GOZD
Franc   Forstnerič
Teimačen sem in hladen kaikor gozd. Nikoli me ne smeš spoiznati.
Zaiti moraš v meni,
utrujena in zapuščena,
z očmi velikimi od vdanosti,
z nogami bosimi od zaupljivosti.
Jaz pa te bo-m vsO' ogradil
z molčečimi debli
prastare zvestobe.
Objel te bom z vitkimi rokami ovijallk,
moji dolgi poljubi
bodo' kakor dotiki
hladnih listov.
V mahu bodo najine besede dih. Sanje nama bo prerasla motno dišeča praprot.
In če bo čas gozdov neskončno dolga noč, bo tvoja žrtev zablestela v meni kakor dkamenela lepota davne resničnosti.
624