pot mu bom, plačala.“
In Se vračata, že od daleč čujeta citre. Pa se botra spet vznevolji:
„Saj! Marija mu je preveč nalita» Da bo trap zdaj tisto norčavo o samem sebi peti začel. Nu! Pojdi Poslušaj! Je nekaj po latinsko in po nemško. Boš povedal, če je spodobno in prav.“
(Nadaljevanje prihodnjič.)