Akademiku prof. dr. Ivanu Rakovcu in memoriam
Slovenska geološka znanost je bila
po drugi svetovni vojni tesno pove-
zana z imenom prof. Rakovca. Bil je
učitelj in mentor dolgi vrsti povojnih
geologov. Vse do svoje smrti 3. 8. 1985
je živo in z zanimanjem spremljal
njihovo delo, najprej študentov, poz-
neje na njihovih delovnih mestih ob
reševanju najrazličnejših nalog, pri
njihovi strokovni rasti in izpopolnje-
vanju. Akademik Rakovec je bil rojen
v Ljubljani 8. septembra 1899, torej
tik ob koncu preteklega stoletja, v ča-
su, ko je tudi Slovenija bila že do-
bro znana v geološki strokovni lite-
raturi, ko so bile že tiskane prve ge-
ološke karte našega ozemlja in ko so
bile že napisane prve paleontološke
razprave o fosilnih ostankih iz naših
krajev. Vendar so vse to v pretežni
meri izdelali in napisali tuji geologi.
Prof. Rakovec je študiral na takrat
še mladi Filozofski fakulteti v Ljub-
ljani geologijo, naravoslovje, pred-
vsem pa geomorfologijo in paleontologijo. Po diplomi je bil od leta 1926 asi-
stent na Geografskem inštitutu ljubljanske univerze, leta 1932 honorarni pre-
davatelj, leta 1933 pa docent za geologijo in paleontologijo na Filozofski
fakulteti v Ljubljani. Za doktorja naravoslovja je bil promoviran leta 1936 in
se nato še izpopolnjeval na univerzah v Freiburgu in v Münchnu. Leta 1939
je postal izredni, leta 1946 pa redni profesor. V razmeroma kratkem času
je po drugi vojni vzgojil skupino prvih slovenskih geologov, ki so bili sposobni
nadaljevati delo, ki so ga začeli na slovenskem ozemlju ob koncu preteklega
in v začetku tega stoletja tuji strokovnjaki.
V letih 1952—53 je bil prof. Rakovec dekan Prirodoslovno-matematične fa-
kultete, skoraj 40 let pa je bil predstojnik katedre za paleontologijo geološkega
oddelka na univerzi.
Na tedaj že znanega znanstvenika je postala pozorna kmalu tudi Sloven-
ska akademija znanosti in umetnosti in leta 1946 je postal njen dopisni, leta
1949 pa redni član. Tajnik razreda za prirodoslovne in medicinske vede je bil
od leta 1966 do 1975, tajnik razreda za naravoslovne vede pa od 1975 do 1982
6	Mario Pleničar
in kot tak je bil v tem času tudi član predsedstva SAZU. Na akademiji je
opravljal še druge funkcije: bil je upravnik Inštituta za paleontologijo, do
leta 1974 pa predsednik Medakademijskega odbora za favno in floro Jugoslavi-
je. Poleg tega je bil tudi dopisni član SANU in JAZU, častni član Slovenskega
geološkega društva in Geografskega društva Slovenije, dopisni član Avstrij-
skega geološkega društva in Mednarodnega paleontološkega društva.
Akademik Rakovec je nadaljeval delo, ki so ga pričeli na Slovenskem že
avstrijski geologi, tektoniki in geomorfologi, deloma pa je zaoral — posebno
kar zadeva fosilne sesalce — nove brazde v naši paleontološki literaturi. V za-
četku svojega delovanja se je ukvarjal z morfogenezo tal s posebnim ozirom
na tektonska in neotektonska dogajanja, pozneje je napisal vrsto stratigraf-
skih razprav. Zlasti se je posvetil študiju pleistocena z glaciološkega vidika.
Preučeval je sledove vulkanizma in paleogeografske razmere. V znanstvenem
svetu — doma in na tujem — je užival velik ugled kot poznavalec fosilnih
sesalcev. Napisal je vrsto razprav od nosorogovih ostankov iz Dolarjeve jame
pri Logatcu do študij o mastodontih, dinoterijih, pleistocenskih svizcih, povod-
nem konju iz Pivške kotline, pleistocenske favne iz jame Risovače pri Arandje-
lovcu itd. Na podlagi svojih raziskav je razporedil fosilno sesalsko favno, najde-
no na slovenskem ozemlju, po stratigrafskih horizontih.
Poleg znanstvenih razprav ni zanemarjal popularizacije geološke vede in je
napisal številne poljudnoznanstvene članke zlasti v revijo Proteus, pa tudi
v druge revije in časopise. V Zborniku, posvečenem njegovemu spominu, ki je
izšel pri SAZU že po njegovi smrti leta 1986, je objavljena njegova celotna
bibliografija od znanstvenih, strokovnih, poljudnoznanstvenih člankov do ocen
in poročil, uredniškega dela in prispevkov za Slovenski biografski leksikon
od leta 1927 do 1983. Ves njegov opus obsega 210 tiskanih enot.
Akademik Rakovec je bil tudi tesno povezan z ustanavljanjem in razvojem
Geološkega zavoda v Ljubljani, kjer so pozneje delali njegovi učenci. Bil je
med pobudniki za organiziranje Geološkega zavoda, ki ga je ustanovila vlada
LR Slovenije leta 1946 kot samostojno ustanovo pri takratnem ministrstvu za
industrijo in rudarstvo. Na Geološkem zavodu Ljubljana je bilo v letu 1985
zaposleno 25 profesorjevih učencev, ki so reševali najrazličnejše naloge od
regionalnih in hidrogeoloških do sledenja mineralnih surovin. Značilno za aka-
demika in profesorja Rakovca je bilo, da se je vse svoje življenje, prav do
smrti zanimal za delo svojih učencev, jim svetoval in se veselil njihovih uspe-
hov. Številni »njegovi geologi« so pozneje dosegli naziv doktorja, oziroma
magistra geoloških znanosti.
V	znak priznanja za svoje delo je dobil Kidričevo nagrado (1957), častno
diplomo Zveze geoloških društev SFRJ (1974), Red dela z zlatim vencem IL
(1949), Red zaslug za narod s srebrnimi žarki (1970) in Red bratstva in enotno-
sti z zlatim vencem (1976).
V	zadnjih letih življenja je veljala še posebna skrb akademika Rakovca
razvoju paleontologije pri nas ter Inštitutu za paleontologijo ZRC SAZU, ki je
po njegovi smrti tudi prevzel njegovo ime. Prof. Rakovec nam bo ostal v spo-
minu kot veder, duhovit sogovornik z visoko delovno disciplino in neomajnim
optimizmom v razvoj naše geološke vede.
Mario Pleničar