Vojeslav Mole: V sapfični kitici.                                 723
možeh ne imeli vztrajnih in vestnih delavcev, ki jim znašajo gradivo za velike stavbe. Tudi jaz sem zajemal iz občevanja ž njimi mnogo dobička. In bas to je v Berlinu tako izpodbudno, da vidimo pred seboj vse stopnje, ki peljejo do visoke vede: od cincajočega začetnika do suverenega kralja znanosti.
In kdor pride v ta tok vede, tega poteza in potegne k sebi in ga vabi, včasi na nedogledno morje, včasi k žuborečim potokom, a ga zopet zvrača k živemu vrelcu ... Po tem večnem potu se giblje živa veda; kdor ji hoče slediti, mora se varovati blatnih tolmunov z leno vodo, a imeti pred seboj visoke vzore in delovati in plavati z neutrudljivostjo preprostega delavca, veslača.
In ta resnica je spoznanje, ne — spomin!
Ti
sapiicm kitici.
ih o diha morje v polnočnih sanjah, oljke tajne svoje si šepetajo, čolnič plove kakor labod v daljavo zvezdnatozlato.
Tiho, čuj, o vesni šepeče morje — daj, razpusti" lase si solnčnosvetle, kakor vonj lesovja v opojni vesni sveže dehtijo.
S snežno roko mehko se me okleni, pusti žalost, dragica, pusti tugo, o pravljicah starih mi zdaj govori v času polnočnem.
Kakor davno zopet me zdaj poljubi, slast življenja pijem naj z usten tvojih — v slavi solnčnih zarij pa naj umrejo večni bogovi.                    ¦,
Vojeslav Mole.
46*