Ufi ASIfiO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV # EJUBEJANA 24. FEBRUARJA 1959	^ RETO X. it ŠTEVILKA * )
Štirideset s Partijo
Štiridesetletno . delovanje Komunistične partije Jugoslavije oziroma Zveze komunistov pomeni posebno važno obdobje v zgodovinskem razvoju naMh narodov. V letih med obema svetovnima vojnama je Komunistična partija vodila težke boje s pro-tiljudskimi režimi bivše Jugoslavije, kakor tudi z raznimi oportunističnimi in deje-tisitičnipii elementi, ki so jo privedli na rob propada, vse dokler ni postala čvrsta in močna organizacija, globoko povezana s širokimi sloji prebivalstva, zahvaljujoč delavnosti in prizadevnosti tovariša Tita ter njegovemu poznavanju razvojnih tendenc v svetu, posebej pa še v naši družbi.
V predrevolucionarnem obr dobju je Komunistični partiji pod vodstvom tovariša Tita uspelo, da Bi je vzgojila sposoben kader ljudi za ilegalni in legalni boi ter bodoče vojaške in politične voditelje Revolucije; 'ta uspeh je bil eden bistvenih činiteljev v boju s sovražnikom in njegovimi pomagači v času fašistične okupacije.
Poseben pomen ima stališče, politika Komunistične Partije Jugoslavije do ostalih družbenih slojev — kmetov, Inteligence, drobne in srednje buržoazije — katerih intere-so objektivno vedno bolj prihajali v nasprotje z interesi visoke buržoazije.
Po zaslugi tovariša Tita, ki je globlje in dalekovvdneje kot vsi drugi spoznal proces diferenciacije družbe in posameznih družbenih slojev v bivši Jugoslaviji, je Komunistična partija zbrala okoli, proletariata im, povedla v boj širši krog zaveznikov kot proletariat katere koli dežele v tem času. Zaradi procesa globoke diferenciacije vseh družbenih slojev v bivši Jugoslaviji — posebno v letih pred II. svetovno vojno — je prišlo do silne razredne zaostritve in sprostitve razrednega boju. Interesi vseh družbenih slojev, ne samo proletariata, so prišli v nepremostljivo nasprotje z interesi visoke bur-žoazije, To nasprotje je bilo
moč razrešiti samo z revoluci-fo, a na tej stopnji družbenega razvoja je bila revolucija lahko samo proletarska. Visoka buržoaz&ju je bila v tej dobi skoro popolnoma izolirana im, že toliko oslabljena, da s« ni mogla držcvti na oblasti z lastnimi silami, 'temveč je iskala podpore pri najreakci-onarnejših družbenih silah, Poosebljenih v fašizmu. Tako je postala visoka buržoazija v bivši Jugoslaviji v svojih stremljenjih emocionalna, kar ie dobilo najbolj nemogoče oblike v sodelovanju z okupatorjem za časa vojne.
V taki družbeni stvarnosti' bivše Jugoslavije so se tova-riš Tito in ostali voditelji Ko-thvmAstične partije pokazali kot komunsti, ki znajo marksistične postavke razvijati Poprej im bogatiti teorijo znanstvenega socializma. ' Če-Ptov je proletarska revolucija zgodovinska naloga praletarir Pfa im njegove partije, tovariš Tito s svojimi sodelavci ni Pikoli nasprotoval nobenemu družbenemu sloju ali katere-thn koli posamezniku, ne glede na njegovo poreklo, da se Pod zastavo svobode bori ne >amo proti okupatorju, mar-tudi za lepše, bolj huma-Pc odnose med ljudmi, kakr-mi se razcvetajo v socializmu. Kmečki stan v celoti, drobna srednja buržoazija in inte-‘■igenca so bili objektivno usmerjeni k proletariatu. Ta ‘dsrnenjenost je izvirala iz Puhovega materialnega polo-zoja. Komunistična partija 'jPgoslannje je s tovarišem Titom na čelu znala te množi-ce zbrati okrog sebe in jih po-Pesti v boj proti zasužnjevdl-^ern im za socialistične družbene odnose.
S tako dejavnostjo si je Komunistična partija Jugoslavije ustvarila do tega časa naj-”‘*šo družbeno osnovo za proletarsko revolucijo in zbrala okoli sebe ter povedla v boi Vse tiste sile, katerih interesi fo kakor koli bili nasprotni peresom izdajalske visoke Tako zbiranje “todskih množic v proletarski
revoluciji je pomenilo korak naprej v primerjavi z Oktobrsko revolucijo, v kateri je šel proletariat, zaradi zgodovinskih pogojev, v boj proti razrednim sovražnikom samo v zvezi s siromašnimi kmeti. Takšen napredek revolucionarne prakse od Oktobrske revolucije, ki je sicer bil objektivno omogočen z družbenim razvojem, je bil možen zato, ker je bilo vodstvo Komunistične Partije Jugoslavije na čelu s tovarišem Titom ha taki ideološki višini in je teorijo znanstvenega socializma razumelo ne po besedi, marveč po vsebini. Ni se držalo znanstveno materialističnih postavk kot dogem, marveč so mu le-te služile kot orodje v revolucionarnih dejanjih. Tovariš Tito in njegovi sodelavci so spoznali objektivne pogoje, ko je bilo treba iti dalje od dotedanjih znanstvenih postavk in s tem bogatiti tudi zanstveno teori-
Seja
Republiškega
odbora
Na občnem zboru Združenja učiteljev in profesorjev izvoljeni Republiški odbor se je 14. februarja sestal na prvo sejo. Dnevni red je obsegal: konstituiranje Republiškega odbora in izdelava sklepov občnega zbora.
Novi Republiški odbor se je konsituiral takole: predsednik profesor Rado Peternel,
podpredsednik Stefan Trobiš, ravnatelj osnovne šole v Mostah,
prvi tajnik Ludvik Golob, ravnatelj osnovne šole v Kočevju,
drugi tajnik profesor Srečko Božnar, ravnatelj III. osnovne šole v Ljubljani, blagajnik Duša Gajšek, — predmetni učitelj na učiteljišču.
Sklepe občnega zbora objavljamo na drugem mestu.
Razen tega se je na omenjeni seji osnovala tudi komisija za mednarodne zveze, ki jo vodi profesor Franc Čemažar, ravnatelj I. gimnazije v Ljubljani.
jo. Zaradi tega pomeni stališče Komunistične partije Jugoslavije v predrevolucionarnem obdobju, njena aktivnost pri zbiranju najširših družbenih slojev okrog sebe in njihova mobilizacija za revolucionarna dejanja, nadaljnji razvoj marksjvstiče misli ter prehajat s tem v zakladnico splošne človečanske kulture.
V	izgradnji socializma sta Komunistična partija in Zveza komunistov Jugoslavije pokazala ne le upornost, vzdržljivost, entuziazem — tako v času ilegale kot tudi v oboroženi borbi, temveč tudi sposobnost, da na osnovi lastne revolucionarne prakse razvijata in bogatita znanstveno materialistično misel kljub najsilnejšim pritistkom od strani držav tako imenovanega socialističnega tabora.
V	razdobju po proletarski revoluciji, ko se je praktično začela uresničevati Marxova misel o upravljanju svobodnih proizvajalcev, so začeti tovariš Tito in ostali jugoslovanski komunisti ob pomoči ljudstva uvajati družbeno upravljanje in smelo premagovati vse ovire in napake, ki onemogočajo ali odlagajo uresničenje najbolj človečanskega ideala v zgodovini družbe — tovarne delavcem. Okostenela teoretična pojmovanja, katera je prej potrjevala celo družbena praksa, strahovito ovirajo hitrejši razvoj socializma, v kolikor pa zmagujejo, lahko ogrožajo revolucionarne pridobitve v neki deželi, kar’ je praksa v nekaterih socialističnih državah že potrdila. Program Zveze komunistov Jugoslavije, sprejet na VII. Kongresu, je pokazal ha aktualne teoretične probleme, ki jih je v sodobni revolucionarni praksi treba razvijati naprej, in pokazal je tudi na praksi jugoslovanske poti v izgradnjo socializma, kako se oni rešujejo. Zato je to danes najvišji dosežek marksistične misli; teoretične postavke v Programu Zveze komunistov Jugoslavije pomenijo nove pomembne ugotovitve manfest-stične misli, ki je v nenehnem razvoju.
V	času med obema vojnama, zlasti pa v Revoluciji, v toku narodno-osvob odilne vojne, kakor tudi v obdobju izgradnje socializma so učitelji, predmetni učitelji in profesorji na različne načine sodelovati s Komunistično partijo in Zvezo komunistov Jugoslavije, posebno pa še v letih pred II. svetovno vojno, so najboljši med nami povezali
Na podlagi referata o reformi šolstva in nalogah naših društev, organizacijskega poročila in diskusije delegatov je občni zbor sprejel naslednje sklepe:
Ze med razpravo o reformi šolstva, In tudi prej, so prosvetni delavci uvajali v šole novo vsebino in naprednejše metode. S sprejetjem uvodnega zakona o šolstvu in splošnega zakona o šolstvu pa je naše učiteljstvo dobilo trdnejše temelje za svoje delo.
Občinska društva, ki so jedro našega združenja, so oba nova zakona proučila. Nadaljnje razpravljanje naj se usmeri na posamezna vprašanja vzgoje in izobraževanja, ki so ostala članstvu še nejasna, in na pomoč pri izdelavi republiških zakonov in uredb.
Članstvo, občinska društva in okrajni odbori naj še nadalje sodelujejo s predlogi za izdajo predpisov, ki bodo reševali posamezna vprašanja našega šolstva.
Občinska društva so dolžna pomagati občinskim svetom za šolstvo pri sestavi novih učnih načrtov, ki bodo prilagojeni krajevnim razmeram in potrebam.
Izvajanje zakona o šolstvu je postalo obvezno za vse naše članstvo. Potrebno je, da zakon ne bomo slepo izvajali, temveč da ga bomo tudi razumeli. Na zakon se moramo sklicevati tudi tedaj, kadar nalaga dolžnosti in ne samo tedaj, kadar nas ščiti.
Bodoči predmetniki in učni načrti, naslonjeni na temeljne postavke republiških predmetnikov in učnih načrtov, bodo zaradi njihove prožnosti zahtevali večje sodelovanje in homogenost učiteljskih zborov in večjo odgovornost pri njihovem izvajanju.
Poleg načrta za napredek in izboljšanje šolstva, ki ga imajo občinski in okrajni ljudski odbori, mora imeti tudi vsaka šola svoj reformni načrt. Sole naj izdelajo te načrte skupno s šolskimi odbori in v tesnem sodelovanju s političnimi in gospodarskimi organizacijami v občini. K reševanju šolske problematike moramo pritegniti vse družbene činitelje in zanjo zainteresirati vse članstvo množičnih organizacij.
Poleg tradicionalnih oblik pouka uvajajmo načrtno v naše šole tudi nove oblike in svobodne dejavnosti (n. pr. različne zadruge učencev}, ki bodo prinesle v naše šolstvo marsikatero novost in pomagale odpravljati razliko med umskim in telesnim delom. Načrt za uvedbo svobodnih dejavnosti zroučimo s šolskimi odbori, ki nam bodo v veliko pomoč.	,
Občni zbor priporoča nadalje, naj društva preidejo h konkretnim akcijam, članstvo naj uporablja izkušnje
IVOVA ŠOLSKA ZVEZDARM
let
svojo usodo z usodo delavskega razreda in postaU člani Partije. Večina je v naših vrstah sledila poivtiSki m stališču Komunistične partije, bila je antifašistično razpoložena, sodelovala v mnogih družbenih akcijah, ki jih je inspiri-rala Partija, in gojila smpa-tije do takih dejanj. V narod-no-osvobodilni borbi se je veliko število učiteljev in profesorjev bojevalo s puško v roki ati pa delalo na raznih ilegalnih ali legalnih dolžnostih. Veliko število jih nosi najvišje odlikovanje — medaljo Narodnega heroja. Mnogi so postali vojaški strokovnjaki, državniki, politiki, javni delavci. Ni jih malo iz naših vrst, ki so dali življenje na bojnem polju, prepričani, da ga žrtvujejo za lepše, bolj človeške družbene odnose.
V letošnjem jubilarnem letu je treba oživeti vse dogodke, osebnosti, dejanja iz štiridesetletnega boja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev v vrstah Komunistične partije ati s Partijo proti reakcionarnim družbenim silam, ki so na različne načine zastrupljale in otežkočale življenje delovnim ljudem. Življenje narodnih herojev je zelo pestro in bogato z raznimi momenti, ki se lahko prikažejo v tisku ati na zborovanjih v učilnicah. Poleg herojev pa imamo še krasne primere požrtvovalnosti tudi ipdi losta-lih učiteljih in profesorjih na raznih službenih mestih, v ilegalnih ati legalnih oblikah borbe, v času vojne, v zaporih, taboriščih itd. V naših arhivih je najti dovolj bogatega gradiva o revolucionarni dejavnosti in borbenih podvigih naših poklicnih tovarišev. Vse to gradivo bomo v letošnjem letu lahko obilo koristili. Prav tako bi bilo primemo, da bi se soglasno s Komiilrijo za proslavo pri pravile tudi publikacije o dejavnosti učiteljev, predmetnih učiteljev, profesorjev v okviru partijskih akcij. Treba je oživeti spomine na množične akcije našega stanu v skladu z delovanjem Partije, kot je na primer protest proti Hitlerjevemu napadu na Češkoslovaško, zbiranje podpisov za povratek španskih borcev v domovino, dalje razne akcije Tretje akupme Učiteljskega združenja itd.
Vsa ta prizadevanja, s katerimi bomo oživljali spomine na svetle like ljudi našega stanu, vdane Partiji, in na krasne primere samožrtvova-nja, požrtvovaja in junaštva v herojski dobi zgodovine naših narodov, pomenijo hkrati tudi močno vzgojno sredstvo, tako za nas same kakor tudi za generacije, ki prihajajo.
Milivoj Uroševič
Na ravni strehi gimnazije v Šentvidu pri Ljubljani so po-stavMii novo šolsko zvezdarno. Služila bo več namenom, ker je daljnogled izvrsten. Objektiv ima 95 mm premera in more zbrati toiiifco svetlobe, da odkrije že zvezde 12. velikosti. Sest različnih okularjev more dati povečave od 60 do 250 krat. 2e z malo povečavo vidimo Luno veiilko‘!ka-kor manjši krožnik. Večina njenih- kraterjev in goriv se nam ositro pokajte. Vsaka naT daLjmja povečava pokaže več zanimiiivih podrobnosti na tej naši nočmi prijateljici, v bližnji bodočnosti novi koloniji Zemljanov. Z isto povečavo se nam pokažejo tudi pege na Soncu v vsej njihovi mogočnosti in večnem izpremdnja-njju. Faze Merkurja in Venere so tudi že pri mali povečavi velike in lepe. Mars pa je težaven objekt, ker nam nagaja tudi njegova lastna atmosfera, vendar bo iz Šentviške zvezdame bolje viden kakor iz Ljubljane. Posebno veselje bo daljnogled naredil opazovalcem Jupitra in Saturna. Prvi jlim bo pokazal poleg
svoje velike ovalne oblike tudi 13 pasov svoje atmosfere, z veliko povečavo celo nekatere podrobnosti v efcvaitorijialnem temnem pasiu. A najlepše je opazovati Jupitrove Lune, od katerih vidimo štiri, kako neprestano krožijo okoli njega in zdaj zaidejo za njegovim ogromnim telesom, zdaj mrk-nejo v njegovi senci, zdaj pa mečejo temno senco na njegovo svetlo površje. Lepotec Saturn, četudi poldrugo milijardo kilometrov oddaljen od nas. bo v tem daljnogledu pokazal svoj v vesoljstvu edinstveni, prekrasinii kolobar. Ostali planeti bodo v tem daljnogledu le majhni.
Ker poveča ta daljnogled našo zenico kakor da bi imela premer 95 mm, bo število zvezd, vidno v njem, naraslo v stotisoče in milijone. Mnoge posamezne zvezde se bodo izdale, da so dvojna in večkratna Sonca, nekatere nejasne megličice se bodo razkropile v zvezdne kopice s stotinami in tisoči sonc na kupu. Rimska cesta se bo iz mlečne barve razkrojila v oblake, se-stoječe iz milijonov zvezd.
Pokazala se bo tudi prva soseda naše Rimskfe ceste, Andromedina meglica, ki je oddaljena od nas 1,600.000 svetlobnih let in je sestavljena tudi iz okoli 200 milijard sonci
Dijakom Šentviške gimnazije in njenemu vodstvu čestitamo k tej veliki pridobitvi, ki bo pokazala malemu človeku našo širšo domovino, vesoljstvo, kamor polagoma usmerja človek ne samo svoje poglede, ampak počasi tudi svoj korak. Daljnogled >je že tako močan, da more služiti deloma tudi širšemu krog u, občinstvu Šentviške občine. V naj-novejšem času pa se je mala zvezdama vključila tudi v redno opazovanje Sonca, vira našega življenja, v katerega skrivnost in moč se vedno bolj pogljabljamo. Tudi ta nova mlada zvezdama bo odslej pošiljala svoja poročila o Soncu svetovni centrali za Sonce v Zdrichu v Švici.
Pavel Kunaver i
Muzeji in šolska reforma
Medtem ko so veljali muzeji do nedavna zgolj za znanstvene ustanove, postajajo v zadnjem času njihove kul-tumo-prosvetne naloge vedno pomembnejše. Posebno vprašanje predštvavlja pritegnitev mladine v muzeje in s tem v zvezi poživitev odnosov med šolo in muzeji. Doslej je bilo o tem že precej napisanega tako v svetovnem tisku kot v našem domačem, in muzealci so posvetiti posebno pozornost šolam lansko leto, ko so potekala vsa prizadevanja v tednu muzejev pod geslom »Šola in muzeji«. Pomembnosti vprašanja se zavedajo tudi naši muzejski delavci, zato so sklicali v začetku januarja posvetovanje o sodelovanju muzejev m šol. Udeležili so se ga zastopniki Sveta za šolstvo LRS s predsednikom tov. Vladom Majhnom, zastopniki Društva muzealcev in konservatorjev, Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev, Društva likovnih umetnikov in Društva prijateljev mladine.
Uvodno besedo je imel tovariš Vlado Majhen, dva referenta — dr. Polenec in profesor Gestrin— pa sta osvetlila omenjeno vprašanje vsak s suoije strani. Prvi s strani muzejev, drugi s strani šol in šolnikov. Izčrpna referata sta sprožila tudi zanimivo in živahno diskusijo.
Prisotni so poudarjati, da hranijo muzeji ogromno bogastvo, ki žal ostaja pogosto neizkoriščeno. Prav muzeji pa bi lahko nudili reformirani šoti, v kateri naj bi- bilo čim-
(Nadaljevanjs na 2. strani)

Sklepi občnega zbora Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev Slovenije
naših najboljših vzgojiteljev, ki so z uvajanjem nove vsebine in novih delovnih metod dosegli marsikje že lepe uspehe.
Občni zbor poudarja, da je poleg redne šolske obveznosti prvenstvena naloga članstva, po svojih najboljših močeh sodelovati v izobraževanju odraslih, ker se s tem dviga izobrazbena raven širokih množic, z njo pa krepe osnovni pogoji za hitrejši družbeni napredek.
Občinska društva naj bodo v svojem delovanju-bolj in-ciativna in pri izvajanju nalog, ki jih postavlja zakon, bolj pogumna, saj zakon prepušča posamezniku polno možnosti, da pri izboljšanju šolskega dela uveljavi svoje metode in prizadevanja.
Posebno skrb naj posvete društva tudi v bodoče ideološki izobrazbi članstva. Študij programa ZKJ, ki ga pomagajo izvajati okrajni in občinski komiteji, naj se usmeri tudi na praktično uporabo pri delu šolskih kolektivov in vzgojiteljev. Vse naše članstvo naj sodeluje pri pripravah za proslave 40-letnice KPJ, naša društva v občinah pa naj s posebnim zborovanjem proslavijo ta dogodek.	f
Vendar ne zadošča, da samo osvojimo duha VII. kongresa ZKJ in zakona o reformi našega šolstva. Pre-_iti je treba h konkretnim realizacijam pri pouku in 'vzgoji, razmisliti moramo, kako bomo spravili ta načela v življenje in seznaniti z njimi vse faktorje, ki skrbe za napredek šolstva in izobrazbe. Zato morajo člmprej zaživeti v vseh naših šolah razredne in šolske skupnosti, skupnosti učiteljskih zborov, učencev in staršev. S poglobitvijo in razširitvijo družbenega upravljanja se bomo bolj in bolj bližali ciljem, ki jih zastavlja reformirana šola.
Nadalje je občni zbor ugotovil, da se v celoti strinja s sklepi plenuma Centralnega odbora našega združenja, ki je bil v decembru 1959 v Beogradu.
Delegati pozdravljajo združitev združen j. prosvetnih delavcev v enoten sindikat prosvetnih delavcev in pooblaščajo Republiški odbor, da se ob združitvi ravna v smislu tega sklepa.
Zaradi posebnega načina dela v našem združenju
je občni zbor mnenja, da so okrajni odbori kot koordinacijska in usmerjevalna telesa potrebni, zato jim je treba dati statut in jim preskrbeti finančna sredstva za njihovo delovanje.
Občni zbor ugotavlja na podlagi ankete, da velik I del našega članstva uspešno deluje na ljudsko prosvet1 nem področju, ugotavlja pa tudi, da je treba to delovanje, ki mu preti profesionalizacija, še bolj razširiti v smislu ponosnih tradicij slovenskega izobraženstva.
Naše članstvo naj si prizadeva vplivati na oblike in vsebino ljudske prosvetnega dela tako, da bo le-to čimbolj privlačno za ljudi vseh družbenih plasti in starostnih stopenj, zlasti za mladino.
Občinska društva naj poskrbe, da bo članstvo v določenih rokih opravilo predpisane strokovne izpite. Skrbe naj za dopolnilno izobrazbo posameznikov, s predlogi in nasveti pa naj pomagajo tudi bodoči okrajni pedagoški službi.
Bodoče uradno ocenjevanje strokovne in ideološke vrednosti prosvetnega kadra bo zahtevalo od občinskih društev posebno pažnjo, da se bo izvršilo objektivno in pravilno. Že sedaj naj društva poskrbe, da bodo prišli v ocenjevalne komisije taki prosvetni delavci, ki po svojem delu in nepristfanosti uživajo zaupanje članstva.
Posebno skrb naj posvečajo' društva mobilizaciji učiteljskih kandidatov, saj dosedanji pritok kljub štipendiranju ne zadostuje za potrebe naših šol, posebno obveznih.
Z novimi zahtevami, ki se postavljajo pred reformirano šolo, se sedanje materialno stanje na večini naših šol ne ujema. Najhujše je vprašanje šolskega prostora, delavnic, učil L pd. Dolžnost naših društev je, da skupno s sveti za šolstvo prouče današnje stanje in poiščejo k rednemu proračunu še dodatna sredstva.
Občni zbor opozarja, da je treba začeti resno reševati stanovanjsko vprašanje prosvetnih delavcev, ki je v nekaterih krajih, tako v mestih kot v vaseh, izredno težko. Spričo pomanjkanja učnega kadra postaja sta-_ novanjsko vprašanje ponekod odločilni činitelj za na-daljni obstoj šole. Kot važno vprašanje smatra občni zbor tudi ureditev norm v šolskem delu in s tem v zvezi vprašanje šolskega prekournega dela.
Združenje učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev Slovenije naj v prihodnjih letih pripravi načrt za zgraditev osrednjega učiteljskega doma v Ljubljani in počitniških domov ob morju in v planinah.	1
Občni zbor Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol
V ospredju strokovne naloge na škodo političnih
Muzeji
in šolska reforma
(Nadaljevanje s 1. strani)
manj verbalizma m ki naj bi bila kar najbolj povezana z življenjem, neizčrpne vire’ učil za nazornejSi pouk. Zato bi bilo nujno potrebno poživiti odnose med muzeji in šolami. V tem pogledu je bilo že tudi marsikaj storjenega; tako vidimo, da število šolskih obiskov v muzejih narašča, saj tvorijo prav ti najvišji odstotek med obiskovalci teh ustanov. Zal pa so obiski še vedno največkrat nenačrtni, največ jih je" na koncu šolskega leta, posebno učenci oddaljenejših šol po navadi počakajo v muzeju samo na kako gledališko predstavo ali celo najdejo tu zavetje pred slabim vremenom. Muzeji so sicer veseli tudi takih obiskov, vendar so taki množični, turistični obiski pravzaprav »dirka« skozi muzejske prostore in so po mnenju nekaterih metodikov zelo škodljivi. Zato si muzeji že prizadevajo, da bi dosegli pri šolskih ustanovah večjo načrtnost. V ta namen so tudi zbrali teme, za katere bi lahko posamezni muzeji pripravili občasne razstave, tesno nas.lonjene na učni načrt. Tako bi sli razredi aU skupine ogledali razstavo ali tisti del stalne razstave, ki je vezan na obravnavano učno snov. Tak obisk v muzeju bi bil lahko ali uvod ali zaključek ali prav šolska ura. Udeleženci posvetovanja so tudi govorili o vodstvu na takih razstavah in bili mnenja, naj bi si kustos in učitelj pomagala, zelo priporočljiva pa bi bila tudi vodstva samih učencev. Učenec bi se za vodstvo posebej pripravil in vodil svoj razred. Obiski bi bili lahko tudi povezani z raznimi nalogami (opazovanja, primerjanje, referati, risba itd.). Nujno pa je, da spoznajo prosvetni delavci muzejsko gradivo, saj bodo šele potem lahko usmerjali rdladino v muzeje. Zato je treba poskrbeti, da se bodo'učenci šol za učni kader od učiteljišča do univerze seznanili z našimi muzejskimi ustanovami. Muzeji bi morali tudi navezati neposredne stike s šolami, aktivi s kustosi, v organih družbenega upravljanja naj bi bili zastopniki obeh strani, za šolnike naj bi prirejali seminarje, tečaje in podobno. Muzeji bi morali tudi poskrbeti, da bi bile razstave dobro pripravljene, da bi izginil med učitelji občutek o izgubi časa, med dijaki pa, da je »pouk odpadel«. Govorniki so nadalje poudarili, da bi muzeji koristili vsem vrstam šol, posebno mesto pa bi imeli tudi pri izobraževanju odraslih, kjer bo pouk manj splošnoizobraževalen in bolj strokoven ter seveda tudi kar najbolj nazoren. Za oddaljene šole, ki ne morejo tako pogosto obiskovati večjih središč z muzejskimi ustanovami, bi bilo treba poskrbeti za posnetke na filmski trak ali na dia-film, prav tako bo treba kmalu misliti na televizijske prenose takih didaktičnih razstav. Tudi bi morali uspele občasne razstave osrednji muzeji posredovati muzejem na podeželju, ki bi' jih še dopolnjevali svojemu okolišu primemo.
Na občnem zboru Republiškega odbora Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol, ki je bil 14. februarja v Ljubljani, so delegati jn gostje (med njimi član Izvršnega sveta in predsednik Sveta za šolstvo LRS Vlado Majhen) obravnavali vrsto vprašanj s področja strokovnega šolstva, katera sta v svojih poročilih nakazala predsednik in tajnik Republiškega odbora tovariš Sbrizaj in tovariš Urankar.
Strokovne šole so ena izmed številnih pridobitev naše ljudske revolucije; v naši družbeni ureditvi vedno bolj pridobivajo na svojem pomenu, zato je razumljiva splošna družbena skrb zanje. Samo v preteklem letu je bilo na novo osnovanih 24 strokovnih šol.
Združenje učiteljev in profesorjev strokovnih šol LRS šteje 740 članov. (Medtem ko je vseh predavateljev na teh šolah 1182.) Nedavna anketa, ki jo je izvedel Republiški odbor Združenja, je pokazala med drugim, da je 43% vseh članov vključenih v kako strokovno društvo, 27% članov je v šolskih odborih, 17°/o članov raznih svetov in komisij v upravnih organih ali v družbenih organizacijah, članov Zveze komunistov je 20%, članov sindikalnih forumov je le 5%, ljudskih odbornikov pa 0.7%.
Seveda je treba vedeti, da je ta anketa pokazala samo številčno udeležbo članov v političnem in družbenem življenju, ne pa tudi konkretnega dela in intenzivnosti tega dela. Pa tudi vsa društva anketnih lističev niso izpolnila.
VII. kongresu ZKJ je bil posvečen v preteklem letu plenum Centralnega odbora Združenja v Beogradu, kakor tudi plenum Republiškega odbora v septembru mesecu v Ljubljani. Vsem društvom so bile nakazane smernice za njihovo delo pri študiju kongresnega gradiva in za njihovo realizacijo v vsakdanjem delu za vzgojo in izobrazbo bodočih strokovnih kadrov. Študij — po poročilih društev — skoraj povsod dobro poteka, čeprav ne brez nekih slabosti. — Eno osnovnih vprašanj je, kako doseči individualni študij.
Študij Programa ZKJ in vzporednih tem iz naše šolske in vzgojne problematike bo tudi v letošnjem letu ena najvažnejših nalog društev.
Med vzroki, da naše strokovno šolstvo ne napreduje še hi-
Plenum je pokazal, da so na obeh straneh velike težave, pomanjkanje prostorov in kadra v muzejih, dvojni turnus, prezaposlenost prosvetnega kadra na šolah in podobno, vendar se tako muzealci kot prosvetni delavci zavedajo, da se da z dobro voljo marsikaj storiti in da je treba, kot je poudaril tov. Majhen, izkoristiti za reformirano šolo prav vsa sredstva.
E. J.
treje z uvajanjem novih metod dela v delu z mladino, je občni zbor ugotovil tudi sledeče: 1. splošno pomanjkanje strokovnih učnih kadrov, 2. nezadostna pedagoška izobrazba večine učnih moči, 3. pomanjkanje organiziranega sistematičnega pedagoškega in strokovnega izpopolnjevanja učiteljev in profesorjev in 4. prešibka materialna osnova.
Na 140 razpisanih prostih službenih mest za šolsko leto 1958-59 se je prijavilo in bilo sprejetiih le okoli 20.
Na ugotovitev, da na strokovnih šolah poučuje poleg 43 odstotkov stalnih uslužbencev še 57% honorarnih in da tako Razmerje ni v prid delu teh šol, je spregovorih tov. Majhen in dejal, da ni prav, da streme naše strokovne šole za izključno stalnim kadrom. Ho-norarci prinašajo namreč v delo z mladino živ utrip delovne prakse in izkušnje, zato bi bilo treba najti le pravilno mejo med stalnimi in honorarnimi močmi. Tudi glede nagrajevanja strokovnih učiteljev . in vprašanja honorarjev je bilo precej govora. V tej zvezi je tovariš Majhen poudaril, da bi morali najti nek primeren način za stimulacijo vzgojiteljev mladega kadra, da ne bi bili na slabšem, kot pa so njihovi kolegi v proizvodnji. Tu bi morali delavski sveti storiti svoje, pa tudi sindikalne organizacije in zbornice. Ni prav. da se podcenjuje^ odgovornost strokovnjakov, ki delajo v šolah ,nasprotno, njihovo prizadevanje bi morali ceniti še više: vendar se nai šole glede teh vorašanj obračaio bolj do gospodarskih organizacij kot pa na prosvetne organe.
Tudi nikakor ni pravilno, je rekel tovariš Majhen, da skušajo nekateri pri nas izenačevati prosvetne službe z gospodarskimi; tega ni nikjer na svetu. Proizvodnja se razvija po svojih lastnih zakonih. Učitelj, ki priskoči na pomoč šoli z nekaj honorarnimi urami, je upravičen na višji honorar, ker njegovo mesto ni v šoli. V zadnjih dveh letih naraščajo dohodki prosvetnih delavcev precej nesorazmerno glede na druga področja našega življenja. Skoraj bi lahko rekli, da se s tern ustvarja nekak poseben položaj prosvetnih delavcev.
Poročilo predsednika Sbrizaja je dalje navajalo, da je učno osebje na strokovnih šolah po svoji splošni in strokovni izobrazbi dokaj neenotno. Med stalnim učnim osebjem je le 38% z določeno pedagoško izobrazbo, čeprav nekateri med njimi tudi s samo formalno, medtem ko imajo ostali le razne strokovne šole in fakultete brez kakršne koli pedagoške izobrazbe. Ce k temu pripomnimo, da je tudi večina honorarnih učnih moči brez kakršne koli pedagoške Izobrazbe, lahko ugotovimo, da so pedagoški in metodični prijemi na strokovnih šolah odvisni pred-
vsem od občutka in iznajdljivosti posameznih učiteljev. Nerazumljivo je, da se izpopolnjevanju učnega osebja na strokovnih šolah prav zadnja leta, ko te šole pridobiva jo na pomenu, ne posveča dovolj pažnje. Le nekaj seminarjev v pedagoškem centru in pa seminar, ki ga je organiziralo društvo v Ljubljani, je mnogo premalo za sistematični napredek v tej smeri.
Poleg učbenikov in skript strokovnim šolam nujno primanjkuje tudi učil, predvsem modernih strojev in aparatov, brez katerih ni uspešnega praktičnega in laboratorijskega dela. Tudi zaradi tega ni možno hitreje preiti k novim metodam pouka na strokovnih šolah. Niso pa za takšno stanje krive samo proračunske težave okrajev in občin, gre tudi za mentaliteto naših lokalnih predstavniških organov, ki je še vedno usmerjena v to, da so njihove šole gimnazije, strokovne šole pa le gost na njihovem ozemlju.
Zelo ugodni so rezultati, ki jih je doseglo strok, šolstvo s skladam za kadre. V letu 1958 je bilo v LRS za strokovne šole — v glavnem za investicije — potrošenih nad 1 milijardo dinarjev! Nekaj najvažnejših gradenj ali adaptacij: Internat IKS v Štorah, šola in internat rudarske šole v Velenju, delavnica ILS v Novi Gorici, šola, delavnice in internat IKS v Kopru, dovršitev TSS tekstilne stroke v Kranju in internata te šole, internat MlS na Jesenicah, šola, internat in delavnice za vajensko šolo gradbene stroke v Ljubljani, delavnica Gostinske šole v Ljubljani, Center strokovnih šol v Mariboru, vajenska šola raznih strok v Novem mestu, vajenska šola trgovske stroke in vajenska šola raznih strok v Murski Soboti, rudarska šola v Zagorju z internatom, IKS v Trbovljah itd.
Pomembna ugotovitev občnega zbora je bila tudi ta, da je ena stalnih šibkih točk dela Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol razdvojenost med strokovnimi in po-litično^sindikalnimi nalogami. Navadno so prevladovale strokovne naloge, zato ni čudno, da so posamezne osnovne organizacije po šolah nekajkrat odpovedovale kot politično u-smerjevalna sila in da so se med članstvom začela pojavljati vprašanja:	čemu sploh
plačujejo članarino. Ponekod so bili primeri, da lokalni politični forumi sploh niso vodili društev strok, učiteljev in profesorjev v evidenci sindikalnih organizacij, temveč le kot strokovna društva. Zato je Republiški odbor že lansko jesen ob pripravah na občne zbore sklenil predlagati ^Centralnemu odboru Združenja, ^ naj predviden; kongres Združenja znova osvoji naziv »Sindikat učiteljev in profesorjev strokovnih šol« in da se namesto društev spet organizirajo kot
osnovne organizacije sindikalne podružnice.
Važna naloga naših organizacij — je poudaril tov. Sbrizaj — bo tudi v bodoče seznanjanje članstva z ekonomskimi in družbenimi vprašanji sredine, v kateri živijo. To ne samo zaradi splošne informi-
V skupno 99 društvih učite-teljev in profesorjev Je v LRS včlanjenih 7,780 članov — učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev. Ob zadnjih občnih zborih so se končno tudi vsa 4 društva profesorjev združila v skupna društva. Tudi v tem času Je ostalo nerešeno vprašanje obstoja okrajnih odborov. Ti niso Imeli za svoje delo določenih minimalnih materialnih sredstev.	*
Zadnje leto med obema občnima zboroma pomeni prelomnico in precejšnjo revolucijo v življenju in seveda tudi delu prosvetnih delavcev: zakon o javnih uslužbencih, splošni zakon o šolstvu, VII. kongres ZKJ in krepak vstop v izvajanje šolske reforme so dali. obilico dela in tudi močnejšo vsebino vsemu delu naših članov in odborov. Vsi tl dogodki, če jih tako imenujem, so nam dokaj točno naložili naloge in po-dtazali pot, po kateri bomo šli v bodoče.
Ob vseh teh velikih spremembah naša'društva niso stala ob strani. Izredno dosti je bilo v zvezi s tem študijskih sestankov, veliko delo je bilo opravljeno s prevedbami, pri katerih so sodelovali naši odbori.
Kot smo se prejšnja leta hočeš nočeš ukvarjali predvsem z materialnimi problemi. smo lani usmerili svoje delo tudi v Ideološki dvig članstva. Mate-
ranostl, marveč tudi za boljše vzgojno delo je tako znanje prosvetnemu delavcu potrebno.
V razpravi so delegati obravnavali še vprašanje reforme pouka (s tem v zvezi predvsem vprašanje praktičnega dela na strok, šolah), dalje o neprimernih učnih načrtih, o
rial VII. kongresa ZKJ pomeni bogato zakladnico, iz katere bodo naši člani še dolgo nabirali znanje in napotke za svoje delo v šoli, pa tudi izven nje, V društvih je zaživel študij po temah, ki jih je nakazal naš Republiški odbor, prilično sproščeno.
Dejavnost društev pa se je razvijala tudi v drugih smereh. Vrsta društev je organizirala poučne ekskurzije za svoje člane po Sloveniji, po ostalih republikah in tudi preko meja. 2e tradicionalnim praznikom prosvetnih delavcev v Mariboru In v Ljubljani so se pridružili tudi tovariši iz Celja in. Iz Trbovelj.
Centralni odbor Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev Jugoslavije je v pripravah za kongres, ki bo letos v decembru, sklenil Izvesti anketo, ki naj bi zajela celotno dejavnost prosvetnih delavcev. Anketo je Izdelalo 115 naših društev. Med drugim je anketa pokazala naslednje rezultate: od 7.780 učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev v LRS jih je članov Združenja 7.691. Med temi je članov naših odborov 892, članov ostalih sindikalnih forumov 210, odbornikov SZDL 521, odbornikov občinskih in okrajnih ljudskih odborov 184. članov šolskih odborov 1874, upravnih odborov zadrug 184, odbornikov kultur-no-prosvetnih društev 1.604.
nekaterih problemih družbenega uprarvljanja, o nazivu pedagoških svetnikov in Žagarjevih nagrajencev itd.
42 delegatov je nato volilo nov Republiški odbor, delegate za kongres Združenji in delegate za občni zbor sindikatov Slovenije.
članov odborov zveze športov 143, voditeljev pevskih zborov 405. v odborih Ljudske univerze jih je 103, članov ZKS pa je 1972.
Iz teh številčnih podatkov le razvidno, da naši člani posebno na podeželju nosijo veliko breme na vseh področjih dejavnosti.
Republiški odbor je Imel v preteklem letu 7 sej in en plenum. Delo Republiškega odbora se v glavnem ujema z delom, ki smo ga obravnavali pri naših občinskih društvih: razpravljal je o načrtu splošnsga zakona o šolstvu, zakona o javnih uslužbencih, o Izvajanju *eh zakonov, o konkurznem pravilniku. o ocenjevanju prosvetnih delavcev itd. Dosti svojega de-la je posvetil študiju kongresnega gradiva in sploh ideološkega Izpopolnjevanja članstva. Republiški odbor je kot celota sledil in sodeloval v celotnem reformnem gibanju. Sodelovanje Republiškega odbora s Svetom za šolstvo LRS je bilo vzorno In je Svet redno Iskal sodelovanja našega odbora.
Trenutno naš Republiški odbor nima svojih predstavnikov v Republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije. Kljub temu je bilo med obema dovolj koristnih stikov.
V sestavu Republiškega odbora je delala tudi komisija za mednarodne zveze. Ta je v pre.
(NadalJevanje ha 3. strani)
Delo Republiškega odbora
Izvlečki iz poročila tajnika tov. Oskarja Pečeta o delu Republiškega odbora na občnem zboru Združenja učiteljev in profesorjev LRS — 2. februarja 1959
Okrajni pedagoško-izobraževalni center v Mariboru
Ena izmed temeljnih značilnosti naše prosvetne politike je njeno nenehno prizadevanje za strokovni in pedagoški dvig učiteljskega kadra. Ta prizadevanja so dobila bolj konkretno, organizacijsko obliko z ustanovitvijo republiškega Pedagoškega centra v Ljubljani leta 1955. Pedagoški center LRS je do danes opravil veliko nalogo na področju strokovnega in didaktično-metodlčnega Izpopolnjevanja učnega kadra In to s tečaji, seminarji in posvetovanji. Vendar vsega dela Pedagoški center LRS zaradi visokega števila učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev ne bi zmogel, zato je priporočil ustanovitev okrajnih pe-dagoško-izobraževalnih centrov. Le-ti ibi lahko zajeli malone vse šolnike v proces Izobraževanja.
Inšpektorat Tajništva za šolstvo mariborskega okraja je sprejel priporočilo Pedagoškega centra LRS ter je v septembru 1956 organiziral Okrajni peda-goško-izofaraievalni center. Leta se ni omejil .pri svojem delu samo na tečaje in seminarje, temveč je prirejal tudi posvetovanja, hospitacije in ekskurzije.
V šolskem letu 1956/57 se je razvijalo izobraževalno delo predvsem na področju strokovnega in didaktično-metodične-ga izpopolnjevanja učiteljstva. Organiziranj so bili tečaji za proučevanje posameznih predmetnih področij (spoznavanje prirode in družbe, likovni pouk, tehnični pouk itd.) ter uporabe učil pri kemiji in fiziki. Za učitelje, ki poučujejo na niže organiziranih šolah, se bili prirejeni posebni tečaji, v katerih so predavatelji obravnavali problematiko dela v kombiniranih Oddelkih. Tudi učitelji praktičnega pouka so obiskovali tečaje, kjer so si pridobili potrebno pedagoško izobrazbo.
Vseh tečajev, ki jih je priredil Okrajni pedageško-izobraže-
valhl center, je bilo 18. Udeležilo se jih je 446 učiteljev osnovnih in strokovnih šol. Posebni seminarji za telesno vzgojo, ki jih je bilo 40, so zajeli 691 učiteljev osnovnih šol in vzgojiteljic predšolskih ustanov.
Dokaj krepko podporo pri izobraževanju učnega kadra je nudil republiški Pedagoški center. Le-ta je priredil v velikih počitnicah 6 desetdnevnih tečajev za predmetne učitelje skoro vseh predmetnih skupin. Razen tega je ta ustanova organizirala tudi tečaje za učiteljice domačega gospodarstva.
#
Delo Okrajnega pedagoško-Iz-obraževalnega centra je bilo v šolskem letu 1957/58 bolj pestro in raznoliko. Program dela so določali že dokaj prečiščeni pogledi na reformo abvezne šole in jasne osnove notranjega, vsebinskega dela v novi šoli,- Sestavo programa so konkretno določale posebne razmere v šolstvu našega okraja (saj je bilo ž« septembra 1957 ustanovljenih 48 osemletk) ter uvedba novih učnih načrtov v prvih treh raz-
redih osnovne šole. Vse to je terjalo posebnega, poglobljenega dela z učnim kadrom in ravnatelji kot pedagoškimi vodj! osemletk.
Prvi tečaji v šolskem letu 1957/58 so bili za ravnatelje in učitelje osemletk. V dvodnevnih tečaj ih so se seznanili s problematiko reformirane šole. Predavanja so zajemala bistvena poglavja iz Temeljnih načel o reformi obvezne šole, prikazala so probleme odnosov v novih učiteljskih kolektivih In seznanjala učiteljstvo s sodobnimi učnimi oblikami, z didaktičnimi načeli ter psihološko sliko učenca obvezne šole. Teh tečajev je bilo 9 in se jih je udeležilo 761 učiteljev ter vsi ravnatelji osemletk.
Sledili so tečaji za tehnični pouk (za vse tri razrede nižje stopnje obvezne šole), tečaj za delo v kombiniranih oddelkih, kartografski tečaj za predavatelje zemljepisja, tečaj za metodiko slovenskega jezika in matematike ter tečaji za glasbeni pouk.
V seminarjih so bila zajeta učno-vzgojna področja, ki po zahtevah reformirane šole terjajo povsem novo delo ne samo glede vsebine, marveč tudi glede metod dela. Tako so učitelji obiskovali seminarje za likovna pouk, glasbeni pouk (funkcionalna metoda) in računstvo v osnovni šoli (analitična metoda).	.
Bilo je tudi nekaj seminarjev s področja domačega gospodarstva. V težnjah, da se učni kader seznani z bolj aktivnimi
oblikami dela, so bili prirejeni seminarji za skupinski pouk. Učitelji so se v seminarjih seznanili tudi s pravilno tehnična in metodično uporabo svetlobnih vizualnih učnih pripomočkov in flanelografa ter peskovnika. Posebej moramo omeniti tudi seminar za strokovno izpopolnjevanje učiteljev praktičnega pouka, ki je bil organiziran v. okviru Višje strokovne pedagoške šole na Reki. Tega seminarja se je udeležilo 120 učiteljev strokovnih šol. Posebna skrb je bila posvečena tudi vzgojiteljicam v otroških vrtcih. V rednih seminarjih so poglabljale svojo strokovno ter didaktično metodično izobrazbo. Vendar se izobraževalno delo ni omejilo zgolj na področje strokovnega izobraževanja uči-teljskegafkadra, marveč je zajemalo tudi idejno-politično por glabljanje (seminarji v Ptuju in Mariboru).
Od septembra 1957 do zoključ-ka leta 1958 je bilo organiziranih 26 tečajev, ki Jih je obiskovalo 1319 učiteljev', predmetnih učiteljev in profesorjev; tečaji so trajali skupno 86 dni. V istem obdobju je bilo 32 enodnevnih seminarjev, ki se jih je udeležilo 945 učnih moči.
Največ tečajev in seminarjev je bilo organiziranih v Mariboru, kjer je bilo 7 tečajev in 23 seminarjev, v Ptuju je bilo 5 tečajev in 2 seminarja, sledil je Slovenj Gradec s tremi tečaji in 3 seminarji. Po dva, oziroma po en tečaj In seminar je bil še v Lenartu, Rušah, Slov. Bistrici, Račah, Šentilju, Miklavžu pri Mariboru in Grn.i.
Največ tečajev in seminarjev je bilo torej v Mariboru, Ptuju in Slovenj Gradcu, Iz teh dejstev sledi tudi ugotovitev, naj bi bili v prihodnje v teh treh središčih občinski pedagoško-izobraževalni centri. Tako bi lahko zajel^in organizirali izobraževanje in strokovno izpopolnje-
vanje tudi tistih učiteljev, ki delajo v oddaljenih krajih.
Pedagoški center LRS je tudi v šolskem letu 1957/58 obilno prispeval pri strokovnem Izpopolnjevanju našega učiteljstva. Počitniških tečajev (8 desetdnevnih) za ražha predmetna področja In predmete za višjo stopnjo osnovne šole, se je udeležilo 58 učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev. To so bili tečaji za področja, ki zahtevajo posebna sredstva in izbrane predavatelje. Te tečaje je lahko v širšem obsegu organiziral le republiški Pedagoški center. Pedagoški center LRS je zadnji dve leti posvečal vso skrb predvsem izobraževanju vodilnega kadra (tečaji za inšpektorje in ravnatelje osnovnih šol) ter inštruktorjev posameznih predmetnih področij (n. pr. za tehnični in glasbeni pouk). Učitelji, ki so se udeležili instruktorskih tečajev za tehnični pouk, so se usposobili za samostojno vodenje tečajev tega področja, ki si šele utira pot v naši osnovni šoli. Pega-goški center LRS je sklical tudi več posvetovanj o sanaciji šol, o novogradnjah, o telesni vzgoji, ki se jih je udeležilo večje število šolnikov našega okraja.
Razen tečajev in seminarjev je okrajni pedagoško-izobraževalni center organiziral tudi 3 ekskurzije učiteljev v Ljubljano, kjer so se seznanili z delom nekaterih osnovnih šol in pedagoških ustanov (n. pr. Pedagoški center LRS, Šolski muzej). Udeležene! ekskurzij so hospi-tirali na osnovni šoji Ledina in Prule pri urah glasbenega, likovnega in tehničnega pouka. Obiskali so muzej NOB ter druge kulturne In umetniške ustanove. Te študijske ekskurzije so dobro uspele. Učitelji so se seznanili s prizadevanji in dosežki tovarišev v našem glavnem mestu, obogatili so se z njihovimi izkušnjami ter prido-
bili mnogo pobud za svoje delo pri pouku.
Kdo je predaval na tečajih?
Predavatelji na teh tečajih in seminarjih so v glavnem bili priznanj pedagoški in družbenopolitični delavci iz Marbora. S predavatelji je pomagal tudi republiški pedagoški center. Sodelovali pa so tudi naslednji predavatelji iz Zagreba: prof. J. Lukatela, prof. B. Pavlovič, profesor D. Rajčič in prof. E. Baši-čeva.
OBLIKE IN METODE DELA
V prvih tečajih in seminarjih se je zgolj predavalo — doci-ralo. Po ugotovitvah, da taka metoda posredovanja znanja ni dovolj učinkovita, ker pasi-vizira poslušalca in ga ne vodi k samostojnemu delu, smo uvedli nove oblike dela. Te so nudili predvsem tečaji, ki so terjali praktično aplikacijo gradiva. N. pr. tečaji za tehnični, likovni in glasbeni pouk. Nekaj seminarjev je bilo takih, kjer se je neposredno ob predavanju demonstriralo (delo s peskovnikom In flanelografom).
Pri seminarjih za skupinski pouk se se učitelji najprej seznanili s teorijo te učne oblike, nato so sledili nastopi, ki so jih izvajali učitelji, šele nato j« bila razprava o problemih teorije in prakse skupinskega pouka. Enake metode smo uporabljali tudi pri seminarju za praktično in metodično uporabo svetlobnih vizualnih učnih pripomočkov. Vsekakor te oblike dela prispevajo k sodelovanju In k aktivnemu prispevanju znanja. Vendar bomo v prihodnje skušali vplivati na naše učitelje tako, da bodo sami začutili potrebo po lastnem, individualnem izpopolnjevanju svojega znanja. Ugotavljamo namreč, da je pri naših prosvetnih delavcih premalo individualnega študijja. Zaradi tega bo potrebno pred začetkom tečajev ali seminarjev pripraviti skripta
predvsem tam, kjer bo snov zajeta z izrazito teoretičnega področja. Tako bo sleherni udeleženec seminarja ali tečaja že Pred njegovim začetkom proučil gradivo ter se tako pripravil na aktivno sodelovanje pr! razpravljanju o nakazanih problemih. Pričakujemo, da bomo s tako obliko dosegli večjo aktivnost in prizadevnost pri poglabljanju in prisvajanju znanja.
Kaj smo dosegli s tečaji in seminarji
Okrajni pedagoško-izobraževalni center je z vsebino in oblikami svojega dela predvsem jasno in konkretno postavil pred učiteljstvo temeljna načela reforme obvezne šole ter tako prispeval, da učitelji z večjim. umevanjem sodelujejo pri uresničevanju reformnih teženj. To se kaže predvsem pri izvajanju učnjh načrtov pri pouku posameznih učnih predmetov, kot so spoznavanje prirode in družbe, likovni pouk in tehnični pouk. Učiteljstvo kaže tudi večjo vnemo In zanimanje za izpopolnjevanje učnih oblik ter metod dela pri pouku in za uporabo sodobnih učil (projekcijski aparati, flanelograf, peskovnik itd.). To so ugotovitve ravnateljev, ki so pedagoški vodje šole, a isto potrjujejo tudi šolski Inšpektorji, ki stalno spremljajo prizadevanja učiteljstva pni izboljšanju šolskega dela.
Vsa ta prizadevanja kažejo veliko skrb naše družbe za strokovni dvig šolnikov, s tem pa posredno tfcdi njeno težnjo za nenehno rastjo in razvojem naše šole. To je zlasti pomembno v sedanjem prehodnem obdobju, ki nas vodi v novo, socialistično šolo.
Razumljivo je, da vse to dslo terja od skupnosti dokajšnja materialna bremena, ki bi j Iti moralo naše učiteljstvo pravilno ceniti.
Marion Sikst
Šolske zadruge v kamniški občini
Prvi zvezni sestanek strokovnjakov za pouk prirodnih znanosti v osnovni šoli
KTa območju občine Kamnik »o povečini hriboviti predeli, »kjer je obdelovalna zemlja kmetijskim zadrugam in kmetom privatnncom skopo odmerjena. Temu primerno bomo organizirali šolske zadruge in v njih rame pospeševalne odseke, ki ustrezajo našim zemljiščem in alpskemu podnebju.
Posebnost 15 osnovnih šol naše občine, predvsem na podeželju, je ta, da jih . je veliko eno do trooddelčnih, na katerih poučujejo učitelji ves dan.
Ustanavljanje so obravnavali: občinski svet za prosveto, obč. odbor društva učiteljev in profesorjev, posebna komisija za izobraževanje kmečke mladine in občinska konferenca šolskih upraviteljev. Skratka, postavljen je temelj na najširši osnovi. Sklenjeno je bilo, da bodo dali podlago in osnovo razvoju šolskih zadrug sprva šolski okoliši, kjer so kmetijsko-g-o-spodarske šole. Obč. svet za prosveto, kakor vse ostale organizacije, ki so poklicane za vzgojo naše mladine, so sprejele torej sklep, da pri ustanavljanju ne gremo v naj večjo širino, kajti zaradi objektivnih težav, ki bi nastale, bi šolske zadruge ne bile vzgledne in vzpodbudne za ustanavljanje še ostalih. Tako bomo ustanovili v 1959. letu šolske zadruge v Komendi, Tuhinju in na Gozdu; torej na šolah, kjer so ali so bile kmet. gosp. šole in je tudi ve-č učiteljev, ki bodo uspešni mentorji v zadružnih odsekih. Pomoč zadrugam bodo nudili tudi kmetijski strokovnjaki, inženirjii-agronomi, ki sodelujejo pri naših kmetijsfco-go. spodarskih šolah, seveda pa tudi razne gospodarske ustanove, kot so kmet. zadruge in podjetja.
Na občinski uipraviteljsklkon-ferenci se je pokazalo, da so višje vzgojne ustanove, ki jim je poverjena vzgoja učiteljskega kadra, premalo posvečale pozornosti temu, da bo večje število učiteljev službovalo na podeželju. Tem bo mentorstvo v šolskih zadrugah delalo velike težave. Mladi učitelji se pritožujejo, da so na učiteljišču dobili premalo tega, kar bi jim sedaj praktično koristilo pri delu na šolskem vrtu ali celo šolskem zadružnem zemljišču. Tudi tu je razlog, da v občinskem merilu nismo šli v širino. Šolske zadruge bodo torej za začetek ta-m, kjer so dani boljši Pogoji, in bodo s svojimi začetnim} izkušnjami in pozitivnimi uspehi temelj za ustanavljanje novih. Tako jih bomo imeli iz" leta v leto več, ki se bodo medsebojno bogatile na pridobljenih izkušnjah.
Zakaj smo se še odločili, da na nekaterih šolah že sedaj ustanovimo šolske zadruge? V okviru pionirske . organizacije teh šoj'so V preteklosti že bili razni interesni krožki svobodnih dejavnosti, ki so imeli tipično kmetijsko - pospeševalni značaj. To so bili: vrtnarsko-zelenjadarski, čebelarski, perutninarski, gozdarski itd. Pionirji so ha šolskih vrtovih že delali razne setvene poskuse. Vse to bo zarodek bodočih zadružnih odsekov. Šolarjl-pionir. Ji s® se v teh krožkih navadili raznih zakonitosti za uspešno delovanje. Potrebno nam je sedaj te krožke urediti in jim dati globljo vsebino v šolski zadrugi Po vzgojni, strokovni in organizacijski plati.
Na ta način bodo začele delovati naše prve šolske zadruge v občini. .
Šolskim zadrugam bo šolski Vrt eno najmočnejših vzgojno-tzobrazbenih sredstev. Vse šole v občini jih bodo vtem smislu Uredile, da jim bo<}o služili kot
poskusno zemljišče In s tem kot učilo, v zimskem času bodo vzgojni kolektivi vseh naših šol izdelali celotni program dela na šolskem vrtu.
Zadržal sem se pri organizacijskem vprašanju ustanavljanja šolskih zadrug. Posebej ni potrebno poudarjati vzgojnih momentov, kot so: ljubezen do dela in do rodne zemlje, zaupanje v uspehe kolektiva, nudenje medsebojne pomoči med zadružniki, preverjanje uspehov skupnega dela, vzgoja samozavesti, zraščanje zadružnikov z vzgojitelji v delovni kolektiv itd.
Veliko je razgovorov, ali naj bo zadruga predvsem vzgojna ustanova, ali naj ima do neke mere proizvodni, pridobitveni značaj; Oboje je med seboj tes.no povezano. Ce je podčrtan krepak vzgojni moment, se mora na koncu dobrega vzgojnega in strokovnega dela nujno pokazati tudi dober efekt, ki bo zadružnikom le v novo vzpodbudo. S sredstvi, ki jih bodo dosegli, bo upravljal ves zadružni kolektiv.
Ob razpravljanju o vodstvu šol. zadrug je v Prosvetnem delavcu največ govora o upravnih odborih, zadružnih odsekih in mentorjih. Naše mnenje je, naj bi bili v šol. zadrugah za izvajanje najširših nalog izvoljeni tudi šolski zadružni sveti iz vrst šolarjev-zadružnikov in mentorjev na podobnih načelih kot v kmetijskih zadrugah.
KAKO SI ZAMIŠLJA
OSNOVA ŠOLA STRANJE TRI KAMNIKU SVOJO ŠOLSKO ZADRUGO?
Je niže organizirana osnovna šola z vsemi osmimi oddelki. VI., VII., VIII. razred sta v enem oddelku.
Vstop v šolsko zadrugo je prostovoljen, vendar s stremljenjem, da bo vključenih vanjo kar največ učencev od IV. do VIII. razreda. Težko bomo namreč vključevali učence iz oddaljenih hribovitih vasi, ki imajo v šolo do 2 uri hoda. Skupno delo na zadružnem zemljišču bo v pretežni večini v prostem popoldanskem času in bo vračanje oddaljenih učencev zelo težavno, skoro nemogoče.
Primerno zemljišče nam bo dodeiia Obč. ljudski odbor Kamnik, ki je razvoju šolskih zadrug močno naklonjen in jih podpira.
V pionirski organizaciji so Se do sedaj pionirji izživljali na raznh področjih dejavnosti. Imeli so:	sadjarski, vrtnarski,
perutninarski, čebelarski in gozdarski krožek.
Sadjarji so se učili v šolskem sadovnjaku pravilnega obrezovanja, čiščenja, cepljenja sadnega'drevja, škropljenja in gnojenja s hlevskim in umetnimi gnojili za dosego večje rodovitnosti sadnega drevja. Pionirji so na osnovi tega .tudi doma ra-zumneje gojili sadno drevje in z žlahtnimi cepiči, ki so jih dobili v šolskem matičnem sadovnjaku, cepili divjake in precep-Ijali manj vredne sadne sorte.
Vrtnarji so pod vodstvom učitelj a-vrtoar ja napravili v šolskem vrtu toplo gredo, se učili pravilnega .ravnanja z njo, pravilnega sejanja, presajanja in vzgajanja sadik. Vzgajali so sadike pomembne zelenjave, ki med kmečkim prebivalstvom ni toliko znana, Pa j« vendar za zdravo prehrano zelo važna. Dalje so vzgajali okrasne vrtne cvetlice in cvetlice 'lončnice, pri tem pa se učili pravilnega ravnanja z naravnimi! in umetnimi gnojili ter kemičnimi sredstvi za zatiranje škodljivcev in rastlinskih bolezni. Na šolskem
Delo jtiepiiMiškega odbora
(Nadaljevanje z 2. strani) teklem letu sprejela 250 članov devetih tujih skupin. To so bili Po večini dijaki, gimnazijci iz Francije. Zahodne Nemčije in Anglije. Sprejeli smo tudi tri Uradne sindikalne delegacije Prosvetnih delavcev: iz Češke. Foljske in Madžarske.
Komisija je posredovala tudi Potovanja naših članov v ’no-zemstvo: v Belgijo,- Francijo. Italijo _ Grčijo in Madžarsko, Nemčijo in Anglijo. Vseh teh Potovanj je bil® 110, vseh prl-javljencev za potovanja EP 169.
Finančno stanje Združenja ni ravno rožnato. Situacija je letos slabša kot lani. Republiški odbor bo moral dobiti za svoje Poslovanje dotacijo in je žabjo že zaprosil Svet za šolstvo LRS.
Naše stanovsko glasilo »Pro-•vetni delavec« je v glavnem v redu prihajal k nam. Spremljajo «o ga priloge »Radio in šola« to »Sola in film«. Uprava )e opravil« veliko delo, da je po-•tovanje spravila v red, kolikor ** seveda to da storiti pri pre-eejšnji malomarnosti naročni-Ti namreč zelo neradi iav-v«lo spremembe svojih naslo-^ov. Prav tako bi bilo treba le Pregledati sklep prejšnjega obč-"Oga zbora, po katerem je vsak
prosvetni delavec obvezen naročnik časopisa. List se tiska v 8.700 izvodih. Na račun neplačane naročnine je uprava izterjala v preteklem letu nad milijon dinarjev. Ostalo pa je še vedno 981.000 dinarjev neplačane naročnine. Menda bi od naših članov lahko terjali tako skromno naročnino za list. ki bo sicer vedno v finančnih stiskah. Ob pomoči Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je dobil »Prosvetni delavec« stalnega urednika. Tako bo lahko bolje sledil življenju in delu naše organizacije, razum-ljivq ob boljši podpori članov in večjem številu dopisnikov, saj je veliko snovi, o kateri bi lahko pisali.
Nato se je tovariš Peče v svojem poročilu zahvalili dosedanjemu honorarnemu uredniku tovarišu Zornu za njegovo osemletno nesebično delo. Na koncu svojega poročila pa se je pomudil še pri vprašanju skrbi za letni oddih naših članov. Republiški odbor v tej zadevi ni mogel storiti ničesar. Več so storila občinska društva, ki so vsaj za določeno število članov to uredila. Želeti bi bilo, da bi se novi Republiški odbor bolj poglobil v ta sektor dela in mogoče le dosegel kak uspeh.
vrtu so napravili skupno s Kmet. gosp. šolo in KZ setveni poskus z osmimi sortami pšenice s ciljem, ugotoviti, katera sorta bo v našem planinskem predelu najbolje uspevala. Vzgojene sadike zelenjave in cvetlic so prenašali domov na svoje vrtove, oskrbovali pa so tudi šolske cvetlične grede.
Perutninarji so že vrsto let nabavljali od 700 do 1.000 kom. selekcionirane pasme kokoši in rac, za katere je ugotovljeno, da najbolje uspevajo v našem alpskem predelu. Donos take vzreje perutnine je služil učencem v oporo pri pouku in vzgoji PU prirodopisnem, računskem pouku, prj pouku kemije itd.
CebelarjI-pionirji višjih razredov so se naučili čebelarjenje v šolskem čebelnjaku. Rezultat tega je nastanek samostojnih pionirjev čebelarjev, ki so že doma poskusili z lastnim čebelarjenj em, seveda nekateri z boljšim, drugi s slabšim uspehom.
Piomirji-gozdarji so letno v državnih gozdovih urejali goloseke, posadhi do 10.000 kom. macesnovih, smrekovih sadik, pa tudi kostanja za čebeljo pašo.
Vsi ti krožki so prvi zametek bodoče šolske zadruge, samo da bom0 njih delo še močno uredili im poglobili.
Tako bo sadjarski odsek imel na zadružnem zemljišču del parcele, na kateri bodo vzgajali divjake in cepili s sortami, ki so ugotovljene kot najboljše in vnešene v sadni izbor za naš predel.
Vrtnarski odsek bo poleg gojenja manj poznane zelenjave in cvetlic, vzgajal zdravilne rastline, ki v naši klimi izredno dobro uspevajo im donaišajo na enaki površini veliko več kot kaka druga kultura. Za primerjavo bodo zadružniki na enakih parcelicah pridelovali zdravilne rastline, maline, najbolje uspevajočo pšenico, kar bo služilo tudii prevzgoji odraslih zadružnikov in privatnih kmetov, ki se še vedno drže starih načinov obdelovanja in pridelovanja vseh najrazličnejših kultur, čeprav ima vsak posameznik zelo majhno površino obdelovalne zemlje, v misli, da so mu vse kulture potrebne za obstoj kmetijskega gospodarstva.
Živinorejski odsek se bo razvil iz dosedanjega perutninarskega krožka. Imel bo v šol. sadovnjaku farmo rodovniških kokoši New Hampshire ali Weit Rok s kontrolnimi gnezdi in selekcijo jate. Vsa rodovniškia jajca bo odkupovala skozii vse leto Perutninarska postaja Posestva Križ prj Kamniku. Ta nam bo dobavila tudi najboljši odbrani material za rodovniško jato.
V tem odseku bodo tudi.rejci ostalih malih živali, kot so zajci, golobi itd. Zanimanje za ta odsek (seveda kot za ostale, posebno Pa za tega) Je tudi med odraslimi.
Čebelarski odsek bo nadaljevanje dela zadružnikov v prejšnjem krožku, samo da bo dobil svoj čebelnjak na 24AZpamjev) ki ga mu bo dal v uporabo čebelarski odsek KIZ Kamniška Bistrica. Po okoliških goličavah bo sadil medonosno drevje, na šolskih cvetličnih in lepotičnih gredah bodo gojili okrasno grmičevje in rože-trajnice, ki so istočasno tudi močno medonosne v času, ko drugje paša preneha.
Gozdarski odsek bo svoje delo razširil od zgolj pogozdovanja na gojenje gozdnih sadik na posebni zadružni parcelici pod strokovnim vodstvom bližnjega gozdnega podjetja »Silva«. Vzgojene sadike bodo presajali v gozdove tega podjetja.
Morda bo osnovan še kak odsek, vendar imajo opisani za sedaj ob ustanovitvi vse povelj ne pogoje za obstoj in napredovanje, ker imajo že delno tradicijo v bivših pionirskih krožkih.
Za delovanje odsekov pod vodstvom in z nasveti mentorjev prosvetnih delavcev na šoli, ki so se odločili, da j ib , bodo vodili po najboljši volji ob lastnem izpopolnjevanju, bo nujna opora, ki jo bomo deležni od strokovni akov-agrono-mov in raznih podjetij ter zadruge.
Tako smo že v stiku s KZ Kamniška Bistrica, s podjetjem »Silva« Stahovica, s Čebelarsko družino Kamnik, s Tovarno zdravil »Lek« Mengeš in drugimi.
Zadrugo bo vodil upravni odbor, zadružni svet in občni zbor zadružnikov. Strokovno pomoč bodo nudili učitelji-men-torjl in strokovnjaki s kmetijskega, gozdarskega, čebelarske, ga in drugih področij.
Moderno orodje za obdelavo ima šola sama, prav tako pa tudi delavnico za popravila.
Taka je naša zamisel; pričakujemo tudi začetnih hib in težav, vandar v krepkem upanju, da bo šlo,
Vinko Dobnikar
iolski upravitelj
Zvezni zavod za proučevanje šolskih in prosvetnih vprašanj v Beogradu je sklical od 26. do 31. januarja posvetovanje strokovnjakov prirodoslovnih znanosti (biologija, fizika, kemija), ki se in kolikor se poučujejo v osnovni šoli. Posvetovanje je bilo zanimivo in bogato tako po vsebini kot po številu referatov in diskusijah.
Posvetovanje se je pričelo z referatom tov. J. Lukatele iz Zagreba. V svojem referatu »Pouk naravoslovnih znanosti in marksizem«, izhaja tov. Lu-katela s stališča materialističnega svetovnega nazora in poudarja dialektična načela, na katerih mora sloneti pouk naravoslovnih znanosti.
Tov. Šimdler iz Zagreba je v referatu »Vloga in mesto pouka prirodoslovja v osnovni šoli« poudaril ,da se vsebina splošne kulture v teku družbenega razvaja ni bistveno spremenila, kajti kapitalistična družba poleg humanističnih znanosti goji tudi naravoslovne vede. Trdi da je za splošno kulturp tedanje dobe značilna neenotnost in notranja nepovezanost vrednot
načela: kaj, kdaj, kje in koliko,
Nadvse globoko, prepričljivo je bilo razpravljanje prof. ^roja, sodelavca za napredek šolstva LR Srbije iz Beograda o strukturi učnega programa prirodoslovnih znanosti z gledišča psiholoških osebnostih in sposobnosti osnovnošolskih otrok.
Ko je govoril o lastnostih šolskegia otroka, je tov. Troj ugotovil, da je eden izmed glavnih načel sodobne pedagogike to, da sta vsebina učne snovi in način podajanja prilagojena otrokovi sposobnosti, njegovim resničnim potrebam, zanimanju itd., skratka: pouk mora ustremti razvojni stopnji otroka. To je potrebno poudarjati zaradi tega, ker ima pouk prirodoslovja precej prednosti v primeri z drugimi predmeti.
Otrok se zanima, že preden pride v šolo, za svet okoli sebe, t. j. za svojo okolico, najprej za bližnjo, potem za daljno. To zamlmianje in obzorje raste tem bolj, čim. bolj otrok zori. To bi morala v polni meri izkoriščati šola, pa se na žalost ne preredko dogaja, da prav šola te lastnosti in tež-
jih usposabljati za to novo dobo, ki že prihaja. Rezultat nove šole naj bo prirodoslovno znanstvena in tehnična pismenost.
Tehnična vzgoja sloni na osnovnih vedah, na fiziki neposredno, na kemiji in biologiji posredno. Tehnična vzgoja v osnovni šoli .mora sloneti na prvinah sodobne tehnike in na njenem uooštevanju, ki ji po vlogi v današnji družbi pripada. Podlasa tis solidno spoznavanje tehničnih načel pa predstavljajo prav prirodoslovne znanosti.
Veliko in važno vlogo pri splošno tehnični vzgoji igra matematika, ker je tehnika pravzaprav vsota določenih matematičnih količin. Tehnika brez matematike ne more nikamor naprej. Zato mora sodoben nouk matematike v določeni obliki in obsegu biti tako zgrajen, da izkorišča in razvija funkcionalno mišljenje, ki je testno matematiki, izhaja in sloni pa na prvinah in lastnostih tehnike. Funkcionalna odvisnost in povezanost raznih geometrijskih oblik nikjer ne
Nova šola »Jožeta Kerenčiča«
Ob otvoritvi nove osnovne šole »Jožeta Kerenčiča* na Kogu v decembru preteklega leta nam je učiteljica M. Zalarjeva poslala dolgo pesnitev, ki je žal ne mo remo v celoti objaviti. Med drugim pravi:
Po letih vojne, žalosti, trpljenja zelo ta kraj je trpel, bil ubog, iz ruševin se dvignil je zavestno, v lepšo bodočnost zrastel je naš Kog.
Kamor pogledaš, vidiš le obnovo, povsod se kaže pridnih rok uspeh, napredek vsepovsod, a prošlost mračna pozabljena v ozadju je na tleh...
Po vseh naporih, žrtvah, res da, trudih, dosegli smo svoj cilj, dobili hram, to našo lepo, krasno novo šolo, ki za bodočnost nudila bo nam,
kar rabi človek, da se v svetu znajde, da ne postane tujcu rob, trpin, suženj brez znanja, da enakopraven se dviga vedno više, v sončni dan...
s področja humanističnih in prirodoslovnih znanosti, kjer imajo tehnično kulturo za manj važno za visoko intelektualno izobraževanje mladih ljudi. Pri graditvi socialistične družbene ureditve pa prihaja vse bolj do izraza enako vrednotenje družbenih, naravoslovnih in tehničnih znanosti in težnja po združevanju teorije in prakse ter da se premosti jez med duševnim j,n telesnim delom. Kaj-ti^drpžba, ki podružbuje proizvajalna sredstva in odpravlja najemno delo, zahteva vsestransko razvito kulturno osebnost. Po Stadlerju je to oseba, ki je hkrati proizvajalec in udeleženec družbenega upravljanja. Pripadniki socialistične družbe so med seboj enakopravne osebe brez gospodarske in pravne diskriminacije. Zato je nujno, da imajo vsi člani kolektiva široko obzorje znanja kot tudi ustvarjalno inteligenco. Zato ne bi bilo na mestu, da bi naša šola dajala učencem pretežno samo humanistične kulturne vrednote, kot je bilo to preje.
Pa ne gre samo za znanje, temveč za razvijanje delovne sposobnosti, za iniciativnost, ustvarjalno fantazijo, organizacijske sposdbnosti in uspešno opravljanje dela, in prav tega v stari šoli ni _bilo. Učni postopek v stari šoli je bil enostranski, namesto pester, da bi nia ta način lahko razvijal koristne komponente učenčeve osebnosti.
Ob razlaganju osnovnih načel v učnih načrtih pravi, da je vsekakor v učnem procesu v osnovni šoli nadvse važna pot do cilja — metoda; učenca je treba navajati na aktivno delo. na opazovanje in sklepanje. Učitelj mora vedno paziti pri obravnavanju gradiva na tale
nje v otroku zaduši. To se dogaja največkrat takrat, ko učitelj »zviška predava« in posreduje snov v oblilki gotovih formulacij, učenci pa to snov pasivno sprejemajo in jo potem samo reproducirajo. Zanimanje pri otroku pojema tudi v primeru, ko se mu podaja snov, ki ji ni dorasel.
Otrok se zanima za vse in netočno je mnenje, da otroka zanimajo le določene stvari v naravi,, kar je seveda solidna podlaga za bogato in pestro delo v šoli. Zato mora biti učni postopek kolikor mogoče prožen, posebno v prvih razredih.
Glavno sredstvo proti nevarnosti verbalizma v šoli je aktivnost samega učenca. Zato je nujno potrebno, zlasti pri mlajših in najmlajših učencih, da je pouk pester, pri spoznavanju prirode celo dramatiziran, saj teko je pokazala dosedanja praksa, kar pa seveda ni edina oblika aktivnosti. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da si učenec pridobi nejasne in nepravilne pojme, še preden sploh pride v šolo.
O tehnični vzgoji je govoril prof. Lukatete. Dejal je, da ima splošna izobraževalna šola pri nas v sebi tudi prvine splošnega tehničnega izobraževanja, ki je enakopravno z ostalimi prvinami, ki smo 'jih doslej imeli kot nosilce splošnega izobraževanja. Tehnična vzgoja nastopa kot tretje področje v osnovni šoli. To je potrebno in nujno zaradi tega, ker tehnika v svojih osnovah ni nič drugega kot smotrna uporaba prirodoslovnih znanosti za družbene potrebe. Ker znanost in tehnike odkrivata vedno nove stvari, s katerimi nujno prihajajo v stik vsi ljudje, je nujno seznanjati s temi odkritji že v rani mladosti učence im
prihaja bolj do veljave kot ravno v tehniki.
Med prirodoslovnimi vedami in tehniko ni ostrih meja, zaradi katerih bi morali med njimi potegniti črto in jih jemati kot dve popolnoma različni področji v okviru učnega procesa.	,
O sodobnih oblikah in delovnih metodah v pouku prirodoslovnih znanosti v osnovni šoli je govoril docent beograjske filozofske fakultete dr. Tihomir Prodanovič.
Proces izpodrivanja starega z novim in približevanje pouka družbenim potrebam je v veliki meri pogojen z načinom reševanja problemov pouka. V kolikor pouk v praksi zaostaja za teoretičnim didaktično metodičnim pogledom, je v precejšnji meri vzrok aktiven odpor v tradiciji pouka in ustaljenih izkušnjah ter v omejeni pripravljenosti učiteljev, da bi novo teorijo uporabili v dnevni praksi bolj neposredno. Znano je, da delajo danes večidel po svetu še po starih metodah — nad 70%, pa tudi pri nas verjetno ni drug&če.
Posebno važno je, da pozna učitelj problematiko svojega predmeta v njeni enotnosti in na sodobni ravni didaktično-metodičnih načel. Na taki podlagi postajajo njegova gledišča širša in popolnejša, njegova usposobljenost za praktično delo pa popolnejša in učinkovitejša.
Osnovne naloge v sedanji fazi razvoja naših osnovnih šol bi po Prodanoviču bile tele: 'sistematično spoznavanje in proučevanje stanja pouka pri-i rodoslovnih ved, usposabljanje večjega števila učiteljev za di- * daktično metodično raziskovalno delo, sistematično poskusno obdelovanje ključnih proble-
mov, organiziranje stalnih terenskih centrov za izpopolnjevanje pouka prirodoslovnih znanosti. Samo na ta način bo mogoče enotno delati in dosegati uspehe.
Zelo prepričljivo in na "»šini je podal svoj tehten in aktualen referat profesor Juraj Bukša, sodelavec pri -Skolski knjigi« v Zagrebu »O problemih učbenikov in priročne Ute-raiture za učence in učitelje pri pouku prirodoslovja v osnovni šoli.«
Tov. Bukša je dejal, da je v dosedanji šolski praksi deloma zaradi težkih gmotnih razmer našil šol, deloma zaradi strokovne zaostalosti nekaterih šolnikov, spadal učbenik med najvažnejša sredstva za pouk in to celo prirodopisa, kjer je več možnosti za uporabo raznih delovnih oblik kot pri drugih predmetih. Posebno preseneča dejstvo, da je posvečena drugim problemom, celo stranskim, večja pozornost kot kompleksni problematiki učbenikov in priročnikov. Pa tudi na naj-pristojnejših mestih se je obravnavala problematika šolskih knjig le redko in slučajno, nepopolno ob nepoznavanju vseh komponent. Skratka:	naša
skupnost se je doslej premalo zanimala za ta vprašanja, čeprav je p>o svojem družbenem pomenu literatura" učbenikov močan činitelj v splošnem in poklicnem izobraževanju in v socialističnem vzgajanju naših ljudi. V kolikor se je to vprašanje obravnavalo, to najpogosteje ni bilo z onega stališča, s katerega so se obravnavala druga važna družbena vprašanja, t. j. ne samo s stališča pocenitve, temveč tudi za izboljšanje kakovosti, modernizacije, estetskega in praktičnega izpopolnjevanja, smotrnejšega izkoriščanja i. pd.
Zaradi širine v učnih načrtih bo dana piscem bodočih učbenikov mnogo večja svoboda, kot je bila v tem pogledu doslej. Potrebno pa je rešiti še celo vrsto problemov v zvezi s pisanjem učbenikov za osnovno šolo, kot n. pr. kanona besed, tj. slovarja, ki naj se upx>števa na posamezni stopnji, ugotoviti je treba, kateri pojmi so učencem že znani in s katerimi jih je na določeni stopnji seznaniti
Učbeniki za osnovno šolo naj bi bili stalni, in urediti je treba tako, da jih šoloobvezni otroci dobe brezplačno.
Po glavnih referatih so se vrstili koreferati, ki jih na tem mestu ne gre navajati, kaj šele analitično podajati. Zlasti dva koreferata dveh mladih znanstvenikov sta žela obilo pozornosti navzočih, t. j. korfeferat docenta PMF dr. Draga Grde-niča iz Zagreba in profesorja PMF iz Beograda in znanstvenega sodelavca Inštituta za nuklearno energijo »Boris Kidrič« v Vinči dr. Tihomira Novakova.
Med ostalimi kofererati, ki so zbujali zanimanje jfi pozornost zaradi aktualnosti ta pereče problematike in pri diskusiji povzročili živahno razpravljanje, je bil koreferat prof. Janeza Tomšiča iz Ljubljane, ki obravnava učne načrte za prirodne vede od I.—V. razreda osn. šole s posebnim ozirom na dosedanje učne načrte v LR Sloveniji. Aktualni so bili tudi koreferati o dosedanjih učbenikih za biologijo, kemijo in fiziko.
Udeleženci posvetovanja so si ogledali Inštitut za nuklearno energijo »Boris Kidrič« v Vinči.
Posvetovanje je odprla in zaključite direktorica zavoda tov. Mitra Mitrovič. Razstavo učil, ki je bila v isti zgradbi, si je ogledal tudi tov. Rodoljub Co-lakovič, predsednik Prosvetnega sveta Jugoslavije, in se pn posvetovanju zadržal kako uro ter se tudi vključil v razprav-
lajnje\	K.I.
Šola za odrasle v Velenju
Sola za odrasle v Velenju le-tos že četrto leto uspešno deluje. Prvi In tretji razred nižje gimnazije obiskuje 45 rudarjev in uslužbencev. Z zaključkom letošnjega šolskega leta t>o šola Imela svoje prve absal-vente.
e
Tečaj za visoko kvalificirane delavce, ki se je v Velenju pričel 15. januarja .obiskuje 50 delavcev električne in kovinarske stroke. Če bo izobraževalnemu centru uspelo najti prostore za pouk. bodo marca začeli še s tečajema za polkvallflcirane in kvalificirane delavci.
Popravek
V 1. letošnji številki našega lista se v objavljenem članku »V Sloveniji imamo čez tisoč otrok s hudimi govornimi motnjami« mora zadnji stavek pravilno glasiti:	Bil Je domena
nekaterih entuziastov* ki so po-učevali privatno nekatere otro* ke-logopate, ki so bili navadna iz imovitejših družin.
K
Ernest Tiran:
ekaj francoskih inženirje v, abstraktni kipar Nicolas isthoffer in plesalec Maurice Bejart konstruirajo skupaj ple-salca-avtomata, ki bo prihodu ji mesec plesal na pariških odrih. To bo umetniški in zna nstvenj dogodek.
Kdaj so izšli Duhamelovi »Prizori iz bodočega življenja«. In Spenglerjev »Zaton Za-pada«.
Plesalec - robot je tehnična igračka za peščico vsega sitih in naveličanih blazirancev, prav nič več ne. Niti umetno si niti znanost. Prav nobene bistvene razlike ni med njo in avtomobilčkom, ki ga naviješ s ključem, samo večja ih dražja je in — nekoristnejša. Najbrž ne bo trajala niti toliko tednov kakor Michelangelov Mojzes stoletij. ■
Ali je znanost, ki nikomur ne služi, še znanost? Ali je umetnost, ki je sama sebi namen, še umetnost? Tank, vodikova bomba — kaj sta?
Umetnost je Hamlet, Divina Commedia, Sonetni venec, IX. simfonija, Louvre. Kultura je helenizem, renesanca, stara Indija, Kitajska. Tehnika pa je samo del po vsem svetu enako brezbarvne civilizacije, ki nam je sicer koristna, ker nam služi in dokler nam služi, ki pa nikdar ni in ne bo mogla zadovoljiti človeku imanentnih višjih, duhovnih potreb. Dekla, ne gospa! Pa če nam skuša svojo robo še tako pretkano vriniti in prodati za kulturo (in Za denar, kajpak!), nam naše lakote nikdar ne bo mogel uto-liti ne bar in jazz, ne strip, ne plošče po željah, ne nobena druga konfekcija okusa in misli made in USA.
»Nekdo se je zlagal, da imamo kulturo, in zdaj se vleče ta laž brez konca in je izvor velikih zmot, nesreč in krivic.«
Tako je zapisal Ivan Cankar v Krpanovi kobili.
Ampak takrat sta pri nas že frak in talar pisala narodu sodbo. Danes si jo piše sam.
In prav zato, ker si jo zdaj piše sam in je sam odgovoren zanjo, je treba, da smo si na jasnem, kako je s to stvarjo, In če kaj ni v redu, da popravimo, da bi se ne delala škoda.
Najprej si je treba mirno in odkrito odgovoriti, ali je »sedanji svet« res tako strašno nespoštljiv do duhovnih vrednot, do vsega, kar ne prinaša denarnega dobička im koristi, res tako zmaterializiran, 'plehek. plitev, ciničen, pokvarjen in popačen? Vsaka doba ima svoj obraz; to je utemeljeno v dialektiki, v zakonu o vzrokih in posledicah.
Tistega tolstega, snobistič-nega, samozadovoljnega malomeščanstva, ki ga je bičal Cankar, ni več. Zgodovinsko kaki ostanki ne štejejo. Pa vendar srečujemo vsepovsod še toliko pojavov, ki bi se površnemu kritiku po njih moglo zazdeti, da so propadla tudi vsa tista življenjska pravila, ki smo jih bili navajeni ocenjevati kot nepogrešljive vrednote, ki se jih sicer res ne da izraziti v bilančnih številkah in res ne izkazujejo vidnega aktivnega salda, 'pa dajejo življenju smisel, sol in ceno.
Kako naj bi se bile odrazile grozote in strahote dveh zaporednih svetovnih vojn drugače, kakor so se. Inter arma si-lent Musae. Vojna je vedno bila antiteza kulture. Vsaka. Prav posebno pa še zadnja. V tem boju na življenje in smrt, v katerem apokaliptični Zveri ni bilo na vsem svetu nič svetega, smo morali nujno vse in tudi duhovne vrednote, v kolikor so bile vezane na zunanji izraz, podrediti končnemu cilju: zmagi. V vrtincu revolucije prav tako ni bilo časa, da bi bili kaj veliko pazili na lepotni stil plavanja. Za tem je prišel vročični tempo izgradnje.
Se danes je življenje neugnano burno, vedno bi več hoteli, kakor moremo, ve-d'-io se nam vsem mudi, dogodki svetovnozgodovinskega ppmena se pode drug za drugim, da se :iih komaj sproti zavedamo, nikar da bi se vanje mogli poglobiti, da bi jih zmerili ob sebi ih sebe ob njih.
Res smo to stran nekako zanemarili. Čeprav teoretično priznavamo in ob primernih priložnostih morda celo naigla-šamo, da je razmah golega utilitarizma škodljiv, pa smo* le kakor v začaranem krogu, da ne moremo iz. njega. In ker je civilizacija bolj vsiljiva in laže dosegljiva kakor kultura, smo jo v naglici dostikrat res zamenjali z njo. Duhovno nezahtevnih ljudi je vedno bilo več kakor neskromnih. In tako je v marsikom izmed nas ostalo še vedno nerešeno vprašanje: Kruh ali kamen? Se vedno se nismo vsi in docela otresli »zmotne, neirečme in kritvtične« miselnosti, naj bo človek zadovolien, če le ni bos in prehudo lačen in če ne dežuje po njem. Da je kultura razkošje za bogate, okrasek, ki siromak brez njega lahko prebije... Ne.
Kultura ni razkošje. Kultu-j* ni samo kravata, ki si jo
Slov. Poročevalec 15. V. 1956;
zavežemo ob nedeljah, ker je pač taka navada v Evropi, da bi se tujci preveč ne zgledovali nad nami.
Kultura je mnogo več. Kultura je naslovna stran naše izkaznice, edino veljavno dokazilo naše enakopravnosti med narodi sveta.
Civilizacija, sem rekel, je mednarodna, brezbarvna, brez imena, kulturo pa si je ustvaril in jo ustvarja vsak narod iz svojih korenin. Kakšna čudovita zavest, da smo mladi in zdravi polni sokov! Ce je v našem narodu sla po umetniškem izrazu notranjega čustvovanja vkljub vsem ozkim, revnim razmeram, v katere smo bili tako dolgo vklenjeni, že doslej rodila take sadove, kakor ji je, potem bomo zdaj, ko rastemo v soncu, lahko dali še mnogo več in še lepšega. Naša folklora, veselje naših ljudi do petja, do cvetlic, sočnost in slikovitost ljudskega izraza, duhovitost, šegavost — mar je vse to res samo še muzej in spomin?
Jaz sem igral drobno žvegl-o
tebi na radost,
tebi pa so rasle nedri
vse narahloma ...
Mislim, da bi tudi v svetovnem merilu komaj kje našli tako preprost in obenem tako elementarno globok in mehak izraz za mlado ljubezen.
Zeleni Jurij z eno hlačo rumeno, drugo zeleno — kakšna plastika predstave! Našteval bi lahko v nedogled.
Mnogo tega je res propadlo in se izrodilo v spako. In vendar ... Vsak od nas pozna tiste neokusne »spominske knjige«, ki so jih včasih prodajali na stojnicah pred cerkvijo in so jih botri ce kupovale svojim birmankam. Kje jih danes dobe, ne vem, napis imajo hrvaški. Trdožive so, vedno znova se jih otepljem. Odlagališče najgamljivejših in naj-pretresljdvejlših prepisanih in izvirnih verzov, da ti pri branju stopajo lasje pokonci.
Če pa sežemo globlje, se je sem zatekla in prav tu životari — nebogljena želja po lepoti. Po izrazu nečesa, kar naj bi ne bilo vsakdanje banalno, kar pride iz kamrice, ki je ne odpiramo ne vedno ne vsakomur, pa se po poti od srca do papirja tako žalostno skrotoviči, da ni samo sebi več podobno. In je zato bolje, da se posluži tradicionalnih rekvizitov. »Če že nočete nič napisati, pa mi vsai narišite nekaj lepega!« Niso ti naivni verzi in izstriženi beli golobčki in obupne vijolice in mačehe in spominčice revščina čustev; največkrat nam bo analiza pokazala, da so samo revščina in nerodnost izraza in roke, srce pa je do vrha popotoo lepe dobre volje.
Kdo je kriv?
In kdo je kriv tistih strašnih fotografij, ki »krasijo« naše kmečke in ne samo kmečke domove, kjer za črno-belo brezovo ograjo stoji hektično rdeča gospodinja ali dekle, v ozadju pa otok bleski kimč nebeški zelen in plav in še bolj zadaj v oranžni večerni zarji Triglav moj dom.
Kdo je kriv. da stoji v »boljši« sobi v mestnem ali predmestnem stanovanju leto in dan na mizi ali na omari zaprašen, obledel, od neštetih mušjih generacij podpisan šopek papirnatih tulipanov ali drugih v našem podnebju sploh nepoznanih cvetlic? Ne bi bila po sveži smoli dišeča borova vejica tisočkrat lepša?
Zakaj hodimo slepi , in gluhi mimo te povsod očitne žive žeje po lepoti?
Ljudje bi bili lahko mnogo bolj bogati, mnogo bolj sreč-
Estetska vzgoja je nujno
potrebna.	. .	. .
In klic po njej, ki postaja zadnje čase vedno glasnejši m srilnejši, mi je potrdilo, da smo krizo preboleli in da so se razmere čeprav počasi, pa vendarle začele obračati na bolje.
*
Majhni narodi so imeli vedno svoje probleme in to ne samo politične in gospodarske, tudi kulturne. Ali je bilo tisto, čemur smo morda še pred dvema desetletjema rekli »naša kultura«, in za-memer kdo morda še žaluje, res vse zlato in vse naše? Za gotovo naša je bila rdeča marela, mnogo drugega pa ponarejeno, izposojeno, zlagano.
Zato mislim, da je bilo celo dobro in prav, da smo v teh letih nekdanja merila odvrgli. Z razdaljo, ki nas zdaj loči od njih, se je naš pogled nanje izostril in bomo v bodoče te stvari mnogo stvameje oce-njevali. Kadar po večletnem presledku pospravljam po predalih svoje pisalne mize,
0 estetski vzgo]i
tu je toliko te šare, ki se sam sebi čudim, kako mi je mogla kdaj biti vredna in zanimiva. Res ni bilo škoda, da smo z mnogočem počistili. Vsa prava vrednost je itak ostala. In iz tega bo pognala nova, mlada rast. Kultura, ki je bomo deležni tudi vsi tisti majhni, ki nam je bila še do včeraj zaklenjena z devetimi ključavnicami:
Ponosna bela krizantema, po kateri se bomo poslej spoznavali med seboj.
Z estetsko vzgojo je treba začeti, če naj bo uspešna in trajna, brž ko se otrok zave samega sebe, torej že davno prej, kakor je vstopil v šolo. Torej bo treba tudi otrokovo okolico vzgojiti k lepemu. Dom je estetsko velikokrat indiferenten, apatičen. Kako v teh ljudeh zbuditi vse še tako rahlo tleče iskre, ki so morda zatrpane pod debelo plastjo tope vsakdanjosti? To bo naloga, ki bo terjala mnogo takta Ln premišljene taktike, obilno mero potrpežljivosti in predvsem — mnogo delavcev.
Usodna zmota bi bala, če bi kdo vse to delo hotel preprosto naložiti šoli in si potem umiti roke. Tu je nujno potrebno sodelovnje vseh, ki jim ie kultura več kakor samo beseda z rahlo smešno vsebino. Zato se bodo morali lotiti dela prav vsi, ki jim je ka-
izmed mnogih. Naloga estetske vzgoje, kakor si jo jaz zamišljam, ni v tem, da bi našemu sleherniku približevala samo »veliko« umetnost vseh panog, še manj, da bi vzgajala umetnike, temveč je njen namen mnogo skromnejši in mnogo neskromnejši. Namreč ta, da bo opozarjala na vseh onih tisoč drobnih in najdrobnejših lepot, ki so vsepovsod okrog nas in ki še hodimo slepi in revni mimo njih in jih ne vidimo ha ne spoznamo. In ne užijemo. Izobraževali bomo našemu ljudstvu sposobnost, da bo lepoto videlo in se je veselilo, usmerili bomo njegov okus in ga s tem čustveno razgibali, s tem pa mu pomagali, da bo moglo skladno razviti vse svoje človečanske in nravne sile.
To je glavna, sociološka funkcija estetske vzgoje.
Kajti praznota v človekovem srcu se izraža predvsem v brezdušnem, birokratskem odnosu do sočloveka, v mrzlem egoizmu. In še to ni v še: čeprav se tak človek ironično pomilovalno pesmih a vsemu, kar ni korist in dobiček za denar, je vendarle neutoljivo lačen, da sam ne ve česa, išče zadovoljitve, hlasta in bega od zabave do zabave, od užitka do užitka, se fnora kakor mor-finist omamljati z vedno večjimi dozami. Pri tem pa, kakor vemo, kajj dostikrat prekorači svoja sredstva in se prej ali
Kakšne misli ji roje po glavi? ,..
korfcoli poverjena skrb za narodov blagor, sleherni slovenski izobraženec, ne samo učitelj v in profesor. Vsa naša skupnost pa bo dolžna njihovo prizadevanje podpreti z vsem moralnim in tudi materialnim poudarkom. Vsaj tu bosta morala gledanje skozi dinar in donosnostni račun nekoliko odnehati.
Še prej pa bo treba premostiti tisto vsaj podzavestno še vedno obstoječe nezaupanje našega povprečnega, manj šolanega človeka do umetnika in njegove tvorbe.
To nezaupanje je" po eni strani izraz nelagodnosti, ki jo občutim, ko imam; o kaki stvari svojo določeno sodbo, pa je ta v navzkrižju z »veljavnim? javnim mnenjem. Molčati ne maram, zagovarjati 'ne znam, ker niisem strokovnjak, pa se rajši odtegnem razpravljanju, kakor da bi se izpostavil gotovosti, da me bodo imeli za nevedneža. Potem se,sploh odmaknem in od-tuiiim. Tako potem ni nikdar ugovora in se ustvarja prepričanje, da je res, kar ni res. Ampak — kako bi normalen človek mogel razumeti recimo umetnino kakega shizofreničnega eksistencialista, surreali-sta in podobnega antikrista, ki te s kolom po glavi, če mu ne boš hotel verjeti, da je njegov zmazek umetnima, kakor je svet do danes še ni videl? f stay here on my hond! je rekel Shakespeare...
In zato se bo pravi umetnik, ponavljam pravi umetnik, čigar umetnina bogati in notranje čisti, moral našemu majhnemu človeku mnogo bolj iskreno približati, kakor se mu je doslej, prekiniti s svojo splendid iisolatiom. V svojem lastnem interesu, ker bo sicer ostal grad slonokoščeni ne na nebu ne na zemlji.
Sicer pa je to en sam vidik
slej znajde v kriminalu. Še prej pa ie korumpiral svojo okolico in ni samo gospodarski, temveč tudi politični hudodelec.
Šola naj bo im mora biti projekcija življenja v bodočnost. Naš danes mora biti vedno naš jutri. Naša naloga ne bo niti lahka niti uspešna, ampak socialistične šote brez estetske vzgoje mi. Važno je Zdaj predvsem, da ostanemo realni im da vskladimo že od vsega početka potrebe z možnostmi. Potrebam ni meje, sredstva so omejema.
Šola bo lahko marsikaj storila. Se kdo boji preobremenitve? To se vedno samo izravnava. Tudi najbolj eterična duša ne more noč in dan v svetlih tišinah prebirati sladko opojne verze, ne more kar naprej občudovati umetnino, ne brez prestanka poslušati violinski koncert, pa če bi bil še tako lep. Prav kakor ne more niti najbolj materialistično itf’ tehnično usmerjen človek ure in ure globoko zamišljen stati pred čeprav še tako genialno skonstruiranim mehanizmom.
Estetska vzgoja na stopnji obvezne šolske dobe ne bo mogla biti učni princip.
Morala pa bo seveda postati vse bolj zavestna in shematična, kakor je bila doslej, ko je bila — izjeme potrjujejo pravilo — odvisna od sto slučajev: od sposobnosti učitelja, od njegove večje ali manjše zavzetosti, od vsakokratnega razpoloženja. Pomoči ni dobival od nikoder in nikogar, vse je bilo odvisno samo od prirojenega mu posluha za te rahle stvari. Pa tudi še potem, ko bo bolje usposobljen za svojo nalogo, kakor pa je danes, načrt
he bo smel biti tog. Snov tega ne dopušča.
Dalo se bo marsikaj napraviti.
Na primer:
Tudi varčevanje ima svoje meje, sicer se sprevrže v svoje nasprotje, v zapravljanje. Ze z gospodarskega stališča, še bolj pa z estetskega. Polomljena ograja, žlebovi, ki točijo in zamakajo zidove, to gre vse na ta račun. Zapleveljen dohod in koprive za plotom pa ne! To pa gre na račun gospodarja, ki je estetsko nepismen! Zunanjost naših šolskih posjopij naj bo vzorno lična! Snaga po hodnikih, učilnicah, straniščih ni samo higienska, temveč prav tako tudi estetska zahteva. Tu otroci praktično pokažejo, koliko jim je potreba po redu in urejenosti že ali še ne prišla v navado. Smeti, kurivo, pepel, prah po klopeh in okenskih policah itd. prepuščamo snažilki. Otrokom pai naj bo skrb, da bodo prostori ostali snažni.
Okusno opremljenih učilnic ni prav veliko po naših šolah. Ali so prenapolnjene z najrazličnejšimi slikami, skicami, parolami, ki se po stenah pra-šdijo včasih po vse leto — s poskusi sem se prepričal, da jih otroci že po nekaj dneh sploh ne vidijo več! — ali pa so zidovi goli in puščobni kakor v vojašnici. Z dobro voljo, nekoliko okusa in s pomočjo pio-dirske organizacije se da že marsikaj napraviti. Ze samo nekaj cvetličnih lončkov na oknih nahedi učilnico bolj prijazno in domačo.
Učila so marsikje poglavje zase in ne posebno veselo. Prvo leto moje službe je bilo, ko .smo se učili o štorklji Štorklja je menda bila na tisti šoli tradicija, ker smo jo imeli nagačeno in je bilo treba izkoristiti priložnost. Kdo ve, kdaj in kako je prišla k hiši, močno stara' je že bila in ko-tnaj še za silo operjena, eno nogo je imela zlomljeno in s trščico in žico ne posebno strokovnjaško povezano, zelo rahlo sem jo moral nesti po stopnicah, tovarišica se mi je še dolga leta po tistem smejala, če sva se kje srečala, ta-> ko imenitno sem se bil baje pri tisti nošnji držal. In tudi pazljivost otrok je bila istota-ko osredotočena na štorkljino betežnost... Morda je še kje kakšna podobna štorklja po naših kabinetih?
Bolje nič.
Tudi tiste še avstrijske slike za nazorni pouk so izredno trdožive in trpežne. Da bi ne bile! In še marsikaj je po sili razmer še vedno v rabi, pa bi že davno spadalo na smetišče. Sploh — o estetski strani naših učil bi bilo treba napisati posebno razpravo.
Red pri knjigah in zvezkih preide prav tako v navado kakor nemarnost. To velja še prav posebno za pisavo, ki vsi po vrsti o njej tožimo, kako je postala slaba. Drži, da je papir zanič, precej pa smo tudi sami krivi. Zakaj smo znižali zahteve? Ni in ne sme biti dovolj, da je naloga kakor že, samo da je napisana. Napisana mora biti lično! Vkljub še tako slabemu papirju oblika črk. ne sme biti malomarna in površna! (Kar pa naj tovarni nikakor ne bo v opravičilo!) Morda tisti togi in strogi predpisi, koliko presledka med vrstami in roba v vrstah itd. le niso bili tako od muh, kakor smo mislili. Za vzgojo k ličnosti prav gotovo ne! Pa smo takrat dobivali več nalog, kakor jih danes dajemo. Kra-snopisci sicer res nikdar ne bomo vsi, niti nujno ni, snažni in disciplinirani pa moramo biti, to pa je nujno! Grafologi-ja ve, da je pisava projekcija človekove duševne zgradbe. To so . dokaj zapletene stvari: kdor maže v mišljenju, maže tudi v govoru in pisavi. In obratno:	jasna	misel, jasen
izraz, snažna tudi zunanja oblika! Z doslednim zahtevanjem estetsko neoporečne pisave bomo pripomogli tudi k moralnemu oblikovanju otroka. Velja pa seveda, da zahteva po lični obliki prav tako velja tudi za učitelja! Ko pišemo na tablo, ‘ naj bo vse vzorno v redu, oblikovanje črk, razdelitev prostora, razpored naslovov in razčlembe. To ni samo pedagoška zahteva neoporečne vidne slike, temveč tudi estetska in psihološka: površnost in frfravost sta i nalezljivi!
Mnogokrat moramo vzgajati tudi mentalno snažnost. Kle-Hvice, ki jih otroci kje poberejo in prinesejo v šolo, so znak kulturne zaostalosti njihovega domačega okolja. Ne kvan-thjo in bentijo samo fantje, ker se jim zdi to zrelo in mo-
žato; značilno je, s kakšno lahkoto in brez zadrege tudi deklice izgovarjajo take umazanije, kadar katera zatoži. Toa-eij so jim vsakdanje? Dom? Cesta? Gostilna? Prelahko jemljemo te stvari. To ni samo nemarna navada, to je na las podobno pravi pristni surovosti. In kar / se je Janezek naučil, to bo Janez znal...
S klofuto po ustih nismo v nobenem primeru nič opravili. Rajši se zmenimo z vsem razredom, da je govno pač govno. za kmetijstvo celo koristno, a da ga zato še zmeraj ne prijemljemo z rokami ali dev-Ijemo v žepe, še toliko manj pa v usta. Tertium comparati-onis najdejo otroci sami in — trpežno pomaga. Posebno tam, kjer je kolektiv tudi sam vsai fakultativni krivec in zadovoljen, da se ni nanj izlilo...
Saj obravnavamo te stvari tudi na roditeljskih sestankih, a kaj, ko prav tisti, ki bi jih bili najbolj potrebni, ne pridejo blizu. Te stvari šo morda res drobne, a so del celote.
Ce ima fant te predolge lase, pa se za opozorilo predolgo ne zmeni, napravimo zbirko za brivca. Vsak součenec da po en dinar, jaz dva. Drugi dan je navadno še vsak prišel ostrižen v šolo, denarja “pa seveda ni vzel.
Pozneje je dovolj, da pokažem komu dva dinarja in že ve, kaj je treba. Ne pozabimo: tudi estetska navada je železna srajca. Naše deklice imajo silno rade pristančke. Večinoma vse ga imajo. Cenena roba, darilo botrice, tete, starejše sestre, ki si je omislila boljšega. Zakaj bi jim jih prepovedovali. To je nedolžno otroško veselje. Če niso nohti postriženi, kakor treba, potem je stvar druga. Kremplje imajo kokoši, z njimi grebejo in brskajo in iščejo črvičkov ... Prstan bi jih oviral in ga zato nimajo... Otroci imajo zelo radi drastiko. Nazorna je in kogar ne zadene, je zadovoljen, da ga ne, drugi pa se po-trudiljo, da bodo zadovoljni tudi sami.
Naš radio bi za predšolsko oziroma izvenšolsko estetsko vzgojo lahko napravil zelo veliko dobrega. Ne dvomim, da bi tudi hotel. Treba bo le najti pravih prijemov. Tu so tri stopnje: zanimanje za te stvari zbuditi, ohraniti in usmeriti. Zaviti te marsikomu grenke praške v humor, čim bolj je krepek, tem boljši je. To je vedel in delal že Svetokriški. Pa bo veljalo tudi še danes.
Spet zase stvar so otroške igračke. Če se prav spominjam, je bila pred leti sestavljena komisija z nalogo, da jih ocenjuje in odobrava. Potem nisem več slišal o njej, pa ne vem, ali po svoji ali po njeni krivdi ne. V naših izložbah vidimo marsikaj, ob čemer bi se lahko zamislili, ko bi se nam tako ne mudilo. Predvsem cene. Igračke naij bi bile dostopne vsem otrokom, pa niso. Samo deset minut se postavite pred izložbeno okno, kjer so razstavljene, pa boste videli, koliko drobnih tragedij boste doživeli... Zakaj ta, le malokomu dosegljiv luksus? Ne morem se znebiti grde in trde misli, da so take igračke v prvi vrsti namenjene in koristne — producentu. Druga, prav nič manj, rajši važnejša stvar pa je njihova idejna vsebina. Kavbojska pištola in njeno pleme se mi zdi velik greh zoper mladost.
Največ in najbolj zgoščene prilike za estetsko vzgajanje nam bodo seveda nudili učni predmeti sami. Kolikokrat ima naša življenjska usoda svoje korenine v naših mladostnih doživljajih. Ob vedno novih straneh življenja, ki mu jih odkrivamo, se bo otroku vzbudil nov življenjski občutek. Otrok ni samo zato tu, da raste; razvijati _ mu je treba intelekt, usposobiti telo, treba pa mu je obenem razgibati tudi fantazijo, ki, bo predramila njegovo čustveno življenje. Živa domišljija je nujno potrebna kot protiutež prehladnemu, preveč samo strogo logičnemu načinu mišljenja. Popolnega ravnovesja sicer — razen v redkih primerih — ne bomo mogli doseči, ker so razlike že v psihičnem ustroju poedincev. Dispozicije pa so dane in jih je treba harmonično razvijati. Profesor matematike, strogo »eksakten duh«, ki je na literarnem večeru zasmrčal, se mi zdi žrtev take preveč enostranske vzgoje brez potrebnega korektiva. Veliko lepega mu je v življenju ostalo odrečeno in zapečateno.
Brez fantazije ni estetskega doživljanja. Razživi pa se lahko samo ob mnogoterosti. Iz ene sam« strune ne moremo
izvabiti melodije. In življenje je neugnano živa melodija:
Mi pa pod sonci se bijemo, vijemo, sijemo, gasnemo, shodimo, haisnemo, v kupe medu in otrova si Ujemo, prostor vesoljni z željami prepletamo, večnost v trenutek begoten ugnetamo, z duhom za- zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v duše jo wbimo, vriskamo, jočemo — hočemo, hočemo...
Virov fantazije je mnogo. Eden najvažnejših med njimi je knjiga. Otrokov odnos do knjige se oblikuje ob šolski čitanki. Zato je tako važno, kakšna je. Naše sedanje so bile precej enostransko racionalistične, po estetski strani res presuhe. Obetajo nam boljših in z velikim veseljem jih bomo pozdravili, ko jih dobimo. Za otrok,a je še najboljše komaj dovolj dobro. Princip smo že davno sprejeli, treba ga je le še dosledneje izvesti. Tu se zdaj pojavi spet cela vrsta vprašanj. Naši zahtevki po dognani literarni vrednosti so postali zelo skromni, preveč skromni, marsikje že čisto zamenjavamo leposlovje z reportažo in publicistiko. Umetnost ni obrt, obrtnik ni umetnik. Ni otrok tu zaradi umetnika, temveč Umetnik zaradi otroka. Otroku nikakor ni da bi moralo biti zanimivo vse to, kar je zanimivo nam.
Zelo pogrešamo izčrpnih, nepristranskih ocen našega mladinskega tiska. Kolikor jih je, so le bolj prijateljska reklama kakor resna strokovna kritika. Mislim, da niti z golega trgovskega stališča to ni prav. Kdaj bo zginil ta pojav, ki je v bistvu odraz nekakega kulturnega primitivizma? Kaj se ve, morda bomo pa le tudi mi dobili kdaj list, revijo, ki bo posvečena tem tako važnim stvarem? Cehi ga imajo od leta 1947. (Stopnice, kriticka revue tvorby prp deti a mladež, Praga, Brno.) Tudi pri nas naj se združijo vsi: pisatelj, ilustrator. založnik, knjigarnar, bralec in kritik, potem bo knjiga res kvalitetna in tako res dosegla svoj namen. Tisti ljudožerec v Prelepi Vasiljici, ki je lani izšla, je skoraj klasičen primer, kaj se zgodi, če en sam člen te verige popusti. Otroci imajo izredno mnogo smisla za grotesko, ampak tudi grotesknost mora ostati estetsko neoporečna. Potem pa še to:	če sploh kaj, naj bo
mladinska knjiga cenena. Prav vsakomur dostopna. To je vprašanje narodove kulture. Mladinska knjiga ni okras za snobovo knjižno omaro, temveč kruh, ki nam iz njega raste naša bodočnosti O sirota Jerica...
Pravljico bi nekateri sploh radi odpravili, češ da zavaja otroka od realnosti, da vzgaja misticizem in ne vem kaj še vse. Za mladinskega psihologa to ni bilo nikdar vprašanje; pravljica je za vzgojo čustvovanja naravnost nepogrešljiva, saj se najbolj
pristno in neposredno prilagodi individualnosti otroka m njegovi fantaziji, ki je njegov vladajoči nagon. V njej Pa 50 zakoreninjeni vsi drugi, višji občutki.
Seveda pa mora biti etična in poetična,
•
Naši otroci povprečno zelo radi bero, samo da je to njihovo branje večinoma dokaj problematično. Ce je knjiga, kakor rečemo, zanje, jo pogoltnejo, a če jih potem vprašate, kaj so brali, ne vedo kaj prida več kakor golo zunanjo zgodbo. Ce le še silim vanj, mi bo morda naštel še kakšne docela nebistvene podrobnosti, izven zveze s celoto, kar dokazuje, da so se mu zapičile v spomin le slučajno. S tem pa je tudi že konec. Predvsem ni nikjer niti sledu po estetskih prvinah. Te so šle prav vse popolnoma v zgubo. (Seveda, če jih v knjigi sploh bilo ni, ni kriv otrok... ) Otroka — mislim tu takega na stopnji nižje gimnazije — moramo še enkrat naučiti branja. (Sicer pa roko na srce — koliko jih je med nami, ki znajo knjigo tako, brati kakor treba?). Razumljivo je, da otroka pri prvem branju zgodba res pritegne tako močno, da vse drugo potone v ozadju; končno je tudi radovednost motiv, ki ga ne smemo omalovaževati. Spomnim pa se. kako smo nekoč skupaj brali prvo dejanje Fin-igarjeve Verige, ko se dejanje zapleta. Prikazal sem jim, kako se ljudje pred našimi očmi spreminjajo, kako pisatelj to izrazi v njihovih besedah in kretnjah. Na koncu so mi otroci spontano priznali, da niso še nikoli prej opazili, kaj je vse med vrstami, da pisatelj pravzaprav riše, preblisknilo jim je, da je jezik umetnikovo orodje in še daleč ne samo sredstvo za vsakdanje sporazumevanje. Potem smo se zmenili, da je res treba vsako dobro knjigo brati vsaj dvakrat: prvič tako, kakor so jo doslej, drugič pa pazljivo. Slabe knjige pa da sploh brati ni vredno...
(Konec prihodnjič)
MED KNJIGAMI IN REVIJAMI
Proteus - mesečnik izredne kvalitete
Filmi in diafilmi za proslavo 40-Jetnice KPJ
' Proteus — list za poljudno prirodoslovje, je stopil z letošnjim šolskim letom v XXI. leto svojega obstoja. Pred nami je pet številk lista, ki prinaša tekoče probleme in dogodke s širokega torišča prirodoslovnih Vej doma in na tujem. Po pravici uživa ugled med našimi' bralci, pa tudi izven naše ožje domovine. Šolska mladina je ti--sta, ki najraje sega po Proteusu. Ta pojav je nadvse razveseljiv, pa tudi umljiv, saj zahtevajo sestavki določeno izobrazbo iz biologije, fizike, kemije, mineralogije in podobno. Znanje, ki jga dobiva mladina v šoli, koristno dopolnjuje in širi obzorje s prebiranjem Proteusa, ki je skrbno urejen, sestavki pa zanimivi, pestri in kvalitetni.
• Članki govore o pomembnih dogodkih, odkritjih; že bežno prelistavanje n,as uveri, da je Proteus na tekočem z dogodki na področju prirodoslovja.
Kritična ocena Proteusa naj bi sledila ob koncu šolskega leta, za zdaj pa se zadovoljimo z bežnim pogledom najzanimivejših sestavkov. Bežen vpogled v dosedanje številke nam potrjuje, da so tudi letos ostali zvesti listu stari in priznani sodelavci, pa tudi nova imena obetajo. Med imeni, ki jih najpogosteje srečamo v Proteusu, je nedvomno Lavo Čermelj. Bralce je seznanil s »Plazmo — četr-
»Mladi geologu
Slovensko geološko društvo Je Začelo izdajati novo knjižno zbirko pri Mladinski knjigi: Mladi geolog. V prvem zvezku, ki je pravkar izšel, spoznavamo geološki razvoj slovenskega ozemlja skozi milijone let in zapuščino najrazličnejših kamenin in okamenin iz Posameznih dob. Napisal jo je Anton Ramovš in nosi naslov: Geološki razvoj slovenskega ozemlja.
S to knjižnico hoče Geološko društvo v preprosti besedi približati ljubiteljem narave in Še posebej čim širšemu krogu mladine In njenih učiteljev skrito življenje kamenin.
Drugi zvezek te zanimive knjižice, ki je tudi že izšel, pa vsebuje 24 geoloških izletov po Slovenji. S temi izleti (in z naslednjimi, ki jih bodo vsebovali še pri-nodnji zvezki) gremo po najbolj znanih izletih Slovenije, kjer dobimo hkrati z drugimi zanimivostmi vpogled v dogajanja davnih milijonletij naše matere zemlje.
*
Anton Ramovš? Kako 4ive vulkani. Ilustriral Mirko Lebez. — Knjižnica Čebelica 43. (Ureja Kristina Brenkova.) Mladinska knjiga
1959.	>
Ciciban bere — 1959. izbral in uredil Josip Ribičič. Ilustrirala in opremila Zdenka Golob — Borčič. Izšlo v Cicibanovi knjižnici. Izdala Mladinska knjiga.
»Scdobna pedagogika«
štev. 9
Vsebina: Dr. Vlado Schimdt: Povojni razvoj, sedane stanje in perspektive pedagoške znanosti na Slovenskem — Dr. Leon Žlebnik:
O nesprejemljivi obliki kritike baše pedagoške znanosti — Vladi-■nir Cvetko: Naša šolska praksa °b uvajanju šolske reforme — Občni zbor Zveze pedagoških društev LR.S — Tone Ferlinc; Pro-ble-hiatika odnosov v šoli — Dr, Vla-ho Schmidt: Učiteljsko izobraževanje na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja — Dr. Vlado Schmidt: Za načelno kritiko pedagoške znanosti.
»Sodobna pedagogika« st. i«
tim zvezdnim stanjem«. Na Zemlji poznamo le tri: trdo, tekoče in plinasto »tanje, toda avtor nas spozna Se s plazma-tičnim stanjem, ki je pogosto v sestavu Rimske ceste. »Prvo prezimovanje na južnem tečaju« je izpod peresa istega avtorja; slika, ki smo jo dobili iz skopih časopisnih poročil, sedaj zaživi v realni podobi večnega snega to ledu. Čermelj je informativno spregovoril tudi o Rudjeru Boškoviču, fiziku, ter navedel imena uglednih znanstvenikov, ki so se udeležili simpozija v Dubrovniku. O raku je bilo pisano že v lanskem letniku, pa tudi poprej, letos pa je to aktualno temo
obdelaj Miha Likar, ko je spregovoril o »Virusih in krvnem raku pri miših«. Franjo Dominko se je dotaknil problema deklinacije zemlje z ozirom na Severnico, Ivka Mundova pa je spregovorila o »Morskih algah v zdravstvu«. Pavel Kunovar nas je povedel v Triglavsko brezno, medtem ko nas 'priznani oceanolog Miroslav Zei približa svetu davnine v članku »Velikost in starost dvoživk in plazilcev«. Ze mimobežen pogled govori o pestrosti prispevkov.
Najlepše, nemo izrečeno priznanje Proteusu pa je nedvomno to, da je zdajšnja naklada izčrpana.
Smernice za gradnjo obveznih šol
V preteklem letu je bila izne-šena v članku z naslovom »Prelomnica v gradnji šoi« edina težnja, da začnemo z gradnjo takih šol, ki bodo funkcionalno ustrezale potrebam reformirane šole. Ta težnja se Je izpolnila s tem. da je republiški Svet za šolstvo sprejel »Začasne okvirne smernice za gradnjo obveznih šoi v LRS«. Le te so odraz teženj naše socialistične skupnosti, da vsa sredstva, ki so namenjena za gradnjo šol, najsmotrneje uporabljamo. Smernice so kažipot, da zgradimo streho tisočem učencev, ki danes, posebno v mestih in industrijskih centrih, obiskujejo pouk v tesnih, neustreznih in zdravju škodljivih prostorih. Poleg tega smernice zagotavljajo novozgrajenim šolam razen učilnic še vse tiste prostore, ki so šoli potrebni, da le-ta lahko opravlja svoje naloge v smislu šolskih reform. Poleg tega smernice zagotavljajo osnovno dejstvo, da se zagotovi vsakemu učencu hnimalno potrebna površina prostora v učilnici. Upoštevajoč naravni prirastek In pa sedanje stanje šolskih prostorov, bomo potrebovali do konca leta 1961 še skoro 325.000 kvadratnih metrov površine učilnic. Dejstvo, da je v družbenem petletnem pianu goepodar-skega razvoja LR Slovenije predvideno za inveseticij« na področju šolstva skoraj 3 milijarde dinarjev letno, nam je garancija, da bomo v glavnem zadostili najnujnejšim potrebam po šolskih prostorih in se s tem izognili vdoru
tretje izmene pouka v naše obvezne šole.
Smernice, ki se v praksi že izvajajo, so plod dolgotrajnih in vsestranskih priprav. Številna posvetovanja in razpravljanja z gradbenimi strokovnjaki, arhitekti. pedagogi, zdravstvenimi delavci, urbanisti in ekonomisti so vskladila zahteve le-teh. Komisija, formirana iz navedenih .strokovnjakov, je vsebinsko in oblikovno sestavila smernice tako, da so sprejemljive za vse, ki se z gradnjo šol ukvarjajo.
Ker smernice vsebujejo razne organizacijske in tehnične nasvete, ter vzorce in navodila za gradnjo obveznih šol, bo pravkar tiskana brošura (dobi se v Državni založbi Slovenije in vseh njenih podružnicah) služila vodstvom šol, članom občinskih in okrajnih svetov za šolstvo, članom občinskih in okrajnih ljudskih odborov, članom šolskih odborov in drugim strokovnim ter javnim delavcem, kt jih gradnja naših obveznih šol zanima,
Zavod za šolski in poučni film v Ljubljani sporoča vsem šolam in prosvetnim organizacijam, da ima v svoji izposojevalnici na Trubarj^jri cesti 23 c, telefon 31-374, večje število filmov in diafilmov, ki so primerni za razne proslave ob priliki praznovanja 40-letn.ice Komunistične partije Jugoslavije. Naslovi so sledeči:
I. Dokumentarni filmi
1.	Dokumenti nekega življenja (Titovo življenje)
2.	27. julij
3.	Kri svobode
4.	Grob v žitu
5.	Na mrtvi straži
6.	Sonce nad Kolubaro
7.	Muzej NO Slovenije
8.	pdred miru
9.	V srcu Kosmeta
10.	Pregled izgradnje
11.	V borbi za mir
12.	Za večje dohodke
13.	Za višji standard
14.	Kongres delavskih svetov
15.	Pot zakona
16.	Jeklene brigade
17.	Tam pri nevarni reki
18.	Cvet in ogenj
19.	Deček in kurir
20.	Tovariš tovarišu
21.	Za najmanjše na vasi
22.	Strašno bi bilo
23.	Dekle z naslovne strani
24.	Mladost, ki bo legenda
25.	Cme rute
26.	S časom naprej
27.	Giganti naše industrije
28.	Veliki pregled
29.	Tovarne delavcem
30.	Tri mesta
31.	Pomoč gospodinjstvu
32.	Predmeti široke potrošnje
33.	Od carja do Lenina
34.	Etiopija
35.	.Egipt
36.	Ilinden
37.	Tito v SSSR
38.	Partizanske bolnice
39.	Tujega nočemo, svojega ne damo
40.	Mladi kadri armije
41.	Pregledi JA
42.	V borbi za plan
43.	V. Kongres KPJ
44.	1. maj v Beogradu
45.	9. maj v Beogradu
46.	Mladina gradi
47.	Proga Nikšič—Titograd
48.	Mlad. proga Brčko—Banoviči
49.	Rudarski pozdrav
/
50.	Gradimo zadružne domove
51.	Resnica o Puli
II. Celovečerni filmi
52.	Skozi vejevje nebo
53.	Ni bilo zaman
54.	Krvava pot
55.	Mi iz Kronstata
56.	Trenutki odločitve
57.	Na Viborski strani
58.	Dolina miru
59.	Zastava
60.	Na svoji zemlji
HI. Diafilmi
1. Produkcija:
Zavod za šolski in poučni film Koroška v borbi (dokumentarec) Partizanske bolnice (dok.) Partizanske tehnike (dok.)
Razvoj partizanske vojske (dok.) Sto let delavskega gibanja v Sloveniji (dok.)
Hinko Smrekar — umetnik borec (črno-beli)
Žalostna povest o muli (barvna risanka)
Peter Klepec (barv. ris.)
Deklica z junaškim srcem (barv. ris.)
Sovražnik je vdrl v našo deželo (barv. ris.)
Liščki (barv. ris.)
Povest o pametni in trmasti muli (barv. ris.)
Barvne risanke so ozvočene tako, da je tekst ob glasbeni podlagi posnet na magnetofonski trak. Posebno učinkovitost dajejo ozvočenim diafilmom naravni šumi in drugi efekti, ki so vključeni med glasbo in tekst; skratka, gre za pravo filmsko glasbeno opremo. Zavod za šolski in poučni film namerava tudi prodajati te magnetofonske trakove skupaj z diafilmi.
Zavod za šolski in poučni film ima v Izdelavi še sledače diafii-me:
Izpolnjena beseda (barvna risanka) Volk pogoltnik (barv. ris.)
Partizan Jaka in medved (barv. ris.)
Dražgoška bitka, 2 dela (barv. ris.) Usodna bomba (barv. ris.)
Pohod 14. divizije (barv. ris.)
Pohod 14. divizije (dok.) teror okupatorja (dok.)
Primorska v borbi (dok.) ZakUučne operacije in osvobodi-Slovenije (dok.)
Natečaj za izvirna dramska dela
Spričo uspelega natečaja v letu 1958 razpisuje Delavski oder v Ljubljani nov
NATEČAJ ZA IZVIRNA SLOVENSKA DRAMSKA DELA
Razpisane so tri nagrade:
1.	nagrada 150.000 dinarjev
2.	nagrada 100.000 dinarjev
3.	nagrada 50.000 dinarjev
Natečaj je anonimen. — Tekstom morajo biti priloženi naslovi avtorjev v zapečatenih kuvertah.
Predvsem so zaželena dela, ki obravnavajo sodobno slovensko problematiko in in,scenacijsko-
„.____ .	, - - - -— — . tehnično niso prezahtevna. —
njegovi domovini, temveč po vsem Zadnjl dan za od^ tipkopisov
Napisal Je pravljično povest pronicljiv mislec in tenkočuten ustvarjalec. Korczak Je bil zdravnik, ki je vse svoje življenje verjel v človeka, verjel v dobroto človeškega srca in jo oznanjal v nekaj redkih, lepih knjigah, ki so ostale kot edini spomin nanj, na njegovo delavno življenje. Umrl je leta 1942. Umorili so ,ga hltler-jevci, njega, vse otroke sirote in njegove sodelavce v Domu sirot, kjer je živel in delal.
Slovenski prevod te lepe mladinske knjige spremlja deset celostranskih barvnih podob, ki krase tudi originalno poljsko knjigo.
Pnjigo o Kralju Matjažku prevajajo v francoščino, nemščino in italijanščino.
Kralj Matjažek Prvi
Janusz Korczak: Kralj Matjažek Prvi. Ilustriral Jerzy Srokowski. Prevedel Franco Vodnik. Izdala Mladinska knjiga.
Pravljično poyest o Kralju Matjažku Prvem je leta 1923 napisal poljski pisatelj, zdravnik J. Korczak. To je dolga zgodba, v kateri nastopajo živi ljudje a vsemi dobrimi in slabimi človeškimi lastnostmi, dogodki v zgodbi pa so pravljični, izmišljeni. Zgodba o otroku, kraljevem sinu, ki želi, da bi bili srečni otroci, ne le v
je I. september 1959. v poštev pridejo doslej neobjavljena in neuprizorjena dela.
Tipkopise v dveh izvodih je, poslati na naslov:	DELAVSKI
ODER V LJUBLJANI, Miklošičeva 28.
Žirija: Marjan Belina, režiser, Prosvetni servis v Ljubljani; Herbert Griin, dramaturg, Slovensko ljudsko gledališče, Celje; dr. Vladimir Kralj, rek-
Bralca
Razpad stare Jugoslavije (dok.)
2.	Produkcija:
Zora film — Zagreb Veliki objekti naše izgradnje (črno-beli)
Industrija široke potrošnje (črno-beli)
Zadruge in individualni proizvajalci (črno-beli)
Naši zadrugarji (črno-beli)
Šolske zadruge (črno-beli) Prostovoljne delovne akcije ljudske mladine (črno-beli) Družbena afirmacija žen v Jugoslaviji (črno-beli)
Skrb za družino in zaposlenost mater (črno-beli)
3.	Produkcija:
Center za prosvetni film — Novi Sad	i
Pojav fašizma v Evropi in priprave na II. svetovno vojno (dok.) Začetek n. svetovne vojne (dok.) Napad na Jugoslavijo (dok.) Pripravljanje oboroženega upora (dok.)
Narodni upor v Srbiji. Mladinske akcije (dok.)
Narodni upor «v Srbiji. Sirjenje osvobojenega ozemlja (dok.) Narodni heroji Srbije, 3 deli (dok.) Narodni heroji Vojvodine (dok.) Narodni heroji Kosmeta (dok.) Narodni upor v Črni gori (dok.) Narodni upor v Hrvaški (dok.) Narodni upor v Sloveniji (dok.) Narodni upor v Bosni In Hercegovini (dok.)
Narodno-osvobodilna borba Makedonije (dok.)
Prva sovražna ofenziva (dok.) Druga sovražna ofenziva (dok.) Tretja sovražna ofenziva (dok.) Četrta sovražna ofenziva (dok.) Peta sovražna ofenziva (dok.) Šesta sovražna ofenziva (dok.) Sedma sovražna ofenziva (dok.) Prvo in drugo zasedanje AVNOJ, (dok.)
Zavod za štflskl in poučni film upa, da bo dobil še nekaj filmov in diafilmov s primerno tematiko za proslave 40-let-nice Komunistične partije Jugoslavije.
Zavod namerava organizirati po Sloveniji več predstav s svojo potujočo kino-operatersko ekipo; poleti so predvidene predstave tud) na prostem. Zavodova potujoča ekipa bo obiskala sledeča področja: Rudarski bazen v Zasavju, Rudarski bazen na Koroškem, Goriški o-kraj in Prekmurje.
Potujoče ekipe bodo sodelovale na sestankih organizacij, društev, industrijskih podjetij, kmetijskih zadrug in, v šolah, ki bodo organizirale v okviru proslav posebne predstave.
A. H.
»Slovenski šolski muzej«
Ze pred nekaj leti je izšel »Slovenski šolski muzej«,, knjižica, ki bi po svoji bogati vsebini zaslužila večjo pozornost našega učiteljstva. Opozarjamo znova na to publikacijo, ki jo ima Državna založba v Ljubljani še dovolj na zalogi. Nekaj iz vsebine: Nastanek in razvoj šolskih muzejev. Šolski muzeji na ozemlju Jugoslavije, Slovenski šolski muzej in njegova ustanovitev. Kratek pregled muzejskih zbirk itd. Vendar je pod temj naslovi zbranega toliko najrazličnejšega gradiva iz slovenskega šolstva in kulture sploh (poživljenega s številnimi podobami in karikaturami iz zgodovine našega šolstva), da so upravičene urednikove besede v uvodu; Boj za slovensko šolo je tesno povezan s političnim in gospodarskim napredkom slovenskega naroda, zato bi moral vsakdo, ki ga zanima ta razvoj, poznati tudi Slovenski šolski muzej.
tor Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani; Lojze Smasek, dramaturg. Radiotelevizija Ljubljana; Dušan Tom-še, režiser, Delavski oder v Ljubljani.
Kitajske pravljice
Vsebina; Dr. Iva Šegula: Sreča-nJe s prakso — Jože Žabkar: Obravnavanje geometrijskih elementov v osnovni šoli — Bogdan Ura-tarič: Prinašanje rastlin v Solo — Vlado Voglar:	Nekaj primerov
Praktične uporabe flanelografa — ^oman Oberlintner; Izbira poklica je tudi vzgojno vprašanje — Ivan Andoljšek: Ob dvestoletnici šolnika J. Debevca —•
Sledijo Poročila in ocene ter rubrika Doma in po svetu.
2 deseto številko je zaključen letnik revije »Sodobna pedagogika«; priloženo ji je kazalo za ves letnik.
Vabilo-
Zavod za gluho mladino v Ljubljani vabi vse prosvetne In socialije delavce, kakor tudi referente tajništva za šol-s(vo in izvenšolsko izobraževanje, na predavanje tovariša Saviča iz Beograda dne 1. in 2. *narca ob 9. uri na Zavodu za eIuh» mladino. S pomočjo fil-*nov bo predvajal moderne me-*ode in delo z gluhimi otroki v faznih zavodih in ustanovah.
Kitajske pravljice. Prevedel Jože Dolenc. Izdala Mladinska knjiga.
To je ena redkih knjig v slovenščini. ki odpira bravcu pogled v pravljični svet največjega naroda na svetu, pogled v zakladnico njegove ljudske kulture, mišljenja in verovanja, njegovega mitološkega in domišljijskega sveta, izbor kitajskih pravljic vsebuje dolgo vrsto zgodb, ki so pravljične samo po okolju, po načinu pripovedovanja, v osnovi so pa to ljubezenske zgodbe, zgodovinske anekdote, zgodbe o strahovih, basni, v pravljični obliki prlpovedo-vane zgodbe Iz vsakdanjega ljudskega življenja, pustolovske zgodbe, humoreske in podobno To je IV®L v,1,1 in Prtnces, dobrotljivih čarovnikov in grozljivih volkodlakov, svet večerne zarje in 1u-tranjega neba, v njih srečujemo učenjake, kitajskega uradnika in delavca.
V vsem tem pisanem pravljičnem, izmišljenem in resničnem svetu se nam odkriva kitajski človek s svojo modrostjo, s težnjo po presenečanju, p0 živem, napetem pripovedovanju. Tu se pravljični svet prepleta z resničnostjo in vsakdanje življenje prehaja v pravljico. V tem je poseben mik knjige, za nas nov, zato še bolj privlačen.
Sestanek aktiva pevskih učiteljev in pevovodij šolskih pevskih zborov v Litiji
P	I
združenje učiteljev in profesorjev (>
SPECIALNIH SOL IN USTANOV bo imelo
OBČNI ZBOR REPUBLIŠKEGA ODBORA
4 v soboto, 28. februarja, ob 9. uri v Zavodu za slepo mladino.
)
Lutkarji na ljubljanskem učiteljišču
V dvorani je tema. Oči mladih gledalcev pričakujoče počivajo na osvetljenih zavesah lutkovnega odra. Dvorana je polna pritajenega šepeta. Zavesa se razmakne. Pred mladim občinstvom stoji sikrivno-sten, a prijeten pravljični svet s svojimi junaki in sovražniki.
Vrata miniaturne hišice se odpro in na oder se prismeji norčavi Pavlihu. Oči vseh zasijejo, usteča se razlezejo v prisrčen nasmeh.
Za kulisami je še bolj ži-vahnOi Igralci stoje pripravljeni za nastop in v mislih ponavljajo vloge. Potrebna je koncentracija. Ni se lahko vživeti v dušo mladega gledalca in hkrati voditi lutko, ki v pomanjšani obliki predstavlja človeka z njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Največje plačilo za igralčev trud ao razgreta lica mladih gostov in mehko ploskanje drobnih ročic.
Veseli in zadovoljni se mali gledalci vračajo domov, v mislih pa jim. še dolgo ostane norčavi Pavliha in hudobni graščak — dobro in zlo.
Med mnogimi dejavnostmi na ljubljanskem Učiteljišču vzbuja največ zanimanja lutkarski krožek. Tovariš pijpfe-sor Bazelj je z neizmerno požrtvovalnostjo v svojem iz-venšolsikem delu dosegel ustanovitev lutkarskih krožkov, ki so se iz skromnih začetkov dvignili do današnje kvalitete. Na pomoč je priskočilo tudi Mestno listkovno gledališče in poslalo izvrstnega režiserja ter odličnega igralca tovariša Pengova — ta svoje bogato znanje deli še neizkušenim, a zainteresiranim začetnikom.
Lutka je lahko dragoceno vzgojilo v rokah veščega vzgojitelja; prav to spodbuja lutlfarje, saj bodo pridobljeno znaje pozneje s pridom u-porabili pri ustanavljanju lutkarskih sekcij na vasi. Nekateri lutkarji pa že vadijo manjše lutkarske skupine na Ledini. Mladi učiteljiščniki so tako združili prijetno s koristnim. V delu z lutkami najdejo razvedrilo, z igranjem naštudiranih igric pa si nabirajo sredstva za skupne izlete med zimskimi in poletnimi počitnicami.
Na zavodu je trenutno deset lutkarskih skupin, ki s svojimi igralci gostujejo v okolici Ljubljane in v bližnjih krajih. Najaktivnejša je skupina sedanjega IV. a letnika, ki je igrico »Težave Peteršil- . čkove mame« igrala z uspehom že dvaintridesetkrat. — Skupino vodi tovariš Pengov. JOŽE MEDEN, dijak IV. let Učiteljišča
»Prosvetna dokumentacija«
Bilten Zveznega zavoda za Pr?* učevanje šolskih in prosvetnih vprašanj. Štev. 10. (1958)
Bilten prinaša informacije s po-dročj^ šolstva m prosvete pri nas In po svetu, redni bibliografski pregled najnovejših domačih pedagoških publikacij in člankov ter ocene knjig In člankov Iz domače In tuje pedagoške literature.
✓ Kot dodatek vsebuje ta številka Biltena še bibliografijo knjig in člankov o usposabljanju učencev v pismenem izražanju, s katerimi razpolaga knjižnica Zavoda.
»Prosvetna dokumentacija« Izhaja enkrat mesečno '(razen v juliju in avgustu). Urejuje jo uredniški odbor, odgovorni urednik Zojica Levi. Naslov uredništva: Beograd, Moše Pijade 12-IV, poštni predal 246, Letna naročnina znaša I.2C0 dinarjev.

IZ UPRAVE »PROSVETNEGA DELAVCA«
Številni naročniki kljub lanskim opominom še vedno niso poravnali naročnine za leto 1955 do 1958. Zato je začela uprava znova razpošiljati opomine. Zaradi nepopolnih podatkov, posebno za prejšnja leta, je možno, da bo uprava pomotoma poslala opomin kakemu naročniku, ki je naročnino že poravnal. V takem primeru prosi prizadete, naj jo opozore na pomoto in pošljejo potrebne podatke, iz katerih bo razvidno, kdaj je bila, naročnina nakazana in v kolikšnem znesku.
Uprava prosi vodstva šol in drugih ustanov, naj ji nakazujejo naročnino tudi za tekoče leto, da ji ne bi bilo treba dostavljati računov'za vsako leto posebej.
šolska vodstva v krajih, kjer je večje število osnovnih in srednjih šol, naj sporeče upravi novi našlo*, ki so ga prevzela po reorganizaciji šolstva.
Uprava prosi šolska vodstva in društvene blagajnike, naj ji sproti sporočajo sleherno spremembo službenega mesta svojih naročnikov, prav tako pa tudi spremembe priimkov. Navedejo naj tudi, kam je bil naročnik premeščen.	v1
£
Na zadnjem sindikalnem sestanku DUP v Litijj so se dogovorili, kateri aktivi bodo deloval; na območju DUP občine Litija in kdo bodo vodje teh aktivov.
Najbrže je prvi zaživel pevski aktiv. Ze v soboto, 14. februarja, so se zbrali v Litiji pevski učitelji in pevovodje šolskih pevskih zbrov. Najprvo So prisostvovali pevskim hospi. taeijam v V. b in V. c razredu. Pevski pouk je vodil vodja aktiva tov. Jože Tavželj iz Li* tiije. V V. b razredu so bili zbrani sami Litijčani-litijski otroci. V začetku učne ure je prikazal nekaj > tehničnih vtjj. Zatem so sledife vaje v zadevanju tonov, s tem, da jim je nakazoval višino tonov z roko od pasu do temena glave. Zadevali so izredno čisto in točno. Nato so peli po notah v kvin-tetmem obsegu od ce do ge. Nato so pisali na dveh črtah. Zatem so na novo pridobili ton de. Ker poznajo tudi že zgornji ce, So tako vzelj že vse tone, razen tona ha. Zatem so peli v oktavnem obsegu. Sedaj pa so pisali že na tri črte. Napisali so tudi note različnih 'dolžinskih vrednosti, med katerimi so bile tudi pavze. Vsi učenci so dirigirali! in pravilno imenovali note, kakor tudi pravilno šteli pavze. Na koncu so peli še kanon,
V petem c razredu je pa več otrok. V tem razredu so otroci okoliških vasi. Tudi tu so obravnavali približno isto učno snov, le da so v tem razredu s snovjo malo v zaostanku in so na novo ob ravnava! i zgornji ce. Odnos med profesorjem tov. Tavžijem In otroci je bij res prav lep in tovariški. Vsi otrocii so znali. Vidi pa se, da imajo mestni otroci doma radio in več stika z glasbeno de-
javnostjo kot otroci po naših hribovskih vaseh.
Na šoli je tudi ženski mladinski zbor, v katorem sodeluje 108 deklet. Zbor je včlanjen pri Svobodi. Zato je Svoboda v Litiji kupila vsem notne zvezke. Zbor je že pankrat nastopil in ima v svoji blagajni tudi že nekaj tisočakov. Radi bi šli na koncu leta »a Izlet. pra,v gotovo se jim bo POsredii0 zbrati potrebna sredstva, da bodo ' priredili,i izlet, ki bo njihova nagrada za celotno vestno obiskovanje pevskih vaj.
Po pouku so odšli otroci do-• mov, člani pevskega aktiva pa so se pomenili še q skupnem pevskem nastopu, ki b0 spomladi v Litiji. Nato Pa so odšli na skupno kosilo v šolsko menzo. Na osemletki je namreč poleg mlečne kuhinje tudi šolsika menza, kjer kosijo oddaljenejši otroci in nekaj učiteljstva. Hrana je okusno pripravljena. Jeseni je šola naredila nabiralno akcijo. Iz obtolčenih jabolk so pripravili gladki mošt, ki je še sedaj prav tak kot jeseni. Vodstvo šolske menze zasluži vse priznanje.
Sestanek aktiva pevskih učiteljev in povovodij šolskih zborov je lepo uspdl. Vsi so si zaželeli, da bi postale beležke tov. Tavzlja vsem dostopne. Vsem je bilo najbolj všeč to, ker nima nakopičene preveč snovi. Vzeto snov so otroci res z veseljem sprejemali in že znano tudi vsi znali.
Učiteljstvo"ke je pomenilo še o težavah v posameznih krajih in uspehih in tako med seboj izmenjalo izkušnje.
Na take sestanke bodo učitelji vedno radi prišli in se bodo drugič gotovo odzvali tudi tisti, ki se 14. februarja niso.
Miha Vahcn
Logopedski tečaji na osnovnih šolah
Pregled vseh otrok z govornimi motnjami in hibami na osnovnih šolah občine Ljublja-na-Polje, o katerem smo že poročali, je pokazal, da je teh otrok 3,55°/». Da bi ugotovili, v koliko govorne napake zavirajo normalni napredek teh otrok v šbll, smo določili najprej povprečni količnik šolskega uspeha vseh učencev osnovnih šol te občine, ki znaša 3,25. Nato smo določili še količnik uspeha vseh logopatov, ki znaša 2,54. Razlika 0,71 jasno nakazuje, da so ti otroci zelo ovirani v svojem napredku v šoli.
Vsa ta dejstva so nam dala pobudo, da smo odprli logoped-ske; tečaje v tej občini. Pri organizaciji le-teh smo se predvsem ozirali na število logopatov in na prometne zveze z Ljubljano. Ker je osnovna šola Polje skupno z osnovno šolo Zadobrova imela 21 logopatov, osnovna šola v Zalogu 13, a osnovna šola v Sostrem 12'logopatov, to je skupno 46 od 71 v vsej občini, smo organizirali v vseh teh krajih logopedske tečaje. Tečaj smo organizirali tudi v Kamniku, ker smo v osnovnih šolah tega mesta našli 50 otrok z govornimi napakami.
V te tečaje ni bilo sprejetih 11 prijavljenih otrok, ker smo jih najprej poslali na preglede in nadaljnje vzgojne ter zdravstvene postopke na Vzgojno svetovalnico, k zdravnikom specialistom in na preizkuse sluha. Zanimivo je, da je bil en učenec v toliki meri gluh,
da je bil sprejet v nadaljnje šolanje v Zavod za gluho mladino. Zaradi velikega števila prijavljeneev smo dali nekaj lažjih primerov na spisek čakajočih. Sprejeti Pa smo morali še nekaj kasneje prijavljenih težjih primerov, tako da smo skupno 86 logopatom nudili redne govorne vaje.
V tečaju v Kamniku sta delala dva logopeda od 13. 11. 1958 do 16. 1. 1959 povprečno po trikrat na teden; v Polju in Zalogu dve logopedinji dvakrat tedensko od 17. 11. 1958 do 16. 1. 1959; v Sostrem pa en logoped po enkrat tedensko od 10. 12. 1958 do 19. 1. 1959.
Navzlic razmeroma kratkemu času in velikemu številu logopatov je tečaje uspešno končalo 20 otrok, ostalim 66 se je pa govor precej izboljšal. Na tečaje so prihajali starši na pozive logopedov, mnogokrat pa tudi na lastno iniciativo. Tudi nekateri učitelj i-razredniki so se zanimali za delo logopatov in rade volje prisostvovali temu delu. V Kamniku sta oba logopeda na koncu tečaja sklicala sestanek za oblastne in družbene organe in za učitelje, kjer so se pogovorili o najvažnejših problemih tečaja.
Vsi tl tečaji so nam dalj nove izkušnje za bodočnost, potrdili pa že ugotovljeno dejstvo, da je možno doseči hitrejše uspehe le v tesnem sodelovanju staršev in učiteljev z logopedom.
Organiziranje logopedskih tečajev ni bilo za diplomirane logopede z VPS noben poseben
problem, saj je vsak od njih — sicer ob pomoči predavatelja — organiziral v drugem letu svojega študija tak tečaj na eni od osnovnih šoi mesta Ljubljane in se tako v dovolj ni meri seznanil z njihovo organizacijo, delom in težavami. To pot so pa popolnoma samostojno organizirali logopedske oddelke pod malo težjimi pogoji, kakor so v Ljubljani. Vsi so prav lepo uspeli, kar nam daje upinje, da je naša logopedija v dobrih in, kar je še bolj važno, v mladih rokah.
Na splošno so imeli ti tečaji zelo pozitivne uspehe. Starši otrok-logopatov so bili veseli, da se je nekdo zanimal za njihove otroke in jim skušal pomagati. Se bolj jim’je pa bilo po godu to, da jim ni bilo treba izgubljati časa po čakalnicah in z večkratno vožnjo v Ljubljano. Zato je prav povedal ravnatelj ene od osnovnih šol, da ljudski glas zahteva nada* Ijevanje logopedskih tečajev.
Torej So naši mladi logopedi prebil^ led in dokazali družbene potrebe po organiziranju logopedskih tečajev po osnovnih šolah. Da to niso le prazne besede, naj omenim, da bodo občine ali družbene organizacije prevzele nadaljnje finansiranje teh tečajev. Sedanja naša finančna sredstva, katera nam je poklonil Zavod za socialno zavarovanje LRS, so nam omogočila le krajše, največ dvomesečne tečaje, kar je pri tolikšnem številu logopatov dovolj samo za začetek.
Zdravko Omerz*
Profesor Ernest Kopriva
' Tb, obračun nekega dela, za klasifikacijo osebnosti so primerne obletnice, ki se direktno nanašajo nanjo. Zal sem se te tradicije odrekel, ker se bojim, da gre mimo človeka, k[ ga imam čast poznati, sleherna priložnost in tudi pozornost.
lizacija, pomorstvo in navtika so njegovi predmeti, važna strokovnost. Oceno, kako je opravil to delo, nam nudijo tuje pomorske družbe, ki se ne branijo naše mladine. Nasprotno, če nanese prilika, ji takoj najdejo mesto. Pri tem ne smem mimo ostalih, ki imajo enak delež, da je vsestranska
in razgibana osebnost našega pomorščaka tudi zunaj našla ime.
Prvi vtis ob srečanju z njim je skromnost, druga pa temeljito in izredno znanje. O kabi-netskem profesorju ni tu govora. Intelektualna in fizična kondicija sta neverjetni. Njegov delovni dan se začenja v
internatu, kjer je kot pomožni vzgojitelj, potem pa na dveh šolah. Pomorski srednji in Ribiški šoli. Skala dela ni preveč razgibana, je pa utrudljiva zaradi svoje monotonosti. Toda kdor ga pozna, mi bo ne enkrat potrdil, da ni nikjer polo-vičar. Med dijaško mladino je priljubljen, zato ni nii nenavadnega, če ima mnogo zahval absol vi ranih pomorščakov z raznih strani sveta. To pa so, upam, najlepše trofeje.
Pavle Zidar
Se o pouku na angleški šoli
I
€ C II
Seveda ne mislim nekoga okriviti, da je pristranski. Vsako delo, ki je opravljeno samo vestno, še ni tisto, ki nas sili v spoštovanje. So pa ljudje, ki dado delu še druge dimenzije, to pa že nalaga dolžnost, da smo jim hvaležni.
Preteklo je dvanajst let, odkar se v Piranu na Pomorski srednji šoli naša mladina izobražuje v pomorščake. Od njenih prvih profesorjev je tudi tovariš Ernest Kopriva. Signa-
V Bučkovcih (prej Mala Nedelja) pri Ljutomeru je umrl dne 21. pret. meseca tov. Ivan Čeh, šolski upravitelj v pokoju.. Rojen 1. 1886 v Vitomamlh v Slov. goricah je takoj po maturi na mariborskem učiteljišču 1. 1906 nastopil službo učitelja v Gorišnici pri Ptuju. Že med prvo svetovno vojno je postal tam šolski upravitelj. Ko je bil še mlad učitelj in upravitelj, je že takrat še pod tujo oblastjo z vso vnemo vzgajal slovensko mladino in odrasle v narodnem in naprednem duhu. Kot izvrsten pevec je navdušil mladino in starejše za slovensko pesem ter ustanovil že v Gorišnici pomemben pevski in tamburaški zbor. Ni bilo slovenske prireditve v Ptuju ali v oteblica, da bi ga ne prosili prireditelji za pomoč. Pri gledaliških igrah je navadno prevzel vlogo s pevskimi točkami, zabaval pa je sam in čestokrat tudi s svojim zbo-
rom občinstvo na teh prireditvah.
Ko je bila 1. 1920 razpisana služba nadučitelja v Bučkovcih, ga je gnalo v njegove ljubljene Slovenske gorice. Tu je takoj po prihodu ustanovi napredno kulturno - prosvetno društvo, ki si je z njegovim prizadevanjem kmalu postavilo svoj dom, kar je bilo na podeželju, kjer so večinoma vladala nazadnjaki, velika redkost, V okviru tega društva je ustanovil in vodil pevski zbor, ki je kmalu zaslovel v vsem okolišu. Ustanovi je tudi podružnici kmetijskega in sadjarskega društva. Ti dve podružnici sta kmalu uredila pod njegovim vodstvom eno riajlepših in naj-večjih drevesnic v Slovenskih goricah. *S pomočjo te drevesnice so pospeševali in dvigali sadjarstvo v tamkajšnjem okolišu.
Visoko organizirana šola v Bučkovcih — danes osemletka
Tečaj za starše
Na
no v
Zavodu za gluho mladi-Ljubljani je bil v dneh od 22. do 24. januarja tridnevni roditeljski tečaj za starše tistih gluhih otrok, ki ne obi
filmov, smo jim prvič v našem zavodu predvajali filme, dia-filme in diaskopske posnetke pri dnevni svetlobi. Tehniko tega predvajanja smo posneli
ustiti giuiun orron., »a ne uui- lega jJieuva.ja.njci	^
skujejo šole. V LR Sloveniji je po nemški strokovni literaturi.
stanje šolstva za gluho mladino namreč tako, da moreta sprejeti oba zavoda za gluho mladino, t .j. zavod v Ljubljani in zavod v Portorožu jedva dobro polovico gluhih otrok, druga polovica pa zaradi pomanjkanja prostora sploh ne more obiskovati šole in ostaja brez vsakega pouka in izobrazbe. Na tečaj smo povabili tudi starše predšolskih gluhih otrok, seveda skupno z njihovimi gluhimi malčki .
Presenetljiv je bil obisk tečaja. Povabili smo namreč le 20 rediteljev z 20 gluhimi otroki, računajoč, da je tako število udeležencev primerno za uspešno konkretno delo. Na tečaj pa je prišlo 48 roditeljev s 53 gluhimi otroki, 7 socialnih in zdravstvenih delavcev ter en predmetni učitelj — defektolog. Zanimivo je, da sta se tečaja udeležili celo Ž materi z dojenčki v naročju, samo, da bi pomagali starejšemu gluhemu bratcu.
Tečaj je imel namen, dati staršem gluhih otrok nasvete, kako je treba negovati, vzgajati in učiti gluhega otroka. V tem smislu so dobili starši na tečaju praktičen, s primeri, filmi in vzgojnimi nastopi povezan pouk. Da se otroci ne bi plašili teme ob predvajanju
Umrl je Srečko Majer
V 59. letu starosti nas le nenadoma zapustil Srečko Majer, upravitelj Vajeniške šole v Šoštanju.
Srečko je bil priljubljen. To je potrdil tudi njegov pogreb. Komaj si je uredil dom in vzgojil dve hčeri, je moral v prerani grob.
Precejšnje so bile njegove zasluge. da imajo danes vajenci v Šoštanju lepo novo šolo. Bil je tudi iniciator ferialcev v tej občini.
Skratka, njegova življenjska pot je bila polna delovnega poleta.
Čeprav sl je pokoj že zaslužil, ni hotel mirovati. Njegovi načrti v življenju še niso bili Izpolnjeni.
Ob odprtem grobu so se od njega poslovili njegovi tovarl-ži_ Sindikalna podružnica mu je kupila venec in se mu zahvalila za vedno pripravljeno
godelovanje.
Ob Srečkovem zgledu naj se oči zlasti mladina, kako je treba biti delaven.
Učinek je bil zelo zadovoljiv.
Nadalje je bil namen tečaja ugotoviti zdravstveno stanje, duševno razvitost in slušno sposobnost vseh navzočih otrok. S tem v zvezi pa je bilo treba dati staršem navodila glede nege, zdravja otrok in glede nabave in uporabe slušnih aparatov. Priprave na tečaj so pokazale, da je evidenca gluhih otrok po občinah še zelo pomanjkljiva.
Razpored dela je bil naslednji:
Prva tema:	Gluhi otrok v
družini.
Druga tema: Nega in vzgoja gluhega otroka.
Tretja tema: Skrb za zdravje gluhega otroka.
Četrta tema: Gluh otrok In govor. Pojasnilo o nabavi in uporabi slušnih aparatov.
Ker smo tekom tečaja za vse navzoče gluhe otroke izdelali zdravstvene ,audiološke in pedagoške analize, smo mogli tečaj zaključiti s tem, da so vsi starši dobili konkretna navodila za nadaljno nego, vzgojo in zdravstveno zaščito svojih gluhih malčkov.
dost in srečno življenje. Ko smo staršem pokazali praktične možnosti za. vzgojo in izobrazbo ter za delovno, usposobitev gluhih v socialistični družbi, se je mnogoterim odvalili najtežji kamen od srca. — Zvedeli so: tudi moj otrok bo še govoril z mano in se preživljal z lastnim delom.
Da bi na tečaju doseženi u-spehi bili trajnejši, smo vse navzoče starše povabili, naj se pismeno obračajo na Zavod za gluho mladino v vseh vzgojnih jn zdravstvenih vprašanjih svojih otrok.
Zelje vseh navzočih so bile:
1.	Naj se v LR Slovenji vendar že omogoči prepotrebna šolska izobrazba vsem gluhim otrokom.
2.	Naj se staršem gluhih otrok omogočijo seminarji oz. tečaji z učitelji gluhih vsaj dvakrat letno.
. 3. Naj se med Zavodom za gluho mladino v Ljubljani in s starši nevšolanih gluhih otrok uvedejo stalni pismeni stiki.
4. Naj se pohiti z gradnjo novega zavoda za gluho mladino v Ljubljani, ker bo le s tem zagotovljena šolska izobrazba vsem gluhim otrokom.
Ravnateljstvo Zavoda za gluho mladino v Ljubljani se naj-lepše zahvaljujejo Svetu za soc. varstvo LRS, ki je z de-
Naibolj je prireditelje tečaja narno pomočjo podprl tečaj
,	, ,	,	____:_____: „	\rrr\V7P-
prevzelo globoko zanimanje staršev za usodo njihovih gluhih otrok, njihovo potrpljenje in velika volja, da bi svojim otrokom omogočili lepo mla-
Denar smo p* rabili za vzdrževanje in prevozne stroške tistih staršev, ki sami niso zmogli stroškov za udeležbo na te-£3ju,	Joze Zakovsek
— je slovela po svojih uspehih daleč - okoli. Bil je vreden naslednik ravnatelja Cvahte-ja, ki ie pred njim deloval na tej šoli. Njegova zasluga je tudi, da je bil 1. 1927 postavljen lep spomenik zaslužnemu rojaku dr. J. Raczlagu. Bo vdoru Nemcev v Slovenijo 1. 1941 so ga ti, še predno so začeli s splošnim izseljevanjem, izselili že 9. maja na Hrvatsko. S kamioni so tega dne odpeljali 128 oseb v Varaždin ter jih tam odložili in jim zažugali s smrtno kaznijo, če se kdaj. vrnejo. S kovčkom v roki in s 500 din., ki so jih jdm pustili, so jih pognali v svet. Med NOB je tov. Ceh podpiral z vsemi sredstvi niašov borbo.. Do osvoboditvi se ie takoj vrnil v Bučkovc« ter nadaljeval z vsestranskim delom. Zaslovel je zopet njegov pevski zbor, ki se je ponovno izkazal pri raznih prireditvah. Se lansko leto je na festivalu pevskih zborov v Ljutomeru prejel prvo nagrado. Zopet so bile kulturne in gospodarske prireditve pod njegovim vodstvom. Kjerkoli se je zbrala večja družba, ji je moral zapeti njemu najljubšo pesem »En starček je živel.«.« ter z njo navdušil vse poslušalce.
Po upokojitvi leta 1947 je nekaj časa živel v Mariboru, nato pa v Ljubljani, a ni vzdržal n© tu ne tam. Gnalo ga je nazaj v njegove Slovenske gorice. Vrnil se je v Bučkovce ter tu prijel zopet za delo. Se dan pred smrtjo je poučeval učence osemletke ter koval z njimi načrte za bodoče delo v novem samestru. Žal tega^ nii učakal Zadela ga je srčna kap. — Velika množica ga je spremila na njegovi zadnji potu Pred kulturnim domom, kjer je ležalo njegovo truplo na mrtvaškem odru do pogreba, se ie od njega poslovil zastopnik kultumo - prosvetnega društva tov, Lukažič, ob odprtem grobu pa predsednik okraj, sindikate Prosvetnih delavcev tov. Belec iz Ljutomera, nadalje predsednik občine Videm ob Ščavnici tov. Kreft, v imenu domačega učiteljskega zbora pa tev. Kosi ter še zastopniki pevskega zbora, godbe, pionirjev ter njegov nekdanji sošolec iz Maribora. Pevci so mu zapeli v slovo, domača godba je igrala. Številna udeležba in sočutno udejstvovanje vsega prebivalstva pri pogrebu nam pričata, da smo položili v zemljo tovariša, za katerega veljajo pesnikove besede. »Ne le. kar veleva mu stan,/kar more, to mož j® starati dolžan.«	.
Naj mu bo lahka zemljica slovenska, za katero. ,ie delal vse življenje. Pri našem ljudstvu bo ostal v trajnem, lepem in hvaležnem spominu.
M. L.
Učbenik ni zvest prijatelj
Prosvetni delavec
Izdaja:	Združenje učite-
ljev. profesorjev, učiteljev In profesorjev strokovnih šol, vzgojiteljev in učiteljev specialnih šol Slovenije - Izhaja štirinajstdnevno — Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Drag® Ham — Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Nazorjeva I — Telefon 23-284 — Letna naroCnina 300 dinarjev — Številka čekovnega raC. 600-70/3-140 — Rokopisov ne vraCamo — Tiska CP »Slovenski poročevalec«.
Z veliko vnemo je tovarišica v 6. razr. osnov, šole razlagala učencem o velikih vodnih silah v Sovjetski zvezi. O Volgi, Donu, Dnjepru so otroci že slišali, ko so obravnavali porečje Sovjetske zveze. Toda tokrat so učenci naravnost strmeli; požirali so vsako besedo. Nič čudnega. Kako jih ne bi zanimale velike hidrocentrale, ki proizvajajo velikanske množine električnega toka. Tovarišica se je dobro pripravila, in se »oborožila« še z nekaterimi številčnimi podatki, ki jih je s težavo nalovila iz učbenikov in morda še iz katere druge knjige.
Proti koncu ure pa je zaključila o hidrocentralah . in dejala: »V SZ pa niso edino vodne elektrarne; SZ ima še mnogo elektrarn, ki pa jih ne poganja vodna sila. Nekaj drugega, kaj mislite?«
V hipu je dvignil roko učenec v zadnji klopi. Učiteljica je še malo počakala, da se priglasi k odgovoru več učencev. Prepričana je bila, da dobi zaželeni odgovor. Saj so že učenci v petem razredu slišali o kaloričnih elektrarnah! V tem se tudi ni zmotila, skoraj vsi otroci- so za nekaj trenutkov zavihrali z rokami. Naključje pa je hotelo, da je poklicala učenca v gadnji klopi, ki je prvi dvignil roko. »No, Tine, pa povej ti!« je zaklicala. Tine je redkokdaj kaj zadel. Vedno je
počasi vstajal in odgovarjal. — Toda tokrat je skočil na noge kot blisk. V eni sapi je rekel:
»V Sovjetski zvezi imajo že tudi sončno centralo!« Tovarišica je skušala zakriti zadrego. A so učenci vendar opazili, da ji odgovor ne ugaja. Slišala in brala je že, da proučujejo znanstveniki izkoriščanje sončne toplote. O uresničenju teh načrtov pa doslej še ni brala. In to celo o sončnih centralah! In v Sovjetski zvezi! Kaj je hotela: nič drugega ji ni pre-ostajalo, kot da tokrat ostane le pri kaloričnih centralah.
Tako Tine s svojimi novostmi tega dne ni imel sreče. Nezadovoljen je šil iz šole Doma je vse prebrskal: na peči, na omari, v miznici. Naposled je našel. V očetovi torbi je ti
nih hladilnikih in da imajo v načrtu zgraditi veliko sončno centralo. Zanimivost in pomen take centrale pa je . otrokom prikazala s .številčnina: podatki, ki jih je našla v članku. Podobno zadrego sem doživel tudi že sam in prav tako že marsikateri učitelj. To pa nam kaže, da nikakor ne zadošča za pripravljanje na pouk samo knjiga. Knjiga je 1® eden izmed virov, iz katere črpamo učno snov. Učno gradivo nam piše in narekuje vsakdanje življenje. In kje bomo našli resničnejše gradivo kakor v, časopisju? Z uspehom se bomo pripravljali na pouk zemljepisa, če bomo dnevno zasledovali novice z vsega sveta. Časopis in radio nam moreta biti važna pripomočka pri uc-
Na šoli »Lovrther Primary School« me je ravnatelj prijazno sprejel in me vljudno predstavil 13 učiteljem in 420 učencem. Dovolili so mi obiskati vse razrede pri pouku.
Po končani slovesnosti zjutraj se prične živahno delo v učilnicah. Zaposlitev otrok v starosti od 5.—7. leta starosti je pravzaprav igra, kd je pa pedagoško-psihološko dobro organiziran pouk. V teh oddelkih učenci navadno ne čutijo, da se učijo, toda to igranje je v resnici vživljanje in izživljanje otroka v širjenju njegovega obzorja. V neki meri bi to delo lahko primerjali z našimi vrtci. Mlajši so učenci, več prednosti ima učenje v obliki igre. Njih izobrazba in vzgoja se širi na osnovni stopnji enako za vse ne glede na vero, raso in narodnost. Pišejo, kar jih zanima, poslušajo lepe pravljice, se sprehajajo pred vsakim obrokom hrane, pojejo mnogo lepih pesmi, telovadijo; skratka imajo zelo pester urnik, da jim celodnevni pouk hitreje mine. Za skromen prispevek prejmejo v šoli sveže mleko In obilno kosilo. Šolske potrebščine učenci ne nosijo od doma, dobijo jih v šoli, le copate, kako zanimivo knjigo ali celo igrače prinesejo od doma. Učitelj pusti učence, da se med učno uro zabavajo po svoje, če jih pouk ne zanima. V učilnici imajo učenci marsikaj na razpolago.. Ne morem iti mimo, da ne hi omenil njihove pestre knjižnice, ki je v vsaki učilnici, z mnogimi lepo ilustriranimi knjigami. Specialnih čitank za branje ne uporabljajo. V višjih razredih sem našel najrazličnejše knjige, od slovarjev do voznega reda, skratka knjige s celotnega področja življenja.
Zanimiv je bil tudi razgovor z učenci. Kaj kmalu sem lahko navezal pogovor z njimi o marsičem, saj so na to priložnost težko čakali. Bil sem med učenci v starosti od 9—10 let. Njihov razrednik je hitro spoznal, da jih zanimam. Poprosil me je za razgovor z njimi, kar sem jim seveda j rade volje ustregel. V prisrčnem razgovoru sem jim .povedal, kolikor mi je čas dopuščal, o naši deželi, o naših učencih in o naši šoli.
Pouk je tudi pri njih v prvi vrsti vzgojen in za vzgojni smoter uporabijo vsako priložnost. Zelo prisrčno praznujejo rojstne dneve učencev v razredu:	s pesmijo učencev, s
skromnim darilcem in prisrčnim voščilom počastijo revnejše in bogate brez razlike. Stene učilnic so napolnjene s slikami, z gesli Ipd. Prometni vzgoji posvečajo še posebno pažnjo, saj je v velemestu mnogo nesreč. Učence pazijo pri prečkanju ceste posebni, za to postavljeni redarji v uniformah, držeč v rokah tablo »Stop«. Kadar namerava otrok prečkati cesto na za to označenih ali neoznačenih mestih, ustavi imenovani belo uniformirani redar ves promet pa če gre le za enega otroka.
Osredotočil sem pažnjo na pouk materinščine, računstva, risanja, ročnega dela, gospodinjstva na tej šoli in na sosedni dekliški šoli. Pouk materinščine dela preglavice tudi angleškm otrokom, zato se morajo jezika naučiti pravilno že zgodaj. Otrok v starosti 7 let čita gladko iz slikanic. Branja se je naučil po (Oobalni metodi. Le malo je še šol, ki imajo drugo metodo branja, čeprav je dovoljeno. Medtem ko črtajo mlajši učenci iz najrazličnejših slikanic,, čitajo učenci do 10. leta starosti knjige z zahtevnejšo vsebino. Resnično sem se čudil njihovim uspehom bra-n$a. Pismeno izražanje učenca se prične že prve dni pouka; dokler še ne znajo pisati, se
izražajo v slikah, ki jih narišejo. Pozneje pišejo že v stavkih, toda postopoma. Vsak dan poročajo svojim učencem, kaj so doživeli doma ali na poti v šolo. Iz teh otrokovih doživetij lahko črpa vzgojitelj snov ves dan. Pravopis je angleškemu otroku skoraj tako težak, kakor tujcu, ki se uči angleščine. Le z mnogimi interesantnimi vajami vcepijo otroku že zgodaj dobro znanje pravopisa. Medtem ko lepi pisavi ne dajo prednosti, ni« je ne zahtevajo. Zato ni čuda, da čitaš težko pisavo odraslega in da je Pri njih v navadi črkovanje vsake težje besede ter tiskanje, ki je za poštni promet predpisano.
Velike zahteve postavljajo pred učenca tudi pri računstvu zelo zgodaj. Njihove mere so zelo komplicirane, še odraslemu delajo težave. Pa vendar jih mora njihov 7-letni otrok poznati in operirati z njimi. Pri znanju računstva pa sem kaj hitro opazil razliko med paralelkami.
Učence razdelijo že v drugem šolskem letu v dve paralelki, v eni so učenci z »boljšim« znanjem.. Res je, da sem spoznal, da je bila razlika vidna ravno najbolj pri. računstvu. Za tovrstno razdelitev . učenci ne vedo in tudi ne starši. Učitelji jih ob koncu šol. leta opredelijo po rezultatu testiranja, manj po subjektivni oceni učitelja. Učiteljeva ocenitev je na zadnjem mestu. Razred izdelajo torej vsi, le da so opredeljeni v »boljšo« in »slabšo« skupino. Na tak način se skušajo znebiti zaostankarjev in ocenjevanja učencev in neenotnega kriterija, čim pa pokaže
učenec večjo sposobnost, gS prestavijo v »boljši« razred. Ta razdelitev se vleče nato tako naprej in učenci od 11. do 15. leta starosti imajo dvoje vrst šol. Obvezno obiskujejo šolo 10 let. Osnovno izobrazbo dobijo vsi učenci enako, le žal, da se pozneje ločijo bogatejši in revnejši. Starši so bre* skrbi za svoje otroke ves čas, ko so na svojem delovnem mestu. Čas njihove zaposlitve nekako sovpada s časom dela v šoli. V soboto in nedeljo pa so prosti i učenci i starši. Domačih nalog ne dobivajo, ker so od 9. do 16. ure v šoli
Učitelji so zadovoljni z uspehi v šoli, ne morejo pa biti zadovoljni z vzgojo izven šole. Mnogo krivde za naraščajoči kriminal med mladino pripisujem škodljivim vplivom televizije, ki je tam zelo razširjena in programsko včasih zelo neprimerna za otrokove oči. Morda ostane del vzroka še v pretirano moderni vzgoji, ki postavlja otroka kot središče družbe, ki ima vsega v izobilju in mu dovoljuje marsikaj. Učitelj pa mora večkrat kapitulirati, saj so zakoni„vedno v prid učencu. Poznam tam neko deško šolo, za učence od 11. do 15. leta starosti, kjer se boji poučevati marsikateri učitelj, ker jih ne more krotiti na sodoben način vzgoje. Tudi tam je pomanjkanje učnega kadra, morda prav zategadelj. Temu problemu se hočejo izogniti na ta način, da bodo število Učencev po razredih še skrčili na 20 do 25 učencev in do leta 1960 na hirico Izšolali dovolj učiteljev. Torej problemi so tudi drugod pereči.
S. Zafošnik
PRAVNI
SVETOVALEC
vprašanje: Ali so upravitelji šol. ki upravljajo šolsko zgradbo, tudi po novih predpisih še upravičeni do brezplačnega stanovanja in kuriva? Ali Je Uredba o brezplačnem stanovanju in kurivu še v veljavi?
ODGOVOR: Od 1. I. 1958 dalje Je v veljavi nov zakon o javnih uslužbencih. Ta zakon določa v svojem 211. čl., da ima učno in vzgojno osebje, ki dela na šolah, oz. vzgojnih zavodih v vaseh, pravico do brezplačnega stanovanja in kuriva, da pa natančnejše določbe o pravici do brezplačnega stanovanja izda republiški Izvršni svet, okrajni zbor OLO pa določi, kateri kraji se štejejo za vasi.
Natančnejših določb doslej še nista izdala niti republiški Izvršni svet, niti okrajni zbori OLO, vsaj v Uradnem listu ni bilo doslej ničesar objavljeno.
Po našem mnenju je še vedno v veljavi Uredba o pravici učiteljev, vzgojiteljev in profesorjev do brezplačnega stanovanja in kuriva (Ur. list LRS, št. 22 z dne II. VII. 1950). Po 5. čl. te uredbe pa imajo šolski upravitelji, ki stanujejo v šolskem poslopju, pravico do brezplačnega stanovanja in kuriva ne samo v vaseh, temveč tudi v drugih mestih in krajih, toda pod pogojem, da opravljajo obenem delo hišnega upravitelja.
(Osn. š. P.)
Vprašanje: kakšno povračilo selitvenih stroškov pripada uslužbencu, ki je po službeni premeščen v drug službeni kraj:
ODGOVOR: Po uredbi o potnm in selitvenih stroških (Ur. Hst FLRJ, Št. 28 od 29. VI. 1955) imajo uslužbenci, ki so po službeni potrebi premeščeni v dru£ službeni kraj, ne glede na oddaljenost, pravico do povračila za osebni prevoz in za vse dejanske stroške ki so v zvezi s selitvijo. Povračilo za selitve se daje za dejanske strčške za prevoz pohištva do novega službenega kraja, oz. stanovanja. Pri selitvi z železnico ali ladjo pripada povračilo za prevoz po predloženem tovornem listu za navaden tovorni prevoz, za prtljago pa po tarifi za hrzo-vozne pošiljke. Ce pa ste se selili s tovornjakom ali vprežnim vozom, vam prav tako pripada povračilo dejanskih stroškov za prevoz pohištva, seveda proti predložitvi računa. Ker gre pri vas komaj za oddaljenost 7 km, ne pride v poštev še kako drugo povračilo, n. pr. dnevnica.
Vprašanje: Ali so dopustni odtegljaji od mesečnih prejemkov kakršne koli vrste brez posebne odločbe?
ODGOVOR: Brez posebne odločbe ni noben delodajalec upravičen odtegovati uslužbencu kakršnihkoli zneskov, razen če uslužbenec na take odtegljaje sam pristane.
Vprašanje:	Ali pripada usluž-
bencu — prosvetnemu delavcu nagrada v višini 50 odstotkov enomesečnih rednih prejemkov ih če se računa v to tudi 50 odstotkov dodatka za težje mesto?
‘ ODGOVOR: Po odloku o dodelitvi novoletne nagrade uslužbencem, za katere veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih, se jo izplačala za leto 1958 novoletna nagrada 50 odstotkov njihove mesečne čiste plače. S plačo so bili mišljeni v smislu navedenega odloka temeljna in položajna plača in posebni dodatek, torej tudi posebni dodatek za težje mesto, no pa honorar.
Vprašanje: V katerem primeru pripada učitelju stanarina in kdaj brezplačno stanovanje?
ODGOVOR: Po Uredbi o pravici učiteljev do brezplačnega stanovanja imajo učitelji, ki službujejo V vaseh in stanujejo v državnih poslopjih, brezplačno stanovanje, to se pravi, ne plačujejo za tako stanovanje najemnine. Ce pa v državnem poslopju ni primernega stanovanja, mora občinski ljudski odbor učitelju preskrbeti brezplačno stanovanje in gre najemnina za tako stanovanje v breme občinskega ljud. odbora. O tem smo že večkrat pisali.
Vprašanje: Ali je prav, če s 1. m. odpoveste službeno razmerje in da ste potem razrešeni službovanja z 31. VIII 1959?
ODGOVOR: Da, tak postopek bo pravilen. Po Zakonu o javnih uslužbencih je za učno in vzgojno osebje 6-mesečni odpovedni rok, ki se šteje vedno od 1. HI-, ne glede na to, kdaj je odpoved da-
D Vprašanje: Je mogoče, da se uslužbencu črta efektivna službena leta, če bi bil pred disciplinskim sodiščem kaznovan z odpustom iz določene službe s prepovedjo vrnitve v to službo za 1 do 3 let?
ODGOVOR: Ni nobenih zakonitih predpisov, po katerih bi se pred disciplinskim sodiščem obsojenemu uslužbencu moglo črtati efektivna sju^hena leta. (P. J.)
je nasei. v oceiuvi Ul je h uiv* vazna	,
čal zmečkan časopis in v njem nih pripravah. Nič težkega ni, ..
,	____r»-rv-»J vifa+ic-	cA	17. ČaSTllKOV . >
je bil z velikimi črkami natisnjen članek: »Sončna centrala v SZ«. Vzel je škarje in izrezal članek ,ki ga je bil z očetom bral pred nekaj dnevi. Dobro ga je shranil in ga že zjutraj pred osmo uro prinesel tovarišici. »Nočem, da bi mislili, da lažem ali da nič ne vem,« si je mislil Tine.
Kaj hočemo! Sola pač mora in mora biti odraz življenja. Naša tovarišica je morala proučiti članek, ki ga je prinesel Tine. V naslednji zemljepisni uri pa je bilo treba objasniti učencem, da v SZ že izkoriščajo sončno energijo v tako imenovanih sončnih pečeh, v sonč-
če sa izrezujemo >z časnikov članke in slike ter si jih spravljamo v mapo. To pa velja za vse učne predmete. Na višji stopnji osnovne šole lahko k temu navajamo tudi. učence. Tudi oni si lahko zbirajo arhiv učnega gradiva. Saj je ena glavnih zaslug nove šole, da postanejo učenci subjekt pouka. Razumljivo pa je, da mora biti učitelj prvi seznanjen in poučen s svetovnimi dogodki, z novicami na področju znanosti, z gospodarskimi u-spehi v domovini in izven nje, o kulturnih zanimivostih. Saj je učitelj organizator pouka!
Ludvik Brumec
Državna založba Slovenije
PRIPOROČA PROSVETNIM DELAVCEM NASLEDNJE PRIROČNIKE:
Ljubič Tone, Veselo, lepo In koristno	.....i.«.. 320 din
Drago Vončina, Šolski upravitelj ......................................... 220 din
Arnošt Kolman, Logika..................................................... 400 din
Potočnik Peter, Metodika pevskega pouka ................................ 440 din
Borislav Stevanovič, Pedagoška psihologija .......................... 300 din
Bogdan Uratarič, Botanične učne ure i.............................................. 320 din
Bogdan Uratarič, Botanične ekskurzije ............................................ 400 din
Zahtevajte knjige v vseh knjigarnah ali pa jih naročite naravnost pri Državni založbi Slovenije, Ljubljana, Mestni trg 26.