ALBIN LAJOVIC: Po prvem letu svobode, Bratje in sestre! Pomladnje jutro je v naših srcih ter nam kaže novo božjo pot. 2areča zarja, za katero smo se bojevali in trpel, ki smo jo pripravljali, čakali in pričakovali z usmevom na ustih in radostjo v srcih, nam jo obseva. Toda malo dalje stoji niegla, ki ji zakriva žarke usmevajočega se solnca, ki je postavila pred nas vprašanje: Kje je cesta? Na eni scrani se dotika neba človek, ki je odvrgel spone, na drugi pa vzdigujejo glave preniagani sovražniki svobode; iz krvavih in krvilačnih oči jim sije nov up... Komaj _rojena svoboda kliče: »Stojte na straži! Živite me z ljubeznijo!« Vse narodove sile naj priskočijo svobodi na pomoč, razmalinimo krila. Cistost mišljenja, pogum, edinost, iskre sipaioča voJja stojte pri njeni zibelki in io čuvajte! Ce bi znali ceniti svobodo, bi moralo tako biti. Toda v resnici ni tako. Zal! Zibelko s.vobode čuvajo utrujenost in gnus in ruamon in nesloga in sovraštvo. Ljudje korakajo enakonrerno dalje, eni iščejo korita, drugi so brez smotra, po trdi, nerazorani celini se vlečejo s svojimi okamenelimi srci, ki ne poznajo radosti in ne žalosti. Sestie in bratje! Usoda nas je postavila med one, ki imajo častno nalogo, da očistijo in. prerode družbo. Usoda naj bi nam podarila moč bliska, da bi prepričevali, da bi vzburkali v življenje mrtvo morje. Ob cestah bi morali postaviti svetiike in jih nažgati, da bi kazale jasno pot do smotra. Toda — naše roke so pobešene, neodločene. Nimamo poguma zagrabiti svobodo, napiti se iz njenih večnih studencev, zakaj bojimo se njene svetle podobe, bojiino se njene žareče prikazni. Stojimo še vedno v temi, vidimo v dalji s.vobodo, a do nje ne moremo. Razsvetimo si okolico vsaj s par lučicami, ki jih imamo pri rokah, napravimo nekaj drobnih toda krasnih sklepov. Prvi: Bodimo punosni! Z drugimi besedami: ne bojmo se delal ,. Silno slavni možje so osvobodiii domovino. Narod jih zato hvali, ter jim obijublja večni spomin. Toča poznam osvoboditelja, o katerem do danes še nihče iii izpregovoril, ki ga še nihče ni omenjal. Ta osvoboditelj je oni skromni, od roda do roda tihi, ponižai, zasmehovani1 učitelj, ki je, neupoštevajoč vsega tega, slikal v otroške duše vzore svobode, vzore pravice, napolnjeval dušo zasužnjeii.ga naroda in njegovih otrok z mržinjo do tiraaov in ljubeznijo do luči pravice in resnice. Lomil je kamenje, tlakoval ceste in gladil steze rešenikom. Ni dslal tako radi hvaležnosti. Toda, ko je delo končano. mislim, da ima vzroka zadosti, biii ponosen... — t. j. ponavljam napiti se poguina za novo delo. Drugič: Bodimo veseli! Razjasnimo obraz, čeprav ninogemu izined nas teži bolest srce. Radujnio se, zakaj njiva, na kateri smo do včeraj tlačamili,je naša last, svobodni smo in svobodno oblikujmo. Plamen, ki nam gori v srcu, naj gori tudi v naših besedah, kako jasne, kako krasne so naše delavnice! Strnimo svoje vrste! Dva studenca nam nudita zdiavo, pitno vodo: naša organizacija in veličina naše naloge. Živirn z enim ali več tovariši ali tovarišicami na šoli. Razumem. Sprimimo se za roke: Tako nastaja silna organizacija, v silni, n.očni organizciji sem silen in močaa jaz sam. Moja naloga ni niti neznatna niti vsakdanja. Poverjena mi je vzgoja novega rodu. Izrujem plevel, koprive, slak, a vzgojim samozavestne, zdrave in nravno viscko stoječe občane.Zgradim si svobodno šolo. Sicer so jo kot tako že razglasili — toda jaz sem, ki vdaline telesu dušo, jaz sera, ki rnu dam življenje... Vsi družabni stanovi kipe in kvase. Pri vseh najdemo ljudi dobrega srca, poštenih tnisli, ki se bojujejo za nove vrednote življenja. Ali naj bode naš stan poslednji? Velika doba rodi junake, da dvigajo visokc orožje in ščit, da se postavijo na eelo novim, stari svet razbijajočim misiim in tokoia. Velika naloga žene kri v gltivo, dela žulje na rokah. Mislimo pogosto in globko na svojo nalogo — postaiiimo silni in močni! In nova lučica: Navdušujmo se! Navdušonje je nekaj, česar ne dosežemo z voljo, temveč kar nam dodeie nadnaravne sile. Navdušenje je milost, kakor n. pr. miadost ali zdravje. Zatorej odprimo srce m —... zamislimo se v tajno nalogo, ki piipada našema narodu! Evropi, kjer ljudje »kriče in tekmujejo, dvomijo in obupavajo in ne poznajo konca prepirov in pravd«, tej Evropi ležimo kakor srce v teiesu, postanimo torej njeno pravo srce. Bodimo glasniki enakosti, bratstva in svobode, čeprav nas oklepajo še rimske vezi... Podajtno levico -"ranciji, desnico sveti Rusiji in stojrao kot branik resnice. Prapor demokratizma povzdigujerao vrh Triglava, da ga vidi svet, da navda s sirahom vse tirane in tlačitelje. Med prostimi otroci naroda postanim.o sami otroci, kakoršne hoče imeti naš učenik Jan Komensky in o katerih pravi pesnik Thakur: »Otroci, pojdite s svojim življenjem med nje kakor plamen veselja in čistosti.. stopite v sredo nedolžnih src, ki vedno žalujejo in božajtc jili z nežnimi pogledi kakor večerna zarja, katera s svojim svetim mirom odstranjuje prepire minulega dne. Pustite, da zagledajo vaš obraz, otroci moji, ter spoznajo tako pomen vseh reči, dovolite, da vas ljubijo, s tem se naučimo medsebojne ljubezni...« Prijatelji moji! Tako glejmo na bodočnost svojega naroda! Silhueta te bodočnosti stoj visoko pred nami, čeprav so naše sile in inoči, ki vodijo do nje, sedaj še utrujene in razbičane od prelivanja krvi. Verujemo li v to svojo krasno bodočnost, kako naj ostanemo mirni? Kako bi bilo mogoče, da ostanemo brezbrižni. da se ne pridružimo onim, ki so n?.vdušeni in pridno zidajo...? Zivljenje, dragi moji, leti kot blissk. Beži in edino, kar ostane, je dejanje. Stopite z boso nogo v bežeče valove živijenja, poglejte za trenotek okoii sebe, ko se dviga v večer tiha luna: Li ne čutite nečesa v sebi, kar vas žge in peče, kar hoče s silo in s krikom na dan, predno ugasne, kar hoče roditi sad, predno se po.anje? Zivljenje vam sipa v naročje svoje najdragocenejše bisere, čudovite cvetke: — otroke. Vam jih zaupa. Putopite se v njih solze, pijte njih smeli, živite njih igre, občudujte njihove cvetove! Odprite oči, da zazr.te, kako dvigajo naivne dušice k vam svoje male ročice, kako vam verujejo, kako slutiju pri vas srečo in blaženost. Njim posvetite delo svojih rok...! Že par dobrih splepov ob novem letu: Vsaj enemu človeku odpustim — najrajši svojetnu zaslepljeneinu tovarišu! Vsaj jednega človeka pripeljem na pravo pot — najrajši samega sebe! Vsaj jednemu človeku povem resnico — najrajši svojemu nasprotniku. Po stenah svojega razreda razobesim dobre časopise, iz njega rapravim hram in čitaiiiico. Vsak otrok nahrani pri meni v tem letu toliko, da mu kupim, ko stopi iz šole, vsaj eno knjigo. Potrudim se, da postanem prost, resnicoljuben, vljuden, časten in po delu iirepeneč občan. V tem letu prestudiram vsaj eno znastveno delo. - - Najmanj pet knjig si kupim. Napravim najmafije emo predavanje, s katcrim bom lahko šel od šole do šole.. Slišim, tovariši, kako se posmehujete, češ, toliko sklepov si naštel, da bi lahko z njimi tlakovali cesto do pekla. Takoj končam — toda, žal, zopet s sklepom: Izmed vseh pravkar storjenih sklepov izvrim v tem letu vsaj enega, vsaj eden se izpremeni v dejanje in čin...